«Slovenski Štajerc» izhaja vsak drugi četrtek, datiran z dnevom naslednje nedelje. — Naročnina za celo leto 2 K. — Naročnina se tudi na pol leta plačuje in se mora poslati naprej. — Cena oznanil je za eno stran 32 K, za */, strani IB K, */< strani 8 K, ‘/s strani 4 K, '/is strani 2 K, '/3, strani 1 K. — Pri večkratnem oznanilu je cena posebno znižana. — Za oznanila (inserate) uredništvo in upravništvo ni odgovorno. — Uredništvo in upravništvo je v Kranju (Kranjsko). — Dopisi dobrodošli in se sprejemajo zastonj. — Rokopisi se ne vračajo in se morajo najdalje poslati do pondeljka pred izdajo dotične številke. št. 14. V Kranju, dne 9. julija 1905. II. letnik. Pozor! Cenjene naročnike prosimo, da odslej naprej vsled dogovora pošiljajo naročnino in denar le na tiskarno Iv. Pr. Lampret v Kranju. Na razpolago je poštno-hranilnični ček št. 867.569. Ornig in njegovi somišljeniki — poraženi. V 5., 6., 7. in 9. številki 1904 , Slovenskega Štajerca“ smo ptujskega župana in peka Orniga v posebnih člankih naslikali svojim čitateljem. Mnogo naših somišljenikov je z bojaznijo pričakovalo, kaj se bode zgodilo z našim urednikom, ker je Ornigu preiskal obisti in ga razkrinkal pred svetom. A ta strah je bil nepotreben, ker smo videli, da človek, kakršen je Ornig nikdar in nikoli ne bode želel, da se zares vrši porotna obravnava, ki bi bila brez dvoma razkrila še marsikaj lepega. Z Ornikom se je pečal tudi „Slov. Narod“. Ptujski mestni očetje s pekom Ornigom na čelu so stikali glave skupaj, kaj jim je storiti. Hitro so uganili, da je Ornig ne-omadeževan, da vživa v njih popolno zaupanje. Čuditi bi se bilo, ako bi bili prišli do kakega drugega zaključka ti ljudje, ki so vsi enakega mišljenja in delovanja. Konečno se je vendar Ornig osokolil in vložil tožbo proti našemu listu in proti dr. Tavčarju kot uredniku ,Slov. Naroda“, ker je lepi družbi na ptujskem magistratu zasijala nada, da bode Ornig s pomočjo svojih lepih prijateljev dosegel, da se bo obravnava vršila pred poroto v Mariboru. Veselja so poskakovali, ko je graško nadsodišče delegiralo porotno sodišče v Mariboru, ki naj potegne našemu uredniku in dr. Tavčarju kožo čez glavo. Ali kmalu je minulo to veselje. Sklep Gleispachov se je razveljavil, obravnava bi se bila imela vršiti pred ljubljanskimi porotniki. Sodišče je prosilo za izročitev poslanca dr. Tavčarja in stvar se je zavlačila cele mesece. Radovedni smo bili, kako bodo nadalje postopali Ornig in 16 slavnih mestnih očetov v Ptuju. Težko smo pričakovali sodne obravnave. Ali naše veselje je bilo prezgodnje. 25. junija t. 1. smo prejeli od deželnega sodišča v Ljubljani obvestilo, da je Ornig in žnjim 16 mestnih očetov ptujskih pustilo zastarati tožbo proti našemu listu. Skoro nismo verjeli svojim očem, ko smo brali črno na belem, ali nazadnje smo se vseeno prepričali, da je to istina. Vsemogoči Ornik in ptujski mestni očetje, ta družba nad vse mogočih ljudi, si torej ne upa dokončati započetega dela; sredi pota vrže puško v koruzo in pohlevno spravi v žep vse, kar smo pisali o prelepih razmerah v Ptuju. Poznali smo jih sicer že prej; da se bodo tako nesmrtno blamirali, tega pa vseeno nismo nikdar pričakovali. Da se bode Ornig in vsa ta gospoda tako ponižala, tega nismo mislili. Ni se čuditi, da je nemčurski „Štajerc“ napenjal vse sile, da je deloval ves aparat, da bi Slovenci! Zahtevajte v vseh gostilnah „Slovenskega Štajerca“! Takih gostiln, kjer ni „Slovenskega Štajerca“ na razpolago, se ogibajte! bili upropastili našega urednika, ker dejstvo, da si ne upajo nadaljevati tožbe, je Strašen udarec za to kliko. Radovedni smo, je li bode sedaj ptujski „Stajere“ prinesel debelo tiskan telegram: Or- ni go va tožba je fuč. Orni g nima poguma i. t. d. Orniga najsrčnejša želja, da bi prenehal izhajati „Slovenski Štajerc“, se ni hotela uresničiti in sedaj še tak samomor, kakršnega ne bi bil nihče pričakoval. In aku bi „Slovenski Štajerc“ ne bil dru-zega dosegel, kakor da je ugnal Orniga in njegove prijatelje v kozji rog, zadosti bi bil storil, četudi bi bil na to nehal izhajati. Prepričani smo, da se bodo sedaj Slovenci s še večjo vnemo oklenili našega lista in ga vsestransko podpirali, da se nikdar ne bode uresničila Ornikova želja, da bi list nehal izhajati. Z radostjo beležimo v zgodovino našega lista dosego prve točke, ki smo si jo stavili v svoj program. Ker so naši nameni pošteni, upamo, da se bodo uresničile naše nade, da bomo prej ko mogoče dosegli vse in izvršili program, ki meri na to, pridobiti pravice našemu narodu in enkrat za vselej narediti konec gospodstvu naših zatiralcev. Zato opetoveno prosimo vse svoje somišljenike: Podpirajte nas vsak po svoji moči pri našem težavnem delu! Bog i narod! Lov po slovenskih naročnikih za nemške časopise ovira živahnejši razvoj slovenskega časopisja. Upravništvo novega „Wiener Journal-a“ ponuja tak list vsej slovenski inteligenci in mnogoteri naš razumnik, ki se hoče prištevati k narodnjakom, si ga naroči, češ, po ceni je, ker dobi ta list, ki izhaja vsak dan, po jedno krono na mesec. Podobno je najti po slovenskih gostilnah, da celo pri nekaterih zasebnikih sovražnico našo „Tagesposto“, nasproti temu se pri njih zaman oziraš po slovenskem dnevniku ali tedniku, celo najcenejšega lista „Slovenskega Štajerca“, ki se bori med priprostim narodom za širjenje slovenske misli, ne zagledaš na njihovi mizi. To je žalostna, pegasta prikazen v našem narodnjaštvu. Pač skrajno smešne so besede o našem slovenstvu, če pa prinašamo prostovoljno svoj davek v dar nemškemu časopisju, domačega pa zanemarjamo. Taki Slovenci so podobni onim nečloveškim starišem, ki lastne otroke zavržejo, a tuje pitajo s