zbirka Zlati čoln / zbirka Zlatni čamac
Copyright © Literarno društvo IA, 2010
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-194
AMNESTIJA: amnezija: (antologija sodobne slovenske poezije) Amnestija: amnezija: (antologija suvremene slovenske poezije) prijevod Goran Jankovič. - 1. izd. = 1. izd. - Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove; Ljubljana: Literarno društvo IA, 2010. (Zbirka Zlati čoln = Zbirka Zlatni čamac; 2)
ISBN 978-961-92946-4-2 (Kulturno-umetniško društvo Police Dubove) ISBN 978-961-92945-1-2 (Literarno društvo IA)
1. Vzp. stv. nasl.
253161472
Amnestija: amnezija
Antologija sodobne slovenske poezije
Amnestija: amnezija
Antologija suvremene slovenske poezije
Prijevod Goran Jankovic
IZTOK OSOJNIK
Iztok Osojnik, rojen 1951, je komparativist, filozof, pesnik, slikar, pisatelj, esejist, prevajalec, alpinist in popotnik. Je začetnik vrste umetniških gibanj, soustanovitelj anarhističnega »podrealističnega gibanja«, umetniškega »Garbage art« (Kjoto) in glasbenega »Papa Kinjal Band«, »Hidrogizme« ter drugih pomembnih umetniških ustanov ali festivalov (Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v vili Herberstein, Vileni-ca, Zlati čoln in drugih). Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Univerzi v Ljubljani (1977), podiplomsko je študiral v Osaki, trenutno pa zaključuje doktorski študij iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Do sedaj je objavil 26 avtorskih knjig poezije, nazadnje Izbrisano mesto (2010), 4 romane in 2 zbirki esejev in študij. Njegove knjige in druga besedila so objavljeni v več kot 25 jezikih. Za svoje delo je dobil vrsto domačih in tujih nagrad. Živi in dela v Ljubljani.
Iztok Osojnik, roden 1951., komparativist, filozof, pjesnik, slikar, pisac, esejist, prevoditelj, alpinist, turistički vodič, putnik. Osinivač mnogih umjetničkih pokreta, suosnivač anarhističnog »podrealističnog pokre-ta«, umjetničkog »Garbage art« (Kjoto) i glazbenog »Papa Kinjal Band«, »Hidrogizme« te drugih značajnih umjetničkih ustanova ili festivala (Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji, Zlati čoln i drugih). Diplomirao je komparativnu književnost na Sveučilištu u Ljubljani (1977.), poslije diplomski studij završio u Osaki, a trenutno završava doktorat iz historijske antropologije na FHŠ u Kopru. Do sada objavio 26 autorskih knjiga poezije (zadnja izdana je Izbrisano mesto (2010.), 4 romana i 2 zbirke eseja i studija. Njegove knjige i djela su objavljena na više od 25 jezika, a za njih je dobio niz domačih i stranih nagrada. Živi i radi u Ljubljani.
Berlin, Odisej in noč
Po Heraklitu namreč ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko, niti se dvakrat dotakniti minljive bitnosti glede na [njeno] kakovost, temveč se ta v ostrini in hitrosti spremembe razprši in zopet zbira (še bolje: niti »zopet« niti »kasneje«, temveč se hkrati sestavlja in razpušča) in prihaja in odhaja.
(KR 217; M [40 c3] S 18)
V	memoriji človeštva se je ugnezdila napačna vest, da je Odisej po zmagi nad Trojanci
odplul na dolgo potovanje in se na koncu
vrnil na Itako. Kazuko Shiraishi trdi nasprotno.
Potovanje se po njenem mnenju nikoli ne konča. To ne more biti res,
če se ne bi vrnil, ta pesem ne bi nikoli nastala.
Po drugi strani pa ima prav. Še vedno potujemo.
Blizu resnici je tudi James Joyce.
V	romanu opiše dolgo pot po mestu, ki jo je Ulysses opravil peš.
Tudi Odysseys pripoveduje o junaku sumljivega slovesa
in Machiavellijevem privržencu iz trinajstega ali desetega stoletja
pred našim štetjem, ki trdi, da niso pomembne
vrednote, ampak biti prebrisan.
Je imel srečo, da so mu pet minut pred prihodom
na postajo pred nosom zaprli podzemno železnico. Tako se je začelo.
Odisej (od oSfaa^ai, biti jezen)
se je z zemljevidom Mediterana v rokah postavil pod ulično svetilko, snel očala (daljnovidnost starosti) in si ga pozorno ogledal. To ne bo težko, je pomislil. Od tu do Nausikae se bomo prepustili
vetru in naključju. Potem čez reko Spree.
Naprej mimo Scile in Karibde, obeh pomanjkljivo
oblečenih dam na Oranienburgstrasse. Glej naravnost predse!
Potem po Friedrichsalle in pred otokom Kirke,
ki ga krasijo razvaline Pergamona, desno.
Od tu dalje brodi nekaj časa po listju in pazi,
da ne stopiš na pasji drek!
Po srečanju z dvema nasilnežema
v Polifemovi votlini na Alexanderplatzu
se spusti v podzemlje in se sam s sabo pogovarja v petih jezikih.
Zvoki korakov odmevajo v praznih in z grafiti poslikanih tunelih,
in ko se vrne na površje, se nad njim dvignejo navpične stene
stekla in jeklenih cevi na Potsdamer Platzu.
Pride v deželo Fajakov. In tako dalje. Pot se ne konča, pravi
v Odysseus von heute omenjena, 1931. v Vancouvru rojena
japonska pesnica, ki se je še kot otrok s starši preselila na Japonsko.
Kontradiktorno. In tako dalje.
Zadnjo zbirko poezije z značilnim naslovom
Kuroi hitsuji no monogatari (Pripoved črnega ovna)
je objavila leta 1997.
In tako dalje.
Odysseus der keine Ruckkehr kennt. Odysseus der nichtzuruckkehren kann.
Ampak ali je preteklost kraj ?
Zakaj bi se človek želel vrniti v minule čase?
Kaj pa Penelopa, Laert, Telemah?
So za vedno ujeti v preteklosti?
Odisej zažvižga. Iz teme pride ženska s psom na vrvici
in ga sumničavo pogleda.
Njo cesta v istem hipu nese v nasprotni smeri,
senci ženske in moškega iz zrcalnih svetov,
ki sta zdrsnila drug mimo drugega,
mimo kot dva človeka na stopnišču na Escherjevi grafiki
z naslovom Relativiteit. Stopal je, žvižgal,
se sam s sabo in sencami pogovarjal v petih jezikih,
se obrnil in gledal nazaj (hodil nazaj in gledal naprej).
Ko se je spet obrnil, ga je brodečega v napihanem listju
med Pasternakgasse in Majakowskiring prešinilo spoznanje,
da zdaj, ko govori nemško, lahko prevaja tudi iz nemščine.
Daleč na severu mesta, kjer je slišal Paula Celana
brati pesem Todesfuge:
Margarete, Sulamit, Tod ist ein Meister aus Deutschland. In tako dalje.
Odisej je odplul zjutraj, ampak potovanja nikoli ni konec, Odisej hodi v času, ki se razteza (sveti Avguštin), v čevljih jadra proti vetru
od enega do drugega mosta, sonce se je že včeraj potopilo v temo. Ustavi se. Večer preživi pri Kirki, tri ure ujet na otoku angleščine. Ampak zakaj on? Zakaj Odisej? Zakaj Kazuko Shiraishi? Ob dveh zjutraj je mesto zapuščeno kot pokopališče. Nihče se ne poteguje zanj. Ceste in ulice so prazne, po njih se vali leden veter in zamrzne stekla na parkiranih avtomobilih. Človek hodi, čas se ustavi, človek dviga noge, stoji na mestu,
cesta pod njim pa teče kot reka pod mostom, zvrtinčena
z ulicami, ki se izlivajo vanjo, ali tramvajskimi tračnicami,
ki se svetijo kot skalpel.
V	neki obokani, medlo osvetljeni kleti v igri svetlobe in senc potone v dež pogovorov. V kotu igra jazz kvartet.
Iz polmraka stopi prijatelj Takeshi in izprosi stotaka.
Prostor je zakajen in nabito poln. Nemci so
z Ukrajinci igrali neodločeno in se uvrstili na svetovno
prvenstvo v nogometu, ki bo prihodnje leto na Japonskem.
Odisej zavije na Kaiserdamm in se odpelje
v črno morje teme dalje proti vzhodu.
Utrujen sem, ampak pred mano je dolga noč.
Zavijem na desno in hodim ob ograji samostana.
Na pločniku leži bicikel brez koles. Junkers
dela vodne pipe. Iz teme vznikne znak Kruppgasse.
Tu sem že bil, samo na drugi strani. Obrnem se in gledam tja, kjer sem stal pred tednom dni in gledal sem. Odysseus der keine Ruckkehr kennt.
V	roki vrtim kozarec s pivom. Dolgočasim se, naslonjen na leseni pult sedim na barskem stolu. So fahrt Odysseus heute.
Ampak jaz nisem Odisej, on je Odisej,
bicikel brez koles je njegova barka, ulica, ki se pogrezne v temo, Itaka. Pod mostom se svetlika Spree, hiše so tišino vsesale vase in mesto prepustile molku, po katerem se na kotalkah listja podi veter. On, Odisej, ki rad hodi po praznem mestu, ker pesniti pomeni biti zadovoljen, hoditi v noč, ki jo tišina oklepa v mraz, in ne gre nikamor, koraki stopajo na mestu,
pod njimi teče cesta, v cikcaku pasjih iztrebkov se vije drevored und Odysseus wandte sich und hatte kein Gesicht.
(Domo arigato gozaimashita Shiraishi sensei.)
Berlin 2001
Berlin, Odisej i noc
Po Heraklitu, naime, nije moguče dvaput uči u istu rijeku, niti se dvaput dotaknutipromjenljive biti obzirom na [njenu] kvalitetu, nego se ta u oštrini i brzinipromjene raspršuje i opet sabira (još bolje: ni »opet« ni »kasnije«, nego se istovremeno sastavlja i rastavlja) i dolazi i odlazi.
(KR 217; M[40 c3] S18)
U memoriju čovječanstva ugnijezdila se pogrešna vijest kako je Odisej po pobjedi nad Trojancima otplovio na dugo putovanje i na kraju se vratio na Itaku. Kazuko Shiraishi tvrdi suprotno. Putovanje se po njenom mišljenju nikada ne završava. To ne može biti istina,
da se nije vratio ova pjesma nikada ne bi nastala.
A, s druge strane, u pravu je. Još uvijek putujemo.
Blizu istine je i James Joyce.
U romanu opisuje dugo putovanje po gradu,
koje je Ulysses obavio pješice.
I Odysseys pripovijeda o junaku sumnjivog ugleda
i Machiavellijevom pristaši iz trinaestog ili desetog stoljeca
prije naše ere, koji tvrdi kako nisu važne
vrijednosti, nego biti lukav.
Imao je srecu da su mu pet minuta pred dolazak
na postaju pred nosom zatvorili podzemnu željeznicu. Tako je počelo.
Odisej (od oSfaa^ai, biti ljut)
se, s kartom Mediterana, postavio pod uličnu svjetiljku,
skinuo naočale (dalekovidnost starosti) i pažljivo je razmotrio.
To nece biti teško, pomislio je. Odavde do Nausikaje prepustit
cemo se vjetru i slučaju. Potom preko rijeke Spree.
