m
_
i
S *1964
Vsak dan krompir
»Kaj -pa jeste tam po zapadni Evropi?« so vprašali našega možakarja, ko je bil na obiskal doma. »Oh, krompir! Vsak -dan ikrompiir . . .« j-e odgovoril in se nasmehnil. Za vse države 'to ne drfži.. Pač pa precej za severne države. Saj tudi pri nas v 'Sloveniji jemo krompir. Toda naše 'kuharice ga znajo tako pripraviti, da ni vedno na mizi, vsekakor pa ne vedno na isti način.
Po slovenskih krajih je bila doba, ko krompirja niso poznali. Največ se je razširil vdetih 1815 do 1'817, ko je zaradi zaporedne 'triletne slabe -žitne letine pritisnila — pri nas in drugod v Evropi — -laJkota, krompir pa -se je prav ta leta dobro obnesel. Ša dve drugi stvari sta ‘talko podpirali njegov napredek: po letu 1819 so za približno 10 let precej padle cene žitu, razen tega pa 'krompir -ni bil popisan v starih urbarjih (danes bi rekli davčnih predpisih) med starimi dajatvami, ki so jlilh morali dajati kmetje graščakom.
Najbolj se je -uveljavil krompir na Kranjskem. Največ so ga pr.idelailli na Dolenjskem. Na Gorenjskem je očitno slabše rodili. Na Koroškem so ga pridelali v razmerju z drugimi pridelki bolj malo. Tudi na Goriškem se ni zasidral. Večj-i pa je bil njegov delež na Spodnjem Štajerskem. Sredi 19. stoleltja je prišla nadenj neka bolezen, krompirjeva gniloba, ki mu je zelo škodovala. Leta 1845 so ga zaradi nje na Kranjskem pridelali le polovico. Z boljšo izbiro zemljišča pri sajenju in pri skrbni menjavi pridelkov se je pridelek krompirja spet dvignil, toda ile počasi. Višek je dosegel na Notranjskem in v kočevsko-ribniškem okolišu, kjer je 1870 dosegel četrtino njivskega zemljišča.
Izšle so „Zgodbe svetega pisma“
Starejši se radi spominjamo lepih Zgodb svetega pisma, iz katerih smo se -učili v nekdanji šoli pri verouku. Seveda j.ilh od leta 1945 ni bilo več mogoče nikjer dobiti. Sedaj pa se je posrečilo Družbi sv. Mohorja v Celovcu, da je izdala lepe »Zgodbe sv. pisma za šolo in dom«. Zgodbam stare in nove zaveze, povedanim na kratko in razumljivo, je dodanih še 20 poglavij zgodovine 'katoliške Cerkve. Knjigo krasijo 'tri barve in za čuda veliko slik iz Palestine, Svete dežele. Cena knjige je: 38.— šil. -j- poštnina. Knjigo našim družinam toplo priporočamo.
Lepo po slovensko
Pojasnimo besedo „čislati”, „v čislih imeti”! V času Trubarja so naši ljudje še govorili po starem: „čislo”, kar je pomenilo „število”. Sebastijan Krelj je zapisal na primer: „ ... kakor peska morskega, kateremu ni čisla (števila)”. Danes nobeden več ne reče „čislo” v pomenu „število”, pač pa še v pomenu: „šteti koga, upoštevati koga”. Čislati koga, v čislih imeti = upoštevati koga.
Kuharice dobro poznajo — korenje. Ali rečemo „dva korenja”? Ne. Rekli bomo „dva korena”, kakor rečemo „dva korenčka”
Maj — junij
10. 5. 1876 je bil rojen na Vrhniki pri Ljubljani na j večji slovenski pisatelj, Ivan Cankar. Njegova najboljša tlela so: Na klancu, Martin Kačur, Podobe iz sanj, Kralj na Betajnovi, Jakob Ruda in Hlapci.
29. 5. 1830 je zagledal luč sveta v Mengšu pri Kamniku Janez Trdina, ki je preživel zrela moška leta med Dolenjci in je v svojih spisih združeval pesniško bajeslovje, zgodovinsko resnico in živo sodobnost. Črpal je iz narodnega prtpovedova-
"ja-
28. 5. 1641 je bil rojen Janez Vajkard Valvasor, ki se je trudil, da bi bila njega slovenska domovina bolj poznana v svetu, tako, da je napisal in izdal znamenito narodopisno delo „Slava vojvodine Kranjske”. V njej popisuje šege in navade našega ljudstva.
15. 6. 1867 je rojstni dan slovenskega slikarja Ivana Groharja.
17 let -stara Slovenka iz Ljubljane, (ki je, že bila v tujini, tsi žel-i dopisovati z deklico izseljencev, nekako tako staro, kol je orna. Želi, da bi jo kmailu razveselilo kakšno pismo. Naslov nudi uredništvo. (18)
Sloveosikii hotel BLED v Rimu (Italija) in penzion DANILA vam nudita prenočišče in hrano, pa tudi zaposlitev, če kdo želi. Pišite na naslov: Vinko A. Levstik, direktor .in lasitnifc, via S. Croce in Gerusalemme 40, Roma (Italy).	-----'
5
Ogromni večiimi ljudii je trdba ročno ali umsko dellati.
Vprašamo ®e, ali more delo, predvsem poklicno 'delo, prispevati k razvoju in «popolnitvi posameznika? AH je It o rej delo, ročno ali um,siko, za človeka isredstvo, da postane boljši in popolnejši?
Odgovor izaviisi od pojmovanja, ki ga ima delavec sam o svojem ddlu, in od umevanja de.la tiiSitiHi, ki delavca najemajo in določajo delovne pogoje.
Izredne važnosti je tedaj pravilno pojmovanje dela.
Prvi majmik, praznik dela, nam daje lepo priložnost spregovoriti kratko besedo o tem predmetu. Skušali bomo prikazati, da more edino krščansko pojmovanje della postati temelj resničnega razvoja človeka.
+
O človekovem delu moremo razpravljati pod dvema vidikoma: 'gospodarskim in človeškim vidikom.
Gospodarski vidik
Pod tem vidikom smatramo delo kot čini-teij proizvodnje gospodarskih dobrin. V re.-du! S tem se strinjamo. A zmota se začne, kadar delo presojamo samo pod gospodarskim vidikom.
Kakšen je
smisel dela?
V to uso'dno skrajnost sta zašla ekonomski liberalizem in socializem.
Liberalizem je učil: »Pod gospodarskim vidikom se morajo delavci smatrati za stroje, ki dobavljajo gotovo količino proizvajalne sile in ki v povračilo zahtevajo gotove stroške vzdrževanja in obnavljanja, da se njihovo delovanje more vršiti redno in vzdržno« (De Molinari).
Enako socializem vrednote človeške osebe, njegove svobode in dostojanstva podreja in žrtvuje zahtevam proizvodnje.
Opozoriti moramo na dve posledici teh zmot:
1.	Ako je edini smisel in cilij dela čim boljša proizvodnja in ako je ta proizvodnja sad idela, zapademo pretiranemu češčenju dela.
Zato moremo v tisku zagovornikov omenjenih zmot brati naslednje:
»'Človekovo dositojanstvo je v njegovem poklicu dela«;
»delo je edino dostojanstvo človeka«;
»naše osnovno pojmovanje je, da ni nič izven dela in da mora delo biti vse.« (Leon Jouhaux, »Le Popuilaire«.)
2.	Delo je tako cenjeno zaradi proizvodnje in pred njo se mora delavčeva oseba in njegova družina umakniiiti v senco. Delo in
delavec sita tako vedno Ibalj poidrejena nalogi, ki jo je ihreba izvršiti.
Take «o zmote in njlilh posledice, v katere pademo, ako v delu ig.ledamo samo njegov goispoidaräki pomen in ga smatramo isamo koit sredstvo proizvodnje gospodarskih dobrin.
Človeški vidik
Ta drugi vidik, na katerega Cerkev neutrudno opozarja, pa poteka iz same narave defla in njegove vloge.
A. Narava človeškega dela
a)	Človeško delo je osebno.
b)	Človeško ddlo je razumno sodelovanje pri dejanju stvarstva.
a) človeško delo je osebno: je dejanje človekove vodje in njegovega razuma.
»Človek je bitje,« pravi Sertillange, »ki vtisne svojo miisiei in vloži svojo silo v nekaj, kar ga nekako podaljšuje — v delo. iNdihče ne more 'delavca odcepiti od njegovega izdelka ter ta izdelek meriti samo po teži dela; ta teiža dela jie vezana na neko misell, na neko osebo, ki (ima svoj naravni An nadnaravni smoter, vezana je na dušo in telo, ki hočeta bolje živeti. Naj torej človek ne loči, kar je združil Bog!«
Kardinal Višinski o svobodi
Poljski kardinal Višinski je v univerzitetni cerkvi sv. Ane v Varšavi nedavno povedal budi tole:
»človek ima od Boga dodeljeno pravico, da v svobodi ustvarja in se svobodno u-dejstvuje na znanstvenem, umetniškem in kulturnem področju. Vsak poskus, da se ga v tem prizadevanju omejuje, je nasilje nad njegovo duhovnostjo. Prav zato je bila v vseh časih borba za svobodo istovetna z borbo za resnico. Ti dve dobrimi sta v bistveni medsebojni zvezi.« ■
»Človek ima tudi pravico do čaščenja božjega. Danes se pa dogaja, da prav tisti, ki na vsa usta poudarjajo ,svobodo vesti’, v imenu te svobode z vsem možnim nasiljem in prevaro delajo na to, da bi odrasle in zlasti mladino oropali vsakega verovanja.«
Iz navedenega moremo 'Sklepati na tri. posledice:
Človek si v. načelu z delom ne pridobi novega dostojanstva, temveč on sam delu vtisne pečat odličnosti. Vir dostojanstva človekovega dela je v človeku in ne obratno.
Človeško delo, činitelj proizvodnje, ne more s kapitalom stati na isti ali celo nižji vrednostni stopnji. Nad kapitalom ima človeško delo tisto prednost, ki izvira od večje veljave človeškega elementa nad mrtvo stvarjo.
V pogojih in organizaciji dela je treba spoštovati dostojanstvo osebe, (ki to delo opravlja, ceniti delavčevo dušo in telo.
b) V luči krščanskega nauka je človekovo dello sodelovanje s Stvarnikom pri urejanju in dovrševanju stvarstva.
Kmet stavlja seme v zemljo in Bog daje rast. -Stvarnik mudi kamenje in zidar gradi stavbe. Rudar koplje rudo, ki jo je božja roka po svojih zakonih pred tisočletji zvarila v 'Osrčju izemljei. Učenjak odkriva in kroti silo, ki jo je Bog na čudovit način položil v atomska jedra.
»Mi z 'delom pridajamo to, kar še manjka božjemu stvarstvu, kakor s trpljenjem, kot pravi sv. Pavel, dopolnjujemo, kar manjka na Kristusovem trpljenju« (Sertillange, No-fcre Vde.)
»Delavec je na čisto poseben način podoba božja ... Med vsemi načini, s katerimi stvar skuša uresničiti božjo podobnost, je v naravnem redu najvažnejše delo, po katerem postanemo vzrok novih učinkov na svetu. Kaj je bolj božansko kakor biti božji sodelavec?« (Haessle, Le Travail).
B. Vloga dela
Vloga dela je trojna, ker je njegov cilj trojen:
1.	Oskrbeti potrebna življenjska sredstva delavcu samemu in njegovi družini. Zavarovati se za prihodnost s pridobitvijo vsaj nekaj lastnine ali s pravico ma pokojnino.
2.	Ročno in umsko delo je za človeka nekaj naravnega, je pogoj telesnega in duševnega zdravja. Stoječa voda se usmradi. »Lenoba je vseh grdob grdoba!« V delu človek osvobaja svoje neizčrpne zmogljivosti, ker pri urejanju zunanjega sveta napreduje tudi sam.
3.	Z delom more ölovek svojemu bližnjemu ,priskočiti na pomoč, pomagati graditi in 'utrjevati zdravo človeško družbo.
S tem delo stopi na socialno področje in more postati dejanje ljubezni. Čim bolj se prepletajo socialni odnosi, tem bolj prihaja do izraza socialni značaj dela. Naše delo pomaga drugim, družbi, da si morejo privoščiti potrebnih dobrin in usilužnosti.
Iz tega, da vsakdo dela za skupnost in uživa sadove skupnosti, sledi duh medsebojne odvisnosti, bratskega sodelovanja in pomoči.
Kar naše delo koristi našim sovrstnikom, ki jih ljubimo ali ki bi jih morali ljubiti, moremo to delo vršiti iz ljubezni do njih, z željo, da jim napravimo uslugo.
To naj bi. v nekaj stavkih bilo vzvišeno krščansko pojmovanje dela, bi med delavstvom na žalost še ni dovolj poiznano in sprejeto, a še toliko manj postavljeno v vsakdanje življenje in dogajanje.
Tega pojmovanja prav tako ne pospešuje sodobna organizacija dela.
Pa je vendar to pojmovanje tisto, bi ga mora vsak kristjan ne samo imeti pred očmi, temveč ga sprejeti kat vodilo svojega delovnega življenja.
(Prim. »Les Dossiers de 1’Aotion Sociale Cath.«, Mars, 1956).
Tako umevano delo bo brez dvoma v odlični meri prispevalo k razvoju in spopol-nitvi posameznika, stanov in družbe.
V-ko.
O ljubezni novega človeka
Kot na knillilh jie prišla, njen korak je bil ples in njena usta so žvrgoilela zadnjo popevko 'O ljubezni. Oči so j(i žarele, saj je bil pred njo odp.rlt širni svet. Ko so jo vpraševali po imenu, je vsakemu povedala drugo. Tudi za starost vsi je določila osemnajst let. Pa so le zvedeli, da je njeno pravo in edino ime Helena Trajan in da je stara dobrih štirinajst let.
Dober človek ji je pri neki družini poskrbel isllužbo, dela ni bilo veliko, le red so zahtevali in Ob času je morala biti doma.
Imela je prosto popoldne. Šla je v mesto na sprehod, kjer je kmalu srečala »prija-itdlja«, s katerim se je pred časom .spoznala. Povabil jo je v kino, na večerjo in zvečer k sebi na stanovanje. Ostala je tam vso noč.
Drugega jutra se je iz treznil a, ni si upala nazaj v službo. Solza ni bilo konca: vsega je bil kriv »on«, pa mu še dobro imena ni vedela. Seveda: sama ni ničesar zakrivila. Ni ji bilo žal, da je tako žalila dobre ljudi, bi so ji pomagali; ni mislila na posledice. Slučajno je ves »slučaj« prišel pred policijo. »On« je pobegnil v drug kraj, sama pa se je znašla na sodišču in v poboljševal-niici.
To je tudi primer novega človeka. Morda je na najkrajši poti v javno hišo, morda bo še našla pravo pot? Kdo ve!
Koliko je govorjenja, pisanja danes o svobodni ljubezni, s tujo besedo o »seksu«! To bi sicer prevedli po naše z besedo »spolnost«, pa vendar ta beseda ne izrazi tega, kar pojm sam vsebuje. Saj še (izraz »ljubezen« raJbimo za več stvari, talko za »caritas«, pa tudi za »amioir«; prvo pomemi bratovsko, krščansko ljubezen do bližnjega, drugo pa ljubezen med moškim in žensko.
Kaj je tega danes v svetu! Reklame kriče z nagoto, revije razkazujejo golo lepoto, v filmllh je strasti dano častno mesto; vse le zato, da privlačijo človeka. Včasih so rekli. d)a se za denar na svetu vse dobi; pa se zanj tudi vse stori brez vprašanja, ali je prav ali ni, ali morda komu škoduje, kot da je človek samo živali im trgovec.
*
Ločiti moramo med ljubeznijo in spolnostjo. Ljubezen je vedno v volji. Ljubim koga, ako mu dobro hočem. Tudi v zakonu se zakonca ljubita med seboj; v skupnem življenju živita za skupni cilj. Spolna ljubezen pa je iz žlez, je le čustvo združeno s telesnim užitkom. Nekako tako kot sladkorna skorja na kolaču, ki ima namen, da privlači. In vendar je kolač tisto., za čemer teži človek.
. Velika zmota današnjih zaljubljencev je prepričanje, da bo jakost njune privlacmo-
sti budi izagotovii'la itrajnost njune ljubezni. Žabo iljulbezen kaj Ikmalu lizplah/ne, ker ne liočijo med dulhovmim iin itelesniim, med tem. kar imamo skupnega 'z živialjo, in med tem, kar iknamio skupnega z Bogom.
Alko je ljubezen osnovana le na čustvu, potem mine, ko čustva ni več. Kar navadno zaljubljenci ljubijo, ni oseba, temveč njib lastni užiltdk, bo se pravi, da ljubijo le sebe. Prava ljubezen zahteva, da ljubimo drugega, ne pa sami ,sebe, svoje uživanje.
Ako zakonci »ljubijo« le bo Liko časa, dokler traja čustvo, dokler medsebojna strast v tesni zvezi s spolnostjo privlači, potem zakon traja le toliko časa, dokler traja privlačnost. Tako prideta kmalu pred sodišče, kjer je toižba za ločitev zaradi »krutega ravnanja« ali pa »neskladnosti značajev«. Žival pač ne gre na sodišče, ker mirna volje ne ljubezni. človek pa hoče opravičiti svoje ravnanje, tudi ko stori kaj napak.
Ni čuda, tda je v modernem Človeku »seks« nad ljubeznijo. D-asi vedno radii govorimo o razumu v sedanji dobi, o čudovitih rezultatih človeške iznajdljivosti, pa vendar vodi človeka danes bolj čustvo, ne pa pamet. Raj je (bilo tega v času vojne in revolucije! Čim človek popusti v razumnosti, se vda domišljiji. In ko več ne, misli:, potem pridejo v njegovo duševnost strasti, za katere se mu zdi, da jih ne more več obvladati. Erotične želje so nekaj, ob čemer se je najlažje naslajati, .saj so v tesni zvezi s telesnimi užitki. Tako postane »seks« najvažnejše v -življenju. Odtod -tudi neurejenosti v meds-eb-oj-milh -odnosnih.
