ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO^ Štev. 8. V Ljubljani, 1. avgusta 1888. Leto XVIII. Slike voda. lej vir ček ! T/, gòre prav urno v dolino biti, j Po strugi kaménej vali se, šumi, T In komaj na ravno v nižavo dospe, Vže lioja njegova počasneja je. Glej pòtok! Počasneje teče kot virČek hladan, A mlinska kolesa nam goni močdn, Ozira nazaj se v zakotje gorsko, Od koder prišel je, nazaj ga ne bo. Glej reko ! Počasno po strugi se svojej vali, Vže ladije nosi — blagó in ljudi; Se širi in širi, da je veletók, Ivi parnike nosi v globoki iztok. Glej morje! Velika, obširna je morska ravan, V valove zaganja se veter strašan; In ladije z jadri in parom liité, V oddaljene kraje jih nese morje. Zdravico. .♦< 122 Tri rože. (Češka narodna; preložil Eadoslav Knaflic). rajska gospa Svetluša je neizrecno ljubila cvetice. Nekoč izide "V pred grajska vrata in tu najde sedeti ubožno ženico z robcem na glavi. V roci je držala prekrasno belo rožo, kakeršne niti ona v svojem vrtu ni imela. Svetluša gleda rožo in izpregovori: „Žena, ali bi mi ne hotela prodati te prekrasne cvetice?" „Za tri zlatnike!" odgovori žena. Svetluša jej takój izplača tri zlatnike in odnese belo rožo vesela v grad. In zakaj bi si ne privoščila tega veselja? Bogastva in vsega, česar si je želela, imela je obilo. A roža je bila tako krasna, da si jo je želel vsakdo imeti, a nikdo ni mogel toliko plačati za njo. Gospa se ni mogla dosti načuditi njenej krasoti. Ko je drugi dan zgodaj vstala, šla je najpred pogledat na cvetličnik, kamor je bila sinoči rožo položila. In glej! V razcvetelih rožnih listih je počivalo belo dete, kakor v plenicah. Takó se je grajskej gospej izpolnila njena poslednja in vroča želja, ki jo je vže toliko let gojila. Vzela je dete na roki in zibajoč je, zapela mu prvo materino pesenco : „Našla sem te v zibelki, belej kakor snežinka, bodi in zovi se torej Belinka!" In Belinka je rastla na materino veselje tako naglo, kakor bi poganjala iz vode. Za leto dni jo je Svetluša vže vodila za roko, hodeč nizdolu po velikih grajskih stopnicah. In glej, nekega dne sedi zopet ona žena pred grajskimi vrati. V roci je držala rudečo rožo, krasnejšo od prve. Viteznja se ni mogla dosti nagledati te prekrasne rože. Zatorej vpraša ženo, za koliko bi jo prodala. „Za sedem zlatnikov," odgovori jej žena. Viteznja ne premišljuje ter takoj izplača sedem zlatnikov. Veselo se povrne v grad ter dene rožo v prelepo cvetlično posodo. Ko druzega dné pristopi k rudečej roži, stegovalo jej je iz rudečih listkov milo dete kodrastih las svoji nežni ročici nasproti. „Kodravka mila!" vzklikne gospa, „bodi mi tudi ti v veselje, kakor Belinka." In pestovala je viteznja oba otroka do tretjega leta. A tretje leto je zopet izišla po stopnicah pred grajska vrata. „Za devet zlatnikov vam prodam to rožo," kliče jej žena, sedeča pred grajskimi vrati in moleč jej krasno, kakor škrlat, rudečo rožo. Gospej porosi oko od veselja, ko ugleda rožo. Ne izgovorivši niti besedice, takój izplača devet zlatnikov. Povrnivši se v grajsko sobo, dene rožo v prelepo cvetlično posodo in vso noč ne odvrne očesa od nje. Jedva v jutro malo zadremlje, vže se zbudi, ko je solnce s svojimi prvimi žarki posijalo v sobo. In glej ! prekrasno detetce jo gleda iz rožnega cvetja s svojimi črnimi očmi. Viteznja je dala detetu ime Kraška. Od sih dob je živela S vèti uša s svojimi tremi hčerkami v najvećem veselji in zadovoljnosti. Hčerkam se je v gradu vse dopadalo, samó to jim ni bilo po volji, da jih mati s toliko skrbjó vzreja in pazi, kakor na zenico svojega očesa. Želele so si popolne svobode. Nekega dné se dogovore, da se hočejo oprostiti matere. Zatorej ubeže skrivaj v bližnji gozd. Ali premalo so bile izkušene in izgreše pot. Prodno so mislile, prehiti je noč. -— Kmalu dospejo na pobrežje silno velike vode ónostran gozda. Zdajci zašumi po drevesnih krošnjah silovit veter, zabliska se in zopet nastane trda tema. Ko se zdani, deklic ni bilo nikjer. Zaman jih pričakuje viteznja, zaman poprašuje po njih po vsem širokem svetu. I)an in noč se joka, in ko jih ne more pričakati, in tudi niti besedice po-izvedeti o ujili, gre jih sama iskat po svetu. Prehodila je mnogo mest in vasi, povsod je povpraševala po njih, ali zaman, vse zaman! Odrekla se je vsemu imetku, končno so jej tudi novci pošli, ali o hčerah ni bilo ne duha ne sluha. — Izdala je vže zadnji novec, ki ga je še imela, kupila si je zanj hlebec kruha, lonček mleka in vrečico pšena. Tako pride na kraj neke vasi in tu začne hlebec lomiti, a glej, nagovorijo prosjak: „Zlata, dobra moja gospa, prosim vas samó košček kruha za svoje zobé; oj usmilite se me, usmilite!" Svetluša pogleda prosjaka, kateremu slaba, raztrgana obleka visi od telesa. „Siromak," misli si Svetluša, „še bolj je gladen nego li jaz!" Dà mu hlebček, a ona se tolaži na požirek mleka. Ali glej, komaj se z ustnicami dotakne mleka, oglasi se jej za hrbtom jadno cviljenje. Za njo je stal pes, ki gaje bila sama kost in koža. Ne pomišlja se Svetluša, dala je psu mleko, a ona gladna hiti