Učiteljica. (češki spisal Gustav Jaroš; poslovenil Al. Benkovič.) Upehana so jo ustavila Marija Janotova, ištirinajstletna, močna,-kostt nata učenka, na ))olžasto se vijočili stopnicah tretjega nadstrojija. Posta- vivSi hrupno vehki, rjavi vrč iz ilovice na stopnico, da je v/, njegaiplivk.-, nilo perisce vode, oprla se je z močnimi, trdnimi rokami ob omajani držaj. 9 130 Gustav Jaroš : Učiteljica. Kri se je pokazala v obrazu i)o(l lasmi, počesanimi tesno k čelu, in pljuča, vzburjena od liitenja v višavo po osemdesctili stopnicali, so težko sopla. Oči so bile zvedavo uprte v i-umena vrata, ravno naspi'oti hodišču, na katerih je skromno runienela nekdaj bela vizitnica, pribita z dvema belima, glavatima žebljičkoma. In učenka je naglo, iz same navade, ne da bi razločevala črke, precitala ime na tej vizitnici : Ana Ilruba, učiteljica. ,,No bo tu jodenkrat stalo: Marija Janotova, učiteljica!'' se jo za- mislilo dekle in živi svit nade jej je šinil čez nelopi, oglati obraz. Ta iniscl se je jo lotila vselej na zadnjih stopnicali ob stanovanju učiteljice, že nekaj let sem, kadar se je kakor devetletna šolarica privlekla sem gori iz šole, noseč v naročju cel kup modrih šolskih sošitkov, vsa vzbur- jena Oli tega nenavadnega častnega opravila. Živo se je spominjala grozo j)olne sladkosti, ko je vsaki čas imela pritisniti na kljuko teh rumenih vrat in stopiti v skrivnosti polno, hladno sobo, pedantičao urejeno, v senco na pol spuščenih zagrinjal, na čista, samostanski pometena tla rumeno ]iarketovanih ... in zdajci je slišala notri glasno govoriti neke učitelji- cine goste. Zbeganost jo je premagala, zdajci je bila za vrati v sobici, vsa zardela je položila sešitke na stol poleg umivalnika, naglo šinila ven na stopnice, ne zmené se za učiteljičino klicanje, in drla doli čez osem- deset stopnic. Nehote jej je prišla na misel ta smešna bojazljivost.... a z gospo- dično sta se skoro sporazumeli. V hipu, ko je težko dihajo stala na stop- nicah, upehana od naglice, so se tiho, nezau, no odprla rumena vrata z belo vizitko in med njimi se je pokazal postaren, samostansko resigno- van obraz, s polnimi, prijaznimi lici, iz katerih so mežikale pod širokim moškim čelom drobne oči, kakor bi bile vsajene v tolsta lica. Te oči so se za hip karaje pomračile. ,Že zopet, zopet? Ti dobiš še šušico vsled dirjanja!" se je hudo- vala učiteljica, kateri je v toku dolgih let učiteljskega življenja vsaka mi- sel postala nekako odlomek iz pedagogičnc knjige, katerega ni mogla drugače izraziti nego z nevšečnim karanjem ali s hladno hvalo, močno di- šečo po šolskem prahu. „Jaz?' se je zaupno zasmcjala deklica, upirajoč žive oči v učite- ljico, kakor bi poslušala samo ajeno šalo, a videč, da jej na žoltcm, nezdravo polnem obrazu ni zaigrala niti senca usmcva, se je naglo pri- pogiiila in prijela za vrč. „Počasi, Marija!" se je ustrašila gospodična Ilruba, da bi se njen jedini vrč kaj ne poškodoval. Bil je stari veteran pri njej v velikih čislih ne le kot spomin iz domačih let, ampak največ zaradi svoje znatne cene —- stal je čez štirideset krajcarjev — svoto, ki je včasih gospodični de- lala mnogo preglavice. ,,Kako je tu lepo !" si je mishlo dekle, previdno postavljajoče težki Gustav Jaroš : Učiteljica. 131 vrč na rumeni stol pri beli, čisto razprašeni peči. Cela sobica je dihala posebno hladno, starodcviško, skoro muzejno vonjavo ; v oknili je stalo nekaj ne dragiii vist jednoletnih cvetk v loncih, ovitih s papirjem. Za- ^riujala so bila na pol spuščena. Samostanska tihota je posebno danes deklico navdajala z radostjo. Vse se jej je zdelo mno