899 September 1974 Vitomil Zupan Halo, ja? Ne, ni me doma. Šele ob osmih bom. Truplo v kovčku? Trenutno me ne zanima. Glasba, res samo glasba. Preveč smo premišljali preteklo poletje. Na svidenje ob osmih. Kdaj je pesem izzvenela, ne vem. Nemara že včeraj, v soboto? Pride in izgine, ustvariti je ni mogoče. 900 Vitomil Zupan V praznini ostane občutek kakor da je že davno ni več. Halo. Slušalke ne morem vzdigniti. Tisto truplo v kovčku je bilo moje podobno glasbi v cis molu. Halo? Ja, nekje v nekih ječah sem se naučil igrati na kitaro. Sedim na vrtu ki ni last nikogar majhen oglat vrt brez nege a visok do neba in globok do pekla kakor jaz, kakor ti. Jesensko sonce zveni . ko zapoznela čebela. Naučil sem se imeti rad tisto kar prihaja prepozno. Grm vijoličastih cvetov igra čisto glasbo grma vijoličastih cvetov. Vse skupaj so sama medla upanja. Biti sam, brezčasen v vrtu napeti se sprostiti se zazveneti kot grm vijoličastih cvetov v brezglasni čisti glasbi? Halo? Zakaj nisi povedal, kam odhajaš? Lahko bi te poklical da me zamotiš da me razbrazdaš. Ne pa da voziš moje truplo po gozdnih cestah. Nihče ne pride. Starci so pomrli otroci so odšli v gozd. Stop. Možje ne utegnejo poslušati zvenenja listov na brezi. Stop. September 1974 Tiho vre v vejah, v bilkah, v listih. Tiho utripa v udih, v kitah, v mozgu. Kadar vre in utripa kakor eno postane razduhovljeni duh ravnotežen. Ne ljubiti ne sovražiti. Biti. Nemara biti samo vrč iz katerega nihče ne pije? Otrok je dal travniške cvetlice v vrč. Pozabil je naliti vodo. Biti v septembru 1974 samo neslišno zveneči vrč v katerem umirajo cvetovi? Ne prisluškovati valovom zvokov šumov utripov ne izdvajati brnenja bleščečih se krilc čebele? Samo kadar je vse v vsem se duh umiri. Veliko ljudi jemlje uspavalne praške. Desetletja in desetletja iščem mislim da najdem nekdo pozvoni in ne vem več kje sem ostal. V glasbi sončnega popoldneva v rumenem sinjem zelenem in višnjevem. Nič ni belo ne črno ne sivo nič ni samo barva ne samo zvok. Vse je svetloba. Kakor duh po starem pregretem lesu. Se sinoči je bilo vse videz. Kup fižola vsako zrno ima žužka premika se električne kitare Rolling Stones. 901 902 Vitomil Zupan Nihče ne pride ker nihče priti ne more. Sicer bi bil hrup in barvitost navidezno premikanje duh po laži. Ne govoriti, ne peti, ne misliti. Biti. Včeraj sem bil bolan. Obiskal me je človek ki m znal govoriti ne molčati. Ure in ure. Tedaj zbolijo temelji želje po tihoti. Skupaj molčati o istem je ko kaplja dežja ob okensko steklo za dva. Trpeti ne. Na novo se ne da. Vse staro je znano. Trpeti ne dokler je še eno nago ledje privlačne ženske na svetu. Blisk nenadne nagote vztrepet črt telesa v polmraku. Nesmiselna obljuba izpolnitve žeja radost navdušenje omama mladost vsekdar nova vednost o nespoznavnem ki se vrne čisto drugačno v soncu naslednjega dne. Kot zven. Jesti ne, piti ne, želeti ne. Samo biti, biti. September 1974 Rojstva ozvezdja in smrti svetovja nihče ne sliši. Tihote ne znamo poslušati več. Lahni veter zaman maje japonski okrasni grm ki ne cvete. Velika vrba žalujka se sklanja nad moje prisluškovanje. Strah je umrl v votli dvorani velikih mrtvih besed. Žalost se vozi z brnečim motorjem mimo molčečih hiš. Učijo te. Grozijo ti. Vabijo te. Dvorana se sesuje vase. Motor izgine v daljavo. Samo sonce zveni na listih in bilkah. Iz neštetih listov, pestičev in prasnikov je umno sestavljen rumeni cvet. Ne vpraša zakaj je tako drugačen od višnjevega. Knjige v tem trenutku ne jemlji v roke. Ona nič ne ve o tem trenutku. Papir ob zelenih bilkah in listih ne zveni. Nič izpovedati nič zamolčan' to je glasba tega popoldneva. Sonce, glasba. Modroslovja? Prosim vas! Vse to smo že vzeli od vere v duhove do vere v duha od duha do telesa in nazaj. 