Slovenski
Izhaja enkrat v mescu.
Velja 4 gold. av. velj. na leto.
Štev. 10. v Celovcu 15. oktobra 1882. XXXI. teeaj.
Pridiga za XXIII. pobinkoštno nedeljo
(Od skerbi starišev za svoje otroke.)
„Gospod! moja hči je zdaj le umerla; pa pridi in položi svojo roko na njo, in bo oživela."	(Mat. 9, 19.)
V vod.
Lepo je videti in veselje je gledati, kako skerbni vertnar mlade rožice poliva in pokriva, jih na solnce nosi iu pred mrazom varuje, da jih slana ne umori in ne pokonča, in njih gibke veje h kolom privezuje in njih izrastke obrezuje, da bolj ravno in kvišku rastejo in žlahten sad rodijo; ali še lepše je videti in še veče veselje je, gledati brumne stariše, kako svoje otroke boga-boječnosti učijo, njih mlada trupla bolezni in škode varujejo, njih duše pa z lepimi nauki pasejo in po varnem poti proti nebesom vodijo. Od takega skerbnega očeta nam danes sv. evangelje pripoveduje. Bil je imeniten mož in je imel samo eno hčer, ki je bila še mlada, komaj dvanajst let stara, in je kakor bela lilija v svoji nedolžnosti cvetela. Ali smert je že na njenem čelu sedela, že jej je sapa zastajala, tedaj njen oče poln žalosti in ves pobitega serca pred Jezusa poklekne in ga lepo poprosi, rekoč: „ Gospod! moja hči ravno zdaj umira; pa pridi in položi svojo roko na njo, in jes terdno upam, da bo spet živa in zdrava postala."
O ljubi moji! kako lepo, kako veselo je to, če imajo stariši za svoje otroke toliko skerbi, kakor je je imel ta judovski oče za svojo hčer. Posnemajte ga vi vsi, kerščanski stariši, očetje in matere,
Slov. Prijatelj.	28
in skerbite za svoje od Boga vam izročene sinove in hčere, kakor za najdražje zlato in najboljše blago. Skerbite
1.	za njihovo truplo in kako to morate, vam bom pokazal v I. delu; skerbite
2.	za njihovo dušo, in kako to morate, vam bom povedal v II. delu.
Srečen je bil skerbni judovski oče in Jezus ga je jako razveselil; srečni bote tudi vi stariši, ako bote svoje dolžnosti zvesto dopolnjevali; zatorej me zdaj le pazljivo poslušajte in se lepo pripravite.
I. d e I.
Yi skerbite za živino, ki nima duše, jej strežete in jo skušate od leta do leta zboljšati; koliko večo skerb še le morate imeti za svoje otroke, ki imajo neumerjočo dušo, ki so za nebesa stvarjeni in od Boga samega v vašo skerb vam izročeni. Zatorej skerbite svojim otrokom najpred
1.	za zdravo, čversto in vterjeno telo; zakaj zdravje in veselo serce, pravi sv. pismo (Sir. 30, 15.) sta več vredna, kakor vse zlato, in terdnamoč v životu je boljša, kakor polne škrinje denarjev." Že pred rojstvom mora zakonski oče zavoljo prihodnjega otroka pametno živeti in svoje nespodobno poželjenje premagovati; že pod sercem mora mati za svoje dete skerbeti, škodljivih jedi in močne pijače, pretežkih del in prehude jeze se varovati, zakaj oče in mati sta korenina, iz katere otrok izraste. — Strašno gorje sta-rišem, kateri iz hudobne volje zdravje svojega otroka že pred porodom kazijo ali vsled divje nasladnosti v svojem telesu zamorijo! Koliko je takih otrok, ki skoz celo svoje življenje bolehajo in niso nikoli terdnega zdravja, samo zato, ker so bili njih stariši gerdega zaderžanja.
2.	Skerbite dalje svojim otrokom za potrebni živež in pametno obleko, kakor sv. apostelj Pavelj pravi: „ Otroci nimajo za stariše premoženja pripravljati, ampak stariši za otroke." (II. Kor. 12, 14.) Ko se dete na svet rodi, se že navadno joka in si ne more nič pomagati; ako ne bodo stariši za-nj sker-beli, kdo bo drugi skerbel? Tisti, ki okrog popivajo in premoženje zapravljajo, svoje otroke pa doma izstradane in raztergane pustijo, niso pravi stariši, ampak, krivičniki, in se zlo pregrešijo. Učite se vendar od neumne živali in glejte, kako stara ptica mladim gnjezdo nosi in jih iz lastnega kljuna pita; tako morate tudi vi včasih sami sebi kaj odreči in od ust odtergati, če je treba, da bodo le vaši ubogi otročiči nasiteni in oskerbljeni.
3.	Cedite svoje otroke in vadite jih, da ne bodo umazani hodili in ne brez dela postopali; zakaj pridne, delavne roke več veljajo, kakor polne mošnje denarjev, in pošteno
serce je boljše , kakor deset jarmov volov. — Zelo me razveseli, kedar v kako hišo stopim in vidim otroke lepo umite in razčesane in če tudi revno, vendar snažno oblečene. Nasproti pa je silno gerdo za stariše, če človek v hišo stopi in vidi otroke vse umazane in nesnažne, ki se zjutraj niso umili in so po rokah in po obrazu vsi marogasti, ki niso počesani ampak razkuštrani in obleko imajo tako, kakor da bi jo iz blata izvlekli. Še škornji zgnjijejo, če jih dolgo v blatu pustiš, kako bi tedaj vaši otroci bili zdravi, če jih tako malo čedite. Jes ne zahtevam od vas, da bi svojim otrokom lepo obleko omišljevali; ne tega nisem mislil, ampak vi le svoje otroke navadite, da si vsak dan roke in obraz umijejo in lase razčešejo, saj vas to nič ne stane, in da jim vi umazano oblačilo operete, saj vodo povsod zastonj dobite. Sv. pismo pravi: »Zdravje je boljše, ko vse zlato, in terden život boljši, ko neizmerno bogastvo." (Sir. 30, 15.)
In 4. nikar svojih otrok s predobrim življenjem ne razvadite in ne scartljajte jih, temuč učite jih, da bodo le za potrebo jedli in pili in pred sladkarijo in močno pijačo se varovali; zakaj »veliko jesti napravi bolečine, govori sv. pismo, in požrešnost jih je že veliko pomorila." (Sir. 87, 33.) Kdor nezmerno živi, sam v sebi červe zaredi, ki ga bodo hitro pojedli. — Posebno pa vas prosim, ne pripustite svojim otrokom, da bi se nepotrebnih ali celo škodljivih reči navadili, kakor je dan danešnji že sploh navada, postavim tobaka, igre, plesa in drugih nepotrebnih šeg. Pri igri se človek nauči lagati in goljufati, preklinjati in se rotiti, da nikjer tako ne; pri plesu se moški oslepijo, ženske pogu-bijo in v sredi plesalcev se peklenski sovražnik verti; zavoljo tobaka pa se veliko nesreče in veliko škode in greha na svetu zgodi. Zato je najbolje, da pred takimi nevarnimi navadami svoje otroke od perve mladosti skerbno varujete, tedaj bote imeli pridne, delavne otroke, ki vas bodo radi ubogali in vam mnogotero veselje naredili. — Ali kaj pomaga človeku, če celi svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi, in kaj pomaga otrokom , če so še tako lepo rejeni, na duši pa slabo oskerbljeni ? Skerbite torej tudi za njihovo dušo; kako pa to morate storiti, vam bom pokazal v
II. d e I u.
1. Varujte najprej svoje otroke pred slabimi nevarnimi tovaršijami; zakaj huda priložnost krasti uči in slaba tovaršija lepo zaderžanje kazi. Nevarno je za dušo in truplo, če se otroci potepajo, če po pašah in po vesi brez varha norijo; zakaj kakor od ene bolne ovce cela čreda zboli, tako eden spriden otrok celo sosesko pohujša. Ne pustite svojih otrok po božjih potih ali po semnjih hoditi, samih pa celo ne; zakaj malopridni mladenči vabijo vaše otroke na božje poti ali na semenj, da jih daleč od vas ložej zapeljejo; saj je tudi Kajn svojega brata Abeljna daleč od starišev
na polje spravil, da ga je ondi ubil. Imejte jih le zmiraj pred očmi, kolikor je mogoče, po noči in po dnevu pazite na nje; če pa vaši otroci služijo in jih nimate pri sebi, molite vsaj za nje in storite, kakor pravični Job, ki je vsak dan za svoje otroke Bogu daroval, da ga ne bi razžalili.
2.	Učite svoje otroke, da se bodo ponižno, tiho in pametno zaderžali, in ne pripustite, da bi vaši otroci svoje tovariše in tovaršiee tepli, da bi slepe in kruljeve reveže dražili ali stare ljudi in berače zaničevali; če ne, bodo se v kratkem tudi vam zoperstavili, da jih ne bote mogli več krotiti. Učite jih, da svoje naprejpostavljene spoštujejo in tako čast skazujejo, kakoršna jim gre; fante, da se odkrijejo tistim, kateri so njih naprejpostavljeni; fante in dekleta, da roko poljubijo tistim, katerim so kaj hvale dolžni, potem jih bodo vsi dobri ljudje radi imeli, najrajši pa Bog, ki je vseh ponižnih otrok zvest prijatelj. — Nikar jim ne pripustite samovolje in na njihovo pamet se preveč ne zanašajte, zakaj najboljši otroci so tudi iz kervi in mesa in k hudemu nagnjeni, kakor drugi, in če skušnjava ali slaba ura pride, se vtegnejo tudi zmotiti. Zato pravi sv. pismo: „Če imaš sinove, uči jih in pripogibaj od mladosti njihov vrat; če imaš hčere, varuj njih telo, in ne kaži preveč veselja nad njim. Konja boš težko vodil, katerega nisi v mladosti ukrotil, in razvajen otrok ostane sirovina." (Sir. 7, 23, 24.)
3.	Prizadevajte si, da bote svoje otroke v boga-boječnosti izredili. Mati že naj doji svoje dete iz ljubezni do Jezusa in oče naj pokaže otroku s pervim koscem kruha Očeta nebeškega , od katerega vse dobro pride. V otroških letih se mlade glave in mehkega serca vse dobro in lepo z lehka prime; ako pa se to zamudi, bode se s hudim obraslo, kakor zapuščena njiva s ternjem in osatom.
Otrok, ki se z malega uči spoznavati Očeta nebeškega, bode vselej rad molil, bode se bal Boga razžaliti in bo tudi svoje stariše za ljubo imel. Toda če hočete svete otroke imeti, morate sami sveto živeti. — O kako lepo je, — mislite si sami to — kako lepo je, videti brumno in bogaboječo mater, katera zjutraj, ko vstane, poklekne in njeni ljubi otroci okrog nje in vsi skupaj roke in serce proti nebesom pozdignejo, se Bogu priporočijo in jutranjo molitev opravijo. Ko bi bilo dosti takih mater, bi otroci vse rajši molili in bolj zvesto Bogu služili! — V nekaterih hišah imajo navado, da zvečer kako sv. pesem zapoj6 ali kaj lepega berejo, ali sv. rožen-kranc molijo ali kako drugo večerno molitev opravijo. In kedar otroci spat gredo, jih oče prekriža, mati pa jih z blagoslovljeno vodo poškropi in angelju varhu priporoči. O kako sladko in srečno spijo taki otroci, in stariši lehko brez skerbi zraven njih počivajo, zakaj Vsegamogočni nad njimi čuje in angelj božji jih varuje.
Joj in gorje pa očetom in materam, ki svojih otrok po ker-ščansko ne redijo; slabo izrejeni otroci, pravi sv. Bernard, so ker-
vave gibe za revni svet in stariši ljudomorci, ki ne skerbijo, svoje otroke prav izrediti. Pekel se široko odpira in požira zanikerne sta-riše in slabo izrejene otroke.
Ljubi očetje in matere! nikar ne poželjujte bogastva, le za dobre otroke prosite in skerbite, kolikor morete, da jih dobro izrodite; če tudi krajcarja ne gleštate, ste dovolj bogati, ako imate skerbno podučene otroke. Vam pa ljubi otroci, položim na serce četerto božjo zapoved: „ Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti dobro pojde na zemlji." Amen.
Pridiga za XXIV- pobinkostno nedeljo.
(Trojna ljulika; gov. L. F.)
„Kedar so ljudje spali, je prišel sovražnik in je prisejal ljuliko med pšenico."
(Mat. 13, 25.)
V vod.
Danešnje evangelje govori samo od ljulike med pšenico. Ljulika je pa tista glota, ktere se med žitom največ bojimo, ker se močno zaseje in ker je strupena; zernje naredi omotico in ter-ganje, zato jej rečemo tudi pijanka. Med žitom je pa še več druge glote, ktero med žitom ravno tako težko gledamo, n. pr. kokalj, predenico, mačji rep, divja repa, ožkanec, torica itd. Naj bo njiva še tako dobra in seme še tako čisto, brez vse glote ne bo; brez glote in škodljivih trav ni verta, niti njive, niti travnika, niti seno-žeti. — V dušnem življenji, v človeški družbi je ravno tako. — Glej na svojo dušo, na svoje serce še tako skerbno, brez glote ne bo; prikazale se bodo ti v duši ali v sercu take želje, nagnjenja, ali celo hude strasti, ki so duši nevarne, kakor ljulika med žitom. Poglej v družine. V najboljši družini se najde spriden otrok, kakor ljulika med pšenico; in v celej človeškej družbi je ravno tako.
Zraven dobrih ljudi so vselej bili in bodo vselej hudobni, po-hujšljivi, — glota med žitom. Od kod ljulika med pšenico? To je sovražnik storil. Ko so ljudje spali, je prišel sovražnik, pravi Jezus.
Kaj je storiti? čuti, da se ljulika ne zaseje. Iztrebiti, dokler in kjer mogoče. Pšenico pa z ljuliko ne smemo izruvati.
Mi hočemo torej danes premišljevati troje sorte ljulike.
1.	ljulika v našem serci,
2.	ljulika v društvenem življenji in
3.	ljulika v človeški družbi. — Pripravite se!
Razlaga.
Omenil sem, da je glota več plemen ali sort. Da se najde na vertik — n. pr. koprive, divji peteršilj in sto drugih škodljivih trav; najde se glota v vsaki njivi, torica, ljulika, kokalj —; najde se v senožetih čmerika. Kar je glota med žitom, to so grešne želje, navade , strasti v človeškem sercu; to so slabi nauki, huda načela, zmote v društvenem življenji; to so pohujšljivi, hudobni ljudje v človeški družbi. Treba je čuti, da sovražnik ne pride po noči in glote ne zaseje. Ko so ljudje spali je prišel sovražnik . . .
Da je toliko glote v naših sercih, v društvenem življenji — človeški družbi, od kod to pride? Iz neskerblji-vosti, iz pomanjkanja čuječnosti. Čuti moramo, bedeti najprej sami nad seboj. Alite, to se vam čudno zdi, da bi imel človek najprej sam na sebe gledati, pred vsem na svojo dušo, na svoje serce. Ali drugi ne gledajo dosti? čemu bi še mi? Pa ostanem pri tem. Bedeti moramo; ko bi sami na sebe bolj gledali, drugi ne bi imeli toliko gledati na nas. Človek, če imaš lep vert, lepo njivo, lepo sadje: tu veš potrebo, gledati in bedeti, da se ne prikrade sovražnik in ti ga ne pokonča. Ali pa serce, ali tvoja duša ni več vredna, kot najlepši vert, njiva, sadje? Tvoje serce je najlepši vert. — za večnost stvarjen. Torej bedeti moramo, gledati na svoje serce. „Tako nas je učil Jezus: „Bedite, molite, (Mat. 26. I. Peter 5, 8.) Bodite trezni in čujte." Kdor misli, da stoji. (I. Kor. 10, 12.)
Kako? (Sir. 28, 28.) Obdaj svoje ušesa s ternjem . . . deni vrata in ključavnico pred svoje usta.
Vse premalo čujemo, vse premalo zavarujemo svoje čute, zatorej je toliko glote, toliko hudega in slabega v naših sercih. Petero čutov, ki jih ima človek, je toliko vrat, skoz ktere hodi sovražnik sejat gloto v naše serca ; in ti peteri čuti so: vid, sluh, duh, okus, tip. Premalo varujemo oči; po radovednosti se vname marsiktera huda želja, ktera se več zadušiti ne da, — premalo varujemo ušesa — poslušamo vse, kar nam dopade ali ne dopade. Poslušamo radi prilizljive jezike, ki nas v oči hvalijo, in tako se vgnjezdi napuh v serce; poslušamo natolcevavca, opravljivca in serce se napase jeze, serda in hudega sovraštva, ki se ne da več izkoreniti; poslušamo zapeljive nauke, ki so prijetni našim slabim navadam, in hude navade postanejo močne kot železna srajca. Premalo zavarjemo usta in jezik: govorimo, kar bi ne imeli govoriti, ker je zoper Boga, bližnjega, zoper čednost, in tako napravljamo sovraštva, pohujšanja. Premalo varujemo svoje roke nespodobnega krivičnega djanja, svoje noge hudobnih potov: premalo berzdamo svoj okus; kar si okus želi, mu, če moremo, vstrežemo. — Dokler spimo, pride sovražnik . . . Glejmo na svoje čute; bedimo in mnogo hude glote bomo odver-nili od sere. Še več: glejmo na serca, na duše, na vsako misel, ki se nam rodi, preskušajmo, ali je dobra ali huda. V začetku bo lehko
zatreti. če si začneš pozdevati, da si več od drugih, je začetek napuha; če se ti zaredi misel, tega človeka ne morena videti, je začetek jeze. Glejmo na svoje želje in nagnjenja, tu se boš najbolj spoznal. "Vprašaj, kaj si najbolj želim? Si želiš le denar, čast od ljudi, dobro življenje, — vedi, da je tvoje serce vse polno glote, ktero boš težko več iz njega spravil.
če se je glota v sercu zaredila in je duša polna grehov, tedaj je le edina pomoč, jo iz serca spraviti. Zvesta, odkritoserčna spoved, večkratna spoved, povekšana čujočnost. To veste, da je glotno njivo teško očistiti; na enkrat to ni mogoče. Tako je s ser-cem. Ne mislimo, da je tako lehko, ali z eno spovedjo serce očistiti. Kdor je napuhu vdan, se bo dolgo vojskoval. Kdor je v nečistosti zvezan, njega bode meso dolgo nadlegovalo ... Če pa glote ne odpravimo iz serca, bodemo sami glota postali, in ob času žetve verženi v ogenj. Bratje, sestre! bedimo, odpravimo gloto iz naših sere; je pervi nauk danešnjega evangelja.
2. Pridemo do druge sorte glote, do glote v društvenem življenji. To veste, ako se ljudje deržijo pametnih naukov, poštenih, pravičnih načel, je tudi življenje pametno, pošteno, pravično. Kjer pa ljudje popustijo zdrave nauke, pametne in pravične načela in se poprimejo krivih naukov in zmot, ondi bo tudi društveno življenje nespametno, nepošteno, krivično. Najpametnejše nauke nam pa daje Kristusova vera; ta naj bo nam vodilo pri vseh naših djanjih; kdor se od nje odverne, zajde v hude zmote.
