POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINL ^jš|
VSEBINA.
Stran
M. Gaspari: Jaslice 1929...................................................1
Fr. Milčinski: Kar ni bilo in nikdar ne bo.	(Ilustriral E. Justin.) .	.	3
Manica Komanova: Sveti večer pri nas	doma......................7
T. Gaspari: Od Celovca noj do Drave.	(Ilustriral M. Gaspari.) ...	9
Marija Kmetova: Štefanček.................................................13
Karel Širok: Marija dete je rodila........................................14
Ivan Matičič: Tako tiskamo................................................15
Rihard Jakopič - Maksim Gaspari: Obisk (s	sliko I. Čarga) . .	.	.	19
—: Dravska banovina.......................................................22
—: Clemenceau ................................................................23
—: Noblova nagrada ...........................................................24
—: Beli medved............................................................26
Sk: Modri običaji.........................................................28
—: Dvoje čudes............................................................29
—: Ali ste že?............................................................30
V. Mazi: Vid vara ............................................................31
—: Varujmo svoje prijateljice ................................................32
Dopisi šolske dece ..................................................33—35
Cicibanov rod:
Pri jaslicah (z ilustracijami B. R.)................................36
T. Gaspari: Srečni vi.....................................................39
Janezkova naloga in Jurčkovo pismo........................................39
St Stiplovšek: Cicibanus-coperjanus.......................................40
Ovojno stran opremil Fr. Kralj, vinjete izdelal St. Stiplovšek.
»Nas rod“ izhaja enkrat na mesec in stane vsaka številka Din 1*50. List izdaja »Udruženje jugoslov. učiteljstva", poverjeništvo Ljubljana, zanj odgovaija Andrej Škulj.
Glavni in odgovorni urednik: Josip Ribičič.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica štev. 6.
TISK UČITELJSKE TISKARNE V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK FRANCE ŠTRUKELJ)
MAKSIM GASPARI:
JASLICE 192 9
HOČEMO obogatiti svoj duh z vsem, kar je spoznanja vrednega;
vzljubiti vse, kar je ljubezni vredno.
HOČEMO biti zrcalo do rodne grude.
HOČEMO, da preide vse krepko in zdravo in pristno v naše duše.
HOČEMO ustvariti rod, ki bo kos vsem bodočim nalogam domovine.
FR. MILČINSKI:
KAR NI BILO IN NIKDAR NE BO.
(Po narodni snovi.)
ij je res ali ne: živeli so trije bratje, silno bogati, prvi brez srajce, drugi brez kape, tretji brez črevljev.
In so bili lačni — kar pelo jim je v želodcih in odmevalo po trebuhih, da so postajali ljudje in poslušali, odkod prihaja godba.
Toda ni prihajala godba, nego so bili trije bratje in jim ni bilo kaj za godbo, le mesa so bili lačni in so šli na lov.
Sklenili so, da ustrcle zajca in ga speko. In da ga ne bi kateri spekel in snedel sam, je prvi nosil jeklo, drugi kremen, tretji gobo, da bodo vsi trije vkupe ukresali ogenj. In so bili imenitni lovci, lc puške niso imeli.
Hodili so in lovili od zore do mraka — žalostna jim majka, ne konca repa, ne kraja kljuna niso uzrli, kamdi ujeli! Preglasno so jim pač godli lačni želodci in je ta godba že od daleč svarila gozdno žival.
Že so obupali in se po« trti hoteli vrniti, kar se zgodi: naj mlajšemu, ki je
bil bos, je nenadoma stopila noga na zajca. Veselo je zavriskal: »Ga že imam!«
Ta zajec pa ni bil zajec, nego je bila mačka, in je že tri dni smrdela na potu. Toda so bili vsi trije lačni in vidijo lačne oči tudi mačko za zajca, pa sta še ona dva veselo zavriskala: »Ga že imamo!« in so zajca slekli in ga nataknili na palico, da ga speko.
Segli so v žepe, prvi po jeklo, drugi po kremen, tretji po gobo, da zanetijo ogenj. O jojmine in jejata! — žepi so bili raztrgani in prazni!
Se ozre naj starejši in reče: »Tamle sredi šume se sveti ogenj, tjakaj stopim, vidva pa	čuvajta zajca!«
Ogenj sredi šume	pa je bil
divjega moža. Sedel je na votli skali, večerja se mu je hvaležno pehala in zobe si je trebil s pole* nom. Pa ko je prišel brat in vpra= šal za ogenj, mu je divji mož dejal:
»Hup, zahvali Boga, da sem sit, drugače bi te snedel! Dolg mi je čas, pa ti bom dal ogenj, če znaš in poveš kaj takega, kar ni bilo in nikdar ne bo.«
Najstarejši brat je ugibal in poizkušal — ni mu šlo. Pa se je divji mož razhudil: »Kušter klobu* šter, marš v kurnik!« in ga je po* tisnil v skalo podse.
Ona dva sta čakala	in	čakala — težko je	lačnemu	čakati	vpričo
pečenke — slednjič se	je	napotil srednji	brat	gledat	za	starejšim.
Tudi njemu ni bila sreča bolj mila in je moral — kušter klobušter — v votlo skalo.
Ko obeh bratov ni bilo od nikoder, si je tretji, najmlajši, dejal: »Ali se jima tako dobro godi ali tako slabo, da ju ni nazaj?« Pa še on v šumo in kamor je kazal ogenj.
Ob ognju je sedel divji mož, pehala se mu je ve« čerja »hup«. Zobe si je trebil s polenom, v skali pod njim sta stokala brata.
»Glej ga,« se je zarežal divji mož, »še en petelinček za moj kurnik! Kaj bi rado?«
Mu odgovori najmlajši:
»Dober večer! Malo ognja bi prosil in da onala dva izpustite iz kurnika, moja brata sta!«
»Hohoj!« se je zasmejal divji mož. Roko je stegnil za najmlajšim, ujel ga je za hlače in si ga posadil na kolena. »Naj bo, ker sem sit! Dam ti in dobiš ogenj in brata, če znaš in mi poveš, kar ni bilo in nikdar ne bo.«
Pa se mlajši ni kaj pomišljal, nego je pogumno pričel:
»To je bilo one dni, ko sem bil še čisto mlad, star komaj pet in sedemdeset let. Takrat se mi je rodil oče. Tega je davno, nad šestdeset let; zdaj sem jih star že dvanajst — kmalu jih ne bom nič in bo treba umreti. Pa ko sem bil star let šele sedemdeset in pet in se mi je rodil oče, sem bil v silnih skrbeh, kdo bo očetu za botra.
Očetu je bilo ime Peter, pa sem se spomnil: za botra naj mu bo sveti Peter, da bo očetu ime po botru.
Pa se dobro založim za pot: tri bobova zrna smo imeli v kašči, vse tri sem zbasal v torbo, pa torbo na ramo, palico v roko in noge podse in hajdi iskat svetega Petra. Sveti Peter je v nebesih, pa sem stopil po svetu, da bi prišel do one lestve, ki pelje v nebesa.
Hodim, hodim, lačen sem, žejen, truden, komaj se me je še držala duša. Ne morem naprej, ležem pod hrast, en bob izpijem za žejo, enega snem za lakoto in zaspim. Pa se mi je med spanjem izmuznil iz torbe še tretji bob, se zakotalil v rahlo zemljo in je vzklil. Vzklil je in rastel in ko sem se zbudil, že je segel noter v nebo.
Kdo je bil bolj vesel od mene? Ka= kor veverica sem smuknil po steblu kvišku in v nebesa. Po sreči mi je šlo — koj pri vratih sem naletel na svetega Petra. Veliko skledo je imel pred sabo, močnik z mlekom, in ga je marljivo za; jemal, meni pa še žlice ni ponudil, da bi jo obliznil.
Ponižno pozdravim in prosim tako in tako in da bi šel za botra. Reče sveti Peter: »Prav, prav! Kar domov beži in po fajmoštra, koj pridem za teboj — le brado si bom še malo obrisal!«
Res jo uberem nazaj po bobu, z roko hitim pod roko, z nogo hitim pod nogo — od kolenca do kolenca, od grane do grane — mudilo se mi je domov, da očetu dam piti, da ne bo vekal pri krstu. Holaj, sredi pota mi pod nogo zmanjka stebla: se je bila zjutraj pod hrast pri« tepla svinja in je bila nemarna žival odžrla spodnji del boba!
Kaj naj storim nesrečnež!
Pa sem bobu vrh zavihal navzdol in se spuščal po njem, dokler ga je bilo kaj. Ko ga je pa zmanjkalo, sem korajžno zamižal in padel in nisem mogel pasti bolj srečno, kakor sem: padel sem na gnoj. Udrl sem se vanj tri zvrhane klaftre globoko. Toda so za hlevnimi duri slonele vile, ročno sem skočil ponje in se odkidal iz gnoja.
Sedaj sem vzel noge kar pod pazduho in hitel in ko sem dospel domov, že so za mizo sedeli sveti Peter in gospod fajmošter in oče, metali so kvarte in čakali name in so me bili neusmiljeno veseli.
Oče me je prisrčno stisnil med koleni, za omaro je segel po šibo in mi pričel iztepati gnoj s hlač. Fajmošter so pobožno sklepali roke in vzdihovali: »Oh, le ga dajte!« Sveti Peter pa je molče delil svoje blagoslove. In se je oče silno znašal nad menoj, kako se drznem tako nemarno lagati po svetu; take laži da niso za nikamor, kvečjemu za divjega moža, ta jih bo verjel!« —
Pa se je divji mož zasmejal: »Nak, tudi divji mož jih ne ver* jame! To ni nikdar bilo in nikoli ne bo!«
Pa je posadil dečka s kolena zopet na tla, izpustil brate iz kur* nika in jim dal ognja.
In so bili bratje vsi trije zelo veseli. Spekli so si zajca in se ga tako najedli, da jih je navdušenje kar razganjalo, in so se od samega navdušenja stepli, kajti so bili Kranjci. In so se stepli tako, da so enemu možgani pogledali iz komolca, drugemu se je spahnil jezik, tretjemu pa se je pričelo blesti in vam je povedal to povest.
MANICA KOMANOVA:
SVETI VEČER PRI NAS DOMA.
Sveta noč, ti bajna noč, ti polna sanj in hrepenenj ...!
Mnogo let je že zatonilo za gorami in vendar se mi zdi, kakor da je bilo včeraj, ko sem še malo dekletce, v družbi svojih bratcev obhajala tam v rodni hišici sveti večer. Eh, lepo je bilo, tako lepo, da ti, mladina v mestu rojena, ne moreš doumeti tega.
Dan pred svetim dnevom — jej — koliko nam je dal dela. Sestav* ljali smo jaslice, deloma pa pomagali mamici, ko je pekla potice.
O mraku smo »kadili«. Oče je vzel lonec žerjavice, natresel nanjo kadila, da je zaduhtelo kakor v cerkvi in šel z njo, glasno moleč, okrog vseh poslopij in pokadil vse shrambe. Otroci pa smo hodili tik za njim in mu odgovarjali v molitvi.