tečno hrano, vsi nemški časopisi, najsi spadajo k katerikoli stranki ali pod katero jim drago drugo stroko, gojijo nemško misel. Slovenec se navzame polagoma njegovega duha, končno mu postane vsejedno, nemško ali slovensko, ter se pogreza vedno globlje v nemčurstvo, kar ima za razvoj naše politike nepregledne škodljive posledice. Še celo slučajev, v katerih imajo premožnejši Slovenci mnogo slovenskih listov, a zraven tudi nemške politične liste naročenih, ni mogoče izpričati; kajti ta naročnina je davek za tuje časopisje. Ta denar bi se dal pač koristno nakloniti kateri slovenski potrebi, saj imamo teh potreb v izobilju. Izjema se zamore dovoliti le v onih slučajih, ki služijo strokovni izobrazbi in to še le tedaj, če slovenskih listov te stroke nimamo. Ti slučaji so jako redki, kajti skoro vsi naši stanovi imajo svoje liste. Po nekod se čujejo glasovi: „Jaz imam zato nemški list naročen, da izvem novice prej!“ Ta okolnost je posledica pomanjkanja pravega spoznanja. Ko bi vsi Slovenci opustili naročevanje nemških časopisov ter naročnine za nje naklonili slovenskim listom, zraven pa še skrbeli, da se naši časopisi bolje razširijo med narod, bi bili naši listi v slanu imeti po vseh krajih plačane poročevalce, ki bi bili vsled svoje izobrazbe zmožni pisati objektivno in resnično; potem bi se naše časopisje povzdignilo na višjo stopinjo, slovenska misel bi napojila naše ljudi s svojo močjo, narod bi postal duševno močan in silen, sedaj pa je — suženj nemške misli, nemške politike. Naroden greh stori vsak Slovenec, ki podpira nemške časopise (tudi ptujski „Štajerc“ je nemški list, dasi se tiska v slovenščini) in književnost. Sovražnik, odpadnik in janičar je vsakdo, kdor še povrh zanemarja slovensko književnost in časopisje ali se celo zaničevalno o njem izraža. Pozor! Slovenske rodoljube uljudno prosimo, da nam blagovolijo naznaniti dobre in poštene agitatorje za razširjevanje našega lista osobito iz onih krajev, kjer je še najbolj treba narodne zavesti, ker nameravamo takim agitatorjem poslati v to svrho po en celi lanski letnik in letošnje številke „Slov. Štajerca“ brezplačno. Ne zanašajte se drug na drugega! Toliko truda pač lahko vsak rodoljub žrtvuje za našo dobro stvar. ______ Dopisi. Gorjane pri Podsredi. (Razno. — Nekaj nasvetov za našo kmetsko ljudstvo.) Na c. kr. poštnem uradu v Koprivnici kupil sem na praznik sv. Petra in Pavia eno dopisnico, na kateri seveda nisem opazil, da je «Korrespo-denc-Karte> in ne «Dopisnica». Kdo bi si pa (udi to mislil, da bi se tu prodajale le samonemške poštne tiskovine, ker v celej župniji ne najdeš niti enega Nemca, razun g. poštnega upravitelja, o katerem bodem v prihodnje kaj več poročal, ako bode vsiljeval nemške tiskovine. — Ta slučaj spet jasno dokazuje, kakor se v javnih uradih prezira slovenski jezik in kako se moramo boriti za pravice, ki so nam zajamčene postavnim polom. Zato je treba slovenskemu ljudstvu vedno polagati na srce: zahtevajte povsod pravice svojemu jeziku v vseh uradih: pri sodniji, davkariji, na pošti, govoiite slovenski! Morajo vas razumeti. Zahtevajte in glejte na to, da bodo vse tiskovine, katere dobite v teh uradih, dvojezične, to je ne samonemške, ampak nemško-slovenske. Uradniki vam jih morajo daii, in vam jih bodo dali, ako bodete zahtevali. Uradniki! Vi morate biti pravični tudi napram ljudstvu slovenskemu, kajti vi ste radi ljudstva, ne pa ljudstvo radi vas. — Ravno istega dne, ko sem se vračal od božje službe iz Koprivnice sem pridobil za te, ijubi «Slovenski Štajerc» zopet enega naročnika in to gospoda Ig. P. v . . . — Ravnokar imenovani novi naročnik je že lansko leto naznanil po piscu teh vrst uredništvu ptujske «krote», da te pokveke ne mara več, da ga toraj vendar naj puste pri miru. Kljub temu pa prikobaea ta vsiljiva kužna bolezen vedno in vedno v v njegovo pošteno hišo. Tako se vsiljuje ta «lajbžurnal» nepokvarjenemu slovenskemu ljudstvu, potem pa pravi, da toliko tisoč naročnikov. Ubogo slovensko ljudstvo, kako te skušajo zatreti z vsemi zvijačami oni, katere jediš s svojo srčno krvjo. Pametujte pa, gladni nemšku-tarski volkovi, besede slavnega Sinkieviča. ki dožive gotovo tudi pri vas gotove izpolnitve: «Naši knezi sojih sprejeli (namreč, vas privandrance), kakor sploh sprejemamo reveža v hišo in jih obdarovali. Ko se jim je pa potrdila njihova moč, so oni grizli ono roko, ki jih je živela, kakor kakšni besni in potuhnjeni psi. Polastili so se zemlje, mesta si osvojili z izdajstvom — in to je njihova moč. Ko bi jim pritekli tudi vsi kralji vsega sveta na pomoč — vendar enkrat napoči dan sodbe in osvete!» — Naiod slovenski, pospeši ta trenotek! — Kaj Železenčani bero? V tej mali, komaj 9 hiš broječi vasi se berejo sledeči listi: 2 «Slov. Štajerca», 5 «Naših domov», 2 «Slov. Gospodarja», 1 «Domovina», 2 «Ježa», 1 «Domoljub», 1 «Bogoljub», 1 «Slovan» in 1 «Škrat». Tudi družba sv. Mohorja ima nekaj naročnikov. Pa naj kdo reče, da niso napredni! — Beseda kmetom 1 Ako postava daje kmečkemu ljudstvu kakšne ugodnosti, zakaj bi se je ono ne posluževalo? Mnogim na primer ni znano, da plačajo davek lahko pri domači pošti. Prav po nepotrebnem tratijo dostikrat naši davkoplačevalci čas in denar, ko hodijo v 2 uri oddaljeni trg Kozje plačevat davkov. Seveda je kaj druzega, če ima zraven še drugega opravila, da stori vse ob jednem. Ce pa nima drugih opravil, pa se je treba obrniti na domačo, to je Podsredsko pošto in poslati denar v davkarijo. Vsi stroški znašajo sarno 7 v. — Zdaj pa še o neki lampi. Kje je, tega za ves svet ne povem. A kakšna je ta lampa? Visoka je blizo 2 metra. Zgoraj ima črno streho, pod streho dve kroglji, kot korondičevi