Preljubi! v sredi kerščanstva najdemo mnogo nekerščanskega, hudih zmot, krivih naukov; od kod ta ljulika? Sovražnik jo je za-sejal; ko so ljudje spali. O le terkajmo se vsi na persi! — kedar spimo, ker spimo, pride sovražnik in seje ljuliko. Očetje, matere! kedar spite in ne pazite na svoje otroke, pride sovražnik, — kedar jih puščate iz svojih oči pred časom, kedar ne gledate, s kom se shajajo, nalezejo se ljulike.
Gospodarji! kedar spite, pride sovražnik . . . kedar pripuščate, da se v hiši shajajo ljudje vsake baže, in se govori, kar se hoče — tako se zaseje ljulika. Tudi nam predpostavljenim gre na persi ter-kati in reči; kedar spimo, pride sovražnik ... O to je težka beseda; ker si spal, se je to zgodilo. Prevdarite zdaj, kako treba da nam je bedeti, in ne spati — nam vsem, in vsakemu posebej. Zlasti v danešnjem času ima sovražnik 1000 potov, po kterih pride v vsako kočico in izbico, po slabih bukvah, nevernih časnikih, ki dan na dan trosijo strupeno seme in najhujšo ljuliko. Noben ne more prerajtati, koliko zamore le en sam kriv nauk, le ena besedica škodovati, če se med svetom širi. Na primer: še ni dolgo, kar je prenapetnež izgovoril besede: „Človek ne sme lastnine imeti; kdor ima kaj lastnega, ta je ropar in je to ukradel človeški družbi, zatorej mora se mu vzeti in razdeliti." — Vprašam, kako se vam dopade ta nauk ? Ko bi k tebi gospodar! prišel raztergan človek in
bi rekel: ti si ropar, tvoja hiša ui tvoja, je naša. In če nimaš drugega kot le majhno hišico, lastnina ti je sveta. Kaj pa boš rekel, če ti povem, da je ta krivi nauk se že tako razširil med svetom, da šteje že nad l1ji milijon priveržencev, ki so se zarotili zoper lastnino t. j. ki le čakajo priložnosti vzeti temu, kdor kaj ima in med seboj razdeliti. In takih krivih naukov, koliko jih je! Na primer: človek nič ni boljši od živine". Koliko zmot v tem nauku? Če jo človek le živina, sme po živinsko živeti, potem ni srama, ni greha, ni sodbe, ni večnosti, ni Boga. Potem bi tudi ne smeli obešati, ne ljudi zaperati, saj ta, ki je moril, ne more zato.
Kaj pa je tu storiti? Tu je že težej bedeti in hudo odvračati. Pa veliko se tudi tu more storiti. Veste kako? Ne berite takih bukev , v kterih se prodajajo taki nauki. Kdor jih pa bere ali še drugim posojuje, je pomagalec sovražnikov, ki ljuliko seje. Berite dobre bukve. Ne prejmite vsega in ne poslušajte krivih naukov, ki jih zapeljivci učijo najeti od sovražnika. Bog obvari, da bi rekel: Vse kar je novo, je za nič. Svet se verti; svet se modri, treba je prevdarjati, nikar pa na vrat na nos prejeti. Poslušajte toliko zve-stejši postavljene učenike, ki imajo poklic in dolžnost vas resnico učiti, zmot pa varovati!
3. Ljulika v človeški družbi. Ta ljulika so slabi, hudobni ljudje. Teh je bilo vselej, in bodo vselej namešani dobri in hudi. Sv. pismo imenuje le tri sinove Adamove. Abelj, Kajn, Set; med temi je bil Kajn hudobnež, je brata Abeljna ubil. Tudi Noe je imel tri sinove: Sem, Kam in Jafet — in Kam je storil pregreho, da ga je oče zaklel. Naš Gospod je izvolil 12 apo-steljnov, in v tej sveti družbi je bil en Judež. Med pervimi kristjani je bilo mnogo svetnikov, pa tudi odpadniki so bili med njimi, ki so vero in Jezusa zatajili. Je bila ljulika in bo med vsako pšenico. Ni dežele, ni vasice še tako majhne, ni družbe človeške na zemlji, da bi imela le samo dobre, vnete, popolne, pravične, nekaj pomanjkljivega, nekaj glote je vselej vmes. Ne čudimo se temu. Le to glejmo, da mi ne bomo tista glota.
Kaj namjetorej storiti? Poslušajmo,kaj nas sv. evan-gelje uči. Hlapci so rekli: Gospod, če hočeš ... in gospod ni hotel. Pustite oboje rasti do žetve; kar pa gospod ni pripustil, bomo mar mi storili? Ne! Glejmo, da bomo mi pšenica, in pšenica ostali, in kaj z ljuliko ? Poslušajte! ni kerščansko hudobnemu človeku hudega želeti, mu smert ali sodbo prositi. Božja sodba bo že dosegla vsakega o svojem času. Kerščanska ljubezen nas le to uči, da moramo tudi v grešniku, tudi v tem, ki je globoko padel, spoznati svojega bližnjega, moramo delati in moliti za njegovo spreobernjenje. In če je vse zastonj in nič ne opravimo, se vendar ne smemo razserditi, ker Bog tudi z nami ima neskončno poterpežljivost in usmiljenje. Tako nas Jezus uči v prelepi priliki: Janez in Jakob sta šla v mesto . . . ogenj iz nebes prosita. Ne čudimo se, da Bog ne kaznuje
na mestu, pri priči; v svoji miloserčnosti čaka pokore, in ker Bog čaka, zakaj bi mi ne čakali ? Tudi hudobne ljudi naredba božja v svoje namene obrača; po hudobnih dobre skuša, v dobrem poterja. Pustite oboje rasti; kako dolgo ? do žetve. Ob žetvi bode pa ločenje: glota se bo izbrala in v snopiče zvezala — v ogenj se bo pometala.
Sklep.
To preljubi so resne besede. Zetva bo prišla za vse; vsi bomo padli pod serpom ali koso, in potem bo ločenje. Kedar bomo dozoreli, bomo požeti — ne eden ne bo ostal. In kar je požeto, kedar je dozorelo, to ne raste več; ne bo rastel več pravični, ne bo rastel več krivični — požeto je požeto. Bog bo poslal svoje angelje in jim poreče: Izberite ljuliko. In izbrali bodo pravične izmed krivičnih — ločili prešestnike, odertnike, od čistih in ubogih — nedolžne otroke od zapeljivcev. In to ločenje bo za večne čase. O srečen, presrečen, kdor bo spoznan za čisto, dobro pšenico in sprejet v nebeško žitnico. Amen.
II. Pridiga za XXIV. p o binkoštno
nedeljo.
(Ljulika v naravi ali natori; gov, —f.—)
„Sovražnik je to storil." (Mat. 13, 28.)
V vod.
Kdor ne živi ves razmišljen in kar kje v en dan, ampak si svet ogleduje bolj na drobno, našel bo povsod na svetu čudno zmes dobrega in hudega, prijetnega in neprijetnega, lepega in gerdega. Ni ga veselja na svetu, in ko bi tudi še tolikanj čisto bilo, da bi ne imelo kake britkosti ali grenkosti v dodatek in priklado! Z eno besedo: po vsem svetu v vseh okoljščinah življenja je ljulika med pšenico. Če smo, pravim, le količkaj pazni na svet, čutimo to, in si tudi želimo, da bi imeli le samo pšenico, le vse dobro, lepo in prijetno na svetu; toda vse to nič ne pomaga: ljulika se vendarle ne da odpraviti. Gospod jo pusti rasti do žetve, po tem jo bo končal.
Ker se pa ljulike ne moremo več znebiti, in ne moremo pre-drugačiti te reči, vsili se nam vprašanje: Kdo pa je to tako napravil? Kaj je bilo poprej: ali pšenica, ali ljulika? Od kod pride ljulika?
In da ostanemo pri tem poslednjem vpraševanju, se nam pri
tem ponujajo spet mnoge druge vpraševanja, na primer: Od kod ljulika v celi natori ? Od kod ljulika na njivi svete cerkve ? Od kod ljulika na njivi našega serca ? Od kod sploh ta zmes ? Danes vam bom odgovor dal le na eno teh vprašanj, in sicer na vprašanje od kod ljulika v natori, ktera nas obdaja, ter razdelim tako-le govorjenje:
1.	V čem obstoji ta ljulika?
2.	Od kod pride ta ljulika. Poslušajte!
I. d e I.
Ljubi moji! res je čudno, da nam je natora, ki nam scer toliko lepega ponuja, in prijetnega daje, včasih vendar le tako neprijazna in sovražna. Danes nam je dobrotna ljubeznjiva mati; jutro pa serdita, grozovita mačoha. Danes ves svoj blagoslov razliva nad nas, jutri pokonča v malih trenutljejih, kar nam je dala. Le poglejte gori na lepo rumeno solnce. Kako lep je njegov vhod in zahod. Kako nam pač oveseli serce njegovo prijazno sijanje. Kako dobrotno dela na vse stvarjenje. Toplo solnce nam obudi natoro iz merzlega zimskega spanja, oživi veselo spomlad; solnce nam spremeni vse stvarjenje v prelepi vert, in nam sadje in sadeže (žito) zori. Toda ravno to solnce izleže tudi zalego krokodilovo in druge strnpene golazni, zbuja na spomlad bolezni vsake baže (verste) pospešuje v vročem poletju strahovito kugo, in nam s svojimi vročimi žarki požiga polje, košenice in vinske gorice. Po zimi pa se le nekama merzlo ozira na nas, in prepusti neuljudni merzlini celo natoro, ktero je poprej obleklo v toliko lepoto. Tako podira leto za letom, kar je poprej storilo lepega in prijetnega, mori, kar je bilo zbudilo v življenje; in kar je spomlad in poletju po materno redilo, je o dolgem zimskem spanju po mačohno zapustilo. Zdaj pa vpra-šujmo: Ali ni to čudno? Čemu ta vedni spremen letnih časov, s kterim se vedno razdira, kar se je poprej izzidalo? Ali bi vedna spomlad ne bila lepša in primernejša? Gotovo si to želimo! To bi bila pšenica, čista pšenica; toda zmes, ktera je pridjana ljubi spomladi , je in jej ostane v dodatek, in ta zmes — je ljulika med pšenico.
Ozrimo se na dalje na zvezo, ki jo ima človek z elementi. Koga je pač človeku v življenje bolj potrebno, kakor zrak. Brez zraka kar ni vstanu živeti; čisti zrak ga hladi, oživlja, krepča. Bavno ta zrak pa, ki je človeku v življenje potreben vsak trenutljej, ga vtegne tudi vsak trenutljej umoriti, kedar je okužen in ostrupen. Oh koliko milijonov ljudi je spravil tak spriden zrak že pod zemljo. Ali pa koliko škode stori vihar na suhem, na morju! Ali ni to nasprotje? Ali je to čista pšenica? Nikakor ne, ljulika je vmes!
Kako potrebna sta nadalje človeku ogenj in voda! V kako velik prid sta mu. Toda kako nezmerno škodo mu vtegneta tudi
narediti! Ravno tisti ogenj, ki ga greje in mu kuha jedi, ude topi itd. mu zamore požgati tudi blago in premoženje; in ravno tista voda, ki mu napaja polja in senožeti, goni mline, prevaža blago, mu utegne ljuta sovražnica postati, ter mu polja in senožeti razdjati, pohištvo podkopati, iu njega samega potopiti. Ali ni to čudno nasprotje? Ali ni to čudno nasprotje? Ali ni to pšenica? Ne, to jeljulika! je zmes dobrega s hudim.
Premislite zdaj zvezo, ki jo človek ima sploh z natoro. V kako velik prid služijo človeku živali! In vendar je ni v celem stvarjenju nobene živali, kteri bi ne sijala nekaka žalost in otožnost iz očesa. Vse se človeka nekamo boje, ter pred njim beže, ali pa se mu sovražno postavljajo v bran, dokler si jih človek ne pod-verže ali z lepo ali z gerdo silo. — Človek je vendar najimenitnejša stvar božja na zemlji; po tem takem bi mu morale živali pokorne in podložne biti; in vendar pred njim beže, se ga boje ali ga hudo-voljno zalezujejo. Ali ni to Čudno ? Ravno taka je z z e 1 j i š č e m in rudnino. Zeljišča človeka živijo in redijo, ga razveljujejo s svojo različnostjo in lepoto. Pa ravno med zeljiščem je tudi dosti strupenega, ki je na videz tolikanj lepo, vendar pa tako škodljivo, da človeka naglo umori, če vživa kaj takega. Od kod to sovraštvo ? Ali je to pšenica ? Nikakor ne, ampak to je plevel in ljulika! — In ali ne občudujem tudi lepo rudnino, ki jo hrani naša zemlja v svojem krilu, ter neprecenljive žlahne kamence, bliščeče zlato in srebro in druge prepotrebne rude? — in vendar nahajamo tudi ravno med rudnino najhujše strupe, ki vtegnejo človeka kar naglo spraviti ob življenje. Tako tedaj podaja rudnina človeku v eno roko kepo zlata, v drugo pa kos strupa; ali ni to sovražno nasprotje ? Ali je to pšenica? Gotovo ne; to je ljulika!
Poglejmo na dalje človeško natoro samo. Človek je zares najimenitnejša stvar božja na zemlji, je krona vsega stvarjenja, gospodar zemlje. In vendar kakošen revež je vsemu temu vkljub. Po vsem životu je nima ne ene žilice, ktera bi bolezni podveržena ne bila. Najnevidnejša golazen mu vtegne škodovati, ga raniti, umoriti. Nočem grobov odpirati, da bi vam razkazoval, kako neusmiljeno ravna natora ondi s človekom, kraljem sveta! Že iz tega, kar sem zdaj pravil, smo se le več kot preveč prepričali, da je natora človeku danes prijazna, jutri sovražna, in ga danes podpira, jutri zatira, da je tedaj ljulika med pšenico.
Tako gotovo ni bilo od nekdaj! Nekdaj ni bilo ljulike med pšenico, ampak je bila sama čista pšenica. Nastane pa vprašanje: Od kod pa ljulika? Od tega pa v
II. d e I u.
Znajdejo se ljudje, ki terdijo, da sta se človek in natora že od nekdaj znašla v takem stanu, kakoršnem se znajdeta zdaj, in da
sta iz rok Stvarnikovih že prišla taka, kakoršna sta zdaj. Toda to ni res; najniodrejši in najboljši Bog bi ne bil zamogel vstvariti takega nasprotja in sovraštva, kakoršnega zagledamo med človekom in natoro. Sv. pismo nam o tem vse kaj drugega pove. Ondi beremo: „Bog je ogledal vse, kar je bil naredil, in glej, vse je bilo prav dobro." Po tem takem je bila vsa natora v lepem soglasju same med seboj, v lepi zastopnosti s človekom. Ni mu bila sovražna, temuč podložna kot svojemu gospodu in kralju. To lehko posnamemo iz besed, ki jih je govoril Bog o stvarjenju človeka rekoč: „Naredimo človeka po svoji podobi, da gospoduje črez ribe morja, črez ptice neba in črez živali in črez vso zemljo, in črez vso golazen, ki se giblje po zemlji." Na te besede opiraje se poje tudi kralj David: „Kaj je človek, da se spominjaš na-nj, in sin človekov, da ga obiščeš? Le malo od angeljev si ga ponižal, ga kronal s slavo in častjo, in postavil črez dela svojih rok. Vse si mu pod-vergel pod noge, ovce in goveda, živali na polju, ptice neba in ribe morja." In v modrostnih bukvah (2, 3. 9.) beremo: „Po svoji modrosti, o Bog! si človeka namenil, da gospoduje nad stvarmi, ktere si ti naredil, da vlada svet prav in po pravici."
Vtegnil bi kdo reči: Saj človek tudi še zdaj gospoduje črez vso zemljo. S svojim umom si podverže in ukroti tudi najbolj divje zveri? Res je to, da človek na tako vižo gospoduje tudi še zdaj. Toda to gospodovanje ni natorno, ampak posiljeno gospodovanje, kakoršnega si mora človek pridobiti z razumnostjo in silo. Nekdaj je bilo drugač: vse živali in vse stvari bile so mu pokorne kar na besedo, in ni bilo treba nobene sile in nobenih zvijač. Tega nas prepriča sv. pismo. Ondi beremo: „In Bog je pripeljal pred Adama vse živali, da bi jih videl, in imenoval po imenu; zakaj kakor je imenoval Adam vsako živo stvar, tako ime pa ima in se imenuje. In Adam je imenoval s pravim imenom vso žival in ptice neba in zveri zemlje." (I. Mojz. 2, 19. 20.) Tukaj tedaj je govorjenje od vse drugačnega gospodovanja, kakor ga pa človek zdaj ima. Takrat je ni bilo nobene boječe, serdite, strupene, dereče zveri; nobena se mu ni sovražno nasproti vstopila, sleherna mu je bila pokorna kot svojemu gospodu in kralju. Na njegovo povelje so prišle pred-nj, in na miglej so se spet proč podale. Tako gospodovanje je imel človek nekdaj; tako gospodovanje mu je izročil Bog, in to ne le črez živali, ampak tudi črez vse druge stvari, ki so mu bile vse pokorne in prijazne, in nobena ne sovražna ali škodljiva.
Sedaj pa je vse drugač. Natora človeku zdaj ni zmerom mila in prijazna, ampak mu je le dostikrat vporna in sovražna. Zakaj pa to ? Od kod to ? od kod ta ljulika ? Od Boga gotovo ni ? Bog je vse naredil dobro; on sovraštva ni zasejal, temveč kdo drugi. In res nam pove sv. pismo, kdo je vsejal ljuliko ? Hudi duh namreč je zapeljal perve starše, da so njemu bolj verjeli, kot Bogu, in je s tim ljuliko vsejal. In pri tej priči, ko sta perva človeka nepo-

korna postala svojemu Gospodu in Stvarniku, je tudi natora njima oporna postala in sovražna. Jenjala je večna spomlad, in je nastopil spremen letnih časov, kakor jih imamo zdaj, ki nas tužno opominjajo na smert in trohnenje, od kterega o začetku ni bilo sledu. Ker pa človeštvo ni bilo zaverženo popolnoma, ampak mu je Zveličar bil obljubljen, nas opominja spomlad na naše nekdanje vstajenje, in nas napaja z upanjem boljše prihodnosti. Poprejšna oblast in gospodarenje nad zvermi je tudi nehala; tudi živali so se sperle zoper Adama, ter so postale plahe, serdite, divje. Nič več ne prijazne kakor poprej so zdaj le bežale, ko so zagledale človeka. In če tudi natora ni vselej in povsod človeku sovražna, mu je vendar le zaperla svoje oserčje, in Človeški rod se peha in bega in trudi že več tisuč let v najtežavnejšem premišljevanju, da bi vsaj deloma zadobil zgubljeno oblast nad natoro, ali si pridobil vsaj iskrico nekdanje razvidnosti v natorne skrivnostne moči. S pervim grehom je človek zgubil ključ v oserčje natore, in ga nič več našel ne bo v sedanjem življenju. Človeški um, kakoršen je zdaj, še tega ni vstanu prav razložiti, kako priraste travnata bilka iz tal.