903 Vitomil Zupan Kadar sem zelo nemiren berem napise na trgovinah od zadaj naprej. V času nasilja rolerskih tolp in zvodnikov v času posilstva z gnusom, Ingmar Bergman Šepetanje in ne govori Zaratustra. Bog je oslepel dal si je izdelati kontaktne leče. V času gnusa, histerije, lažnih prerokov zastrupljanja vodnjakov, vsekdar novih pogromov. V pričakovanju sodnega dne suma in dvoma ko so razbojniki čez noč postali heroji vzgled. Vse to ne zveni več. Vse to smo že vzeli. Razlike med gesli in dnevno prakso hermeticno pesništvo in hermetika višjih slojev abstraktno slikarstvo in abstraktno gospodarstvo vse to ne zveni več. Besede ležijo na prašnem asfaltu hkrati s Sisifovim in Prometejevim mitom hkrati s Pandorino skrinjico in Aladinovo svetilko. Debeli Slovenci in njih kuštravi sinovi vozijo nove limuzine po novih asfaltnih cestiščih. Samo stroji zvenijo. To je pač tako. In še veliko slabše bo. Pesniki bodo risali črke na prazne pole papirja samozvani satiriki in humoristi pa bodo čvekali na nekem gradu. Nihče ne ve katera mala želja je spet sinoči umrla utonila se zadušila hermeticno abstraktno amen stop. Kadar potujem se ne morem ustaviti ker bi trčil ob drevo ki mu je ime KJE. Zdaj ne morem oditi ker pred hišo stoji velikanski sivi konj z imenom KAM? 904 905 September 1974 Dokler si ne izpulimo besede iz mozga nihče ne more biti sam. Skupaj pa tudi nimamo kaj početi to vidite. Kako to povedati znancem prijateljem sorodnikom staršem in otrokom? Tudi ženska je privlačna samo zelo zelo od blizu meso v mesu ali zelo zelo od daleč kot ustvarjeno hrepenenje. Kadar gledamo oslepeli od teme ali od prejarke svetlobe. Najmanjša in največja umetnost našega življenja je biti, samo biti, brez okraskov. Tudi rane so lahko lepe podobne cvetovom če so čiste. Nič ni tiho in nič glasno kadar je sozvočje. Svetloba. Toplota. Rojstva in smrti so v zvenenju sončne trate eno samo pisano bivanje prelivanje. Pozabi da se spomniš. Ko smo se ločili od slepega smo spregledali. Sprva je bilo to vznemirljivo in privlačno. Dokler nismo videli preveč. V dno slepega od katerega smo se ločili. V dno slepega začetka in konca. Pajčevina. Da. Pajčevina med vrtnicami; žolti in rdeči cvetovi vmes srebrne niti. Sto milijonkrat opažena pajčevina čisto nova pajčevina. 906 Vitomil Zupan Za pajka iz izkušnje vemo da je nekje iz šole pa da je pod njim prepad prepad vse do središča zemeljske magme. Predori blodnjaki neurejenih spominov ljudi živali prizorov gibanj vonjev in tudi nekaj pajčevin je vmes. V vsakem posebej mora vse to umreti. Najteže umirajo ljudje v ljudeh. A tudi uročno blesketajoča se pajčevina v nekem gozdu iz mladosti težko umira v dolgem spominu starca. Čutim te. Čutiš me. Vem, da si. Veš, da sem. Najini pajčevini se nekje dotikata. In nanju sije taista pajčevinasta sončna svetloba. Samo: kako zveni v moji in kako v tvoji pajčevini? Najbolj smo ujeti kadar se skušamo izvleči iz niti slepega temelja sveta. Sinjina nad salonitom sosedove strehe je baje samo prikazen mojih oči. Prav nič me ne žalosti če je samo prikazen. Ne morem doumeti dojeti zaužiti vsrkati vase svetlo višnjevega žarenja študentovske rože na temnozelenem ozadju sence. Dopovedati si da to ni prikazen. In žari ta trenutek izključno zame. Skoda. Ljudje pridejo šele o mraku. Če bi jim povedal o cvetu bi se spogledali češ: kaj ima za bregom, spakljivec? Še nikoli nihče in sploh nikdar več — no, res, tako smo se navadili govoriti. 