Ljudska šola — narodna šola in ,,Narodna šola." Ljudska šola, šola za Ijudstvo, za prosto ljudstvo je vredna tega imena, ako se ozira na bistvene potrebe, na šege in navade ljudstva, ako nadaljuje to, kar se je v domači hiši pričelo, ako izreja mladost za časnost in večnost; odgaja mora biti med vsera verska odgoja. Katoliški otrok mora spoznati in uviditi, da je ud katoliške cerkve; izrejen niora tedaj biti, da ne bo časnost višje čislal nego večnost, da bo spoznal, da božja previdnost odloči vsakeinu človeku kak poseben stan, v katerem naj se trudi in dela. V dosego tega dvojnega namena mu je treba spretnosti in znanosti, da postane koristen ud človeštva, in da doseže dvojni namen svojega bivanja. Kedar otrok začenja govoriti, ter reči okoli sebe spoznavati, navadijo ga, da jih pozna po imenu. V tem spoznanji raste otrok, in ljubezen do očeta in matere, pa tudi do bratov in sester kali poganja v niegovem sercu; on začenja ljubiti svojo rodovino. In taka duševna varhinja mora biti šola, katera otroka budi do spoznanja njegovega jej zika, njegovoga naroda. Kake pripomočke pa ima v to šola? Ona uči šolske nauke n. p. branje, pisanje, številjenje v maternem jeziku, v jeziku, katerega so otroci sabo v šolo prinesli; s tem jih dela zmožne, da širijo svoj vednostni krog; nauk v verozakanu žlahni pa njegovo serce. Daljno odgojo pa prevzame življcnje, kajti človek se v svojem življenji nikdar ne izuči. To bi bil v kratkem obris odgoje posaraesnega človeka. Kakor pa se izreja posamesen človek, tako se izrejajo narodi kakor moralična oseba, in njih sreča in nesreča tudi tukaj na zemlji — da večnost izpustinio, — ravna se tudi po njih nravnem življenji, kajti nad vsem čuje pravična roka božja. Tako si uamreč verni kristijanje mislijo svet in vse, kar je na njem. Izrejo otrok prevzamejo starši; kdo pa prevzame odrejo človeštva? Kdo drugi, kakor božja previdnost. Vsa zgodovina človeštva je tako rekoč zgodovina izreje človeštva; poscbno pa se to vidi pri izvoljenem ljudstvu božjem in pozneje pa nad kerščansko cerkvijo. Drugače si tudi zgodovine evropejskih deržav in narodov tolmačiti ne moremo. Od teh splošnih premišljevanj stopimo k posamesnosti, prcstopimo od vesolstva do posamesnosti, in tolmačimo si tukaj stvari in prikazni, kakor jih z lastnimi očtni vidimo; denimo na reščeto posebno naše okoliščine, v kterih živimo, poglejmo narod, iz katercga sdjo izšli in katerega udje smo! Naš narod — narod slovenski — je skoro da ne, ves katoliškc vere; v večini čisla in spoštuje svojo vero, ljudstvo je verno, od lažiliberalizma noče nič slišati, in kakor je ljudstvo samo odgojeno, tako hoče in želi, da bi bili odgojeni njegovi otroci. Za šolo, v kateri ne vidi svojega duhovnega pastirja, ne mara; in v tiste šole rado otroke pošilja, kjer vidi, da duhovni in svetni učenik v lepem soglasji delata. Naš narod povdarja in zahteva pred vsem kerščansko izrejo otrok. In ljudski učitelj mora biti pred vsern sam veren in pošten katoličan, potem bo lahko otroke tako izrejeval. Marsikateri učitelj sicer Dekoliko ve govoriti od narodne šole na narodni podlagi, ali vprašati ga hočemo, ali se pa tudi dobro zaveda in sam sebi more odgovoriti, kakošna inora biti narodna šola, kaj jo dalje stavi in vterjuje, kaj jo ruši in podira. Narodna šola se ve pri nas ne more drugačna biti kakor slovenska. Od tega dalje pisati, to še enkrat posvetiti, dokazavati potrebo in neizprosljivo logiko, katera