Drugi vzrok 'nesrečne ljubezni je sebičnost. Če bi irahTi za sebičnost tujo besedo, bi ji rekli »egoizem«, ki vidi samo sebe ter -si sam kroji moralno postavo. Čim zavrže človek nadnaravni red, vero -v posmrtno življenje, nujnost plačila in kazni v nravnem redu, si -pač sam ustvarja svoj red, sebi postane sodnik, is-am .si kroji pravico. iSebičnioist pa raste; zdi se, da mu mora vse drugo služiti. Končno sam -sebi pove: »Vse sem jaz!«
Prav gobovo ne foj ravnali prav, ako bi zamotavali vsako ispol-nost, saj je po božji volji -dana naši naravi. Tudi Bog hoče, da ljudje žive v skupnem življenju, da se poročajo, da -se itäko nadaljuje vrsta ljudi. To-
da -kakor mora biti družba urejena, tako mora biti človek sam urejen. Pri njem mora biti duhovno n-ad tdlesniim, nagoni pod razum-om, čustvo vladano po volji. Ako »seks« prevlada cell-o oseb-n-o-st, potem je v čil o-veku nered.
Človek mora živeti po duhu, ker teži po večnosti. Drugače se -poniža na stopnjo živa-
li.	Ljubezen je kot ogenj, ki gori kvišku k soncu, da sveti in ogreva; ako se pa obme navzdol, uničuj«. Ljubezen, ki se ne dviga v nebesa, je na po-ti v pekel. V -zmoti so -tisti, ki misliilj-o, da je mogoče -dati telo brez duše, -saj sta neločljiva. Biti v duši zvest, čeprav ibi telesno zadostil drugemu, je nemogoče.
Vse, kar delamo, je povezano med seboj. Vsako dejanje poteka iz duše v zvezi s tdle-Siom. Če se telo in duša ločita, pomeni smrt. Kdor hoče ločiti »seks« in duha, pripravlja smrt.
Ničesar ni v našem razumu, kar ne bi prišlo preko naših -čutov. Telo je opora razumu. Sam po sidbi bi bil razum -slaboten, a vendar m-ora voditi voljo in čustva, da bo človek res človek in srečen.
Za-t-o je vse življenje v človdku naravnano na določen cilij. Srečo potem občutiš v razvoju osebnosti k cilju. Kdor nima ciljev v življenju, je nesrečen. Človek postane to, kar širna -rad, kar ljubi. Pravij-o, -da zakonci postanejo v polni ljubezni podobnii d-rug drugemu. Osnovo vsem temu -pa daje notranji, duhovni sivet.
Novi človek našega časa ne bo srečen, dokler ne b-o našel spet pota k osnovam življenja in ljubezni.
-nk
O Na nedeljo Dobrega pastirja, 12. aprila, je bil svetovni dan molitve in žrtve za duhovniške poklice. Že Kristus je dejal, da je treba moliti, da bi Bog poslal delavcev na svojo žetev. Mi Slovenci moramo pa še posebej moliti in tudi kaj dati za duhovniški naraščaj, saj je tako na Goriškem, Tržaškem kot na Koroškem vedno manj duhovnikov. Tudi med našimi izseljenci po zapadni Evropi je treba duhovnikov. Kdo bo nadomestil sedanje, ko ti obnemorejo?
„Verujem -
v Jezusa Kristusa . . .
ki je trpel pod Poncijem Pilatom, bil križan, umrl in bil v grob položen, šel v predpekel...«
Prej aili slej zadene vsakega človeka trpljenje, ibodisii telesno ali pa duševno, in končno ga čaika smrt. 'Človeški naraivi je lastno, da se skuša izogniti lej usodi, a ubraniti se je ne more. Zlasti trpljenje in smrt nedolžnih vzlbu j a v čilovelku upor: znova in znova vsita ja v srcu kljubovalno vprašanj e: Čemu tako?
Trpljenje je skrivnost.
Greh, izvirni in vsak osebni smrtni greh, pomeni izgubo posvečujoče milosti in odklonitev božjega vabila k ljubezni in prijateljstvu. Greh je atentat proti božji zamisli sveta in človeka ter njegove končne usode. Smrt in trpljenje sta 'le vidni, čutno doživeti poslediioi in sad nereda, ki ga je greh zasejal v človekovo razmerje do Boga.
+
Da vzpostavi prvotni red ljubezni in prijateljstva, je Bog poslal na svet svojega lastnega Sina, ki je postal človek; postal je v vsem nam enak, razen v grehu; tudi trpljenje in smrt je Jezus Kristus vzel nase. Božja ljubezen je določila prav temu trpljenju posebno viogp in pomen: sprava človeškega rodu z Bogom in odrešenje naj se izpolnli na križu, t
Sv. Pavel je v svojih pismih ponovno učil: »Človek Jezus Kristus je dal samega sebe v odkupnino« (1 Tim 2, 6), kajti »po svojem (križu nas je spravil z Bogom ...« (Ef 2, 2) in »is krvjo svojega križa je ostvanil mir« (Kol 1, 20).
+
Trpljenje in smrt pričakovanega Mesija so napovedali že preroki v stari zavezi; zlasti Izaija je v preroškem duhu zelo jasno opisal njegovo trpljenje. Zadnji prerok stare, zaveze, Janez Krstnik, je opozoril nekatere svoje učence na mimoidočega Jezusa z besedami: »Glejte, Jagnje božje!« in veliki prerok nove zaveze, Janez Evangelist ga vidi že v slavi poveličanega, a še vodno kot Jagnje, žrtvovano in darovano za odre-
V Lurd na Francoskem bodo tudi letos poromali Slovenci iz zapadne Evrope, Trsta, Gorice in Koroške. V Lurdu bodo v dneh od 12. do 17. julija. — Na sliki del udeležencev iz Nemčije na lanskem romanju.
šenje sveta, v čigar fcrvti so oprani naši grebli.
Vsi štirje evangelisti 'Opisujejo vživi, skoraj 'dramatični obliki, kaj je Kristus pretrpel im kako je na križu umrl. Kar beremo v evangelijih im kar v veni izpovedujemo, niso bajke ali legende, ampak 'zgodovinska dejstva. Vse to se je zgodilo, ko je bil upravitelj Palestine Rimljan Pomcij Pilat.
Kristusovo trpljenje se ja pričelo v Jeruzalemu na predvečer smrti na vrtu Getse-mani, kjer se je Kristus-človek, medtem ko je molil, zgrozil nad tem, kar ga je čakalo in kar je kot Bog imel jasno pred očmi. Človeška narava je trepetala v grozi pod težo trpljenja in pred strašno smrtjo. »Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« A prav v nasprotju s tragično Adamovo odločitvijo v raju je človdk-Kriistus sprejel božjo volijo: »Moj Oče, ako ne more ta kelih mimo iti, ne da ga pijem, zgodi se tvoja volja«
(Mt 26, 39, 40). Pioitoflažen liin pokrepčan z božjo moičjo je Kniisbus zmogel vzeti nase tolikšno trpljenje. Ko je iizpil mero trpljenja do dna, je pribit na ikniž umrl z besedami: »Dopolnjeno je« (Jan 19, 20).
Učlovečeni Slin božjli je po .silnem trpljenju umail za naše odrešenje.
+
Od tedaj je dobilo trpljenje smisel in nov pomen.
Sicer je trpljenje še vedno iživo opozorilo na iglreh in njega iziobo, ia lodkar ga je Kri-stus prostovoljno nase ivzel, je postal križ simbol IjurDeznii. Le Ljubezen si je mogla zamisliti tak način odrešenja.
Greh jiQ človeka ponižal; prinesel mu je trpljenje in ismrt. A Bog je prav to posledico
greha izbral za sredstvo odrešenja in zveličanja. Kristus Jezus je ,s svojim trpljenjem in s .svojo smrtjo na križu premagal greh: zadostil je nebeškemu Očetu za žalitve vseh ljudi. Vrnil mu je dolžno čast lin vsem ljudem odprl pot do večne sreče v hiši nebeškega Očeta. Do tega, da je izvršil to dalo odrešenja, je Kristusa nagnila ljubezen do nebeškega Očeta in do ljudi.
Kot Kristus, tako tudi krščanstvo ne poveličuje in ne išče trpljenja zaradi trpljenja, ampak le 'kot izraz ljubezni. Po Odre-šenlikovem zgledu in po njegovem za služenju je tudi trpljenje vsakega izmed nas pot ido zmage nad grehom in smrtjo.
Trpljenje, žrtev in odpoved je pot do ljubezni.	fp.
Krasni majnik že raziiva
; V mesec maju, iko vse zeleni in cvete, se zbiramo k češčenju naše nebeške Matere Marije. To majniško pobožnoist je naš narod imenoval po prelepi beli cvetici z opojnim vonjem: šmarnici. Pri tej pobožnosti poslušamo o Mariji, pri njej molimo in prepevamo lepe majniške Marijine pesmi.
Človeku je ljuba zemeljska mati. Zato razumemo, zakaj nam je draga tudi nebeška Mati. Posebno izseljenec na tujem, ko je daleč proč od 'zemeljslke matere, ki mu cesto ne more pomagati, še bolj čuti potrebo materinske zaščite dobrega Srca nebeške Matere, ki mu more pomagati.
Zato bodo tudi letos naša grla z vesoljem prepevala Marijine majniške pesmi; zato bomo tudi letos, kjer bo mogoče, opravljali majniško pobožnost.
Pri tem imejmo pred očmi zelo pomembno dejanje, ki se je 'Zgodilo ob koncu zadnjega zasedanja vesoljnega cerkvenega zbora v Rimu. To dejanje zadeva tudi nas. Škofje iz Jugoslavije, ki so se udeležili tega zasedanja, so se zbraiii ob starodavni podobi Matere božje v baziliki Marije Snežne in so tam islovesno posvetili našo domovino in naše ljudstvo brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
To dejanje je nadvse pomembno. Razumemo ga, če pomislimo, da je Marija sama v Fatimi izrekla željo po takih posvetitvah in po čaščenju Njenega ibrezmadežnega Srca.
Tega ni storila zaradi tega, da bi bila slavljena ona, ampak da bi bili mi deležni milosti, (ki jih potrebujemo. Bog želi deliti po Mariji vdlikih milosti v današnjih dneh. Pot, po kateri jih hoče deliti, je češčenje Ibrezmadežnega Srca Marijinega.
Zelo zanimiv dogodek v mednarodnem položaju je spor med ruskimi in kitajskimi komunisti. Kot vidimo, se ta rana, ki se je pokazala že pred časom, ni zacelila. Spor je sedaj izbruhnili javno na dan. Kam ho to privedlo, ne moremo prerokovati.
Se pa suče ta spor okoli Rusije in igra že desetletja nadvse pomemlbno vlogo v življenju narodov. In vendar bi med prvo vojsko tega nihče ne mogel napovedati, saj je bila Rusija talko malo pomemlbna dežela nekje ob robu Evrope. Tedaj že je v Fatimi na Portugalskem govorila Marija trem pastirčkom, ‘Luciji, Frančku in Jaciniti, o tej Rusiji, jim naročala moliti rožni venec in je povedala, da naj išiorijo po svetu pobožnost češčenja njenega brezmadežnega Srca. Vsled te pobož-nosti se bo Rusija izpreoTDimila in bo dana svetu dolga doba miru.
NaJši kraji so v zadnji vojni ogromno trpeli. Zato je razumljivo, da si naši ljudje ne žele več takega gorja. Žele si miru in da bi se v miru obrnilo na bolje. V skrbi za usodo svojih vernikov v današnjih časih so se naši škofje odločili za posvetitev naše domovine
c/hie.
Zvonovi zvonijo iz stolpa na gori.
Zvonijo, budijo v megleni se zori in kličejo, molijo:
»Ave Marija!«
Zbudijo se trate in temne goščave.
Zasijejo v rosi široke planjave — vetrovi prenašajo:
»Ave Marija!«
Popotnik samotni pod goro posluša.
V lepoti jutranji se dvigne mu duša.
Z zvonovi ponavlja spev: »Ave Marija!«
R., Francija.
Marijinemu Srcu. ßo,g ne -ostaja nikdar dolžan. Tudi na ito pomdbno dejanje bo odgovorili v tej ali omii obliki in ga milostno poplačal. Bodočnost bo pokazala način tega božjega plačila.
Potrebno j-e .sedaj, da se tudi mi pridružimo tej posvetitvi. Kaj se pravi posvetiti se brezmadežnemu Srcu? Posvetiti se Marijinemu Srcu se pravi: izročiti se v naročje dobri nebeški Materi, ki nas ljubi in na nas misli. S tem dejanjem pokažemo svoje spoštovanje in svojo (ljubezen do Nje, iki nam je -dala Odrešenika. Posvetiti se pomeni tudi obljubiti
Mariji, da se bomo odslej bolj trudili živeti v duhu krščanskega nauka. Treba .se je zavezati, da bomo odolej bolj čutili z Marijo tudi ob žalitvah, ki j,'Ih ljudje prizadevajo njej in njenemu Sinu.
Ko bomo častili v maju Marijo, se pridružujmo tej posvetitvi naših škofov! Izročajmo njenemu brezmadežnemu Srcu v varstvo sabe, svoje družine, našo izseljensko slovensko skupnost, naš naro-d in našo domovino. Ponavljajmo večkrat vzklik: Brezmadežno Srce Marijino, bodi naše -rešenje, bodi r-ešenje našega naroda!	zr-
Bili smo pri maši
Za veliko romanje Slovencev v Lurd so na Koroškem v Avstriji ter na Goriškem in Tržaškem v Italiji že zaključili prijavljanje. Prijavilo se je na Koroškem 150, na Goriškem 150, na Tržaškem pa 420 romarjev. Za tamkajšnje razmere je to lepo število. Lahko se sicer še vsak pridruži tem romarjem, ne bo se pa mogel voziti s posebnim skupnim romarskim vlakom. Organizacija posebnih vlakov tako daleč pač ni enostavna zadeva.
Tudi med izseljenci je precej zanimanja za romanje. Danes še ne moremo objaviti podrobnih navodil. Prijave sprejemajo izseljenski duhovniki. Tam lahko tudi zveste, kakšni so izgledi za skupno romanje in kakšni bodo stroški.
Romanje bo trajalo od 11. do 18. julija.
Po zadnjem velikem romanju Slovencev v Lurd je napisal škof dr. Gregorij Rožman članek v „Amerikanskem Slovencu”. V njem pravi:
Vsaka iromarska .skupina, ki prilde v Lurd, želi imettii mašo v vodini. Ker pa prihaja toliko romarjev, da morejo le velike skupine dohiti lastno mašo, Iki se here na oltarju v votlini prikazovanja, se morajo manjše zadovoljiti, da prisostvujejo pač katerikoli mašil, ki se tam daruje. Pridige pri teh mašah n‘i, da ®e pobožnost preveč ne zavleče.
Doživetje prve vrste
Maša v votlini ja lepo doživetje. Človek se živo spoaruni, da je na tem kraju Bernardka izrlla nebeško lepo Brezmadežno, se z njo pogovarjala, molila po njenih navodilih. Na ta kraj že sito iet prihajajo nešteti romarji iz vsega sveta, tu molijo in v duhu govorijo z Brezmadežno, ki ni kje daleč v nebesih, ampak na tem kraju nevidno sprejema prošnje, pozdrave lin molitve, da jih predlaga Jezusu, ki je blagoslovljeni sad njenega deviškega telesa. Isto njegovo Telo se daruje na oltarju in ga romarji v svetem obhajilu prejemajo pod podobo kruha. Po pozdigovanju začno duhovniki obhajati. Na oltarju je tabernakelj, ki ima vrata spredaj in vzadaj, da mašnika nič ne moti, ako drug duhovnik vzame ciiborij iz tabernaklja ali pa nazaj prinese in v tabernakelj zapre.
v Lurški votlini
Neločljivo združena
Vernik, ki prejme obhajilo, se prvi hip zatopi v Jezusa, ki je v njem resnično pričujoč, potem pa dvigne oči h kipu Brezmadežne in se njej zahvali, da nam je dala Jezusa, Jezusu pa v zahvalo daruje Marijo, njegovo Mater, in vso njeno ljubezen in njene molitve ter ga prosi: Gospod Jezus, daj mi milost, da bom tvojo Mater tako ljubil in častil, kakor iti želiš, da bi jo. Jezus in Marija sta neločljivo združena. Po božjem načrtu odrešenja se je morala druga božja oseba učlovečiti, postati pravi človek, ki je član človeškega rodu, ki izhaja iz Adama jn Eve, torej je Odrešenik moral imeti človeško mater. Brez matere bi ne bili mogel postati človek; brez Marije ne Wi imeli Jezusa. Pa tudi Marije, božje Matere, ne bi bilo brez Jezusa. Kar je in kakršna jez vsemi odlikami čistosti in svetosti, je Marija le po Jezusu in zaradi Jezusa. Kdor veruje v učlovečenega Sina božjega, veruje tudi v božje materinstvo Marijino. Marija vodi k Jezusu, Jezus pa nas uči ljubiti in častiti svojo Mater.
Ali protestantski očitek drži?
Protestanti nam katoličanom očitajo, da potiskamo Jezusa preveč v ozadje in ga nekako preziramo, ker preveč častimo Marijo im jo postavljamo v ospredje svojih pobožnosti. Ravno narohe je res! Ker častimo in ljubimo Manijo, zato še bolj ljubimo, častimo in molimo Jezusa, njenega božjega Sina. AH mar protestanti Jezusa zato bolj častijo in molijo, ker Marije ne časte? Kdo časti Jezusa bolj, katoličani ali protestanti? Mi imamo sveto daritev maše, pri kateri Jezus po službi mašnika spremeni kruh v svoje telo in vino v svojo kri, prav tako, kakor on po zadnji večerji; protestanti te daritve nimajo in Jezusa pričujočega ne morejo moliti tako kakor ga mi pri vsaki maši. Mi imamo v tabernaklju shranjeno presveto Rešnje Telo in verujemo, da je živi 'in pravi Jezus, Bog in človek, pričujoč; da z nami in med nami živi in mi ga molimo in sprejemamo v svetem obhajilu. Protestanti tega nimajo. Mi katoličani mulimo Jezusa v hostiji navzočega: imamo svete ure in razne pobožnosti k pre-
svetemu Rešnjemu Telesu, kakor 40-urno pobožnost, celoidinevno češčenje, nočno adora-cijo, procesije sv. Rašnjeiga Telesa, evha-niistCične ikongrese vtd. Nobene Iteb pobo'žnosti protestamtii nimajo, ker nimajo Jezusa med seboj.