Za večerjo nam je mamica postavila na mizo salato in shlajeno kuhano sadje.
»Mamica,« je vpraševal mali bratec, »zakaj ne dobimo nocoj močnika?«
»Vidiš ga, juda,« je rekla mamica ter skušala napraviti strog obraz. »Ali ne veš, da se moramo nocoj zdržati gorke večerje? To storimo v počaščenje Marije in sv. Jožefa, ki na ta večer nista imela nič gorkega v ustih.«
Po večerji so odrasli posedli okrog peči, otroci smo se pa drenjali pri jaslicah, prižigali in ugaševali svečice, vmes pa prepevali.
»Ampak otroci,« se je začul resen očetov glas izza peči, »da mi nocoj ne gre nikdo spat na svojo posteljo!«
Spogledali smo se in skoraj nam je šlo na smeh.
»Le ne glejte tako neumno,« je spet zahreščalo izza peči. »Tisto noč, ko je prišel Jezušček na svet, nista imela Marija in Jožef niti prostorčka, kamor bi položila trudno glavo, kaj šele posteljo. Njima na čast se moramo vsaj na sveti večer odreči svojim posteljam!«
In tako je moralo biti. Nobeden ni spal na božično noč na svojem navadnem ležišču.
Ko je odbila enajsta ura, so se odpravili starši in odrasli v cerkev k polnočnici, nas otroke so pa izročili v varstvo teti Špeli, precej naglušni, a zelo dobri starici. Rada nas je imela teta Špela, zelo rada, četudi nas je kregala kar naprej.
»Tako velik praznik se obhaja, naj večji v letu,« je gostolela, »vi bi pa samo kričali. To ni prav!«
»Oh, teta, saj smo pridni!«
»Figo ste pridni! Zakaj pa nič ne molite?«
»Teta, vedno ne moremo moliti,« smo prosili.
»Pa bi morali! Nocoj še živina ve, da je sveti večer.«
»Tega pa že ne verjamemo, teta,« smo hiteli ugovarjati vsi vprek.
»Ne verjamete? O brezverčki! Bodite mirni in poslušajte me!«
Pa je teta Špela dvignila vogal predpasnika, se obrisala okrog ust, pomaknila naglavni robec nekoliko nazaj in pričela:
»Kako in zakaj sta prišla Marija in Jožef v Betlehem, to menda
—	butičke nagajive — že veste, saj vas uče v šoli. Ljudje so bili v tistih časih prav tako trdosrčni kakor dandanes. Bogate tujce so vse spravili v sobe in jim dali mehke postelje, Marija in Jožef pa sta povsod trkala zaman. Slednjič se ju je usmilil siromašen kočar in jima dal prostora v mrzlem hlevu. Toda bolje je bilo vendar nego pod milim nebom.
Sredi noči pa se je posvetilo po vsem hlevu, kakor bi prižgal sto sveč, nato pa se je rodil Kristus. In tedaj je voliček veselo zamukal, osliček zarigal, ovce so zameketale, zajčki so poskakovali, pute koko= dakale in petelin je glasno zakikirikal, čeravno je bila ura šele polnoči.
Mati božja se je zasolzila, ker ni imela položiti Jezuščka drugam, nego v jasli, a še te so bile prazne.
Ker trdosrčni ljudje niso pripravili Jezuščku mehke postelje, je za to poskrbela dobra žival. Ovce so nosile steljo v svojih gobčkih ter jo pokladale v jasli, zajčki so nosili v krempeljčkih mehki mah, pute na gredeh so si pulile perje in ga spuščale v jasli, petelin pa je zletel na tla, pobiral s kljunom slamnate bilke ter jih polagal svetemu Jožefu pred noge. Namah so bile jasli polne mehke stelje, in ko je Mati božja položila vanje sveto dete, sta pristopila voliček in osliček in dihala v Jezuščka svojo gorko sapo. Šele potem, ko je bil ljubi Bogec že na gorkem, so prišli v hlev pastirci in drugi ljudje. Zato vam pra* vim, otroci, nocoj tudi živina ve, da je sveti večer, ko obhajamo spo* min rojstva Tistega, ki je ustvaril ljudi, živino in vse drugo.«
Tako je pripovedovala teta Špela, mi pa smo strmeli vanjo z odprtimi usti. Nato je pokleknila pred jaslice in glasno zapela:
»Svetloba nastaja, ker Bogec prihaja ... odrešen je svet, le dajm j zapet’...!«
Po petju je začela tiho in pobožno moliti. Doklej je trajala molitev dobre starice, ne vem, kajti naša telesca so zahtevala svoje. Drug za drugim smo popadali po tleh in zasanjali o voličku in osličku, ki dihata v sveto Detece, o ovčkah in putkah ...
Blažena sveta noč in blažena ve, leta detinska!
Pred dobrim mesecem so koroški fantje zapeli v radiu tudi nam, ki nismo mogli v Ljubljano. Zvočnik ni tisti večer nič nagajal; prav dobro smo jih čuli. Na koncu smo jim, kajpada, z vsemi štirimi ploskali, četudi o tem oni nič ne vedo. Potem so peli še v Celju in Mariboru. Pa so spet odšli domov . . . Tam od St. Jakoba v Rožu jih je bilo največ. Zdaj je že mraz tam zgoraj, ali vseeno jih lahko obiščemo, saj nam ne bo treba gaziti snega.
Koroška zemlja je lepa, ali še lepša je koroška popevka! Od Dobrača do Pece, od Obirja do Gospe svete — povsod naša beseda v dobrosrčnosti, povsod vedre, odkrite oči, modre od odsvita neba in jezer in prijazne kakor miloščina. Res je, da nas je nesrečni plebiscit ločil od njih, ali zato niso nič manj naši. Se rajši jih imamo! Folteja in Mojco in Toneja!
Pod Dobračem v Zili pripovedujejo, da je nekoč padel velik sneg, vsakemu možu do kolen:
Zapadel je devet vasi, devet vasi, sedem cerkvi.
Se ne vidi drugega ko nove cerkve vrh turna.
Tam gor sedi en črni kos, lepo žvižga noj poje:
Da bi skoraj vigred bila, da bi hribci prekopneli, da bi rasle jagodice, jagodice noj vijolice.
Ali vseeno so se Foltej, Mojca in Tonej napravili na tepežni dan od hiše do hiše. Gazili so kar na celo iz veže v vežo, rdeči v lica in nos. Mahali so z vejicami in prestopali v zmrzlem usnju:
Šip, šap!
Bog daj vam srečo in zdravje!
Da bi bili veseli ko tičice v gozdu, zdravi ko ribice v vodi, močni ko medved v gori.
Da bi imeli toliko otročič, kolikor ima ta vejica vršič!
Ob novem letu pa trije koledniki! Kosmato kučmo, debel kožuh, škornje. Pod pazduho v cunje zavite gosli, trobento v torbi in čez ramo težki bas. Pred vrati so otrkali sneg, zaprli vežo ter zagodli in zapeli:
Stoji garteljč zagrajen, z rdečo žido zapleten, polhen rožic nasajen.
■ Notre raste lilija — še lepši si ti Marija.
Notre rastejo nageljni — še lepši so nebeški angeli.
Notre raste rožmarin — še lepši je Marijin sin.
Notre raste lep marjon — še lepši je Marijin tron.
Marija pa v troni sedi,
Jezusa v krilu drži.
Vse duše nanjo vpijejo,
Marijo na pomoč kličejo:
Oh, Marija, pomaj, pomaj vernim dušam v sveti raj!
Blizu Podkloštra se stiskajo lesene koče drvarjev, pokrite z velikimi snežnimi kupi. Ob pobočje se naslanjajo, kakor bi ne mogle stati. Tam ob koncu rebri sameva še zadnja bajta, vsa zadelana, da je videti le premajhna okna in očrnela vrata. Notri sta pa:
možej in ženkica, štrucek in brentica, grili in miši, vsi vkup v eni hiši.
Od Rožeka gre cesta navzdol in zavije ob Dravi v Rož. Na levem bregu raztegnjene Hure, na desnem pod Karavankami skrite Rute.
Pa v Rutah ni fletno, so preozke steze, te niso za fante, so le za koze.
<	s,
' 'O'?	>
Pastirji pa komaj čakajo, da poženejo spet živino tja gori v zelene Rute. Ej, tam je poleti še najbolj veselo!
*
Pri Podroščici, kjer pribobni jeseniški vlak iz tunela, zadenemo na celovško progo. Visoki, vitki, črni mostovi čakajo vsi zmrzli drdrajočega vlaka, ki ga že čujejo od daleč. Kam naj gremo?
Bukova škatlica, smrekov pokrove, jutri pa pojdemo vsi vkup v Celovc.
Šele jutri! Zdajle pa kar do Št. Janža. Cesta je prazna. Svoje dni so pa Rožani mnogo vozili in prevažali in trgovali. Takrat, ko še ni bilo železnice! Tudi pozimi so poganjali in pokali z biči. Zdaj pa ni več tega zaslužka. Zdaj imajo
konjička v Štajrih, voz pa v Tiroli, po konjčka še pojdejo, po voz pa nikoli.
V	Št. Janžu je v altarju Mati božja s krvavo srago na obrazu. Turek je prikopital čez Ljubelj in vdrl tudi v šentjanški sveti hram. Sam paša je udaril s krivo sabljo po Marijinem kipu.
Ali čudo — iz lesa je pritekla kri.
Pogan je mislil, da je les, pa je božja milost vmes.
Bližnja Svetna ves se ozira proti Borovljam in na Humperški grad.
Borovčiči mi smo dro luštni ljudi, žovnirjev primarijka, pa pojdemo mi.
Taki so Borovljani! Veseli so pa vsi Rožani.
Tam pod humperškim gradom ta Dravca šumi, naš pobič prepevlja in ribce lovi.
V Svetni vasi pa na vlak. Tam, kjer preropoče Dravo in se zrine puh, puh v vzpon mimo Zihpolj, zajme oko ves Spodnji Rož do stražarja Obirja. Vlak nas trudno, počasi prinese še do višine, potem pa vriskajoč steče v Celovec.
V	Celovcu sem bil, sem se citrat učil, ko domov sem prijuckal pa kregan sem bil.
MARIJA KMETOVA:
ŠTEFANČEK.