dalje. „čemu mi bode pšeno, ker nimam mleka," misli si Svetluša. In glej, veter zmaje vrhove dreves in pred njo stoji čarovnica Meluza. „Na, vzemi si pšeno za svoje otroke," nagovori jo viteznja, „vzemi si vse, kolikor ga imam. Iščem svojih otrok in vem, kako boli materino srce, če vé, da jej gladujejo otroci!" „Veliko dobroto si mi storila," reče Meluza, „ali jaz hočem tebi še večjo. Pojdi do peščene pustinje, a zapomni si vse, kar ondu zagledaš. Tvoje tri hčere zgrešile so pot v velikem gozdu. Ugrabili so je trije bratje, ki so: morski pes, imajoč šape, kakor mlinske lopate; kragulj, imajoč kreljuti črni, kakor noč, in ognjenik, imajoč zmajevo telo. Tvoje hčere hrepene po domu in ti je lehko rešiš. Ali k temu potrebuješ konja, hitrejšega od vetra in gibkejšega od vrbove veje. Takšen konj se pase mej čredo žoltakov, belcev in vrancev, a nobenemu se ne bližaj, nego naglo zasedi belca s črno liso!—Napravi si tudi bezgov grm. Sama vsejaj seme in tudi sama ga oskrbuj. A kadar dozori plod, spleti ga v venec. Tvoje hčere so v službi pri ónih treh bratih, zlötvorih. Za njihovega spanja se shajajo na tihoma v lésnej loki. Kadar dospeješ do bratov, objemi z vencem, kar je deklica, a izogibaj se varno vsega, kar ni deklica. Potem švigni naglo z deklicami na konja, pokropi je z vodo spoznanja, ker drugače ne bodo šle s teboj in se ti zgubć. kakor sapa." To izgovorivši, zgubila se je čarovnica kakor blisk. Viteznja je dobro razumela vse, kar jej je Meluza svetovala in se je veselila, da jo vsaj na sled prišla svojim hčerkam, upajoč, da jih reši iz krempljev zlobnih bratov. 8* Svćtluša gre dalje in kmalu pride v veliko kotlino, ograjeno s pečevjem in gostim grmovjem. Tipajoč po golih stenah, spusti se po čudnej skali v globino. Dalje idoč, vidi se v pustinji, kder ni druzega, kakor sam pesek. Hodila je ves dan, da pride do malega gaja, kder je stala koča. „To bi bilo tedaj óao mesto," pravi sama v sebi, „drugega mi ni storiti, nego stopiti v službo k logarju ali lovcu ali bodi-si vže kdor koli tukaj notri." Jedva to izgovori, zagleda pred seboj v travi sedeti deklico, ki je tiho jokala. „Kdo biva v tej koči?" vpraša Svćtluša deklico. „Logar," odgovori deklica, „ako iščete prenočišča, svetovala vam bi, da k njemu ne hodite." „Iščem službe," odgovori Svćtluša. „Toliko slabeje za vas! Služila sem tudi jaz pri njem, pa bi me bil skoraj ubil! To vam je zelo zloben mož, nihče né ostane pri njem." Svćtluša se zamisli. Videč okolo sebe prekrasna drevesa, odloči se in reče: „In vender grem jaz k njemu !" Domišljevala si je, da si s potrpljenjem in zvestobo pridobi njegovo prijaznost. A bila je vže tako onemogla, da si ni upala dalje po peščenej pustinji. Prosi torej deklico, da bi zamenila svojo priprosto obleko z njeno sicer drago, a vže obnošeno. „Rada storim to," reče deklica, ker je vedela, da bode imela dobiček. Tako preoblečena, stopi viteznja v kočo ter prosi za službo. Logar jo mrzlo pogleda, a ugledavši njene bele roke, vpraša, koliko želi plačila. „Druzega si ne želim, nego to, da se pri tebi vsak dan do sitega najem in mi dovoliš, da si v tvojem gaji zasadim bezgov grm. Služila ti bodem zvesto, dokler grm ne doraste." Logar prikima z glavo. — „To je čudna želja," misli si ter vzprejme grajsko gospo v službo. Težko je bilo Svćtluši pokoravati se neusmiljenemu gospodarju. Po večkrat ste jej roki krvaveli težavnega dela, a gospodar se za vse to ni nič brigal. „Od kod si se pritepla k meni, vlačuga?" zadiral se je nad njo, če mu ni bilo kaj po godu. Ubogej viteznji so se oči solzile in vže večkrat je hotela pobegnoti, ali spomnila se je, da ne sme gubiti časa, ako hoče doseči, česar je želela. Seme, ki ga je vsejala pri vstopu v službo, vzrastlo je nenavadno hitro, in predno se je nadejala, vzrastel je iz njega lep bezgov grm, poln zelenih popkov. Zlobni gospodar je vedel: kadar doraste grm, izstopila bode Svćtluša iz službe. Tako potrpežljive in pridne služabnice pa ne bi dal rad od sebe. Da bi dlje časa ostala pri njem, porezaval je grm. Ali glej čudo! Kar je po dnevi porezal, to je vzrastlo zopet po noči. Plod je dozorel. S tresočo roko vzame nekega jutra viteznja nožič, nareže si bezgovega šibja, splete si iz njega venec, ki ga skrije v zastor in zbeži od gospodarja. Pri solnčnem vzhodu je imela gaj vže daleč za seboj. Na livadi pred njo se je pasla čreda žoltakov, belcev in vrancev, vsi jednolični in debeli, kakor bi je žalil. Samó jeden je bil mršav in koščćn. Svitla griva mu je krasotila vrat, a po glavi se mu je vlekla črna lisa tjà do nosa. Drugače je bil ves bel, tudi uzda je bila bela. „Aj, aj," začudi se viteznja, „kako mi gre vse posreči!" Bliža se z lehkimi koraki lisastemu belcu ter ga zgrabi za uzdo. Ali belec sune z zadnjima nogama v zrak. izdere se jej iz rok ter zdirja po livadi, da ga vže ni imela več pred očmi. „Vse je zgubljeno!" vzklikne Svetluša. „Hav, hav!" zalaja v tem trenotku blizu nje. Sem po livadi se pridrvi v silnem teku velik lovski pes in predno bi naštel pet, prižene z glasnim laježem lisastega belca. „Ti