Mi čaisltimo Mamijo, z Marijo pa častimo Jezusa, kakor ga je ona moliila, fco ga je v jaslice poiložiila. Kakor je ona počastila svete rane na njegovem izmučenem truplu, 'tako jih z Marijo mi počastimo ts skesanim srcem. Zaradi Marije lin z Marijo Jezusa še bolj ljubimo in molKmo in ga bolj pogosto prejemamo.
Vse to dokazuje Lurd vsak dan!
za naše može
Iščem kralja v človeku
Nekoč sem bil na obisku pri visokem dostojanstveniku. Ta se je slučajno zaradi neke nevalžne zadeve tako razburili, da je kar barve spreminjal. Kar cepetal je En izgubljal razsodnost. V tistem trenutku je izgubil v mojih očeh vse svoje dostojanstvo. Majhen in kar smešen se mi je zidek Takrat sem se spomnil anekdote o pruskem kralju.
Za pruske kralje je znano, da so bili trdi in osorni ljudje. Zlasti je bil znan Friderik Viljem IV., da je bil razburljive narave in se naglo raztogotil. Nekoč se je bil zopet zaradi čisto neznatne malenkosti besno razburil. Ravno 'tedaj stopi v sobo kraljica; ko vidi razjarjen kraljev obraz, začne po sobi sem in tja hoditi, kot da nekaj išče. On jo nahruli: »Kaj 'iščeš?« »Iščem kralja v človeku!« mu odgovoni kratko. To ga je streznilo. Zavedel ,se je, kako klavinno podobo človeka je razodel v svojli togoti, talko da kralja in njegovega dostojanstva v njem ni bilo več najti. Kako naj bi videla kralja-vladarja v človeku, ki ni zmogel biti vladar niti nad samim seboj!
Ta zgodba na račun pruskega kralja velja v spremenjeni obliki za vsakega človeka, kadar se spozablja lim tako onečasti svoje človeško dostojanstvo.
Človek je »krona« stvarstva. Vsak, ki najde pravo ravnotežje do samega sebe, je ka-
kor nekronana Voličina. Dostojanstvo poštenosti, kreposti, svobodnosti in nesebičnosti, s katero preraste sebe in okolico, ožarja njegovo osebnost. Dviga ga ne le nad ves neosebni, zgolj živalski svet, ampak ga napravi vzvišenega gospodarja položaja tudi v vseh človeških zadevah, kjer se povprečni človek že davno spozablja.
Naravoslovec Abauzbt je v Ženevi 27 let opazovali pojave zračnega prlitiisfca na barometru in jih sproti na lističe 'zapisoval. Nekega dne, ko mu je sobarica pospravila sobo, vidi, da teh lističev mli, im jo vpraša: »Kam si pospravila lističe pni barometru?« Ona: i»Bili so zamazani, pa sem jih pokurila in položila tja nove in čiste.« Učenjak je stisnil zobe, prekrižal roke in zadržano mirno reke1!: »Uspehe 27-letnega dela isii mi vrgla v peč in uničila! Drugič se ne dotakni več nobenih lističev v tej sobi.«
Dostojanstvo osebnosti je zmagalo v možu v trenutku, ko bi marsikdo na njegovem mer-«tu »izgubil« živce in z njimi tudi svoje dostojanstvo.
Danes, ko se vedno bolj poudarja enakost vseh ljudi med seboj, se tudi vedno bolj poudarja človekovo osebno dostojanstvo in veličina. Vzporedno s tem pa v enaki meri padajo s prestola kraljevska veličanstva, ki so jih predstavljali večkrat ljudje brez vsakršne osebne veličine. Kraljevsko, t. j. neodvisno osebnostno dostojanstvo danes vzgajamo in iščemo v vsakem človeku.
Dr. Anton Trstenjak
■	Poljski kardinal Višinski je odločno nastopil, da nerojenih otrok nima nihče pravice ubijati, ne država ne posameznik. Primerjal je tako postopanje nacističnemu pobijanju Poljakov. Pre-kinjevanje nosečnosti škoduje tudi ženi.
■	Nad 300 misijonarjev in misijonark je sudanska vlada izgnala iz južnega Sudana, ker bi rada poganske kraje pomohamedanila. Omenimo, da je v teh krajih v prejšnjem stoletju deloval naš misijonar dr. Ignacij Knoblehar. Žalostno je tudi to, da se svet nad tem ukrepom sudanske vlade nič ne zgraža.
družina in vzgoja
Čistost ni škodljiva . ..
Nedavno je na Švedskem 140 znanih zdravnikov, med njimi ifcuidi :sam ikraljevii zdravnik, poslalo krailju Gustavu Adolfu ispome-nioo, v katani ga pozivajo, »naj stori naglo korake za omejitev spolne prostosti, ki je nevarna življenju in zdravju naroda«.
Zdravniki so v ispomenici opozorili na silen porast spolnih bolezni posebno med mladino, pokazali na spalno vzgojo po šolah, ki cesto zavaja na nedovoljena pota, namesto da bi le vršila svojo nalogo. Zdravniki so poudarili, da »čistost ni v nobenem pogledu škodljiva zdravju«, in izjavili, da je »zakon med enim možem in eno ženo s skupno odgovornostjo za otroke naraven red človeškega življenja«. Dolžnost šoli je, da mladino v tem duhu tudi vzgajajo.
Eden od podpisnikov spomenice, dr. Sigurd Elvin, je lizjavil: »Mladi ljudje na Švedskem ni,so srečni. V njihovi vzgoji manjka Desetih božjih zapovedi!«
Na Švedskem je že pred leti zmagal nazor kulturnih skrajnežev in brezvercev, naj šola ne vzgaja v starem smislu, ampak mladega človeka seznanja z znanostjo, ga »prosvet-Ijujie«, moralno vzgojo pa naj prepušča staršem in cerikvi. Svobodna ljubezen in spolna svoboda, ki so jo nekdaj propagirali v Sovjetski zvezi lin drugih komunističnih deželah, pa jo kasneje strogo omejili, je postala švedski »način življenja«. Prinesla je neštetim p o edincem veliko nesrečnega življenja. Gornja spomenica je zadela seveda na vali odpora »prosvetljenih«, pa je vendar sprožila narodno debato. Spolna razbrzda-noist je v nesrečo poedincem, narodu pa pripravlja pogin. Brez spoštovanja moralnega reda ni zdravja!
Najlepše roke
(Indijska narodna pripovedka)
Na obali reke Džamne so sedele tri žene, igrale so se z vodo in ena drugi hvalile lepoto svojih rok. »čudovite so moje roke!« reče ena. »Moje so še lepše,« pohiti druga. »A moje so najlepše,« dostavi tretja.
Medtem pride mimo lačna, hroma starka in zaprosi za nekaj hrane. Toda one ji ne dajo ničesar, temveč jo vprašajo: »Povej stara, katera od nas ima najlepše roke?«
»Preden vam karkoli odgovorim, moram nekaj malega pojesti,« tiho reče starka in odide dalje. Kmalu je zagledala neko ubogo vaščanko. Vsak dan je delala na polju in koža je bila od sonca povsem črna in nagubana. Starka ji reče: »Lačna sem! Če imaš kakšen zalogaj, daj mi ga!« — »Vzemite, mati! Nimam mnogo, toda polovico le vzemite!« reče vaščanka. Starka je pojedla, napila se je vode in se zahvalila ženi. Prijela jo je za roke in jo peljala k trem uglednim damam in rekla:
»Sedaj vam bom povedala, katere roke so najlepše, črne roke te vaščanke, ki so nahranile mene, ubogo starko in hranijo mnoge druge, so tisočkrat lepše od vaših belih, nežnih rok, ki ne delajo ničesar!«
Ofroku daj dela!
Dober pripomoček za vzgojo otroka je zanj primerno delo. Otroci naj ne bodo ni-kolii brez posla ali samo pred televizijskim aparatom. Dokler so majhni, naj se igrajo s preprostimi igračami, po možnosti samostojno, brez pomoči 'odraslih.
Ni potrebno, da bi imeli otroci polno sobo dragih igrač. Česar je preveč, se otrok hitro naveliča. Kar ga deines mika in veseli, to leži morda že jutri pozabljeno alfi celo polomljeno v kotu.
Otrok se ne zavoda, da imajo starši z nakupom teh igrač stroške in da trpe škodo. Denar mu je brez vrednosti, darila brez cene. S tem se otroci nauče potratnosti in razsipnosti, da tudi kasneje ne cenijo lastnega zaslužka. Zato jih navajajmo k skromnosti, da se bodo znali razveseliti že najmanjšega darilca.
Ni trdba, da bi se otroci samo igrali. Mala dela v hiši naj jim bodo v prijetno razvedrilo. Ko so še prav majhni, naj pomagajo materi pospravljati, snažilti, pomagati v kuhinji ali na vrtu, streči odraslim. Lahko brišejo prah, prenašajo razne stvari, prinesejo copate itd. Taka opravila vesele otroke bolj kot dragocene igrače in ponosni so na svoje delo, ki je izvrstno vzgojno sredstvo.
Otroci naj limajio 'igrače, svoja učila, svojo oMelko ,in 'Olbutev v najlepšem redu. Red je vsakomur neobiho'dno potrdben. Navadno pazijo matere v item oaiiru samo na ddkilice: dedkom streže mamica, streči jim morajo sestrice, ikar je napačno. Če se vedno sukamo Okoli njliih in jih strežemo, jim nehote vcepimo tisto čudno »moško vzvišenost«, katere ise ne aznebe nikoli. Streči jim mora najprej m,ati in sestre, nato žena in hčerke.
Zato naj tudi dečki delajo v hiši isto kot deklice, ne bo jim v škodo in sramoto. Tudi fant mora znati pospravljati, pometati, svojo obutev, obleko lin perilo v redu imeti ter končno tudi kako malenkost zašiti. Tako bo izginila tudi tista moška nesamostojnost, fci se pojavi, če mora moiž sam prinesti na mizo isfcodelliico kave ali se mu odtrga pri suknji igumlb.
Mati skrbi za otroka tudi v tesm, da navaja otroke k delu že v zgodnji mladosti.
kotiček za žene
Gospa Majda svefuje
POVEJ PO PRAVICI!
(Indi jiska narodna pripovedka)
Po popoldanskem pospravljanju v kuhinji sedli mama s plletenj<ein na balkonu in uživa toplo pomiladansko tsonoe. Blažen mir je v stanovanju. Ivanka je po kratkem popoldanskem spancu vzela lopatko, vedroe in sitce in Stekla na dvorišče. Zdaj se s sosedovo Mantieo igrata v peskovniku. Mama lahko na balkonu .sliši njuno čebljanje. Iz nasproti ležečega stanovanja se tu pa tam skloni soseda, pogleda za otrokom din se prijazno nasmehne sem čez. Mama zadovoljno prede svofje misli: pdhiteti mora s tem pletenjem, Ivanka potrdbuje novo jopico že prav nujno-, prišla ji bo prav tudi poleti... In ko z mislimi ravno dospe do letnega dopusta, pretrga rezek krik mirno popoldne. Mama skoči k -ograji, pri iso-sedov-ih 1-oputne okno in obe zaskrbljeni ženi -opazujeta prizor v peskovniku. Tam -se j-e iz mirne igre razvil divji prepir, tki -ravno prehaja v nič kaj dekliški pretep. Ob-e punčki rdečih obrazkov vrešči-
Našim rojakom v Parizu je gotovo poznana ta kapela Marijinih prikazovanj na Rue du Bac. Dr. Jakob Kolarič je za letošnji maj izdal obširne Šmarnice „Marija v znamenju čudodelne svetinje”, v katerih popisuje zgodovino tega kraja. Nekaj izvodov te knjige ima Družba sv. Mohorja v Celovcu še na razpolago.
ta, drobne nožiče -cepetajo po pravkar pečenih potičkah iz peska, pravi vrtinec majhnih -otroških telesc; in zdaj je Ivanka močnejša: z divjo kretnj-o po-rine prijatelj ico v p-asek, ji s -srditim: »Bom že mami povedala!« pokaže jezik in že je na poti -domov. Maminega miru je konec, žal budi njene dobre volje.
»Ti otroci, -ti presneti otroci! Seveda, tale sosedova Marta, to ni prava družabnica za Ivanko!« In še predno je otrok doma, še prodno j-e premiisilila ves ta nesrečni prepir, je mama Ivanko že popolnoma oprostila, glavni krivec je Martiča. K-o punčka stopi v stanovanje — njen jok je ravno naraste! v -pravo tuljenje —, s-e mama vsa usmiljena skloni k njej: »Ja vidiš, vidiš, saj ti pravim, da Martiča ni pridna punčka. Kajne, kako te je tepla, -ti revica m-oja, bi! Pridi, dobiš .bonbonček!« V svojem pristranskem usmi-
Ijanju me opazi iobrčukovega pogleda, öuden pogled jie to, pogled, iki da miislitli. Očke, ki plavajo v solzah, so ;za hip začudene, potem pa zasijejo v grdi luči, kot foi hotele reči: »Tako je torej treba?!« In ko se lusteca Silad-kaijo z ibombonom, že otrolšlka domilšlljija niše dogodek čisto po svoje iin prav malo resnici podobno. Da, in tudi talko, kot želiš mama. Saj jo je prav ona speljala na to pot laži.
Ne dolgo nato korakata razjarjena mama in zmagoslavna Ivanka čez dvorišče mimo zapuščenega peskovnika v sosednje stanovanje. Kakšen je konec tega lepega pomladanskega popoldneva? Soseda, ki otroškega prepirčka ni vzela resno, je sprva 'začudena, potem pa jezna in užaljena, ko mama svoj srd izlije na Marto. Beseda da besedo, sosedi sta sprti, družini se menita z mrzlimi pogledi, Ivanka je izgubila tovarišico pni igrii. In zakaj vse to?!
Kako vse dnugače bi lahko ravnala mama, mirneje, premiišlljieno! Jokajočo Ivanko najprej pošlje v kopalnico: »Umij si obraz in roke, potem pridi k meni in bova govorili!«
Sveža voda kar pomiri razburjenega otroka. Tudi mama utegne zbrati misli in, ko punčka hrlipalje opisuje dogodek v peskovniku, ne vrta vanjo z vprašanji; prav mirno
Bolnik z rakom
Sedaj so trije načini, s katerimi se da rak v mnogih pnimerth ozdraviti ali zaustaviti: kirurgija, radijsko obsevanje z X-zarfci in pa zdravljenje z izdnaviilii ali kemoterapija.
Kirurgija je odstranjenje raka z izrezom, obenem s sosednim tkivom in morebitnimi ugotovljenimi posevki. To zavki od vrste in razvoja raka.
Obsevanje z radijem ali z X-žarki je v bistvu uničenje raka ali poskus uničenja.
.Zdravljenje z zdravili postaja dobra pomoč iza podaljšanje življenja in precej pomaga rakastemu bolniku, da lažje prenaša bolezen.
Ti načini zdravljenja raka med seboj ne tekmujejo. Vsak od njih se 'uporablja, kjer se midi, da dotični način zdravljenja donaša bolniku najvelčjo kotnkt. Včasiih se uporab-
jo opominja: »Veš, Ivankica, prepir je grda reč, kar izogni se ga! Poglej, vsa krivda gotovo ne loži na Martki. Kar pozabi njeno krivdo, pa bo tudi ona pozabila tvojo. Kako grdo si jo ti pahnila na tla in pa tisti jeziček, kajne, to ni trlo lepo. In pa veš, tale tvoja jeza ti bo težila šilček, da ne boš kar nič več vesela. Tudi tvoj angelček varuh ne! Zdaj si gotovo zakriva očke, da ne vidi te jezne punčke.«
Ivanfcihe misli ise ob teh besedah preusmerijo k žalostnem angelčku. Ob misli nanj ji očke zaplavajo v novih solzah. Mama to vidi, mama razume, mama pomaga: »Veš. kaj storiva? Danes sem kupila lepa jabolka. Izberi dve: za Marto eno, drugo zase, pa steci k njej in bodita si dobri!« Ivanka je srečna. Z obema sadežema steče k sosedovim in kmalu sedita ohe punčki na klopi ob peskovniku, grizeta sočni jabolki in delata načrte o novib peščenih potičkah. Prepir je po-zalbljen, pokopan za vselej. Mama spet sede k pletenju, z nasprotnega okna jo .sreča nasmejan .sosedin pogled. Par mirnih, dobrih besed, samo nekaj prisrčnih stavkov je otroku pokazalo pravo pot, ne pot laži in krivičnega 'obsojanja, pač pa pot odpuščanja in medsebojnega razumevanja. Kako preprosto, kajne?	(Dalje prihodnjič)
— ne obupaj!
Ij alta dva načina zdravljenja istočasno, včasih celo vsi trije, da bi skupno dosegli naj večji uspeh.
Rak se splošno smatra za težko, neozdravljivo bolezen, ki prej ali slej povzroči smrt. To ne odgovarja vedno r.esniiioi.
Marsikateri rak se da ozdraviti na ta ali drugi način, pri nekaterih osebah pa že razvijajoči se rak preneha dalje rasti in kar naenkrat ga ni več.
Rak je najtežje ozdravljiv v mladih letih, kjer se marsikdaj že po nekajtedenskem raku ne da zaustaviti kljub raznim zdravilom, operacijam ali pa obsevanju z raznimi žarki (n. pr. radijem).
Piri ljudeh v letih rak postaja navadno vedno lažji in traja več let ali oda desetletja, ne da 'bi on sam povzročil smrt.