Tako tedaj je ljulika, ki jo najdemo v stvarjenju, nasprotje, ki ga nahajamo med natoro in človekom, najpoprej pripisovati hudemu duhu. V podobi kače se je približal pervim staršem, in res se mu je izšlo po volji, da je premotil človeka, kralja stvarjenja, ter ga zapeljal, da se je sperl zoper Boga, in se razderl z Bogom, sam seboj in z natoro. — O nesrečna nepokorščina — kam si pripravila človeka! O gerd greh — v koliko nezmerno nesrečo si ga zavlekel!
Da, ljubi moji! nezmerna je nesreča, v katero je pervi greh pahnil človeški rod! Zraven tega da je zgubil poprejšno oblast črez druge stvari je zapravil tudi božjo prijaznost, in si nakopal časno in večno smert. Ali dasiravno je neizrečeno velika nesreča, v ktero nas je pripravil pervi ali izvirni greh, tudi ni majhna tista nesreča, v ktero nas pripravlja lastni ali djanski greh. Tudi vsak djanski smertni greh nas pripravi ob prijaznost božjo, gnado božjo, pravico božjih otrok in erbščino nebeškega kraljestva, ki smo jo bili zado-bili pri sv. kerstu, in nas krive stori časnih in večnih kazen. Oh pač bi se morali tedaj greha varovati na vso moč, pripravljeni, rajši umreti kakor grešiti, ravno kot Egiptovski Jožef, ki je šel rajši po nedolžnem v ječo, kakor da bi bil greh storil; ali čista Suzana, ki je hotla rajši po nedolžnem biti obsojena v smert, kakor pa da bi bila privolila v greh; ali kakor sv. Martin, kterega god smo včeraj obhajali. Bil je sv. Martin v Sombotelji (Sabariji), starem mestu sedanje Ogerske zemlje, od imenitnih, nevernih staršev rojen. Oče in mati sta mu v cerkev branila, modri mladeneč pa je po sili hodil poslušat kerščanske nauke in je skerbno živel po tistih. Starši so ga dali v vojaščino. Moral je k konjikom na Francosko. Pa tudi med vojaki je živel po kerščansko, zvesto opravljal službo,
ni klel ne klafal, ampak rad molil; bil serčen , pa tndi usmiljen. Eavno tako skerbno se je tudi v duhovskem stanu varoval slehernega greha, in kedar je bil v škofa povzdignjen. Božja čast mu je šla črez vse, zatorej mu pa ni bilo še zadosti, da bi se bil le sam greha varoval, tudi druge je na vso moč odvračeval od greha, od-vračeval z lepim zgledom, odvračeval s primernimi nauki. Šel je neki dan memo travnika, čigar polovico so svinje gerdo razrile, polovica pa je bila še lepo zelena in polna dišečih cvetlic. „Le poglejte," je djal svojim spremljevalcem, razberskani travnik nam je podoba gerdega, nečistega človeka; lepo zelena senožet pa, vsa v rožicah, nam kaže lepo devištvo svete čistosti. O devištvo, kako si lepo, kako si srečno, in vredno gledati Boga. Tebi ni enake reči. Božiče kakor svitle zvezde tebe lepšajo. Blagor mu, kdor te ima in te varuje zvesto!
Sklep.
Oh , ljube duše! varujmo se greha tudi mi, kakor se ga je varoval sv. Martin. Nikar ne bodimo nezaupni in neverni; nikar se v nobeno posvetno reč preveč ne zaljubimo; nikar ne delajmo ne-časti božjemu imenu; nikar ne preklinjajmo in ne onečastujmo svetih Gospodovih dni; nikar nepokorni ne bodimo staršem in drugim predpostavljenim, nikar nikogar ne poškodujmo na zdravju; varujmo se jeze, sovraštva, pohujšanja; nikar nič nečistega ne premišljujmo, ne govorimo, ne storimo; nikar nikomur škode ne storimo ne na premoženju ne na poštenju; temveč zvesto spolnujmo sv. božje zapovedi, ter ljubimo Boga črez vse in bližnjega kot sebe, iii bomo kakor čista in težka pšenica vzeti v božjo žitnico! Amen.
Pridiga za XXV. pobinkoštno nedeljo*
(Vera nam mora kot kvas moko, vso dušo, pamet in voljo presegi;
govoril M. H,)
-Nebeško kraljestvo je podobno kvasu."
(Mat. 13, 33.)
V v od.
Dve priliki od ženofovega zerna in kvasa ste prerokovavne; Gospod Jezus kaže po njih čudno rast, ktero bo njegovo evangelje imelo pri narodih in v sercu človeškem.
Ženofovo zerno je najdrobnejše med vsemi semeni, zraste pa,
da je zelišče drevesu podobuo, da ptice neba prostor imajo na njegovih vejah. Tako se bode njegova cerkev z malim začetkom v Judeji in Galileji črez dežele in narode sveta razprosterla, bo postala veliko drevo, ki poganja svoje korenine skoz deželo sveta, ki razprostira svoje veje črez vse narode, ki bojo v njegovi senci ohladilo in zveličanje iskali in našli.
V drugi priliki od kvasa, ki ga je žena vzela in med tri po-lovnike moke umesila, da se je vse skvasilo, kaže Jezus pa čudno rast in moč, ktero bo njegova beseda v človeškem sercu imela. To priliko od kvasa vam hočem danes razlagati, in kazati, kako da nam mora sveta vera vso dušo, pamet in voljo preseči in vsega človeka po Kristusu spremeniti. Poslušajte!
Razlaga.
„Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kterega je žena vzela in umesila med tri polovnike moke, da se je vse skvasilo."
Kaj zastopi tu Jezus pod nebeškim kraljestvom? On zastopi sv. evangelje, svet nauk in svete gnade, ktere v sv. zakramentih deli. Kako so pa svete resnice in gnade sv. kerščanske vere kvasu podobne? Glej, kedar gospodinja kvas vmesi med moko, se vsa moka skvasi in skisa, da more dober in zdrav kruh speči. Kakor kvas moko, v ktero se vmesi, skvasi in premeni, tako premeni sv. vera dušo in serce, pamet in voljo vsakega človeka, kterega se božja beseda prime, človek postane skoz sveto vero ves drugi, svet pravičen, pobožen, postane nov Bogu dopadljiv človek.
1. Sv. vera je podobna solncu , ki vse, kamor njegovi žarki svetijo, razsveti in ogreje. Sveta vera razsveti človeško pamet, da spozna najvišje resnice, pravega edinega Boga v treh osebah, da spozna pravi cilj in konec človekov, in kako da moremo ta svoj večni cilj in konec doseči. — Človeška pamet je tudi luč, ktero je usmiljeni Stvarnik nam prižgal, pa ta luč božja je skoz poerbani ali vrojeni greh zlo oslabljena in omotjena. Čudno in imenitno je, kar človek po svojej pameti spoznavlja in najde, čudna je moč naše pameti v zemeljskih rečeh, v umetnostih in znanostih; človek preiskuje vso natoro, sledi njene postave in moči in se jih posluži. Pa kar je nad tem vidljivim svetom, kar bo za tem časnim življenjem, naša pamet sama od sebe ne more vedeti. Dro so že modri ajdje po svojem premišljevanji spoznali, da mora više bitje ali Bog biti, ki je ves svet stvaril in ga po svojej neskončni modrosti vlada, da mora za tem časnim življenjem večno življenje biti, pa kaj gotovega niso vedeli; to nam pove le sv. vera, ki je od Boga, in razodeva, kar je božjega. Po sveti veri spoznamo pravega večnega Boga, Stvarnika nebes in zemlje, zvemo, da je večni Bog eden v natori trojin v osebah, Oče, Sin in sv. Duh, zvemo, da je Bog Sin človek postal in za grehe celega sveta na križu terpel in umeri, da nas sv.
Duh posvečuje v sv. zakramentih sv. cerkve; spoznamo, da je večno življenje, kjer bo človek še le prejel, kakor je na zemlji zaslužil, večno neizrečeno zveličanje v nebesih, ali večno britko kazen v peklenskem pogubljenji; po sv. veri spoznamo pote ali nedolžnosti ali pokore, ki v nebesa peljejo; po sv. veri še le zvemo, kar nam je najbolj vedeti treba. In teh najimenitnejših in najpotrebnejših vednost zamore po sv. veri vsak človek doseči, ja, najbornejši, najpotrebnejši kristjan ve več od večnih resnic, kakor najučenejši modrijan, ki svete vere Kristusove ne pozna ali je v červovi prevzetnosti noče spoznati.
2. Čudna, ja še čudnejša je moč , ktero sveta vera ima do volje človekove. V tem pomenu je sv. vera pravi kvas, ki vsega človeka prenaredi. Poglejmo sv. aposteljna Pavlja. Puhteč morijo je jezdil kervoželjni Savelj v Damask, preganjat Kristusa in njegove verne; pa na poti pred mestom ga dojde Jezusova gnada in milost, kvas stfete vere presega vso njegovo dušo; tri dni sedi na telesu slepi, na duši razsvitljeni Savelj in ne je ničesar, ne pije ničesar, kerščen dobi pogled svojih oči, pa on je tudi ves drug! Kristusa, kterega je prej preganjal, ljubi črez vse in ga oznanuje v sinagogah, po vaseh, tergih in mestih, potuje po deželah in kraljestvih, potuje črez gore in morja, terpi pretepe, temne ječe, terpi lakoto, nagoto, mraz in žejo, da po pravici reči more: „Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Vse zmagamo skoz "njega, ki nas je poprej ljubil." Kakor se je sv. vera nad aposteljnom Pavljom kot kvas spričala, ki ga je vsega prenaredila, tako tudi pri drugih kristjanih. Pokažem vam le kristjane, ki so iz poganstva bili spreobernjeni, in so med ajdi živeli. Ajdje tistega časa, posebno pa Rimljani, so visoke učenosti in umetnosti imeli, imeli so neizmerno bogastvo; bili so pa tudi neizrečeno spačeni, živeli so v grehih, razuzdanostih, krivicah, ki jih ne morem imenovati; bili so siloviti, prevzetni, nezmerni, nesramni, nečistni in so rajtali svoje malike z najgeršimi hudobijami častiti. Pa leti ajdje, ko so se k sveti veri spreobernili, so vsi drugi postali. Bili so zdaj ponižni in usmiljeni, da so najbornejšega za svojega brata spoznali, bili so usmiljeni, da so svoj zaklad prostovoljno aposteljnom prinesli, da bi jih med uboge delili, bili so čisti in sramožljivi, prizanesljivi svojim sovražnikom, goreči in vneti za božjo službo, da so se vsakokrat v smertno nevarnost podali, kedar so v svoje skrivne zbirališča k božjej službi hodili. Neskončna ljubezen do Jezusa je njih dušo presegala, ni bilo lepšega in milejšega videti, kakor kedar so tako novo spreobernjene kristjane k grozo-vitni smerti peljali. Krotko in pohlevno, kakor ovčice k mesnici so hodili med sirovimi beriči, s težkimi ketnami obloženi; mile, sveto-hvalne pesmi so prepevljali in eden drugega k stanovitnosti zbujali. Ljubeznjivo so kristjani take svoje obsojene brate in sestre na morišče spremili, in njih trupla pobožno pokopovali; sami pa so bili vsako uro pripravljeni, svoje življenje za Jezusa dati.
Tako je, ljubi moji! sveta vera perve kristjane, kakor kvas moko, skoz in skoz presegala, da so se njenim resnicam iz cele duše udali, po njej živeli, in veselo za njo umerli.
J^T/sp -rfr. .^^/i"	■
Sklep.
Preljubi moji kristjanje! sveta vera Jezusova svojih resnic in gnad še ni zgubila, ni zgubila svoje čudne moči, človeško pamet podučiti in razsvetiti črez vse, kar nam je najpotrebnejši vedeti, človeško serce oživiti za resnico, pravico in lepo poštenost, človeka prenarediti, da je kristjan po božji volji, da živi in dela in terpi za večnost, za Kristusa, sv. vera je še zdaj kot prej oživljiva in zveličavna. Pa človek sam je, ki se ustavlja zveličavni moči sv. vere; človek sam je, ki v svojej slepi prevzetnosti se noče podvreči večnim resnicam, ktere Jezus skoz svojo cerkev uči, ko ne posluša opominovanja svoje vesti, ki je božji glas in klic v našem serci, in opominovanja služabnikov in namestnikov Jezusovih, ki slišimo Jezusov glas skoz nje; človek sam je, ki le samega sebe, svoj dobiček, svojo puhlo čast, svojo nečimerno hvalo, svoje prazno in pregrešno veselje išče, namesto da bi iskal čast in voljo božjo in hvalo svoje vesti, človek sam je, ki rajše posluša svoje mesene želje in gleda na spačene izglede hudobnega sveta, kakor da bi gledal na svitlejše izglede Jezusove in tisoč in tisoč svetnikov njegovih. Ali je torej čuda, da je tako malo prav kerščanskega, pravičnega, usmiljenega, zderžanega , poštenega življenja med nami? Sveta vera mora kot kvas nam pamet in voljo in dušo preseči, mora v nas puhteti in živeti; potlej bo tudi naše življenje kerščansko in po smerti nas čaka veselje večno. Amen.
II. Pridiga za XXV. pobinkoštno
nedeljo.
(Homilija; gov, J. S.)
„Nebeško kraljestvo je podobno ženofo-vemu zernu, ktero je človek vzel in usejal na svojo njivo."	(Mat. 13, 31.)
V v č d.
V danešnjem svetem evangelju primerja Jezus božje kraljestvo, ter svojo sveto cerkev, ženofovemu zernu in kvasu. Berž ko ne so bili njegovi učenci nekama maloserčni in nezaupni zavoljo majhnega števila Jezusovih spoznovavcev in zavoljo velikega števila njegovih Slov. Prijatelj.	29
sovražnikov. Da bi jim toraj serce povzdignil in jib potolažil, je povedal množicam dve priliki, ktere ste na znanje dajale, da se bo njegova sveta cerkev vkljub vsemu zopervanju vendar le razširila po vsem svetu. Toraj pripoveduje rekoč:
„Nebeško kraljestvo je podobno ženofovemu zernu, ktero je človek vzel in usejal na svojo njivo. Ktero je sicer najmanjše zmed vsih semen; kedar pa zraste, je večje, kakor vsa zeljišča, in je drevo, tako, da ptice spod neba pridejo in prebijo na njegovih vejah." Nebeško kraljestvo, od kterega Jezus tukaj govori, niso nebesa ali tisti kraj, v kterem izvoljeni vživajo večno veselje, ampak je njegova sveta cerkev tu na zemlji. Svojo sveto cerkev pa nebeško kraljestvo imenuje zato , ker nam ravno ona kaže v nebesa pravo pot, in bodo v nebesa prišli vsi, ki se znajdejo v sveti cerkvi Jezusovi in žive po njenih naukih.
Zakaj pa ravno ženofovem zernu primerja Jezus svojo cerkev ? Ženofovo zerno je v obljubljeni deželi, v kteri je Jezus učil, najmanjše zmed vseh semen; kedar pa se v zemljo verže in skali, preraste vse druge vertne sadeže, ter na visoko in na široko požene mnogo obrastlikov s širokim perjem, da clo ptice spod neba pridejo in prebivajo na njegovih vejah. Eavno taka je z mojo cerkvijo, je hotel Kristus reči. Zdaj je še vsa majhna, ima še prav malo spoznovavcev. Polagoma pa bo zrastla in se razširila po vsem svetu, in bo celim narodom dajala tolažila, blagoslov in zveličanje.
In zares je prilika o ženofovem zernu prav primerna, da nam na znanje daje začetek in rast svete cerkve Jezusove. Ees je bila majhna, nepomenljiva in clo zaničevana sveta cerkev Jezusova o njenem začetku. Jezus, njeni začetnik in vstanovavec, je bil reven, od mnogih ljudi zaničevan, in clo kakor hudodelnik na križu umorjen. Njegovi aposteljni so bili ubožni, nevedni, priprosti možje, večjidel ribči; in te revne in neučene ribče je izvolil Jezus v oznanovavce njegove svete vere in v poglavitne (temeljne) stebre svoje svete cerkve. Mnoge djanske resnice, ktere so mogli oznano-vati, so bile nedosegljive človeškemu umu; djanske resnice, ktere so priporočali, so bile poželjenju spridene človeške natore naravnost nasprot; takrat namreč so bili ljudje večjidel vsi zamaknjeni v posvetno blago, pozemeljske sladnosti in posvetno čast. Ljudje so ljubili le to, kar je streglo in ugajalo poželjivosti; aposteljni pa so oznanovali to, kar je bilo poželjivosti ravno nasprot, ter oznanovali uboštvo v duhu, ponižnost, krotkost, zatajevanje samega sebe, pre-maganje hudega poželjenja. Taki in enaki nauki so Kristusu in njegovi sveti cerkvi spočeli veliko sovražnikov zmed judov in ne-vernikov. In ravno zato je bila sveta cerkev o pervem začetku vsa majhna in nepomenljiva in še clo hudo zaničevana.
Kako častitljiva in veličastna pa je postala sveta cerkev Jezusova, kedar se je začela po zemlji razširjati. Čez nekoliko let seje povzdignila nad vse druge vere in verska spoznavanja. Vmaknile ste
se jej judovska vera in poganska nevera iz večjega dela takrat znanega sveta. Že svoje dni je pisal sv. Pavelj kristjanom v Rim: „Vaša vera se po vsem svetu oznanuje." Več ko 300 let so never-ski cesarji kervavo preganjali sveto cerkev Jezusovo, in so vse sile napeli, da bi jo popolnoma zaterli, ter na-njo obračali ogenj in meč, biče in tezavnice in divje zveri; pa sveta cerkev je vso to grozovito preganjanje serčno preterpela, in se vsem tem stiskam vkljub raz-tegovala od jutra do večera, od vzhoda do zahoda, od konca do kraja sveta. Najmogočnejši vladarji, najbolj učeni (sloveči) modrijani, najveljavnejši možje zmed vseh ljudstev in jezikov, zmed vsake starosti in vsakega stana so se zatekali v zavetje svete cerkve, pod bandero Jezusovo, in so vsi veseli prelivali svojo kri za njegovo sveto vero. „Kri marternikov je bila seme, iz kterega so rastli novi kristjani", spričuje učeni Tertulijan.
Nad sveto cerkevjo Jezusovo se je zares Spolnilo, kar je svoje dni v sanjali videl kralj Nabuhodonozor. Videl je namreč majhen kamen, ki se je vtergal verh gore in se valil v dolino, priletel neznani podobi Nabuhodonozorjevi v nogo, popolnoma razdrobil (razmlel), potem pa sam narastel v silno goro, ktera je pokrivala vso zemljo. Kakor ta mali kamen se je narastla tudi sveta cerkev, da pokriva vso zemljo.
Povedal pa je Jezus še drugo priliko rekoč! »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kterega je žena vzela in vmesila med tri polovnike moke, da se je vse skvasilo." Tudi v tej priliki nebeško kraljestvo pomeni sveto cerkev in sveto vero Jezusovo, in jo je Jezus povedal iz ravno tega namena kakor pervo, da bi učencem in drugim poslušavcem pokazal začetek svete cerkve in njeno rast.