Brezskrbno sedimo, se razgovarjamo, smejemo. Pa nenadoma preplašeni umolknemo sredi stavka, prebledimo in nagubančimo čelo. Ta in oni položi prst na usta. »Tihol« zašepeče, »Štefanček se je zbudil.« Kakor bi nas kaka mogočna oseba zalotila pri nepoštenem delu, osramočeni povesimo glave, dokler ne planeš iz sobe in greš po prstih pred vrata spalnice. Uho nastaviš na ključavnico, neslišno dihaš in hočeš ustaviti bitje srca. Hvala Bogu, nobenega glaska ni čuti! A komaj se splaziš nazaj, že odjekne iz sobe: »He!« — pa mo= gočno, odločno in zapovedujoče. Vrneš se, odpreš vrata: Štefanček, ki smo mislili o njem, da se »ziblje v blaženih sanjah«, korenjaško stoji na posteljci, a blazina, odeja in rjuhe leže razmetane po tleh. Huduješ se, a Štefanček se smeje, stopica po postelj ci, vriska in po= skakuje, da ječi posteljca. Kaj bi? Ponižno in pokorno urediš postelj* nino in vnovič položiš »gospodka«, ki se hudomušno nasmihava izpod odeje. »Pridigo« mu napraviš, lepo mu govoriš o čednostih in nečed* nostih; za odgovor brcne Štefanček odejo navpik, skoči na nožiče in že je blazina na pol poti na tla. Zgrabiš njega in blazino prav nemilo in oboje potlačiš pod odejo in ogorčeno odideš... Ali — preden zapreš vrata, je čuti ječanje posteljce in vriskanje Štefančka v spah nici. Vrnivši se v družbo, se vsi vprašujoče zazro: »Bo?« »Ne bo,« praviš. Razidemo se in Štefanček ukazujoče zakriči na pomoč. Hočeš
— nočeš — moraš iti ponj. Stokrat se izmuzne iz rok, preden ima eno nogavico na nogi; spet stokrat plane pokonci, preden ima obuti obe. Ko zavezuješ en čeveljček, je drugi že daleč v kotu sobe, ko ga trudoma najdeš, je Štefanček sam že pri omari in lista po »Kempčanu«. In ko s težavo obuješ drugi čeveljček, je »Kempčan« pod blazino, prvi čeveljček razvezan, oblekca na tleh — in držeč ga za eno nogo, se z obema rokama postavlja na glavo in se smeje in vzklika na ves glas. Nato se zresni, se naglo izmuzne iz rok in preden se zaveš, je v drugi sobi na mizi in si ogleduje vazo z rožami. Bojiš se, da ti je ne zaluči po tleh, zato se neslišno približaš in ponavljaš, kako da je priden, čemur Štefanček iz dna duše prikimava, migajoč z glavo s tako silo, da se čudiš, kako da se mu še drži na vratu. Vse svinčnike
— pa jih ni malo pri hiši — si je že prisvojil, a meneč, da bodo bolje pisali, jih vtika v razne špranje in se čudi in huduje, kako da nato ne dajo »ne bele ne črne« od sebe. A zunaj prepeva in vriska in se ne zmeni za tuje poglede. Brezskrbno steče na sredo ceste, baš tedaj, ko mu prihrumi avto nasproti, in vsakemu konju bi najrajši ogledal zobovje in ga pocukal za rep. Najslajši užitek mu je stopicanje po lužah, a v tramvaju sedi ko baron in niti z očesom ne migne. Drži se, kot bi plačal iz lastnega žepa voznino za vse slavno občinstvo,
kolikor ga je in ga je kdaj bilo na tramvajskih vozovih. Oblastno se vede ko kak »mož postave« in je neznansko hud, ko ga na postaji dvigneš iz voza. Precej truda je treba, da ga zamotiš z izložbami in pečenimi kostanji. A v cerkvi je priden. Čez in čez se prekrižava, pokleka in globoko vzdihuje in se klanja vsakemu oltarju. Ko pride iz cerkve, pa trikrat uide spet nazaj. Nato steče po trgu, izteza roke in noge. za golobčki, da slednjič kot je dolg in širok telebne na tla, čudeč se, da ga tla sama ne dvignejo in ponesejo golobčkom v na« ročje. — Vsi stoli so mu avtomobili, ki v duhu brenči in brni z njimi. Od ranega jutra do noči in ponoči je vladar in kralj vse hiše, je tisti, ki mu vsi želimo ustreči in ki se mu celo v odsotnosti pokoravamo. »Pst, Štefanček spi,« je stavek, ki ukroti vsak, bodisi vesel ali raz* burjen izraz naše notranjosti. Tak je naš Štefanček, najmlajši; pol« drugo leto ima in rekli smo o njem, da bo svetnik, »Štefan Prulski«. Pa je težko biti svetnik.
Karel Širok:
Marija dete je rodila . . .
Ob jaslicah o polnoči Marija dete je rodila Potožila se je Marija:
„Še vode ni, da dete bi umila, povojcev ni, da bi ga v nje povila!“
Se dobro ni izgovorila, že priletela sta izpod neba golobca dva, dva angela; prinesla sta dve kanglici vode, povoj ca dva, plenici dve.
In dete v hlevcu sta umila, narahlo, mehko ga povila v plenici dve, v povoj ca dva, dva bela božja sla, golobca dva, dva angela.
IVAN MATIČIČ:
TAKO TISKAMO.
Bariča je spesnila pesemco, drobno pesemco o beli muci. Pa jo je kar poslala gospodu uredniku in ga prosila, naj jo sprejme v list. Tako rada bi videla, da bi jo natisnili. Gospod urednik jo je prečital: nu, zakaj ne, drobcena, fletna reč. — Miško je bil pa že dijak, a kaveljc, pa je napisal pravljico, skoro resnično pripovest o božični noči, o ateju, ki je bil pet let v tujini in se povrnil baš na božični večer; točno tedaj je prišel, prav kakor bi bil čakal pred durmi. In tudi to je sprejel gospod urednik, jo opilil in okrtačil, kakor se spodobi za javnost; zbral vse te nežne ropotije, pa jih stresel v tiskarno: tu imate in skrbite, da izide list točno ta in ta dan.
In stvar pride črnim umetnikom v roke. Pesemco dobi mlad sta= vec v plavi halji in je je kar vesel. Spoštljivo prime rokopis, da bi ga ne umazal, ker je tako lep in bel, se postavi pred črkovnik,* roka mu kar sama seže po začetno črko. Potem pa šviga roka sem in tja, stavec feca, kakor bi muhe lovil: črko k črki, besedo k besedi. Kot bi mignil stoji Bela muca na nogah. Za naslovno vrsto seže v drug črkovnik, ki ima za stopnjo večje tipe* in celo drug značaj. Značaj? Imajo tudi tipe značaje? Se zna. Prav kot povest ali pesem: vesele in čmerikave, mladostne in starikave.
Miškova reč pa roma na stavni stroj, ker je daljša. Tu jo zgrabi star tipograf,* debele očali ima pa pust je kakor mašina. Včeraj je bil v zapadni Afriki, stavil je zgodbo o lovu na progasto hijeno, zatem v indijskih misijonih, pred tremi urami je ulival poročilo iz Rusije, kako ponujajo sovjeti mužikom žito, nato o Zedinjenih državah, kako zatirajo črnci uboge Angleže, klepal strokovnjaško poročilo o pravih nem in preciznem streljanju v hrbet, tipkal zakon o ustrojstvu vojske, prelival pesem o krvavi zarji, brenkal kritiko o secirskem nožu in o uspešni uporabi beta. Njemu pade v roko Miškova Božična noč. Kar
'oddahne se. In spusti vse prste na tipke;, da kar zvončklja. Matrice*’1 se usipajo kakor iz vreče, beseda se uliva k. besedi, vrsta izriva, vrsto,, svinec lije. Miško je kracljal Božično noč teden dni, morda se potil celo dva, tri tedne, a tipograf muzicira na klavijaturo uro, dve, tri; — in Božična noč je ulita, sveti se kakor samo srebro.
Zdaj vzame Miškovo zadevo korektor,'" pod drobnogled: ako šeni stavec morda zagalopiral, ni Mišku kaji izpustil, ali' celo• dodbl;. vsemogoče; je matrica preskočila drugo p& se gledata dve črki kakor pes. in mačka. A Miško je napačno vstavil vejice, naj: gsa kokljaa brcne!’
Črkovniki „Učiteljske tiskarne“ v Ljubljani.
Za vsako napačno vejico bo treba uliti novo vrsto, stavec bo hud. Nu, Miško je še mlad, kdaj bo še profesor, morda nikoli.
Stavljeno je vse in popravljeno. Zdaj nastopi meter." la ima črno haljo pa viržinko kadi. Ves stavek* vam bo čedno razlomil na šest= naj st enakih delov, na las enakih. Pa uvidi, da je gradiva preveč, nekaj bo treba odložiti za prihodnjič. Toda Bela muca mora noter, saj je tako drobcena, Božična noč tudi, ker je tako zanimiva, skora pretresljiva, jo bo že kako stlačil. Torej najboljše naprej, na prvo stran odlično reč, Miškovo na tretje mesto, kajpa, so tu še boljši kaveljci od Miška; Belo muco potisne šele na šesto mesto, seveda, Bariče meter ne pozna. Počasi napolni šestnajst strani, ravno šests
naj st, ^se so enako sekane in 'lepe, nove, kakor bi jih odžagal. Nu, pa jih kar poveže vseh šestnajst. Nato pa pod krtačo, kajti gospod urednik je za,hteval ščetni odtis, da vidi in se prepriča, ako se je izvr* šilo vse tako kot je naročil. In pregleda vse po vrsti in prečita p-i popravi to in ono. Nazadnje malo zainežikne in prekriža Belo muco: ven! Mu je prav žal, toda medtem je bij prejel od priznanega pesnika Črno muco — in seveda, mora ona bela ven, je še premlada,
Meter popravi brez ugovora kakor je zapisano — in že se prikaže mojster v plavi obleki. Ako je mladinski list goden za tisk, bi rad
Stavni stroji „U£iteljske tiskarne" v Ljubljani.
vedel; čas poteka, čez dva dni mora list iziti, zato ga skrbi. Nu, godno za tisk, naj le vzamejo! In pridejo možje, mišičasti in jaki, dvignejo vseh šestnajst in jih odneso na deskah doli v tiskarno. Za njimi stopa srečni meter. Doli jih lepo uredi, kakor se spodobi, da ne bi stala katera na glavi ali bi vskočila na napačno mesto, morda celo z zad= njega na prvo, in bi se vsem drugim pačila. Ravno šestnajst jih je, ne več ne manj, vsaka ima točno odrejeno mesto, kako in kje mora stati, in sicer nepremično stati brez vsake šale. Zato jih vklene mojster v klešče, trdo jih zaklopi, stisne nemilostno, tako, da bi se jim pocedila kri, ako bi ne bile iz svinca.
Zdaj jih pa kar v stroj potisnejo. Namazan je in masten kakor božično testo, strani kar zdrknejo vanj, vse kmalu, nobena ne za< ostane. Tiskar se vzpne na stroj, malo pritisne in že izvleče prvi odtis, revizijsko polo. Da jo meterju: naj korektor pregleda, če je vse prav, če ne škili morda kaka vrsta na stran ali ne sili celo ven. Ta bi bila lepa, ko jo je vendar tako trdo vklenil! Treba jo udariti po glavi. Ena vrsta stoji celo nespodobno, vsa je zverižena in neolikana. Ven z njo, drugo noter!
Tiskarski stroji „Učiteljske tiskarne'• v Ljubljani.
Zadnji pregled je končan — in mojster požene stroj. Vseh šest* naj st jih stoji trdno, nobena se ne gane, ne vda. Nežna roka vlaga bele pole, izlagajo jih grablje; natiskane pole padajo iz stroja, naglo, ena na drugo mehko pada, kakor listje. Tisoč, dva, pet, deset tisoč, vse so enake, na vseh Božična noč, Bele muce na nobeni. A šestnajst svinčenih se ne vda.