Naprijed mimo Scile i Haribde, obiju manjkavo
obučenih dama na Oranienburgstrasse. Gledaj pravo ispred sebe!
Zatim po Friedrichsalle i ispred Kirkinog otoka,
kojeg krase razvaline Pergamona, desno.
Otuda dalje brodi jedno vrijeme po lišcu i pazi
da ne staneš na pasji drek!
Nakon susreta s dvojicom nasilnika
u Polifemovoj špilji na Alexanderplatzu,
spušta se u podzemlje i sam sa sobom razgovara na pet jezika.
Zvuci koraka odjekuju u praznim i s grafitima oslikanim tunelima,
i kad se vrati na površinu, nad njim se podignu okomiti zidovi
stakla i čeličnih cijevi Potsdamer Platza.
Dolazi u zemlju Fajaka. I tako dalje. Put se ne završava, kaže u Odysseus von heute spomenuta, 1931. u Vancooveru rodena japanska pjesnikinja, koja se još kao dijete s roditeljima preselila u Japan.
Kontradiktorno. I tako dalje.
Zadnju zbirku poezije, karakterističnog naslova
Kuroi hitsuji no monogatari (Pripovjed crnog ovna)
objavila je 1997. godine.
I tako dalje.
Odysseus der keine Ruckkehr kennt. Odysseus der nicht zuruckkehren kann.
No, je li prošlost mjesto?
Zašto bi se čovjek želio vratiti u minula vremena?
A što je s Penelopom, Laertom, Telemahom?
Jesu li zauvijek uhvačeni u prošlosti?
Odisej zazviždi. Iz tame mu pride žena s psom na uzici
i sumnjičavo ga pogleda.
Cesta je u istom momentu odnese u suprotnom smjeru,
sjenke žene i muškarca iz zrcalnih svjetova, koji kliznuše drugo
mimo drugog mimo kao dva čovjeka na stubištu na Escherovoj grafici
s naslovom Realativiteit. Stupao je, zviždao,
sam sa sobom i sjenkama razgovarao na pet jezika,
okrenuo se i gledao unatrag (hodao unatrag i gledao unaprijed).
Kad se opet okrenuo, gacajučeg po nanešenom lišču,
izmedu Pasternakgasse i Majakowskiring, prostrijelila ga je spoznaja
kako sada, kad govori njemački, može prevoditi i iz njemačkog.
Daleko na sjeveru grada, gdje je čuo Paula Celana kako
čita pjesmu Todesfuge:
Margarete, Sulamit, Tod is ein Meister aus Deutschland. I tako dalje.
Odisej je odplovio ujutro, no putovanje nikada nema kraja, Odisej hodi u vremenu koje se rasteže (Sveti Augustin), u cipelama jedri protiv vjetra
od jednog do drugog mosta, sunce se več jučer potopilo u tamu. Zaustavlja se. Večer provodi kod Kirke, tri sata uhvačen na otoku engleskog.
Ali, zašto on? Zašto Odisej? Zašto Kazuko Shiraishi? U dva ujutro, grad je napušten poput groblja. Nitko se ne poteže za nj. Ceste i ulice su prazne, po njima se valja ledeni vjetar i zamrzava stakla na parkiranim automobilima. Čovjek hoda, vrijeme se zaustavlja, čovjek diže noge,
stoji na mjestu,
a cesta pod njim teče kao rijeka ispod mosta, uskovitlana
ulicama koje se izlijevaju u nju, ili tramvajskim tračnicama koje se svijetle kao skalper.
U nekom zasvodenom, blijedo osvijetljenom podrumu u igri svjetla i sjene tone u kišu razgovora. U kutu svira jazz kvartet. Iz polumraka izlazi prijatelj Takeshi i isprosi stotku. Prostor je zadimljen i nabijeno pun. Nijemci su s Ukrajincima igrali neodlučno i uvrstili se na svjetsko prvenstvo u nogometu, koje če sljedeče godine biti u Japanu. Odisej skreče na Kaiserdamm i odvozi se u crno more tame, dalje ka istoku. Umoran sam, ali preda mnom je duga noč. Skrečem udesno i hodam pored samostanske ograde. Na pločniku leži bicikl bez točkova. Junkers izraduje vodene lule. Iz tame niče znak Kruppgasse.
Tu sam več bio, samo na drugoj strani. Okrečem se i gledam tamo
gdje sam stajao prije tjedan dana i gledao.
Odysseus der keine Ruckkehr kennt.
U ruci vrtim čašu piva. Dosadujem se,
naslonjen na drveni pult sjedim na barskoj stolici,
So fahrt Odysseus heute.
Ali, ja nisam Odisej,
on je Odisej,
bicikl bez točkova je njegova barka, ulica koja uranja u tamu, Itaka. Ispod svjetluca Spree, kuče su
usisale tišinu u sebe i grad prepustile muku,
po kojem se na koturaljkama lišča vije vjetar.
On, Odisej, koji voli hodati pustim gradom,
jer pjevati znači biti zadovoljan,
iči u noč koju tišina opkoljava mrazom,
i ne ide nikamo, koraci stupaju u mjestu,
pod njima teče cesta, u cik-caku pasjeg izmeta vije se drvored
und Odysseus wandte sich und hatte kein Gesicht.
(Domo arigato gozaimashita Shiraishi sensei.)
Berlin, 2001
Ustanovitev Slovenskega državnega odvečnega gledališča
Danes sem ustanovil Slovensko odvečno državno gledališče, kaj bomo imeli vse notri.
Igralci brez glasu, prehlajeni, smrkavi, se bodo pomerili v akrobatiki. Pesniki, ti ostudni stvori, med katere prištevam sebe, se bodo posipali z besedami. Njihova gola telesa bodo paradirala po Arbatu v spremstvu krokodilov na vrvici, kockarji bodo vedno metali kocke tako,
da bomo ostali na tisti strani vesolja, ki je, pomočeni v črnilnik, iz katerega bodo glave sijale kot hortenzije. Pesniki in pisatelji, resnično, nekakšna zalega, ki nas navdušuje z dolgočasnimi avanturami junakov, ki so šli pozno spat, ker jih je potopilo kot Titanik. Borci za svobodno tržaško ozemlje bodo zamahnili z roko, dokler bodo podeljevali Nobelovo nagrado, s poezijo ne bo nič. Samo v kakšnem kitajskem zaporu bodo žirafe stegovale vratove, da bi videle košček travnika, na katerem partijski voditelji iz otroških glav delajo pipice za opij, organizirali bomo demonstracije, na katerih ne bomo zahtevali nič, zadovoljni smo s fašisti na vladi in z morilci po diplomatskih predstavništvih, hočemo samo, da se proda še več orožja, da KD groupies nagrabijo še več denarja in da kakšen nov politik proda še eno državno lastnino kakšnemu debelemu prascu iz Belgije. Naše želje so skromne, želimo, da bi posekali gozdove, travnike ogradili z žičnatimi ograjami pod elektriko, prepovedali uporabljati javne ceste, zaračunali zrak in pogled na Krim. Želimo, da bi pisatelje pometali iz stanovanj in jih naselili med svinje, pesniki, ti odvečni smrduhi in lažnivci, pa naj z jezikom ližejo tla pred tisto plešasto pošastjo, dokler se asfalt ne bo razklal in bo po razpoki priplaval Mojzes z zunanjega ministrstva, najdebelejši od prašičev in na vrvici za sabo vlekel tisti drek, predsednika nekega društva - ve se, katerega -
in bosta skupaj odletela v nebesa gnojnih čirov in pokvarjenih prebavil, vsi mrtvi pisatelji pa bodo nastopili na odru z lovorjevo vejico v zadnjici, pel in igral jim bo Bob Dylan, na glavo jim bomo privarili slušalke in poslušati bodo morali stotrinajsto ponovitev moje radijske igre Gnus mračnjakov, njihovi neslišni glasovi mutcev nas bodo zabavali, ko se bodo zvijali v nemočni bolečini, ker ne morejo igre poslušati še stoštirinajstič, ampak ne in ne,
ker je sreda zvečer, še enkrat, pili bomo šampanjec iz plehnatih
Gralov, za pojedino bodo gumbi, ki so popadali z mojih srajc,
jaz, impresario, menedžer, debeluh s slonjo zadnjico, jaz, baletka
v cirkusu Klutzky, ki je padla izpod strehe šotora, ljudje se
hahljajo, ljudje ploskajo, ljudje se smejejo, tresk je bil orgastičen,
elastike so popokale, tla so se upognila, zemlja se je razklala, Wim
Wenders je spustil kamero, ogenj je požgal njeno brado, knjige
so zoglenele in se spremenile v pločevino, na katero rja zapisuje
verze o rumenih cvetovih regrata v taborišču smrti, o, Prusija,
tvoj tanker na Severnem morju je osamljen kot galeb,
ha, ha, se smeje pesimističen Dioniz,
na tirsu ima kos lobanje gospoda javnega tožilca,
vse je precej komično, seveda pa ni nič res,
opazujem razpad sistema v parterju, gledalci vstajajo, radi bi
odšli, čaka jih goveja juha, pa nasprotno prihajajo v vedno večjem
številu novi in novi gledalci, polna dvorana Shakespearjev in dva
Cankarja sta med njimi, jahajo koze, tulijo, krinke norcev so si
zavili okoli vratu kot kakšno zastavo, vemo, to so naši fantje, s
prstom v zadnjični luknji in kakšnim nojem na krožniku,
s peteršiljevim čopkom za klobukom,
do kolen gazimo, tišina je kot taščica,
všeč so mi tile medvedi, ki ne spijo, ker je šele polnoč,
poletje je letos že na Arktiki, razbija fasado nekemu ledeniku,
pljusk in velikanski val, potres, cirkus se strese, ljudje vriskajo, končno imamo popoln, odvečen kaos, gledališče je ustanovljeno,
še eno mesto zbombardirano, izbrisano z obličja zemlje,
uporabljajte prah proti mozoljem, Faludža gori, je gorela, zdaj je
prah na zloščenih čevljih morilca,
na moji kartici je še kar nekaj denarja, kar je dobro,
telefon me zasleduje, špijonira za mano, fotografira me v prepovedanih
položajih, skenira mi akrilne zobe in javlja davčni upravi,
da sem prešuštnik, precej depresivno, priznam,
ustanovil sem odvečno gledališče, igrali bomo odvečne predstave,
pisali odvečne igre, živeli odvečno naročnino za časopise, pili
odvečno kavo brez kofeina,
imam odvečno gripo v odvečni bolniški postelji,
tega zdravnika je treba privezati na bolniško posteljo na njegovi
kliniki, mu nuditi njegov vrhunski strokovni tretman, to velja
za zdravstvo v celoti, ampak zdravstvo je tovarna za ustvarjanje
visokih plač in privilegijev za zdravnike, bolniki so nujno zlo, čim
manj ozdravljenih, tem večja storilnost,
vsak trgovec bi se na zobe metal, če bi stranke čakale po eno leto
na njegove zobne krtačke, javni sektor je tu, da oblast ostane na
oblasti, jebenti, boli me hrbet, klanjam se, gospod, vi ste velik
prašič, se prodajate v kosu ali po polovicah, kaj pa tale lobanja na
dveh fižolovkah, kateri smrti služi ona, katera morilska partija je
to, stranka morilcev krompirja,
ki se ziblje kot ruska jadrnica na oceanu vodke,
led je zelen, globina Arktike je zelena, slaniki so zeleni,
marinirana arktična postrv je zelena in Sibirija je najbolj zelena,
nebo nad Sibirijo,
moja draga Jeanne,
ste videli te oblake konzerve,
te naftne sode radenske slatine, te kahle sode bikarbone? nebo? nebo je vijolično, solna kislina je rjava od rje, podmornica je zoglenela, moje čeljusti so šik,
sonce je zeleno, parter je oranžen sredi noči, čas je, da končamo predstavo za javnost, ura je pol devetih zjutraj, zaspali smo, prepognjeni čez stol.