Hotel je namreč reči: Ravno kakor kvas veliko moke skvasi in kviško izžene, ter vso prevzame, bo tudi moja do zdaj še majhna cerkev se po vsem svetu raztegnila in ves svet prevzela. In ravno kakor nekoliko kvasa veliko moke skvasi in predela v okusen kruh, bo tudi moja do zdaj še majhna cerkev s svojim naukom ves svet popravila, prepodila nespametne neverske in judovske menitve in zmote zmed ljudi, jim veselje naredila do božjih reči in jim navdihnila nebeško modrost.
Na zadnje sklene sv. Matevž in pravi: „Vse to je Jezus množicam govoril v prilikah, in brez prilik jim ni govoril; da se je dopolnilo , kar je govorjeno po preroku: Odperl bom v prilikah svoja usta in bom izrekoval skrito od začetka sveta." Kralj David govori v svojem 77. psalmu, da bo Kristus razodel svetu take resnice, kakoršne so bile še skrite (neznane) o njegovem času, in sicer v prilikah, da jih bodo priprosti ljudje tem lagleje umeli, tem zve-stejši v spominu ohranili; zakaj kdor hoče druge učiti, mora svoj nauk obravnati po umetnosti svojih poslušalcev, in ne sme iskati svoje časti, ampak mora iskati le blagor svojih poslušavcev.
Nauki:
1.	Poglavitni nauk, kterega si posnemamo iz danešnjega svetega evangelja, je ta: Sveta cerkev Jezusova je res božje delo, ker bi se sicer, inajhina ko je bila od začetka, pri tolikem preganjanju nikakor ne bila mogla ohraniti in po vsem svetu raztegniti. In sveta vera Jezusova ima zares v sebi božjo moč, ker bi sicer kristjani nikakor ne bili mogli preterpeti tolikega preganjanja in tako grozovite smerti, kakošno so preterpeli. Da je sveta vera Jezusova zares božje delo, se vidi sicer že iz tega, da je njeni začetnik neskončno svet, ter sam božji Sin, na kterem vidimo vse čednosti v neskončni popolnosti. (Luk. 15, 50.) — Da je sveta vera Jezusova božje delo, se vidi tudi iz svetosti in čistosti njenih naukov, kteri nam zapovedujejo to, kar je dobro in prav, in prepovedujejo to, kar je pregrešno in krivo, in nam natanjko določujejo naše dolžnosti do Boga, do bližnjega in do samega sebe, ter velevajo Boga ljubiti črez vse in bližnjega kakor sebe. — Da je sveta vera Jezusova božje delo, se skaže iz prerokovanj. Karkoli so namreč preroki prerokovali in je Jezus prerokoval, se je spolnilo in se spolnuje natanjčno. (Jan. 5, 39.) — Da je sveta cerkev Jezusova božje delo, se spozna iz čudežev, kterih en sam bi že bil v spričevanje zadosten, pa se jih je godilo brez števila. — Pri vsem tem pa se le vendar sosebno iz njene prečudne moči, ktero razodeva nad njenimi spoznovavci, skaže, da je sveta vera Jezusova res božje delo, nikar pa zgol človeško delo. Zakaj nobena človeška moč ni vstanu , vdihniti človeku tako moč, kakošno zagledamo nad marterniki Kristusovimi!
2.	Ker imamo pa tolikanj imenitno, ter božjo, edinopravo vero, si moramo skerbno prizadevati, da jo zmerom bolj in bolj spoznamo, radovoljno po njenih naukih živimo, v dobrem stanovitni ostanemo in s tem svojo večno srečo dosežemo.
O tem imamo prelep zgled nad svetimi Trierskimi mučeniki. — Proti koncu tretjega stoletja po Kristusu so se bili kmetje in delavci v Galiji na sedanjem Francoskem, pod vodjema Amandom in Helijanom dvignili in pokrajinam krog Pariza veliko silo delali. Cesar Valerij Dioklecijan pošlje toraj Maksimijana Herkuleja, kterega si je bil k vladanju privzel, v tiste kraje, da bi vstajnike ukrotil, in postrahoval. — Maksimijan gre; ko pa pride črez apeninske planine, pregleda pri mestu Oktodur svojo vojsko in vojščakom zapove, da darujejo malikom. Druge čete ubogajo, le samo tebajska četa ne, ktera je bila v Jeruzalemu od škofa v sveti veri podučena in ker-ščena. Tebajska četa ni hotla malikovati, in se je odmaknila osem milj od druge vojske do mesta Agaune, ktero se zdaj Šent Marie zove. Maksimijan pa nazaj pokliče Tebajsko četo, ter jej zapove pod smertno kaznijo, malikom darovati. Toda zastonj je bilo njegovo žuganje. In tedaj veli glavo odsekati vsakemu desetemu možu, drugim pa iz nova zaukazuje, malikom darovati, ako ne, bo spet vsak
deseti mož umorjen. Vojščaki pa so so vsi z enim glasom klicali: „Rajši bomo vse muke prestali, kakor da bi zoper svojo kerščausko vero ravnali." In sv. Mauricij, njih poveljnik je rekel: „Vojščaki smo , in toraj tvoji hlapci, o cesar! ob enem pa smo tudi hlapci božji. V dopuščenih rečeh te ubogamo, nikdar pa ne v nedopuščenih. Pripravljeni smo preterpeti vsakoršno smert." Maksimijan, videti, da ž njimi nič ne opravi, da celo kardelo neusmiljeno posekati. — Ker pa to ni bila vsa tebajska četa, ampak je bila ostala truma takrat na štiri kampe razdeljena, se je zgodilo , da je eno kardelo pod poveljništvom sv. Viktorja, drugo pod vodstvom sv. Gereoua v Kolinu, tretje pod vodjema svetim Kasijom in Florencijem v mestu Bon mučeniški venec doseglo. Četerto kardelo pa je prišlo pod za-povednikoma Tirzom in Bonifacijem v Trier, sloveče in bogato Galijsko mesto, in je bilo od župana, sv. Palmacija, od mestnega sveto-vavstva in od vsega ljudstva prijazno in ljubeznjivo sprejeto zavoljo edinosti in stanovitnosti v veri. — Rikcio Varij pa, rimski deželni oblastnik, ravno tako neusmiljen, kakor njegov cesar, je hitel za vojščaki v Trier. — 4. dan oktobra so videli mestjani v njih mesto priti tega divjega, kerščanske kervi žejnega človeka, in perve kervo-ločnosti doprinašati. — Prostor, na kterem stoje zdaj cerkve sv. Maksi-mina, sv. Pavlina in Marijna, se je imenoval „Martovo polje" (Cam-pus Martius), to je: rimskemu bojnemu bogu posvečeno polje. Ta prostor je bil sosebno zato odločen , o začetku spomladi v orožju vaditi bojaželjno mladino, in darovati malikom , sosebno bojnemu bogu. Na tem mestu je hotel krvoločni oblastnik malikom dar darovati s kerščansko kervjo. — Najpoprej je mogel sv. Tirz na versto s svojimi kerščanskimi tovarši. Delajo jim sladke obljube, ako malikom darujejo, pa jim tudi strašno žugajo, ako se ne vdajo. Toda vse zastonj; kerščanski junaki se v malikovanje ne dajo premotiti ne z obljubami, ne prisiliti z mukami, in so pripravljeni rajši naj-strašnejo smert preterpeti, kakor pa Kristusu nezvesti postati. Rikcio Var, videti da nikakor ne doseže svojega namena, se silno razto-goti in ukaže svetega Tirza z vsemi njegovimi tovarši grozoviti pomoriti. S tem je bila pokončana vsa Tebejska četa ali Tebejski legijon. Rimski legijon pa je štel po navadi do 12.226 mož. —Ker so pa nad toliko nečloveško grozovitostjo se očitno pritožili župan Palmacij, mestni svetovavci in drugi veljaki, je drugi dan, 5. okt. Rikcio Var tudi njim zapovedal, da naj malikom darujejo; ako ne, bodo umerli enake strašne smerti, kakor Tirzovo kerdelo. Sv. Palmacij pa in drugi gospodje so bili iz serca veseli, da jim je bila s tem priložnost dana, očitno spoznavati svojo vero v Jezusa in za njo svojo kri preliti. Očitno so malike zaničevali, očitno Jezusa poveličevali. In nato so bili deloma z mečem pomorjeni, deloma pa so po drugih mukah svoje življenje sklenili. — Serčnost in stanovitnost Tebajske čete, svetega župana Palmacija in drugih imenitnih gospodov pa je trinoga prepričala, da se je sveta vera v Trierskem
mestu vkoreninila že tako močno, da jo tudi z vso silo več ne bo potrebil iz njega, V svoji peklenski hudobi toraj sklene, z najstrašnejšimi mukami martrati in z najgrozovitnejšo smertjo pomoriti vse Trierske prebivavce obojega spola, kteri se le koli spoznavajo k Jezusovi veri. Drugi dan tedaj, 6. oktobra, ukaže na morišče vleči in grozovito pomoriti vse mestjane in mestjanke, mladenče in deklice, otroke in stare ljudi in tudi kmetijske ljudi iz obližja Trierskega mesta. Pripovedujejo, da je bila ondi memo tekoča Mozelska reka več ur dalječ vsa zarudela od same kervi. V spomin te strašne morije je bila pozneje sezidana kapelica, „mučeniška kapelica" imenovana, ktera še zdaj stoji.
Sklep.
Ljubi poslušavci! deržimo se serdno in stanovitno svete vere Jezusove tudi mi; zakaj le ona je edinoprava, edinozveličavna vera. Zahvalimo Boga, da smo v tej edinopravi veri rojeni in izrejeni. Prizadevajmo si pa tudi, zvesto živeti po njenih zveličanskih naukih. Le takrat namreč nas bo sveta vera Jezusova v nebesa pripeljala, če bomo tudi živeli in ravnali po njenih naukih in zapovedih. „Vera brez del pa je mertva," spričuje sv. Jakob (2, 26.\ „kakor je telo brez duše mertvo." Ravnajmo se in živimo po sv. veri! Amen.
Pridiga za XXVI. ali poslednjo pobinkoštno nedeljo.
(Od groze sodnjega dneva in grešnikovega osramotenja.)
„ Takrat bo velika stiska, kakoršne ni bilo od začetka sveta do zdaj, in je ne bo."	(Mat. 24, 21.)
V vod.
Grešniki in grešnice! vi in ve, ki vas ni strah ne Boga, ne ljudi, in vas nobena resnica več ne pretrese, poslušajte vendar danes, morebiti vas bo groza sodnjega dne nekoliko pretresla. — In vi, posvetni modrijani! ki ljudi slepite in pravite, da človek pogine in konec vzame, kakor živina, in da po smerti vse neha, ter ni življenja, ne večnosti; stopite danes bliže, morebiti bo vendar trobenta sodnjega dne vaša gluha ušesa prederla in vas prepričala, da ne bote poginili, kakor neumna žival, ampak živeli bote vekomaj, pa na vašo nesrečo. In vi vsi, ki ste v smertnih grehih zakopani, da komaj dihate, zraven pa že zmiraj mislite in govorite, da vas Bog
ne bo kaznoval, ter tolikanj od njegove milosti povedati veste; odprite danes svoje oči in glejte : nebo in zemlja vam pričata, kako oster in pravičen je Bog, ki sicer dolgo zanaša in s šibo pomerja, pa tudi gotovo in do živega udari, kedar dvanajsta ura milosti odbije.
—	Prišel bo dan, prišla bo stiska, pravi sv. pismo, kakoršne ni bilo od začetka sveta do zdaj, in je ne bo. Takrat bodo vpili na glas vsi ljudje; pravični in nedolžni bo jokal in ves trepetal, kaj bo še le z grešnikom ? — Zatorej, ljubi bratje in ljube sestre! vzemimo si k sercu strah in grozo , katera nas vse na sodnji dan čaka, in katero bomo takrat vsi videli ter premislimo danes , koliko žalosti in britkosti vsakega človeka na tisti dan čaka v I. delu; in koliko sramoto bo posebno grešnik vžil in prestal, v II. delu.
Preden pa začnem govoriti, vas prosim, da malo poterpite in se pripravite.
I. d e I.
Grozen in strašen je bil dan občnega potopa, ko je voda najvišje hribe in drevesa prestopila, ko so ljudje svoje roke proti nebu stegovali in neznano rjuli, dokler jih ni voda zalila, in ni vse, kar je bilo na zemlji in pod zemljo, pokončano bilo. — Grozen in strašen je bil tudi tisti dan, ko je žveplo in ogenj z neba letel in nečisti mesti Sodomo in Gomoro v prah in pepel spreobernil, ko so ljudje in zverine v gorečem plamenu konec jemali in se vsi skupaj na dno zemlje pogreznili. O kako neznani jok in krič je moral takrat biti, ko se je zemlja pod nogami odpirala in ni bilo kam bežati.
—	Ali sedem in sedemdesetkrat bolj grozen in strašen bo še le tisti dan, ko se bo Jezus Kristus na oblakih neba pripeljal z veliko močjo in častjo ter bo vse narode po njih delih sodil. „Tisti dan bo dan jeze, pravi prerok Sofonija, dan britkosti in stiske, dan žalosti in nadloge, dan teme in mraka, dan megle in viharja, dan trobljenja in bučanja."
Tisti dan bo solnce naenkrat otemnelo, zvezde bodo z neba padale in luna bo vsa kervava postala; vsa zemlja se bo tresla, vsi hribi se gibali in med strašnim gromom in bliskom bo vse, kar je Bog vstvaril, pogorelo in na kup spadalo, in taka groza bo ljudi obletela, da bi tudi pravični obupali, ko bi bilo mogoče. — Trobente bodo bučale in trobile od jutra do večera in od polnoči do poldneva, ena strašnejše ko druga, in mogočni glas se bo razlegal po zemlji, po vodah, po hribih in dolinah: „Vstanite mertvi, mertvi vstanite in pridite k sodbi." — In kakor bi z očmi trenil, bodo se vsi grobi odperli in vsi merliči vstali od pervega človeka, ki ga je božja roka vstvarila, noter do zadnjega, ki bo od žene rojen; od otroka, ki je v maternem telesu umeri, noter do najstarejšega starčeka; od cesarja, ki je na kraljevem sedežu sedel, noter do divjaka, ki je po
gojzdih živel; vsi, vsi bodo prišli, radi ali neradi in skriti se ne bo nobeden mogel. S par in iz grobov, iz gojzdov in travnikov, iz vod& in morja bodo prišli in silno velika truma jih bo , pravi prerok Ecehijelj.
In tudi mi, ljubi kristjani! bomo od mertvih vstali in sicer ravno s tem mesom, s katerim zdaj tukaj stojimo; ravno po teh ušesih, s katerimi zdaj mene poslušate, bode tudi angeljeva trobenta bučala, in ravno s temi očmi, s katerimi se zdaj tukaj gledamo, bomo tudi grozo sodnjega dneva gledali. Z vami, ki vas tukaj vidim, in z menoj, ki tukaj govorim, se bo tako godilo in vsi bomo stali pred sodnjim stolom Jezusa Kristusa ter bomo odgovor dajali od svojega življenja. — Izvoljeni bodo vstali z lepim truplom, ki se bo svetilo, kakor solnce, zaverženi pa z gerdim, smerdljivim truplom, ki bo polno gnjusobe in černo, kakor saje.
Oh poslušajte vendar nečimerne hčere tega sveta, kako smerd-Ijiva in gerda trupla bote imele; ve, ki zdaj na svoje truplo vse obernete in same ne veste, kaj bi storile, da bi moškim očem do-padle; ve, ki se na svojo lepoto toliko domišljujete in drage obleke bolj obrajtate, kakor nedolžnost svojega serca; tudi ve bote vstale iz svojih grobov in bote svoje sodbe čakale, pa z gerdim, Černim truplom, ter bote polne obupanja sebe in svojo neumnost preklinjale,
In vendar to še vse ne bo konec groze in straha, ampak najhujše in največe bo še prišlo. Znamenje Sina božjega se bo na nebu zasvetilo, kakor blisk, ki med oblake švigne, in Jezus Kristus sam, sodnik živih in mertvih, se bo na oblakih neba pripeljal; milijon in milijon angeljev ga bo obdajalo in tisuč in tisuč peklenskih duhov bode pod njegovimi nogami, in iz njegovih ust bo švigal goreč plamen, in pred njegovim svetlim in ostrim obrazom bodo vsi rodovi tulili. Kam, oj kam se bote grešniki takrat skrili? kam bote bežali pred njegovim serdom ? — Yaši grobi vas ne bodo hoteli več nazaj, hribi, katere bote prosili, da bi vas zasipali, vas ne bodo poslušali in smert bo bežala pred vami, kakor daleč bo mogla. — Takrat boš se tresel, nečisti pepel! takrat bodo vaše grešne kosti stermele in vaše hudobno truplo bo trepetalo. —■ Zdaj se vsem lepim naukom smejete, in iz vsega, kar je sramožljivega, si norca delate, takrat pa, mislim, bodo vam vaše norčije v gerlu zastale in jok in krič bote segnali, da bo joj; v pričo vseh ljudi bote v sramoto postavljeni, in to sramoto , katera grešnika pri sodbi čaka, vam bom popisal v
II. d e I u.
V dolini Jozafat bo Gospod nebes in zemlje, Jezus Kristus, na sodbi sedel in vsi angelji zraven njega. Pred njim bodo ležale bukve evangelja, po katerih bo sodil, in bukve življenja in pogubljenja , v katerih so naša dobra in slaba dela zapisana, bodo pred
njim odperte. Zaporedoma bodo pred njega prišli ljudje vseh narodov, vsake starosti in obojega spola; kmeti in duhovni, kralji in berači, in vsak bo slišal, kar je ves čas svojega življenja hudega ali dobrega storil in kakošno kazen ali plačilo si je zaslužil. In vsi ljudje bodo zraven, znani in neznani, in vsi bodo videli in slišali naše naj-skrivnejše misli, zakaj nič ni tako skritega, da takrat ne bi na dan prišlo.
Pravični bodo vpričo vseh rodov pohvaljeni in njihove čednosti bodo celemu svetu razodete; zatorej blagor vam, nedolžne duše, ki tukaj zaničevanje terpite in katerim je opravljivi jezik tukaj morebiti poštenje odvzel; tistega velikega dne bode se božji Sodnik za vas potegnil, bode vašo nedolžnost na svitlo spravil in vas med svoje izvoljene na desno stran postavil. „Vi ste moji ljubljeni! bo rekel, noben las se vam več ne bo skrivil in nobena solza več ne bo vaših lic zmočila; veselili se bote z menoj in z mojimi angelji in nikoli vas ne bo več nobeden razžalil."