Za ikoižnega ra'ka pa sploh velja zlasti pri ljudeh, ki iknajo že precej križev, da je tak rak dolgotrajen, samo piri miru ga pusti! Ne praskaj se tam, ne drgni kožo ob vsaki pri-lložnoisti ali če kaj premiišdjiujeiš.
Tudi raka na eni ali drugi strani pljuč ne draži z raznimi obsevanj i in operacijami delov pljuč ali ene cele strani. Saj še zdrava oseba kmalu podleže, če ji odstranimo iz raznih razlogov celo vrsto reber .in polovico pljuč. Tem hitreje se to zgodi pri bolni osebi.
Saj je že .splošno znamo, da se iiz vsake naše stanice ali celice lahko razvije rakasta celica, ki kaj kmalu okrog sebe širi rakasto tkivo.
Kljub raznim novim »iznajdbam« raznih virusov ali izredno majčkenih in z navadnim mikroskopom nevidljivih kali ali mikrobov še vedno velja ugotovitev, da je začetku raka krivo raznovrstno draženje.
Rak ni nobena nalezljiva bolezen, ni deden, se pri večini ljudi sploh ne razvije.
Poleg reševanja življenja je važno tudi reševanje duš. Umrli bomo vsi. Navadno so pri nas .priletni kmetje umirali za težko pljučnico, iza šenom, za težkimi poškodbami pri raznih nesrečah, za srčno ali možgansko kapjo. Pametni domači ali sosedje so imeli tako še par ur ali nekaj dni časa, da so poklicali duhovnika, ki je tako osebo pripravil, da je bila duša rešena.
Največkrat je po mnenju zdravnikov neo-
zdravljiv rak notranjih organov. Zdravruiko-/a dolžnost je, da v primeru takega raka obvesti domače in jim .pove resnico ali pa pove to previdno bolniku samemu, da .se more ta pripraviti na smrt. Pomisliti je treba tudi na bolnikovo dušo, da morejo otroci ali druge osebe pravočasno poklicati duhovnika, ki bolniku prinese najboljše zdravilo za rešitev duše. Saj je zaradi tega naš Odrešenik umrl, da bi bile naše duše. rešene.
In če rak traja dalje, pa je neozdravljiv, ali ni to posebna milost? Tem lažje se je pripraviti za večnost, za našo rešitev in večno življenje.
Ne obupujmo, četudi smo (bolni resno, saj sta Marija in dobri Bog ob naši strani. Par let več ali manj na zemlji, samo da dosežemo po zemeljski smrti to, za kar smo ustvarjeni.
Svojcem bolnika pa daje Bog priliko, da delajo zanj dobra dela in s tem izpolnjujejo božjo zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!
Dr. Val. Meršol
Naj je Soča nas zibala ali Save bistri tek, vendar na Slovenskem stala nam je zib’ka mladih nog.
Narodna
Pristavo — kos sveta — so kupili cleve-laO'dsikii Slovenci v Združenih državah in jo sedaj počasi urejajo, da bodo llahfko poleti prebili na čistem zraku prijetno popoldne in imeli tam tudi svoje prireditve na prostem. V februarju so imeli člani občni zbor, ki je pokazal, da je bila na pristavi v preteklem letu živahna aktivnost. Veliko cest so popravili, jih polili z asfaltom; uredili so prostor za parkiranje avtomobilov in očistili vinograd ter sadnli vrt. Bilo je tudi že več lepih prireditev na pristavi. Zgraditi pa nameravajo tudi kopališče, Vsak član naj bi v ta-naimen prispeval 150 dolarjev.
Trinajsto misijonsko veletombolo so imeli
12.	januarja v Buenos Airesu v Argentini. Ta prireditev naj bi prinesla 1.000 dolarjev dobička, ki bi jih poslali raznih slovenskim misijonarjem v Aziji in Afriki. Za glavno tombolo so postavili po želji pet res vrednih stvari: ali televizijski aparat ali hladilnik ali jedilnico ali šivalni stroj ali-radijski aparat, kombiniran z gramofonom. Dve uri je trajala potem vesela »napetost« te misijonske prireditve, ki se je je udeležilo nad 2000 rojakov. Tombola je lepo uspela, potrebni denar za podporo slovenski misjonski aktivnosti med pogani se je dobil, in sicer na tak način, da so bili vsi zadovoljni: nekateri lepih dobitkov, drugi pa vsaj lepega popoldneva v domači družbi. Na koncu je bilo še žrebanje 10 predmetov, ki so jih iz imisijonov poslali za udeležence tombole naši misijonarji.
Prav lepe misli beremo v glasilu Slovenske mladine v Argenfni »Mladinska vez«. Takole piše: »Nismo obupali, zato smo! — Premagali smo daljave in čas. Zrasli smo z njimi in ne plašijo nas več. Naučili smo se visoke številke spreminjati v ljubezen do slovenske stvari. — Slovenski narod raste v novo obliko. Razbil je meje lastnega ozemlja in pljusknil čez — v svat. Zdi se, kot da ne potrebuje več zunanjosti, meja, 'ki ga utesnjujejo, temveč plava na krilih duhovne povezanosti, miselne prepletenosti vseh rojakov po širni zemlji. Naš glas odmeva od Tokia do New Yorka, se razlaga preko vse Evrope in Amerike in ne umre v Avstraliji. — Naš jezik se
meri z drugimi govoricami in povzroča poživljen j e ljubezni do njega. Vsak dan je dan boja za njegov prostor v človeški družbi.
Nad dvajset let je že v ruskem ujetništvu Jožef Kelenc iz Dolnje Bistrice v Prekmurju. Leta 1941 so ga odvedli Madžari v taborišče Vac, nato pa poslali na rusko fronto kot političnega kaznjenca in je moral čistiti minska polja. Ob ofenzivi 1943 je bil od Rusov ujet in od tedaj ni bilo več glasu o njem. Podobno usodo je doživel Glavač Mirko iz iste vasi, ki je bili leta 1944 prisilno mobiliziran in poslan na rusko fronto. Sedaj pa se je vrnil liz ruskega ujetništva neki Avstrijec brez nog in prinesel novico, da sta še oba živa. Včasih so ujetniki vsaj pisali lahko domov in vojne je tudi že zdavnaj konec!
Slovenski umetnik risar prof. Božo Kramolc je v Kanadi razstavil 50 svojih risb. Menda -so njegovo razstavo sprejeli zelo simpatično. Škoda, da ni bil navzoč ob otvoritvi, ker Amanikanci še rajši vidijo umetnika samega kot njegove slike. Ljudje tudi radi vprašajo, kako je kaj narisal. Zelo lepe so njegove slike o kanadskih pokrajinah.
Rojak dr. J. Felicijan, ki poučuje zgodovino na St. John’s College v Clevelandu, je pri proučevanju o izvoru ameriške izjave o neod-visnositi prišel do prepričanja, da je ameriški državnik Thomas Jefferson, ko je to lizjavo sestavljal, vedal za obred umeščanja koroških vojvod in se je morda prav v zvezi s fern tako odločno izjavil o narodni suverenosti, o vladi, Iki izhaja iz ljudstva z njegovo lastno odločitvijo, da vlada v skupno korist.
Slovenci v Avstraliji so za svoje slovenske šolske tečaje pripravili svojo šolsko knjigo ■z naslovom »Prvi korak«. Za Veliko noč je lizlšlla v založbi Slovenskega društva v Syd-neyu. V knjigi je slovenska abeceda z risbami, nekaj pesmi in kratkih pravljic. Ima tudi 30 risb.
Že od leta 1916 deluje kot čebelar nek! Slovenec v kraju La Jare v južnem Coloradu v Združenih .državah. Spočetka je bil v službi pni drugih. Od lata 1930 pa dela na svojem in se je menda kot edini naš izseljenec lotili čebelarstva na ddbelo. Ustvaril si je celo čebelarsko podjetje z 900 panji. Pridelal je več vagonov medu vsako leto. V zadnjih letih pa, tako piše, podjetje ne uspeva več 'dobro.
slovenci doma
V	Leskovcu na Dravskem polju so našli mrtvega študenta, zabodenega z nožem v srce. — Justina Zupančič v Pesjem je z gorečim bencinom polila v positelji svojega spečega moža, ki so^ga sosedje potem komaj rešili, da je ostal pri življenju. Dobila je 2 leti strogega zapora.
Še letos bodo začeli v Jugoslaviji z zamenjavanjem OfSebniih izkaznic. Nove o-.selbne iizkatzniioe bodo enostavnejše in bolj preproste. Veljale bodo 10 let in bodo vsebovale rojstne podatke ter potrdilo o državljanstvu.
Računajo, da bodo letala pripeljala na ljubljansko letališče Brnik v letošnji poletni sezoni okoli 40.000 turist o v. — 10 let obstoja je proslavila slovenska prekomorska družba »Splošna plovba« s sedežem v Piranu.
Avtobus, ki je vozil 39 potnikov delavcev iz Idrije proti Sv. Luciji, je vrglo na nekem ovinku ,s ceste v grapo. Pri tem se je dvakrat prevrnil in na kolesih obstal v vodi. Devet potnikov je bilo težje ranjenih.
V	tem letu se razvijajo v Sloveniji predvsem štiri velika gradbišča. Lignit, ki ga kopljejo v Velenju, namerava jio sprem enliiti v plin in 'ta plin bodo dovajali skozi 250 km dolg plinovod v največje Slovenske industrijske centre (Ravne, Maribor, Ruše, Celje, Ljubljano, Kranj in Jesenice). Letos bodo zgradili za to reč tri naprave. Poleg tega je v teku gradnja hidrocentrale »Srednja Drava«. Elektrificirajo železnico od Ljubljane pro-
ti Jesenicam. Začeli so graditi tudi železniško progo od Prešnice do Kopra. Ta 31 km dolga proga bo povezala Koper z zaledjem in mu omogočila večji gospodarski razvoj.
100 let obstoja slavi letos »Slovenska Matica«, naša najistarejša kulturna ustanova za zalaganje znanstvenih knjig. Drugi slovanski narodi, celo Lužišfci Srbi, so imeli vsi že prej podobno ustanovo. Naša Matica je dosegla potrditev svojih pravil šele 4. februarja 1864.
Vlada je sklenila skrajšati vojaški rok na 18 mesecev, le v mornarici bo trajal še dve leti. — Elektrificirali s,o nekatere manjše vasi na Goriškem: Srednje. Podbreg, Nefcovo. — Že četrti dvojčki so letos zagledali luč sveta v kranjski po-rodišnioi.
V Ljubljani so dogradili sredi mesta velik parkirni prostor pod zemljo, kjer bo prostora za 800 osebnib avtomobilov. — V Ajdovščini na Primorskem je veliko podjetje »Mlinotest«. Združuje več mlinov, tovarn testenin, pekarn in obrate za pridelovanje močnih krmil za živino. Dogradilo je veliko skladišče za 850 vagonov žita.
Na Pragerskem gradijo največje štajersko pitališče za živino. Za 1200 glav bo kmalu pripravljeno. Ko bo otvorjeno, bo zadostoval en človek za oskrbovanje 500 glav živine.
Pri Izoli v Istri so trčili kar štirje avtomobili.
Na Belo nedeljo je bilo v ljubljanski stolnici slovesno
ustoličenje novega ljubljanskega nadškofa dr. Jožeta Pogačnika. Stolnica j(e za take slovesnosti že zdavnaj postala premajhna. — Ljubljanskemu bogoslovnemu u-čilišču naklanja vlada vsako leto nekaj podpore. Zaradi tega pa se svetna oblast potem vmešava v to, kdo (bo imenovan za profesorja na tem učilišču. Že več primerov v zadnjem času je bilo, ko nekaterih duhovnikov cerkvena oblast ni mogla nastaviti za učitelje bodočih duhovnikov. Tudi to je dokaz, kako Cerkev ne uživa svobode, ki ji gre. — Skoraj 20 let so bili — ob vsem govorjenju, kakšen napredek je pri nas — slovenski duhovniki (brez zava- / rovanja v primeru bolezni in starosti. Tega so bili deležni le tisti, ki so se vpisali v od režima propagirano duhovniško društvo. Sedaj «o le uvideli, da je tako postopanje z duhovnikom, ki je vendar v istužbi ljudstva in njegove blaginje tu na zemlji in v večnosti, krivično. Sedaj lahko postanejo deležni socialnega zavarovanja za primer bolezni, dela nezmožnosti in starosti vsi duhovniški,, ki to žele.
Že dolgo časa pripravljajo »Slovar slovenskega knjižnega jezika«. Z zbiranjem gradiva je začela že Slovenska Matica, ki obhaja letos stoletnico. Od nje je delo prevzela leta 1919 ustanovljena slovenska univerza. Danes ga nadaljuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti z vso vestnostjo. Sedaj je delovni odbor za ta veliki slovar izdal poizkusni snopič. Slovar bo imel štiri dele, vsak po 1000 strani, velikega formata. Zajeto bo, kar se da, vse besedišče sodobnega sloven-sega knjižnega jezika.
ANGLIJA
Šmarnice: BEDFORD: 10. maja bo v cerkvi sv. Jožefa na MMlarad Rd. ob 4. popoldan sv. maša, polem blagoslov. V dvorani bo nato še primerna prireditev. — ROCHDALE: 17. maja (na 'binkostno nedeljo) se zberemo ob 3. uri piop. pri kapelici na vrtu dekliške šole Beeohwood, od koder gremo v procesiji v kapelo, kjer bo po šmarnicah sv. maša. Potem piknik na vrtu. — LONDON: Šmarnicam bomo pridružiti proščenje. 24. maja ob 5. pop. bo sv. maša v kapeli »Našega doma« v Londonu. Po maši bo blagoslov, nato zgoraj primerna prireditev. — WOLVERHAMPTON: V nedeljo, 31. maja, bo ob 5. pop. sv. maša v cerkvi SS. Mary and John, Snow Hill. — Povsod bo pred mašo priložnost za spoved. Vedno tudi blagoslov otrok in pete Litanije. (Vse drugo vam pove posebna priloga »Naši luči«.)
Poroki: Še lanskega leta, 5. oktobra, sta bila poročena v Hullu Ana Oštir in Dany Brad-ley. — 7. marca letos sta si pa obljubila zvestobo pred oltarjem sv. Jožefa v Keigh-leyu Olga Zajc in Anthony Mimiikin. Česta-tamo!
Krsti: 21. marca smo krstili v Bradfordu Nikolaja Vukelič. — 22. marca je bil pri krstnem kamnu sv. Ane, Keighley, Rudolf Toni Zajc. — Na veliko nedeljo pa je oblila krstna voda v Haslinigdenu Jožefa Grčar. — Vsem novokrščeinim želimo vse dobro!
BELGIJA
Liege-Limburg
Na velikonočno jutro se je v Eiisdeniu o!b prvem .svitu začela odvijati procesija, nad katero sta plapolali zastavi društev sv. Barbare lin ‘»Slomška«. V hladno, a mirno jutro je mogočno odmevala pesem Gospodovega vstajenja. Za ženske glasove je prišla pomoč iz Watersobeja. Iskrena zahvala! Velikonočna voščila je izrekel č. g. Anton Ilc iz Bruslja, za kar .se mu toplo zahvaljujemo. Enako izrekamo zahvalo pevcem, društvom in vsem, ki so kaj žrtvovali za lepo uspelo velikonočno slavnost. Razume se, da bi bil prazen ves zunanji sijaj, ako ne bi rodil notranjih, duhovnih sadov. Velika noč nas vabi k našemu duhovnemu vstajenju. Še vedno je čas.
Velikonočna pesem je naravnost grmela tudi v Waterscheju, kjer smo se zbrali k velikonočni slovoGnOiSiti na velikonočni ponedeljek. Bilo je tudi lepo število obhajil med mašo. Rojaki so bili slovesnosti prav veseli. Hvala vsem, ki so sodelovali!
Opozarjamo na šmarnice v Eisdenu, ki bodo vsak večer ob dogovorjeni uri. Te šmarnice so ena najilepšilh točk v življenju Slovencev v Eisdenu.
Iz življenja naših mladih družin: V družini Zwakhovan-Budna v Dilsenu se je rodila hčerka, ki je ob krstnem kamnu dobila ime Sonja. Pni Opdelocht-Voglarje vib v Eisde-nu so krstili sina, ki ga bodo klicali Ronald.
V	mladem ognjišču g. Vinka Kun-Thomas v Hassel tu pa se tudi veselijo prvorojenca, kateremu so v fcrsitno knjigo napisali ime sitaraga očeta in strica: Ferdinand. — K sreči vseh treh omenjenih zakonskih parov toplo čestitamo čin želimo Obilje božjega blagoslova. Kot Slovenci smo dolžni posebno čestitko našemu prijatelju g. Vinku Kumi, ki kot bančni uradnik deluje v Hasseltu, a še vedno zvesto vrši tajniško službo v slovenskem društvu ter se ne boji 40 ‘km dolge poti za pevske vaje in skušnje za igre. Naj mu Bog poplača njegov smisel za žrtev! Naši bolniki: Naš pridni študent g. Franc Huber iz Eisldena je bil v zdravniški oskrlbd v Genfcu. G. Ivan Hozjan, ki je bil pred 2 letoma težko ranjen v rudniku, še vedno potrebuje Sitalno zdravniško pomoč na domu v Retine ali pa v bolnišnici. Obema pošiljamo tople pozdrave z željo za skorajšnje popolno ozdravljenje. Naknadno smo zvedeli, da so g. Alberta Kutina dz Zwanfberga iz sanatorija v Lanakemi prepeljali v Leuven. Tudi njemu veljajo naši pozdravi.
Charleroi-Mons-Bruselj
Naknadno sporočamo, da je lansko leto končal svoje- študije naš rojak g. Franc Knap niz Marcmellle. Ro,stal je električni inženir [(Ingenieur tecniioiem des Industries de irEleotriicite) na Delavski univerzi v Char-leroi. Konec maja bo šel v Brazilijo, kjer se namerava za stalno naseliti. Želimo mu sreče in blagostanja v novi deželi.