si se spomnila mene, spomnil sem se tudi jaz tebe, obema bode dobro," takó je zalajal pes, da ga je viteznja razumela, in zginil izpred nje. Viteznja Svetluša skoči na belca ter dirja naprej. „Oj, ko bi me ponesel k mojim hčeram," želela si je na tihoma. Samega veselja je pozabila, da jej je treba še vode spoznanja. Konj je zahrzal, pokimal z glavo ter dirjal kakor strela. Na večer sta dospela na loko v lipovem gozdu. Svetluša skoči raz konja in ga priveze k drevesu, da bi si v travi odpočila. Lipove veje so se spajale nad zeleno travo, a okrog in okrog je vladala žalostna tišina. Nakrat se zasliši nek tajni žvižg. Lisastega belca je nestalo. Po zelenej travi se razlije čarobna svitloba in izmej gozdnih ljp prileti golobica. Trenovši s kreljutima, izpremenila se je v zalo gospodično v blestečej se obleki, posutej s svitlo róso. Temnokodrasti lasje jej segajo do tal, a oči se jej svetijo kakor svitle zvezde. — Ob kraji gozda se začuje pljuskanje po vodi, kakor bi kdo veslal v čolnu po bližnjem morji, potem tih šepet listja in glej! z lahnimi koraki kakor večerni pih vetra pribiti druga gospodična. Odgrne z ramena siv plašč in zdaj stoji tii v belej obleki, o tirajoč si obraz z robcem, posutim s samimi biseri. „Ali Kraške še ni tukaj?" vpraša Kodravko, podavši jej nežno roko. Na to pridirja drug belec, podoben ónemu, ki ga je Svetluša jezdila. Belec izgine in vže stoji tù tretja gospodična. „To ni lehka stvar," pripoveduje gospodična; „danes me je dohitela nesreča. Ali povedati vama nečem, kakšna. Skrbimo, da pridemo tem prej od tukaj !" „Čudno, prečudno," hudujete se drugi dve gospodični, „jedva se po dolgem času zopet vidimo, a vže zopet bi nam bilo se raziti!" Behnka pristavi: „Pač ni prijetno, ako se mora človek s tem zabavati, da od ranega jutra do poznega večera mora krmiti gospodarjev drobiž: močerade, kuščarje, žabe, rake, morske pajke, ribe itd., in Če jih ne krmi dosti hitro, bijejo ga s svojimi repovi in plavutami. In moj gospodar, brrr! če se jezi in ujeda, gleda me, kakor bi me hotel požreti. Vsa se tresem od strahu, če le pomislim na to! Kaj mi pomaga taka služba?" „In koliko ti daje plačila?" „Dal mi je moč, da plesnem ob dlan in vse ribe priplavajo k meni." „A meni je dal moj gospodar moč, da ozlatim vse, česar se le z roko dotaknem," hvali se Kódravka. „Ali čemu mi je ta moč, ker sem gospodarjeva sužnja. Dan na dan me pretvarja v golobico, da uči na meni, kako naj si kregulji iščejo plena. Oj vse drugače je bilo doma pri našej materi." „Govorite, kar hočete," oglasi se Kraška, „obema je vender boljše nego li meni ..." „Pst!" svari Kódravka. „Zdi se mi, Belinka, da se je tvoj gospodar zbudil." „Imam bistre oči in dober sluh," odgovori Belinka, nič se ni ganilo ; če moj gospodar le z nogo gane, zapéni se voda in k višku se dvigajo vodeni mehurji. Le mirne bodimo, nič ni hudega." Posedejo v zeleni mah in Kraška nadaljuje: „Imam od gospodarja moč, da kamor koli pade lesk mojih las, kadar jih razčešem, vse se razcvetè. Ali drago si moram zaslužiti to moč. Zapreza me pred svoj voz ter me goni z bičem in palico v dir, da se vsa penim. Jedva tre-notek mi pusti, da si odpočijem. Oj, zakaj nismo slušale svoje drage matere!" Vse tri so globoko vzdihnile. Svetluša jih je poslušala, skrita za gostim grmovjem. Britko jej je bilo pri srci, ko je slišala svoje hčere tako tožiti in streslo jo je po vseh udih. Kódravka se zgane: „Slišala sem nekaj tam iz grmovja! To je izvestno jeden naših zlotvorov!" Belinka pogleda v gozd ter reče: „Dà, tudi jaz sem slišala, kakor bi se nekdo ganil. Glej, kako se drevje majé in voda šumi." Vse tri poskočijo k višku, kakor plahe srne. „Daj, da te še poprej poljubim, predno otidem," reče druga drugej ter si padejo v naročje. Zdaj skoči mati izza grmovja. Kraška se kakor blisk izpremeni v belca ter hoče oddirjati. Ali mati jo zgrabi za uzdo in z bezgovim vencem ujame vse tri. Začudene pogledajo gospó, ter je ne spoznajo. Branijo se, zvijajo in tanjšajo. S strahom zapazi Svetluša, da se jej izpod roke vijó, da so vedno manjše in tanjše, in glej! v tem hipu se izgube, kakor megla v solnčnih žarkih. Svetluša se spomni Meluzinili besed. „O nesrečna jaz, da sem pozabila na vodo spoznanja," zaklicala je žalostno in skoraj bi bila venec in uzdo iz rok izpustila. A komaj je izgovorila te besede, vže stoji pred njo prosjak, ponudi jej školjko čiste studenčnice in — zgine. Polna zaupanja pokropi Svetluša gospodične z vodo spoznanja in glej! vsakej požene na grlu kita belih, rudečih in škrlatnih rož in hčere spoznajo mater. Takój skočijo k materi in Kraška, pretvorjena v iskrega belca, opominja jih : „Zasedite me hitro, da vas ponesem iz tega kraja! Hitite in ne gubite časa!" Sedejo na belca in belec je letel hitreje od vetra. Ah na kraji obrežja tik zelenega gozda se je vže valjal morski pes. S svojimi strašnimi šapami je upo-gibal vejevje, vohajoč po travi na vse strani. Grozovito je tulil in lajal ter sledil begunom po zelenili stopinjah, omočenih z morsko vodo od Belinkinih nog. „Ahà, tii se shajajo