Zdaj ima besedo knjigovez. Da vse lepo poveže v ovoj, da ne pade ven Božična noč ali morda Črni muc.
Zdaj pa kar na pošto! Ne boš: cenzura*! Prebita reč, kmalu bi se zagalopirali. Cenzura, cenzura! Težke očali se nagnejo nad vsebino lista. Črni muc, Hm, kaj je tega treba! Božična noč — nedolžna reč.
Ne! Vrnil se je iz tujine — hm, mogoče prevratni človek! Nevarna reč! Nu, nič takega. V redu!
Na pošto! Bariča težko čaka — pa dobi in hitro najde, zažgoli od veselja. Črni muc — kar samo se ji zasmeje. Te lepe črke, tako nebeško lepe! — Črni muc? Kako? Bere, bere, dvakrat, trikrat — in ne razume nič. Kar skloni se in zajoka, žalostna, nesrečna. Ob nogah se ji igra majhna muca, razigrana, prav nič žalostna. Miško pa najde svoje in skoro pobledi od sreče. Gleda, ogleduje, bere: toliko črk, morda milijon — vse njegove. In vrste, tiskane vrste, ravne, lepe — njegova last.
* Opombe: »Črkovnik« je miza s predali, polnih kovinskih črk. — »Tipi« so razne vrste črk po velikosti ali debelosti. — »Tipograf« je črkostavec. — »Matrica« je vrsta besed, ki se izlivajo iz stroja in se sproti spoje; te vrste so svinčene. — »Korektor« je oni, ki popravlja napake stavca. — »Meter« je stavec, ki sestavlja strani in jih poveže z vrvico. — »Stavek« imenujejo tiskarji vse matrice ali vrste zložene druga za drugo v dolgo vrsto; ko razdeljujejo stavek v strani, pravijo, da se stavek lomi. — »Cenzura« je nadzorstvo oblasti nad tiskom; cenzuro vrši »cenzor«, ki pregleda vse kar se tiska, če ni kaj takega vmes, o čemer je pire« povedano pisati.
OBISK.
RIHARD JAKOPIČ:
Dober dan, Gašper! Redek gost, kajne? No, imel sem ravno malo časa, pa sem si mislil: Kaj, če bi stopil h Gašperju, da se kaj pamet*
nega pogovoriva in ga vprašam hm, da ti kar odkrito povem:
naprosili so me namreč da te intervjuvam, to se pravi, da ti izprašam tvojo umetniško vest. No, no, nikar se ne prestraši, ne bo nič hudega! Kakor se mi zdi, bo to zato, da se mladina od najine modrosti kaj nauči. Zato se le dobro drži, da ti ne uide kaka nespametna!
Torej, pa začniva! Kar tako lepo po vrsti pripoveduj: Najprvo, kateri zlodej te je premotil, da si se lotil umetnosti? Ali te je gnala usoda, ali ti je dišala slava, ali celo bogastvo? Kdaj te je prijelo? Kako je bilo potem, ko si šel študirat? Bil si takrat član »Vesne«? Povej kaj o tistih časih! In potem si se pognal v razburkano valovje življenja. Kako ti je to teknilo? Kaj, če bi se pri tej priliki spomnil svojih mecenov in čestilcev. Ne bilo bi napak, ako jih malo pohvališ.
Kako se ti zdi, da se bo štorija naše umetnosti v splošnem nada* ljevala in razvijala? Ali naj vedno capljamo za drugimi? Ali se posta* vimo kdaj na lastne noge? Zdaj pa še nekaj, kar je v tesni zvezi z umetnostjo! Hm, povej mi kaj o ljubezni! No, nikar se ne sramuj! Saj je v tvojih podobah zapisana; zato se ti ni treba prav nič sramovati.
Naposled še nekaj prav zaupnega! Glej, naši uradniki so res veliki reveži, kajne? Ampak, ko so garali 30 ali 35 let, potem gredo v »penzjon«. Njihovi otroci so že odrasli in preskrbljeni. Časa je še za odpočitek, skrbi za vsakdanji kruh ni več. In vsakega prvega gredo
zadovoljno po svoj »penzjon«:, ki odgovarja nekako obrestim enega milijona. Mi — svobodni — bi si morali svoj »penzjon« polagoma prihraniti, kajne? Ti, Gašper, tudi nisi več pri mladih! Lepo število let že garaš in storil si za svoj narod res marsikaj dobrega. Zdaj mi pa povej na uho, pa prav po pravici: Koliko ti pa še manjka do mili= jončka? Aha! Ali sem te! Pred kratkim si šel še med uradnike, ti požrešneš! Ali hočeš res kar po vsej sili postati kapitalist?
No, mislim, da je za danes dovolj izpraševanja! Zdaj pa ti govori!
MAKSIM GASPARI:
Malo sitna zadeva je, da mi ti, Jaka — slovenski Rembrandt1 — izprašuješ vest, posebno pred tribuno naše mladine, za katero je težje pisati
in govoriti kot za odrasle. No, naj bo! Na Tvoja vprašanja bom odgovoril bolj v splošnem, na kratko, kajti pregovor pravi: „Maler male, rede nicht.“ Ne vem, ali je bil zlodej ali hudir, ki me je zvabil v hram naše umetnosti, vem pa, da sem že kot otrok risal in čečkal z belo kredo po stolih, mizah in vratih v domači hiši. Pozneje kot deček sem pa slikal prizore iz turških bojev, cerkve, hiše itd. To je bil hud nagon, tako hud, da me je gnal iz solidnega trgovskega poklica, za katerega sem bil prvotno namenjen, v umetniške šole. Torej vidiš, da mi ni bilo za bogastvo in tudi za slavo ne.
Študiranje na Dunaju in v Monakovem mi je koristilo v rokodelskem oziru, svoje umetnosti se pa tam nisem mnogo naučil. Na akademiji so me najbolj veselile naloge prostih kompozicij! risanje pustih glav, draperije in aktov mi ni posebno prijalo.
1 slavni nizozemski slikar.
V	dijaškem društvu „Vesna“ na Dunaju sem preživel dokaj lepe čase. Tam sem našel kolege, ki so bili sorodnih misli o naši umetnosti. Ampak trda mi je predla za vsakdanji kruh, moral sem si sproti sam služiti, da sem životaril. Potem me je razburkano valov/e življenja precej premrcvarilo, — tudi oženil sem se — pa vendar sem vse prestal, saj me poznaš, da sem optimist1. Vem pa, da je potrebno, da se človeku godi dobro in slabo.
Mecenov ali po naše „veledobrotnikov“ ne poznam', mi jih nismo imeli, morda misliš prijatelje, dobričine, tisto pač.
Čestilcev, ljubiteljev mojih podob imam, pravijo, zlasti med širšo publiko mnogo, kar me tudi veseli, le žal, da niso vsi v takih razmerah, da bi tudi lahko kaj kupili.
Zgodba naše umetnosti je v splošnem precej neznatna. V zadnjih 20tih letih se je razšopirila kot pavovo perje. Umetnostnih pisateljev in slikarjev, posebno „modernih“ imamo v izobilju in za puhlo besedo „v duhu časa“ se marsikje skriva šibek talentek. Upati je pa, da se bo po tej razdvojeni dobi vreme naše umetnosti zjasnilo; mislim, da se bodo pojavili mojstri slikarji, ki bodo črpali svoje moči iz naše domačije in nam bodo podarili dovršene umotvore.
Kaj bi Ti povedal o ljubezni? — To je roža skrivnosti polna, ki je nekoč cvetela, vonjava njena pa še duhti v spominih in so mi priljubljene vsebine slik fanta in dekleta v nerodni lepoti prve ljubezni, čeravno pravijo, da ni več romantike, jaz pa trdim, da je in še bo.
Sprožil si, dragi Jaka, tudi pogovor o uradniškem vprašanju in o milijonih. Seveda, mnenja sem, da so uradniki na boljšem kot umetniki, ker imajo pokojnino in so za starost preskrbljeni, ampak milijonov ni ne za uradnike ne za nas. Meni manjka do takega kupčka vedno približno
999.000 Din.
„Milijon dinarjev“ je lepa pravljica; kadar jih bom imel, ti bom kupil vilo in „farbce“ in žakljevine, kolikor boš hotel. Če boš pa Ti kdaj imel tak kapital, mi boš podelil štipendijo za večletno študijsko potovanje na visoko planoto pri Sv. Trojici nad Cerknico.
1 Kdor vse lepo in dobro vidi.
DRAVSKA BANOVINA.
Kraljevina Jugoslavija!
Novi naziv naše države. Koliko je bilo povsod radosti! No, mi smo itak med seboj vedno dejali Jugoslavija, četudi je bilo na vseh uradnih listih kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. In tudi drugi narodi, kakor Nemci in Francozi, so pisali že prej v svojih listih mnogo o Jugoslaviji.
3.	oktobra, ko je kralj Aleksander podpisal »Zakon o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna območja«, pa je bil naslov kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev za vedno izbrisan. Povsod imenujemo zdaj našo državo samo: kraljevino Jugoslavijo. Saj smo res Jugoslovani!
Službene Novine, list, ki priobčuje zakone, odredbe, pravilnike in razglase, je natisnil ta novi naziv 4. oktobra. Takrat pa so prinesle Službene Novine še nekaj novega. § 2. pravi: Obča uprava v kraljevini Jugoslaviji se vrši po banovinah, sre* z i h in obči na h. Banovin je devet.
Kako smo prej delili našo državo? Najprej v posamezne pokra« jine in vse te na 33 oblasti. Pri nas smo imeli 2 oblasti: ljubljansko in mariborsko. Vsako zase; ločeno. Zdaj jih ni več! Namesto teh je ena sama banovina, ki ji načeljuje in jo upravlja ban. (Besedo ban poznamo že iz zgodovine Hrvatov.) In ker je Slovenija v najsever* nejšem delu naše države in naša najsevernejša večja reka Drava, je naša banovina: Dravska banovina. Naš dravski ban je inženjer Dušan Sernec, rodom Mariborčan.
V	vsaki banovini se je kaj spremenilo; tako tudi pri nas. Tam na jugovzhodu, kjer se vzdigujejo košati Gorjanci in se ozirajo po rodo*
vitni vinorodni Beli krajini, tam je začrtana meja naši banovini: Bela krajina je zdaj v savski banovini. Zato pa je pri nas del Gorskega kotarja s Čabarsko kotlino, pokrajina, bogata gozdov in lesne indu« strije, kakršna je večinoma vsa naša obmejna Notranjska.
Srečni dnevi Jugoslaviji!
CLEMENCEAU.