V	nedeljo, 15. marca, smo imeli na področju Charleroi prvikrat .slovenski križev pot in sicer v župni cerkvi v Gilly-Haies. Zbralo se, je 'veliko rojakov, oziroma rojakinj, kajti teh zadnjih je bilo občutno več. Za rojake iz Borinaže smo pa imeli isto pobožnost na cvetno nedeljo, 22. marca. Udeležba zelo lepa!
OB DESETLETNICI SLOVENSKEGA PEVSKEGA ZBORA „JADRAN” IZ CHARLEROI Od leve na desno sedijo: Vili Kotnik, Franc Plesnik, Martin Plesnik in Ivan Omerzu. — Stoje: Franc Bezenšek, Desire Goljevšček, Toni Mlinarič, pevovodja Ivan Kodeli, Lojzko Kranjc, Branko Mauri
in Jože Bizjak.
V	idiruižiiiM Rajka Svenšek in Zofije Pireozyn-■slki iz Gillly se je lani 8. sept. rodil siimeek-prvorojienec, katerega so krstili za Alain-Petra. — Malemu Eriku, sinčku Clememie Larodhe in Silve Keše iz Ghatelmeau s>e je pridruižiila 'še hčerkica Franco',se, ki se je rodila 28. marca, krščena je pa bila 5. aprila. Obema srečnima 'družinama naše čestitke!
V	R on q ud ere,s so imeli piri Znidaroičevilh lepo poročno slavje v soboto, 4. aprila. Hčer-,ka-ediinka, gdč. Marcela, je stopila pred oltar z g. Del Puppo Gdiuisieppe, kjer sta si obljubila zakomsko 'zvestobo. Njen ženin, Italijan, je priznan iharmonilkar, saj je od leta 1950 prejel že 17 diplom, vselej prvo nagrado. Lansko leto je postal »Champion d’Eu-roipe aiblaoilu d’accordaon« z najvdč točka-
mi (99,8). Novi družini želimo božjega blagoslova!
Naš slovenski pevski zbor »Jadran« pa slavi 2. maja desetletnico prvega nastopa. Ta dan, pred desetimi leti, je namreč prvikrat zapel na prireditvi v Gilly-Haiies. »Naši domači pevci so nam lepo zapeli več preprostih, a vedno lepih narodnih,« je zapisala junija 1954 »Naša luč«. Katere so te pesmi? Tele: Na planine, na plandine; O večerni uri; Soča voda; Slovenec sem. Prav je, da se spomnimo tu prvih pevcev, ki so tedaj tvorili kvartet: Toni Bezenšek, Vili Kotnik, Lojzko Krajnc, Franc Plesnik in pevovodja Ivan Kodeh. — Od tedaj naprej so pevci »Jadrana« vsako leto razveseljevali rojake na »Slo- * venski prireditvi« v Giily; nastopali so pa
'budi večkrat pred belgijsko publiko in tako ipoikazali tujcem lepoto naših slovenskih pesmd. V itaku let ®o se pridružili novi člani, visi imajo sedaj narodne noše in talko bodo še uspešneje nadaljevali z delom. Ob desetletnici jim kličemo: Pogumno naprej!
V Baudouru pri Monsu je, kot poročajo, 4. 4. umrl Anton Mldkuž, doma iz Bovškega kola, upokojen rudar. Naj počiva v miru!
FRANCIJ A
Pas-de-Calais
Od 22. do 29. marca smo imeli po naših kolonijah v Sallaumines, Lievin in Bruay sveti misijon. Udeležba pri govorih in obhajilni mizii je bila nadvse lepa. Misijonarjema ig. Cirilu Lavriču liz 'Pariza in g. Antonu .Surina iz Tridenta v Italiji naj velja prisrčna hvala za res izbrane govore in ves trud. Prav tako smo letos res čudovito doživljali skrivnosti velikega tedna ob lepih obredih, ki so dosegli svoj višek v velikonočni vigiliji, ko smo z obnovitvijo krstnih obljub izakljuičili sv. misijon.
Za ,romanje v Lurd vlada veliko zanimanje. Tisti, ki se še niso priglasili in to nameravajo, naj se prijavijo oimprej. Odhod iz Lensa bo 10. julija oh 9.20; povratek pa 18. julija ob 12.26.
Na velikonočno vigilijo, 28. marca, je bila krščena Korina Kijas, rojena v Bruay-en-Artois. — Na veliko nedeljo, 29. marca, pa sta si obljubila v cerkvi na Bruay večno zvestobo 'Stanislav Centrih in Genovefa Katar-zynski. Vse naj spremlja božji blagoslov!
Pariz
'Sveta maša za Slovence je, vsako nedeljo ob petih popoldne v kapeli Montcbeaiil, 35 rue de iSevres, Paris 6°, metro: Sevres-Babyilone. Sveto mašo bomo imeli tudi na praznik Vnebohoda (7. maja); v nedeljo, 24. maja, bomo pa pred sv. mašo imeli talovsko procesijo, da tako slovesno skupaj počastimo Kristusa v sv. Rešnjem Telesu.
Slovenska pisarna — 7 rue Gutenberg (pritličje, levo), Paris 15, (metro: Gharles-Mi-ohels, telefon: BLOmet 89-93) — je odprta vsak torek in četrtek popoldne.
Poročili so se: Valentin 'Černigoj iz Lokavca na Goriškem, ki je povedel pred oltar Bretonko Bland,ine Guhuir; njegov brat Izidor Černigoj je dva meseca prej izbral prav tako Bretonko, Denise Le Grand; Josip Jelo-vac iz Kanfanarja v Istri je poročil Marijo Petrič iz Stran pri Hrenovicah; Štefanija Hovnilk, rojena v Ravnah na Koroškem, pa si je izbrala za življenjskega druga Vergi-lija Batovac. Vsem novoporočencem iskreno čestitamo!
Argenteuil (Seine-et-Oke). — V nedeljo, 12. aprila, je bil krščen Boris Marijan Rožič, sin Marijana, doma iz Pregare, in Milke Nifcšic, doma iz Otočca.
Morigny (Scine-et-Oise). — Marija Wehrdörfer se je 18. aprila poročila z Jean-Luc Dallerac. Obilo sreče!
Creuse. — Sveta maša za Slovence bo v nedeljo, 10. maja, ob enajstih v župni cerkvi v Clugnat. Pred sveto mašo priložnost za sv. spoved. Vsi prijazno vabljeni!
Loiret. — 6. apnila se je g\ Junij Maitiko srečal z Abrahamom. Vsi prijateljii mu Miče-mo: Na mnoga deta!
Chateauroux (Inidre). — 11. aprila sta sklenila zakonsko zvezo Jože Gerič, doma na Hotizi, in Veronika Pucko s Turnišča. Za njun p,razmik se je zbralo depo število rojakov, da ®o jima izrekli svoje najboljše želje.
La Machine (Nievra). — Ko smo se zadnjič, 15. marca, zbrali, smo imeli po maši krst Štefana Franca Mesariča, sina Francisa in Sabine Mesarič. Krst je bil doživetje za vse Slovence, saj iso mnoigi prvič v 'tujini priso-'S'tvovali krsitu v slovenskem jeziku.
Ponovno ®e Zberemo v nedeljo, 3. maja, ob enajstih v župni cerkvi.
Ville-en-Tardenois (Marne). — 9. aprila je v 58. letu starosti umrl rojak Evgen Horvat, doma iz Gradišča pri Tišini v Prekmurju, čigar pogreb je bil v nedeljo, 12. aprila. Ženi 'in otrokom izrekamo ob težki izgubi naše sožalje! Sliko objavimo prihodnjič. Puy-de-Dome. — Slavko Vodišek, doma iz Zidanega mosta, stanujoč v Franciji v Arrest pri 'Ste. Ftorine, je že par mesecev v bolnici v Montferrand in pošilja vsem lepe pozdrave. Mi mu pa tudi želimo, da bi zopet kmalu 'Ozdravel. — Jesenšek Jože iz Issoire je bil ponovno operiran v bolnišnici v Parizu in je sedaj v okrevališču. Želimo mu ljubega zdravja.
Opozorilo : Razni ljudje prihajajo k posameznikom, prosijo za razne podatke ali denar in se pri tem sklicujejo, da jih pošilja in priporoča ta ali drugi slovenski izseljenski duhovnik. Kdor pride s poštenim namenom, bo prinesel tudi pismeno priporočilo; kdor tega nima v takem primaru, vara in laže!
Iz vzhodne Lotaringije
Danes ne pišem iz naše pisarne, ker ležim v rudniški bolnišnici. Že tri tedne se zdravim zaradi vnetja rebrne mrene. V isti bolnišnici ležijo razni naši bolniki in bolnice, a še ne smem hoditi okrog. Tako j'm od tu iz srca želim, da bi se kmalu vrnili zdravi domov.
Velikonočni prazniki so bili letos bolj žalostni: dež, mraz, po višjih krajih sneg, kar je zelo motilo velikonočno razpoloženje. Iz srca smo hvaležni č. g. Tonetu Dejaku iz Aumetiza, ki je z veseljem hodil po naših kolonijah lin, kolikor je bilo mogoče, spovedal zdrave in bolne, za kar se mu prav lepo zahvaljujemo. Razni rojaki, ki pa do zdaj ni-
Ko so malega Franca Turšiča v Alfortville v Franciji prinesli iz cerkve od krsta, je fotografski aparat ujel to sliko.
so imeli prilike za sv. spoved, bodo to lahko opravili 1. maja pri Materi božji v Habster-dioku.
Družini Antona Simčiča iz Merlebaclha je velikonočno veselje pomnožil še mali Pavel-čelk, katerega je na velikonočni ponedeljek krstil č. g. Dejak v župni cerkvi v Merle-ibachu.
Družino Banović pa je zadela strašna žalost: Najstarejši sin, ki je služil pri francoskih vojakih v Nemčiji, se je smrtno ponesrečili. Pripeljali so ga domov in cerkveno pokopali v Freymingu. Dragemu fantu, ki mi je z veseljem ministriral, dokler so bivali v Gite Joanne d’Arc, želimo večno pomlad pri našem Odrešeniku. Žalostno družino naj tolažijo tolažilni nauki sv. vere o človeški smrti! — Tudi iz Creutzwalda je prišla žalostna ve,st, da je umrla naša rojakinja vdova Tonkli. Billa je pokopana na pokopališču Ham s/Vansberg. Večna luč naj ji sveti!
O porokah bomo poročali pozneje, ko pridem zopet v svojo pisarno!
V zadnjih dneh je ljubi Bog zopet pogrnil naše pokrajine z lepimi zelenimi travniki in poljanami, ki vabijo rojake na prvomajsko slavje v Habsiterdiok. Letos bo to romanje združeno s proslavo velikega ljubitelja Matere božje škofa Slomška!
Oib koncu tega poročila se iz srca zaihvailju-jam vsem dragim mli roj alkom, starim in mladim, ,ki so me od 'blizu in od daleč (preko 200 po številu) že prišli v bolmlšiniico obdiskat ter s itolažilmimii besedami in z vsemi dobrotami razveselili bolnega duhovnika. V dolgih itemnih nočeh so vas moje molitve sprem-iljale in klicale z neba obilnega blagoslova na vas in vaše drage otroke! Upam, da se kmalu zdravi vidimo pri naši slovenski sv. maši. — Stanko Gr’.ms iz Merlebacha.
Ob Luksemburgu
Za velikonočne praznike je prišel v naše kraje spovedovat, maševat in pridigat ms,gr. Grims. Prišel je z avtom na tiho nedeljo in pomiisijonaril v Algrange, Aumetz, Tucque-gnieux-Marine, kjer iso še večje skupine Slovencev. Zdelo ,se nam je, da je še kar zdrav, zato nas je tem bolj zadelo, ko smo naslednji teden zvedeli, da je moral v bolnišnico ,v Freymikig zaradi vnetja rebrne mrene, čemur ni vzrok nič drugega kot prehlajenje. Upamo, da bo tudi to (bolezen prestal in da ga bomo mogli, če prej ne, vsaj 1. maja videti -zdravega pri Mariji Pomagaj v Hab-stendicku, da nas bo razveselil s svojo prikupno (navzočnostjo im nas s svojo blago sin navduiševalno besedo zopet navdušil za Marijo in Jezusa.
Tucquegnieux-Marine. — Kratko povedati in obenem Vse povedati ni lahko. Ali naj govorimo o naših bolnikih (ge. Završkovi, upokojenem rudarju Strnadu in drugih), ki smo jih obiskali v bolnišnici? Ali naj poro-
čamo o naših pripravah na prvomajsko romanje v Hahsiterdiick? Ali naj pohvalimo požritvovallnoisit in junaštvo naših žetna, katere zaradi (bolezni ali smrti moža sprejmejo pogumno na svoja ramena vso skrb in odgovornost za svoje otroke? Isto velja o pridnih hčerah, ki rade in dosti pomagajo bolnim staršem, čeprav imajo že .same svoje družine. Veklko bi lahko povedali tudi o delu mlsgr. Grimsa, ki iz bolnišnice vodi priprave za romanje v Habsterdiok. Toda vemo, da je uredništvo »'Naše luči« veselo, če se vse v kratkem pove, ker je prostor dragocen in papir ter tiskanje draga reč. Zato povemo samo to, da se bomo vsega omenjenega spomnili na Marini piri službi božji v nedeljo, 10. maja, in potem 24. maja, ko se bomo spet zbrali ob navadni uri. Po maši bomo tudi zapeli litanije Matere božje.
Nica
Kar dolgo je že, odkar je zadnji kaj povedal o nas in o našem življenju. In vendar se je dogodilo dosti stvari, ki bodo morda koga zanimale. Povedali bomo nekaj težav in potem še — vesele dogodke.
Slovenci se kar dobro držimo. Imeli smo pa v naši pokrajini Azurne obale z druge strani toliko razočaranj, da ,se nas Bog usmili. Iz domovine namreč prihajajo tako težki »elementi«, da jih je samo v Nici v zaporih okrog petdeset že iz tega leta od prvega januarja naprej do danes. Tatvine in slično so bile na dnevnem redu. Vsemu temu je gotovo kriva slaba vzgoja v domovini. No-
Ne dolgo potem, ko je Bernardka Jelerčič iz Mantes-a v Franciji prejela sveti krst, je fotograf pritisnil na aparat in naredil za vas ta posnetek.
vodašli niso več politični begunci, ampak jih vedejo na poit v tu jino drugi ,razlogi. K sreči od vseh itelh ni ibil niti eden Slovenec.
V našem domu na 6, Rue de France, ki ga s toliko požrtvovalnostjo vodi naš pater Jakob, je bilo izdanih v lanskem lelbu 1241 prenočišč in nekaj višja je bila številka zaznamovanih jedilnih .obrokov v isti dobi pre-itefclega leta. Sedaj pa novih ne sprejema več na prenočišče. Naš -dom je postal le pravi župnijski urad Slovenske katoliške misije in pa ;za hrvaške vernike. Uradne ure so od 9.—11.30 zjutraj vsak dan.
Med slovenskimi novodošlimi iz domovine sta tudi dve mladoletni dekleti: ena stara 14 in pol leta, druga pa je februarja dovršila petnajisto. Krive so bile pri obeh domače razmere in ,sta zaradi 'teh prišle iskat možnosti .življenja v itujino. Morda borno kaj več iz zgodovine, lako mladih drugič popisali.
Porok ismo imeli v preteklem letu enajst, krstov pa v tej naši misijonski farici osem. — Omeniti moramo predvsem poroko Franceta iRaspor, ki mu je zibelka tekla v Dup-Ijem, župnija Vrhpolje v Slovenskem primorju. Dobil je pridno ženko, rojeno nekje v Nemčiji, pa vendar dobro Slovenko: Mulk-luiš Evgenijo. Sedmega marca letos smo obhajali to lepo poroko. — Dne 17. novembra 1963 smo krstili drugega otročička Toneta Petrič in njegove žene Jolande. Dali so ji ime 'Lilijana. Roler je bil Matija Žalik, hotnica pa Geriica Humarjeva, sestra ge. Jolande. — Troštov Tone je tudi dobil sinčka. Prvemu je lansko leto dal ime Dominik, po •starem očetu, temu zadnjemu pa Tone, ker je pač tudi oče Tone. Osmega marca .ga je Bog obdaril s sv. zakramentom krsta. Botro-vaila sta Pahorjav Lado in njegova gospa. Potem je bilo seveda domače veseilje v tej gostoljubni Troišitovi družini. — Tretji otrok je bil Mišičeva Katica, kateri je botrovala sicer po rodu Francozinja Mondhablon Renče; ker je pa bila .dolgo časa v Ljubljani, se je naučila zelo dobro slovenskega jezika; kar v ponos se ji zdi: imeti talko intimen kontakt s slovenskim narodom.
Marseille. — Še vedno vztrajamo v misli, da so marseilleSki Slovanci pridni. Kadar-koili jlih obišče izseljenski duhovnik, so skoraj do izadnjega vsi tisti, ki se sv. maše udeleže, tudi pri sv. zakramentih. Zelo hvalevredno !
Tudi tukaj bomo imeli krst, namireč prvega maja. Je to hčerkica naše družine Ferjančič Ivana in njegove žene Marije.
V cerkvi St. Bartheiemy v Nici v Franciji sta v marcu prejela France Raspor in njegova žena poročni blagoslov.
NEMČIJA
Baden-Württemberg
Zakonca Jožeta in Ivanko Vipave je razveselil drugi otrok, tokrat sinček, ki smo ga krstili za Petra na praznik sv. Jožefa v župnijski cerkvi St. Fidelis v Stuttgartu; dva dni pozneje je'bila v Oberessliogenu krščena Ana-Mariija, prvorojenka Alberta in Katice Podjavoršek; 27. marca pa zopet v Stuttgartu, Marienkirche, še en Petrček, tudi prvo.roj.enec, Franca in Ane Habič, stanujočih v Guitanberigstrasse 130.