na skrivnem," zarujove srdito, prišedši na zeleno loko, kder so malo poprej počivale gospodične. Našel je ondù zapöno od Kodravkinega lepega čreveljčka, ki jo je izgubila v naglici, ko je skočila na konja. Na desno in levo je mahal s šapami po košatih lipah. Prišedši do potoka, zažene se vanj ; v vodi je tako uren, da ga ne more nihče prehiteti. Le še malo in vže bi se bil dotaknil z gobcem bežečega belca. Ali Belinka naglo vrže raz sebe plašč in glej! mej gospodičnami in potokom nastane jez, visok kakor gora. Morski pes strašno zatuli ter zahrešči, da se zemlja potrese, a gospodične neustrašeno hite naprej z materjo v sredi. „Hej, tovariš, brate moj, kragulj!" zakliče morski pes, „pomagaj, pomagaj!" V gozdu zaškripljejo veje. Kragulj zapusti gnezdo in mladiče ter hiti za plenom. Koder koli je s kreljutima mahnil, potresle so se veje. Z divjim krikom dohiti belca z beguni; bil je namreč trikrat hitreji od morskega psa. Zdaj pretrga Kodravka vrvco biserov, ki jih je nosila okolo vratu. Toča biserov se vsiplje izpod neba na zemljo, da polomi kragulju kreljuti. Kragulj se ustavi. Trene še dva-, trikrat s polomljenimi kreljuti, potem sede na bližnjo pečino. „Oj brate ognjenik!" zaupije s hripavim glasom, „ali spiš, ali bdiš? Ali nič ne vidiš, da Kraška beži s svojima sestrama! Prestriži jim cesto!" Zlotvor ognjenik je bil deset- in desetkrat hitrejši od brata kragulja, ali spal je trdno. Predno se vzbudi, bile so gospodične vže daleč za gozdom. Od belca kaplje pot in ves se peni. Oj gròza! Ognjenik prileti bliskoma po zraku za njimi ter steza po gospodičnah svoje ostre kremplje. „Odpnite mi uzdo!" zakliče Kraška trepetaje od strahu. Odpnó jej uzdo in Kraška se zablesti kakor suho zlato. A iz nje se izvije grozovit gad. V tem, ko se ognjenik brani pred gadom in se suje in bori ž njim, dospejo gospodične srečno do meje. Prišedši preko meje, do katere nema moči noben zlotvor, izpremeni se Kraška iz belca v prelepo gospodično, ter postane slična svojima sestrama. Ko pridejo domov, najdejo svoj grad v največjem neredu. Krivični najemniki so se naselili v njem ter pustošili polje in gozde, rušili steno in zid. Krivičniki videč, da se vračajo pravi gospodarji, zbali so se njihovega prihoda in se razkropili po vsem širokem svetu. To vam je bil žalosten prizor po zapuščenej okolici. Kašte in žitnice prazne, njive v prahi, drevesa usahnela, vse vse je bilo zanemarjeno in zapuščeno. Videč toliko siromaštvo, razžalostila se je Svetluša in hčere njene. Ali mati je tolaži, rekoč: „Ne žalujte, hčere moje ! Veselite se, da smo se zopet našle. Hudo nam sicer je, ali najhuje smo vže prebile!" Zdaj jim pripoveduje, koliko je zaradi njih prebila. Hčere jej padejo v naročje in rekó, da so se tudi one v sužnjesti spominale svoje matere in onih prijetnih dni, ki so je preživele pri njej. Tako tožeč druga za drugo, reče Kódravka: „Oemu vse te' pritožbe? Saj se nam godi, kakor si smo zaslužile!" Sestri jej pritrdite ter nehate žalovati. Kodravka ju prime za roki in pelje v sadovnjak. Kraška si razveže lase, ki se jej v dolgih kodrih vsipljejo po vitkem telesu. In glej čudo! Drevesa ozelené in se obsipavajo s prekrasnim cvetjem. — Belinka skoči k bližnjemu ribniku, plesne ob dlan, in iz daljnega morja in bližnjih rek priplujejo ribe ter se naselé v ogromnem številu po vseh grajskih ribnikih. — Kódravka potrese iz pesti nekoliko žitnega zrnja po polji, in glej! zlato klasovje požene iz tal polno najlepšega zrnja. Hčerke in mati se razvesele in dolgo so še skupaj živele v prisrčnej ljubezni, zadovoljnosti in sreči. Nadvojvodina Gorenje-Avstrijska. Dragi Milan! iJi^vo me na Gorenjem-Avstrijskem, v deželi, o katerej smo, kakor se se spo-flfi^ minaš, toliko lepega slišali v našej doinačej šoli. Kad bi ti obširno popisal vse, kar sem tu videl in doživel, ali časa mi nedostaje, ker odpotujem vže jutri s svojim dobrim strijcem dalje proti Dunaji, stolici našega presvitlega cesarja. Ko se domóv vrnem, mnogo prav mnogo ti bodem povedal ustineno o mojem prijetnem potovanji, ker se take stvari mnogo laže povedó, nego li opišejo. A ker sem ti obljubil, da ti pišem s svojega potovanja, ostati mi je mož-beseda in evo ti nekoliko vrstic o gorenje-avstrijskej deželi. Gorenje-Avstrijsko meji ob Dolenje-Avstrijsko, Štajersko, Salcburško, Bavarsko in Češko. To lehko vidiš, ako vzameš zemljevid v roke, kar me bode zelò Ii i n c. veselilo, ker bodeš ob jednem lehko z menoj v duhu potoval po ónih prelepih krajih, katere ti tukaj le ob kratkem navedem. Nadvojvodina Gorenje-Avstrijska je bogata in dobro obdelana dežela, polna naravnih lepot. Južno polovico te dežele pokrivajo severne apneniške Alpe, iz katerih se vzdiguje njih najvišji vršac, tako zvani Dachstein, ki je 3000 metrov visok. Našel ga bodeš na zemljevidu ob trojnej meji, to je ondù, kjer se strinjajo tri dežele skupaj: Gorenje-Avstrijsko, Salcburško in Štajersko. Drugi spomina vredni visoki vršaci so še: veliki Priel in Pvrgas. Glavna reka te prekrasne đežele je Dunav, ki ob svojem desnem bregu vzprejema Ino z njenim dotokom Sàlico (Salzach), deročo Traun in Anižo z njenim dotokom Štiro (Steier). Mej reko Trami in Ino se vzdiguje gora Hau s ruck, ki daje obilo lepega premoga. Omeniti mije še posebno deroče in kristalno-bistre reke Traun, ki je brez dvombe najlepša reka v tej deželi. Znamenita je ta reka vže zaradi tega, ker se vali skozi Hallstatsko in Traunsko jezero in dela dva slapova, izmej katerih naj tu omenim samo slap deroče reke Traun mej Gmunduom in Lambachom. Y G m u n d 11 u jo glavna zaloga kuhinjske soli, in v Lamb ach u je benediktinska opatija, ustanovljena 1056. 