tirja pervi poduk v maternera jeziku, zdi se nam nepotrebno ; omenim le to, da naši nasprotniki to tako dobro razumejo, kakor mi sami. Pervo, kar so Nemci v Holstajn - Šlezvigu in pozneje v Alzasiji storili, je bilo to, da so svoj jezik, kjer je bil odpravljen, zopet v šole vpeljali. Dokler je bila Prusija pravična Slovanom, jim je dovolila tudi materni jezik v ljudski šoli, nemškega so se učili na podlagi maternega jezika še le 3. šolsko leto, kakor s6 n. p. pri nas zahteva; a sedaj je pa to vse drugače; nemšfiina se vsiluje otrokom že v 1. razredu, in ostre postave ukazujejo, da se nemški jezik tako uči, kakor njegova važnost in imenitnost zahteva. — Ali je pri nas mar drugače, namreč tam, kjer je Nemec v večini, n. p. na Koroškem in Štajerskem? Kaj so že poslancu gosp. Einspi elerju rekli, ko je tirjal za slovenske ljudske šole slovenske učne pripomočke? Kako so odgovorili poslancu gosp. dr. V o š n j ak u v štajerskem deželnem^zboru ? — Nemci spoznajo, da imamo prav, a politika ta drugače zahteva, in oblast gre nad pravico. — Narod slovenski živi že več tisoč lct v deželi svojih očakov; veliki kosovi Slovenije so se iznarodili, a še živi nad en milijon Slovencev, kateri govore jezik svojih preddedov; odkar so Slovenci kristjanje, imeli so učenike verozakona v domačem jcziku, in prav tem, skoraj edino tem se imamo zahvaliti, da govoriino še v tistem jcziku, v katerem se je govorilo pred tisuč leti v naših deželah. Kjc so bile tačas Ijudske šole, kakovšne sedaj imamo? — Ljudske šole, ko so bile pred kakimi sto leti, imeli so pervi in poglavitni naracn, nemški jezik gojiti. — Ko jc pa ideja narodnosti tudi Slovence jela navduševati in buditi iz narodnega spanja, bili so zopet duhovni pervi, kateri so se te misli iskreno poprijemali, za narod delali in pisali, in narodno navduševanje v prave meje zavračevali. Duhovnik na Slovenskein je naroden, ker se poglavitno s podučevanjem naroda vkvarja; a to pa daleč sega v političnem položaji. To pa ni le pri Slovencih, to je bilo tudi pri drugih narodih; iako imajo Nemci za svojo narodnost poglavitno zalivaliti se sv. Bonifaciju; škofijske uieje so bile tudi merodajavne pri razdelitvi frankovske deržave in od Ludvika Nemškega se prav za prav začenja nemška deržava.  — Narodnost teh in drugih večjih narodov je že zagotovljena; ali je pa pri nas Slovencib tudi tako, ali imamo pogoje narodne eksistencije ? — V to politično vprašanje se ne spuščam dalje, ter samo rečem, naj si vsak sam sebi odgovarja, da, ali je sedaj na času, najbolje prijatelje in zaveznike naše narodnosti pikati, žaliti in jim slovo dajati ? V nevarnem in osodapolnem boji je razumnemu človeku gotovo vsak zazaveznik ljub in drag; on se ogiblje vsega, kar prijatelja žali. Ali pa mi Slovenci tudi tako delamo? ali se mi slovenski ljudski učitelji, kateri se ponosne imenujemo narodne učitelje, ravnamo po teh vodilih? — Zaupanje se lahko in hitro zapravi, pa težko zopet pridobi Bin človek enkrat opebarjen ne verjame tako rad; kdor se enkrat zlaže, temu se ne verjame, ako tudi resnico govori. — Naj se ljudski učitelji na Kranjskem po nesreči drugih zinodrijo! — Na Hervaškem solansko leto pri učiteljskem zboru prav hrabro po duhovnih mahali, — a kaj sledi?