907 September 1974 Namesto da bi gledali namesto da bi poslušali namesto da bi bili. Mačka ki smo ji pripisali človeško zahrbtnost pa mirno spi na soncu. To letalo ki grmi prek mene in ogluši vse glasove. Spominja me reči zunaj, povsod, tam in tam. Tako sem včeraj grmel z avtomobilom mimo hišice z vrtom kjer nisem videl človeka ne živali. Dobro rjove letalo: ni samo tale tvoja glasba na svetu. Prebudi se. In kadar te ne bo nič več bolelo boš tudi sam postal zvok v tej glasbi kakor nočna mora zbledi ob jutranjem ptičjem petju. Večina ljudi baje le umre s smehljajem na ustnah. Ko gre bela vata oblaka čez sonce in žarenje rož počasi ugaša se žužki ne vznemirijo. Samo tihota začne bolj zamolklo peti. Pramen las ki mi visi čez oči je enak vejam forsitije ob ograji. Ni razlike med bližnjo in daljnjo tvojo in mojo resnico. Uprem v tla oči: in ojoj samo moja ostane. Ujel sem se. Zadel sem se. Izlil sem se. In zdaj se spet nabiram. Dež brez dežja. Vitomil Zupan Svojo brezdušno dušo sem prežgal in prekuhal precedil prekadil prekapal prelil v jedek čaj. Popil jo. Prežal, kaj bo? Nič. Kakor prej. Tako zamudim veliko glasbe, pa nič zato. Senca se daljša če je ne gledaš. Prežiš nase — jaz se potuhne. Gledaš dremajočo mačko in se ujameš: nekaj pričakuješ. Ne boš priznal? Nikar. Samo: kaj vendar pričakuješ? Da bi se iznebil meglenega pričakovanja in z njim nekakšnih upov ali kaj? bi rad zadremal. Pa ne gre, fej. To je od tistega čaja malo prej. Tuj zavijajoč zvok, valeč se škripajoč teče teče, preneha, spet steče se ponavlja enakomerno reže tihoto vznemirja zelenost uči preti dolgočasi vrta noče nehati. In ne bo nehal in ne bo nehal. Sosed s kosilnico travo kosi. No, kaj zato? Noč bo dišala po senu. Mačka veja jasmina cvet belega in modrega slaka kamen les pribita podkev moja roka s cigareto nenadna misel nate. Pepelnik mravljinec prt iz rjavega platna modra klop zidna opeka kopriva bilka v razpoki betona moja noga v sandali ponavljajoča se misel nate. Mimo vrta gre človek senca se daljša prah leži na lampionu školjka — od kod že ta školjka? 908 September 1974 Beli oblak je rumeno obrobljen sonce se niža. Seveda, saj ti si že davno umrl ostal si mlad z menoj. Potovanja potovanja srečanja bivanja in ločitve vojne bolnice ječe ceste puške verige in glasba bežečih dni. Ni bilo dovolj. Ni bilo preveč ne premalo vsega. Kar je pač bilo. Krščeno z imeni brez smisla. Dajanja jemanja dolgovi poslanstva naloge sreča nezgode krivice priznanja laži o ljubezni zatrta sovraštva športna igrišča ulice bombe rešetke obveze na ranah strasti ponošeni škornji tuje parade napadi pobegi zmage pijače porazi navdušenje spanje. Spanje spanje nočna glasba in sanje. Vrtnarji cestarji žandarji učitelji zdravniki čuvaji župani mežnarji lično obstrižene žive meje meje besed občin zemljin pravic in držav države zastave vojske razglasi. Denar bogastvo banke gradovi dragulji jahte ropi umori atentati zlati sijaji bobni trobente silovitih koračnic. Slava brezmejnost nesmrtnost. Moč. Oblast. Groza. Obsodba. Noč. Policija. Udarni oddelki. Flote eskadre vohunstvo. Hudičev ris na nočnem križišču čarni napitek ljubezni znamenje smrti. Vse se sesuje v prah. Otrok prilije vode. Iz blata zgnete pajaca. 