1. Veličanski slap reke Traun napravil je na mene tak utis, da ga ne bodem nikoli pozabil.—Južni, ob reki Traun ležeči del se imenuje: avstrijski Salckamergut, ki ima prekrasne in jako znamenite kraje, kakor so: Hallstadt, Išl in Ebensee z velikimi solovärnicami. V Islu je tudi po vsem svetu sloveča solinska kopélj. — Y Salc-kamergutu se dobiva v velikej množini kamena in varjena sol, kar ti je vže znano, ker smo se to v šoli učili in kakor se spominam, bil si ravno ti, ki si o tej stvari na vprašanja našega gospoda učitelja najbolje odgovarjal. Gorenje-Avstrijsko prideluje obilo žita in različnega sadja, odlikuje pa se še posebno s svojo lepo govejo živino. Po velikih tovarnah se podeluje že-leznina in jeklenina v izvrstne kose in srpe, ki se razpošiljajo daleč po širokem svetu. Glavno mesto te dežele je Line, ki leži ob reki Dunavu in šteje preko 41.000 prebivalcev nemške narodnosti. Mesto ima lepo okolico, več cerkva, gimnazijo, rejalko in mnogo drugih učilnic, o katerih ti kaj več povem o svojem povratku. Do tedaj bodi mi zdrav in vesel! Tvoj muha je sedela z materjo na ognjišči, ne daleč od kotla, v katerem fl^t^je voda vrela. Stara muha se odpravlja iz doma, poslovi se od hčerke ter jej zapreti, da naj nikar ne zapusti svojega mesta. „In zakaj bi tega ne smela, matuška?" *) vpraša radovedna hčerka. Stara odgovori: „Bojim se, da bi ne vzletela h kotlu." „Nil, zakaj pa to?" „Padla bi vanj in se utopila." „Kako neki bi bilo to mogoče?" „Zgleda ti ne morem pokazati, ali videla še nikoli nisem poletajoče muhe k takemu kotlu, da bi ne padla vanj in ne utonila. Stara muha to izgovorivši, vzleti po svojih opravilih. „Hčerka pa govori zdaj sama v sebi: „Kako čudni so stari! Vsake stvarce se bojé. Zakaj mi vender ne dovoli neopasnega veselja, da bi nekoliko krati vzletela nad vrelo vodo v kotlu. Pametna sem vže toliko, da se čuvam. Naj govori matuška, kar hoče, jaz vender poletim nad kotel, videli bomo, če res padem vanj!" Jedva vzleti h kotlu, takój jo omoti soparica; mlada muha pade v vrelo vodo in se skuha. Kdor starišev ne sluša, nikoli ne otide nesreči. *) Matuška = mati ali majka, v maloruščini tudi inatulja. Pis. Zoran. Mlada muha. (Iz ruščine podomačil J. V—v.) —•-»< 131 >♦•— ■A-ì* Zmaj Jovan Jovanović. .^JflSačudili sto se, mili mladi prijatelji, ko ste prečitali prvo besedo „zmaj" in gotovo ste pomislili na letečega zmaja, ali pa na kakega zmaja z deveterimi glavami v narodnej pripovedki. Vender Zmaj, katerega življenje in delovanje vam hočem kratko opisati, razlikuje se povse od prvih dveh. Zmaj Jovan Jovanović je prvi srbski pesnik in največji prijatelj ravno takih otročičev, ka-keršni ste vi. Zmaj Jovan Jovanović se je porodil v Novem Sadu (Neusatz) na dolenjem Ogerskem, kjer prebivajo naši bratje ogerski Srbi, v 6. dan decembra meseca 1833. leta. Vže otrok je kazal bistro glavico in posebno rad prebiral pesence. Oče, mestni župan, pošlje ga, ko je srednje šole nekoliko doma, potem pa v Haloču in Požunu dovršil, na visoke šole v Pešto, da se ondii uči državnega prava. Ko je Zmaj pravoslovne nauke v Pešti, Pragi in na Dunaj i zvršil, povrnil se je domóv v Novi Sad in postal mestni uradnik. Vže za leto dni zapustil je to službo in odšel 1863. 1. v Pešto za nadzornika v tekelijanskem zavodu. Tu je bil do 1870. leta in tu je dovršil tudi zdravniške nauke, ki so ga vže od nekdaj najbolj zanimali. Služil je na raznih mestih svoje domovine, a zdaj je zdravnik na Dunaji. Zmaj Jovan Jovanović, rekel sem, je prvi srbski pesnik. Najbolj se je proslavil kot liriški pesnik srbskega naroda, a znamenit je posebno tudi na humo-rističkem in satiričkem polji. Prvič se je oglasil v javnosti 1849. 1. v srbskem letopisu. Kmalu potem so bili napolneni malo ne vsi srbski listi z Zmajevimi pesmami, tako na pr. „Sedmica", „Danica", „Javor", „Komarac" in hrvatski „Neven". Leta 1864. izdal je zbirko pesnij z naslovom „Gjulici" (rožice). To so najlepše in najboljše njegove pesni, polne najnežnejših čuvstev, zrcalo njegove velike pesniške duše. Istega leta je začel izdajati v Pešti tudi šaljiv list: „Zmaj", katerega je do 1871. leta izvrstno urejeval in po katerem je dobil ime „Zmaj". Neizmerne zasluge si je pridobil Zmaj z izdavanjem „Nevena", kateri je povse soroden našemu „Vrtcu", katerega je začel izdajati 1880. leta v Pešti za zabavo nežnej mladini. Dobro jo je zadel Zmaj, ker je hotel, da otrokom vže za rana omili čitanje dobrih knjig. Hotel je dati otrokom potrebne