ušesi, v sredi klin, pod klinom pemzelj in pod pemzeljom visi fajfa, v kateri se v prav temni noči vidi včasih mala iskrica. Ta lampa leži, stoji ali pa tudi gre. Zato se po nedeljah včasih pokaže na vzvišenem mestu, kjer nastopa kot oznanjevalka osrečevalne korundičarije. Tu drži korondičo za prednji nogi, asistent jo vleče za zadnji navzdol, iu zdaj razlaga lampa anatomijo te čudne živalice. Poslu-ševalci se smejejo in privzdigujejo klobuke, da se ložje za ušesi popraskajo. Ker so dandanes že globanje po hostah oženjene, zakaj bi lampa ne bila? Ce pride ponoči domu in se zadere: «korondjča!» žena že okoli oglov leti. Če pride podnevi, potegne samo korondičo iz žepa, na kar pobere žena svoje pete, ter jih odnese v hosto. Čudno moč ima res ta žival! — Veliko bi še rad povedal, ali zapreti moram svojo torbo, ker gospod urednik že jezno grbanči čelo, češ: ta nesrečnež pa tudi ne more najti konca! Zato kličem vsem dragim «Slov. Štajercem» mili: «Z Bogom!» — Drugokrat kaj več! «Nevesekdo!» Ruše nad Mariborom. (Nemškularija.) Tudi pri nas ne manjka te kačje zalege. General naših nemčurskih osličkov je «znani» Maks Woschnagg. Da teče po žilah tega človeka prava čista nemška kri, to ste, dragi bralci, že uganili. Imamo pri nas tudi par pristnih Nemcev, s katerimi pa kolikor toliko še dobro shajamo. A kakor drugod, imamo tudi mi garjavega koštruna, ki dela zgago med mirnimi, poštenimi ljudmi, jih ščuje in tako užiga sovraštvo. To je pri nas prej imenovani Maks, sin tukajšnjega najemnika tovarn za vžigalice in ogljikovo kislino. Namesto, da bi se doma pridno učil pravilno pisati in brati, da bi se vsaj lahko meril v tem oziru z ljudskošolskim učencem, prireja v Rušah in Selnici šul-fereinske in südmarkovske veselice. Za vsakega nemčurja je dandanes nobel, da postane protestant, a naš Maksi je še za celo glavo višji od svojih sovrstnikov, kar zadeva namreč neumnost, kajti on ni samo protestant, ampak on se je pred leti pri glavarstvu javil, da ne pozna nobenega Boga, da je brezverec. To Vam je pa «terno» zadel! Ta «gospod» je gotovo vreden, da se mu globoko priklanjamo, pa s čim .... Da je pri tistih neslanih nemčurskih veselicah bolj «fletno», so si ustanovili neko «bando». Pa nikar ne mislite, cenjeni g. urednik, da naš Maksi, katerega bodo gotovo «angelci» na goreči «šajtergi» v pekel peljali, kadar bode stegnil svoje tace, pri tej muziki pomaga igrati; kaj še, saj je še preneumen, da bi note prav držal. Če si bo ta «banda» tudi boben kupila, ga bo lahko on vozil, zraven pa se drl; kakor žerjav: hail, hali, žveplo in fosfor. — O Ma-kselnu Vam bom drugo pot še kaj povedal. Zdaj še čakamo telegramov od slovečega njegovega «švogra», ki dela zdaj neko «dohtarsko» skušnjo. Gliha vkup štriha, pravi pregovor. — Omeniti moram pa še nekaj. Pri prej imenovani godbi sodeluje tudi par poštenih slovenskih fantov in nek tukajšnji slikar. Lepo je, če si kdo kratek čas dela z godbo, a grdo in nesramno je za vsakega poštenega Slovenca, če gode na veselicah, ki jih prirejata Slovencem najbolj sovražni, naravnost tisočkrat prokleti društvi: südmark in šulverein. Danes opominjamo Vas godce, ki imate količkaj slovenskega ponosa, da nikdar ne igrate več pri Makselnovih veselicah, sicer se boste kesali. Najmanj lepo je to od slikarja, ki hoče povsod biti prvi narodnjak, ki ne zasluži pri Ma-kselnu še za eden «penzel» ne. Slovenci Vam dajo kruh, zato vedite, kaj imate storili. — Tudi nek krojaški mojster, ki je sicer spoštovanja vreden mož, je bil zadnjič na šulveremski neslani veselici v Selnici. Tudi vi si zapomnite, da so Slovenci Vaši boljši prijatelji, kakor pa Maksi in pa tisti selniški nemčurčki, katerim pamet skozi luknje na raztrganih «štifletelnih» uhaja. Za tistega «mastnega» žandarja,. ki hodi igrat na šuifereinke veselice, mesto, da bi službo delal, bomo pa še drugo župo skuhali. Hail! Sv. Lovrenc v Slovenskih Goricah. (Zdelo se nam je vredno ta dopis ponatisniti iz «Domovine».) Giftnakrota, ptujski «Štajerc», napada liki stekli pes, našega obče-spoštovanega poštarja, g. Koserja. Ne blati ga samo, temveč ga tudi povsem neosnovano in škodoželjno ovaja pri ravnateljstvu. V tožbi g. poštarja očita «Štajerc», da dela vsakojake zapreke njegovim naročnikom ter jih z vsem svojim uplivom nagovarja, da opuste list. Vsa ta ovadba je podla laž in hudobno obrekovanje. Gospod poštar ni kot uradnik nikdar kazal mržnje do naročnikov «Štajerca», tudi ni uplival na iste in ni v nobenem oziru prestopil meje svojega delokroga, svest si svoje dolžnosti kot uradnik. Res pa je, da moramo gospoda poštarja naravnost občudovati radi njegove izredne postrežljivosti proti vsaki stranki. Ni pač prijetno, če pridejo ljudje ob enajstih zvečer in ob petih zjutraj trkat in zahtevat, oa se jim pošta odpre. A gospod poštar vstane in postreže. Ali ni to postrežljivost, ki presega službeno dolžnost? Seveda, «Štajerc« bi rad škodoval na ugledu možu, ki je bil ud okrajnega šolskega sveta, možu, ki je velik dobrotnik svojemu kraju, možu, čigar beseda je v zboru pametnih mož tehtna in uvaževalna; a ta zlobna nakana se polzkemu «Štajercu» nikdar ne bo posrečila. — (Opomba našega uredništva: Ako bi Vas bil pa ptujski Judežev strup pohvalil, smatrali bi Vas pošteni ljudje kot neznačajnega moža in tako propalico, kakršna se nahaja samo še okoli in pri uredništvu Ornikove bande.) Spodnještajerske novice. Brežice. Slepota je menda zadela nekatere kmete in kmetsko mladino iz okolice Brežiške, ker zahajajo v Pufstein na golaš in nemško pivo. Posledice te nezavesti se že kažejo. Ko hoče kmet svojo slovensko pesem zapeti, nabijejo ga ter vržejo raz prag ali pa v zapor. Tudi na Telovo