Osnivanje Slovenskog državnog suvišnog kazališta
Danas sam osnovao Slovensko državno suvišno kazalište,
što čemo sve samo imati u njemu.
Glumci bez glasa, prehladeni, šmrcavi, natjecat če se u
akrobatici. Pjesnici, ti gadni stvorovi, u koje ubrajam
i sebe, posipat če se riječima. Njihova gola tijela
paradirat če po Arbatu u pratnji krokodila na uzici,
kockari če uvijek bacati kocke tako
da ostat čemo na onoj strani vasione koja jest, umočeni
u mastionicu, iz koje sijat če glave kao hortenzije.
Pjesnici i pisci, stvarno, nekakvo leglo
koje nas oduševljava dosadnim avanturama junaka
koji su išli kasno na spavanje, jer ih je potopilo kao Titanik. Borci za
slobodni Trščanski teritorij zamahnut če rukom, dok
budu dodjeljivali Nobelovu nagradu od poezije neče biti ništa.
Samo u nekom kineskom zatvoru istezat če žirafe
vratove, ne bi li vidjele komadič travnjaka na kojem partijske
vode od dječijih glava prave lulice za opijum, organizirat
čemo demonstracije na kojima zahtijevat nečemo ništa,
zadovoljni smo fašistima u vladi i ubojicama po diplomatskim
predstavništima, hočemo samo da se proda još više oružja, da
KD groupies nagrabe još više para i da neki novi
političar proda još jedno državno vlasništvo nekom debelom
prascu iz Belgije. Naše želje su skromne. Želimo da
posijeku šume, travnjake ograde žičanim ogradama pod
naponom, zabrane uporabljati javne ceste, naplate zrak
i pogled na Krim. Želimo da pisce pobacaju iz
stanova i da ih nasele medu svinje, a pjesnici, ti odvečni
smradovi i lažovi, neka jezicima ližu zemlju ispred one
čelave nemani, dok se asfalt ne rascijepi i po
pukotini ne dopliva Mojsije s ministarstva inozemnih poslova,
najdeblji od prasaca i, na uzici za sobom, ne dovuče
onaj drek, predsjednika nekog društva - zna se kojeg -
i ne budu zajedno odletjeli u nebesa gnojnih čireva i
pokvarenih organa, a svi mrtvi pisci budu nastupili na
pozornici s lovorovom grančicom u zadnjici, pjevat ce i svirat im Bob
Dylan, zavarit cemo im na glave slušalice, poslušat ce
morati stotrinaesto ponavljanje moje radijske drame Gnus
mračnjaka, njihovi nečujni mutavi glasovi zabavljat ce
nas kad se budu uvijali od nemocne boli, jer ne
mogu dramu slušati još i stočetrnaestiput, ali ne i ne,
jer je srijeda navečer, još jednom, pit cemo šampanjac iz
plehanih grala, za mezu bit ce dugmad koja su popadala s
mojih košulja, ja, impresario, menadžer, debeljko sa slonovskom
zadnjicom, ja, balerina u cirkusu Klutzky, koja je pala s
vrha šatora, ljudi se kikocu, ljudi plješcu, ljudi se
smiju, tresak je bio orgazmičan, elastike su popucale, tlo se
presavilo, zemlja se rascijepila. Wim Wenders je spustio
kameru, oganj je oprljio njenu bradu, knjige su se ugljenisale i
pretvorile u lim na kojem hrda zapisuje stihove o
žutim maslačkovim cvjetovima u logoru smrti, o, Pruska, tvoj
tanker na sjevernom moru usamljen je kao galeb,
ha, ha, smije se pesimistični Dioniz,
na tirsosu ima komad lubanje gospodina javnog tužitelja,
sve je prilično komično, a dakako - ništa nije istina,
posmatram raspad sistema u parteru, gledatelji ustaju, rado bi
otišli, čeka ih goveda juhica, a nasuprot dolaze u stalno
vecem broju novi i novi gledatelji, puna dvorana
Shakespearea i dva Cankara su medu njima, jašu koze,
urlaju, krinke luda ovili su oko vrata kao neku
zastavu, znamo, to su naši dečki, s prstom u zadnjičinoj rupi i
kojim nojem na tanjuru, s peršinovim čepurkom za šeširom,
gazimo do koljena, tišina je poput crvendaca,
svidaju mi se ti medvjedi koji ne spavaju jer je tek ponoč, ljeto je ove godine več na Arktici, razbija njušku nekom ledenjaku, pljusak i džinovski val, potres, cirkus se stresa, ljudi vrište, konačno imamo potpun, suvišan kaos, kazalište je utemeljeno,
još jedan grad izbombardiran, izbrisan s lica zemlje, upotrebljavajte prah protiv bubuljica. Faludža gori, gorjela je, sada je prah na izglancanim cipelama ubojice, na mojoj kartici je još prilično para, što je dobro, telefon me prati, špijunira za mnom, fotografira me u zabranjenim položajima, skenira mi akrilne zube i javlja poreznoj upravi da sam preljubnik, prilično depresivno, priznajem, osnovao sam suvišno kazalište, igrat čemo suvišne predstave, pisat suvišne komade, živjet suvišnu narudžbu za novine, pit suvišnu kavu bez kofeina, imam suvišnu gripu u suvišnom bolničkom krevetu, tog ljekara treba privezati za bolnički krevet na njegovoj klinici, nuditi mu njegov vrhunski stručni tretman, to važi za zdravstvo u cjelini, ali zdravstvo je fabrika za ostvarivanje visokih plača i privilegija za liječnike, bolesnici su nužno zlo, što manje izliječenih - tim veča učinkovitost, svaki trgovac bi se pušio od muke ako bi stranke čekale po jednu godinu na njegove zubne četkice, javni sektor je tu kako bi vlast ostala na vlasti, jebem ti, bole me leda, klanjam se gospodine, vi ste veliki prasac, prodajete li se u komadu ili na polovice, a što je s tom lubanjom na dvjema pritkama, kojoj smrti ona služi, koja ubilačka partija je to, stranka ubojica krumpira, koja se ljulja kao ruska jedrilica na oceanu votke, led je zelen, dubina Arktike je zelena, kifle su zelene, marinirana arktička pastrva je zelena i Sibir je najzeleniji, nebo nad Sibirom,
moja draga Jeanne,
jeste li vidjeli te oblake konzervi,
te naftne bačve radenske slatine,
te kahlice sode bikarbone? nebo? nebo je ljubičasto,
solna kiselina je smeda, parter je narančast usred noči, vrijeme je da
završimo predstavu za javnost, ura je pola devet ujutro,
zaspali smo,
presavijeni preko stolice.
Oda velemestu 2.
pospravil sem kuhinjo, zamenjal baterije v miški
vse, kar si v tem trenutku želim, je dobra pesem
zato sem prehodil pol londona, obiskala sva vse hiše
(v londonu), v katerih je živel w. b. yeats, preštel več sto razcvetelih
češenj, magnolij, mandeljnov, japonskih češenj in brez števila
travniških rastlin, ki se gnetejo v angleških vrtovih
pojedla sva fish and chips in se dvakrat, zaradi razlogov, ki jih
tu omenjam kot pomembne, sprehodila čez hammersmith bridge
enkrat do hiše št. 48 na lilien street, drugič nazaj na postajo. bilo
je sončno, vendar hladno, tiščalo me je na malo potrebo
in srce mi je stokalo
kot stara lesena deska, čez katero zapelje voz.
na zidu pred menoj se je ustavila žuželka
za katero ne vem, kaj je. ni stenica in ni molj. stenice omenjam,
ker jih je menda polno po londonskih hotelih. še vedno zavijajo
sirene policijskih avtomobilov
sosed se je spet odpeljal na svoji hondi silver wings,
vse to ob pol petih zjutraj
negiben ležim in prisluškujem v temo.
v trebuhu hiše se ponavlja en in isti
glasbeni komad, ki je, vsaj mislim tako, dylanov.
refren aleluja se ponavlja v
nedogled, jaz pa sem z mislimi še vedno v jago poetry cafe, kjer sem predvčerajšnjim bral
razmišljam o tem, kako odlično berejo angleški pesniki. ti,
s katerimi sem delil večer, so bili fenomenalni.
par kanadske pesnice in angleškega pesnika
ki sta imela v sebi nekaj thomasdylanovskega, me je spominjal
na silvio plath in teda hughesa
bila sta zadeta kot mini, vendar sta odlično brala.
angleški pesnik me je spominjal
name, na moje dolge, podivjane monologe, v katerih človek ne le opsuje svet
v katerem živi, ampak se odpre kot steznik, razgrne svoja rebra in pokaže zdravo notranjost. za trenutek sem okleval, hotel sem se razglasiti za psa, ampak potem so prevladala dejstva in tu naredim piko
Oda velegradu 2.
pospremio sam kuhinju, zamijenio baterije u mišu
i sve što u ovom trenutku želim je dobra pjesma
zato sam prošao pola londona, obišli smo sve kuče
(u londonu), u kojima je živio w.b. yeats,
prebrojao više stotina rascvjetalih trešanja, magnolija,
badema, japanskih trešanja i bezbroj poljskih biljki koje
se tiskaju u engleskim vrtovima
pojeli smo fish and chips i dvaput se,
zbog razloga koje ovdje pominjem kao važne,
prošetali preko hammersmith bridgea
jednom do kuče br. 48 u lilien street,
drugi put natrag na postaju. bilo je sunčano, ali hladno,
tištala me je mala nužda i srce mi je kukalo
kao stara drvena daska preko koje prolazi voz.
na zidu ispred mene zaustavila se buba
za koju ne znam što je. nije stjenica a nije ni moljac.
stjenice spominjem jer su ih londonski hoteli navodno puni.
još uvijek zavijaju sirene policijskih automobila
susjed se opet odvezao na svojoj hondi silver wings,
sve to u pola pet ujutro nepomičan ležim i osluškujem tamu.