zabave, katera jim bode koristna in poučna, zabave, katera bode vžigala srca mladih otrok, da ljubijo in časte svojo domovino. In ravno otrokom je posvetil Zmaj najboljše svoje sile, podal jim je premnogo lepih, tudi šaljivih pesenc, katere srbska mladina tako rada čita. Tudi prestavljal je Zmaj mnogo. Največ je prevel iz madjarskega, ruskega in nemškega jezika. Nekateri teh prevodov so tako izvrstni, da se čitajo kakor v izvorniku, dà, na nekaterih mestih je prekosil prestavljalec celò samega pisatelja. Zmaj Jovan Jovanović je pravi pesnik, njegove pesni niso prisiljene, nego same vró iz bogatega pesnikovega srca. On je v svojih pesnili nadkrilil vse srbske pesnike, in da-si slaven, ostal je najboljši prijatelj mladini, katerej zasaja v svojih otročjih pesencah domoljubje, ljubezen do narodnosti iu veselje do čitanja v mlada srca. . j. Barle. — •♦< 132 >♦«— Zmaj. (Narodna pripovedka.) /Ifgj Hlo je lepega poletnega dné. Vsi domači so se odpravili z doma na polje f iSJJj ter pustili doma le mene in starega očeta, meni in hiši za varuha. V hiši nama ni bilo ostati; podala sva se torej na vrt, ki se je razprostiral okolo hiše, ondù sva sedla na klopico, ki je stala pod košato lipo. — Ded je bil globoko zamišljen. Bajè se je spomnil zrši mene ónih srečnih dni, ko je živel še kot ptica v zraku, brez vseh skrbi, neznajoč za posvetne nadloge, spomnil se je — mladih let.--Iz te globoke zamišljenosti pa sem ga vzdramil jaz, govorečimi: „Dedek, prosim vas, povejte mi kaj o zmaji pri starem mlinu." Nekako resno me je zavrnil, rekoč: „O radovedna mladost, nikdar ni sita pripovedek!" — Pa — kaj bodem pravil — ded je uslišal mojo prošnjo in dejal: „Ko sem bil jaz še mlad, hotel sem tudi vse vedeti in znati. Bodi tedaj, povem ti pripovedko. Poslušaj me pazno: Na severo-zapadu od tod, prav ondù, kjer vidiš sedaj samo goščavo, razprostiralo se je nekdaj na obeh straneh vodice „Bele" ravno in dokaj rodovito polje. — Prebivalcem je dajalo dolgo časa obilo pridelkov. Neke jeseni pa je voda nenadoma izstopila in polje je bilo podobno jezeru. Ubogim kmetovalcem je bilo polje opustošeno, pridelki poplavljeni in vsa njihova nada je splavala po vodi. Tekom zime pa voda kljubu obilemu deževji vender ni izstopila. To je bilo uzrok, da so prebivalci prihodnje spomladi zopet začeli polje obdelovati. Preteklo je poletje, prišla je jesen in . . . kmete je zadela ista nezgoda. Voda je zopet narastla in poplavila vse polje. Mnogo je bilo zdihovanja in tugovanja ubogih kmetov. Od tega časa pa kmetje nič več ne obdelujejo te zemlje. Jelo je ondù trnje rasti in v nekoliko letih je bila na onem kraji velika goščava. In prav od ónega časa nahaja se mej ljudstvom govorica, da v izviru reke „Bele" pri starem mlinu prebiva hudobni zmaj, ki je ubogim kmetom toliko hudega napravil." Tako je končal ded svoje pripovedovanje. Videlo se mu je, da ga je beseda močno utrudila. Pa saj ni čuda, saj je vže marsikaj prestal, seveda več hudega nego dobrega, kajti doba njegovega življenja je štela petinsedemdeset let, —m—. Kratke basni. (Iz ruskega preložil J. Barle.) I. ilgČokavsala sta se dva mlada petelina. Jeden je premagal drugega. Premagani fl^C petelinčič skril se je žalosten pod pod, a ponosni zmagalec je zletel vesel na streho in zakikirikal na ves glas: Kikiriki! Najednoč se pokaže jastreb, pograbi petelinčka in si ga odnese za južino. II. Na visokej, strmej pečini je stala koza. K njej pride volk in jej reče: „Pojdi semkaj doli, kožica, pokažem ti livado, na katerej raste kaj lepa, sočna trava." „Hvala ti lepa!" odgovori koza volku, „ti to govoriš, ker si sam lačen!" Prirodopisno-natoroznansko polje. Jelen. Nobena naših gozdnih živali nima tako lepega in postavnega trupla, nobena ne stopa tako oholo in moško, nobena ne nosi z rogovilastim rogovjem olepšane glave tako pristojno in ponosno, kakor jelen. Le poglejte ga, kako tenek je, gibičen in skokonog! Truplo ima lepo zalito kakor nobena druga žival, vrat mu je dolg in tenek, ki nosi po-dolgasto, veličastno glavo. Čudovito bistro okó ima jelen, vrhu tega pa še dober nos in tenek sluh. Vse vidi, vse čuje, ako pade le list z drevesa, vže gleda na vse strani in vohlja s svojim nosom, jeli mu ne preti kaka nevarnost. Če čuti sovražnika, takój se poda v beg in njegove hitre noge ga nesó preko širokih jarkov, preko grmovja in trnja, da se vse praši za njim. če je treba, preplava tudi deročo reko in široko jezero. Jelena zelò veseli godba. Kadar čuje trobiti na rog ali piskati na kako piščalko, obstoji, vleče na ušesi in videč, da se mu ni treba ničesar bati, pride tudi bliže. Ujet in zaprt jelen je zelò hudoben. Najmanjša stvarca ga lehko razdraži, zato mu človek nikdar ne sme upati. Hipoma začne krčiti nos, oči se mu zasvetijo zlobno, zdajci povesi glavo in tako hitro plane na človeka, da se mu ne more dosti zgodaj umakniti. O hudobnej jezi zaprtih jelenov nam priča dosti žalostnih dogodeb. Takó na pr. je v Gothi zaprt jelen zabodel skozi oko v možgane svojega strežnika, s katerim sta si drugače bila dobra