------    198    ------
Jezikoslovske drobtine.
Spisuje Janko Pajk.
Slovenska slovnica v ožem pomenu kakor gramatika je že do dobrega vtrjena. Ne d& se isto reči o slovarju. Kar se tega tiče , bode še treba mnogo tujk z domačimi besedami nadomestiti, mnogo krivo pisanega, pa domačega popraviti. Evo za premislek od vsa-cega nekaj!
1.   lnako = sicer.
V „Novicah" leta 1863. stran 322. priobčuje nekdo besedo ,,nako" za ,,sonst, ubrigens." Navadna je, pravi, na Stajarskem.    Pomislil  sem   nekoliko   o njeni  etimo-
-----    199   -----
v
logii, pa brž se mi ena zazdi. Na Stajarskem, mislim sam pri sebi, je tudi znana beseda inače (anders, sonat). Kaj, ko bi ona tej enaka bila? Tedaj bi steblo bilo in = drug; pritikljej — a k, primeri en-ak; i bi bil spredi odpadel, najbrž zarad jambiškega naglasa, toraj 'n&ko, kakor 'm d m o za i m km o, 'z dreti zaizdreti, ne 'de, za ne ide (na Gorenskem). Tudi pomen besede na ko bi potrjeval to izpeljavo, namreč nako m inače, to te ne sme motiti, ako se zmisliš na dale ko = daleč(e), oboje na Stajarskem govorjeno. Tako bi se tedaj smelo reči in pisati: „To je inako lepo, pa predrago"; „tako stori , in ako jih dobiš." Ali bi se smelo tudi tako reči: „Ce tako storite, drago mi bode, inako pa storite, kakor mislite?"
Na o nako ni pri besedi nako misliti, ker je pomen zoper to.
2. Pravo = prav'.
Mi pišemo: „To je prav; prav imaš; prav iz Kranja; prav za prav; prav dobro itd." Ali je to tudi „prav" pisano? Meni se vidi, da ne. Mislil bi človek, da je to nemškutarjenje. Zakaj Nemec v predikatu ne pregibuje adjektiva: das ist recht; du hast recht; recht gut. Ali pa je to „prav" le skrajšanje, kakor se pravi kak' za kako, tak' za tako, vin' za vino? Gotovo je samo eno, in to je, da se „prav" po slovanski sintaksi opravičiti ne da. Ako nas kdo boljšega ne prepriča, pišimo: to je pravo; pravo imaš; pravo iz Kranja; pravo za pravo; namesti „prav dobro" pa „jako dobro", kakor pravijo Slovenci za Sotlo. — Da bi ta „prav" takošen substantiv fem. bil, to bo težko dokazati.