Dne 20. marca sta se v kapeli na Silberburg-,strasse 61, Stuttgart, poročila Franc Ivanež in Marija Kastelec, oba ,iiz Gabc.rnj; dne 1. aprila v iSteinhausenu pri Ravenslburgu Rein-hold Heilig in Marija Gričar; dne 4. aprila v župni cerkvi Marienlkiirche v Stuttgartu Anton Ivančič iz Kamnega pri Tolminu in Francka Gorjup iz Velikih Lašč. — Vsem trem novim parom kot družinam novorojenčkov naše čestitke .in voščila!
Skozi dolgo vrsto številk smo v našem listu lahko .objavljali skoraj le poiroke, zadnje čase pa kar lepo narašča tudi število krstov. Mladi zakonci, imejte veselje do otrok; saj iso šale otroci, ne pa gola ljubezen, to, kar daje vašemu zakonu resničen smisel.
V Frankenhoizu v Posarju smo 13. marca položila k večnemu počitku Nežo Kramberger. Učakala je visoko starost. Zapustila nam je najiepši zgled krš'čanskega življenja, saj po ničemer ai bolj hrepenela kakor po evharističnem Jezusu, katerega je hodila prejemat v cerkev, dokler je mogla; odkar je bila za to že preveč oslabela, si ga je želela pa na dom, kamor ga ji je ‘tudi prinašal domači župnik ob prvih paških.
Za praznike so bile sv. maše: na Veliko noč v Stuttgartu, na velikonočni ponedeljek v Calwu in na belo nedeljo v Pfullingenu. Udeležba je bila povsod lepa, le da jih je doisedaj ile majhen odstotek prejelo v velikonočnem času tudi sv. zakramente; vsekakor sta .se v tem kolikor toliko odlikovala Stuttgart in Esslingen.
Vprašanje je, ali našli rojaki sploh vedo, kaj se dogaja po vseh župnih cerkvah na veliko soboto zvečer? Da se vršijo velikonočni obredi, ki so se nekdaj vršili dopoldan: blagoslov ognja, velikonočne sveče, petje prerokb, blagoslov krstne vode in končno slovesna sv. maša? Kje so bili naši irojaki v tistih urah, ko so bile, cerkve nabito polne nemških vernikov, ki so pobožno prisostvovali obredom, se potem gnetli k obhajilni mizi v taki meri, da so morali deliti sv. obhajilo kar štirje duhovniki? Verjetno po gostilnah, kakor ob drugih sobotah. Kaj boljšega jim na ta sveti večer ni prišlo na misel. Žalostno!
Bolj veselo je pa tole: Doslej smo le parkirat bežno omenili tudi Öhringen, severovzhodno od Heilbronna. Da se prvim poizkusom našega zbiranja obeta kar lepa bodoč-nosit, priča slika, ki smo jio tam napravili po slovenski sv. maši na cvetno nedeljo popoldan in jo v tej številki objavljamo. Rojaki, sodelujte, vsak po svojih močeh, da bo islovenska služba božja, kadar in kjerkoli bo napovedana, dobro uspela. Vse rojake vabimo, da opravijo svojo krščansko velikonočno dolžnost; da vsaj v velikonočnem času prejmejo siv. obhajilo. Še je čas!
Bavarska
Pri krstu je postal božji otrok mali Mihael Feliks, sinko zakoncev Jožka in Margot Ferlič iz München a. Krščen je bil v eni glavnih munchenšfcih cerkva, ,St. Peter, dne 19. marca, na godovni dan svojega očeta. Pri krstu se je zbrala cala skupina naših rojakov. — Mibou želimo, da bi se krepko razvijal in rasel v starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh!
V cerkvi, kjer imamo v Münch en u slovenske maše, pa sta se 6. marca poročila Matija Godec in Nada Perko, oba rojalka iz dobrepoljske župnije. Novoporočenca sicer ne stanujeta v Mümohenu, pa sta si za poročno cerkev izbrala našo »slovensko« cerkev! — Mlademu paru želimo vse najboljše na skupno pot!
Porurje
Novoporočenci: V zadnji števiiM »Naše luči« smo omenili, da nas je pr odpust glede poirolk mallo razočaral, saj smo mogli zabeležiti samo eno poroko. Drugačen položaj pa je nastal že v prvih pomladanskih dneh. Le poglejmo, kako hitro so se poveizovali novi pari: Dne 6. marca sta >se prišla iz Le^ vorkusona poročit v Oberhausen Rudolf Šilc, rojen v 'Gorenjih Lazih, župnija Sodražica, in Jožafa Peterlin, rojena v Hudem koncu, župnija Sv. Gregor. Na praznik sv. Jožefa.
19.	marca, sla šla v Neussu pred oltar Albin Rovan, doma iz vasi Dolenje, župnija Planina pri Novi Gorici, in Inge Leuohtenberg iz Neussa. V Solingenu sta se iza vedno povezala 26. marca Edvard Požgaj, doma v Koritnem, župnija Velika Dolina, fin Jožefa Pelko iz Maribora. Na velikonočni ponedeljek sta praznovala v Essenu poroko Ivan Svate iz Notranjih Goric, župnija Preserje, in Branka Vignjevič iz Vrhnike. Na belo soboto, 4. aprila, pa sta si v Al ten as senu obljubila zvestobo še Konrad Pecdlj, rojen v Galiciji, in Marija Panič, rojena v Oreho-vtici, župnija Mala Subotica. — Vsem novor poročencem iskreno čestitamo!
Krsti: Pomlad je prinesla v naše družine tudi novo življenje. Kar štiri krste moramo ito pot zabeležiti: 21. marca sita bila v Essenu dva krsta: rojalka Anton im Krista Spec sta dala krstiti svojega isinlka Danijela, Josip in Terezija Hribljan pa hčerkico Ireno. V Boittropu ista 30. marca praznovala krst svojega sinka prvorojenca z imonom Peter rojaka Anton in Ivanka Mlakar. Svojega sinka prvorojenca sta dala 4. aprila v Solin-genu krstiti na ime Rudolf tudi Pavel in Anica Končan. — Staršem čestitke, otroökom mnogo zdravja!
Za Veliko noč j.e blil pri slovenskih službah božjih po Porurju zelo lep obisk rojakov. Toliko jih dio sedaj še ni prišlo za praznike k našim mašam. V Essenu in Oberhausenu sta 'bili kapelici to pot zares premajhni. Ni čudno, da je bilo tudi petje letos zalo lepo, saj prazniki ravno pevce radi privlačijo. Slovenske velikonočne pasmi pa človeka še pasöbej zagrabijo.
Velikonočna nedelja je bila letos za nas še ta posebnost, da smo imeli pri slovenski službi božji v Sterikrade tudi dva slovenska prvoiolblhajanca. Prvikrat sta pristopila k obhajilni mizi brat Vladiko in sestrica Zdenka Reismann iz Düsseldorf a. Naši otroci gredo drugače k prvemu sv. obhajilu z nemškimi
Z zaupanjem gledata v bodočnost mladoporočenca Ivan Svete in Branka Vignjevič, ki stanujeta v Essenu, Zap. Nemčija. Kolikor let ima, toliko nageljnov drži mlada nevesta v rokah. Nagelj je pač znak sreče. Da bi bila njuna bodočnost posejana s takimi rožami! Ljubezen, medsebojno zaupanje, vera... so prav gotovo cvetlice zakonske sreče.
otroki v nemških cerkvah. Ker znajo dobro nemiško, to kar gre. Naša prvooibhajanca pa sta šelle pred kratkim prišla iz Slovenije im sta si zato za svoj veliki dan raje izvolila slovensko kapelico.
NIZOZEMSKA
Veliko noč smo budi letos 'slavili po starem slovenskem običaju z velikonočno procesijo. Hladno jutro nas ni posebno motilo. Na čelu procesije so ponosno plapolale zastave vseh naših društev, med katerimi je letos bila posebno vidna obnovljena zvezdna zastava. Med procesijo so se pevci in mestna godba izmenjavali v. proslavljanju Gospodove zmage nad ismrtjo, krivico, lažjo in hudobijo. To so res slovesni trenutki za slovensko katoliško skupnost na Nizozemskem. Med sv. mašo je vsa cerkev prejela sv. ob-
ha'jiiilo. Zahvaljujemo se pevcem za veiliiko-nocno pesem, idruštvom za organizacijo .slovesnosti, vsem irojakom pa za njihovo pri-soitnost.
Zvezo isllovenskih kat. društev na Nizozemskem vodi za 'tekočo poslovno dolbo naslednji .odbor: g. Banič Ivan, predsednik; g. Kozole Anton, [podpredsednik; g. Povh Štefan, tajnik; g. Kajbiič Leo, drugi tajnik; g. Selič Franc, blagajnik; g. Grošelj Franc, drugi blagajnik; preglednika sta g. Kropivšek Janez in g. Resnik Jožko, zastavonoši pa g. Poglajen Martin in g. Banič PaVle.
Na zveainciin občnem ziboru je eden mlajših izrekel tehtno prilpomibo:	»česfco slišimo
tožbe nad našo mladino, katero ne zanimajo napori islovenslke skupnosti v tujini za njen ohlsitanek in napredek. Mladina je nedolžna. Starši »o krivi. Če se oni ne zanimajo za našo stvar, kako se bodo njihovi otroci? Poglajte okrog sebe, pa boste vid ali. Kdo je tu? Kdo še dela za našo stvar? Naši stari in zaslužni drnštveniiki, bojevniki za našo skupnost in njihovi otroci. A zaman bomo skušali pritegniti mladino, kjer starši niso imeli srca za slovensko stvar.« — Prav je povedal. Naj si starši, kjer je še čas, dobro izprašajo svojo vest! Novemu zvezinemu odboru toplo čestitamo in želimo obilje uspeha v naporih za slovensko skupnost na Nizozemskem.
Med našimi bedniki moramo omeniti go. Deželak iz Brunssuma, ki se je zatekla po zdravniško pomoč v bolnišnico v istem kraju. Njej in vsem bolnikom, za katere šc. ne vemo, želimo izboljšanje zdravja.
Opozarjamo, da bodo šmarnice vsako soboto popoldne ob 4. uri pri Mariji Pomagaj z Brezij v Heerfenu na Sittarderweg. Pridite!
Slovenska pisarna sporoča: Kdor bi želel potovati skupno v Jugoslavijo, se more priglasiti še do konca junija. Priglasite se v Slovenski pisarni, Versilienbosweg 64, Heer-ilerheide, L.
ŠVEDSKA
Krsti: Na cvetno nedeljo, dne 22. marca 1964, je Ibiia po svetem krstu prerojena v cerkvi v Hälsinghorgu Jožefa Gabrijela Kovačič, hči družine Jožefa Kovačiča z Brezij, in Marije, moj. Maček, iz Domanjcev. Botra sita bila g. Joiže ran ga. Terezi ja Škrjanc iz Bjiuva. — Na veliko soboto, dne 28. marca, je prejel krstno milost v kapeli v Trelle-borgu Branko Franc Meglič, prvorojenec družine Franca Meglič i‘n Kristine, roj. Makovec. Oba ista doma iz Mnrsfcifa Petrovcev. Botra ista bila g. Karel Sardinšek iz Trelle-borga in ga. Marija Bokan iz Murskih Petrovcev. — Staršem in novokrščencem želimo mnogo milosti in zadovoljstva!
Poroka: Na belo soboto, dne 4. aprila, sta se v kapeli v Jönköpingu poročila g. Mario Šastan iz Draguč v Istri in gdč. Dragica Žnidaršič, iz Nove gore pri Krškem. Svoj skupni dom ®ta si ustanovila v Norraham-marju pri Jönköpingu. Iskreno čestitamo in želimo božjega blagoslova!
Petdesetletnica: Letos, 2. aprila, je v krogu svoje družine, žene ge. Frančiške in štirih otrok, obhajal 50-letnico svojega življenja
slo'veins'kii izseljenec g. Jože Koščak, Čeprav je'seTČTma^ io časa na Švedskem, si je s svojo podjetnostjo in delavnostjo ostvariil že lastno čevljarsko podjetje na Kopmamsigatan 4, Boidafons. Podjetje ima ime »skoma-keni Saklen«. Mno-se že oglašajo pri njem z naročili, Švedi in naši. Prav je, če slovenski iz-domačem človeku, pri rojaku, ter mu s tem pomagajo k uspebu. Saj s tem podjetjem gotovo pripomore k priznanju in ugledu delavnosti in sposobnosti naših islovenskih izšeljenoev. Ob njegovem juTaileju mu najbolje čestitamo, če mu želimo mnogo božjega blagoslova in uspeha pri njegovem podjetju. Na mnoga leta!
Svete maše v maju: prva nedellja, 3. maja: öireibro; Vnebohotd, 7. maja: Oloifsibröm; druga nedelja, 10. maja: Göteborg ob 9.15; binkošti, 17. maja: Malmö ob 9.30; sv. Trojica, 24. maja: Norrköping; peta nedelja, 31. maja: Eslkilstuna. — V krajih, kjer ura ni navedena, boste dobili posebno sporočilo.
ITALIJA
Rim. — V Trstu so že drugič podelili velikonočno literarno nagrado za najboljše slovensko katoliško literarno delo v preteklem
letu. Letos je nagrado (50.000 lir) dobil naš č. g. France Dolinar in sicer za njegova obsežna eseja o škofu Antonu Martinu Slomšku in prelatu dir. Francu Grivou ter za njegovo drugo tovrstno delo. Omenjena eseja sta izšla v reviji »Meddohje«, ki izhaja v Argentini. Č. g. Dolinar je oba naša velika moža v tej reviji z veliko znanstveno mar-Ijiivoistjo, poznanjem gradiva in samostoj-noistjo presoje opisal.
AVSTRIJA
Linz. — Velikonočne praznike smo praznovali z našo službo božjo v Kleinmüncbenu. Zbralo se nas je zelo lepo število in poslušalo vesele velikonočne pesmi, ki jih je prepeval mešanj zbor tako v nedeljo kolt v ponedeljek. V družini g. Konrada Breznika se je malemu Koniju pridružila sestrica. K veselemu dogodku v družini čestitamo.
Izboljšanje vremena in nastopajoča pomlad je spet privedla v naše kraje tudi slovenske sezonske delavce. Nekateni od teh so delali že lansko leto tu, drugi pa so prišli prvič. Skoraj vsi so doma iz našega Prek-mutrja. Si kar lepo pomagajo med seboj. Želimo jam zdravja in mnogo uspeha. Rankweil. — V nedeljo, 19 aprila, so imele naše karmeličanke lep praznik. Vsellile so se v novozgrajeni samostan, ki so ga jim zgradili dobrotnikn z raznih strani. Častitim sestram, ki mnogo molijo tudi za naše izseljonce in za našo domovino, čestitamo in jiirn želimo, da hi bil njihov dom res v vsem Bogu posvečeni kraj.
V tej ponosni stavbi v Traiskirćhenu v Nižji Avstriji je bivalo že mnogo naših rojakov beguncev, preden so se jim odprla vrata v daljni svet. Glej dopis v prejšnji številki „Naše luči”.
Ali veš, kako je v Nemčiji?
V	Nemčiji je bilo januarja 1964 okrog 45.000 Jugoslovanov, od teh 9250 ženskih oseb.
Leta 1963 je bilo v Zap. Nemčiji 26.154 tujezem-skih visokošolcev. Nemčija je v tem oziru na 2. mestu na svetu. Le Združene države so pred njo. Tujih študentov je v Nemčiji: Afrikancev: 2121, Azijcev: 2589, z Bližnjega vzhoda: 4684, Južna Amerika: 971, iz USA: 1591, iz Sovjetske Rusije: 10, iz Avstralije 43, iz Evrope: 14145.
V	Zah. Nemčiji je vera v čarovništvo še močno razširjena. Malo je krajev, kjer bi ljudje ne verovali v čarovnice. Erhardov „gospodarski čudež”, nagel tehnični razvoj ipd. — vse to nikakor še ni omogočilo, da bi bilo praznoverje povsem iztrebljeno. Nekateri sociologi zatrjujejo, da je danes v Zahodni Nemčiji še najmanj 10.000 oseb, ki se poklicno ukvarjajo z izganjanjem hudiča iz človekovega telesa in podobnimi zadevami.
Zanimivo je, da je pred nedavnim neki zahodno-nemški založnik ponovno tiskal in izdal knjigo o čarovništvu, z naslovom „Pravi zmaj ognjeni”. Ta je bila prvič izdana v Kölnu v začetku 18. stoletja. Po svoji obliki spominja na sv. pismo in je po njej veliko povpraševanje. Založnik je z njo odlično zaslužil. V njej so razni čarovniški recepti. Tako na primer: napravi skozi uho črnega mačka luknjico, kri naj kaplja na kos kruha, ki ga je treba pojesti. To je zdravilo proti mrzlici. Drugi recept: Uloviti je treba krtico in jo speči, tako da od nje ostane samo pepel, postaviti pa jo je treba na ogenj živo. Pepel, ki ga tako dobiš, je odlično zdravilo proti božjasti. Zobobol je na primer moči pozdraviti, če okrog vratu nosiš zob, ki si ga izdrl živi miši.
*
Eden naših rojakov nam je poslal v Nemčiji naslednjo primerjavo življenjskih stroškov v Jugoslaviji s stroški v Nemčiji. Kot podlago je vzel srednjo ceno življenjskih potrebščin ter zaslužek v Sloveniji (100 din. na uro), v Nemčiji pa 3 nemške marke na uro. To je tudi povprečni zaslužek nekvalificiranih delavcev. Zračunal je:
Če delaš v Jugoslaviji eno uro, lahko kupiš 1,26 kg kruha, v Nemčiji pa 2,30 kg; 0,67 kg sladkorja, v Nemčiji pa 2,40 kg; in podobno: 0,91 kg bele moke (2,80 kg), 2,50 kg krompirja (15 kg), 0,40 kg pomaranč (3,75 kg), 0,10 kg govejega mesa (0,48 kg), 0,09 kg teletine (0,43 kg), 0,10 kg svinjine (0,35 kg), 1,54 litra mleka (4,60 1), 0,33 litrov olja (1,85 1), 0,83 steki, piva (2,30 steki.).