— učitelji domu prišedši niso najdeli več podpore pri cerkvi; zastonj je bil vsak izgovor, da ta pa uni ni bil za to, da ni glasoval za te predloge! — 8Pomagajte si sami; mi vas več ne spoznamo, ker vi nas tudi nočete spoznati". UČitelji, vekači po učiteljskib zborih, so mcstni učitelji, kateri ne poznajo potreb ljudstva, so idcalisti, ali so brezvestni zapeljivci, kateri zdravi um učitclju begajo, mu vero in versko prepričanje jemljejo, na skrivnem se pa lahkovernosti učiteljev smejajo. — Toda zastonj je vse svarjenje; kdor ljudem pravico govori, je njih sovražnik, kdor ljudem kosniatc vali, ta je pa njih prijatclj; nemčurjein in odpad- nikom se nič ne čudim, gredo tje, kjer mislijo večje plačilo dobiti, a učiteljem, kateri nper eminentiain" hočejo narodni biti, se čudim zarad njih kratkovidnosti, — ker pri takem ravnanji postaja prepad med učitelji in duhovniki čedalje veči, in odkrito serčnost in ljubezen zginjuje; učitelj vidi nad duhovnikom svojega nasprotnika , in duhovnik zopet učitelju ne zaupa, kaj pomaga pri takib okolištinab boljša plača, ako ni miru inzadovoljnosti! — In to je pasje življenje pri ljudeh, kateri morajo skupaj delovati, in se truditi za en in ravno tisti smoter. Kdo bo pri tera naj več terpel? šola in ž njo narod, mari vera ne! — Duhovnik bo učil kerščanski nauk, ako ne v šoli, pa v ccrkvi, on uči starost in mladost, starš3 in otroke. Doklerpastaršiostanejoverni,tudiotroci ne bodo drugačni; ljudskašolasplohnimainne more imcti takega vpliva «a narod, da bi ljudstvo sama na sebi predrugačila, staršeru in otrokom se bo šola pristudila; — narod bode če dalje bolj neveden in tuja kultura, nemška in talijanska, ga bo prej ali slej poplavila. — Pravi se: Bo pa gosposka otroke v šolo silila; neodvisen učitelj bo tudi ložeje bolj strogo v srenji postopal, kakor sedaj, ko živi od dobrote Ijudi? — Gospodar, katerega se žival ni hotla privaditi, jo je tudi zavoljo te svojeglavnosti pretepaval, potem ga je pa prav rada imela, kali ? — To vse dobro vedo neprijatelji našega naiodnega življenja, in od tega taka navdušenost za nove šolske postave; učitelji, ne rečem vsi, jim pa vse nabesede verjamejo, in jim prav zvesto priterkavajo. »Ubogo ljudstvo", bi lahko zdihnil, ,,kako si vendar usmiljenja vredno zavoljo tvoje kratkovidnosti! Neprijatelji tvoje narodnosti ti opisujejo dubovnike kot naj večje neprijatelje, ti jim pa verjameš, in misliš, Bog si ga vedi, kako si imeniten in čislan, ako za njimi govoriš!" — Zamerza med učitelji in duhovniki je sedaj še le zavoljo stanovskili pravic in prednosti; večkrat gre na to, kdo bo imel več govoriti, več ukazovati, katerega bo ljudstvo bolj čislalo in ongavilo; — ako v tej reči ne bode poboljšanja, prevergla se bo stvar v sovraštvo do cerkve, in v pravi laži - liberalizem, kajti le malo je ljudi, bodi si tega ali unega stanu, kateri bi stvar in osebo vedeli razločiti; — previdnega in modrega ravnanje nam je treba na vse strani. Sicer pa prav naravnost rečem: Slep je vsak, kdor misli, da bo vstregel Nemcem s svojo liberalnostjo, dokler Slovenec ostane. — V nekem zemljepisji berem od nemškega cesarstva to-le: Razun Nemcev žive v pruski deržavi tudi Kašubje in Litvanci, kateri so se pa popolno  spoprijaznili z Nemci, (ker so umerli narodne smerti) in Poljaki, kateri so pa — njih zlahniki in duhovniki neradi pod Prusom. — Kaj se pa pravi z Nemcem, — s Prusakom v popolnem miru živeti? — Nič drugega, nego: Mpopusti svoje narodne sanjarije! in postani Nemec — potem smo pa prijatelji." To je posebne sedaj, ko je nemška in pmska politika tako agresivna, resnično kakor Mamen" v očenašu. — Na slovenskem Štajerskem izhaja ,,Slovenski učitelj". Neki porednež je rekel, da je njegov vrednik v Ljubljano — nemčurjem tako-le pisal: ,,Jez sem vi in vi ste jaz." Nemci so ga na to pozdravili z mačjo godbo v »Gratzer Lehrerzeitung" z ,,Eingesendet", katerega je ,,Laib. Tagblatt" ponatisnil. — 0 nehvaležni svet, kaj ni vrednik meso od vašega mesa in kri od vaše kervi? Nemcem je poglavitno vprašanje narodno vprašanje, in v tem so si tako dosledni, da jim je vsaka stvar, kar od Slovencev prihaja več ali manj zoperna. Narodno vprašanje jim je glavno, druga so temu podredjena. Pred 1000 leti je Nemec Slovanu jemal narodnost v imenu kerščanstva, sedaj mu jo pa jemlje v imenu liberalizma. — Klerikalen učitelj je vsak, kateri je ndroden, akoravno med njim in nemškiin liberalcem ni drugega razločka kakor v besedi. — Kakor hitro pa svojo narodnost pustiš, si pa liberalen; več ali manj konservativen, to nič ne de, a samo odločno nemški, to je bilo glasilo Nenicev, ko so svoj čas spodkopavali Hohenwartovo ministerstvo, in nemški učiteljski listi kričali so na križarsko vojsko zoper Slovane. Kardinal Rauscher je bil tačas mnogo čislan zaveznik; a slovenski učitelj ti precej pete pokaže, ako mu rečeš, da je klerikalen. — Kar je pa sedaj psovka, postane pa časoma še častni pridevek; svet je res okrogel in se suče, in kdor se sedaj smeja in od veselja ploska, mogoče, da bode časoma še drugače lnislil. Društvo »Narodna Šola", lepo ime, — Bda bi le »Narodna Šola" zares bila in ostala narodna in pred vsera kerščanska", tako mi piše čislan narodnjak, in tako gre glas tudi po Ljubljani. — Velečastni gospodje, kakošna bo ,,Narodna šola", tega vam ne morem povedati, o tem vas ne morem zagotoviti. Društvo je tako, kakoršno so njegovi udje v večini in njegovo ime znači njegov smoter; kdor se z društvom ne zlaga, ga ne podpira. — Vera, sveta beseda! a pod tera imenom se mnogo, mnogo greši, in ker so nagibi bolj narodni kakor verski, tje vere ne stavimo v pervo versto. — Skerbeti za notranjo vredbo šol, to tudi ni namen ,,Narodne Šole", marveč ljudsko šolo materijalno podpirati; da pa to ne mislimo drugače, kakor na verski podlagi t. j. da bukev ne bomo drugačnih pošiljali, nego pravovernih, to se samo po sebi razumeva. — Naš smoter in namen je v pozivu in pravilu na tanko izražen. Društvo nŠolo" sta začela dva mirodna učitelja s pripomočjo nekaterih prijateljev in podpornikov, in zopet so nas Nemci s svojim ,,Schulpfenigom" daleč prekosili. Posmehovali so se jim po Ljubljani, ko so to misel sprožili, a Nemci so na tihem a nevtrudljivo delali, nabrali že blizo tisoč goldinarjev in že so šolam poslali lepa učila. — Kaj pravite, kaj bo rekel učitelj, kedar dobi učne pripomočke, katerih nekatere šole tako kervavo potrebujejo? Beržkone bo rekel: ,,Ta je moj bližnji, kateri mi je usmiljenje skazal." — Na svojem potovanji pride popotnik do dereče reke; voda je vse mostove pobrala; naprej ne morc, usede se na breg, ter reče: ,,Po6akati hočem, da tukaj most naredč, nazaj ne grem, naprej pa tako ne morem. — Kaj čakate tukaj na bregu? ga vprašajo bližnji sosedje. čakam, da bo most narejen. »Tega pa iie bodete dolgo pričakali," ga zazavernejo sosedje; nles, iz katerega se bode most delal, še v gozdurase, in poprej morejo še ves kraj ogledati; a pokazati vam hočemo brod, kjer plitvo vodo lahko prebredcte." — Ali niož še čaka na bregu, ali je vbogal dober svet, radovednim bralcein ne moremo povedati. Vredn.