V	nedeljo	dne	24.	novembra je izdihnil v Parizu Francoz Georges
Clemenceau	(izgovori	2orž	Klemanso). Cele strani so napolnili sve«
tovni časopisi, da so vsaj približno ocenili veliko sposobnost in veliko delo tega izrednega moža, ki je bil vedno, posebno pa med svetovno vojno, naš prijatelj. Vse posmrtnice ga opisujejo kot moža volje,
neupogljivosti in odločnosti. Ze mlade« mu politiku so prideli priimek »Tiger«. In tak, kakršen je bil, je rešil — ko je postal ministrski predsednik — Fran« cijo, ker je vztrajal v tistih težkih dneh na tem, da more edino le zmaga rešiti domovino. In dasi jih je bilo mnogo, ki so oporekali njegovim načrtom, je šel veliki državnik po svoji poti. Vso malo« dušnost in ves obup, ki se je polastil Francozov 1. 1917., ko so nemški topovi obstreljevali Pariz, je potlačil ta mož in užgal nov pogum in obnovil upe v mirno in srečno prihodnost francoskega na« roda.
Ko je bilo podpisano premirje leta 1918. in so končale vojne grozote, je slavil v Franciji Clemenceau svoj vrhu« nec. Nazvali so ga »Rešitelja domo« vine«.
Dočakal je skoraj 90 let. Njegova poslednja volja je bila: »Odne« site me molče ob jutranji zarji v gozd moje ljubljene Vendeeje (izg. Vandeje) in postavite mojo krsto poleg krste mojega očeta.«
Tako se je zgodilo. A kljub temu, da ni bilo nikakih pogrebnih svečanosti, se je ob pokopu vsa Francija v žalostnem molku poklonila svojemu velikemu sinu.
Georges Clemenceau.
NOBLOVA NAGRADA.
Že takrat, ko še nihče ni poznal velikega gorja svetovne vojne, je izdala nemška pisateljica Bertha Suttner roman »Die Waffen nieder« (Odložite orožje). Med prvimi, ki so človekoljubni umetnici čestitali, je bil inženjer Alfred Nobel, tvorničar za orožje in razstrelivo. Čudno! Z izdelovanjem orožja si je Nobel pridobil lepo premoženje, a vendar je želel, da bi vsa vojna nasprotstva za vedno prenehala.
V	svoji tvornici je proizvajal razstrelivo (dinamit) za vrtanje gora in za razstreljevanje ogromnih skal, da bi s tem olajševal ročno delo. Bil je učenjak v svoji stroki, zato je raziskoval nenehoma in z različ« nimi zmesmi pojačal svoje razstrelno olje. Vse svoje izume je drago prodal ter postal tako eden najbogatejših mož tedanje dobe.
Stookholm.
In ta bogataš je že tedaj sanjal — o večnem miru. Na smrtni postelji, 10. decembra 1896., je v svoji oporoki volil vse svoje ogromno premoženje humanitarnim (človekoljubnim) namenom. Določil je:
Obresti od 31 milijonov švedskih kron, ki jih je vložil v švedsko banko, naj se vsako peto leto delijo med pet najodličnejših zemljanov, ki so si stekli izrednih zaslug v fiziki, kemiji, medicini in literaturi; poslednjo nagrado pa naj dobi tisti, ki je naj večji pospeševatelj miru in sprave med narodi.
Vsako peto leto bi se morale nagrade deliti, toda zdaj jih vsako leto oddajo, ker bi bile sicer nagrade previsoke; zakaj glavnica je do danes narastla že na 36 milijonov švedskih kron, t. j. čez 525 miliš jonov Din.
Vsako leto 10. decembra — spominski dan Noblove smrti — se vrši v Stockholmu svečana razdelitev nagrad. V slavnostni dvorani mestne koncertne palače izroči švedski kralj petim nagrajencem diplome; istočasno jim nakaže švedska banka določeni znesek. Vse
časopisje objavi nato imena teh odličnjakov, tako da zaslove v krat* kem času po vsem svetu. Letošnjo književno nagrado je prejel Nemec Thomas Mann, ki je zdaj v 55. letu. Napisal je dosti obširnih romanov, med katerimi je »Der Zauberbeg« preveden v vse jezike.
Alfred Nobel	Thomas Mann
Izšla je tudi zbirka njegovih »Pogovorov in razprav«. Iz te zbirke je odlomek:
ALKOHOL.
Nimam navade uživati alkohola, kadar delam. Vendar se je to parkral zgodilo. Običajno pišem le v dopoldanskih urah; pred leti pa sem napisal novelo zvečer s pomočjo konjaka. Noveli se to pozna! Tudi sem se nekoč zatekel k šampanjcu, ko sem imel izvršiti neko naročeno delo (naročene stvari so grozne). Zares mi je šampanjec pomagal, da sem pri pisalni mizi vzdržal do konca, ni mi pa dal razpoloženja. Vino je uspavalo nestrpnost in razdvojenost, me je omamilo, da nisem zbežal. To je vse!
Ne verujem v navdahnjenost po alkoholu. Da so bili mnogi veliki pesniki prijatelji alkohola, ne dokazuje ničesar. Zakaj kakor je vse izredno in veliko nastalo vkljub boli, trpljenju, uboštvu, zapuščenosti, telesni šibkosti in tisočerim zaprekam — tako menim, da so nekateri veliki pesniki izvršili svoja velika dela vkljub alkoholu in ne zaradi alkohola.
Ne verujem, da ustvarja alkohol razpoloženje, ne verujem v pristnost takega razpoloženja, ne verujem mnogo v razpoloženje sploh. To, kar imenujejo razpoloženje, ima z resničnim ustvarjanjem malo skupnega.
Kdor zaupa alkoholu, kdor si želi njegovega objemu, ta ni umetnik. Razpoloženje ni pijanost. Razpoloženje je spočitost, svežost, dnevno delo, iz-prehod, čisti zrak, dobre knjige in mir, mir. . .
BELI MEDVED.
Stari pomorščaki, ki so prvi sre* čali belega medveda, so menili, da je ta zver sorodnik rjavega medveda, ki mu je večna zima ob tečajniku po* belila kožuh. Ali kmalu je človek spo* znal, da se beli medved povsem raz* likuje od našega godrnjača. Telo in vrat sta mu daljšav noge krepkejše in med kremplji nosi močne plavalne kožice. Tudi je večji in težji. Ubili so že medveda, ki je bil dolg 2V\ m in je tehtal 8 centov! Razen temnih kolobarjev okrog oči, golega smrčka in temnih krempljev, je ves pokrit z belim kožuhom. Zaradi mastne hrane mu kožuh v teku let nekoliko poru* meni. Pri mladičih pa je dlaka srebrno bela.
Beli medved živi v krajih, kjer je morje večji del leta zmrzlo, v lede* nem pasu tečajev. Največ jih sreča* mo v Gronlandiji, v domovini Eski* mov. Tam žive beli medvedi v čredah. Nekoč so jih videli okrog sto hkrati, in so jih lovci ubili dvajset. Zgodi sc, da priplava beli medved na plava* joči ledeni gori tudi v gorkejše kraje. Gorki kraji pa mu ne prijajo in se tam ne zna kretati tako gibčno kot doma. V snežnih poljanah na severu pa je neverjetno uren. okreten in pre* viden. Pazljivo si izbira najugodnejšo pot in se skrbno ogiba zametov in razpok. Ta opreznost dobro služi raz*
iskovalcem neznanih krajev: radi slede medvedovim stopinjam, vedoč, da je taka pot najvarnejša.
Vid in sluh sta mu prvovrstna! Na svojih pohodih preko ledu spleza na ledene gore. Tu se ozira in voha na vse strani. Mrtve kite in drugo hrano zavoha kilometre daleč.
Še urnejši in okretnejši je beli medved v vodi. Cenijo, da preplava brez truda v eni uri 4 km! A je tudi neutrudljiv! Videli so ga plavati v morju 50 km od obali. Tedaj zamore preplavati par sto kilometrov dolgo pot! Nič manj hiter ni pod vodo. Opazili so, da more ujeti sulca pod vodo! V potapljanju ne zaostaja za našo vidro, ki se kakor on hrani z ribami.
Najljubša hrana so mu morski psi. Ako ga oddaleč zapazi, splava oprezno proti njemu. Pri tem pa pazi, da mu veter nasproti piha. Ko je dovolj blizu, splava pod psa in ga zgrabi z zobmi.
Morski psi so kaj radi ob luk* n j ah v ledu, v katere se skrijejo, ako jim preti nevarnost. Če so pa v vodi pod ledom, pa pomole glavo skozi te predore, ko jim primanjkuje zraka. Pripovedujejo o medvedu, ki se je splazil po ledu do psa in prežal nanj polovico dneva, ko mu je le*ta zbežal v svoj brlog. Kadarkoli je pes
pomolil glavo iz luknje, vsakokrat je zamahnil medved s šapo proti njemu, a se mu je tudi pes vsakokrat spret* no izmaknil. Ko je medved spoznal,
da tako ne gre, je zdrknil daleč proč v vodo in splaval pod vodo do pasje luknje. A pes je zaslutil nevarnost in se umaknil na ploščo. Medved splava spet do roba plošče in jo urno maha po njej proti psu. Ta spet v svoj dom. Medved čaka, udriha s šapo — zaman. Končno se naveliča. V divji jezi meče sneg v zrak in tuleč od* krevsa.
Ko medved ujame žival, se z njo igra kakor mačka; šele ko je poginila, jo poje. Človeka napade le, če je se* stradan ali razdražen. Najnevarnejši je, ko je obstreljen. Krogle, ki ne za* denejo njegove glave ali srca, le po* večajo njegovo jezo. Marsikateri lovec je plačal svojo nerodnost z življenjem.
Neki ladijski kapetan pripoveduje zanimiv dogodek, ki ga je doživel ob gronlandski obali. Mornarji so na za* sidrani ladji ravno obedovali, ko se v dalji prikaže velik bel medved. Naj* brž ga je duh po jedi privabil v bli= žino. Eden izmed mornarjev se je v naglici oborožil s sulico, ki služi za lov na kite in šel medvedu nasproti. Do* bre pol ure je hodil po ledu in snegu, se izogibal kotanj, preskakoval raz* poke, zavil še okrog velike ledene skale — in že stoji pred medvedom. Mornar obstane in prosi na tihem Boga, da bi medved odšel, zakaj da bi medveda napadel, za to mu je že
zmanjkalo poguma. Ali medved se noče umakniti. Mornar začne mahati s sulico in vpiti na vse grlo. da bi medveda splašil. Medved gleda svojega nasprotnika, zamrmra nekaj in stopi počasi proti njemu. Mornar se tedaj ustraši, se okrene in beži nazaj, kar ga noge neso. Medved renče za njim. Že mu je za petami. Mornar vrže sulico stran, da bi laže bežal. To je njegova sreča, zakaj medved se ustavi, povoha sulico, jo z zobmi pre* lomi čez pol in jo zopet mahne za bežečim človekom. Ko mu je že prav blizu, vrže mornar rokavice na tla in čez čas še klobuk. In res se vsakokrat medved ustavi. Na ta način se mor* narju posreči dospeti do svoje ladje, kjer ga sprejmejo tovariši napol ži* vega. Medved pa si ogleduje ladjo, za* renči in počasi odkoraka, odkoder je prišel.