Tuji časopisi
večkrat poročajo o tem ali onem rojaku, ki živi v Zapadni Evropi, tudi slabe, celo sira-moitne reči. Na splošno ne moremo reči, da «o liznnišl j ene in krivične. Od raznih krajev prejmemo včasih izrezke časopisov, najbrž z željo, da bi jih objavili. To, kar se včasih med našimi izseljenci ni nikdar dogajalo, se dogaja danes: Slovenci smo v pogledu morale, spoštovanja nravnih zakonov, v zadnjih desetletjih močno padli.
Uganka
1.	—- — — a = del človeškega telesa
2.	— -—■ — r = prostor za igranje iger
3.	— — — a = otok v jugovzhodni Aziji
4.	—	—	—	m	=	ime prvega človeka
5.	—	—	—	a	=	živali, ki ima roge
6.	—	—	—	n	=	ime pisatelja Cankarja
7.	—	—	—	a	=	pomaga nekaterim kaditi
8.	—	—	—•	1	=	jezdna domača žival
9.	—	—	—	d	=	važen član družine
10.	—	—	—	a	=	iz njo posejejo njive
11.	—	—	—	a	=	zelo velik hrlilb
12.	—	—	—	a	=	žensko krstno ime
13.	—	—	—	a	=	'skupina ptičev v letu
14.	—	—	—-	t	=	mesto ob Jadranskem
morju
15.	—	—	—	k	=	če je kdo prav talk, je	. . .
Ih. —	—	—	a	=	jo dajo starši otrokom
17.	—	—	—	a	—	leži poleti zjutraj po
travi
18.	—	—	—	1	=	gorovje v Rusiji
19.	—	—	—	a	=	zraste po dežju
20.	—	—	—	a	=	izraz pri šahovski igri
21.	—	—	—	a	=	prisitairuiišče ob Jadranu
22.	-----— t = če iso koga ujdli, je...
23.	— — — h = je žalitev Boga
24.	— — — a = vulkanska gora na Siciliji
25.	—	—	—	o	=	z njim »e umivamo
26.	—	—	—	n	=	imamo na obrazu.
Namesto črt postavi prave črke. Če bereš
vse prve črke old 1 do 26 navzdol, zveš za mavodillo, ki velja vsem izseljencem. Kaj bereš?
Rešitev objavimo prihodnjič.
== NOVI LIST
ki izhaja v TrStiu, plilše:
V idanašnji napredni atotnski dolhi se kar neverjetno sliši, da obstaja na svetu še tako veliko kulturno nazadnjaštvo. UNESCO, mednarodna prosvetna organizacija pod okriljem Združenilh naroidov, je ugotovila, da vsak drugi nad 15 let star zemljan ne zna ne pisati ne citati. Kljub vsiam lodipomioč-kom se število analfabetov vsako leto poveča od 20 do 25 milijonov.
Leta 1957 so našteli v 67 deželah nad 700 milijonov ljudi — to je skoro ena četrtina zemeljskega prebivalstva — brez sleherne šolske izobrazbe. V 18 državah je število analfabetov znašalo 99 odstotkov celokupnega prebivalstva. V 85 afriških, azijskih lin južnoameriških državah je predlanskim -od 206 milijonov otrok v šoloobvezni starosti obiskovalo pouk le 160 milijonov otrok; še ti so limdli le pomanjkljivo šolo.
. UNESCO bo predložila na jesenskem ■zborovanju nujen predlog, naj se določijo potrebni stroški, -da se v prihodnjih desetih letih poskrbi, -da bo vsaj 320 milijonov ljudi deležnih osnovnega Šolskega pouka.
-Prejšnjii mesec je izšel že deisetii- letnik Trinkovega koledarja, katerega urejuje prof. -Bednarik ob sodelovanju izobražencev iz Beneške Slovenije.
Koledar je namenjen v prvi vrsti našim izseljencem po svetu, povezuje pa v skupno -občestvo vse rojake, ki 'žive pod Ma-ta-jiurj-em. Koledar ni sam-o »koledar«, ampak prinaša -do-sti zaniimivega iz Trinkova zapuščine ter vrsto iizvimiilh člankov in študij -o rojakih in njih krajih v B-eneški Sloveniji.
Kot drugod po Evropi, tako se je zvišala lansko življenska raven tudi v Italiji. Izboljšanje pa ni izkazalo večje opo-rabe kulturnih d ob rin, -povečali s-o se le izdatki za materialne užitke. Italijanski državljan je lani potrošil’ povprečno za knjige le 400 -lir. Izdatki za kino so znašali 2600 lir na o-s-ebo, za televizijo 1100 lir in za plesne zabave 600 lir.
Zlato poroko sta praznovala v Oberhausenu dne 17. marca letos rojaka Johan in Marija Ledinek. — Kot 25-Ietni fant je 1910. leta zapustil g. Johan svoj rojstni kraj Št. Jurij na štajerskem in odšel za kruhom v nemško Porurje, kjer se je zaposlil v rudniku Osterfeld. Dve leti za njim je prišla v Osterfeld s svojimi starši tudi Kozarjeva Micka iz Dramelj pri Celju. Mladi Johan jo je prvikrat zagledal na neki sliki Društva Sv. Barbare v Osterfeldu. „Tretja od desne mi pa najbolj ugaja”, je zaupal svojemu sorojaku, ko sta šla na jutranji ..silit”. Na prihodnji prireditvi Društva Sv. Barbare, na kateri je mladi Johan pridno sodeloval, pa se je ljubezen med Micko in njim že vnela in ju 17. marca 1914 pripeljala do oltarja. Od tedaj je že 50 let. Lepo slavje je zlatoporočenca našlo pri zdravju in veselem razpoloženju. — Čestitamo!
dogodek
uktesMMui
5.
Sončni zanki so se v svojih (barvah usipali na njeno 'sklonjeno glavo, ko baker se je svebil .temnii koder na njenem čelu ,in izza belle rute je iv rožnaitih obrisih piro,seval njen lepi, plemeniti obraz. Skoraj nepremično je (klečala, kakor sama zase, odmaknjena od vseh, in Iše sikrivnositnejša se je zdela skrivnost, ki je obdajala ifco žensko ...
Nesitrpno sem čakal, da je minila maša, in koj sem se zunaj postavil na prežo. 'Prišla je iiz cerkve med zadnjimi in, ko je stopala mimo mene, sem skušal ujeti njen pogled. Za hip isem mogel pogledati v njene velike, isvetiloirjave, otroško strmeče oči, a njihov pogled je šell mimo mene in prek mene, — ona me sploh ni videla.
Šel isem za njo. Na vasi je krenila k vozu, Iki je na vogalu pred trgovino čakal nanjo. Položila je na sedež svoj molitvenjilk, črne debele bukvice, sama pa stopila v prodajalno, kjer se je trlo ljudi.
Obstali sem v bližini voza. Bil je to razmajan starinski koleselj, kakor jih bo kmalu videti samo še v muzejih, s konjem, ki je utegnil biti v tesnem sorodstvu s kamelo in (ki je bil življenja 'talko sit, da »e mu niti muh otepavati ni več ljubili o. Sicer pa, s čim naj bi siromak otepava!, ko ni imel niti repa več! Vpregi primeren je bil tudi voznik, pritlikav, krivonog možic, v obraz kosmat, podoben staremu ijazlbeou. Stopical je okoli konja, dva dedca sta imela svojo zabavo z njim.
»Hej, Blažek!« mu je trobil na uho šaljivec. »Zavoro bo treba popraviti, za-vo-ro! Ne prime več!«
»Aaa?« je zarežal Blažek in popravljal nekaj na komatu. »Koga godeš?«
»Zavoro imaš zanič,« je .trobil oni še glasneje. »Boš drčal po klancu, Blažek, boš dr-čal po zadnji!«
»Frčal? (Satj nisem tič, da bi frčal! Duš! Pa ti frči, če znaš!« se je odrezal Blažek in gr-
do pogledaval naokoli s kalnimi, rdeče vnetimi očmi.
Vtem se je vrnila gospa Tija z zavojčkom v rolki in brž sedla na voz. Ni se ozrla nikamor, ni spregovorila besede, de miren, pohleven in rahlo otožen smehljaj je lažal na njenem (lepem, 'bledem obličju. Brž se je skobacal na voz tudi Blažek, a ne na kozla, usedel se je kar zadaj k njej kakor gospodar.
Tako sta se odpeljala iz vasi. Kako se je mogla gospa Tiija, soproga uglednega in bogatega gospoda Belina, voziti v tej klavrni kočiji, kateri so se vsi rogalli! Meni se je vse zdelo kot neumna in zlobna karikatura in pri- srcu me je zabolelo.
»čigav pa je ta voz?« sem povprašal kmeta, ki sta se smejala.
»He, iz graščine je.«
»Tako? Pa je bila to grajska gospa?«
»Menda? Kaj vem? Tam se imajo po svoje,« je dejal mož in s tovarišem zavil v krčmo.
Župnik bo gotovo kaj več vedel, sem ®i rekel. A ko sem med zajtrkom previdno napeljal pogovor na gospo Ti j o, sem videl, da je bilo župniku neprijetno. Strmo in nekam nezaupljivo me je pogledali, potlej pa vprašal :
»Kaj veste o tej ženski?«
Sprevidel sem, da sem naredil napako, in se začel umikati.
»Ničesar ne vem,« sem odgovoril, »samo poznam jo in sem se pač začudil, da je zdaj •tulkaj na letovanju. Navadno je s svojim možem zahajala čez poletje na Gorenjsko. Pa ni čuda, saj je tukaj pri vas tako lepo, gospod župnik: to tiho, mirno zakotje, raj za živce! Prihodnje leto, če se ho dalo, pridem semkaj na počitnice.«
Župnik je molčal z resnobnim obrazom; čez čas je spregovoril:
»Siebern človek nosi kako krivdo. Sam naj jo opere pred svojim Bogom! Ne sodimo, da ne bomo sojeni! Naša kokošja pamet ni zmožna doumeti ne božje modrosti ne božjega usmiljenja, ki je neskončno. In noben las ne pade z naše glave brez božje volje...«
Iz teh župnikovih besed sem sklepal, da je o gospe Ti ji nekaj vedel. Morda je vedel vse. Sicer pa — kaj je bilo treba meni še ve-
detli 4n zvedeti? Dovolj, da sem vedel, kje je orna. Vse drago j-e bilo adaj stvar prijatelja Kresa. Kar koj sem odšel v Ljubljano, 'da mu sporočim veselo novico: gospa Tija srečno najdena!
*
Deset dni pozneje. Bil sem medtem na potovanjih in se s Kresom od zadnjič še nisva nič videla. Tem bolj radoveden sem bil zdaj, kaiko se ije končala stvar z (gospo Ti j o, in, ko sem pnišell v Ljubljano, sem takoj stopil k telefonu.
Oglasila se je Kresova gospodinja. Gospoda doktorja da ni doma, a do večera se gotovo vrne. Na večer sem spet poklical, oglasil se je Kres. »Da, pridite, pridite! Pričakujem vas.«
»iSiieano vse dokončano, a! Ali dobim zdaj tiste cigarete?« S tem vzklikom sem veselo prijadral h Kresu, hkrati pa presenečeno obstal spričo njegovega mračnega obraza.
»Dokončano?« je dejal s trpkim nasmehom. »Zdaj ®e šele prav začenja!«
»???«
»Gospa Tija je še vedno v tisti graščini. Zagonetka še vedno ni rešena,« je povedal.
Meni je kar sapo zaprlo ...
»Sedite, prosim!« me je povabil, »da vam vse povem, kako je bilo. Skupaj preudariva to čudno zadevščino, od katere me, po pravici rečeno, že glava boli... Torej: ko ste mi prinesli vest o gospe Tiji, nisem tega takoj sporočil njenemu moižu, ampak sem se najprej sam odpravil tja, da kaj več pozvem in se po tem ravnam. Treba je bilo vso zadevo previdno voditi, tako iz ozirov na duševno stanje gospe Ti je, kakor iz ozirov na gospoda Belina, da mora ostati stvar kolikor mogoče prikrita. No, mudil sem se tamkaj trii dni in zvedel, kar sem potreboval. Zdaj pa poslušajte. Ali vaste, kje je pravzaprav gospa Tija?«
»No, tam v itiisti graščini pač?«
»Da. Toda čigava je ta graščina? To je graščina, s katero so zvezani neki spomini gospe Taje, spomini na njeno — imenujmo jo tako — njeno prvo ljubezen.«
»S tistim mladim graščakom, o katerem vam je nekaj pravil gospod Belin? Saj je tisti dečko že zdavnaj umrl ali ne?«
»Da! Živi pa še njegov brat. Ta je odpe-
ljal gospo Tujo na kresni večer ... v znamenju srca!« je povedal Kres z mrkim obrazom in z nekim srdom v glasu.
»O, zdaj se mi nekaj jasni!« sam vzkliknil.
»Kar se vam bo takoj spet zameglilo,« je suhe pripomnil Kres, »če vam povem, da je gospa Tija zdaj v graščini za deklo, za navadno 'deklo. Na lastne oči sem jo videl ribati pode. Ni le oblečena ko revna dekla, kakršno »te jo videli, ampak je tudi v resnici revna dekla.«
»Tu se vse neha!« sem rekel.
»Zdaj ste pravo rekli!« je prikimal Kres in se, prestopili po sobi. »Trti tej stvari se res vse ndha. Človek ne pride zlepa na jasno in nemogoče si je 'ustvariti kako sodbo, ker eno dejstvo pobija 'drugo. Da boste vedeli, kako je zdaj z zadevo in da se bova mogla o tem dalje razgovarjati, vam moram najprej na kratko povedati, kako je bilo, ko sva z gospodom Belinom šla po ženo, pa sva se vrnila s praznimi rokami.
Napravila ®va si dobro premišljen načrt. Piših otoški moment, to je (glavno, sva si rekla in jo Sklenila odpeljati na enak način, kot jo je odpeljal oni is savskega mostu, nenadoma in nepričakovano. Zvedel sem, da prihaja redno vsako nedeljo k maši, tako kalkor ste jo vi videli. V nedeljo sva bila že zarana skrita tam v gozdu med graščino in vasjo din sva oprezovala na cesto. Res, točno ob (zvonjenju je Blažek peljal k maši in gospod Belin je uprl v voz svoje kukalo. Kakor je ta moiž krepkih živcev in kakor se zna obvladati, vendar ga je, ko je zagledal svojo ženo v takih okoliščinah, zavito v staro, oguljeno pelerino — bilo je mrzlo, deževno jutro, — ga je, pravim, prevzelo talko razfour-jenjie, da so mu šklopotaii zobje in da sem ga komaj zadržal, da ni planil tja na cesto im k vozu, »Ali jo hočete privesti1 nazaj še bolj bolno, kot je odšla?« sem mu prigovarjal. »Ne smeva je prestrašiti!« Tako sva čakala. In ko se je čez dobro uro voz vračal, sva z avtom zaprla cesto počez, da je Blažek moral ustaviti. Jaz sem na videz nekaj popravljal pri motorju, pomignil možicu, naj mi pride pomagat, in tako se je mogel gospod Belin nemoteno pogovoriti s svojo ženo.«
»Dobro jutro, Tija!« jo je pozdravil mir-
no, smehlja je; veselo, (kot jo je pozdravljal doma vsako jutro.
»Dolbiro juitiro, Pavile!« ga je pozdravila ravno talko -- še z/daj slišim njen zvoniki, radostni glas — in mu dala roko, ki jo je pri-ibiisnil na ustne.
Nato jo je vzdignil z voza in jo za roko povedel k avtu.
»Zdaj gremo domov, kajne, Tija? Na, tvoj plašč sem iti prliniesel. Daj, obleci se, da te ne bo zeblo.«
»Domov?« je šepetala, »Domov... ne smem še. Ni še dopolnjeno ...«
»Oh, Tija!« je izaječal in jo prijeli za obe roki. »Kaj, kaj se, sirotica, tako trpinčiš? Pojdi, preljuba moja, pojdi z menoj, niič se ne boj! Jaz te varujem!«
Ona pa je sklenila roke in zadrlhtela:
»Pavle, dobri moj!« je prosila, »Pusti me! Mora tako biti... Zavoljo otroka... zaradi najinega otroka...!« je dahnila.
Tedaj jo' je spustil. Ne besede ni rekel več. Toda ko je sedla nazaj na voz, je stopil k njej in jo ogrnil z njenim plaščem. »Bog s teboj, Tija!« ji je rekel. Nato je pomignil meni.
Pognal sem jaz in pognal je Blažek, vsak na svojo stran. Gospod Belin je jokal vso pot. ..«
Kres je končal in nastal je molk, dokler niisiem povzel besede jaz:
»Malo pojasnila bi še prosil. Z njim tam v graščini niste prišli še nič v dotiko?«
»Ne, ker ga sploh nikjer mi dobiti. Bog ve, kod se klati. Dan na dan oprezujem za njim. Moram ga dobiti v roke. On je zaklenil dušo gospe Tije, on ima ključ.«
»Tako je!« sem pritrdil. »Pa kaj ste sploh zvedeli o tem človeku?«
»Hm, marsikaj, kar -takole pripovedujejo ljudje. Kot mlad fant jo je popihal iz šole in z doma, kolovratil je po svetu celih dvajset let, letos spomladi pa se je naenkrat pojavil, baje je prišel naravnost iz Indije. S seboj je pripeljal opico, ki je pomoči hodila na vas lasat ljudi v spanju, dokler je nista -zadavila mesarjeva ps-a. On je čudak, praVij-o ljudje. Drugače pa nisem slišal -o njem nič slabega; kmetje ga celo hvalijo, ker jim je. poceni prepustil -v najem graščinski svet. Menda se sam za domačijo sploh nič ne briga in slej ko
prej gospodari tam stari, neumni hlapec Blažek. Zato pa je graščina videti ko roparsko gnezdo. Da vidite vrt! Pravcata džungla.«
»Druge .osebe ni v graščini?«
Kres je odkimal.
»In zdaj, ko ni njega, je gospa Tija sama tam?«
»-Sama z Blažkom.«
»Kakšna prilika!« sem rekel...
V tem hipu je nekdo po-trkal na vrata. Bil je sel z brzojavko. Ko jo je Kres odprl, se mu je obraz razjasnil.