Gorje pa tudi tisti strašni dan vam grešniki! ki zdaj na skrivnem hudobije doprinašate in še morebiti zraven poštenje in čast zavživate; takrat bo konec vaše hinavščine, takrat bo vaša gnjusoba odkrita in vsa vaša černa dela in skrivne poti bodo znane. — „Mati! bo rekel sodnik, ti si mislila, da je tvoja hči še neomadeževana devica, pa grozno se motiš: veliko noči je v slabih družbah prebudila in veliko nemarnosti vžila, zatorej ne prosi več za njo, ker je vse zastonj. Ti se boš pri meni veselila, njo pa naj popadejo peklenski duhovi in jo naj tergajo in mučijo večne čase." — „Otroci! bo rekel sodnik, vi menite, da so bili vaši stariši brumni in bogaboječi, pa ni res, le posvetna ljubezen je v njih gorela in strašna mlač-nost jih je vodila; zato jim dajte slovo in pozabite jih. Vi se bote v svetih nebesih veselili, oni pa naj v peklenskem ognji jokajo."
—	„Sosed! bo rekel sodnik! ti si zmiraj mislil, da je bil tvoj sosed pošten in pravičen, pa motiš se: glej toliko škode ti je naredil v hosti in toliko na polji in toliko je lažnjivega črez tebe govorij; zatorej ga pusti in se ga nikar več ne spominjaj; zakaj ti boš moje obličje gledal, on pa naj v družbi zaverženih svojo nesrečo preklinja."
—	Brat! bo rekel sodnik, ti meniš, da je tvoj brat nedolžen, kakor ti, pa ni res; v veliko hudih želj je privolil in veliko gerdih mu-tastih grehov je storil, pa nikoli jih ni pri spovedi odkritoserčno povedal; zatorej ne miluj ga, saj si je sam kriv, da zdaj terpi. Ti boš vesele pesmi pel, on pa naj joka in z zobmi škriplje tam, kjer je večna tema in večna žalost.
O strašna sodba, strašne besede! Gorje vsakemu, katerega bodo zadele! Grešnik se bo sicer izgovarjal in tajil, pa ne bo nič pomagalo. Tisti dan bo vse zoper njega pričalo, pravi prerok Habakuk; pričalo bo kamenje iz zida in les , s katerim je zidanje zvezano. O strašna misel! pričalo bo kamenje od hiše, od hrama, v katerem si greh doprinašal, pričala bo odeja od tvoje postelje in obleka od tvo-
jega života, kaj si storil; pričal bo tudi tvoj angelj varuh, ki je bil po dnevi in po noči pri tebi.
In kaj bo na vse to grešnik odgovoril? kaj bo rekel? —Kaj bo revež rekel! Od same sramote ne bo vedel, kam bi se djal in poginil bi rad, pa ne bo mogoče! v zemljo bi se rad pogreznil, pa mu ne bo pripuščeno; hribe bo prosil, da bi črez njega pali in ga zasuli in gore bo klical, da bi ga pokrile in ukončale, pa vse zastonj ; hribi bodo gluhi in gore ne bodo slišale, samo glas Sodnikov se bo slišal: „Poberite se, vi prekleti! v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in vsem njegovim tovarišem."
Vidiš, ljubi moj kristjan! toliko žalosti in toliko sramote čaka takrat človeka; verjemi to ali ne verjemi, meni ni nič mar, boj se ali ne boj se, enkrat boš gotovo moral to skusiti. Jes pa se močno bojim tistega groznega dneva in vedno Boga prosim , da bi mi bil milostljiv. Prosim te tudi danes, ljubi Jezus! reši takrat mojo dušo; pa ne samo za svojo dušo te prosim, ampak za dušo vseh mojih ljubih poslušalcev; dodeli nam, da bomo na sodnji dan vsi skupaj na desni strani stali ter se vsi skupaj v nebesih veselili in tvoje obličje gledali. Amen.
Pridiga za gotl sv. Martina.
(Od treh zveličanskih naukov.)
„Nihče luči, ko jo vžge, ne postavlja na skrit kraj in pod mernik, ampak na svečnik , da tisti, ki noter gredo , svitlobo vidijo."	(Luk. 11, 33.)
V vod.
Sv. Martin je bil luč, ki je delj časa na skrivnem svetila; zakaj kakor njegov životopis pripoveduje, je več let preživel v samotarski tihoti in popolni ločenosti od sveta. Pa kakor se luč ne da skriti, temveč skozi špranje in okna ven blišči, tako se je tudi raz-nesel o sv. Martinu glas svetosti po vsej okolici in Bog je tako naklonil, da je bila luč iz samostanske celice na svečnik t. j. na škofovski stol v mestu Tur postavljena, in spolnil se je izrek sv. evangelja, ki se bere o njegovem godu: „Nihče luči . . . (ut supra.) S škofovskega prestola je njegova luč svetila po vsej škofiji, da še daleč črez meje, tako da je sv. Martin postal eden najbolj narodnih in najslavnejših svetnikov, zares svitloba in ponos galske cerkve. Sv. Martina vse kerščanstvo visoko časti, pri nas Slovencih močno slovi in to po vsej pravici, saj je tako rekoč naš rojak, v našem
cesarstvu doma, bil je namreč na Ogerskem v mestu Sobotici leta 316 blizo slovenske meje rojen.1 Zato mu je tudi na Slovenskem mnogo cerkev in oltarjev posvečenih. Sploh sv. Martin je eden najimenitnejših služabnikov božjih. Kako je pa to postal? Tri resnice je 011 večkrat in pazno premišljeval in te so postavile temelj k njegovi svetosti. „Ktere so neki te tri resnice? Kadi bi jih slišali in k popolnosti dospeli." Tako si vtegne marsikteri zmed vas misliti, ki ste se tu zbrali. Hočem vam spolniti željo ter vam te tri resnice naznaniti. Le eno želim, da bi Bog milosti te tri resnice zapisal s svitlim plamenom v serce, da jih nikdar ne pozabite.
Ti trije zveličanski nauki se glase:
1.	Yse je minljivo.
2.	Mnogo je odvišno (odveč).
3.	Eno le je potrebno.
Razlaga.
I. Vse je minljivo. „Ker je stvar nečimernosti podveržena" — piše sv. Pavelj Kimlj. 8, 20. — zato zapade minljivosti. Da,
1. Minljiva so
a)	vsa dela človeška. Karkoli človek zida, kar človeška umetnost vstvarja, vse se zgrudi zopet v prah. Zakaj človek zamore le minljive reči napraviti, zato govori sv. pismo (Sir. 14, 20.): Vsako strohljivo delo na zadnje mine. Velikanska mesta, ktera so ljudje sezidali zginila so v teku stoletij, stolpi, ktere so postavili, se zrušijo, hiše padejo vkup , vertovi, ktere ozaljšajo, se sčasom spremene v puščave. Tako se godi z deli človeškimi: vsa nosijo pečat minljivosti na sebi.
Minljive so
b)	vse časti človeške. Izaija (2, 13—16.) popisuje to v v živi podobi; on pravi, da Bog vse visoko, ošabno in prevzetno ponižuje: vse cedre na Libanu, visoke in zvišane, in vse hraste na Basanu, in vse visoke gore in vse zvišane griče, in vse visoke stolpe in terdne zidove." Kdor se danes slavi, se jutri zaničuje; kdor se danes hvali, se jutri graja; danes v imenitni časti in službi, jutri morda zapuščen ob potu. Na tisuče jih je že to skusilo. In če marsikteri govori: „Kdo me bo na tla potegnil? vendar sliši: Ko bi se tudi povzdignil kakor orel, ko bi si tudi med zvezdami naredil gnjezdo , bi te odtod potegnil, govori Gospod." (Abdija 1, 3. 4.) Napoleon III. sedel je nedavno še na enem najsijajnejših prestolov sveta, a je kmalo potem kot begunec umeri pozabljen na angleških tleh.
Minljivi so
c)	vsi zakladi človeški. O pozemeljskem bogastvu go-
1 Cf. Življenje svetn.
vori pismo: „da si naredi peruti, kakor postojna in zleti proti nebu." (Preg. 23, 5.) Kako hitro zgine leteč ptič našim očem! Tako zginejo hitro tudi zakladi našim rokam. Kar si človek z velikim trudom in skerbjo vkup spravi: v eni noči lahko tat odnese, v eni uri ogenj pokonča, kaka nesreča skoro hipoma sterga z rok. In posvetno blago terpi le do groba. Smert ne pusti človeku ni krajcarja več. Zato pravi sv. pismo o umerlih bogatinih: „Spali so v svojem spanji; in nič niso našli v svojih rokah vsi možje bogastva." (Ps- 75, 6.)
Minljivi so
d) vsi ljudje. „Vse meso je seno — pravi prerok Izaija 40, 6, 9. — in vsa njegova slava kakor cvetlica na polji . . . Zares sen6 je ljudstvo. Seno se je posušilo in cvetlica je obletela." Smertna kosa vsak dan tisuče ljudi poseka, dokler tudi ti pod serpom padeš, ali hočeš ali nočeš ; zakaj „vse, kar je iz zemlje, se poverne v zemljo, kakor se vse vode v morje vračajo." (Sir. 40, 11.) Ti si spremljal svojega očeta — mater, ženo, prijatlja, soseda, morda svojega sina, hčer do groba; ravno tisti zvon, ki je njih ločitev oznanoval, bo pel tudi tvoje slovo; tiste pare, ki so njih trupla sprejele, bodo tudi tebi služile; tisto pokopališče, ki njih krije, bo tudi tvoje počivališče; zakaj nespremenljiva postava se glasi: Človeku je odločeno enkrat umreti." (Hebr. 9, 27.)
2. Vse je tedaj minljivo. Minljiva so vsa dela človeška, minljive vse časti človeške, minljivi vsi zakladi človeški, minljivi ljudje sami.
Imeniten je ta nauk. Sv. Martin je večkrat na-nj mislil ter si ga k sercu vzel. Vse je minljivo—je mislil — zakaj bi minljive reči ljubil, zakaj prah in pepel objemal? In zato je svoje serce odtergal od sveta in njegovih nečimernosti ter skerbel za lepše, večne blagre. — Zato misli tudi ti kristjan na ta zveli-čanski nauk! Misli, če te nečimurnost in napuh prevzema, če denar in blago tvoje oko slepi, če se pregrešno nagnjenje hoče prikrasti v serce: „Vse je minljivo, vse prah in pepel, vse trohoba, in jes sam tudi." Ako si to k sercu vzameš, potem „boš vžival ta svet, kakor bi ga ne vžival" (1 Kor. 7, 31.) ter hrepenel po neminljivih, važnih rečeh.
II. Mnogo je odveč. Pavelj (I. Tim. 6, 7.) piše: „Nič nismo prinesli na ta svet, gotovo je tudi, da nič ne moremo odnesti. Ako pa imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni." Potem takem je mnogo reči odveč.
1. O dv e č j e
a) mnogo skerbi. Oh, človek si toliko in tako velikih skerbi dela! Skerbi za polje in njivo, skerbi za denar in blago, skerbi za čast in službo, skerbi za ženo in otroke, skerbi za dež in solnce, skerbi za delo in zaslužek, skerbi za zdravje in veselje, skerbi ima za mesce, za leta naprej! O neštevilnih ljudeh velja beseda, ktero je rekel Zveličar sestri Marije Magdalene: „Marta, Marta, skerbna
si in si veliko prizadevaš" (Luk. 10,41.) Ees je sicer, da se človek vseh skerbi ne_ sme iznebiti, zakaj lehkomišljenost in malomarnost nam prepoveduje vera in vest. Pa vendar mnogo, mnogo je skerbi brez-potrebnih, nekoristnih. O teh govori Gospod v evangelju. (Mat. 6, 25.) Ne skerbite za svoje življenje, kaj bote jedli, tudi ne za svoje telo, kaj bote oblačili ? In drugje: „Delajte ne za jed, ktera mine, ampak za jed, ktera v večno življenje ostane" (Jan. 6, 27.) O teh skerbeh piše sv. Gregor Nis: Ne skerbi bojazljivo za negotovo, ne trudi se za to! Tisti, ki ti dan daruje, bo ti gotovo tudi dal, česar za življenje tega dneva potrebuješ. Kdo naredi, da solnce vzhaja ? Kje imajo orli svoje žitnice? Ali ni Bog sam, ki za živež skerbi?"
Odveč je
b)	mnogo del. Dolžnost človekova je, da dela; zakaj ne za postavanje in lenobo je Bog človeka odmenil, ampak mu zapovedal: Šest dni delaj in opravljaj svoja dela (2. Mjoz. 20, 9.) Zato pravi Job. 5, 7.) Človek je rojen za delo kakor ptič za letanje." Pavelj hoče, da naj lenuh strada. „Zapovedovali so vam — piše on — da, kdor noče delati, naj tudi ne je." (2. Tes. 3, 10.) — Vendar je pa mnogo del odveč. Ali ni odveč, ko se pred zerkalom dolgo ogleduješ in obračaš in gladiš in popravljaš, da bo vsa obleka lepo porahljana, in lasje dobro izlizani, da bodo bolj oči nase vlekli? Ali ni odveč, če gospodar brez potrebe sili družino, da pozno v noč delajo, svoje moči tratijo, mnogokrat greše, pogosto zavolj tega po nepazljivosti nesreče zadenejo po ognju cele vasi? Ali ni odveč, Če možak po-krepčavši se cele dneve po kerčmah postopa? Ali ni odveč, če se človek za male reči tožari in v lastno in ptujo škodo hodi od Pon-cija do Pilata in dan za dnevom pogublja?
Odveč je
c)	mnogo reči. Prav za prav potrebuje človek le malo za življenje. „Če imamo živež in obleko — piše Pavelj — bodimo zadovoljni." S tem pa vendar ni rečeno, da bi se morali popolnoma omejiti ter vse brezpotrebno odreči. Ne; — vendar je pa mnogo reči pri vsem tem odveč. Ali ni (sosebno dandanešnji) odveč, ako ima (ali hoče imeti) če je bolj revno dekle, vsak teden drugo delavno obleko, za vsako nedeljo druge svilnate robce in druge obleke, kakor hitro kaj novega pride na dan, hočejo že vse tisto imeti ? Ali ni odveč, če se marsiktera našopiri in na-se nameče, da gre komaj skozi vrata — pa ne zavolj mraza ali zdravja — ampak iz pregrešnih namenov. — Ali niso odveč marsiktere stare reči in obleke, ki tebi v kakem kotu trohnč, ki jih lahko pogrešaš in bi jih lehko blago-nosno za miloščino porabil?
2. Mnogo je odveč. Mnogo skerbi, — del — reči je odveč. Zopet imeniten nauk. Sv. Martin se je večkrat na-nj zmislil ter ga v sercu ohranil. „Mnogo reči mi ne koristi, kakor da mi le skerb in odgovornost pred Bogom pomnožuje. Zakaj bi
to ljubil, kar je odveč in serce si na to privezoval ? In zato je prav skromno živel. Že kot vojaški mladeneč je Martin mraza der-getajočemu beraču podelil polovico svojega plajšča in le polovico za-se prideržal. Od mladosti pa do smerti je bil usmiljenega serca ter je veliko miloščine delil stiskanim in ubogim.1 Kakor si je v življenji mnogo dovoljenih reči, posebno kot škof pritergoval, tako je še na smertni postelji dal lep zgled zatajevanja. Ko sv. škof umiraje leži na s pepelom potrešenih tleh, hočejo njegovi učenci nekoliko slame pod-nj deti; a on jim tega ne pusti rekoč: Kristjan mora na pepelu umreti; gorje mi, ako bi drugačen zgled dal!"
O kristjani moji, ali tudi mi tako mislimo, kakor sv. Martin? Ali tudi mi mislimo: Mnogo je tu odveč! Ne potrebujemo vsega, kar imamo , lehko od tega kaj podelimo ubogim , — plačilo nam zato ne bo izostalo.
III. Eno le je potrebno. Zveličar sam je to poterdil, ko je Marti rekel: „ Veliko si prizadevaš, pa le eno je potrebno." '(Luk. 14, 42.)
1.	To edino potrebno je, da svoje duše rešimo, zakaj to je
a)	naša največja naloga. Vsakemu so znane besede Zve-ličarjeve : „Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kakošno menjo bo človek dal za svojo dušo?" (Mark. 8, 36. 37.) S tem je od Boga izrečeno, da je skerb za zveličanje duše naša najvišja naloga na zemlji, pravi namen našega vstvarjenja, odrešenja in posvečenja. Zakaj z dušo človek vse pridobi, pa tudi vse zgubi. Kdor zgubi svojo dušo, zgubi svoj mir, zgubi svoje bogastvo, svojo čast, zgubi svojega Boga, in s tem zveličanje, k kte-remu je poklican. On je sin pogubljenja, za-nj je vse zgubljeno za celo večnost. Nasproti kdor si dušo reši, reši si vse. Pridobi si večno srečo, večno veselje, pridobi blagre neizrekljive cene in lepote, pridobi si Boga in ž njim nebesa na vse večne čase. Zatorej, kdo bi nad tem še dvomil, da je skerb za dušo naša največja naloga.
b)	Je pa tudi naša edina naloga. Gotovo pa ne v tem pomenu, kakor da bi morali vse časne reči zanemarjati, svoje premoženje razdeliti, od hiše in rodovine se ločiti in podati se v samoto ter tam edino le na večnost misliti. Ne, temuč le v tem pomenu, da časno preskerbljujemo zavoljo večnega, da si s pomočjo časnega služimo nebesa, pa da tudi časno preziramo, ako bi vtegnilo duši škodovati.
2.	Eno le je potrebno; da rešimo dušo, da dosežemo večno zveličanje. To je imeniten nauk! Sv. Martin se ga je večkrat spomnil ter v svojem sercu ohranil. „Edino potrebno je — Šepetal je sam sebi — da skerbim za večno zveličanje." Ta misel je sv. Martina spremljevala po vseh njegovih potih, ta misel
1 Cf. Življ. svetn. ad 11. nov. pag. 247.
ga je varovala v vseh nevarnostih, ta misel ga je spodbudila svet zapustiti ter spokorno živeti do smerti.
O kristjan moj! misli tudi ti tako, kakor sv. Martin: Le eno je potrebno, to eno je, da rešim svojo duše! Pa ne misli samo tako, ampak tudi delaj po tem. Zato ne glej na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi, kar se namreč vidi je časno, kar se pa ne vidi, je večno." (2. Iior. 4, 18.) „Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice! (Mat 6, 33.) Ne pogubi svoje duše v nevarnih priložnostih in slabih navadah. Keši jo, če bi tudi škodo terpel na časnem premoženji, ter bi bil zasmehovan od vsega sveta. Izročuj svojo dušo v roke božje in Marijine in ljubih svetnikov, operi jo v sv. zakramentih — — zaljšaj jo s čednostmi kerščanskimi, da bo „čista in brez graje do dneva Kristusovega." (Phil. 1, 10.)
Sklep.
Ne pozabite toraj, predragi, treh zveliča nskih naukov ktere ste danes slišali, in po kterih je sv. Martin velik postal pred Gospodom ter dosegel zveličanje. Ti nauki so: Vse je minljivo, mnogo je odveč, eno le je potrebno. — Vse je minljivo. Minljiva so vsa dela Človeška, vse časti človeške — vsi zakladi človeški — minljivi ljudje sami. Zato ne ljubite minljivega; Mnogo je odveč. Odveč je mnogo skerbi — mnogo del — mnogo reči. — Zato ne skerbite zato, kar je odveč! Eno le je potrebno; — da namreč rešite svoje duše; ker to je perva in edina naloga. Zato skerbite z vsemi močmi za to edino potrebno! Amen.
