Kaj narava pripoveduje otrokom
(Po Wiedemann-u poal. Anton Brezovnik
(iruda.
(Dalje.)
ako sto prišla, otrok moj Ijubi, v Dajinem pogovbru do poljedelstva, kateremu temelj J6 prstena gruda. Jaz namrefi dajem delo miHjonom Ijudem! Kakor daleč sega suha zemlja, giblje se brezšteviia rok, da obdelujejo aas ter dobi-vajo h našega krila, kakor iz rok predobrotljivega uebeškega očeta, blagoslov nebeški.
          Pojdi v vzpomladi,j)o leti ali jeseni ven na polje! Ozri se proti vzhodn in
zahodu. na desno in lcvo. Vže na polju jednega samega graščaka dela včasih po veiS stu Ijudij. Ozri se po njivah in travnikih velikih vasij in naštel bodeš na tisoče Ijudij, ki obdelujejo prsteno grudo. Popotuj po svetu! Prcpotuj bližnje in daljne kraje in naSel bodeš, da povsod Ijudje orjo, kopljejo, sejejo in sade. In ravno naj-nbožnejšim. kateri nimajo pripomočkov, da bi si kako drngače služili krul), dajem jaz delo in krnh. Oe so le toliko krepki, da morejo motiko vihteti alj grablje rabiti, vže so dovolj iičeni in spretni za mojo službo. In, otrok moj ljubi, ne zaničuj nikoli onih, kateri njivo obdelujejo. l)a-si hodijo bdsi in se oblačijo v ra-» šeriuo ter iraajo od solnca zagorelo liee, da-si ne govore književnega jezika, kakor morda ti, in si tudi ne vedu raztolmačiti štirih letnih Jasov, da-si ne vedo iz zem-ljepisja ali zgodorine pray nič povedati, vender so ti Ijudje vsega spoštovanja vredni in zaslužijo, da z njirai lepo iD uljndno vavnamo. Nikar ne misli, da je kmet kak navaden brezobčuttjiv ali eelo brezumen felovek. Id če se tndi kdo najde, da knietu oponasa, da »i dosti omikan iu se mu o lnnogiti mnogih učenih stvareh niti ne sanja, moram se jaz, prsteua gruda, potegniti zanj in vam povedati, da vsega tega sera kriva jaz, ker ga z delom tako oblagam, da ne utegne obiskovati visokih šol in gosposkih zabavišč. Jaz ga zadržujeni, da se ne more družiti z onimi, omiko razširjajočimi Ijudmi! Jaz mu ne dopuSčara obiskovati velika svetovna mesta ter občudovati ondii nakupičenih uinotvoro?! Jaz mo ne pustim časa, da bi pose-daval ter v knjige in časnike gledal!
Komaj zatne solnce vzhajati — vefkrat tudi vže poprej — kličem ga na delo in ko se zveiSer od dela vrača domov, truden je tako, da rau druzega želeti ne morem, kakor sladkega počitka. Glejte, tako se je kmetič v službi za iloveitvo odpovedal onej sreii, kajero si iSže olikanec v svojej oliki. Kaj bi začel najvežji učenjak, iiajslavncjši unietcljiiik. ako bi nc stal za vsakem kmet, ki mu podaja Ijubi vsakdanji kruh?
Gorje oneniu, kateri prezira obdelovalea prstene grude, ali ga zaničljivo gleda! Nikar tega, raje vzemite klobuk z glave pred pridnim in poštenim kmetom!
Veseli me, otrok moj Ijubi, da razumevaš, kako imeniten del sveta sem jaz. Da, le dobro me poglej! Marsikatera potna kapljica je padla raz čelo pridnih poljedelcev na mene, odkar je Ijnbi Bog Adamu rekel: nV potu svojega obraza boš jedel svoj kruh, dokler se ne izpremeniš v prst, iz katere si bil vzet."
In Se ve6! Jaz sem i najtesnejšej zvezi tudi s svetovno zgodovino, ¦   v katerej stoji zapisana osoda narodov po Božjih sklepih.
Poglej nekoliko okoli sebe! Na tej livadi, na katerej idaj stojiS, bila se je nekdaj krvava bitka in jaz sem pila kri, človesko kri! — Visok, lep mladenič, jedini sin, jedina sreča, jedino upanje svojih starišev, polii življenja ter Davdušen za svojo domovino, padel je, od krogle zadet, na tem mestu. Položil je svojo ko-drasto glavo name, zašepetal besede: ,Zate, o domovina!" ter nmrl.
In zdaj, Ijubi prijatelj moj, poglej me še jedenkrat prav jmzljivo. Moiam ti povedati še jedtto:
Jaz sem prstena gruda; ti si človek. Ko je Stvarnik ustvaril luči na nebeškem oboku ter poklical travo jd zelišča in rodovitno drevje iz zemlje, ko so se v vodi začele gibati razne živali iD živalce, pod nebeškim obokom krožiti razne ptice ter
- .¦< 134 »¦—
je zemlja rodila živino in laznino vsako na svoj način, rekel je aaposled: nNare-dimo človeka!" Ia gosport Kog je napraril Jloveka iz prsteue grude.
To, prijatelj moj Ijubi, je snov, iz katere je narejena liiSa. v katerej prebiva tvoja duša; ta lepa biša, ta prekrasni tempelj svetega I)uha, kakor pravi sveto pismo.
Dvoje sa lahko učiš iz tega. Prvič: Občuduj vseinogoinost in modrost Stvar-nikovo, kateri je iz prsti napravil tak nepopisno čudapoln in nerazumljiv nmotvor! Dnigič: Ne botli ponosen, f e je tvoje telo morda lepše, nego li ono tvojcga bliž-njega. SpomAi ae, da j« iz prsti, kakor vsako drugo. — Skrbi lepii za svoje telo, a vender ne. preveč. Glej, da pri oskrbovanji svojega amrjočega telesa, ne pozabiS svoje neumrjoee dušel
So Ijudje, kateri porabijo ves svoj cas in vse svoje imetje v to, da bi evo-jemu tel<*su, ki je nstvarjeno \t prsti, služili in mu stregli z vseni, žesar koli si poželi. Taki ljudju so malikovalei pistenc grnde!
Ali morda ne verojameš. da je človežko teio res iz prsti in da se bode zopet v prst izpremeniloV
he poglej grobarjii, ladar kak grob prekopart. Pred kakimi dvajseiimi kiti jc pokopal lu mrlifa. Poglpj. koliko ja še ostalo od pokopanflga človeka. Grobar kopjje )» kojjjje. pa izkoplje le prstene grude. Nobenega sledu ni ve5 o kakem delu eloveškega telesa! Vse se je izpremenilo v prst.
Poglej mii dobro, otrok inoj Ijubi! Kdo ve. l;e uisem bila pred mnogo sto ali tisoč leti tudi jaz kak del žlovcžki'ga telesa? To je velikanska izprememba.
Besede: ,(5lovek. prah si bil in v prah se zopet povrueš!" zclo so pomen-ljive. Te besede bi treba imeti wdno prod očmi in jih vedno premišljevati. Ne pozabi jili, otrok moj Ijnbi!                                                        (Dslje pribodnjie.)