»Evo, povrnil se je!« mi je zaklical.
»Kdo javlja?«
»Župnik, moj pomočnik,« je povedal in se pomenljivo nasmehnil. -»Jutri se popeljem spet tja.«
»Vzemite me s seboj,« sem zaprosil.
»Z veseljem! Saj -sem -vas tako hotel povabiti. Dva bova gotovo bolje -opravila. Slutim, -da bo vroča bitka.«
»Tudi jaz slutim nekaj takega,« sem dejal. *
Tista vožnja s prijateljem Kresom, najin »pohod na roparski grad«, kakor sva -temu rdkla, mi bo še dolgo v prijetnem spominu. Že. -to krasno pred jesensko jutro — jasno nebo, ceste oprane o-d n-o-čnega -dežja, sladki vonj ajde -po -dobravah — naju je dvigalo v neko posebno veselo razpoloženje in bila sva polna podjetnosti in dobre volje.
'»Občutek imam,« govoril tovariš, ki se mu je oko kar bliskalo in je vozil pred-rzn-o, da sem ga občudoval, »-občutek -imam, -da bo š-l-o danes prav vse po sreči. Pregovor sicer pravi: Ne hvali -dneva pred večerom! Jaz pa pravim: začetek dober, vse dobro! In kakšen občutek -imate vi?«
»Takšnega, kakor s-em ga imel vselej, kadar sem šel na 'divjega merjasca. Prijeten šče-get po vsem životu... čudovit občutek! Konec je bil zmeraj i-sbi: ali je moja krogla zadela ali -pa je -zgrešila. Naj je bilo -tako ali tako, -tistega blagodejnega prvega občutka ni prav nič motilo . . .«
Kres se je smejal -in še bolj pognal.
BMžala -sva se cilju. Tu je Kres nenadoma spremenil načrt in zaobrnil avto na drugo cesto.-
»Kaj, ali ne greva najprej v vas, do župnika?« s-e-m vprašal.	(Dalje prihodnjič)
Rog, Rog...
»Onstran Kočevja se razprostirajo goz'dovii Kočevskega Roga in od nas se od daleč prav lepo vidijo. Tam so se leta 1945 godile strašne reoi. Ko je bilo že konec vo jne, so tam idoli brez sodbe pobijalli na tisoče ljudi, med njimi tudi 12.000 Slovencev, ki so jilh od Angležev dolbili vrnjene s Koroške. Jaz sem bil taikrat doma. Na tihem smo zvedeli, da ,se je kalk vnet rdečkar hvalili, kako je 'kalkšnega mučil. Strašno je bilo ga isamo poslušati, kaj šele, če b!i bil zraven. /Po časopisih pa niso o tem nič pisali. V kolikor isem mogel zaslediti do pred petimi leti, odkar sem šel zdoma, niso nikdar pisali, da so domobrance v tistih dneh zmage kar brez sodbe pobijalli. Pa tudi odtlej nisem še slišal, da hi kdaj o tem padali kakšno izjavo. Tukaj v tujini sem z vedel, da so jih p obi j ali tudi v Teharjih, pri Škofji Loki in še drugod.
Jaz mislim, da zato tega ne. povedo, ker je preveč sramotno. Vendar — če ponujajo amnestijo — bi bilo dobro, ko bi tudi te brez sodbe nedolžne pobite am-nestirali in bi vsaj mlajši, ki s fern niso imeli opravka, izjavili, da je bilo to nepravilno in junaštva tistih, ki so se foiorili za osvoboditev med vojno, nevredno. Poznam več takih, ki so Sli naredili krvave roke, kako so slabo končali svoje življenje. Druge pa vest peče. Nekoč je neki naš vaščan, ki seda j nič ne, dela in uživa le penzijo ter pije, bil že precej vinjen. Naenkrat je začel čudno tuliti in se
jiokati. »Rog, Rog...« je tulili in se držal za glavo. Začudeno so ga ljudje gledali. Pozneje pa so razvoz-lij ali to uganko. Tudi on je bil v tistih junijskih dneh leta 1945 med tistimi ,,zmagovalci’, ki so morali ujete sorojake, ki jikn nič žalega niso mogli storiti.
Zdaj, ko berem -o teh procesih v Nemčiji, sem se spomnil na to in Bog ve* če ne bo tudi zaradi tega strahotnega pokola še kdaj kakšen proces ...« P. N., Nemčija.
»Lepo se vam zahvaljujem za pošiljanje verslkega lista »Naša luč« v preteklem latu. Ker sem se poročila, sem spremenila svoje ime in oprostite, da Vam nisem še plačala. Pošiljam Vam za lansko in letošnje leto. Pošljite mi še letošnje prve številke in sicer na mo j novi naslov. . .« M. A., Nemčija.
•
»Oprostite, da sem tako malomaren, da še nisem poravnal stroškov za »Našo luč«. Tulkaj Vam sedaj po-šiilj.am im želim, da bi NL spet prihajala v moje roke, ker jo bom z zanimanjem prebiral. Imam še lanske številke im ob večerih zelo rad pogledam vanje, ker prinaša res veliko zanimivosti ...« D. L., Nemčija.
•
»Naznanjam vam, da dobivam list v redu. Najlepša vam hvala. V pismu prilagam en funt in upam, da boste v redu prejeli.« F. S., Avstralija.
POMLADNA
Narava je spala in zopet je vstala in prišla je draga, ljuba pomlad.
Naj bo star ali mlad, vsak se veseli spomlad’, ko začne drevje zeleneti, ptičice nam žvrgoleti.
Vesele po drevesih letajo, pod streho gnezda spletajo. Vse stvarstvo se prebuja in na dom spomine vzbuja, zlasti na velikonočni čas.
V zraku vihrala so bandera, ko procesija se po polju vila in krasno so zvonovi peli. Vse kar plava in kar leze, vse kar hodi in leti: reke, morja, vsi studenci in potoki ki žubore iz zemskih tal hvalo dajo naj Gospodu, ki je za nas od smrti vstal. Grob tudi nas ne bo končal. Minka Zupančič, Francija
JANKO IN PETELINČEK
Petelinček lepo poje, ko na gredi tam stoji.
Janko si pa solze briše, ker ubogal mame ni.
„Ti, petelin, tiho bodi in ne glasi se tako.
Če ti kamen zdajle vržem, pa ne bo zate lahko.”
Petelinček ni poslušal takih groženj, se ni zbal.
Še glasneje kikirikal,
Janka je zasramoval.
„Le ubogaj svojo mamo in poslušaj jo zvesto! Kamenje pri miru pusti pa bo vse ti lažje šlo.”
Janko dobro je razumel smisel petelinčkovih besed Nič več mami ni nagajal, zadovoljen bil je spet.
B. Anželj, Nemčija
smeh je zdrav
Lahka naloga. — Učitelj: »Povej nam, Jakec, kaj foi stori:!, oe bi mora! 'razdeliti 13 jabolk med 14 součenoev. Pomisli dobro, naloga je težavna.« — Jakec: »Kaj še, gospod rrciltelj, prav nič ni itežavna. Jabolka bi .skuhal lin napravil iz njih marmelado . . .«
Prebrisan berač. — Dama, vračajoča se iz salona za negovanje lepote, reče beraču: »iSaj sem vam žs pred dobro uro dala vbo-gajme!« — Berač: »Oh, oprostite, tako »te se pomladili, da vas niti spoznal nisem.« — Dami ise obraz izasmeja in da beraču »pet miloščino.
Dva cigana spita v eni posteljii. Kar pridejo tatovi v kočo in prvi cigan zbudi narahlo drugega: »Za božjo voljo! Tiho, tatovi so prišli!« — »Zakaj tiho?« izabriči drugi. »Kriči, morda se ustrašijo in še kaj pustijo!«
Kraševska modrost. — Kraševec vpraša tovariša: »Povej mli pet dni v tednu, v katerih ni črke ,k‘!« — ».Sreda... sobota in nedelja — več jih ne vem!« — »Vidiš, ko nič ne veš: predvčerajšnjim, včeraj, danes, jutri in pojutrišnjem.«
Domači tiran. — »Kaj ima tvoj mož najraje iz,a južino?« — »Vse, česar nimam piri rokah.«
Slepa ljubezen. — Rada sta ®e imela in bila je to ljubezen na prvi pogled. Po poroki pa sta ugotovila, da je on kratkoviden, ona pa daljnovidna.
Usluga za uslugo. — »Soseda ali ste tako dobri in mi; dovolite, da ispečem svoje bobe v vaši masti? Za prijaznost vam pa dovolim, da si svojo kračo šlkuhate v mojem ričetu.«
Lažnivec. — Gospod pravi velikemu lažnivcu: »Afco se mi v trenutku tukajle nekaj zlažeš, dolbiiš en stotak.« — Lažnivec: »Rekli ste, da boste dali dva...«
Mestna gospodinja: »Toda jajca se mi pa danes izdijo zelo drobna.« — Trgovec: »Res je tako, sam ne vem zakaj.« — »Najbrž jih je 'kmetica prekmalu vzela iz gnezda.«
Milo za drago. — Gost je plačal in hotel oditi, pa ga je natakar zgrabil za rokav in dejal: »Stojte, ta denar je ponarejen!« — »'čemu se pa razburjate?« j,e mirno izjavil
gost. »Saj se še j.az nisem, ko ste mi prinesli na mizo vino, ki je bilo ponarejeno!«
Ve, kaj je žeja. ■— Žena možu: »Pa res ne boš pozabili zalivati rož, dokler se ne vrnem?«
—	»Brez skrbi, ženka, jaz vem, kaj je žeja!«
Zabava ga. — »Zakaj razbijaš po čebniič-
ku?« vpraša mati svojega sinčka. — »Petrč-ku delam kratek čas!« — »Kje pa je ta?« — »Pod čdbričkom!«
Prijatelj je razlagal prijatelju o bodoči vojni in je dejal: »Prijatelj, bodoča vojna bo sama tehnika in kemija, vse bodo opravili stroji.« — »Beži no! Kaj bodo pa počeli vojaki?« — »Vojaki bodo pa samo salutirali.«
Janez je obhajal na kresni dan svoj god in se ga je malo preveč nalezel. V strahu za svoje zdravje jo mahne k zdravniku, da naj ga preišče. Zdi se mu namreč, da mu srce nekaj nagaja. — »Dajte roko, da vidim, kako je z vašim srcem,« veli zdravnik. — Zdravnik šteje najprej tiho, potem pa gl asne j e,: devet-najisft, dvajset, enaindvajset... — »Ne, gospod doktor, toliko jih pa nisem popil!« pravi Janez.
Učitelj je razlagal v šoli učencem o štirih letnih časih. Nato se obrne proti Nacfcu in ga vpraša: »Naoek, povej nam, kakšen čas je sedaj?« — Naoek vstane in odgovori: »Slabi časi so, pravijo doma naš oče.«
V znamenju napredka. — »öujte, gospod natakar, kako to, da sem našel košček avtomobilskega obroča v gulalžu?« začuden vpraša gasit v restavraoiji. — Natakar: »Kaj hočeva, gospod, avtomobil povsod izpoidriva konja.«
Urednik jez mislimi vedno le v uredništvu.
—	Urednik časopisa in njegova žena sta se vrnila z nekega 'družabnega večera. Doma pa se je pričelo: »Žal mi je, da sem šla s teboj, sram mie je bilo, zares sram!« — Urednik: »Kaj pa je bilo napačnega, ljuba moja?« — Ona: »Le kako moreš biti tako raztresen? Karkoli in kadarkoli ti je gospa Pavlinova ponudila kako jed, si vse odklonili, češ, zaradi pomanjkanja prostora ne moreš sprejeti.«
Pri zdravniku. — »Gospod zdravnik, pred petimi lati site mi prepovedali zaradi revme stik iz vodo. Kaj pravite, ali bi se sedaj lahko okopala?«
Mali oglasi
(Uredništvo rojakom z veseljem nudi priložnost, da v listu oglašajo. S tem pa ne prevzema nase nobene odgovornosti glede vsebine oglasov in s tem še ni rečeno, da daje obenem tudi priporočilo.
Če je rečeno, da posreduje uredništvo naslov, to naredi le tistim, ki pošljejo kaj za znamko za odgovor.
Cenik oglasov dobite pri u-pravi lista.)
•
V predmestju L jubl jane je naprodaj trilsitainjo'viainijiska hiša z velikim vrtom v dobrem stanju. Prodaja se pod ugodnimi pogoji. Naslov poisre-duje uredništvo. (17)
Sem slovensko dekle, staro 32 let, isem srednje postave, [živim v [Nemčiji itn bi se rada spoznala s poštenim slovenskim lanitom, ki biva v Nemčiji. Naslov posreduje uredništvo. (14)
•
.Slovensko katoliško dekle, ki živi v Nemčiji, staro 34 'let, ždi poštenega in rasnega moškega od 35 do 40 let, ki bi si rad ustvaril lastni dom. Naslov posreduje uredništvo lista. (15)
•
Slovenski fant, 27 let, po rodu iz [Prekmurja, stanujoč v Firanaiji, želi ispoiznati pošteno isllovensko dekle, staro okrog 22 let. Naslov posreduje uredništvo. (16)
•
Slovenski fantje!
Ako si želite dopisovati — spoiznati z dekleti iz domovine, pišite na spodnji naslov.
Prav tako si lahko [dopisujete z dekleti iz ostalih držav. Več deklet iz Slovenije in Hrvafske si želi do-
pisovati z rojaki iz tujine. Pri tem je tajinost zajamčena!
Pišite za ponudbe na naslov: Postfach 83, 5602-Lan-genbeng/Rhld., W. -Deuitscih-land.
•
Kdor ve kaj o rojaku: Žirovnik Martin, teracer, zaposlen svoj čas v Ljubljani pri Macilovšku, pozneje leta 1957 v Wiagni v Avstriji, naj [Sporoči na naslov: Ferdo Urbančič, Box 14, Emmabo-da, Sweden.
Iščem Marjana Slejko, doma iz Predmeje pri Ravnici na Goriškem, ki je delal kot mehanični delavec pri S. G. P. Nova Gorica in je bil od februarja 1961 naprej v taborišču San Safolba v Trstu. Tam je obolel in -odšel v bolnišnico.
Kdor morebiti kaj ve, kaj ise je -zgodilo potem z njim, naj sporoči na naslov nje-
govega prijatelja, ki bi rad sporočil tudi njegovim staršem kakšno vest o njem: Adrijan Trampuž, Melbeok-straße 18,	565 Solingen,
W.-Deutsch! and.
•
Za ostale informacije glede naslednjih oglasov (144 in 185) pišite na: Postfach 83, 5'602-Langenberg/Rhld., W.-D eutsichilaud:
38-letna Slovenka, vis. 169 cm, čedne 'zunanjosti, 'bolničarka, obvlada nemški jezik in je dobra gospodinja, v življenjiu razočarana, želi spoznati gospoda, ki bi ji bil dober življenjski spremljevalec in hčerkici dober očka. (144)
20-letno dekle, odkritosrčnega značaja, doma z Dolenjskega, želi spoznati slovenskega fanta na tujem. On naj bj bil zdrav, pošten in ki resno misli na bodočnost in nealkoholik. (185)
Naslovi izseljenskih duhovnikov
ANGLIJA: Ignacij Kunstelj, Offley Road 62, London S.W. 9., England (Tel. RELiance 6655, izg. Riläjens).
BELGIJA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Liege, Belgique, Tel. 04/233910). - Kazimir Ga-berc, 19 avenue Louis Empain, Marcinelle (Hainaut), Belgique, (Tel. 07/367754).
FRANCIJA: Nace Čretnik, 4 rue S. Fargeau, Paris 20, France, (Telefon MENilmontant 80-68) — Ciril Lavrič, 7 rue Gutenberg, Paris 15, France, (Tel. BLOmet 89-93). — Stanislav Kavalar, 17 rue Claude Debussy, Lievin (Pas-de-Calais), France. — Anton Dejak, 33 rue de la Vic-toire, Aumetz (Moselle), France. — Msgr. Stanko Grims, 1 rue du Dauphine, Merlebach (Moselle), France. — P. Jakob Vučina,
6, rue de France, Nice (A. M.), France.
NEMČIJA:	Ciril Turk, 42
Oberhausen-Sterkrade, Mathildestrasse 18, West-Deutschland (Telefon 62676) - Ivan Ifko, 43 Essen — Altenessen, Schonnefeld-str. 24, W. Deutschland. — Dr. Franček Prijatelj, 68 Mannheim — Neckarau, Rheingoldstr. 3., W. Deutschland. — Dr. Franc Felc, 7 Stuttgart-S, Heusteigerstrasse 49/11, W. Deutschland (Tel. 707970). — Dr. Janez Zdešar in Franc šeškar, oha: Zieblandstr. 32/11 Rgb., 8 München 13, W. Deutschland, (Tel. 550296).
NIZOZEMSKA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Luik, Belgie.
ŠVEDSKA: Jože Flis, Gamla Nissastigen 65, Oskarström (Halmstad), Sweden (Telefon 035/60086).
NAŠA LUČ
mesečnik za Slovence na tujem
Začel izhajati 1. 1951
5. številka — letnik 13 Maj — junij 1964
•
Izide desetkrat v letu (vsak mesec razen junija in avgusta).
Dopise za številko, ki izide konec meseca, mora uredništvo prejeti vsaj do 10. v mesecu. člankov ne vrača.
•
Za uredništvo odgovarja dr. Janko Hornböck. Založba: Družba sv. Mohorja. Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Vsi v Celovcu.
•
Če list naročiš pri upravi, stane na leto 35 šil. ali proti-vrednost: 70 bfr, 7 NF, 5 h.
gld, 5,5 DM, 900 lir, 12 angl. šil., 10 norv. kron, 7,5 švedskih kron, 10 danskih kron, 20 avstralskih šil., 2 dolarja. List lahko naročiš pri bližnjem poverjeniku ali pa naravnost pri upravi v Celovcu.
•
Uredništvo in uprava imata naslov: „Naša luč“, Viktrin-ger Ring 26, Celovec-Klagen-furt, Austria.
Printed in Austria