Pesmi E. z Lešehrada Poslovenil Dušan Ludvik Veliki srpan Pasovi mej marjetice in slak gostijo, ob straži vrb v daljino potok se vali. Slavi se praznik žetve, žanjci klas kosijo, zoreč v obljubi žetve in v dobroti dni. Zdaj ptičev pričkanje se usiplje raz vejevje, stolp gleda na peščico koč in na drevesa, z livad škrjanček se v oblake zavihtel je, korale melodij v naročje zemlje stresa. V dni žgočo kopel se potaplja mičnost kraja. Kot žena, ki razgalja se v pričakovanju, vonj z žrtvenika travnikov mi čut opaja. Ovenčan z zarjo grem v polje po skriti cesti, otroško srečen sanjam, da k ženitovanju hitim na vas, ki čaka, v mir vrtov, k nevesti. Praznik srca rVjiv pestra preproga pogrne dolino, na svodu tekmujeta bela oblaka, z vrtov se razlega smeh ptičev v tišino, kjer praznične volje trenutek koraka. Zrak stkan iz dišav je, iz luči, radosti, v oči se mi sonce zagleda kot deva in čutim, zdaj polje spet kri mi mladosti in kakor potoček srce mi prepeva. Pokrajina v človeku Kraj pozdravlja z odprtim naročjem sonce, zarja boža ljudi in hiše, a oblak, kot da iz zlate je vate, tam na holmu se pase. Veter prenaša marnje o gaju poljanam, odsevajočim mimoidočim v očeh, drevesa so kot ladje, v cvetkah se razcveta pogovor čebel, skala diha zaupno toploto, a ljudje neso na delo roke, v prahu žuželka potuje za čudom livade, petje ptic raja na vejah brstečih, drhtečih, zvenečih... Ti pa klečiš na pragu sveta, pazljiv v raztresenosti, in popolnost te obdaja. Cuješ vriskati, jokati zdramljeno dušo, hočeš objeti daljavo, mesto srca imeti violino — tako si ganjen. Vsepovsod vidiš razstavo lepote, sončnato kopel, tvoje telo kriči, od radosti se poti — vse gre zdaj k tebi: holmi se bližajo, gozdi se bližajo, polja se bližajo, reke se bližajo, cerkve se bližajo, srca se bližajo ... O, kako si srečen ... zdaj te priroda predira -vsako živalco razumeš, vsem govoriš pohlevno besedo ljubezni! Blagoslovljeno pobočje rVaju združuje zaupnost s cvetočo milino: mene in dišečo brežino. Polegam vsak dan na pobočju z deklico zalo: klepetava in se smehljava njemu v zahvalo. Kakor sedaj: kobilica v zraku zakroži, brenči kot otroški aeroplan in zgrudi se v travnato plan. Na cesti pod holmom lavina prahu se vali, v nji avto zalaja, brni in beži, zaspan drevored preplaši. V dolino s kukalcem drčiva in vljudne vasice loviva — tam sanjajo kakor jaslice male, pod roko čarobno nastale .. . In mislim: naročje ljubezni smelo vseširni svet lahko bo objelo, na srce ga privilo gorko ... 15 225 A vendar: pravkar sem videl, kako je v travo marjetica omahnila bolno ... Poklekam in čutim: roke so vzdrhtele — držati jim cvetko je mročo težko, ko malo prej svet so objeti želele, a zdaj jim mogoče ni niti cvetke na bregu rešiti... Slavček Plameneči serafin Čutim, kako reka življenja vzhodno stran neba preleta... čez mene v daljavo odteka, Videl sem pred oknom rasti jaz plavam v nji in tonem stolp turškega minareta. in mislim na človeka. Človek je čudna rastlina, svet —¦ nepregledni vrtovi.,. nekoč še slavček zapoje pod vesolj stva slapovi... Češki ženi Na ponosnem vratu tvojem ki polaga svoje upe kakor kapljice žareče zdaj v naročje češki ženi, krvavijo ti granati — verujoč, da iz otrok bo dar zemlje, povsod sloveče, zrasel narod prerojeni. Sveti Vaclav 1940. Polnoč. V hradčanski stolnici V kapeli svetovaclavski mrtvaški mir prebiva. prši skrivnostna zarja. Rod čeških kraljev v grobnicah Knez Vaclav tu, v oklep ju ves o davni slavi sniva. kleče izpred oltarja pobožno moli za svoj rod, dotlej da duh se v visi prelije v zarjo jutranjo. O, naj ga Bog usliši! 1940. 226