Pridiga pri blagoslovljenji velikega novega oltarja sv. Petra.
(Kaj nam pomenja velik oltar in posebno oltar sv. Petra? gov. J, J.)
„Imamo oltar, od kterega nimajo oblasti jesti , kteri šotoru služijo."
Hebr. 13, 10.)
V vod.
Veselo z močnim svojim glasom so vas vabili danes iz visokega stolpa zvonovi v to hišo gospodovo; z veselim glasom, rečem, zvonovi so vas poklicali, ter ko božji glasovi se udeleževali vašega veselja. Veseli ste in to po vsej pravici, ker glejte, pred tremi leti so vsi vaši oltarji bili še prav slabi, zanemarjeni, nikakor vredni
temu Stvarniku nebes in zemlje, kteri slehern dan ima se na njih darovati pri sv. meši za grehe vsega sveta.
Vaša za božjo čast tako vneta dva dušna pastirja sta sklenila hišo božjo in njene naprave vse popraviti, vi, predragi ste se z vsem veseljem, s hvalevredno radodarnostjo poprijeli tako svetega in pobožnega, kakor trudapolnega dela, dve leti zaporedoma lotili ste se tega namena, in glejte! slabim človeškim rokam je Bog dal vsegamogočno svojo gnado, in vsako leto namesto poprejšnih slabih stala sta dva nova stranska oltarja. Pa, akoravno vsi drugi oltarji so bili že novi, vendar en oltar, poglavitni, imenitni kraj farne cerkve, velik oltar, na kterem se opravlja za vas farmane ob nedeljah in praznikih nekervava daritev, kraj, na kterem ima stati tabernakelj, v kterem vedno sred vas prebiva Bog in človek Jezus Kristus , je vedno še čakal potrebnega ponovljenja in okinčanja. Tudi tega ste se lotili, in skor do čistega izdelan se nam razkaže velik oltar, najsvetejše mesto farne cerkve in nas vabi k veselju, pa tudi k hvaležnosti do neskončno dobrotljivega Boga! Dognano je delo, in zatorej veselite se danešnjega dne, ko se zopet pervikrat daruje sveta meša za nas na njem. To vaše pravično veselje povzdigniti, pa tudi očistiti slehernega posvetnega, prišel sem k vam, in ko sem premišljeval, s ktero nebeško resnico naj vaše serca povzdigujem k nebeškim višavam, zdelo se mi je, da bode najbolj pripravno ako vam razlagam nauke, ktere nam podaja oltar in posebno veliki, kaj nas pa še posebno uči podoba sv. Petra, farnega vašega patrona, kaj pomenijo ti nauki zlasti v sedanjem času. Jezus Kristus pa, najboljši učenik, vir večne modrosti, naj položi pripravne besede v moje usta, on naj pa tudi omeči vaše serca, da zamorete božjo besedo poslušati, ohraniti in se po njej ravnati. Pripravite se!
I. d e I.
1. Kaj je veliki oltar? Glejte, predragi, kakor od vzhoda sleherno jutro solnce vzhaja, ter s svojimi žarki v novo življenje prebuja vso naravo, vse razsvitljuje in ogreva, kako od vzhoda prikazalo se je solnce pravice in resnice Jezusa Kristusa iz jutranje dežele razpošiljalo je to solnce svoje žarke, to je, aposteljne po vsej zemlji, in z močjo sv. besede pregnali so temico nejevere in pregreh. V vzhodni deželi, na jutrovem je Kristus postavil svoje zakramente, skrivnosti sv. vere, ktere se še zdaj obhajajo na naših oltarjih; v spomin na to naj bode po nauku katoljške vere velik oltar ober-njen proti jutru. Na najimenitnejšem mestu cerkve stoji velik oltar, on je glava vse cerkve, in zatorej ga pobožni verniki tudi najbolj okinčajo, na višjem mestu stoji, in ga vsak precej lehko zagleda, in slehernemu kliče: Človek, ne prezri najsvetejše daritve sv. meše, kviško misli in serce, nikar naj se ne mudi pri posvetnih opravkih,
loči naj se od skerbi in težav vsakdanjega življenja, od nečimer-nosti in strasti. Tvoje serce naj bode oltar, na njem naj gori tvoja ljubezen do Boga, do njega, kteri je iz ljubezni do tebe prelil svojo kri na Golgati.
Na oltarju, predragi, se opravlja daritev sv. rneše, tista daritev, ktero je Jezus sam opravil na Golgati, na oltarju nadalje nam vsem je pogernjena miza, hrana nam pripravljena, angeljski kruh, Jezusovo presv. meso. Glejte, tabernakelj je na njem, vedno prebivališče, revna celica njemu, kterega nebo in zemlja ne obsežeta; iz njega k sebi vabi naš Gospod usmiljenega serca, in kliče k sebi Žalostno, poterto serce, tam pomaga nezmožni revščini, tam celi rane naše duše, od tod upanje in milost dodeli skesanemu grešniku. Pridite, tako nam vsem kliče naš Jezus, pridite k meni vsi, kteri ste žalostni in obteženi, in jes vas bom poživljal. Pred tabernakeljnom iskali in zadobili so marterniki in oznanovavci sv. vere čeznatorno, nezapopadljivo moč, s ktero so se serčno podali v grozovitno terpljenje in smert, pred tabernakeljnom so iskali in našli modri pravo modrost, nebeško učenost, ondi so mladenči in dekleta svoje devištvo darovali in posvečevali deviškemu Jezusu, ondi so iskali pomoči in tolažbe vsi revni in žalostni, in jo našli. Moj kristjan, glej, tukaj je izvir, nevsahljivi studenec vseh gnad in milost, tukaj je nebeški pravi dom, tukaj veselje in neminljivo življenje. Zatorej pred tabernakeljnom vedno tudi iuč gori, ta luč je podoba naše vere, ktere viharji tega sveta ne zamorejo ugasiti, svidro našega upanja, je podoba naše ljubezni do Jezusa.
V tabernakeljnu počiva Jezus ter se v dušno hrano poda vernikom, od tod se odnaša umirajočim sv. popotnica, ker ž njo okrepčan, naj se človek, popotnik na tej zemlji poda na dolgo pot v večnost. Preljubi, spominjajte se tega dne, veselega, jako imenitnega in važnega dne, ko so vam takrat še majhnim in tudi še nedolžnim otrokom duhoven iz tabernakeljna pervikrat prinesli Jezusa samega, ter na vaš jezik položili. Oj, srečni ste bili takrat, nebeška radost je v vaših sercih prebivala, zato, ker ste takrat bili nedolžni, mirno in čisto bilo je vaše serce, v njem kraljeval je Jezus sam, ter seboj prinesel vse zaklade nebeških darov. Baram vas, ali mar tudi zdaj še tako pobožno prejemate Jezusa pri sv. obhajilu, mar občutite tudi zdaj še toliko veselja, vas tudi zdaj še Jezus obdaruje s tolikimi gnadami ? Zakaj zdaj ne ? Preljubi, hočete tudi še zanaprej tako gnadepolne in dobre obhajila opravljati, kakor v svoji nedolžni mladosti, bodite, kakor otroci, čisti vsake krivice in nesramnosti, Jezusu preserčno vdani, ker le ti, kteri so čistega serca, zamorejo Boga gledati, njega vredno in pobožno vživati, le pri njih zamore Jezus prebivati. Preljubi v Gospodu, naj pa tudi Jezus iz tabernakeljna pride k nam, ako se nam bliža važna smertna ura, ako nam mine posvetno veselje, naj bo Jezus naš tolažnik in pomočnik, naj nas razveseljuje s svojo pričujočnostjo, ako nas prijatlji in to-
Slov. prijatelj.	30
varši zapuste, Jezus naj bode takrat naš najboljši, najzvestejši prijatelj, on naj nas spremlja na nevarno pot v večnost; naša poslednja molitev naj bode: Jezus, tebi živim, tebi umerjem, tvoj sem v življenji, tvoj v smertni uri!
2.	Preljubi v Gospodu, ene imenitne reči, ktera se najde na vsakem oltarju, ne smem opustiti omeniti, namreč križa! Pravo kerščansko znamenje je, prikaže se nam na cerkvi, in na stolpih, križ najlepši kinč je kraljevi kroni, križ je znamenje hrabrosti na persih vojščaka, križe napravljajo na potili in med poljam pobožni katoličani, na njega se ozira umirajoči in najde tolažbe in pomoči, križ nam naznanja na grobih upanje prihodnjega vstajenja in večnega življenja, pred križem opravljajo vsaki dan pobožni stariši z nedolžnimi svojimi otročiči svojo jutranjo in večerno molitev in z vsem zaupanjem izročujejo vse svoje britkosti in skerbi. Mar bomo tedaj tega zveličavnega znamenja pogrešali na oltarju , na oltarju rečem, na kterem se vsaki dan opravlja po nekervavi tista daritev, ktero je Jezus doveršil na križu ? O nikakor ne! Stopivši, moj kristjan v hišo Gospodovo, zagledaš križ na oltarju. Glej oltar ti je kalvarija, tukaj- se Jerus daruje, moj kristjan, kakor Judje so se ozirali na bronasto kačo, in pri tem pogledu so se rešili smerti, take o kristjan, poglej na križ, in zdravja zadosti zadobiš skelečim ranam svoje duše; na križ poglej, o ubogi grešnik, spoznaj na njem hudobijo svojih grehov in božje neskončne pravičnosti, za tvoje grehe je moral toliko terpeti, na križ poglej, in reci, obžalovaje svoje grehe: Bog, bodi meni milostljiv. Na križu zagledaš polnost nebeškega usmiljenja, ktera noče smerti grešnikove, temuč, da bi se spreobernil in živel, in zdihuj: O Jezus tolikega usmiljenja nisem vreden , tebi odslej darujem za tvojo ljubezen svoje serce, ljubezen, svojo za tvojo neskončno ljubezen! Na križ poglej, o nečimerno dekle, o ošabno, na križ poglej, kteri strežeš poželjivosti svojega mesa, glej, Jezusovo kervavo razmesarjeno telo, njegova strašna žeja, njegova nagota, in bodeče ternje na njegovi glavi, čuj glasno ti kliče: O grešnik, glej, to je pokora za nečistost in razuzdanost tvojo. Na križ poglej o terpijoči kristjan, kteri zdihuješ pod težo vsakdanjega terpljenja. Glej, križ ti kliče: Kdor hoče moj učenec biti, naj zadene svoj križ, in naj hodi za menoj; križeva pot te pelje iz Kal-varije v nebesa, in po velikem petku tudi zapoješ velikonočno Alelujo.
3.	Preljubi v Gospodu, pred velikim oltarjem marsikterikrat zagledal bodeš mešnika v černi, temni obleki, otožno se glase mer-tvaške pesmi, in glas se razlega skoz cerkev in predere oblake in pride do nebeškega sodnika glas: Ne spominjaj se o Gospod njegovih grehov, naj počiva v tvojem miru. Za koga takrat prosi in moli mešnik? Glej, merliča so prinesli poslednjikrat v cerkev, na oltarju za njega se opravlja nekervava daritev, glej, tvoj oče skerb-Ijivi so, tvoja ljubeznjiva mati, ktere milo obličje poslednjikrat si
zagledal, otrok; tvoj mož, tvoja žena, zvesti tovarš in prijatelj, tvoj otrok, nadepolni ljubljenec tvoj, upanje in tolažba tvoji prihodnjosti, čuj, križ na njegovi trugi, križ na oltarju ti kliče: enkrat se bomo videli, in nikdar več ne ločili, o mož, o žena, o otroci, in stariši, ako prinesete ljubega svojega merliča v cerkev, ako bote zagledali mešnika pri sv. meši, kako pobožno sklenejo po povzdigovanji svoje roke, o združite se tudi vi s duhovnom v pobožno molitev, in zdi-hujte : Jezus usmili se ga; in kedar mešnik stopijo iz oltarja k trugi, in molijo besede: Bog daj mu večni pokoj, naj počiva v miru, o takrat dozdeva se mi, kakor da bi Jezus sam iz križa govoril: Kdor veruje v me, ne bo umeri, in ko bi tudi umeri, živel bo vekomaj!
Tako preljubi v Gospodu, je velik oltar, nepretergana vedna zaveza med Bogom in nami, je skrinja miru in sprave, je Golgota, velik, oltar je imenitno, vse časti vredno mesto, na kterem se Jezus vsaki dan daruje za žive in mertve, je kraj, kjer Jezus prebiva, in k sebi vabi ter tolaži žalostne, grešnike opominja, v posvetno življenje vtopljene svari, vsem pa je prijatelj, tovarš skozi to življenje, vsem je pot, resnica in pravica, vsem je Bog in Odrešenik; iz taber-nakeljna Jezus sam angeljsko hrano poda nam vsem pri sv. obhajilu. Moj kristjan, ima tedaj ktera fara bolj imenitnega mesta, bolj častitljivega kraja, ko je velik oltar? Gotovo ne.
II. d e I.
Ako je pa velik oltar za vse katoličane sploh jako imeniten in svet za vas , prebivavce te fare, ima na oltarju velikem še poseben pomen podoba in stavba sv. Petra, in kaj nam ta pove?
Preljubi v Gospodu, ko so vaši pobožni spredniki Bogu in sv. Petru v čast sezidali to prijetno cerkvico, tega niso brez vsega pomena storili; ampak s tem podali so se v varstvo mogočno pervaka vseh aposteljnov, in s tem zopet djansko pokazali, svojo ljubezen in udanost, svojo zvesto udanost do Rima, do središča vse katoljške cerkve; s tem so pa nadalje vaši spredniki vam sv. dolžnost izročili in zapustili, po njih zgledu v vedni zavezi ostati s katoljško cerkevjo, po njenih naukih živeti, ako se hočete zveličati. In to je jako pomenljivo posebno v sedanjih časih.
Ako tedaj hočemo v zavezi s svojo materjo ostati, in se veseliti mogočnega varstva sv. Petra, po njegovem zgledu moramo živeti! V ta namen vam hočem danes le nektere nauke v posnemo povedati iz življenja Kristusovega namestnika.
1. Pojdite in učite vse narode, rekel je Jezus svojim apostelj-nom, in po njegovi zapovedi podali so se ti med vse ljudstva, ne-utrudljivo, so prehodili mesta, vasi in dežele, povsod oznanovali Jezusove nauke, povsod prebivalce klicali in vabili k spreobernjenji, te božje nauke poterjevali so z lastnim pobožnim življenjem in spod-budljivim zgledom. — Pojdite in učite svoje otroke in posle tudi
vam kliče Jezus, vas pošlje Jezus ko svoje poslance in aposteljne med otroke vaše, vas stariše, gospodarje in gospodinje, učite svoje podložne že od perve mladosti, učite jih Jezusove nauke spolni ti, Boga in bližnjega ljubiti, učite jih spoštovati svoje više, učite jih zmernost, pokorščino, sramožljivost, neutrudljivo po zgledu sv. Petra sadite sv. vero v njih mlado , nedolžno serce, izruvajte neutrudljivo osat in plevel greha in hudega nagnjenja, pa po zgledu sv. apo-steljnov dajajte jim lepe zglede, da ne bode razuzdano vaše življenje to podiralo, kar bodo vaši nauki sezidali. Preljubi! po vašem zgledu ravnali se bodo otroci in posli, z vami vred bodo molili, pa tudi preklinjevali, z vami vred bodo hodili v cerkev , pa tudi na plesišča, z vami vred pri sv. obhajilu bodo vživali angeljski kruh, po vašem zgledu se pa tudi vpijanili; z vami vred bodo Boga ljubili, kakor vi pa tudi hudiča z grehi častili, za vami bodo šli v nebesa, za vami pa tudi v pekel!
2. Sv. Peter zatajil je trikrat svojega Gospoda in Boga, ko ga je pa Kristus milo pogledal, ta pogled presunil mu je serce, obžaloval je z brikimi solzami svojo pregreho, kar je pred z maloserč-nostjo in strahom pred ljudmi pregrešil, to popravil je potem s serč-nostjo, z neminljivo zvestobo in ljubeznijo do Boga!
O moj kristjan, tudi ti si, kakor sv. Peter, ne trikrat, ampak veliko tisočkrat svojega Odrešenika razžalil, zasmehovanje tvojih malopridnih tovaršev te je zapeljalo, za nekaj malega premoženja, za neko minljivo čast, za prazno hvalo pri ljudeh si Jezusa prodal, o glej, kako milo te pogleda tvoj nebeški Gospod, on te pogleda, kedar se h grehu podaš in ti kliče: Hodi za menoj! kedar se drugi bližajo mizi Gospodovi, z Jezusom sede tako rekoč pri zadnji večerji, in ti, kakor Judež zbežiš iz cerkve, oh takrat te Jezus milo pogleda in reče: hočeš tudi ti mene zapustiti? Glej, Jezus se milo na te ozira, kedar greh na greh nakladaš, vtopljen v nezmernosti in nesramnosti se ne zmeniš ne za božje ne za cerkvene zapovedi, kedar preklinjaš vse, kakor je božjega, o takrat te Jezus milo pogleda, pre-bodene svoje roke iz križa steguje proti Bogu, proseč: Oče, odpusti mu, saj ne ve, kaj dela. O grešnik, hočeš mar terdovraten ostati v svojih grehih ? glej, tudi tvoji grehi kličejo že k Bogu , že nebeški vertnar ima nastavljeno svojo sekiro na drevo tvojega življenja in ga hoče posekati in vreči v večni ogenj, pa Jezus ga vedno še zaliva s svojimi gnadami, da bi tudi ti enkrat obrodil sad pravega spreobernjenja! O moj kristjan, sv. Peter, kakor ti je zatajil svojega Boga, naj ti bo lepi izgled prave pokore.
3. Sv. Peter slednjič je prava podoba katoljške cerkve. Glejte, pred je bil neučen ribič, reven in slab, Bog mu je dal svojo gnado, Jezusovo vero je oznanoval po svetu, število nevernikov se je vedno množilo, sicer britko smert na križu je za njo preterpel, pa vera se ni zgubila, iz kervi marternikov je vedno novih vej pognala, vedno lepše cvetela, novega sadu vedno obrodila, sovražni viharji v majhno
drevice so sicer se upirali, pa zlomiti ga niso zamogli, ravno tako so se lotili katoljške cerkve mnogoverstui sovražniki, očitno so jo napadali, in preganjali perve stoletja, z zvijačo so jo kotli spodkopati, pa tudi tega niso dosegli. Tako preljubi tudi v sedanjih viharnih časih ne smemo obupati, valovi zagrizenega sovraštva se vzdigujejo zoper čoln sv. Petra.
Preljubi v Gospodu , ne obupajmo, čoln katoljške vere se ne potopi, Kristus, kteri je obljubil, da ostane pri svoji cerkvi, on je ne zapusti, on kteri je rekel, da peklenske vrata je ne bodo premagale, on sicer na videz zdaj spi, pa ko se vzdigne, ko bo napolnjena mera vsih hudobij, vstane, on zapoveduje morju in vetrovom , in praznična tihota bo postala!