prijatelja. Strežnik je bil takój mrtev. Nek drug jelen v Potsdamu je v jezi razmesaril svojega gospodarja, ki sta se drugače prav rada imela. V gozdu živeč jelen je jako dobročudna, mirna in plaha žival, ki le takrat skoči proti lovcu, ako ga ni dobro zadel in mu pride preblizu. Nekdaj je bilo jelenov po vsej Evropi razven v mrzlih severnih krajih, a zdaj so je po nekaterih deželah vže do malega iztrebili. Pri nas se še dobe po velikih gozdih, ali redki so. Pred kakimi štirideset leti bilo jih je toliko, da so je v Kočevji v zimskem času otroci po cesti podili. Leta 1848. so je zelò pobijali in od tega časa se pri nas na Kranjskem niso več opomogli. Posamični se še dobe v kočevskih gozdih, na Javorniku in bajè tudi okolo Krima. Mnogo več jih imajo na Štajerskem in Koroškem, posebno pa v Galiciji, na Poljskem, češkem Ogerskeni in Salcburškem. Jeleni se radi drže jednega kraja v večjih ali manjših družbah, če le imajo dovolj paše in miru. Po dnevi leže mirno v kakej goščavi in prežvekujejo, na večer pa gredò na pašo ter se paso vso noč do jutranje zòre, o katerej se zopet umaknejo v svoja ležišča. Človek je najhuji jelenov sovražnik. Lovi ga in strelja zaradi mesa, kože, dlake in rogovja. Razven človeka preži nanj tudi volk, ris in časi tudi medved. Mladega jelena človek prav lahko ukroti; kmalu so udomači in nauči vsa-keršnih umeteljnosti kakor konj. Jelena je tudi možno naučiti, da vozi. Pripoveduje se, da se je poljski kralj Avgust I. vozaril z osmimi jeleni in tudi o glasovitom Marmontu, ki je bil pod francoskim cesarjem Napoleonom J. poglavar v Ljubljani, pripoveduje se, da je pred svojo kočijo jelene zaprezal. Voda. Brez vode bila bi naša zemlja žalostna pustinja, v katerej ne bi rastla nobena rastlina, pa tudi ljudje in živali ne bi mogle živeti. In ker je voda tako potrebna, ustvaril jo je ljubi Bog v velikej množini. V potocih in rekah se pretaka v neizmerno morje ; v podobi sopare se vzdiga v zrak, v podobi rose kropi rastline in večkrat se kot dež razlije po suhej zemlji, da jo okrepi k novemu življenju. Voda se nabira v gorah ter dela studence, ki se zbirajo v potoke, potoki pa se zbirajo v reke in veletoke, ki se potem večinoma izlivajo v morje ali vsaj v kako morju podobno jezero. Kakor kri po človeškem telesu, takó se pretaka voda po vsej zemlji in morje bi lehko imenovali studenec vseh studencev, veliko vodno shrambo to je: shrambo potokov, rek in veletokov. Malo ne tri četrtine površja naše zemlje pokriva morje in veletoki, jezera in močvirja se nahajajo po vseh delih sveta bodi si vže v večjem ali manjšem številu. In ta dobrodejni dar božji, po katerem koprné ljudje in živali ne dohaja nam kakor zrak, ki ga sòpemo vase, da-si nam je čista hladna voda tako potrebna kakor zrak. Ljudje si morajo vodo napeljevati v vodnjake, ako hočejo da jim ne izmanjka dobre pijače, ki je za človeško zdravje mnogo boljša nego li vino, pivo in druge take stvari. — Živali si morajo vodo večkrat v kakej daljavi z velikim trudom poiskati, ako hočejo, dane poginejo žeje; zato pa je Bog dal pticam peroti a drugim živalim, ki hodijo po suhej zemlji, močne noge, da si poiščejo vsega, česar jim je treba v življenje. Vse drugače je to pri rastlinah, ' ki ne morejo z mesta, da bi si poiskale vode; čakati morajo, dokler jim ne pride sama v podobi dežja. In rastlinam je voda še potrebnejša. kakor živalim. Živali dobe vže v hrani nekoliko soka, ki jim ugaša žejo, kakor na pr. ptice ujede v svežem mesu in krvi ugrabljenih živali; goveda in druga domača živina v sočnatih rastlinah, ki so jim v živež ali krmo. Rastlinam pa voda ni samó dodatek k živežu, nego voda jim je poglavitni del živeža, ker brez vode bi ne mogle rasti. Zato pa je ljubi Bog napravil takó, da rastline dobivajo potrebno vodo ne samo po koreninah iz mokrotne zemlje, nego tudi po listji iz zraka. Kjer koli vidite lepe zelene gozde in bujno zeleno travo, ondu je izvestno mnogo studencev in potokov, ondu tudi po večkrat dežuje. Rastline, ki si svojega živeža ne morejo poiskati, ki ga le po koreninah dobivajo iz zemlje, pričajo nam, kako je ljubi Bog modro ves svet ustvaril in kako po očetovsko skrbi za vse svoje stvari. Umrl je v Radovljici na Gorenjskem v 23. dan julija deželni glavar Kranjski, visokorodni gospod pf Gustav Thurn-Valsassina-Como-YerGelli, vitez reda železne krone II. vrste, lastnik graščin Radovljica in Starigrad na Kranjskem, Lechen in Plankenstein na Štajerskem, predsednik c. kr. kmetijske družbe Kranjske itd. — Bil je pokojnik _ jako dobrega in plemenitega srca, zaslužen in pravičen mož vitež-kega značaja, po katerem po pravici žaluje vsa naša kranjska dežela. Bodi mu blag spomin ohranjen v našili srcih! Bog mu daj večni mir in pokoj! Dné 12. julija pobrala nam je neizprosna smrt umirovljenega in zelò trudo-ljubivega župnika, ustanovitelja in bivšega urednika „Slovenca", domoljubnega gospoda Josipa Jeriča, ki je umrl na Koroškem, a pokopan je v Ljubljani. Pod njegovim imenom se je ustanovila tudi „Katoliška Tiskarna" v Ljubljani.