-----   268   -----
Odprto pismo.
Naj prejme
gospod Janez Zupanec, bivši c. k. okrajni načelnik,
zdaj pa c. k. pristav okrajnega sodstva
v                                  Ipavi.
Moj gospod! Ko sem bil 13. julija v Ipavi, prišel sem bil z gosp. Francem Kavčičem po naključji v tisti vabljivi kraj, kterega ipavska gospoda imenuje „pod Skalo", in kjer ste bili, kakor sem še le zdaj zvedel, tudi Vi gospod! kterega celo po osobi poznati sreče nimam. Pogovarjal sem se dalje časa z g. Goršičem, in to največ, vendar ne zmerom (kar pa Vas prav nič ne skrbi!) v slovenskem jeziku, zaradi Česar sta bila Vas, kakor slišim, popadla usmiljenja vredno djanje in obup; toda meni vsega tega niste nič pokazali. Gospodje Deperis, Kulnik ter njegov sin Oton, Viktor Dolenec in Goršič so bili priče,  ko ste  po mojem odhodu divjemu curku
poprej zapirane srditosti zatvornice odprli s temi duhovitimi besedami: „ta človek ne zna nemški!" Gospod! zakaj niste na odgovor poklicali mene samega, dokler sem bil še tam, če ste bili dovolj srčni? Za hrbtom opravljati ni težava, pa tudi ne slava! Ali ne vidite, da tudi jaz nekemu druzemu človeku, kterega Vi po svetu nosite, kader ni pričujoč, ravno tako v dober kup lehko odrekam znanje vsacega, ne samo nemškega jezika? — Ko Vas je potem g. Goršič spodobno zavrnil, zagazili ste še v bolj oglajene, o visokej kulturnej izbrušenosti in dostojnosti bivšega c. kr. okrajnega načelnika gotovo ne najlepšo svedočbo da-joče psovke: „jaz trdim, da ta človek nemški ne zna! Človek, kateri govori samo en jezik, zdi se meni kakor pes, kateri samo laja!" Gospod! Vam se utegne še mnogo druzega zdeti, kar je ravno tako brezumno, kakor to Vaše pasje primerjanje. Vprašam Vas, ako bi jaz bil samo nemški govoril, ali bi v Vaših neusmiljenih očeh bil tudi takrat samo lajal? — Ko se Vam je g. Goršič zopet ustavil, ste ga pozneje cel6 tožili, in sicer zaradi „nespoštovanja uradniškega stanu"!!!
Kdo se temu smeje? Kaj ima ves časti vredni uradniški stan opraviti z Vašim zabavljivim rogovil-stvom? Morda mislite, da svet pred vsacim, v krčmi brez potrebe smešno namrdanim obrazom kacega staro-kopitnega birokrata še zdaj tako trepeče, kakor je morda nekdaj? Ce v Avstriji še koga najdete, kteri se da s tako rečj6 v kozji rog vgnati, gotovo najdete ta-cega, ki je politični korak sveta zaspal. Gospod! kako morete pred vsem izobraženim svetom sami sebe tako neusmiljeno na smeh staviti Vi, ki ste bili nekdaj c. k. okrajni načelnik in ste še zdaj c. kr. okrajni pristav? Ali mislite Vi, ki menda sami nimate kapljice germanske krvi v svojih Zupančevih žilah, da nemštvo stoji na tako slabih berlah, da se mora do mozga stresniti že zato, ako se v slovenskej zemlji pri pivu nemški ne govori? Za Vašo tako visolepno misel o nemštvu naj se Vam Germanija zahvali.
Nikdar mi ne bode v mislih, Vas, gospod! sveta vprašati, v kterem jeziku mi je v družbi govoriti, kakor Vas malo skrbi, koliko jezikov jaz govorim; toda odbiti moram Vaše nesramno očitanje, da sem lajal kakor pes, ker^sem se v svojem materinem jeziku pogovarjal. Če je Vaša beseda resnična, da je tisti, kateri v družbi govori samo en jezik, laj6č pes, kaže, da niste zapazili, da dosledno tudi Vi, kader se samo nemški pogovarjate, v enacega psa zlezete, pa če še tako pre-ljubeznjivo lajate!
V Ljubljani 30. julija 1868.
France Dreni k.