U trbuhu kuče ponavlja se jedan te isti glazbeni komad, koji je,
barem tako mislim, dylanov. refren aleluja ponavlja se u
nedogled, a ja sam u mislima još uvijek u jago poetry cafeu,
gdje sam prekjučer čitao razmišljam o tome kako odlično čitaju
engleski pisci. ti s kojima sam dijelio večer, bili su fenomenalni.
jedna kanadska pjesnikinja i jedan engleski pjesnik,
koji su u sebi imali nešto thomas-dylanovskog,
podsječali su me na silviju plath i teda hughsa
bili su puknuti ko mine ali, čitali su odlično.
engleski pjesnik me je podsječao na mene, na moje duge,
podivljale monologe,
u kojima čovjek ne samo da opisuje svijet u kojem živi, nego se otvara kao steznik, razgrce svoja rebra i pokazuje zdravu nutrinu. za trenutak sam oklijevao, htio sam se proglasiti psom, ali onda su prevladale činjenice i tu stavljam točku
kje je zdaj tisto sonce? na russell squaru. ogledal sem si hotel
russell square, mitičen kraj. nedaleč proč je eliot
hodil na delo v banko
počutim se kot jadrnica, ki seka atlantik
russell square se mi zdi kot velikanska luknja v labirintu mojih pljuč
sploh ne poznam odgovora. najbrž tole ni ravno
univerzalno, nekaj, s čimer bi se lahko identificiral
dobronamerni, predvsem pa pretreseni bralec
žal mi je. rad bi hodil ob reki lee, ampak mi zmanjkuje časa
prišlo je do določenih razkorakov
mind the gap
podzemna železnica je oblikovana kot nezavedno. človek jo uporablja
drsi po črvih v trebuhu londona. je to ljubezen? je
ali gre za pavlovsko asociacijo podzemne železnice, ki zares pomeni
razlog za ta dolg pogled v prazno ob neskončni uri jutra,
ki se še ni zbudilo
in noči, ki je že pobegnila spat
sirene so utihnile. menda na lse predava renata salecl
pravzaprav nimam veliko povedati
človek hodi brez repa in glave
iz ulice v ulico
molk je nekaj modrega
gdje je sad ono sunce? na russel squareu. htio sam razgledati
russel square, mistično mjesto, nedaleko odatle eliot
je išao na posao u banku
osjecam se kao jedrilica koja siječe atlantik
russel square mi se čini džinovskom rupom u lavirintu mojih pluca
uopce ne znam odgovor. najvjerojatnije to nije baš
univerzalno, nešto s čime bi se mogao identificirati
dobronamjerni, a prije svega potreseni čitalac
žao mi je, volio bih hodati pored rijeke lee, ali nedostaje mi vremena
došlo je do odredenih raskoraka
mind the gap
podzemna željeznica je oblikovana kao nesvjesno. čovjek ju upotrebljava
klizi po crvima u trbuhu londona. je li to ljubav? jest ili se radi o pavlovljevoj asocijaciji podzemne željeznice, koja stvarno znači
razlog za taj dugi pogled u prazno u beskonačnoj uri jutra,
koje se još nije probudilo
i noci, koja je vec pobjegla na spavanje
sirene su utihnule. valjda na lse predaje renata salecl
zapravo nemam puno za reci
čovjek ide bez glave i repa
iz ulice u ulicu
šutnja je nešto mudro
stala sva torej na grobu williama blaka
že od nekdaj mi je bil všeč njegov prezir
mislim, da so ljudje nekaj, kar je treba prezirati
prezirati njihovo sovraštvo in zlobo
čeprav moram navkljub ljudomrzništvu in preziru priznati
da je tokrat slovenija poskrbela zame. zrak,
ki ga otipam z iztegnjeno roko
veter, ki se mi zabode v obraz, pogled na kumarasti nebotičnik
razprave o kosovelu, foucaultu, kenu russlu in mavericku
so odraz naslovov v brezplačnem časopisu, ki ga delijo na ulicah
počutim se kot zmaj na smučeh, ki šviga po oxford street
po divji strmini še enega mesta, ki je postavljen postrani na
vodoravna tla londona
tell all the truth but tell it slant
da ne bo nesporazumov, se mi prav nič ne meša. povedati resnico nemogoče, tudi če se odišavim s prašičjim drekom ali s parfumom juliette greco rouge no. 306. ko se luna prikotali dol po ulici, srce otrpne od groze
štirje možje z nosili tečejo dol po old street, ej, blake, ne bo mi uspelo, da bi jim pobegnil
stekleni ocean, ki se je kompromiral v kačo v moji glavi
večerni pogovori v parku na hoxton square
so odprli vrata v drugo resničnost
ki spominja na zgodnje jutro, ko se človek zbudi iz sanj
in seže po svojem ošiljenem, grafitnem sitarju
da uglasi svoj notorični moped
gre za kolektiven projekt dveh src
ki skupaj lužita žlebove dneva. koraka granit, trd kot
udarec z glavo v podboj vrat
zdaj opisujem »slant«. šum vode v pomivalnem koritu (slant) ne vem, kaj mi je. ne morem se razpočiti, ušesa me bolijo od tišine
od tistega atmosferskega pritiska v glavi, ki blokira požrtijo obupa
ves ta enormen razcvet kapitalizma je premalo za misel
ki se skriva v moji glavi
nisem človek, pes sem, voham morje
kdo pravzaprav posluša
stajali smo dakle na grobu williama blakea
vec odavno mi se svida njegov prezir
mislim, kako su ljudi nešto što treba prezirati
prezirati njihovu mržnju i zlocu
iako moram, uprkos čovjekomrštvu i preziru, priznati
kako se ovaj put slovenija pobrinula za mene. zrak,
koji pipam ispruženom rukom
vjetar, koji mi se zabada u lice, pogled na krastavičji soliter rasprave o kosovelu, foucaultu, kenu russelu i mavericku odraz su naslova iz besplatnih novina koje dijele po ulicama osjecam se kao zmaj na skijama koji prolijece oxford sreetom divljom strminom još jednog mjesta koje je postavljeno ukoso na vodoravna tla londona tell all the truth, but tell it slant
kako ne bi bilo nesporazuma - baš nimalo ne ludim, reci istinu nemoguce, i da se namirišem svinjskim govnimna ili parfemom juliette greco roug N 306. kad se luna otkotrlja dolje niz ulicu srce utrne od groze
četiri čovjeka s nosilima trče niz old street, hej, blake, nece mi uspjeti pobjeci im
stakleni ocean koji se komprimirao u zmiju u mojoj glavi nocni razgovori u parku na hoxton squareu, otvorili su vrata u drugu stvarnost
koja podsjeca na rano jutro, kad se čovjek probudi iz snova
i posegne za svojim zašiljenim, grafitnim sitom
ne bi li uglasio svoj notorični moped
radi se o kolektivnom projektu dvaju srca
koja zajedno luže žljebove dana. koraka granit, tvrd kao
udarac glavom o štok od vrata
sad opisujem »slant«. šum vode u lavabou (slant)
ne znam što mi je. ne mogu se raspuknuti, uši me bole od tišine
od tog atmosferskog pritiska u glavi koji blokira žderanje beznada
sav taj enormni rascvjet kapitalizma premalo je za misao
koja se skriva u mojoj glavi
nisam čovjek, pas sam, njušim more
tko uistinu sluša
TAJA KRAMBERGER
Taja Kramberger, rojena 1970, je pesnica, esejistka, prevajalka in zgodovinska antropologinja. Je glavna urednica revije Monitor ZSA - Revije za zgodovinsko, socialno in druge antropologije. Živi v Kopru, kjer je tudi zaposlena na Fakulteti za humanistične študije. Doslej je objavila sedem knjig poezije, od tega pet v slovenščini: Marcipan (1997), Spregovori morje (1999), Žametni indigo (2004) Vsakdanji pogovori (2006) in Opus quinque dierum (2009). V avstrijski bibliofilski založbi Edition Thanhauser iz Ottensheima je izšla dvojezična zbirka Gegenstromung/ Protitok (2002). Večjezična knjiga Mobilizacije/Mobilizations/Mobilisa-tions/Mobilitazioni je izšla leta 2004. Njene pesmi so bile objavljene v različnih literarnih antologijah in revijah v različnih jezikih. Udeležila se je številnih mednarodnih literarnih srečanj v Evropi in Kanadi. V slovenščino prevaja literarna dela (mdr. R. Juarroza, M. Obita, N. Abrutyte, Gaa Xingjiana) in znanstvena besedila (P. Bourdieuja, L. Wacquanta, R. Barthesa, L. Valensi, N. Wachtela, M. de Certeauja, D. Jodelet, I. Ker-shawa itd.), objavila je vrsto esejev in člankov o literaturi in umetnosti.
Taja Kramberger, rodena 1970., pjesnikinja, esejistica, prevoditeljica, antropologinja povijesti. Glavna je urednica Monitora ZSA - Revije za povijesnu, socijalnu i druge antropologije. Živi u Kopru i zaposlena je na Fakultetu za humanističke studije. Do sada je objavila sedam knjiga poezije, pet na slovenskom: Marcipan (1997.), Spregovori morje (1999.), Žametni indigo (2004.), Vsakdanji pogovori (2006.), Opus quinque dierum (2009.). Austrijski bibliofilski izdavač Edition Thanhauser iz Ottenshheima, objavio je dvojezičku zbirku Gegenstromung/Protitok (2002.). Višejezična knjiga Mobilizacije / Mobilizations / Mobilisations / Mobilitazioni je izašla 2004. Njene pjesme su objavljivane u različitim literarnim antologijama i revijama na različitim jezicima. Sudjelovala je na brojnim medunarodnim književnim susretima u Europi i Kanadi. Na slovenski prevodi književna djela (R. Juarroza, M. Obita, N. Abrutyte, Ga Xingjiana) i znanstvene tekstove (P. Bourdieuja, L. Wacquanta, R. Barthesa, L. Valensi, N. Wachtela, M. de Certeauja, D. Jodelet, I. Kershawa, etc.), objavila je niz eseja i tekstova o literaturi i umjetnosti.
Degradacija (5. januar 1895)* I.
Videli bodo na mojem obličju, brali bodo v moji drži, prepričali se bodo o moji nedolžnosti.
Nič niso videli, nič prebrali in se temu ustrezno tudi prepričali.
Alfred Dreyfus, kapetan francoske vojske, oče dveh majhnih otrok, pokončen kakor menhir v jutranjem soncu, je degradiran pred celotnim vojaškim zborom Ecole militaire.
Mračne prikazni duha se kopičijo nad mestom. Spodaj, v njihovi senci, stoji zlomljen človek s potezami osamljene koze Umberta Sabe na obrazu: v njem odmeva tožba ogni altro male, ogni altra vita.
36	* Vse pesmi so iz cikla o aferi Dreyfus (1894-1906), ki sestavlja knjigo
Opus quinque dierum (2009), in prikazujejo različne aspekte in detajle dogajanja
v času afere.
Degradacija (5. siječnja 1895.)* I.
Vidjet če na mom liku, čitat če iz mog držanja, prepričavat če se u moju nevinost.
Ništa nisu vidjeli, ništa pročitali i tomu odgovarajuče ni uvjerili.
Alfred Dreyfus, satnik francuske vojske, otac dvoje male djece, uspravan kao menhir u jutarnjem suncu, degradiran je pred cjelokupnim vojnim zborom Ecole militaire.
Mračne prikaze duha gomilaju se nad gradom. Ispod, u njihovoj sjeni, stoji slomljen čovjek s crtama usamljene koze Umberta Sabe na licu: u njemu odjekuje tužba ogni altro male, ogni altra vita.
* Sve pjesme su iz ciklusa o aferi Dreyfus (1894. - 1906.), koji je dio knjige Opus quinque dierum (2009.), i prikazuju različite aspekte i detalje dešavanja u vrijeme afere.
Telo se silovito napne, da bi preneslo krivico, ki vdre kakor strupeno neurje skozi mejo kože.
Telo se silovito razpne v poligon brezumnega trka dveh konsistenc, dveh različnih drgetov: linča drhali in dostojanstva osebe.
Fotografija po degradaciji Dreyfusa prikazuje kot nenadno uvelo rastlino, kot oskrunjeni kraj memorije po barbarski plenitvi.
Ali smo res lahko prepričani, da so skrunilci obvladani, da se je eksterminacijski orkan dejansko končal?