—■ A to še ni bilo dosti; neusmiljena smrt je zahtevala še druge žrtve in pobrala nam je v 15. dan julija občespoštovanega, prečastitega gospoda Frana Ksav. Riharja, župnika v Planini na Notranjskem. -—■ Oba gospoda duhovnika sta bila tudi izvanredna prijatelja slovenskej mladini, ki sta krepko podpirala vsako podjetje v prospćh ljudske izomike. Vsa leta, kar izhaja naš list, bila sta mu zvesta naročnika, Bodi jima torej hvaležen spomin ohranjen tudi v našem listu in v srcih slovenske mladine. Bog jima daj večni mir in pokoj ! Dobri nauki. Ako poslušaš dobre naiike, Hraniš jih v srci, po njih se ravnaš, Tvoje bo tukaj življenje brez miike, Tam pa pri B6gu plačilo imaš. Zdravko. Dve rožici. (Narodna.) Stoj mi, stoj mi hribček strman, Na hribčku je lepa ravan ; Na njej rase suho drevó, Ivi sedem let zeleno ni b'ió! Marija se mu prikloni, Suho drevó obzeleni; Pod njim je hladna senčica, Marija ziblje Jezusa. Zazibaj ga, zamajaj ga, Marija svoj'ga Jezusa. Srebrna zibka, zlat locänj, Notri se ziblje Jezus sam. če je lih majhen, pa je svét, V rokah drži ves voljni svet. Ta prva rož'ca je leta, Ta rumena pšeničica ! Ž nje se ne dela druzega, Ko ta presveta hostija. Mašniki jo povzdigujejo, Ljudjé se priklonjujejo. Ta druga rož'ca je letä, Presladka vinska jagoda. Z nje se ne dela druzega, Ko ta presveta rešnja kri. Mašniki jo povzdigujejo, Ljudjé se priklonjujejo. Demant. (Priobčil Bogumil Kosér.) a a a c e e e e e g g g i i i k kiimuuuoo o o p p r r r s s s t t V V V T Besede naj značijo: 1. soglasnik; 2. žival, ki živi pod zemljo; 3. ovočje (sadje); 4. ime bivšega italijanskega kralja; 5. goro na Kranjskem; 6. veliko žival, ki živi v toplih pokrajinah ; 7. reko m Kranjskem; 8. domačo žival; 9. soglasnik. (Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.) Šolski red. (Priobčil H. Podkrajšek.) Ponedeljek . . . pisanje Torek.....branje Sreda.....slovnica četrtek . . . . risanje Petek.....petje Sobota .... zgodovina Nedelja .... ? (Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.) Nove knjige in listi. DC Cesar Franc Jožef I. I H IS -1888. Na spomin štiridesetletnega vladanja Njega Veličastva. Sestavil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v L j u-bljani. (Z devetimi podobami.) — Na Dunaji, 1888. Natisnil in založil Kari Bauch. 8°. 16 strani. — To je najnovejša jako lična knjižica, ki je ravnokar prišla na svitlo na Dunaji v Kauehovej tiskarni. Knjižica jc pisana v lehkoumevnetn slovenskem jeziku inje namenjena slovenskej mladini v proslavo štiridesetletnega vladanja Njega Veličastva presvitlega cesarja Franca Jožefa I. Da bi se knjižica v prav obilem številu razdelila osobito mej šolsko mladino, nastavljena jej je prav nizka cena. 10 iztisov velja 25 50 100 500 1000 11 11 11 11 11 11 11 11 »» gl. — kr. 3 6 30 50 50 il li il il il Razven knjižice izdala je Rauchova tiskarna tudi še prav lično „Spomenico" s podobo presvitlega cesarja in cesarice. Ta spomenica je posebno pripravna kot spominek za take otroke, ki se čitati ne znajo. Cena spomenici je za vsakih 25 iztisov 50 kr. t. j. 2 kr. za iztisek. Vsa naročila, bodi-si na knjižieo ali pa na spomenico, pošiljajo naj se naravnost na Dunaj pod naslovom: Karl Rauch, Buclidruckerei Wien, V. Spengergasse 6. Bešitev obeliska v 7. „Vrtčevem" listu: ^ g 5 s •S e- •t. 3D p 3:5 ss i sS Z g® ■e c a -s * © A n a k 0 d e r K a r 0 1 b j r e z a 0 1 j k a m 1 E k 0 A t i 1 a D u n a j j e e n ž e l> 1 0 g 1 i n [ a s v e č a K 0 1 P a s r e č a P u r a n 0 C e k 0 r 0 S k 1 li S 1 0 v e 11 C e v S 1 a { v a m »1 Prav so ga rešili: Gg. A. Notar, duh. v Plavji; Jernej Rajar, naduč. v Šempasu (Gor.): J. Kraševee, učitelj v Biljah (Gor.); And. Trebše, učit. v Otaleži (Gor.); Fr. Cicero, učit. v Trnovem : Iv. Zarnik, učitelj v Nevljah ; Al. Vakaj pri sv. Ani v slovenskih goricah (Štir.) ; Gregor Krek, gimnazijski dijak v Gradci ; Ant. Abram, Aleks. Dimitri, Leo Grasselli, Fort. Jelovšek, Viljem Ledenik, Jos. Novak, Al. Podobnik. Alojz in Cvetko Šulgoj, Iv. Šušteršič, Fr. Terček, Fr. Vončina in Julijan Železnikar, dijaki v Ljubljani ; Rud. Andrejka. uč. v Ljubljani; Ernest Širca, dijak v Gorici ; M. Demšar in Iv. Štabelj v Škofjiloki ; Milan in Vladimir Vošnjak, učenea v Šoštanji ; Alojzij in Ivan Kraigher, uč. v Postojni; Anton Kovačič, učenec v Št. Jakobu v Rožu (Kor ) ; Rud. Cepttder, uč. v Litiji; Fel. Bénedek, uč. v Planini ; Martin Majcen in Alojz Kukovec, učenca pri sv. Tomaži bi. Vel. Nedelje (Štir.) ; Otmar Meglič, uč. na Vranskem (Štir.); Jan. Ratej in Jan. Brglez, uč. pri sv. Venčeslu (Stir.): Ivana Leben v Horjulu , Apolonija Fatur in Emilija Thuma, gospo dični v Postojni ; Marija Volonte v Planini ; Ivana Pirš in Antonija Rebernak, učenki pri sv. Venčeslu (Štir.) ; Neža Dobovišek, Amalija Koser, Mici Šešerko, Marija Cmok, Katarina v Pisanec, Ana Vrečko in Franika Gajšek, uč. v Sentjurji (Štir.) „Vrtec" izhaja 1. dne vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Uredništvo „Vrteevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach). Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.