Tu je zvijača ukanila medveda. A ni vedno tako. Če ni lovec dobro oborožen in če ni izkušen strelec, plača svojo, drznost navadno z življe* njem.
Beli medved ne prespi zime, le samice, ki skote v najhujši zimi dva do tri mladiče, se zakopljejo v led in sneg in ostanejo v svojem brlogu, dokler mladiči ne dorastejo toliko, da mater spremljajo na njenih pohodih.
Prezimališče si poišče pod kakšno skalo ali se pa vleže v kotanjo in čaka, da jo sneg zasneži. Ko je vsa pokrita s snegom, stali s svojo telesno
toploto prostor okrog in okrog, do* kler ne nastane okrog nje dovolj pro* storen, z ledom pokrit prostor.
Medvedka je ljubeča in skrbna mati. Še ko mladiči dorastejo, deli z njimi hrano. Uči jih vseh potrebnih spretnosti, plavanja in vseh lovskih zvijač. Mladiči se vsega kmalu nauče, a so velike lenobe. Najrajši se na* slonijo na hrbet svoje matere in dremljejo. Mislijo si: »Kaj bi se mu< čili,- bo že mati za nas poskrbela!« Medvedka žrtvuje za svojo deco tudi življenje, če treba.
Nekoč je medvedka z dvema od* raslima mladičema izsledila tabori* šče lovcev, ki so ravno pekli ribe nad ognjem. Ker sta ji bila mladiča lačna,
MODRI
Vsako leto na Silvestrovo, ko so se oglasili v naši podružni cerkvici zvonovi, oznanjajoč predvečer novega leta, nas je sklical ded, da gremo v sadovnjak voščit sadnemu drevju zdravo in rodovitno novo leto.
Na skednju so bila pripravljena slamnata poresla. Šli smo od drevesa do drevesa in opasali vsako deblo v višini naših glav ter mu voščili:
Da bi zdravo bilo, sadja mnogo nam rodilo, srečno, zdravo in bogato novo leto!
Velikonočno soboto, zgodaj zju* traj, ko zakurijo in blagoslove pri cer* kvenih obredih ogenj, smo pobrali slamnate pasove od debel in jih se* žgali na vrtu z nagrabljenim listjem in drobnjavo vred.
Svečano in z neko tajinstvenostjo smo opravljali ta dela. Ne vem, če je vedel ded, mi nismo, da opravljamo pri tem starem običaju zelo koristno delo.
stopi mati junaško k ognju, sname z ražnja pečene ribe in jih odnese svo* jim mladičem. Lovci ustrele in mla* diča padeta smrtno zadeta. Tudi mati je ranjena, a ne smrtno. Krvaveč in hropeč se splazi k svojima mladičema in jih skuša s šapami dvigniti. Ko vidi, da se mladiča ne ganeta, žalostno zatuli. Nato steče par korakov v stran, se ozre in spet zatuli. Ko vidi, da ji mladiča ne sledita, se vrne, ju boža. dviguje, kliče. In spet steče proč, me* neč, da ji bosta sinova sledila. Kon* čno spozna, da sta mrtva. Tedaj se ob njunih truplih vzpne, se ozre proti lovcem in razjarjeno zarenči. Lovci odgovore s streli in ljubeča mati pade k mladičema in se več ne gane.
BIČ AJ I.
V	zgodnji zimi iščejo v razpokah in lišaju skrivališča in prezimovališča mnogi sadni škodljivci, kakor: jabolčni zavijač, cvetoder, pa tudi veliki in mali zimski pedic. V slamnatih pores* lih najdejo prav udobno prezimova* lišče. Pri umnem sadjarstvu uporab* Ijamo posebne, prav v ta namen na* pravljene pasove iz valovitega papirja, ki jih opašemo že v mesecu novem* bru in z nabranim mrčesom vred od* stranimo in sežgemo že v zgodnji pomladi.
Uspešno pa lovimo sadne škod* ljivce le na čistih in gladkih deblih, zato jih že jeseni ali v zgodnji zimi dobro ostrgamo in če le mogoče na* mažemo z apnenim beležem, še bolje z arborinom (na 101 vode 11 arbori* na), apneni belež in arborin uničita mah in lišaje, ter napravljata gladko deblo.
Ne pozabljajmo lepih običajev, izpopolnjenih z novimi izkustvi. Še je čas, da voščimo na opisan način naše* mu sadnemu drevju: Zdravo in rodo* vitno novo leto.	Sk.
DVOJE
Vsako čudo se da pojasniti z vedo. Prej ali slej postane vse očito, kar je bilo doslej skrito.
Če bi se naši poganski predniki srečali n. pr. z zrcalom, bi gotovo mi= slili, da jim škrati nagajajo in bi od strahu zbežali. Danes vemo, da je to le navadno odsevanje. Tudi niso nekoč vedeli, zakaj pade kamen spet na zemljo, ako ga vržemo v zrak. Danes ve že vsakdo, da je temu vzrok pri* vlačnost naše zemlje.
Da bodo našim čitateljem zimski večeri krajši, smo pripravili dva za * bavna primera, ki naj ju poizkusi vsak sam izvesti.
1.	Pripravi si dva enako velika kozarca in tanko gumijasto cev. Prvi kozarec napolni z vodo in ga postavi na kup knjig, tako da bo njegovo dno stalo nekoliko više od roba drugega praznega kozarca, ki si ga postavil na mizo. Potopi en konec cevke do dna polnega kozarca. Drug konec cevke daj v usta in izsrkaj zrak iz nje. Ko čutiš, da je cevka polna vode, stisni konec, ki ga imaš v ustih s prsti, da ne izteče voda in vtakni ta konec cev* ke v prazni kozarec. Kaj se zgodi? Voda iz polnega kozarca se bo po cevi preselila v prazni kozarec. Zakaj?
Preden odgovoriš, pomisli, kaj se zgodi, ako zvežemo na en konec vrvce
UDE S.
mal kamenček, drugi konec pa obte; žimo z večjim in položimo vrvco na mizo tako, da ostane manjši kamen na mizi, večji pa da visi z roba mize navzdol. Seveda potegne večji kamen manjšega za sabo in vse skupaj pade na tla. Podobno je z vodo. Steber
vode v daljšem delu cevi potegne krajši ali lažji steber vode za sabo. Pa bo kdo dejal: »Kamenčka sta bila zve* zana med sabo z vrvco, voda pa ni!« Res bi bilo tako, če bi bil zrak v cevi. A mi smo ga izsesali in na njegovo mesto je stopila voda, ki je med seboj in z vodo v zgornjem kozarcu — ka= kor pravimo: vezana.
2.	Če bi kdo trdil, da voda zavre tudi v papirnatem lončku, bi se mu smejali.
In vendar je res in zelo preprosto!
Vzemimo kos navadnega pisem* skega papirja in ga prepognimo tako, kot kaže slika. Robove pritrdimo z žico. Na notranji strani pritrdimo na žico vrvco. Vlijmo v posodico vode skoro do roba. A previdno, da se posodica ne raztrga! Ako drži* mo posodico nad ognjem, ali nad svečo in smo dovolj previdni, nam ne le voda zavre v papirnati posodi, ampak nam ostane posoda celo cela, dokler voda povsem ne izpari.
imenu*
Papir ne zgori, ker odda vso svojo toploto vodi. Šele ko vsa voda izpari, zgori papir.
ALI STE ZE
poskrbeli za svoje prijateljice? Zima je! Zebe jih! Lačne so!
Poleti so nam prepevale in gne* zdile ter uničevale najrazličnejši mrčes po naših vrtovih. Ohranile so marši* kak sad pred nenasitnimi škodljivci. Pridni delavci ne smejo trpeti lakote in pomanjkanja. Povabite jih v vaš sa= dovnjak, pogrnite jim mizo. Postavite jim krmilnice!
Žago, kladivo, nož in žeblje v roko, pa na delo. Pokažite svojo spret* nost.
V	podstrešju, pod kozolcem ali v lopi poiščite les. Izberite močnejšo, 2 do 3 cm debelo desko in odrežite 45 cm dolg in 30 cm širok pravokotnik. To bo dno krmilnice, miza za naše ljubljenke.
45 cm
Da obvarujemo hrano moče in sne* ga, pripravite za streho dve tanjši po 20—22 cm široki in 55 cm dolgi deščici.
Od debelejše deske odrežite še dva trikotnika, katerih osnovnica meri
30 ,
30, višina pa 10—12 cm. Na te trikot* nike pribijte strehico na vsakem kon* cu po 5 cm od roba. Ako odrežete dve
I
45 ,
po 40 cm dolgi in 5—6 cm široki de* ščici in jih pribijete na trikotnike in dno, je krmilnica gotova. Lahko pri* trdite med ta nosilca strehe še okroglo prečnico, kamor bodo ptice sedale.
Poiščite le še 1*50 m dolg in dovolj močan kol. Zabijete ga na zavetnem kraju na vrtu v zemljo in pritrdite nanj izgotovljeno krmilnico.
Da ne bo padalo zrnje z mize, pritrdite ob robeh za dober cm debele palčice.
Najboljša krma za ptice je proso, konoplja, buče in ajda. Kruhove drob* tine niso priporočljive, ker se v vlaž* nem vremenu nasrkajo vlage, v hlad* nem pa zmrznejo.
To čudno svojstvo papirja jemo toplotno provodnost.
V. MAZI:
VID VARA.
Če bi te vprašal, kdo se ti vidi največji siromak, bi mi gotovo odgovoril, da je to slepec. Zanj je življenje večna, strašna tema. Luč in barva sta mu docela neznana pojma. Ne more si predstavljati veličasti vzhajajočega solnca, krasote ožarjenih planin, bogastva pisanih poljan in vrtov, mogoč* nosti širokih gozdov in brezkrajnega morja, očarljivosti zvezdnatega neba, ljubkosti preproste gorske vasice, drznosti amerikanskih nebotičnikov in še toliko drugih lepot. Pa saj mu je že to dovolj hudo, da ne vidi človeka, ki mu je najbližji in najdražji, da ne zre ptice, ki mu žgoli v vejah pesem tolažbe in da ne spozna še toliko drugih drobnih stvari, o katerih mu govo* rijo dan za dnem. In kar je najhuje: vsak korak mu je negotov, vse mora otipati pred sabo, da se lahko gane z mesta.
Prav zares, vid je najdragocenejši čut v življenju. V prvi mladosti pa je prav za prav sluh še dragocenejši od vida, ker nam uho odpira in bogati notranji svet: naše misli. Že stari modrijan Aristotel je dejal, da je sluh »čut za učenje«. To bi ti mogli potrditi tudi učitelji na današnjih gluhonem* nicah, ki potrošijo ogromnega truda, preden nauče svoje gluhe gojence v živem govoru najpreprostejših izrazov njihovih želj in hotenja, kar pridobi polnočuten otrok skoro mimogrede že v domači hiši. Kasneje, ko se duh že dovolj razvije, damo vidu prvo mesto med čuti.