Ali pa je morda le narasel in neopazno zajel ves svet, ki zdaj navidez spokojno živi v zatišju njegovega notranjega očesa?
Tijelo se silovito napinje
ne bi li podnijelo krivicu koja provaljuje
poput otrovne nevere
kroz granicu kože.
Tijelo se silovito raspinje u poligon bezumnog sudara dviju konsistenci, dvaju različitih drhtanja: linča svjetine i dostojanstva osobe.
Fotografija po degradaciji Dreyfusa prikazuje kao iznenada uvelu biljku, kao oskrnavljeno mjesto memorije nakon barbarske otimačine.
Možemo li doista biti prepričani kako su oskrnjivači svladani, kako se eksterminacijski orkan faktički završio?
Ili je možda tek narastao i neprimjetno zahvatio cijeli svijet, koji sad naizgled spokojno živi u zatišju njegovog unutarnjeg oka?
Nihče ne pomilosti drevesa, ki ga zadene strela, a tudi ne razglasi amnestije za naravne pojave.
Toda Dreyfus ni visokogorsko drevo in francoska vojska ne naravni pojav, čeprav bi rada bila.
Sprega pomilostitev-amnestija je nevarna: v njej je naturalizacija nenaravnih pojavov spontano zvezana z denaturalizacijo spoznavne memorije.
Proces spodmakne infrastrukturo pravnega reda za natančno toliko, kolikor je potrebno, da so nevšečne memorije nadomeščene z amnezijo.
Nitko ne amnestira drveče koje pogodi munja, a takoder ne razglašava pomilovanja za prirodne pojave.
Ali Dreyfus nije visokogorsko drvo a francuska vojska ne prirodna pojava, iako bi voljela biti.
Sprega pomilovanje-amnestija je opasna: u njoj je naturalizacija neprirodnih pojava spontano svezana s denaturalizacijom spoznajne memorije.
Proces izmiče infrastrukturu pravnog poretka taman toliko koliko je potrebno da su neugodne memorije nadomještene amnezijom.
Kaj je dominantni ključ mojega telesa?
Je moj obraz? Ovalen, delikaten, bled kakor enigma z nerazrešeno morfologijo.
Je moj glas? S težavo vpraskan v grlo,
včasih tenak in cvileč
kakor tožba zapuščene, pritepene živali.
Je to moj profil? Krivulja, ki mi je dana skupaj z imenom in je ne morem zapustiti.
Nečloveška destilacija podlosti je povzročila, da skušajo celo mojo senco naslikati drugi, jo ločiti od kontur mojega telesa.
In mojo domnevno pisavo v bordereauju, ki je nikoli nisem izpisal, so razdelili v dve: v pisavo moje žene in mojega brata.
Nisem bifurkacija subjekta. V mislih nenehno slikam svoj portret in moje poteze so bolj gole od skeleta.
Što je dominantni ključ mog tijela?
Je li moje lice? Ovalno, delikatno, blijedo poput enigme s neriješenom morfologijom.
Je li moj glas? S poteškocom ugreben u grlo, ponekad tanak i cvilec
kao jadikovanje ostavljene, odbačene životinje.
Je li to moj profil? Krivulja koja mi je data zajedno s imenom i koju ne mogu napustiti.
Neljudska destilacija podlosti prouzrokovala je da čak pokušavaju moju sijenku drugi naslikati, razdvojiti je od kontura mog tijela.
I moje navodno pisanje u bordereau, koje nikada nisam ispisao, razdijelili su na dvoje: u pisanje moje žene i mog brata.
Nisam bifurkacija subjekta. U mislima neprestano slikam svoj portret i moje crte su golije od skeleta.
Nepopolna plovba
Kdor gre skozi noč brez ogrinjala in se vrne popikan od nevidnih izstrelkov prikritih mračnjakov.
Kdor hodi v dežju, odet v svileno kožo osmoze,
da je njegov duh vlažen, njegov um porozen, toda suh.
Kdor plava proti toku in počiva ob hladnih skalah,
ki ne pridigajo o absurdnem optimizmu neplavalcev.
Kdor stoji sam, pokončno kakor bazaltna skala sredi invazije antidreyfusarjev.
Kdor se intenzivno pogovarja s svojo senco kakor s svojim prvim prijateljem in zadnjim sovražnikom.
Kdor se prebija skozi življenje z elanom hedikepirane osebe, ki je ne zlomijo in ne prestrašijo indici izgubljenega sveta.
Kdor pozdravlja in odzdravlja laboratores na cesti ali na univerzi in pušča ob strani domišljave intergalaktične planete, da se vrtijo okoli svoje osi v neskončnost.
Kdor je nežen kot smrček srne in močan kot Ajaks.
Kdor je vztrajen kot mravlja in potrpežljiv kot star salonski klavir -
ta šteje.
Poezija je temeljna izkušnja, ki jo
življenje včasih zanika ali spodnese.
To šteje.
Pesnik ni tisti, ki hoče biti nekdo,
ampak tisti, ki je postal nekdo,
preden je pograbil pero.
Nepotpuna plovidba
Tko ide kroz noč bez ogrtača, a vrati se izboden
od nevidljivih kuršuma prikrivenih mračnjaka Tko ide po kiši, odjeven u svilenu kožu osmoze
kako bi njegov duh bio vlažan, njegov um porozan ali suh. Tko pliva protiv toka i odmara pored hladnih stijena
koje ne pripovijedaju o apsurdnom optimizmu neplivača. Tko stoji sam, upravno kao bazaltna stijena
usred invazije antidreyfusovaca. Tko intenzivno razgovara sa svojom sijenkom kao sa svojim
prvim prijateljem i zadnjim neprijateljem. Tko se probija kroz život s elanom hendikepirane osobe
koju ne slamaju i ne straše indicije izgubljenog svijeta. Tko pozdravlja i odzdravlja laboratores na cesti ili u sveučilištu i ostavlja po strani domišljate planete da se vrte oko svoje osi u beskonačnost. Tko je nježan kao srnina njuškica i snažan kao Ajaks. Tko je istrajan kao mrav i strpljiv kao stari salonski klavir -
taj se broji.
Poezija je temeljno iskustvo, koje život ponekad porekne ili ne potvrdi.
To se broji.
Pjesnik nije onaj koji hoče biti netko, nego onaj koji jepostao netko prije no što je zgrabio pero.
Boj žensk za vstop v javno sfero v zadnjem desetletju 19. stoletja: Je namen preobrazbe nevzdržnega sveta kaj drugačen kakor danes?
Emancipacija na obrobju anestezije, suverenizacija barv, ki jih ustaljeni spekter prikriva in duši. Izstop teles iz toplih krajev memorije in razdelitev čred.
Nenadno slačenje univerzalnih glasov, razgaljenje in evidentiranje njihove topografije: čigav je, komu pripada nenadoma obujeni kontinent speče zgodovine?
Borba žena za ulazak u javnu sferu u zadnjem desetljecu 19. stoljeca: Je li namjena preobrazbe neodrživog svijeta nešto drugačija nego danas?
Emancipacija na rubu anestezije, suverenizacija boja koje ustaljeni spektar prikriva i zadušuje. Izlazak tijela iz toplih krajeva memorije i razdjeljivanje krda.
Neočekivano svlačenje univerzalnih glasova, obnaživanje i evidentiranje njihove topografije: čiji je, komu pripada iznenada probudeni kontinent spavajuce povijesti?
A to ni pomembno, pomembno je razumeti razmerja in sorazmerja, intervale in odtenke spoznanj v daljnem klicu: droben premik realnega v imaginariju.
Narediti vidna vrata in vratni okvir, skozi katerega je treba vstopiti: zaznati iver v očesu vratne line.
So ženske res vstopile v reko ali še vedno čakajo na bregu in občudujejo timpanonske glasnike?
Spol je učinek telesa, ki vznikne v gubi in ima moč, da zasnuje novo pokrajino, vse drugo je mimesis spola, zloščeno platišče zgodovine, ki prikriva korozivnost občih mest.
E to nije važno, važno je razumjeti odnose i suodnose, intervale i nijanse spoznaja u dalekom pozivu: sitan pomak realnog u imaginariju.
Načiniti vidnim vrata i dovratak,
kroz koji treba uči:
osjetiti iver u oku vratnog otvora.
Jesu li žene doista ušle u rijeku ili još uvijek čekaju na brijegu i dive se timpanonskim glasnicima?
Spol je učinak tijela koji niče u pregibu i ima snagu zasnovati novu pokrajinu, sve drugo je mimesis spola, uglancana felga povijesti koja prikriva korozivnost opčih mjesta.
JANI KOVAČIČ
Jani Kovačič, rojen 1953, piše poetične štorije o ljudeh in cinične posme-hljivke ter vsakdanje spevne pesmi, a hkrati tudi zahtevne zvočne slike. V KUD-u France Prešeren je predstavljal svoje nove pesmi v ciklu Akkku-stik teArter. Ob osamosvojitvi je s Tolovajskimi baladami napovedal pri-vatiziranje v vseh oblikah, v Bulvar Bankrotu (2003) pa izgubo identitete in prazno pogoltnost. Slovo od 20. stoletja je zapeto na Baladah s ceste I. in II. Postbožični psalmi pa napovedujejo nove čase post-bibličnomitič-nih razsežnosti. Jazz je postal globalni etno in v Jazzitettah (2006) ustvarja nov tip urbanega jazza. Študijski nastop s premiernimi izvedbami stare srednjeveška glasbe trubadurjev (2007) je razkrival delce tega obdobja v slovenskih deželah. Nastop (2008) s skupino mladih glasbenikov Slovenia United uglasbuje ljudske motive. Leta 2009 je izdal knjigo KNJIGA in pripravil koncert Prastarih pesmi. Za 2010 pripravlja nastop Dizel Slavček & Godba na dihala z žepno pihalno godbo s pesmimi za na koncerte, fešte in ulice. Izšel pa je tudi CD z Big Bandom RTV Slovenija Cerberus Hotel - Jazzitette.
Jani Kovačič, roden 1953., piše poetične storije o ljudima i cinične parodije te svakidašnje pjevne pjesme, a takoder i zahtijevne zvučne slike. U KUD-u France Prešeren predstavljao svoje pjesme iz ciklusa Akkustik teArter. Prilikom osamostaljenja Slovenije je s Tolovajskim baladama najavio privatizaciju u svim oblicima, a u Bulevar Bankrotu (2003.) gubitak identiteta i ispraznu proždrljivost. Oproštaj od XX stolječa otpjevan je na albumu Balade s ceste I i II. A Postbožični psalmi najavljuju nova vremena post-biblijskomitskih širina. Jazz je postao globalni etno i u Jazzitettah (2006.) stvara novi tip urbanog jazza. Studijski nastupi s premijernim izvedbama stare srednjovjekovne trubadurske glazbe (2007.) otkrivali su djeliče tog perioda u slavenskim zemljama. Nastup s grupom mladih glazbenika Slovenia United predočava narodne motive. 2009. je izdao knjigu KNJIGA i pripremio koncert Prastarih pjesama. Za 2010. priprema nastup Dizel Slavček & Godba na dihala s džepnim duvačkim orkestrom, a s pjesmama za koncerte, fešte i ulice. Izdao je CD Cerberus Hotel - Jazzitette.
Shizo
Ta pripeka glavo seka;
zvrne te, ko boš najmanj pričakoval, tvojo senco kar izpuli iz tal!
Sonce sije, veter brije ...