so nekega fanta v Pufsteinu pretepavali in na zadnje zaprli. — Pripomnimo, da se toči v «Narodnem domu» izborno pivo delniške družbe, in vino naših zavednih kmetov na Bizeljskem, Pišecah in Sromljah, za zabavo imate godbo, časopise, vrt in kegljišče; večje ugodnosti si ne morete misliti. — Na Telovo je priredil naš čili «Sokol» prvi izlet v društveni obleki na bajno ležeče posestvo Grič v Čatežu, kjer vihra že 14 dni slovenska trobojnica. Grič je sedaj lastnina Posojilnice v Brežicah, ki ga jena prostovoljni dražbi kupila za 40.000 kron od Mokriške grajščine. Pri glasu godbe in izvi'stnem petju čitalniškega mešanega zbora smo užili v prijaznem Čatežu nekoliko uric, ki nam ostanejo vedno v spominu. Za našega «Sokola» so se celo Nemci zanimali; vsa okna so bila polna glav, ko je korakal «Sokol» skoz mesto. — Prihod nazaj v mesto se je vršil čisto mimo brez vsakega izzivanja naših nasprotnikov, kar se lahko tolmači le, ker je «Sokol» korakal pod varstvom štirih orožnikov. Pač lepo spričevalo za naše nemčurske kulturo-nosce, da je Slovenec v Brežicah varen le pod nasajenimi bajoneti pred tolovajskimi napadi njihove fakinaže. Ta pojav narodne probujenosti in napredka seveda silno peče naše Germane, in nesramni dopisun, katerega spričo njegove plitve štilizacije takoj poznamo, se infamno zaganja v starosto dr. Jos. Strašeka. Dotičnik bi pač najbolje storil, ko bi si dal preiskati svoje puhle možgane. Med drugimi tudi piše, da so morali pri izletu sodelovati orožniki, češ, da je bila nemška posest in osebna varnost v nevarnosti; kaj ko bi nam dopisnik tudi povedal, kdo je pri krajnem šolskem svetu pokradel denar, katerega so morali tudi Slovenci plačati. Vstrelil se je z dinamitom, ki mu je vse prsi raztrgal in desno roko odtrgal. Pajk Marko, doma iz Zabukovce pri Jurkloštru v Aninoszi, Sedmograško, dne 27. junija t. 1. Vzrok pijančevanje in vsled tega nesložnost z ljubico. Občina Loka pri Framu, ki jo tako spretno vlada vrli župan Fr. Štern, je sklenila samoslovenski uradovati in le slovenske dopise in vloge od oblasti sprejemati in reševati. Koliko takih občin imamo v mariborskem okraju? Ogenj. Zgorela je viničarija Jože Sovičeva v Bukovcu pri Framu. Viničarju je zgorel živež, obleka, dve kravi in štiri svinje. Zapalili so seveda zopet otroci! Urnim in spretnim požarnim brambovcem se je zahvaliti, da požar ni uničil tudi sosednih viničarij. Slovenska zmaga v gornjeradgonskem okraja. Pri občinskih volitvah v Trbegoycih župnije Sv. Jurija ob Ščavnici so bili izvoljeni sami narodnjaki; bračkijancev niti eden ni izvoljen. Šolska vest. Štirirazredniea pri Sv. Lovrencu v Slov. goricah se razširi v šestrazrednico, kakor tudi šti-rirazrednice v Ponikvi in v Puščavi v petrazrednice. V stalni pokoj je stopil vodja v Plešivcih g. Jernej Pavlič. Iz vlaka je skočil popoldne pred Št. Jurjem ob juž. žel. SOletni posestnik Jur. Tmole od Sv. Štefana, okr. Šmarje p. Jelšah. Zadobil je smrtno nevarne telesne poškodbe na glavi; počila mu je lobanja in se zlomila nosna kost. Izreden vzrok smrti, v Rušah je kočar Mihael Moraus lovil čebelni roj. Čebela ga je ob 11. uri dopoldne pičila blizu ušes. V kratkem času je bil ves njegov obraz moder in ob 2. uri popoldne je bil Moraus mrtev. Sv. Urban pri Ptuju. Tu je bil na Telovo velik ogenj. Kdo ga je zanetil, ni še znano. Ker je bila pomoč neznatna zaradi pomanjkanja vode, je gospodarju vse zgorelo, tudi živina in sicer osem glav — le ena svinja je ušla Strašne smrti je umrl v Hrastniku. 18. p. m., 18 letni rudar Anton Plati nosek, doma od Sv. Vida pii Grobelnem. O polnoči je po neprevidnosti s huntom vred padel v globoki rov in bil pri prič mrtev. Prenesli so ga v mrtvašnico v Trbovlje. Iz ptujske okolice. Kako umno go-padari ptujski nemčurski okr. zastop, kaže to-le dejstvo: Ornig je dal posaditi ob okrajnih cestah gabrove vejice, misleč, da bodo bujno rastle. pa niti ena mladika se ni prijela. Teh stroškov nikakor ni bilo treba. Ljudje kaj porogljivo gledajo te šibe ter pravijo. «Cel okrajni zastop zasluži, da bi ga s temi šibami prav pošteno naklestili.» S temi besedami je ljudstvo ostro in značilno obsodilo neumno gospodarstvo. — Ornig, vzemi si patent za drevon jo! Raznoterosti, Eesua beseda osobito našim naročnikom — dolžnikom. Z današnjo številko stopamo v drugo polovico drugega letnika. Vsak pričetek je težek, tak je bil tudi naš. Kar je bilo mogoče storiti v blagor spodnještajerskih Slovencev v tem kratkem času. smo storili, to je vobče priznano. Ako nam ostanejo naši naročniki zvesti, k?.r je pač več kot gotovo, in bode vsak naš naročnik pridobil samo še vsaj po enega novega naročnika, potem bomo na vrhuncu in obljubimo na tem mestu, da bodemo poslej tem silnejše delovali, da rešimo največjega siromaka, to je našega kmeta, iz krempljev naših naj-bujših sovražnikov. Kdor ima zdravo pamet, poreče gotovo, da smo krenili na pravo pot, ko smo ustanovili naš list, četudi isti ne izhaja na Štajerskem. Naš list nima s Kranjsko ničesar opraviti, razen s pristojnimi oblastmi. — Toraj v redu je vse, če še bi nas ne grizel nek črv. Ta črv se pa im«nuje: «Malomarno plačevanje naročnine!!» — Vsakdo ve, da se mora vsepovsod naročnina na časnike plačevati vnaprej. Pri večjih listih, ki so bogati, imajo tako urejeno, da se vsakemu naročniku ustavi list tisti dan, ko poteče naročnina, pa bodi Peter ali Pavel. Arni? Mi potrpimo in vs'eđ tega trpimo, ker pri nas se ne gre za dobiček. Imamo še dokaj naročnikov, si nam dolgujejo celo od novega leta sem. — Ako preštejemo strani celega letnika našega lista, našli bomo, da je močan čez 400 strani, in to samo za bori dve kronici. Od te svote pa nam je plačati 52 vinarjev za znamke. Vsak naš naročnik ve, kdaj ima naročnino ponoviti, ker se mu v to svrho priloži v list poštno-hranilnični ček številka 867.569. Marsikdo si mogoče misli: kaj to, če jaz ne plačam, saj pa plačajo drugi. A to ni tako. Tako jih lahko misli na tisoče. Ker mora naš list svoje račune plačevati do vinarja, sme kaj takega tirjati tudi od svojih naročnikov. Toda bodi tega moledovanja dovolj. — A kako temu odpomoči? Ne kaže pač drugega, kakor da se obrnemo do onih svojih naročnikov, ki so pridni plačevalci svoje naročnine, da nam isti pripomorejo do izterjatve. Da bodo pa oni naši naročniki najlažjim potom zvedeli, kateri so tisti brezbrižneži, ki svoje dolžnosti glede naročnine ne store, bomo v našem listu odpili poseben predal in imena takih naročnikov natisnili. Obžalujemo, da se bo to moglo zgoditi, ker drugače si pomagati ne moremo. Nam je iz gmotnega ozira veliko ljubše, ako nam tak naročnik, ki mu naročnina poteče, o pravem času pove, da lista ne bo več sprejemal, kakor pa da ga moramo na tak način siliti, storiti svojo dolžnost. — Ker je polovica leta potekla, moramo svoje knjige in račune spraviti v red, zatorej —- brez zamere. U p r a v n i š t v o. Nesramni Ornig in „Slovenski Štajerc“ ni „iuč“. (Radi pomanjkanja prostora zakasnelo.) Velikansko veselje je zavladalo v nemčurskem taboru, ko je ptujski «Štajerc» prinesel vest, da je naš list «fuč». To je prinesel v telegramu, kjer na to zlagano novico kaže 8 «namalanih» rok. Pa «krota» ima vedno smolo, tako tudi sedaj. Naš list ni prenehal izhajati, in tudi ne bo, samo če bodo vsi naši naročniki-rodoljubi in naši voditelji storili svojo dolžnost; pač pa bo in mora poginiti ptujski I-karijot, ki leze vsled našega razkrinkovanja jako hitro rakovo pot, poginil veliko preje, kot si kdo misli, čeravno delujejo vse nemške šparkase, nemčurski trgovci, pruska Südmarka in vsi drugi elementi, ki hočejo požreti našega kmeta, da bi se «krota» le še vsaj nekaj časa zamogla vzdržati. Pa naj se le vzdržuje še, — in Ornig smelo priloži pri vsaki izdaji vsakemu svojemu naročniku še bankovec zraven, ne bo pomagalo nič —, da bodo sčasoma tudi najbolj zagriženi Štajercijanci spoznali «Štajerčeve» sleparije in postali pošteni ljudje. Kar je Ornigov «Štajerc» poročal o našem listu in našem uredniku, je samo podla laž, brez katere tak list sploh ne more živeti. Onemu poročilu šli so tudi štajerski nemški listi na limanice, da so zamogli udrihati po nas. Da je pa Ornik tako nesramen in tako zabit, da ga celo njegova najgrša fakinaža tako imenitno vleče za nos, tega pa do danes nismo mogli verjeti. Zdi se nam sicer nepotrebno odgovarjati (saj je naš list že vendar pokazal, kaj da je) na tako šuftarijo, kakršne je zmožen edino le Ornig in njegov figa-urednik Dre_____k, katerega ne povoha niti pes, ker samo od pijanosti smrdi kot dihur, kateri je največji k . . . . mesta Ptuja, največji šnopsar, ki je svojim starišem zalumpal čez petdeset tisoč kron, kar lahko dokažejo tudi haložki kmetje, prva ptujska občeznana strgana baraba, kojemu je g. Blanke, vpričo več gospodov v pisarni «Štajerca» zalučil v obraz besedo: «Vi prokleti šuft», koje besede je ta «urednik» tako lahko tiho požrl, kakor lačen pes majhno klobaso; pribiti hočemo za sedaj samo dejstvo, kak grozen strah imajo nemčurji in Nemci pred našim listom. Zatorej napeli so vse svoje moči, da bi, četudi na najzlobnejši način uničili naš list in uničili našega urednika. Ali ljubi Bog je pravičen. Dozdaj smo zmagali še vedno na celi črti. Vsa ta dejstva naj naše somišljenike in naše voditelje še bolj spodbudi,da se še krepkeje sklenejo našega lista in ga z vsemi močmi podpirajo in razširjajo. — Oglejmo si za sedajsamo malo še ,poštenjaka in milosrčnega prijatelja1 Orniga, ki je zmožen vseh hudobij. Nažega urednika je tožil, da mu je ta pred par leti ukral (prosimo, «ukral») knjige in neke tiskane listine. Pri tozadevni obravnavi dne 6. junija t. 1. pa se je pred sodiščem sijajno dokazalo, da je ta obtožba bila sama Ornikova hudobija in da je naš urednik popolnoma nedolžen. Bil bi pa «vse- G pravični» Ornig prisegel, da so njegove tiditve resnične, žel bi se bolj z dolgim nosom v luknjo na ričet. Ornig hotel je na ta način zadati našemu listu in uredniku hud udarec, a opekel se je prokleto, kakor se je že večkrat in se še bo. Ta nesramnež hudobni, naj si zapomni, da ga končno gotovo dohiti zasluženo plačilo, tudi še posebej za te hudobije, ker kaj takega se pač pozabiti ne sme. Imamo pa še mnogo, mnogo povedali in bomo tudi o onih člankih «Štajerčevih» «Nekoliko luži» in njih dopisovalcih - roparjih o pravem času potrebno izpregovorili. Žalostno je za Ornika, da še dosedaj ni mogel najti v dveh deželah take barabe, ki bi za desetak podpisala ona dva članka «Nekoliko luči» v svojem «Štajercu». Ali nima nobenega roparja, da bi mu to preskrbel ! ‘i* Mogoče je tudi, da se je poboljšal. Bomo videli ! Občinske volitve v Ormožu. Po večletnem presledku so stopili ormoški Slovenci v četrtek in petek, zavedajoči se svoje velike naloge, na volišče. Zaostali so v prvem razredu le za dva, v tretjem pa za 49 glasov. Zmaga bi bila Slovencem gotova, ako bi nemčurji, ki se boje posebno za svojo «šparkaso» in s tem za svoj obstanek sploh, ne uporabljali najsilnejših sredstev. Z grožnjami in obljubami so privabili celo vrsto nezavednežev v svoj tabor, ali pa jih prisilili, da so ostali doma. — Samoumevno so privlekli vse svoje, kar leze in gre, na volišče. Žene in otroci so zapisani kot posestniki malenkostnih parcelic samo radi tega, da imajo poseben glas. Tudi lepa vrsta «častnih občanov» jim je pritekla na pomoč, med njimi c. kr. deželni šolski nadzornik Linhart. — Največja opora pa jim je bilo nemško uradništvo, ki se se postavilo popolnoma v službo nemčurske stranke. Ne samo, da ji je oddalo samo svoje glasove, razvijalo je tudi pri obrtnikih silno agitacijo. Pokazalo se je tudi, da je v katastru c. kr. davkarije obilica pomot, vse na škodo slovenske stranke. Tako so bila pri nekaterih slovenskih volilcih imena žen napačno zapisana, pri drugih zopet bivališče itd. Nemška volilna komisija je seveda glasove vseh teh volilcev, akoravno so občeznani posestniki, odklonila. Največje ogorčenje je c. kr. davkar Grejan vzbudil pri volitvi sami. Oddal je ostentativno svoj glas nemčurjem, ki so ga pri tem aklamirali z divjim hoj-lanjem in z raznimi, patrijotični čut, žalečimi klici. — Da je volilo z nasprotniki lepo število obrtnikov, ki so živeli dosedaj izključeno le o slovenskih grošev, samoumevno. Da se pa v prihodnje ne bodo več xedili od Slovencev, to jim damo s tem črno na belem. Njihova imena objavimo prihodnjič. Za danes objavimo izmed njih le slikarja Veseliča, ter kramarje Martinca, Janžekoviča, Helčna in brodarja, lectaija Sallega, peka Grazerja, usnjarja Senjkoviča in knjigoveza Zeikonta. Da so si pomagali nemčurji zraven tega še tudi z raznimi goljufivimi manevri, je samoumevno. Gorostasen pa je njihov čin v prvem razredu. Večina je bila že Slovencem zagotovljena, a čez noč so po preteku reklamacijske dobe v imeniku prečrtali slovenskega volilca in zapisali na njegovo mesto nemškega. Akoravno je bil prvotni spis pravilen, okrajno glavarstvo pritožbi ni ugodilo, češ, da politični oblasti ne pristoji izven reklamacijske dobe nadzorovonje volilnega postopanja. Kajpak so Slovenci vložili zoper celo volitev ugovore, in bomo o njih uspehu svoj čas poročali. Zunanje stvari, V sanjah si je nogo zlomil v Lupicah v Šleziji železniški delavec J. Richler. Sanjalo se mu je, da ga preganjajo roparji ter mora bežati. Na begu je skočil iz postelje in skozi okno več metrov globoko. Zlomil si je desno nogo, levo pa si v členka izvinih * Mislite si, da bi bili vi taka svinja! V nekem nemškem strokovnem listu za mesarje je čitati sledečo razpravo: Veliko napako sem videl skoraj v vseh hlevih pri klavnicah, kjer morajo svinje ležati na mrzlih cementnih tleh. Mislite si, da ste vi taka svinja — napravili ste daljšo pot — ste skrajno razburjeni in pregreti — ne veste zaradi izrednih nasledkov, kakšni bodočnosti se bližate — potem pa vas položijo na ta ledena mrzla tla brez vsake postelje, morate tukaj do tri dni prebiti — dobite le malo piče — dobite nahod in mrzlico — in končno vas še — zakoljejo — no, ali mislite, da morete dati potem še tako dobro meso kakor svinja, ki jo zakolje trenotek (?) ter si jo (?) podela v klobase — ? Ne, kaj takega sami ne verujete! In ravno vtem tiči tajnost tako hvaljenih klobas in gnjat kmetovalcev, ki jim gre še na roko mrzli letni čas, ko navadno koljejo. Lobanje se kradli štiri mladi laški pobiči, 10 do 18 let, v Farni v Italiji. Večkrat so udrli v katakombe ter prinašali od tam lobanje. Priznali so vse. Ko jih je sodni predsednik izpraševal, čemu vendar bi bili rabili, so odgovorili, da so hoteli ž njimi ozaljšati domače sobe. Dobili so po 4 mesece zapora ter 25 frankov globe morajo plačati. Vročina in nevihte. Na Dunaju se je zgrudilo vsled solnčarice nad 40 oseb na cestah. Dve sta mrtvi, ostale so z rešilnim vozom prepeljali v bolnišnico. Še hujša vročina je v Berolinu, dosegla je 46 stopinj, dočim je v Rimu le 38 stopinj, vendar se tožijo o neznosni vročini. Zadnja nevihta s točo je napravila posebno okoli Budjejovic ogromno škodo. Toča je bila jajčje debelosti. Ozračje pa se je le za trenotek razhladiio, ob 7. uri zvečer je toplomer na Dunaju že zopet kazal skoraj 30 stopinj. Častniški dvoboj. 28 letni kavalerijski častnik Flo-restano Mattel Capue v Italiji se je oženil meseca marca letos z 191etno Heleno Gamerani. Med častniki, ki so prihajali k Matteiju, je bil tudi podčastnik Aleksandro Ettore. Mlada poročenca sta živela v najlepši slogi med seboj, dokler ni pred kratkim na soproga namenjena, od ženske pisana razglednica z nesramno vsebino, prišla v ženine roke. Gospa Mattei je moža ostro prijela in mu zažugala, da se da ločiti od njega in da bo živela v ljubavnem razmerju s podčastnikom Ettore, ki ji že dalje časa dvori. Te besede niso ostale brez posledice. Mattei je zahteval od podčastnika razjasnitve. Ta je tajil spočetka vse, pozneje pa je preiskovalnemu ritmoj-stru vse priznal in mu pokazal sliko, lase in več pisem gospe Matteieve, naslovljenih nanj. Po tem priznanju je Ettore potegnil iz žepa samokres in dejai Matteiju : «Ustreli me, ker sem grešil!» Mattel pa je vrgel zaničljivo samokres nazaj z besedami: «Nisem morilec!» Dogovorila sta nato dvoboj s pištolami. Toda pri tem dvoboju ni bil nihče ranjen, akoravno sta desetkrat menjala krogle. Drugi dvoboj se je vršil dva dni pozneje. Pa tudi sedaj pri streljanju s pištolami ni bil nihče zadet, zato sta vzela vsak svojo sabljo. Komaj sta se pa udarila, ravnal je Mattei tako nesrečno, da se je zabodel na nasprotnikovo sabljo, ki ga je predrla. Težko ranjenega so prepeljali v bolnico, kjer je odpustivši sramotilen svoje časti in nezvesti ženi, kmalu umrl. Sreča v nesreči. Na kolodvoru v Beaufortu so bili potniki grozno prestrašeni, ker so videli, kako je neki železniški uslužbenec padel pod prihajajoči vlak. Vse je drlo k nesrečnežu, da mu pomagajo, toda v splošno začudenje se je na tleh ležeči smejal, dasi mu je vlak šel preko noge ter mu jo zmečkal. Šele, ko so natančneje pogledali, videli so, da ni krvi, ker povožena noga je bila lesena. Prvo nogo mu je že zdavno vlak odtrgal. Kako naj spimo? Neki francoski zdravnik svetuje ljudstvu, naj poleti in pozimi spi pri odprtem oknu. Sobni zrak se naglo pokvari in nič ni tako nezdravo, kakor nečist zrak. Človek potrebuje na uro povprečno po 400 litrov zraka, osem ur torej 3200 litrov. V štirih urah je v sobi že več sto litrov ogljikove kisline in mnogo strupenih plinov. Proti temu se je mogoče samo na ta način braniti, ako vedno dobiyamo čist zrak. Zatorej odpirajmo okna! Pozimi rabimo taka okna, ki bodo imela v steklu majhne luknjice. To nas bo čuvalo pred prehlajenjem, zrak bo pa vedno čist. Ustrelil svojo ljubico. — Porotniki v Trstu so sodili 18 letnega R. Furlana, ki je vstrelil svojo ljubico Marijo Ratiša na Korsu v Trstu. Prvotno sta se ljubila, pozneje je bila ona vedno bolj hlad la, kar je razgrevalo Furlana, da je počakal Ratišo zvečer, in ko sta se pričkala, je potegnil revolver ter jo ustrelil najprvo v glavo, potem pa v prsi. To se je zgodilo dne 6. aprila letos. Pred sodnijo je Furlan priznal, kaj je storil, ali povdarjal, da je bil ves zmeden ter ni vedel, kaj dela. Obsojen je na 5 let težke ječe z jednim postom na leto. Poroka v angleški kraljevski rodbini. — Te dni se je poročil princ Gustav Adolf Švedski z angleško prin-cezinjo Margareto Counaught. Darovi, katere je dobila nevesta, presegajo na vrednosti one neveste nemškega prestolonaslednika. Diadem angleške kraljevske dvojice, podarjen nevesti, je sestavljen iz samih diamantov in rubinov. Vsa razna darila so vredna nad 20 milijonov frankov. Fotografični zakon. Po japonskih postavah je dovoljen tudi «zakon na daljavo». Odsotno polovico zastopa pri tem njena fotografija. Nedavno je prišla v San Frančiško mlada Japonka Kotfuru Iki. Naselniški urad ji ni pustil naselitve, dasi je trdila, da je farmar Kenjiro Iho v San Jože njen mož. Zahtevali so od nje poročni list, a ga ni imela, temuč je pokazala Ihovo fotografijo. Povedala je, da ga ni nikoli še videla, vendar je ž njim postavno davno že poročena. Po posredovanju kitajskega konzulata je vendar smel priti Iho po svojo šele 15 let staro ženo, dasi sta bila le «po podobah» poročena. Tovarišica papeža Leva XIII. izza otroškib let. Dne 17. p. m. je obhajala v Maenzi vdova Magdalena Gori-Catenacci 100 letni rojstni dan. Njen oče je bil zdravnik papeža Jurija XVI. in Pija IX. ter si je toliko prihranil, da si je kupil posestvo v soseščini Carpineta, domovja Peccijev. Vsled tega je v otroških letih pogosto zahajala na grad k sosedom ter se igrala s poznejšim papežem Levom XIII. Starka je nenavadno čila na duhu in telesu, se hodi brez palice sprehajat ter čita brez očal. Uničevanje vrabcev. Na Francoskem so začeli boj z vrabcem, ker ga smatrajo za nenasitnega škodljivca. Uničujejo ga na ta način, da napravljajo na drevju in pod streho umetna gnezda. Vrabec je znan lenuh, ki se najrajši polasti tujega gnezda. Vsakih 14 dni preiščejo gnezda ter uničijo vrabčeva jajca. Vrabci znesejo tudi drugič in tretjič jajca v ista gnezda. Grofica Lonyay v pomanjkanju? Grofica Lonyay se je odločila, da proda svoj nakit, ki ga je dobila večinoma za poročni dar kot belgijska princezinja. Nakit se ceni na 1,015.000 frankov. Realen obrtnik. Vi bi radi dobili mojo hčer za ženo, gospod Igla? Ali jo pa tudi mislite res osrečiti? — Krojač Igla: «Jamčim za najpopolnejšezadovoljstvo,gospod Mayer — sicer se Vam dekle vrne.» Slovenci v Ameriki. (Slovenec okraden.) G. Sakser neprestano svari rojake v svojem glasilu «Glas Naroda», naj se varujejo lopovov v Ne\v-Yorku, toda vse svarjenje nič ne pomaga. Nedavno je prišel v New-York Janez Šobar, da se od tam vrne v domovino. Pri sebi je imel ves prihranek treh let: 530 dolarjev. V Sakser-jevi pisarni so mu prigovarjali, naj hrani tam denar do odhoda, a ni slušal. Prišel je v roke dvema sleparjema, ki sta mu na zvit način vzela ves denar. — (Slovenec prijel črnega tatu.) V Pullmanu je zalotil Ivan Kočevar zamorca, ki je vlomil ponoči v njegovo stanovanje. Po hudem boju je zamorca zmagal ter ga zvezanega izročil policiji. Listek. Konjska glava. (Burka. — Spisal I. V. Starogorski.) (Dalje.) Take stvari so pa jezile Remuša. Tuhtal je, kako bi ga enkrat osramotil in rešil čast cele lahkoverne fare. Iz latinskih šol, odkoder ga je oče vzel domov, ker je bil prevelik burklež, je vedel, da se fosfor ponoči žari in kadi. «Čakaj, Želodec, pokazal ti bom hudiča!» je veselo plosknil Remuš, ko je stuhtal načrt. Napravil si je brado in lase, pomočil vse to v fosforju. Nato še obrvi istotako. K sreči ali slučajno, ne vem, je crknil nekemu kmetu konj. Preskrbel si je konjsko glavo, jo odrl in si napravil napravo, da je lahko hitro odpiral in zapiral čeljusti. Izdrl je jezik in na njegovo mesto postavil svečo. Z vsem tem se na- poti v gozd. Zvohai je, da je Želodec nocoj nekje zunaj in da se bo po tej poti vračal domov. Ker je bilo oblačno, je bilo temno. Le črta ceste se je belila skozi gozd. Pri hrastu kraj poti nastavi svojo glavo — stemnilo se je že popolnoma — in prižge svečo. Izgledala je kakor kaka peklenska pošast z dolgimi zobmi in velikimi čeljustmi brez kože, da se je meso neprijetno belilo. Nato natakne brado obrvi in lase ter počene kraj glave. Svojo glavo pokrije s črnim pregrinjalom, da se v pravem času nepričakovano pokaže. ■tt<> 82. Kdor potrebuje traverze, cement, cevi iz kamenščine in strešno lepenko, naj naroča pri prvi slovenski tvrdki Peter Majdič Celje. Tu se dobijo najboljši poljedelski stroji, posebno se k seziji priporočajo peronos-pero-brizgalnice, žvepljalni mehovi, kose, srpi in brnsni kamni. Gumi za cepljenje trt. Novost! Vlačne grablje. Novost! Vodovodne cevi in vse vodovodne naprave. JkprttnocljiVe plahte za VozoVe in Komate so V zalogi. Üfr Zdravje je največje bogastvo. Kapljice sv. Marka. Te glasovite in ne nadkri-Ijive kapljice sv. Marka st uporabljajo za notranje is« zunanje bolezni. Posebno odstranjujejo trganje po kosteh, nogah in rokah ter ozdravijo vsak glavobol. One-delujejo nedosegljivo in spasonosno pri želodčnih boleznih, ublažujejo katar in izmeček, odpravijo naduho,, bolečine in krče, pospešujejo-in zholjšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Te preženejo velike in-male gliste ter bolečine, po teh provzročene. Tudi delujejo izborne proti hripavost' in prehlajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezih ter «koliko» in ščipanje v želodcu. Odpravijo vsako mrzlico in od' te izvirajoče bolesti. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici i® «madronu» in zato ne bi smele manjkati v nobeni meščanski in-kmečki hiši. Dobiva se samo v „Mestni lekarni v Zagrebu“. Naročuje se edino in točno le pod naslovom: „Mestna lekarna“, Zagreb, Markov trg št. 8$ poleg cerkve sv. Marka. Denar se pošilja naprej ali pa povzame. Manj kot en ducat, (12 steklenic) se ne pošilja. Cena je naslednja in sicer franko na vsako pošto: 1 ducat (12 steki) 4 K — h,' 4 ducati (48 steki.) 14 K 60 w 2 „ (24 „ ) 8 „ — 15 „ (60 „ ) 17 „ - „ 3 (36 .. ) H „ — „ i Priznalnih pisem imam na tisoče, da 'ih ni mogoč« vseh tukaj ponatisniti, zato navedem imena le nekaterih gospodov, ki so z posebnim uspehom uporabljali kapljice sv. Marka ter popolnoma ozdravili: Ivan Barentinčič, učitelj; Janko Kišur, kr. nadlogar; Štefan Barčic, župnik; Ilija Manič, opančar; Sofija Vuhelič, šivilja; Jožef Seljanić, kmet, i. t. d. Mestna lekarna v Zagrebu, Mestni trg št. SO, poleg cerkve sv. Marka. Ostasovljeiia leta !860. Usiasovijesa leta 1860, Ceno češko posteljno perje 5 kg novega skubljenega K 9-60, boljšega K 12' — belega, jako mehkega, skubljenega K 18—; 24 kg" snežnobelega, mehkega, skubljenega 30 K, 36 K. Pošilja se frank» proti povzetju. Tudi se zamenja ali nazaj vzame proti povrnitvi poštnih stroškov. 35 Benedikt Sachsei, Lobes 198, p. Plzen na Češkem. jfUojzij pinter trgovec v Slov. Bistrici priporoča lepo, novo zalogo manufakturnega blaga. Botri, dečki in deklice, ki se bodo vdeležili sv. birmeT imajo ugodno priliko si nabaviti prav lepo obleko po nizki ceni. - Cenik poljedelskih strojev je ravnokar izšel in ga na zahtevo vsakdo lahko dobi. Opozorim letos na posebno izvrstne kose, kamene, srpe i. t. d. Pripozrtano najizvrstnejši j ©Ili. plllg|*ij brane, Talarji, stroji za sejati «Agrikola>, Amerikanski stroji za kositi otavo, deteljo in žito, stroji za obračati seno, grablje za seno in žito, stiskalnice za seno in slamo, preše za vino in sadjevec. Hidraulične preše, mlini za grozdje in mečkači za grozdje, mlini za sadje, brizgalnice za trs in zelišča, aparati za „ sušenja sadja in zelenjave. JfJLlSLblllllCG s patentovanimi valjično-maznimi legarji za ročno, vitalno ali motorno silo. Vitalne naprave za vlačilno živino, čistilnice za žito, trijerji, reblače za koruzo, rezanice za krmo ■s patentovanimi maznimi logarji, rezanice za repo, mlini za slamo, soparniki za krmo, peči z štedilnimi kotli, premikajoče se sesalke za gnojnico in vse druge poljedelske stroje se izdelujejo in razpošiljajo v najnovejših, z darili Nanutu! Kliki zastoil il JOillilt (rosil. obdarovanih konstrukcijah. s[ zistipm i) [rskjpti. PH. HEAVFARTH & Co., DUNAJ Ustanovljeno 1872. Taberstrasse št. 71. Odlikovana z več kot 550 zlatimi in srebrnimi kolajnami i. t. d. II/1, 1000 delavcev. Najboljši in najfinejši čaj na svetu! Melange iz na]-finejših in najmočnejših čajev iz Kine, Ceylona in Indije; dobiva se v boljših špecerijskih, delikatesnih trgovinah. Na debelo razpošilja: Indra Tea Import Compani Trst. Glavna zaloga: A. Jurcev naslednik Alojzij Senčar v Ptuju Zahtevajte pri nakupu Schichi-ovo štedilno milo z znamko „jelen“. = Ono je zajamčeno čisto in brez vsake škodljive primesi. — Pere izvrstno. Kdor hoče dobiti zares jamčeno pristno, perilu neškodljivo milo, naj pazi dobro, da bo imel vsak komad ime „Schicht“ in varstveno znamko „jelen“. HiT Dobiva se povsod! Varstvena znamka. Ustje (Češko) JURIJ SCHICHT Ustje (Češko) naj večja tovarna svoje vrste na evropskem kontinentu. 54 Böhnel-ove Boskopf ure so le najboljše! Da se zamore vsakdo o tem prepričati, pošiljam izvrstne Roskopf ure 6 mesecev na poskušnjo in se zavežem v teku šestih mesecih denar vrniti. Izvirne tovarniške cene z verižico in futeralom so: črno imit. jeklena ali nikelnasta Strapaz-Roskopf-rem. ura s plombo. 86 ur tekočim masivnim sidro-kolesjem in šarnirnim pokrovom za odpiranje, gl. 2 —, z dvojnim pokrovom v kamnih tekoča gl. 3*40. Iz double-zlata, zajamčeno trpežno gl. 3*50. Iz pristnega srebra z enim pokrovom gl. 3-50. Iz pristnega srebra z dvojnim pokrovom gl. 4*50| s tremi močnimi srebrnimi pokrovi gl. 5*50. Zgoraj imenovane ure s krasno relif-sliko ali Matere božje, c. kr. državnim orlom, kmetom s plugom, konj z žrebetom, lovsko ali pokrajinsko sliko 10 kr. neb. Izvirne «železniške Roskopf ure» (ne zistem Roskopf) gl. 3-50. Pozor! Poceni zistem Roskopf ure, katere konkurenca ponuja, veljajo pri meni sama gl. PSO. K vsaki uri triletno pismeno jamstvo. — Pošilja se proti povzetju. ■ ■ Pri veliki tovarni za ure MAKS BOHNEL pri veliki tovarni za ire. urar, DUNAJ IV., Margarethenstrasse 38. Zalagatelj e. kr. drž. žtleznic. _______ Ustanovljena leta 1840. Zahtevajte moj velik cenik z 1000 slikami e vseh vrstah ur, zlatnini In srebrnini, ki se vsakemu poilje zastonj in poštnino prosto. »> »■> ■> ■> »■> ■>■>■>»»->»»»»»»■>»•>»»» smilje tiraiiitniti vlog iia