Toda tudi vid ima svoje muhe. Dostikrat nam ponagaja in se pošali iz nas, prav kakor bi se zavedal, kako visoko ga cenimo in da bi tvegali prej vse drugo nego oči. Dostikrat se nam vidi kaka stvar čisto drugačna nego je v resnici. Šele izkušnja nam pokaže, kako nas je oko opeharilo. Včasih so take prevare celo prav zabavne. Nekaj takih primerov si bova zdaj ogledala:
a	b	c	c
Tu imava tri razdalje: ab, b c, cč. Ali so vse enake? —
Vid ti pravi, da je razdalja b c daljša od ostalih dveh. Pa te je tudi to pot opeharil, kakor ti pove ravnilo.
Iz	obeh	primerov	spoznaš, da smatra oko	razdaljo med
dvema	nevezanima točkama za večjo od	razdalje med
vezanima točkama.
Opazuj tudi drugi primer na povečani risbi!
Napraviva nov poizkus:
Prema a b stoji navpično, prema c č pa leži vo* o	doravno. Presodi na oko, katera je daljša! —
Najbrž boš prisodil večjo	razdaljo navpični
premi. Ravnilo pa te pouči, da	si se zopet ukanil.
Kako je vendar to mogoče, da zbija vid take šale? Koj ti povem.
Pri opazovanju dveh oddaljenih točk, je treba premikati oči od ene točke k drugi, da ju zaja* memo skoro istočasno. Sukanje oči v na* vpični smeri pa je napornejše od su* 6	kanja v vodoravni smeri. To je tudi vzrok,
zakaj se nam vidi od dveh enako dolgih prem c	£	navpična daljša od vodoravne.
Poizkusi tudi narisati obe razdalji s prosto roko, ne da bi ju prej odmeril. Pri tem boš najbrž opazil, da si napravil navpično črto krajšo od vodoravne, prav težko pa, da bi narisal obe enako dolgi.
Prav tak primer »optične prevare«, kakor imenujemo tako varljivost vida z učeno besedo, opaziš tudi na tej sliki. Kdo bi verjel, da je klobuk prav tako visok, kakor je premer kraj* cev. In vendar je tako. Kar izmeri, pa boš videl, da imam prav.
Še to zabavo si privošči: Odlomi dvema ugaslima vžigalicama glavici, nato pa eno od obeh vžigalic še malo prikrajšaj. Zdaj položi obe v obliko črke T in sicer tako,, da bo ležala krajša vžigalica navpično, daljša pa na tej vodoravno. Pokliči nato bratca, ali sestrico, pa ju vprašaj, katera vžigalica je daljša. Stavim, da ti bosta pokazala tisto, ki leži navpično. To bosta debelo gledala, ko jima boš rekel, da naj pomerita dolžino. In bosta gotovo tudi zelo ra* dovedna, kako da sta se mogla tako hudo zmo* titi. Upam, da jima boš znal to razložiti, kaj? —
VARUJMO SVOJE PRIJATELJICE.
Knjige so naše najboljše prijate* ljice! Tolažijo nas in zabavajo. So srečne, če nam morejo ustreči, in ne* srečne le tedaj, če ravnamo z njimi kruto in nehvaležno! In takega rav* nanja z njimi ni malo! Le malokdo nima navade pripogibati roba strani, da laže najde mesto, kjer je nehal. To so »oslovska ušesa«, ki ne izginejo nikdar več in nam knjigo pokvarijo za vedno. Še več je čitateljev, ki od* pro in čitajo knjigo tako, da se sti= kata platnici. Pa ne pomislijo, da se s tem kvari hrbtišče in umažejo strani! In vendar je udobneje držati odprto knjigo v roki tako, da ne pripogibamo platnic, držeč sredinec na hrbtišču, pa* lec pa na notranji strani. Največ pa
greše oni, ki delajo na robu strani ne* zmiselne in surove opazke.
Tudi take poznamo, ki čitajo med jedjo. Pa jim kane mastna kaplja na knjigo in nesreča je tu! K sreči se da to popraviti z vročim likalnikom in belim pivnim papirjem, ki kmalu od* strani madeže, če niso prestari!
Tudi dragocena, v usnje vezana knjiga se da osnažiti. Vzemimo plat* neno krpico, pomočimo jo v mleko in drgnimo z njo previdno po platnicah. Kmalu se bo svetila kot nova.
Raztrgane strani se dajo zaceliti s papirjem, ki smo ga namazali s kle* jem, vsaj za silo. Več pa knjige ne za* htevajo. Zadovoljne so, da z ljubez* ni j o skrbimo zanje.
J'
NOVICE IZ NASE VASI.
Naša Planina leži v dolini. Okoli nje so hribi, v sredi pa naša lepa vas. Največja gora je Grmada. Tudi Haas* berg je visok. Planina je trg in ima 198 hiš. Skozi Planino tečeta dve ce* sti, stara in nova. Nova cesta je lepša kakor stara. Planina se razdeli v Gor* njo in Dolnjo Planino. V Planini je večkrat povodenj. Skozi Planinsko ravnino teče reka Unica. Izvira pod gradom. Potem dela velike ovinke in se izgublja v Podstenah. Ta reka je res čudovita zato, ker izginja in se zo* pet prikaže. Reka ima tri imena: Piv* ka, Unica in Ljubljanica. Unica je štiri metre široka.
V soboto 21. septembra je bil v Planini velik naliv. Že v petek zvečer je začelo. V vežo je pridrla voda. Do polnoči smo jo splavljali ven. Ob polnoči smo šli spat. Ob štirih zjutraj pa je začelo hudo grmeti in deževati. Zopet je pritekla voda v vežo. Voda je drla na vso moč. Sedaj smo kar pustili in šli smo spat. Zjutraj je še večkrat pritekla voda. Jaz nisem mo* gel v šolo, ker sem moral vodo splav* ljati. Pred našo hišo je naneslo zemlje in peska. Vse dopoldne sem metal pe* sek iz jarka.
V Planini je glavna meja. Na ju* goslovenski strani stražijo financarji, orožniki in graničarji. Imamo tudi ca*
rinarnico. Orožniki in financarji so v eni stražnici, graničarji pa v drugi. V stražnici vedno stražita en orožnik in en financar. Pred stražnico orožnikov in financarjev se mora ustaviti vsak avto in mora pokazati dovoljenje. Pri graničarski stražnici se ni treba usta* viti. Na italijanski strani stražijo kara* binjerji in financarji. Tudi oni imajo po dve stražnici. V eni so karabinjerji, v' drugi pa financarji. Italijani imajo tudi svojo carinarnico.
V nedeljo je šlo skozi Planino se* demnajst avtomobilov. Jaz sem šel ravno iz Grčarevca domov, pa sem jih srečal. Bili so vsi črne barve. Šli so drug za drugim. Šli so vsi enako hitro. Bili so vsi tako lepi, kakor bi bili novi.
V Planini so dobili montafonskega bika. Star je dvajset mesecev. Barve je črne. Glavo ima kodrasto. Na čelu ima velike kodre. Po glavi je tak, ka* kor da bi ga kdo skodral. Noge ima ravne in nizke. Rep ima kratek. Na koncu repa ima velik šop dlake. Roge ima ravne in zelo špičaste. Imajo ga Benčanovi. Ta bik je iz Nemške Av* strije. Iz Nemške Avstrije so jih pri* peljali v Ljubljano, potem so jih pa razposlali po ljubljanski oblasti.
Kazimir Langerholc,
učenec V. razr. v Planini pri Rakeku-
SLIKE IZ NAŠE DUŠE.
Vsako delo zahteva celega človeka. Umetnik, ki hoče, da pride njegovo delo v svet in da je sprejeto z navdušenjem, mora položiti v delo svojo dušo, to so čuvstva, katera je obnovil v svoji duši, ko je ustvarjal dotično delo.
Človek, ki gleda, posluša ali čita tako globoko podano delo, ga razumeva, ako čuti isto, kar je čutil umetnik.
bil ta način izražanja popolnoma tuj, so nam izprva te risbe delale mnogo preglavic, ki pa so z vajo prešle — in uspehi niso izostali. Nekatere risbe so bile razstavljene na ljubljanskem velesejmu ob priliki 10letnice meščanskih šol in so žele mnogo občudovanja. Kakor po navadi, tudi tu niso izostale pikre opazke od ljudi, ki stvari niso razumeli.
Kako smo izrazile „jezou: Jezo označimo z ostrimi.črtami, ki se nenadoma utrgajo in kakor blisk izginejo, ter se prikažejo na drugem mestu še ostrejše in temnejše. Ko izgovorimo to besedo, se nehote spomnimo na človeka, ki smo ga morda že videli v življenju res jeznega in zelo divjega.
V	tem primeru se človeku kar medli pred očmi, postane zelen ali pa rdeč v obraz, „kakor kuhan rak“ z rokami dela odločne sekane geste itd. To na risbi podamo z energičnimi ostrimi potezami, ki švigajo kakor strele ob hudi nevihti. Barve naj bodo' temne, vmes lahko tudi kričeča, rdeča in zelena barva.
V	docela drugem smislu je risana risba „mo-litevTu se kakor iz čaše vale lahni oblački, vedno širši, nesoč proti nebu skrivnosti Bogu, v nadi, da bo molitev gotovo uslišana. Molitev izrazim s pokončnimi k nebu molečimi potezami svetlih, potem temnejših barv, predstavljajočih molitev, ki se v drugi prošnji polagoma izpreminja v obup, označen s temnimi sklenjenimi progami.
Slična tej risbi je n. pr. „žalostu. Po risbi se kakor skrivnostne črne sence plazi duševna bol vedno globlje in nižje proti zemlji. Življenje je ovito s trnjem,
mm-i
Molitev,
Slikar-umetnik nam zna vse občutke lepo in živo podati z malimi in preprostimi črtami ali barvami.
Tudi me smo pod vodstvom svoje učiteljice skušale z risbo podati neka tera naša duševna doživetja, ki naj v skromnih potezah in barvah predstavljajo način vidnega podajanja čuvstev in pojmov iz naše duše. Ker nam je
a iz njega kapljajo krvave solze, znak neizmernega trpljenja. Žalost izrazim s temnimi barvami, kakor je tudi, če je človek žalosten, vse temno v njegovi duši.
V	zelo velikem nasprotju ji je risba „godba“. Vladajočo melodjo nam predstavlja vijuga, vijoča se od začetka do konca risbe. Za njo se akordi prelivajo
v	ubrano skupnost. Vmes se oglasi vijo-lina ali mogočna trobenta, ki melodijo presledkoma moti in ustavi, a nato se zopet zlije z drugimi glasovi.
ZA LJUBI
V	našem kraju okoli Ljubečne in Trnovelj je vse polno opekarn. Na Ljus bečni je opekarna na parni stroj in 50 manjših. Tukaj izdelajo nad en milijon strešne in ravno toliko zidne opeke. Dela se od maja do septembra, po=
zimi pa zato ne, ker bi opeka zmrzs nila in bi bila zanič. Najprej naredi eden »malto«. Ta se naredi takole: Najprej se nakoplje prst, ki se ime« nuje glina. Je precej umazana, pa kaj hočemo! Potem se dvakrat premečka in zmoči, da je dovolj vlažna. Potem
MAHNIČEV.