Nekaj jih vpije: »Golgote nikar!« Mejdun, kaj ni le to neki novi bar?
Sonce greje. Jošt se smeje:
Vino molzejo iz trdnjavskih cin -na nebu je polno kumulusnih mrcin.
Se ti meša? Pametne se obeša.
Skupaj se igramo, smo karte na plaži:
nihče naj nas ne moti, kajti mi smo tu na straži!
Sonce peče, Strelice meče,
štrleče iz meč, ledij, glave in pleč, rjoveš popevke na pesku sloneč.
Ne, ne, ne, ne, ne morem,
ne morem se spomnit -
kakšen sem bil, ko sem bil še otrok?
Rezljam le z roko, zeleno-rdečeoko slehernico, ki gobezdati zna; dam jo vsakemu, ki švarcpetra igra.
Sem mar shizo? Mama ima sinjo cizo. Zame sta prozorni in brez kosti, tako da skoznju vidim, kaj se godi.
Mati vpije, oče pije;
očeta mati ne ljubi, ker ta smrči, razpadla je hiša kar sredi noči!
Doma imajo krizo. Sem zato mar shizo? Pod zvezdnatim nebom zdaj deca spi, jaz imam šest prstov in modre oči!
Z njimi slišim, a nič ne vidim!
Kako bo bilo, se ne spomnim nikdar, z življenjem plačujem sreči oltar.
Ne, ne, ne, ne, ne morem, ne morem se spomnit -kakšne oči sem imel kot otrok?
Jaz sem shizo, v raju imam mizo -pogrnjeno za tri, in če se ti ne mudi, lahko večerjaš z menoj celo ljudi.
Res sem shizo
s podpisano franšizo,
poročil se bom - če vam je prav ali ne -
proizvajal bom podlost, modrost, norost, mar ne?
Jaz sem shizo, s psihoanalizo
in z ekspertizo vam za rešitve privlečem lase, olupim obraze, razcepim vas vse!
Moj center za govor je na levi strani, tule. Buuum!
Šiza
Jest pripeklo u glavu upeklo;
tvoju sijenku iščupa iz zemlje baš, izvrne te kad se najmanje nadaš!
Sunce sije, vjetar brije...
»Golgotu nikako!«, nekoliko ih viče. Isuse, zar to tek neki novi bar niče?
Sunce grije, Jošt se smije:
Vino muzu iz zubaca tvrdavskih -na nebu je puno mrcina kumulastih.
Šenuo li si? Pametni visi.
Zajedno se igramo, karte smo na plaži: nitko nam ne smeta, jer nismo tu na straži!
Sunce peče, Strelice meče,
stršeče iz listova, leda, glave i pluč', ričeš popijevku na pijesak se naslanjajuč'.
Ne, ne, ne, ne ne mogu, ne mogu se sjetit -
kakav sam bio dok sam još bio dijete?
Tešem samo rukom,
zeleno -crvenim-okom
svaku, koja baljezgati zna;
dajem svakom tko Švarc-Petra pozna.
Zar mi se ludi?
Mama ima sive grudi.
Za mene su prozorni i bez kosti,
tako da kroz njih vidim i što se premosti.
Mati galami,
otac piče tamani;
oca mati ne voli, jer ovaj hrče,
usred noči - kuča mrče!
Doma im je kriza. Zar sam zato šiza?
Pod zvjezdanim nebom djeca sad spavaju bodro, ja imam šest prstiju i oko modro.
S njim slušam, a ništa ne gledam! Kako če biti, sjetim se nigdar, sa životom plačam sreči oltar.
Ne, ne, ne, ne ne mogu, ne mogu se sjetit -
kakav sam bio dok sam još bio dijete?
Ja sam šiza,
stol imam u paradiza -
prostrt za troje i, ako ti se ne žuri pak,
možeš večerati sa mnom i ljude čak.
Stvarno sam šiza
s podpisana franšiza,
oženit cu se - bilo vam drago ili ne -
proizvodit cu podlost, mudrost, ludost - zar ne?
On je šiza, s psihoanaliza
i s ekspertiza vam za rješenje dovuče uši, oguli vam lica i sve vas rascjepuši!
Moj centar za govor je na lijevoj strani, baš tu. Buuum!
Delirij povprečnosti - simulaker
Tetovirane duše javkajoč gredo na karneval želja-stroj napravi jim za nič škandal delirij povprečnosti delirij povprečnosti vse plešejo vsem strežejo vse zmešajo - na kup
So-drugi in raz-isti se identitetizirajo bosi prav golega pozirajo delirij povprečnosti delirij povprečnosti vsi dirkamo vsi bevskamo udrihamo - na kup
Talci kreditov, talci kreditov
ideale narabutamo na borzi iluzij Talci kreditov, talci kreditov
z ubijalsko nonšalanco virtualnih razprtij Talci kreditov, talci kreditov
do popolnosti obupani v muzeju keščudes Talci kreditov, talci kreditov
prostovoljno smo izmučeni z izbiro popnebes
Smo-nismo Oni-Mi-Vi-Ti-Vi-Vsi
Simulaker, simulaker, simulaker, simulaker?
Smo-nismo Oni-Mi-Vi-Ti-Vi-Vsi
Simulaker, simulaker, simulaker, simulaker?
You are dead. Press Escape & start again!
V življenja jarku se z ekscesi najpoprej pokrijemo
geometrijo bolečin izženemo v delirij povprečnosti v delirij povprečnosti tam plešemo se drenjamo vsi bruhamo - na kup
Delirij prosječnosti - simulakrum
Tetovirane duše jaučuči idu na karneval želja-stroj im ni za što napravi skandal delirij prosječnosti delirij prosječnosti sve plešu svima služe
sve smiješaju - na gomilu
Su-drugi i raz-isti se identiteziraju bosi upravo gologa poziraju delirij prosječnosti delirij prosječnosti svi jurimo svi kevčemo mlatimo - na gomilu
Talci kredita, talci kredita
ideale nabiremo na burzi iluzija Talci kredita, talci kredita
s ubilačkom nonšalantnošču virtualnih rasprava Talci kredita, talci kredita do potpunosti beznadežni u muzeju keš-čuda Talci kredita, talci kredita
prostovoljno smo izmučeni izborom pop-neba
Jesmo-nismo Oni-Mi-Vi-Ti-Vi-Svi
Simulakrum, simulakrum, simulakrum, simulakrum?
Jesmo-nismo Oni-Mi-Vi-Ti-Vi-Svi
Simulakrum, simulakrum, simulakrum, simulakrum?
You are dead. Press Escape & start again!
U života jarku ekscesima se najprije pokrivamo
geometriju bolova iscijedujemo u delirij prosječnosti u delirij prosječnosti tamo plešemo gužvamo se
svi povracamo - na gomilu
5-metrske roke proti tebi mole 15 barvnih nians za 100 tolarjev na dan in ob 6-ih nemščina ki je nikdar ne zamudi a tebi se zdi da se to sploh ne godi Nikjer nikogar ni Nikjer nikogar ni
(Cerebralni korteks...)
Spet nekdo je prižgal semaforske luči preko plakata oddan kovinsko slep drvi ministrstvo za a-dni sešteva bele noči in če se to res peti potem se ti le zdi Nikjer nikogar ni Nikjer nikogar ni
(Cerebralni korteks nori.)
Če je res, ker res je, da res prav nič ni; Res je, torej, res je, ko res res nič ni! Res res ni res res res ni res... Res nič ni...
Res, ni res, res ni res, res .
Perspektiva se že za 5 jurjev dobi česarkoli še ni najdeš doli v trgovini za zrcalom tvoja slika visi pa kaj misliš kdo si nihče se ne smeje za teboj zato ker te ni
Nikjer nikogar ni Nikjer nikogar ni
(Cerebralni korteks...)
5 metarske ruke prema tebi se pružaju 15 nijansi za 30 kuna dnevno i u 6h njemački na koji nikada ne kasni a tebi se čini
kako se to uopče ne dogada Nigdje nikoga nema Nigdje nikoga nema
(Cerebralni korteks...)
Netko je opet upalio semaforska svjetla preko plakata iznajmljen metalno slijep juri ministarstvo za a-dane zbraja bijele noči i ako se to stvarno dogada onda ti se samo čini Nigdje nikoga nema Nigdje nikoga nema
(Cerebralni korteks...)
Ako je stvarno, jer stvarno jest da stvarno upravo ništa nije; Stvarno je, dakle, stvarno je kad stvarno stvarno ništa nije! Stvarno stvarno nije stvarno stvarno stvarno nije stvarno... Stvarno ništa nije...
Stvarno, nije stvarno, stvarno nije stvarno, stvarno...
Perspektiva se vec za 200 kuna dobija čega god još nema nalaziš dolje u ducanu za zrcalom tvoja slika visi i šta misliš tko si nitko se ne smije za tobom zato jer te nema
Nigdje nikoga nema Nigdje nikoga nema
(Cerebralni korteks...)
Ceste so asfaltne žile in promet je moja kri Če ne veš, kako te vidim - semaforji so oči Služi meni slug krdelo, ki pospravlja, čisti me Motiš se, da me obvladaš, kajti posedujem te
Sem mesto Sem večno
Čim bolj krut sem in nesramen, tem bolj me ljubijo Tiste, ki me ne častijo, ulovijo, v tla jih zbijejo
V	mojih prsih jeza vlada - to ni srd - to je srce Maščujem se za vsake sanje, v smogu utopim - prav vse
Sem mesto Sem večno
Kdor ne občuduje mene, tega vržem v kanal Kdor slučajno se ustavi, nanj spustim svojo drhal Ta ga potepta in zmelje, dokler lica ne zgubi Boj se me, če se mi vname moja pločevinska kri
Sem mesto Sem večno
Pridi k meni, v naročje, pridi, da pohabim te
V	mojih črnih temnih kotih čakajo podgane te Boj se me, če se mi vname moja pločevinska kri Saj takrat počez vse kolje, grize, praska in mori
Sem mesto Sem večno
Ceste su asfaltne žile i promet je moja krv Ako ne znaš kako te vidim - semafori su oči Služi meni sluga krdo, koje posprema, čisti me Varaš se da si ovladao mnome, jer posjedujem te
Grad sam Vječan sam
Što više okrutan sam i bestidan, tim više me vole One, koji me ne poštuju, ulove, u zemlju ih nabiju U mojim prsima gnjev vlada - to nije srdžba - to je srce Svetim se za svake snove, u smogu utapljam - upravo sve
Grad sam Vječan sam
Ko se meni ne divi, toga bacim u kanal Ko se slučajno zaustavi, na njega pustim svoju rulju Ona ga gazi i melje dok obraz ne izgubi Boji me se ako mi se upali moja limena krv
Grad sam Vječan sam
Dodi mi u naručje, dodi da osakatim te U mojim crnim tamnim kutovima čekaju štakori te Boji me se ako mi se upali moja limena krv Jer poprijeko tada sve kolje, grize, grebe i ubija
Grad sam Vječan sam
BARBARA KORUN
Barbara Korun, rojena 1963, je diplomirala iz slovenistike in primerjalne književnosti. Že med študijem je začela poučevati na ljubljanskih gimnazijah, zdaj je lektorica in dramaturginja v ljubljanskem gledališču SNG Drama. Po izidu svoje prve knjige, zbirke pesmi Ostrina miline (1999), za katero je tudi prejela nagrado za najboljši prvenec leta, je začela nastopati z recitacijami svoje poezije, pa tudi kot moderatorka literarnih pogovorov in bralka vsakovrstne poezije. Sodelovala je z Ludwigom Hartingerjem pri pregledovanju pesniške zapuščine Srečka Kosovela za knjigo Ikarjev let, skupaj s svetovno znanim glasbenikom, tolkalistom Zlatkom Kaučičem pa je leta 2006 posnela CD s Kosovelovimi pesmimi pod naslovom Vibrato tišine. Knjiga njenih izbranih pesmi v prevodu pesnika Thea Dorgana je doživela tudi nekaj zelo pohvalnih odmevov v Ameriki in na Irskem. O samem procesu prevajanja, o avtorici in o Sloveniji pa je bil posnet tudi 45-minutni irski dokumentarec Songs of Earth and Light v režiji Padraiga Trehyja (2006).
