V kleti go bili. Saj jc bilo dosti dela v kleti! Dokončali so ti-gatev, pa so so oddahnili in porazgovorili. Gospodar je bil poslal v trafiko po nekaj tobaka. In smola je hotela, da je bil tobak zavit v neprodan »Kmetijski list«. Šaljivec ga je takoj imel v rokah in se začel krohotati vanj. »Bele fleke ima ta Iist, gotovo ima koze ali pa kozle«, je začel razgovor šaljivec in kazal list, ki je bil do tretjine pobeljen — prazen in čez zapisano: Zaplenjcno. »Kaj neki je pisal«, je radovedno vpra^al sosed-župan. »Kaj«, je odgovoril gospodar, »kot vedno. Laži, ki bi naj netile požar, ki bi naj tako zapeljale slovenskega kmeta, kot so ga svoj čas hrvaške laži že zapeljavale.« »Laže pa »Kmetijski list« bolj kot pes teče«, je posegel vmes šaljivec. »Kako si je izmislil one o dr. Korošcu, da je framazon, pa drugi teden, da prestopi v pravoslavje, pa sedaj, da je v politični službi samega papeža. Vso pa res ne more biti dr. Korošec, če tudi je eden najbolj zmožnih in pridnih Slovencev.« »Kdo pa zapleni list ?« je vprašal prav oblastno občinski tajnik. »Policija ima to nalogo. Sodnija pa potem še posebej o tem sklepa. In je potrdila zaplembo! »Pa drugi nima nihče te pravice?« je nadalje vpraševal tajnik. Videlo a&jauJUu.iia.iijuftcl atouil i alužbena delovanje. Gospodar je to raziunel in dejal: »Mi vsi itnamo pravico, da zaplenimo nam nasprotno časopisje na ta način, da ga izrinemo iz sleduje hiše in upostavimo našega »Slovenskega Gospodarja«. Ta teden, ko je tiskovni teden, zaplenimo list popolnoma! Naj roma nazaj! Saj tako laže, da je enkrat celi zaplenjen in drugič tudi ves prazen. Z njim pa še naj gre njegova tetka »Domovina«. »Pa bi bilo le škoda«, je dejal šaljivec, »kdo bo pa potem politične kozle streljal, kakor je recimo ta-le, ko pisejo, da —• ni desetletnice.« »Kakc desetletnice?« je vprašal župan. »Oni pravijo, da ni desetletnice, da torej ni deset let, kar ie minila svelovna vojna in da se tega ni treba spominjati. Njim to ni bilo ljubo, da je minila, bili so pač »Kriegslieferanten«, ko smo mi stali na bojišču in smo z veseljem pohiteli domov. Pravijo, da ni deset let od tega, kar so je ustanovila naša država in smo Slovenci posebno še na Štajerskem tudi prišli do narodne svobode. Ni dcset let, in ni desetletnice, ker oni niso v vladi!« »Jim bo treba r»ač pratiko kupiti, če so za kako leto zaostali«, je prav »modro« pogruntal šaljivec. »Ne«, je ugovarjal sosed, ki je tudi hotel biti šaljiv: »Saj so preteklo nedeljo prišli iz Hrvaške v Celje gledat, koliko je ura in če je res deset let od tega, kar so oni zasedli »Deutsches Haus« v Celju, odkoder sedaj veje isti protislovenski duh, kakor preje!« »Pa res, to je bil hec«, je dejal šaljivec. »Jaz sem bil v Celju, na shod nisem šel, ker so šli nanj sami Hrvati. Od strani sem jih gledal. »Živijo jaz!« so klicali samim sebi, od Slovoncev jih je bilo le malo, ki so jih pozdravljali.« »To je bil res hrvaški shod v Sloveniji. S tem smo dokazali, da nismo taki kot radičevci, ki političnega nasprotnika kar ubijejo. Mi celo jih pustimo, da se iz Hrvaške pripeIjejo in pri nas zborujejo. Tega pa jim ne pustimo in jim tudi v bodoče ne bomo, da bi v našem imenu govorili. Slovenski narod še posebno ob desetletnici povdarja svojo zvestobo dr. Korošcu, svojemu zvestemu ter požrtvovalnemu voditelju!« »Pa ga dajmo kozarec na njegovo zdravie«, je pripomnil šaljivec in opozoril gospodarja, da ni pozabil — stare slovenske gostoljubnosti.