Pri Mahničevih so kupili malo punčko. Včeraj je bila pri krstu. Ime ji je Ivanka. Francelj bi imel rajši fantka, da bi hodil z njim v gozd drva sekat. Rekel je, da bi jo kar zastonj dal, če bi jo kdo hotel. Ali pa bo ja= mo skopal, da bo punčko zakopal, od=
Tako smo narisale še mnogo zanimivih duševnih slik, n. pr. trpljenje, fašizem, vojno, nesrečo, veselje, vročino, mraz, ples, sovraštvo itd.
Mi, mladina, ki ustvarjamo nov rod, novo življenje, se moramo učiti umetniška dela razumevati, da jih bomo čislali in spoštovali. Skazujmo umetnikom ljubezen, saj vemo, s kolikimi težavami se mora boriti človek, ki črpa vidno delo iz nevidnega sveta.
Pavla Pugelj in Marija Vavpotič, učenki IV. razr. I. delci. mešč. šole v Ljubljani.
KRUHEK.
dela eden na model, drugi vozi malto na lftizo, tretji pa nosi opeko stran. Tisti, ki dela na model, zasluži za 1300 opek trideset dinarjev. Ali pa za 900 strešnih ravno toliko. In tisti, ki vozi glino, tudi. Odnaškvar pa zasluži 17 dinarjev in pol. Delo traja od treh zjutraj do enajstih. Glino nakopljejo že pozimi, da je bolj zrahljana. Tisti, ki odnaškva, mora biti gibčen, da sproti odnaša, da ga delavec ne čaka. Opeka ni takoj za rabo. Ko pride iz modla, jo morajo še najprej ožgati. Ožgejo jo tako, da jo vložijo v pečnico in začno kuriti tako dolgo, da postane čisto razbeljena. Ko se ohladi, je za rabo, prej pa ne. To traja tri do štiri dni. Drv gre zelo dosti, včasih do de« set klafter. Potem jo odnesemo iz pečnice. Opeka stane 50 par v ope* karni, zidna ali strešna, vseeno. Mi večidel samo odnaškvamo in nosimo na uto, da si zaslužimo za obleko. Zastonj pa nobeden nič ne da. Pa še
vi	kaj pišite, kako si kaj drugod slu=
zlte-	Odnaškvar z Ljubečne.
SESTRICA.
kopal pa bo fantka. Ime mu bo Jur* ček. Mahnič je rekel, da bo njegova sestra Mici za pesterno.
Tonika Matičič,
učenka III. razr. v Planini pri Rakeku.
PRI JASLICAH.
Lepo belo pobarvana ovčka je ležala na hrbtu. Molela je vse štiri noge proti stropu. Vstati ni mogla, ker je pač bila lesena. In ker ni mogla vstati, je bila žalostna.
Že je nakremžila gobček, da bi milo zameketala. Pa jo objamejo mehki človeški prsti in jo postavijo na noge. Malo zakoleba v desno in levo, potem pa mirno obstane. Radovedno pogleda v desno in vidi, da stoji poleg oslička.
„Kje pa sem?" ga vpraša.
Osličtk se vzbudi, jo postrani pogleda in pravi: „A tako! Ti si letos prvič tu? I, seveda, lanska ovčka je izgubila glavo,
pa so tebe naredili. Pridi bliže, pa ti vse razložim!" Ovčka se lepo zahvali in se nagne k osličku, da bi bolje slišala. In ji osliček razlaga: „Mi smo živali, ki moramo greti božje Dete v jaslicah. Le poglej, kako dihata voliček in konjiček v Jezuščka, da ga ne bi zeblo."
Ovčka posluša osličkove besede in se ozira na vse strani in se vsemu čudom čudi. Vsepovsod vidi kaj novega, čudovitega. Vse ji je silno všeč. Najbolj pa žarka svetloba, ki jo razširjajo modre in rdeče lučke v hlevčku in ob vhodu. Vse, vse je prelepo. Joj, pa zvezda repatica, viseča z oboka ob
vhodu! Lepša je od zvezd na nebu! Kar toplo postane ovčki pri srcu, ko jo gleda.
„Ta zvezda je tudi nova!“ pove osliček. „Lanski je zgorel rep, ker je visela prenizko nad svečo. Ta je lepša od lanske. Je iz srebrnega papirja, rep pa iz zlatega! Tej ne bo rep zgorel, ker visi više."
Ovčka prikima in pogled ji pade na jaslice. Na senu leži otročiček. Ves je rožnat. Eno roko dviga in smehlja se. Poleg njega klečita dve osebi. Obema sijeta z glave zlata, papirnata obročka. Od obročkov odseva zlata svetloba.
Pravi osliček: „Mali je Jezušček, ob njem pa klečita Marija in Jožef svetnik."
Ovčka se pobožno prikloni, pogleda in zagleda novo čudo: Na vhodu pod obokom stoje trije bogato oblečeni gospodje. Na glavi nosijo zlate krone, na rokah pa bogata darila. „To so sveti Trije kralji", pravi osliček. In doda nevoljno: „Pozno prihajajo!" Pa se oglasi konjiček: „Kralj Herod jih je ustavil, zato so zapozneli!"
„Saj vem!" odgovori osliček. „Ampak vseeno —."
„Da so le prišli!" ga prekine ovčka, ki se ne more prečuditi lepim oblekam. „Kako so lepi!“ Kako se jim krone svetijo!"
„Kaj se ne bi, ko pa so iz medi!“ zagodrnja osliček.
A ovčka že gleda drugam in oko se ji ustavi na voličku. „Zakaj pa je tako tih?
Samo predse bulji z debelimi očmi!"
In ji pojasni osliček, da je tudi voliček nov, šele včeraj kupljen. Ne more se nagledati Jezuščka. Prvič v življenju ga vidi.
Tedaj se spet oglasi konjiček in doda: „Vol je nov, a pastirji so stari! Tudi njihov psiček je star, le nov rep so mu nateknili!"	•
In res se ovčki pastirji zde oguljeni. Tudi kužkov rep ji ni prav všeč; drugačne barve je kot ostala dlaka. A ko pomisli, da ne morejo revni pastirji nositi kraljevskih oblek, so ji tudi oni všeč. In kužek ima lepe, zveste oči; gotovo ni hud.
„Tja poglej, nad svečo, ob vhodu!" jo sedaj opozori osliček.
Tam se je prikazal lep angel. Obvisel je na tenki vrvci, pritrjeni na obok in se vrtel. Vsakokrat, ko se je okrenil proti jaslicam, se je nasmehnil.
„Angel je težak!" pravi osliček. „Lani je visel na niti. Pa se je utrgala in je padel Baltazarju na glavo!
„lz česa pa je, da je tako težak?" vprašuje ovčka.
„Iz lesa, kakor Jezušček, Marija, Jožef in mi vsi!"
„Ali res?" se ovčka razžalosti. „Tudi Jezušček? Kakor mi?"
Pa se konjiček nagne k osličku in ga pouči: „Jezušček ni lesen — voščen je! Iz lepo barvanega voska je!"
Ovčka se oddahne, kajti ni ji bilo všeč, da bi tudi Jezušček bil lesen kot vsi drugi.
Tedaj zapiha od nekod in sveče ugasnejo.
In glej! Nenadoma se začuje od daleč pobožna pesem, mila in lepa, kakor da jo sami angeli pojo! Cel šop svetlobe se vsuje skozi obod in obsije malega Jezu-ščka. Še lepši se je zdel v tej svetlobi. In tako je bilo ovčki, da izteguje roke k Materi, in da ga Mati boža po rožnatem ličku. In se je svetloba odmaknila in se ustavila na oboku vhoda, kjer je stalo zapisano:
MIR LJUDEM NA ZEMLJI!
TONE GASPARI:
SREČNI, VI!
BURJA REŽE, SNEG PREMETA.
„MOŽIČEK BOŽIČEK, KAM?“
„RAD BI V TOPEL HRAM!“
„POJDI K NAM,
MRZLA NOČ GRE PREK ZAMETA!“
,.DOBRO JE PRI VAS, SREČNI VI1“
IN BOŽIČEK LEŽE IN ZASPI . . .
O, ZJUTRAJ NIČ VEČ NI MOŽIČKA,
A NAD MIZO SREČA —ZLATA PTIČKA'
Šfe
JANEZKOVA NALOGA.
ZAJEC.
ZAJEC JE ŽIVAL ZAJEC HITRO TEČE GOR, DOLI PA SEVALI. ČE SE ZAJEC PEČE, JE PEČENKA. PEČENKA JE DOBRA. ZAJEC Ml JE VŠEČ. KDOR SE BOJI, JE ZAJEC. JAZ NISEM ZAJEC.
JURČKOVO PISMO.
*Ma.JutaA
ioj. f /
'VOAs /ji, ^a^</VXJ!ySre^
>v nji
f/ta'
^ {lsXv.
-jt' /tfr'
ST. STIPLOVŠEK:
CICIBANUS - COPERJANUS.
PREBRISANI KUŽEK.
Kaj se sedaj zgodi?
4,	Kdor najbolje nariše 4. sliko, na jo pošlje na uredništvo »Našega roda“, ki jo priobči v prihodnji številki.
KRIŽANKA.
Vodoravno: 2) cvetka, 5) orož* je, 6) moško krstno ime, 9) oblika gla» gola umirati, 10) pritiklina, 11) lepilo, 13) zaimek, 14) otok v Jadranskem morju, 16) zaimek, 17) francoski izraz za »kaj?«, 19) prislov, 20) obrtnik, 21) en, 22) mera.
Navpično: 1) oblika pesmi, 2) znameniti nemški pisatelj, 3) nepravi oče, 4) ustna voda, 5) reka v Dravski banovini, 7) vzklik, 8) = 3), 15) ogrski kralj, 12) zaimek, 14) pregovor, 18) monarh.
ALI SI ŽE MED NAROČNIKI MLADINSKE MATICE?
Mladinska Matica bo izdala ob koncu letošnjega šolskega leta svoj tretji knjižni dar. Poleg „ Kresnic", ki bodo po vsebini še pestrejše od lanskih, bo posvečena druga knjižica z bogatimi ilustracijami najmlajšim čitateljem, tretja bo prinesla daljšo in vrlo zanimivo povest, četrta pa bo poučne vsebine.
Naročnina za vse štiri knjige znaša 10 Din 50 par.
Prijave sprejema vsaka šola do konca meseca marca 1930.
Ako si želiš lepega in zdravega razvedrila v počitnicah, ne zamudi te ugodne prilike 1 Če ne zmoreš naročnine hkrati, jo lahko plačuješ tudi v obrokih.
Mladinska Matica je imela v prvem letu 12.000 naročnikov, lani pa že 20.000.
*
Šola:---------razred	..
IZKAZNICA.
je vplačal.—, naročnino za „Naš rod"
v sledečih mesecih:
(Prostor za lepljenje kuponov.)
	Junij		M.j		April		
	1930		1930		1930		
Marec		Februar		Januar		December	
1930		1930		1930		1929