Preljubi, to nas uči podoba sv. Petra, ona spodbada stariše, naj zvesto, ko Jezusovi poslanci, čujejo nad svojimi podložnimi, ona spominja grešnike in jih kliče k pokori, ona nas navdaja s sladkim upanjem, da bode, in upam, v kratkem nehalo preganjanje sv. cerkve!
Da, katoljška cerkev od Jezusa samega sezidana na terdno, nepremakljivo skalo, ostane z božjo pomočjo zavetje, varhinja resnice, pravice in svetosti.
Sklep.
To, preljubi moji! so nauki, ki nam jih daje novoblagoslov-Ijeni veliki oltar in podoba sv. Petra. Veselite se, da ste to sv. delo tako srečno in slavno dokončali. Obiskujte radi to svojo sv. cerkev, obnašajte se vselej spodobno in pobožno, darujte sv. mešo za svoje dušne in telesne potrebe, za vse žive in mertve. Bodite veseli in ponosni, da ste udje sv. kat. cerkve, ktere pervi vidni poglavar je bil sv. Peter, ki ga tukaj v podobi na sv. velikem oltarju vidite. Deržite se pa tudi zvesto in terdno naukov te sv. cerkve, ravnajte svoje življenje po njenih zapovedih, sprejemajte pogostoma milosti in dobrote, ki jih vam ponuja in deli v sv. zakramentih! Alite! da je lepa, res lepa ta sv. cerkev; pa še neizrečeno lepše so sv. nebesa, kjer Bog živi in kraljuje s svojimi angelji, svetniki in svetnicami. Pot v te sv. nebesa vam kaže ta prelepa cerkev; deržite se tega pota in tudi vi srečno dojdete v neizrečeno lepe in večno srečne nebesa! Amen.
Pridiga za zalivaljeno nedeljo.
(Od zročevanja v božjo previdnost; gov. M. T.)
„Vse skerbi položite na Gospoda, ker njemu je skerb za vas." (I. Pet. 5,7.)
V vod.
„ Zjutraj, kedar se prebudiš, zahvali Gospoda, ki je poslal svojega angelja, da te je varoval pred vsemi zlegi in nevarnostmi na duši in na telesu. Eavno tako, kedar se k mizi vsedeš, se spomni tistega , ki odpira svoje roke in z blagoslovom napolnuje slednjo stvar. Kedar po jedi izza mize vstaneš, zahvali spet nebeškega Očeta, od kterega nam dohaja vsak dobri dar. Tudi zvečer, preden se k počitku podaš, ne pozabi hvalo peti njemu, ki ti je dal srečno dokončati dneva težavno delo." —• Tako so nas še otroke učili naši pobožni stariši, tako tudi zdaj vi stariši priporočate svojim otrokom. Kolikor lepih, posnemanja vrednih navad pa je v pobožnih kerščan-skih družinah, toliko jih ima tudi sv. cerkev, ki ni nič druzega, kakor ena družina velike hiše, ktere hišni Gospodar je Oče nebeški. Tudi katoljška cerkev potem, kedar kmetovalci večjidel svojih poljskih pridelkov pospravite, obhaja očiten in slovesen praznik v ta namen, da združeni hvalo pojemo večno milostnemu Bogu za vse prejete darove, ki jih je črez leto brez razločka skazoval dobrim in hudobnim, dal svojemu dežju rositi na zelišča krivičnih in pravičnih, in svojemu solncu vzhajati nad vrednimi in nevrednimi. To je prav; zakaj hvaležnost delivca nakloni, da nam je tudi še v prihodnje do-brotijiv; kakor ga nehvaležnost žali, da nam zanaprej še v večih potrebah odtegne svojo milostno roko.
Vendar, če pridelke letošnjega leta pregledamo, in jih z vsestranskimi potrebami primerjamo, se marsikteremu skerb in žalost v sercu prebudi, kako bo zraven velicih davkov pri zdajni dragini sebe in svoje pošteno preživel; zlasti, ker se pri več hišah pomanjkanje kaže že zdaj, in bo, posebno če se mir spet razdere, od dne do dne le še hujše. Kaj ne, pri tacih okoljščinah nam pač hvala nič kaj ne gre iz serca, in le ložej bi tarnjali, kakor pa veseli zahvalo prepevali. Da pa žalost naše hvale ne prevpije, in da po besedah aposteljna, ki pravi: „Vse skerbi položite na Gospoda, ker njemu je skerb za vas" preveliko skerb za prihodnjost odložimo, premislimo in vzemimo si danes v dan občne zahvale k sercu to resnico, „da bomo gotovo potrebi odšli, če se zanašamo na božjo previdnost." (Preg. 28,25.) Kako naj se tedaj božji previdnosti zročujemo v vseh svojih skerbeh, od tega me zvesto poslušajte!
Razlaga.
„Težek jarm, pravi Sirah, leži na Adamovih otrocih od dne njih rojstva, do dne njih pokopa." Brez števila je križev, pod kte-rimi omagujemo, brez konca in kraja rev in nadlog, ki nas tarejo Adamov zarod v dolini solz. Kdo bi zdihovaje ne obstal, kako negotov je tudi pogled v daljno prihodnjost, ali nam bodo te butare polajšane, ali še pomnožene ? Če bi po tem tacem koga imeli, ki bi za vse dobro vedel, kar je slehernemu koristno ali škodljivo, in bi nam zraven tega tudi vse zamogel dati, kar bi nam bilo v prid, in odverniti, kar bi nam bilo v škodo; vprašam: Ali bi mogli bolj pametno ravnati, kakor da bi se njegovi skerbi in njegovemu varstvu popolnoma prepustili in v roke dali? O kako mirno, in zadovoljno, kako brezskerbno bi zamogli živeti! Ali kje hočemo najti na svetu tacega dobrotnika ? Morebiti bi nam še ta ali uni kakošno nadlogo preložil, ali revež sam v enacih zdihuje. Kakošen drug, ki bi nam to lehko storil, nima usmiljenega serca, tretji od naše potrebe noče ne vedeti, ne slišati, četerti gre spet le na to, da še iz naših rev dobiček ožema. Na svetu pač tacega dobrotnika, ki bi prav zares in iz ljubezni zgolj naše sreče želel, iščemo zastonj. Veliko je že to, če koga najdemo, ki nam enkrat ali dvakrat v sili pomaga; toda tretjič nam že gotovo svojo roko odtegne. Le eden je, kteremu ni neznan nobeden naših križev, eden, ki nam lehko vsacega preloži, eden, ki gotovo brez vsega lastnega dobička le naše sreče želi. Od tega nas Kristus, večna resnica, zagotovlja: „Vaš nebeški Oče ve, česa da potrebujete, preden ga za to prosite." Od njega mi apo-stelj pravi: „Pred njegovimi očmi je vse golo in odkrito." In s kolikim zaupanjem se smemo na-nj zanesti, nas Kristus lepo poduči z besedami: „Ne skerbite za svoje življenje, kaj bote jedli; tudi ne za svoje telo, kaj bote oblačili. Ali ni življenje več ko jed, in telo več, ko oblačilo? Poglejte ptice neba, ker ne sejejo in ne žanjejo, in ne spravljajo v žitnice, in vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več, kakor one? —In za obleko kaj skerbite? Poglejte lilije na polji, kako rastejo; ne delajo in ne predejo; pa vam povem, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor njih ena. Če pa travo na polji, ktera danes stoji, in se jutri v peč verže, Bog tako oblači, koliko bolj vas, maloverni! Ne skerbite tedaj , rekoč: „Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili, ker po tem vsem vprašujejo neverniki." (Mat. 6, 25—.32.) Pojdi tedaj, kamor hočeš, stori, kar hočeš; zmiraj in povsod so obernjene na-te njegove oči. Preč s tistimi nespametnimi mislimi, da se Bog za to ne peča, kar se na svetu godi, ker še las z naše glave ne pade, da bi Bog za-nj ne vedel. Kedar se po noči k počitku podamo, on je, ki nad nami čuje; kedar mislimo, da smo v strahu in v nevarnosti, on od nas nevidno odvrača nadloge. Bavno tako na te ne pozabi, če ti kakošna nesreča poljske pridelke pokonča, da ti jih druga de-
žela rodi v obilnosti. Za tega voljo ti je dal in ti ohrani zdrave ude, da ti delavnemu pri vsem pomanjkanji vendar le ni treba stradati. S tim te le uči in modruje, da si v novih potrebah iščeš novih pomoč.
Kako vesel tedaj smeš z Davidom reči: „Ubog sem, in reven, nadlegovati od veliko telesnih zlegov, obdan od veliko dušnih skušnjav: vendar ni mi obupati, ker Gospod zame skerbi." Gospod zame skerbi, on, ki je vsemogočen, in se mu nič zoperstaviti ne more. Kaj mi mar on, ki v stvarjenje milijon in spet milijon svetov ni nič druzega potreboval, kakor ene besedice, mi li ta na zemlji ne bo mogel stanovanja dati? On, ki pšenične in režene zerna vsako leto tako pomnoži, in jih z malo kruhi na tavžente v puščavi nasiti, ti on ne bo mogei kruha vstvariti za me in za moje otroke? On, ki gojzde, travnike, verte in vso zemljo pod našimi nogami tako krasno zaljša, ne bo imel obleke za me iti za moje? Da, v veseli zahvali spoznam, da si ti, o Gospod, varh mojega življenja, in se mi ni nikogar bati.
Pa vem, da si bo marsikteri mislil: „Bog bi mi že res lehko pomagal, pa mi noče, če prav ve za moje potrebe; saj skušam, da, naj delam in molim, kolikor hočem, je vse zastonj." — Ljubi moj! ki tako misliš , ali pa še govoriš, ali ne imenuješ v svojih vsakdanjih molitvah Boga svojega Očeta? In kakošen oče bi nam bil, ki bi vedel in zamogel svojim otrokom pomagati, pa bi jim ne hotel? Poglej, kaj pravi evangelist: „Tako je Bog svet ljubil, da je dal svojega edinorojega sinu, da nobeden, ki vanj veruje, ne bo pogubljen, temuč ima večno življenje." In Sin je spet z ljubezni do nas svojo kri prelil za nas do zadje kaplje. Ali more kdo še veči ljubezen imeti, kakor je ta, ki da življenje za svoje brate? Naj bi nas v zaupanji naše še bolj uterdil, stavi svojo ljubezen celo nad materno, memo ktere je vendar veči na svetu ne poznamo. On pravi: „Sion vpije: Gospod me je zapustil, Gospod je na me pozabil! Li more žena pozabiti svojega otročiča, ki ga je v bolečinah rodila, da bi se ga ne usmilila ? In če tudi mati pozabi na svojega otroka, jes na te pozabil ne bom; zakaj, glej! zapisanega te imam na svojih rokah." Kako bi se bilo z Jzmaelom v puščavi, kako z otrokom Mojzesom v jerbaščku v reko Nil izpostavljenim godilo, ko bi ju oče v nebesih varoval in rešil ne bil? Kako bi se bilo godilo vsemu Izraeljskemu ljudstvu zdaj v Egiptovski, zdaj v Babilonski, pa spet v Asirski sužnosti, ko bi božja previdnost ne bila nad njimi neprenehoma čula ? Ta previdnost pa, ki je Izraeljce iz krempljev Faraonovih rešila in jih po toliko čudežih v obljubljeno deželo peljala, ki je Danijelja v levnjaku in tri mladenče v razbeljeni peči brez škode ohranila; ali mar nad nami nič več ne čuje ? Skoraj gotovo vsak zmed nas iz svoje skušnje ve, da se je skrila njegova sreča, kakor solnce za oblake; pa na enkrat, ko je bila nesreča naj-veči, se je kakor po čudežu prikazala Gospodova pomoč. Da ti pa
previdnost Očetova zdaj veselje, zdaj žalost, zdaj zdravje zdaj bolezen, zdaj obilnost pa spet pomanjkanje pošilja, ravno to je v tvoj prid in zveličanje. Zakaj še le po bolezni veš dar zdravja prav ceniti, kakor po vojski še le spoznaš, kolika dobrota je mir po kraljestvih. Tudi viharji in hude vremena se verte s solncem in jasnimi dnevi. Zakaj, ko bi zmiraj solnce sijalo , bi se vse posušilo, ko bi zmiraj deževalo, bi sad zemlje ne dozorel ali pa od prevelike moče potonil. Le različno vreme dela rodovitno našo zemljo, in le po hudih urah se nam spet solnčni dnevi zde prijetnejši. Kakor pa viharji in hude ure k rodovitnosti zemlje in k našemu zdravju pripomorejo, tako nam ve božja modrost in previdnost stiske zavoljo časnega oberniti v zdravje naše duše. Zmiraj toraj, naj tepe ali boža, rani ali celi, zmiraj ostane naš Oče, v čegar naročije se smemo tako varno vselej podati, kakor se otrok poda poln zaupanja, da je pred vsem zavarovan, v naročje svojega telesnega očeta. Zato nam tudi Zveličar v naši vsakdanji molitvi priporoča reči: „Oče naš, kteri si v nebesih," zakaj že ta beseda „Oče" obsega vse milosti, dobrote in usmiljenja, kterih koli zamore pričakovati otrok od svojega očeta. Zato tudi jes vsem v kakoršnih si bodi stiskah zdihujočim ne vem boljšega tolažila priporočiti, kakor resno premišljevanje pervih besed Gospodove molitve: „Oče naš." — Učite se tega od revnega fantiča, ki je stal na pokopališči poleg novega groba, v kterem so počivali njegov dobri, ljubi oče. Pred malo dnevi so sem prinesli njih truplo 'in ga zagrebli v hladno krilo černe zemlje. Bil je zdaj fantič popolnoma sirota, ker pred več leti je zgubil tudi svojo mater, in zdaj so mu vzeti še oče. Kako britko je čutil svoj zapuščeni stan! „Oh , je zdihoval, zdaj tudi očeta več nimam! Boka, ki je za-me delala, in mi jesti dajala, je merzla in v grobu perhni. Nikdar več ne bom videl prijaznega smehljanja očetovega, s kterim so me razveselili, če sem bil priden. Usta, iz kterih sem toliko lepih naukov slišal, so za zmiraj zaperte. Nihče me več ne bo tako ljubil, kakor so me oče ljubili. Oh, kako grenko, kako hudo, kako britko je, ne imeti očeta!" Tako je sirota zdihoval, in solza za solzo jekapala na očetov grob. Z objokanimi očmi pogleda verh križa, ki je na njih grobu stal. Tu vidi angelja namalanega. ki je z eno roko proti nebesom kazal, v drugi pa deržal pisanje z besedami: „Oče naš, kteri si v nebesih!" Kakor uebešk žarek so te besede njegovo otožno in ob-upljivo serce potolažile, in ko si je solze obrisal, je sklenil roke in molil: „Oh, pa nate, dobri Bog v nebesih, bi bil kmali pozabil, ki si mi vendar še Oče ostal — tebe nisem še zgubil! Saj če si mi mojega očeta k sebi poklical, hočeš zdaj ti na mesto njih biti moj oče, ki me še veliko bolj ljubiš, kakor ljubi pozemeljski oče svoje otroke. Saj si nam svojega sinu dal za brata, in nas po njem sprejel za svoje otroke. Zatorej, Oče nebeški! ne zapusti me uboge sirote, bodi in ostani od zdaj zanaprej ti moj oče!" — Tako je molil in je bil potolažen, ter je v varstvu nebeškega Očeta vse skozi srečno
in zadovoljno živel. Še kot siv starček je to prigodbo drugim pripovedoval, in jih k enacemu zaupanju na Boga opominjal.
Sklep.
Tako si tudi vi vsi, kedar ste v stiskah in zadregah, te besede k sercu jemljite, in gotovo bote tudi vi v njih našli polajšanje svojega terpljenja in tolažbo v zopernostih življenja. Becite mu: Dosti je, da si moj oče; in da mi na pomoč prideš, govori za me moja potreba, govori tvoje usmiljeno očetovsko serce. Za me govori tvoja beseda, ki si rekel: „Kliči me ob času potrebe; jes te bom uslišal, in ti me boš hvalil." Tvoji previdnosti zročim dušo in telo, zročim vse, kakor imam. Tvoje je; ravnaj ž njim popolnoma po svoji volji. Jes pa ti hočem v žalosti in v veselji, v pomanjkanji, kakor v obilnosti hvaljne in zahvaljne pesmi peti, kakor Izraelj po svojem rešenji, Ecehija po zadobljenem zdravji, Job v svoji revščini in svojih bolečinah, Judit po zmagi nad Holofernom, kakor Caharija in Simeon. Z devico Marijo porečem: „Hvali moja duša Gospoda, in moj duh poskakuj v Bogu, svojem Zveličarju, ker je dal rešenje tvojemu ljudstvu." „Na Gospoda bom pokladal vse skerbi, ker njemu je skerb za me." Amen.
Pridiga ob slovesnosti bratovščine Marijine zaveze.
(Marija mati mogočna svojim otrokom; gov. J. G.)
„Zdaj tedaj otroci poslušajte me; Blagor njim, ki ohranijo moje pota . . . kdor mene najde , najde življenje, in prejme zveličanje od Gospoda."
(Preg. 8, 32, 35.)
(Konec.)
b) Mladeneč nadalje, ako hoče biti in ostati Marijin otrok, in častivec, mora biti sramožljiv! in nedolžen! — Glej, o kristjan, kako žalibog pogostoma, z grehom mladenči zapravljajo svojo nedolžnost, svojo čast, svoje zdravje, svoje življenje, in svoje nebesa! Glej, njih serca napolnjene so z nesramnimi misli, njih usta govori strašne kletve, nesramne besede pohujšljive pesmi done iz njih. Glej, kako se iz ene kerčme v drugo podajajo, kako se napolnijo s strupeno pijačo, kako z razuzdanim plesanjem Boga žalijo, kako z neusmiljenim, prav hudičevim veseljem morijo nedolžnost in devištvo, kako zapravljajo svoje dušne in telesne moči. O ko bi si
vendar večkrat v spomin poklicali besede sv. pisma: „Odložite dela teme in oblecite orožje svitlobe, kakor po dnevu pošteno hodite itd.
O mladeneč nikar tako se ne ravnaj! Marija, tvoja mati od tebe tirja, naj sramožljivo ravnaš; pomisli, da so tvoji udje Kristusovi udje, naj nikdar ne oskruni tvojega serca nesramna misel, tvoje usta naj govori le to, kar je pošteno in sveto, glej sramož-ljivost naj bo kinč tvoje mladosti. Pravi mladeneč nadalje ljubi in obrajta svoje stariše, nikdar jih z hudo, ojstro besedo ne žali, zvesto jim pomaga, vselej spolnuje njih želje!
c) In ti, o devica, ki si stopila v zavezo, da bi pod Marijinim varstvom živela pobožna, glej, da posnemaš ponižno svojo mater Marijo. Glej, akoravno kraljevega rodu, vendar je v hlevu kralja nebes in zemlje porodila, sama se imenuje deklo Gospodovo. O posnemaj svojo kraljico in bodi ponižna, nikar ne glej na ošabno, prevzetno obleko, da ne boš podobna pobeljenemu grobu, da ne skrivaš pod lepo obleko notrajno gnjilobo greha in hudobije, glej prevzetna obleka je grob čistosti, o nikar se na njo ne zanašaj, nikar na rudeče svoje lice ne, o podaj se na pokopališče, pomisli v kratkem tudi ti ondi trohniš, in kaj ostane od vse tvoje telesne lepote, od tvoje lepe obleke, od tvojega zdravja, o druzega ne, kakor prah in pepel!