909 910 Vitomil Zupan Ptice selivke v tej uri sedajo na letalonosilko. Tako si domišljam tudi jaz da je ta vrt — zame tu. Tale trenutek te nekdo strupeno obrekuje dobro da ne slišiš. Sonce zahaja za breze zlati veje in liste. Mačka odpre eno oko: človek, kakšna smešna figura gole kože zavite v krpe tekstila. Ta nos. Ta gobec. Te prednje noge. Dolge kocine po glavi. Puh dima. Miga. Mežika. Mrda. Sedeča važnost. In kaj si šele misli riba ob nudistični plaži. In kot da vse mora biti tako. Ljubi me, ne ljubi me. Žužke nabada na igle znamke lepi na pisma jeseni vino preša iz grozdja leti na luno. Ta je predebel, oni presuh, ta je bolan, oni sedi na prestolu. Kot da vse mora biti tako. Je namreč zelo dolg kanal. Začne se tik zraven oči in nosa in se konča v središču koristi. Zelo dolg kanal ki potuje deluje deluje. Prebavni kanal. Pri živalih usmerjen od vzhoda na zahod od severa na jug. Pri človeku od neba k peklu navpično. September 1974 Vsi igramo tujo igro. Kdaj pride ura vrnitve k izvirom te šaloigre-žaloigre ob cingljajočih ciganskih tamburinih medvedje na verigi? Najprej so nas vodili potem smo hodili gnani od radovednosti potem smo se nekje v bliskovitem hipu spomnili nekega prejšnjega življenja potem smo hodili da bi pozabili in naposled kar tako. Prideš v kakšno vas kjer ni človeka ne živali rože so na oknih in sadje v vrtu greš začuden po prazni vaški ulici in obstanes pred cerkvijo z odprtimi vrati. Vstopiš — a tudi tu ni žive duše. Odideš. Plezaš skozi množico sebi enakih v tenko perspektivo dolge ulice ker je tam čisto na koncu perspektive v zoženju v stičišču v neki točki cilj. Prispeš. Na trg. In krožiš. V hipu okamenita spomin na preteklost in misel na prihodnost. Nič ne gre nazaj nič ne gre naprej. A tudi nič ne stoji na mestu saj vem da z večerom pride noč. Vžigalica gori v mojih rokah med dvema prstoma desnice. Cigareta žari dim odhaja v kodrastih valih. Kako poševno sije sonce skozi veje. Ko dogori vžigalica se bo Zemlja počasi ustavila. Že žge v prste. 911 912 Vitomil Zupan Kaj bo zdaj zdaj? Nič. Kriva prerokba. Ena več. Ovce volkovi žrtve razbojniki seno seno. Kaj je moje? Pride požar, pride poplava pride potres. Strgajo mi obleko s telesa zrežejo me na kose mojo piščalko prelomijo papirje požgo spomin prepovedo. Zakaj pa ne? Že nekaj kratov so mi, ne isti, uropali prostost in mi spet darovali svobodo. Seno seno. Dolgi zvon boš bom boš bim bom nekdo vleče za vrv. Nobeno glasbilo ne gode samo. Dih roka elektrika pero. Samo občutje mora zveneti samo od sebe. Če neke reči zapišem druge ne je zato ker so ene v besedah druge ne. Besede so včasih zelo blizu rečem čisto malo jim manjka pa bi postale reči. A zaklete so v neprijemljivost in preklete, ni jih brez mene in tebe. Ko pa so so iste različne v tebi in meni zaradi najinih različnosti bivanja. Včasih začutim kod vse sem razpršen po svetu. September 1974 Tudi ti si razpršen. Samo najini drobci se srečujejo včasih nekod brez reda in gotovosti na krajih ki sva jih pozabila v gluhosti vesolja in slepoti atoma v neprijetni odbojnosti človeških kož prepojenih z napuhom nenadarjenih za srečanja. Spala je. Poklical sem jo še enkrat. Leno se je zganila. Nekaj je zašepetala v spanju. Zaman sem jo poklical glasneje. Pustil sem jo in počasi odšel. Spala je. Namreč moja smrt. Seveda je potrebno spreminjanje večnega v enkratnost groze v vsakdanjost seveda ni mogoče živeti v vsekakor jasni zavesti najgloblje resnice če smo vzgojeni za napačno življenje če smo se odtrgali od vsega kar je in se uprli lastnemu življenju. Nisem vedel kdaj so padle sence na vrt in je nekaj minilo in se začenja nekaj novega. Glasbo zaslišimo včasih ko mine. Minuli dan zazveni v večeru. Sosed je prižgal televizor slišim znani glas napovedovalca. Skuhal bom čaj. Prišli bodo. Pili bomo čaj davno znanih besed. Segreti sivi les poči ob koncu dneva. O mraku ko ugasne sij na dolgi niti pajka-padalca 913 914 Vitomil Zupan postane popoldne neresnično sence začno govoriti svoj jezik v mešanju mlačnih in hladnih tokov zraka. Reči so potemnele besede so dobile drugačen smisel. Zdaj zdaj bodo prišli. Žito sonce zlato cvet rumena luč rumene iskre rumeni krogi pred očmi ljudje in čaj čaj.