Barbara Korun, rodena 1963., je diplomirala slovenistiku i komparativnu književnost. Več u tijeku studija počela je predavati na ljubljanskim gimnazijama, a sad je lektorica i dramaturginja u SNG Drama. Nakon izlaska prve knjige, zbirke pjesama Ostrina miline (1999.), za koju je dobila nagradu za najbolji prvenac, počinje nastupati s recitiranjem svoje poezije, a i kao moderatorka literarnih razgovora i interpetator ra-znovrsne poezije. Sudjelovala je s Ludwigom Hartingerom pri pripremi knjige Ikarjev let (iz neobjavljenih pjesama Srečka Kosovela), a zajedno sa svjetski poznatim glazbenikom - tolkalistom Zlatkom Kaučičem - je 2006. snimila CD Vibrato tišine, s pjesmama Kosovela. Knjiga njenih iza-branih pjesama, u prevodu pjesnika Thea Dorgana, doživjela je vrlo po-hvalan odjek u Americi i Irskoj. O samom procesu prevodenja, o autorici i Sloveniji tom prilikom je bio snimljen i 45-minutni irski dokumentarac »Songs of Earth and Light«, redatelja Padraiga Trehya (2006.).
Kraljica Elizabeta I. Anglija, začetek 17. stoletja
Staram se. Mraz prihaja vame, od vsepovsod. Z okna pogled na morje, sivo brezkončnost. Zobje mi rumenijo. In nohti. Znotraj pa me še zmeraj žge. Skozi ohlapne mišice, trhle kosti. Žar. Ga čutijo tudi drugi? Te pijavke, pokvarjenci, podgane hinavske, moji dvorjani?
Tvoj nežni, nedolžni obraz je prebledel, ko so te prvič pripeljali k meni, ponoči. Nisi mogel dvigniti pogleda, nisi mogel dvigniti ničesar. Jaz sem te rešila pred sabo in samo jaz vem, kdaj sem izgubila svojo krono, ime, srce. Vsako čustvo je šibkost. Ničesar nisem izdala.
Nisem veliko pošiljala pote. Zmeraj prva odšla. A tlelo je, žgalo, gorelo. Muka poželenja, muka odsotnosti. Ti si bil steber, na katerega sem naslonila svoje kraljestvo. Moje kraljestvo zajema polovico znanega sveta. Bog je bil z mano, v vojnah.
V neskončnih nespečnih nočeh še vedno slišim krike zmagoslavja in krike kletev. Ni hujšega pekla od mojih nespečnih noči, zmrzlih dni. Ni bilo meja mojemu pohlepu. Ni usmiljenja za moje trpljenje. Če pekel obstaja, se bom cvrla v njem.
Letos je jesen posebej zgodnja. Zmrznjene čebele padajo ljudem v roke. Ni veliko ostalo od mojega življenja. Čutim, da že prehajam v legendo, v dolgo verigo besed. Tudi ti me pozabljaš, ljubi, videla sem, kako se skrivaj oziraš za njo, mlado, s črnimi lasmi.
Jutri boš izvedel, da sem te dala obglaviti.
Kraljica Elizabeta I. Engleska, početak 17. stoljeca
Starim. Zima u mene pristiže sa svih strana. S prozora pogled na more, sivu beskonačnost. Zubi mi žute. I nokti. A unutra me još uvijek prži. Kroz labave mišice, trošne kosti. Žar. Osjete li ga i drugi? Te pijavice, pokvarenjaci, štakori licemjerni, moji dvorjani?
Tvoje nježno, nedužno lice je problijedilo kad su te prvi put, nocu, doveli k meni. Nisi mogao podici pogled, nisi mogao podici ništa. Ja sam te spasila od sebe i samo ja znam kad sam izgubila svoju krunu, ime, srce. Svaki osjecaj je slabost. Ništa nisam izdala.
Nisam često slala po tebe. Uvijek prva odlazila. A tinjalo je, peklo, gorjelo. Muka požude, muka odsutnosti. Ti si bio stub na koji sam naslonila svoje kraljevstvo. Moje kraljevstvo obuhvaca polovinu poznatog svijeta. Bog je bio sa mnom, u ratovima.
U beskrajnim besanim nocima još uvijek čujem krike trijumfa i krike proklinjanja. Nema goreg pakla od mojih besanih noci, smrznutih dana. Mojoj pohlepi nije bilo granice. Niti je bilo samilosti za moju patnju. Ako postoji pakao, pržit cu se u njemu.
Ove godine jesen je posebice poranila. Smrznute pčele padaju ljudima u ruke. Nije puno ostalo od mog života. Osjecam kako vec prelazim u legendu, u dugi lanac riječi. I ti me zaboravljaš, dragi, vidjela sam kako se kriomice osvrceš za njom, mladom, crnokosom.
Saznat ceš sutra da sam te dala obezglaviti.
Pesnik Iztok Osojnik svoji soplezalki Osp, Slovenija, začetek 3. tisočletja
Pizda, je lepo. Sam sem si prišvical tale sončni vzhod. S petimi prsti leve in desne roke, leve in desne noge sem iskal točke zunaj zla. A boš jabuk?
(nekaj besedila manjka)
Pod nama je brezno. Nezapolnjivo. Iz njega kot lava bruha avtentično bivanje. Čutiš? Od spodaj šopa v grlo in potem tuliva kot prva na svetu. Slovenska poezija? Vidiš tisto tam dol, tisti kupček gnoja?
Bistvo je trenje. Trenje je bistveno. Stik, opna, komunikacija, občestvo, trenje, jezik. Ti si in jaz sem - v pesmi niti košček naju ne moli ven. Tale skala, to brezno, ta zrak, te kosti, mišice, švic, celo svetloba - sprijeta z besedami,
(nekaj besedila manjka)
neločljiva. Vse sem že povedal. Pomisli: ti si in jaz sem. Nagovarjaš me skozi besede, a tvoje vprašanje je neizgovorljivo. Molčim ti nazaj, nad breznom.
Pjesnik Iztok Osojnik svojoj partnerici
u sportskom penjanju
Osp, Slovenija, početak 3. tisucljeca
Jebo te, baš je lijepo. Sam sam si priznojio ovaj izlazak sunca. S pet prstiju lijeve i desne ruke, lijeve i desne noge tražio sam točke izvan zla. Hočeš jabuku?
(nešto teksta nedostaje)
Ispod nas je bezdan. Nepopunjiv. Iz njega poput lave izbija autentično bivanje. Osječaš? Odozdo šopa u grlo i onda urlamo kao prvi na svijetu. Slovenska poezija? Vidiš ono tamo dolje, onu hrpicu dubra?
Bit je trenje. Trenje je bitno. Dodir, opna, komunikacija, zajednica, trenje, jezik. Ti jesi i ja jesam - u pjesmi se ni komadič nas van ne pomalja. Ta stijena, taj bezdan, taj zrak, te kosti, mišiči, znoj, čak svjetlost - slijepljena s riječima,
(nešto teksta nedostaje)
nerazdvojni. Sve sam več rekao. Pomisli: ti jesi i ja jesam. Oslovljavaš me kroz riječi, a tvoje pitanje je neizgovorljivo. Šutim ti natrag, nad ponorom.
Mati Tereza nuni novinki Kalkuta, konec 2. tisočletja
Še en Kristus je potrkal na vrata. Ta nima nog. Verjetno so mu jih odsekali starši, da bi laže beračil zanje. Obraz je ena sama rana. Nima več moči, da bi se poganjal na svojem lesenem vozičku.
Še en Kristus čaka pred vrati. Nate. Pohiti, da ga ne pomendra drhal, ki beži pred policijo. Ali da ga ne požro lačni, podivjani psi. Pohiti. Ve, da bo umrl. Zato je potrkal na tvoja vrata.
Ne veš, ali je to res pravi Kristus? Kratke ure, namenjene spanju, ti minejo v preveč budnem strahu: Ali Bog sploh je? Skoz priprta vrata lije svetloba v tvojo izbo: Ni Boga. Zapuščen je svet. Ubožen.
Kristus te čaka pred vrati. Bele sence tečejo čez temni vrt. Njegovo telo boš držala v naročju breztežno. Njegov pogled v tvojem, zadnji in prvi. Takrat boš vedela. Tvoj otrok je.
Pojdi zdaj.
Majka Tereza iskušenici Kalkuta, kraj 2. tisucljeca
Još jedan Isus pokucao je na vrata. Ovaj nema noge. Vjerojatno su mu ih odsijekli roditelji ne bi li lakše za njih prosio. Lice je jedna sama rana. Nema više snage da bi se pokretao svojim drvenim kolicima.
Još jedan Isus čeka ispred vrata. Na te. Požuri da ga ne izgazi rulja koja bježi od policije. Ili da ga ne proždriju gladni, podivljali psi. Požuri. Zna, umrijet ce. Zato je pokucao na tvoja vrata.
Ne znaš je li to doista pravi Isus?
Kratki sati namijenjeni spavanju
prolaze ti u isuviše budnom strahu:
Da li Bog uopče jeste? Kroz odškrinuta vrata
svjetlost lije u tvoju izbu:
Nema Boga. Ostavljen je svijet. Ubog.
Isus te čeka ispred vrata. Bijele sjenke teku preko tamnog vrta. Držat ceš u naručju njegovo tijelo bez težine. Njegov pogled u tvom, posljednji i prvi. Znat ceš tada. Tvoje je dijete.
Idi sad.
Seamus Cody, ladjar in trgovec, postaja slep Galway, Irska, konec 19. stoletja
Padajo in vzletajo ptiči v mojih zrklih. Zmehčana steklovina, pravijo, a to so moji ptiči, z neskončno nežnim letom. Nimajo kril, padajo kot snežinke in mi temnijo vid
v svetlobo. Stvari in dogodki izgubljajo svoj obris, a ne svojega bistva. Skozi komaj-vid mi mežikajo kot luč. Ostrine ni več. Sama milina v tem toplem zimskem dnevu:
krhko cingljanje zibajočih se jamborov. Sol se nabira na izgubljeno nit tega dneva. Danes me dan gleda z belimi očmi.
Seamus Cody, brodar i trgovac, postaje slijep
Galway, Irska, kraj 19. stoljeca
Padaju i uzlijecu ptice u mojim očima. Smekšana staklena masa, kažu, ali to su moje ptice, s beskonačno nježnim letom. Nemaju krila, padaju kao pahuljice i zatamnjuju mi vid
u svjetlost. Stvari i dogadaji gube svoj obris, ali ne i svoju bit. Kroz jedva-vid trepetaju mi kao svjetlost. Nema više oštrine. Sama milina u ovom toplom zimskom danu:
krhko zveckanje njišucih jarbola. Sol se nabire na izgubljenu nit ovog dana. Danas me dan gleda s bijelim očima.
Ženska brez imena, Noetova žena po vesoljnem potopu
Že mesece, že leta ždim tu, v podpalubju. Iz sočutja sem se spustila dol, k stokajočim živalim. Temno je, vlažno in zatohlo. Neznosen smrad. Krokodili odpirajo svoja zobata žrela, kače sikajo, levi lačno rjovejo, nad vsem nemirni topot slonove moči.
V začetku sem se bala teme in zvokov, nedoumljivega mrgolenja bitij, ki jih ne vidim, komaj slutim - pajkov, miši, stonog, škorpijonov. Veliko in malo, vse se premika v pošastno skladnem gibanju, kot v nevidni vodi, temni in nerazumni. Postala sem eno z njimi, začutila naše skupno bitje, toplo, vlažno in zatohlo.
40 dni, 40 let. Postarali smo se, se umirili v svoji žalosti, v svoji lakoti. Tu spodaj ni boga. Iz varne tople sparine čakamo na bradati obraz nekoga, ki izpolnjuje božje ukaze.
Zaslišim hrup: Noe spušča živali na kopno. Prislonim obraz k razpoki med vrati in oblije me svetloba, ki sem jo že pozabila.
Ko bo moj mož, ki je pozabil name, odprl vrata,
mu bo v prsi, polne vetra in sonca,
planila čreda živali -
mnogorepato telo s tisoči bleščečih oči,
ki se zgane ob vsaki slutnji. Prva - jaz.
Žena bez imena, Noeva žena po kozmičkom potopu
Vec mjesecima, vec godinama čamim ovdje u potpalublju. Iz sucuti sam se spustila dolje, do jadikujucih životinja. Tamno je, vlažno i memljivo. Nesnosan smrad. Krokodili otvaraju svoja zubata ždrijela, zmije sikcu, lavovi gladno riču, a nad svim nemirni topot slonove snage.
U početku sam se bojala tame i zvukova, nedokučive vreve bica koja ne vidim, jedva slutim - paukova, miševa, stonoga, škorpiona. Veliko i malo, sve se miče u čudovišno sukladnom gibanju, kao u nevidljivoj vodi, tamni i bezumni. Postala sam jedno s njima, osjetila naše zajedničko bice, toplo, vlažno i memljivo.
40 dana, 40 godina. Postarali smo se, umirili u svojoj žalosti, u svojoj gladi. Ovdje dolje nema boga. U sigurnoj toploj sparini čekamo bradato lice nekoga tko ispunjava božje zapovijedi.
Začujem buku: Noe ispušta životinje na kopno. Prislanjam lice na rascjep u vratima i oblijeva me svjetlost koju sam vec zaboravila.
Kad moj muž, koji je zaboravio na mene, bude otvorio vrata, u prsa ce mu, puna vjetra i sunca, jurnuti krdo životinja -
mnogorepato tijelo, s tisucama blještavih očiju, koje se savija uz svaku slutnju. Prva - ja.
TATJANA T. JAMNIK
Tatjana T. Jamnik, rojena 1976, je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2009 izdala pesniško zbirko Brez. Piše poezijo in kratko prozo, ki je bila objavljena v slovenskih in tujih literarnih revijah, antologijah in zbornikih. Preživlja s prevajanjem leposlovja iz češčine in poljščine (leta 2009 je prejela priznanje za najboljšo mlado prevajalko), urejanjem in lektoriranjem leposlovja ter poučevanjem slovenščine kot tujega jezika.
Tatjana T. Jamnik, rodena 1976., je diplomirala slovenski jezik i književnost na Filozofskom fakultetu u Ljubljani. 2009. je izdala pjesničku zbirku Brez (Bez). Piše poeziju i kratku prozu, objavljivala je po slovenskim i inozemnim literarnim revijama, antologijama i zbornicima. Uzdržava se prevodenjem književnosti s češkog i poljskog (2009. je primila nagradu za najboljeg mladog prevoditelja), uredivanjem i lektoriranjem istog te podučavanjem slovenskog kao stranog jezika.
kar je spod 1
šele tisto, kar je spod, si res ti: zapri, zapri oči. spusti se dol in še nižje,
do obisti se pogrezni vase. potežkaj ju na tehtnici dlani: pijani sta v dvoje. od sebe.
kri (umazana, če je sploh še kaj teče po žilah)
brni, brni.
ulije se.
kot bi se oblak utrgal. da se potok rdeče obarva. in čez bregove stopi.
tega ne boš več izpral, upam, da veš. tuje železo boš vohal še dneve.
što je ispod 1
tek ono što je ispod, uistinu si ti: sklopi, sklopi oči. spusti se ispod i još niže,
do obijesti se potopi u sebe.
odmjeri ih
na vagi dlana:
pijani su
u dvoje,
od sebe.
krv (prljava, ako je uopče još nešto teče po žilama)
bruji, bruji.
pljusne.
kao kad se oblak provali. kako bi se potok crveno obojio. i preko bregova stopio.
to više nečeš isprati, nadam se kako znaš. tude željezo njušit češ još danima.
sledi ne boš nikoli izbrisal. stigme se bodo odpirale še naprej.
kričal boš,
pretresen od svojega krika. molil boš,
pretresen od svoje molitve. bedel boš, pretresen do dna.
do dna boš bedel. do dna brezna. brez daha.
pa boš z dna vdihnjen, boš.
tragove nečeš nikada izbrisati. otvarat če se stigme i dalje.
vrištat češ,
potresen od svog vriska. molit češ,
potresen od svoje molitve. bdjet češ, potresen do dna.
do dna bdjet češ. do dna bezdana. bez daha.
i bit češ s dna udahnjen, bit češ.
brez sape si.
premetavaš se kot riba na suhem. pa sem ti rekla, da miruj, in bo bolje. ampak ti si trmast.
bebavo odpiraš usta in si riba. tudi z očmi.
takega te vidim, kadar zamižim.
dobro veš, da te bom kmalu potegnila ven.
ne bom uporabila mrežice. preveč nemiren si. s trnkom te bom. s sunkom te bom. s tremi sunki. in z enim potegom.
te bom.
riba ribi ribo reže.
ko režem, se režim.
bez daha si.
bacakaš se kao riba na suhom. a rekla sam ti, miruj i bit če bolje. ali ti si tvrdoglav.
benavo otvaraš usta i riba si. i s očima.
takvog te vidim kada zažmirim.
dobro znaš, potegnut ču te uskoro van.
neču upotrijebiti mrežu. suviše si nemiran. s udicom ču te. s udarom ču te. s tri udara.
i s jednim potezanjem. ču te.
riba ribi ribu reže.
dok režem, kezim se.
stoj.
bistvo bode, oko se izlije. eno.
pa še drugo. prisila dela delo. deli
s potegi noža. razdeli štirideset hlebcev. nahrani množico. vrni okončine pohabljeni muhi. usekaj.
usekaj bližnjico po licu. pritisni.
pritisni na petelina, da bo zapel. pritisni se.
pritisni se k licu.
zatipaj jame oči. nočejo te srkati vase.
sam si.
stoj.
suština bode. oko se izlijeva. jedno. i još drugo. prisila pravi posao. polovi
potezima noža. razdijeli četrdeset kruščica. nahrani gomilu, vrati ekstremitete osakacenoj muhi. udari.
udari prečicu
po obrazu.
pritisni.
pritisni na oroz
kako bi zapjevao.
pritisni
se.
pritisni se uz obraz.
opipaj očne jamice. nece te usrkati u se.
sam si.
slap besed je presahnil.
čez suho strugo leti sraka.
komu je ukradla
košček zrcala?
nekdo leze v dolino.
zgrmi v prepad.
kdor je bil dovolj nor,
ima naročje zvezd.
ena za drugo ugašajo.
prižigajo se
na dnu,
kjer ni robov.
prod hrešči.
pod stopali,
ki jih ni.
ni jih.
ni.
usahnuo je slap riječi. preko suhog korita leti svraka. komu je ukrala komadič zrcala? netko puže u dolinu. surva se u provaliju. tko je bio dovoljno lud ima naručje zvijezda. jedna za drugom se gase. pale se na dnu,
gdje nema robova. škripi šljunak pod stopalima kojih nema. nema ih. nema.
KAZALO /SADRŽAJ
IZTOK OSOJNIK 4
Berlin, Odisej in noč 6 Berlin, Odisej i noč 11
Ustanovitev Slovenskega državnega odvečnega gledališča 16 Osnivanje Slovenskog državnog suvišnog kazališta 20 Oda velemestu 24 Oda velegradu 26
TAJA KRAMBERGER 34
Degradacija (5. januar 1895) 36 Degradacija (5. siječnja 1895.) 37 Amnestija: amnezija 40 Amnestija: amnezija 41 Pentimenti 42 Pentimenti 43 Nepopolna plovba 44 Nepotpuna plovidba 45 Heretika 46 Haresie 47
JANI KOVAČIČ 50
Shizo 52 Šiza 55
Delirij povprečnosti - simulaker 58 Delirij prosječnosti - simulakrum 60 Cerebralni korteks 62 Cerebralni korteks 64 Fantom 66 Fantom 67
BARBARA KORUN 68
Kraljica Elizabeta I. Anglija, začetek 17. stoletja 70 Kraljica Elizabeta I. Engleska, početak 17. stolječa 72 Pesnik Iztok Osojnik svoji soplezalki. Osp, Slovenija, začetek 3. tisočletja 74
Pjesnik Iztok Osojnik svojoj partnerici u sportskom penjanju. Osp, Slovenija, početak 3. tisučlječa 75 Mati Tereza nuni novinki. Kalkuta, konec 2. tisočletja 76 Majka Tereza iskušenici. Kalkuta, kraj 2. tisučlječa 77 Seamus Cody, ladjar in trgovec, postaja slep. Galway, Irska, konec 19. stoletja 78
Seamus Cody, brodar i trgovac, postaje slijep. Galway, Irska, kraj 19. stolječa 79
Ženska brez imena, Noetova žena, po vesoljnem potopu 80 Žena bez imena, Noeva žena po kozmičkom potopu 81
TATJANA JAMNIK 82
kar je spod 84 što je ispod 85
zbirka Zlati čoln / zbirka Zlatni čamac, 2
Amnestija: amnezija
Antologija sodobne slovenske poezije
Amnestija: amnezija
Antologija suvremene slovenske poezije
Copyright © Literarno društvo IA, 2010
Prevedel / Prijevod Goran Jankovič
Urednici zbirke / Urednice zbirke Tatjana Jamnik, Hana Kovač Jezikovni pregled / Lektura Tatjana Jamnik, Hana Kovač, Acija Alfirevič
Oprema in oblikovanje / Design Alžbeta Hanzlova Prelom / Prijelom Alžbeta Hanzlova
Izdala in založila / Izdavači
Kulturno-umetniško društvo Police Dubove in/i Literarno društvo IA Za založbo / Za izdavače Tatjana Jamnik, Iztok Osojnik Naklada / Naklada 100 izvodov / 100 primjeraka
Vnanje Gorice, Ljubljana 2010 Prva izdaja / Prvo izdanje
Izdajo publikacije je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
I A IHT I 'avna agencija za kniigo republike Slovenije
J / V ITOk. | SLOVENIAN BOOK AGENCY
www.ia-zlaticoln.org www.policadubova.org www.alzbetahanzlova.cz www.knjigarnapolicedubove.webnode.com