Bodi sramožljiva in čista, po zgledu deviške svoje kraljice, pomisli, kakor na zerkalu pozna se vsaki dihljej, tako že vsaka pregrešna misel oskruni čistost tvojega serca. Glej, pri sv. kerstu si tudi ti prejela belo , lepo lilijo devištva, ta lilija, o veruj mi, ne cvete in ne raste ne po kerčmah in ne na plesiščih, ne med drugim spolom, in ne med ponočnim pogovarjanjem ; tam le umira in vene; lepo pa cvete in raste, in stoteren sad obrodi za nebesa le v samoti, v molitvi, v hiši Gospodovi, pri sv. zakramentih.
Glejte, preljubi! to so znamenja le poglavitne, po kterih spoznamo pravega Marijnega otroka, namreč, da živi po naukih ka-toljške vere, in da Marijine lepe čednosti spolnuje!
Kaj pa drugič Marija tirja od svojih pravih služabnikov?
a) Pravo spreobernj enje. O preljubi, vsi menda smo že pogostoma grešili, zgubili smo gnado božjo, zgrešili smo pravo pot v nebesa, namreč pot nedolžnosti, le še ena pot nam je ostala, po kteri se zamoremo zveličati, namreč pot prave pokore, in k njej ti pomaga božja gnada! In v čem obstoji prava pokora. Glej moj kristjan, da spoznaš svoje pregrehe, da si prav živo pred oči postavljaš vse hudobije, pomisli, da si ti, revna stvar, že tolikrat raz-žalil svojega najboljšega, najsvetejšega Stvarnika, svojega Očeta, ki te dan za dnevom obsipljuje z brezštevilnimi dobrotami. O obžaluj svoje pregrehe, podaj se k sodnijskem stolu božjega usmiljenja, k spovednici, spovej se ponižnega in skesanega serca namestniku božjemu svojih pregreh, odkri mu rane svojega serca prav odkrito-serčno, brez zvijač, in glej, kedar ti mešnik v božjem imenu go-
vorijo besede: Jes ti odpustim tvoje grehe v imenu itd., pojdi v miru, nikdar več ne greši! glej, božji mir, nepopisljivo veselje se verne v tvoje serce , ker spravil si se s svojim Bogom, s svojim Jezusom; potem pa moj kristjan, zapusti greh za vselej, zapusti pa tudi priložnost k grehu za vselej! Glej, hudobni tvoji tovarši so te dozdaj v greh zapeljali, oh loči se od njih, kakor od strupene kače, tebi so vzeli nedolžnost, mir vesti, nebesa, nikar se več ne podaj v njih oblast; glej priložnost v greh ti je bila znabiti ktera nevarna hiša, tam si se navadil pijančevanja, preklinjevanja, nečistosti, lenobe, oh ogibaj se tistega kraja in spomni se na Jezusove besede: „Kdor se v nevarnost poda, bo v nevarnosti poginil: „Glej, tvoja obleka je bila tebi in drugim v pohujšanje, o ko bi ti tudi bila ljuba in draga, ko lastno oko, odpravi jo, ker glej, ta obleka je bila mreža, v kteri je bila nedolžnost vjeta.
3. Akoravno je pa ta pot, preljubi, v nebesa jako težavna, trudapolna, vendar ne smemo obupati, ker, na vprašanje, kaj nam Marija poda,nam svojim o t r o k o m, odgovorim: pervič svojo mogočno pomoč. Glej, moj kristjan, ti zdihuješ pod težo svojih pregreh, o verni se v pobožni molitvi k njej, ki je pribežališče grešnikov, moli k njej, in prosi, in na njeno mogočno priprošnjo tudi ti zadobiš od Boga gnado in duha prave pokore. Glej, ako se hude skušnjave vzdigujejo, ako te obdajajo slabi tovarši in nevarni časi se ti bližajo , o zateči se k pomočnici kristjanov, in uslišan boš. Ako se čutiš zapuščenega, zaničevanega in zasramovanega, ozri se na Marijo in uči se terpeti od nje; kdo je namreč več terpel, kakor ona, lia ktero se obračajo besede sv. pisma: „Neizmerno, kakor morje, je moje terpljenje," glej, pod križem stoji, udana v božjo voljo, ona reče : Glej, dekla Gospodova sem itd. (Bevščina: Betlehem, Egipt, sv. Jožef rokodelec. Bolezen: terpijoči Kristus. Materne skerbi: Jezus; naj se to, če treba, bolj raztegne.)
Tako, preljubi naj se znajdemo v kterikoli stiski, revščini, žalosti, v dušnem ali telesnem terpljenju, vselej bomo pomoči in tolažbe našli pri njej, ki se po pravici imenuje: Tolažnica žalostnih.
In pride še žalosti polna, britka ura ura ločenja, od tega sveta, ura, ko bomo odgovor dajali od vsega svojega življenja, pride ura strašne sodbe, o takrat, takrat posebno zaupljivo ozrimo se na varhinjo umirajočih, in recimo: Prosi, o Marija za nas v smertni uri!
Pa le takrat, preljubi, smemo upati, da nam Marija pomaga, ako jo bomo v življenju prav častili, lepo posnemali, le takrat, ako ne bomo sovražniki z grehom Marijnemu božjemu Sinu, Jezusu Kristusu.
Sklep.
Tako preljubi, blagor vam, ki ste se združeni podali v mogočno varstvo mogočne svoje kraljice; blagor vam, ako bote združeni v molitvi, (vaša združena molitev predere oblake) molite tedaj prav stanovitno in goreče za se, da bi vaša ljubezen do Marije ne
pešala, ampak vedno rastla, da bi vaša krepost vedno močnejša postajala, molite eden za druzega, da bote uslišani; molite pa posebno še za terdovratne grešnike, za tiste, ki se še znajdejo na pregrešni poti, molite za nje, da bi spoznali svojo slepoto in hudobijo, da bi se ločili od greha, in Marijni častivci z besedo in djanjem postali; molite za nje, in uslišani bote, in vsi bodo se podali v hlev Jezusovih ovee, in tam bo ena čreda in en pastir Jezus Kristus ! Amen.
Družba sv. Mohora.
Družbina darila:
a)	Dve sto goldinarjev za obširnejšo izvirno povest, katera ne sme obsegati več kakor 5 tiskanih pol. Snov naj se opira in ozira na domače življenje, namen alitendenea naj ji bode nravno podučljiva.
b)	Sto in štirideset goldinarjev za štiri p o d u č 11 e spise raznega zapopadka, vsakemu po 35 gld., v obsegu l/s tiskane pole.
Najbolje ustrezajo družbinemu namenu: razprave o narodnem gospodarstvu , poduki iz pravoslovja in zdravilstva, čertice iz cerkvene ali posvetne zgodovine, potopisi, životopisi slavnih mož itd. Zlasti pesmi, izbrane zastavice, uganjke, smešnice in sploh spisi pošteno šaljivi bodo jako dobro ustregli.
Pisatelje pa, kteri za družbo pišejo, prosimo , naj ne zabijo, da njihovih spisov ne bere le peščica bralcev, temveč več nego 25.000 udov jih prebira, izmed bralcev pa pripada ogromna večina priprostemu ljudstvu, zato spisi nikdar naj ne bojo previsoki ali preučeno osnovani in sestavljeni. Ložej so priprostemu človeku um-ljivi, prej ga bodo podučili in mu blažili um in serce.
Rokopisi naj se družbinemu tajniku pošljejo do I. majnlka 1883 brez podpisanega imena, ktero naj se priloži v zapečatenem listu. Prisojena darila bodo izplačana na god sv. Mohora dne 12. julija 1883.
IV. Za prihodnje leto so družbenikom namenjene sledeče knjige:
1.	Življenje blažene Device Marije in njenega ženina sv. Jožefa. Spisuje Janez Volčič, župnik v Št. Marjeti na Dolenskem.
2.	„C e c i 1 i j a".
3.	„Z godovi na sv. katoljške cerkve" za slovensko ljudstvo. Spisuje dr. Ivan Križanič, prof. bogosl. v Mariboru.
4.	„Naše škodljive r a s tli 11 e" v podobi in besedi. Spisuje g. prof. Franjo Erjavec.
5.	„Slo venske večer niče".
6.	„Koledar družbe sv. Mohora za leto 1S84."
Oastite gospode poverjenike uljudno prosimo, naj se pri oglaševanji in vpisovanji udov blagovoljno ravnajo po tem-le navodu;
1.	Nabira drušnikov naj se sklene z zadnjim dnevom meseca februarja 1883.
Veliko dela in sitnosti napravljajo družbi taki udi, ki ob določenem času svojih letnih doneskov ne odrajtajo. Vse častite stare in nove družnike torej nujno prosimo, naj nikar ne zabijo, ob pravem času družbi pristopiti in letnino poverjenikom oddati, da bode tem mogoče, vse doneske vsaj do 5. marca z vpisovalnimi polarni vred v Celovec odposlati. Naj blagovolijo pomisliti , koliko dela je treba, prej da se tako ogromno število udov za imenik , za vpisovanje in razpošiljanje uredi; zakasnjenci redno delovanje mnogo zavirajo in se po njih mnogo časa nepotrebno potrati. Prosimo tedaj čč.gg. poverjenike, da prično družbenike nabirati takoj po prejetih bukvah.
2.	Letnina za vsako posamezno osebo ali ustanovo iznašal gl., dosmertnina za posamezne osebe, za farne in šolske bukvarnice pa in društva (hiše ali cele družine se ne sprejemajo več za dosmertne ude) 15 gold. na enkrat ali 8 gold. dvakrat v teku enega leta. Na oglasila brez denarja se ne bode ozir jemalo.
3.	Kdor pervikrat v družbo stopi, naj pove da je nov ud ; imena naj se zapišejo razločno in sicer iz vsake fare in po stanovih zapored.
Tudi dosmertni udje naj se vsako leto vpišejo, da se se njih imena ne spregledajo. Povdarjati imamo, da se dosmertni ud premeniti ne more in ne sme; naj se vsako leto zapiše tisto ime, katero je bilo vpisano od začetka. Lepo prosimo, število udov, deka-nijo in zadnjo pošto na čelu vpisovanjskih pol zaznamovati, ob koncu pa dostaviti, koliko je starih, koliko novih udov in po kateri poti naj se knjige ob svojem času odpošljejo.
Imena družnikov naj se pošiljajo z denarjem vred pod naslovom : „družba sv. Mohora" franko v Celovec do 5. marca 1883.
4.	Bukve se bodo razpošiljale meseca avgusta in septembra, po versti, kakor so škofije tiskane v „Koledarji."
Eazpošiljatev je uravnana tako, da vsaki ud svoje knjige vsaj do vseh Svetih sprejme.
Knjige naj se sprejemajo kolikor mogoče po č. dekanijskih in farnih predstojuikih. Voznino za bukve mora pa vsak ud sam plačati čast. gosp. dekanijskemu ali farnemu predstojniku.
Bukve naravnost po pošti naj prejemajo samo tisti družbeniki, ki jih po gori omenjeni poti dobiti ne morejo; letnini pa naj pri-plačajo še 20 kr. za kolek in razne stroške, ki jih taka pošiljatev družbi prizadeva.
Duhovniške zadeve.
Kerška škofija. Premil. gosp. knezoškof dr. Petrus Funder so 8. oktobra nove zvonove v Št Janžu na mostiču posvečevali.— C. g. Huter Jan. ml. je imenovan za začasnega kateheta in učitelja slovenščine na realki v Celovcu. V pervo leto je stopilo 9 bogoslovcev.
Ljubljanska škofija. Prež. g. Erjavec Matija je postal dekan Vipavski in knezoškofijski sovčtnik; g. Zarnik Matija je bil 22. t. m. vstanovljen za župnika v Srednjivasi v Bohinju. Preč. g. Z u-pančič Anton profesor pastirstva je imenovan konzistorijalni svetovalec. Preč. kanonik, Zamejic And. ostane izpraševalec iz vero-zakona v dotični komisiji za mestne in ljudske šole do 1885; kanonika preč. gg. pl. Premerstein Frid. in Zamejic Andr. sta postavljena pregledovalca cerkvenih računov pri škofijstvu. Č g. R a z-boršek Jož. je dobil faro v Gradu na Bledu. Č. g. Kadunc Franc je postal namestnik v Dragi, č. g. HI a dni k Janez kurat vGočah: čč. gg. Š1 i b a r Gregor kaplan v Šmartinu pri Kranju, Mekinec Fr. v Dobu, RotGotkard v Cerknici, Lavrenčič v Logatcu, Berčič Peter v Kočevji in Dolinar Fr. v Polhovem Gradcu. — Farni konkurs sta delala čč. gg. Novak Janez, kaplan v Mošnjah , pa Tavčar G., administrator v Weissenfelsu. — V bogoslovno semenišče je sprejetih 11. — Umerla sta: Kozjek And. v Šmartnu pri Litiji in Poženel Lovro kurat v Vrabčah. R. I. P.!
— Minulo je 700 let, kar je bil rojen veliki svetnik Frančišek Serafimski, začetnik treh redov. Frančiškanski redovi so to 7001etnico povsod dokaj slavno obhajali. O tej slovesnosti v Ljubljani poroča „Slovenec" tako-le: Tridnevnica sv. Frančiška Seraf. v frančiškanski cerkvi se je prelepo zveržila. Cerkev je bila ozaljšana, kakor o naj-večih praznikih. Silno veliko občinstva je bilo pri sv. obhajilu in pri opravilih; spovedovali so nekteri spovedniki še po 11 dopoldne zadnji dan. Opravila so bile častitljive. Velike meše so imeli preč. gg.: stolni župnik A. Urbas, prošt dr. Jarc in P. gvardijan Kalist (namesto oboi. preč. gosp. stoln. prošta J. Zupana.) Pridigali so zjutraj gg. Rozman, Kobilica in dr. Marinko; popoldan pa: kan. dr. Gogala, špirit. Flis in kat. A. Keržič, kteri je poslednji dan k sklepu po vvodu bral prelepo encikliko papeža Leona XIII. o sv. Frančišku, ki jo je sam lično poslovenil (gl. v „Dan." št. 40.) Nepremerljivo lepo je bilo tudi petje pod vodstvom izverstnega P. Angelika. Vsako serce je moralo biti ginjeno, še zlasti pri slovesu in po pontikalnih litanijah in blagoslovu mil. stolnega prošta Jož. Zupana, ko so na koru z mogočno častitljivostjo peli „Te-Deum" in nazadnje še za slovo priserčno pesem o sv. Frančišku. — Pač je umirjeno tudi marsiktero prej pobito in nesrečno serce in razveseljenih veliko število duš, ki so po cerkvenih odpustkih rešene iz ognja očiščevanja!
Lavantinska škofija. 8. oktobra so preč. kanonik in dekan Žuža Anton v Laškem tergu na Štajerskem obhajali demantno sv. mešo, ali 601etnico, odkar so bili za duhovna posvečeni. Občinski odbor v Žavcu jih je imenoval častnega srenjčana. — V semenišče je bilo sprejetih 12 gospodov pervoletnikov, dva graška gg. bogo-slovca pa sta stopila v drugo leto. Č. g. Jazbec Anton postane župnik in dekan v Mahrenbergu, č. g. Boheim Jan. župnik v Dolu.
Teržaška škofija. Č. g. Flegar Jož., zdaj župn. opravitelj v Gologorici, imenovan je za župnika v Šušnjevici. C. g. U r g i č Jos. duh. pomočnik v Škednju je premeščen kakor duhovni pomočnik v mestno bolnišnico v Terst. Katehet na c. k. meščanski šoli v Trstu je postal č. g. Sila Jakob do zdaj katehet na učiteljski pripravnici v Kopru.
Djakovo na Hervaškem. Premil. škof dr. Josip Juraj Stross-mayer je dokončal stolno cerkev, ktero je zidal na svoje stroške 16 let. Roženkransko nedeljo je bila posvečena. O tej slovesnosti piše „Slov. Narod" : Včerajšni veličastni uvod v cerkev Strossmayerja nep opisljiv. Velika cerkev vsa polna, ravno toliko naroda pa zunaj cerkve. Nad 100 duhovnikov. Škofija zagrebška mnogobrojno zastopana. Škof podelil je papežev blagoslov. Slovesen banket z več nego 100 kuverti. Škof nazdravi papežu in kralju. Veliko navdušenje in sviranje cesarske pesni po vojaškej godbi. Posilovič nazdravi v krasnej napitnici škofu. Ta nazdravi svojim ljubim gostom, posebno princu Sapiehi in dr. Riegeru, omenjaje nju velike zasluge za Poljake in Čehe. Sapieha in Rieger zahvalivša se s primernimi govori v svojem jeziku, poudarjata, kako Poljaci in Čehi zavidajo Her-vatom tacega moža, kakoršen je Strossmajer in zaterjujeta spoštovanje in ljubezen svojih narodov do Hrvatov. — Popoldne priredi „Kolo" škofu lepo kantato. Danes služi škof Posilovič svečano her-vatsko mešo na občno radost. Strossmayer nadaljuje svoj včerajšnji govor na slavo sv. Cirila in Metoda. Cerkev vsa polna. Krasno vreme. -— Včeraj posvetil je škof Posilovič cerkev. Množica naroda privrela je s trobojnicami, hiše okrašene — okolu 300 članov raznih društev z godbami in zastavami stalo je v verstah pred cerkvijo in škofijo. Cerkev polni se slovesno tiho. Deputacije zavzemo odredjene prostore. Cerkev napolnjena, zvonovi zazvone, topovi zagerme, divne orgije zaigrajo , komaj, da kdo diha. Glej ! Strossmayer stopa slovesno v svojo cerkev. Ta slovesni hip popisati ni možno. Kdor nij sam videl, ne pomagajo mu popisi. V pridigi naglasil je vladika, da je cerkev namenil jedinstvu svojega naroda, ker brez jedinstva nima bodočnosti, ter bode slednjo na tem svetu, pervo pa pred obličjem Vsemogočnega imel. Naj se Bog usmili njegovega naroda, naj ga zjedini! Mej pridigo bile so solzne mnoge oči, in vladiki prišle so solze. Ob jednej popoldne vzprejemale so se mnogobrojne deputacije. — 0 2 uri bil je banket na štirih krajih. Zvečer priredila so tri pevska društva vojaška in sisačka godba ovacijo. Danes služi peto hervatsko mešo Posilovič. Vladika nadaljuje pridigo. Tuji odličnjaki občudujejo ljubezen do Strossmayerja, osobito duhovniki. Vreme najkrasnije. Telegramov do zdaj došlo nad 400. Posebej so častitali presvitli cesar Franc Josip in sveti Oče Leon XIII. možu, kteri je daroval se po glasilki: Vse za vero in domovino. Bog poživi biskupa J. J. Strossmayerja.
Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einšpieler. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu.