823 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 82 (2022) 4, 823—840 Besedilo prejeto/Received:06/2022; sprejeto/Accepted:11/2022 UDK/UDC: 271-312.47 DOI: 10.34291/BV2022/04/Avsenik © 2022 Avsenik Nabergoj, CC BY 4.0 Irena Avsenik Nabergoj Čustveni prikazi evangelija v razvoju Marijine biografije v zgodnji Cerkvi na Vzhodu Emotional Representations of the Gospel in the Development of Mary’s Biography in the Early Church of the East Povzetek: Članek obravnava novosti, ki so nastopile z afektivnim obratom v čaščen - ju Jezusa in Marije na podlagi evangelijev, ki opisujejo Jezusovo življenje in de- lovanje ter vlogo Božje matere Marije v življenju njenega sina Jezusa – še po- sebej v njegovem prestajanju trpljenja (pasijon). Jezusovo trpljenje (pasijon), vstajenje in vnebohod predstavljajo vrh evangeljskih biografij Jezusa in njegove matere Marije. Opisi dogodka Jezusovega pasijona verniku predstavljajo temel- jni naravni izziv za čustveno podoživljanje pasijonskih dogodkov. Že od 2. sto- letja dalje so tako na temelju čustvene udeleženosti pri Jezusovem trpljenju in Marijinem sočustvovanju v Cerkvi nastajali pobožni spisi različnih žanrov, kot so homilije, apokrifi, himne, apokalipse, molitve, meditacije in razodetja. Ne - kateri spisi so se izgubili, nekateri ohranili le v prevodu v kakšen drug starejši jezik. Tak primer je najstarejše znano biografsko delo o Devici Mariji z naslovom Življenje Device iz 7. stoletja, ki zajema vsa obdobja od Marijinega spočetja do vnebovzetja in je bilo napisano v grščini, a se je ohranilo le v gruzinskem pre - vodu. Kot avtor tega dela je na začetku naveden Maksim Spoznavalec (580– 662), na koncu dela pa kot prevajalec v gruzinščino Evtimij. Analiza dela Življenje Device v zgodovinskem kontekstu Cerkve na Vzhodu in Zahodu kaže, da se je v Cerkvi na Vzhodu več stoletij prej kakor v Cerkvi na Zahodu zgodil prodor ,af - ektivne pobožnosti‘, ki je temeljila na globokem podoživljanju in čustveno an- gažiranem izražanju Marijinega sočustvovanja z Jezusom ob njegovem trpljen - ju in smrti na križu. Tako so nastale razširjene meditacije evangeljske pripovedi, ki so vernikom rabile kot spodbude k poglobljeni religioznosti. Dosedanji znani viri žanrov vita Christi in planctus Mariae z območja zahodne Cerkve kažejo, da se je primerljiv prodor ,afektivne pobožnosti‘ na Zahodu začel v različnih žanrih uveljavljati od konca 11. stoletja dalje in dosegel vrh v baročni dobi. Delo Življenje Device Maksima Spoznavalca v razmerju do podatkov v evangelijih prinaša vsaj tri pomembne novosti, ki so med seboj povezane: zelo ustvarjalno slikanje Marijinega globokega sočustvovanja s trpečim sinom Jezusom; nava- 824 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 janje Marijinega dejavnega poseganja v Jezusovo javno delovanje, po njegovem vnebohodu pa v delovanje Cerkve; ponavljanje spodbud, naj verniki Božjo ma- ter Marijo častijo kot svojo priprošnjico; pogosto izpostavljanje negativne vloge Judov v pasijonu z vidika njihove zavisti, hudobije, odpadništva, najbolj drama- tično pa v podobah morilcev Boga. Temeljni cilj prispevka je z analizo besedila Življenje Device v intertekstualnih razmerjih prikazati omenjene novosti, ki so nastale na temelju verske izkušnje v interakciji naravnih in nadnaravnih prvin svetopisemskega razodetja. S tem se odpira tudi pot k bolj celostnemu razu- mevanju razvoja Marijine biografije v poznejših stoletjih, vzporedno pa k bolj celostnemu razumevanju razvoja protijudovstva in antisemitizma v Evropi. Ključne besede: hagiografija, Maksim Spoznavalec, Življenje Device, Kristusov pasi- jon, Marijino sočutje, podoba Judov Abstract: This article examines the innovations that occurred with the affective turn in the veneration of Jesus and Mary based on the Gospels, which describe the life and ministry of Jesus and the role of Mary, the Mother of God, in the life of her son Jesus, especially in his Passion. The Passion, Resurrection and Ascension of Jesus represent the culmination of the Gospel biographies of Je - sus and his mother Mary. The descriptions of the Passion of Jesus represent an elementary natural challenge for the believer to emotionally relive the events of the Passion. Thus, devotional writings of various genres such as homilies, apocrypha, hymns, apocalypses, prayers, meditations, and revelations based on emotional participation in the passion of Jesus and the compassion of Mary have been produced in the Christian Church since the 2nd century. Some of these writings have been lost, others have survived only in translation into an older language. An example of this is the earliest known biographical work on the Virgin Mary, the 7th-century Life of the Virgin, which covers all periods from Mary’s conception to her Assumption and was written in Greek, but survives only in a Georgian translation. Maximus the Confessor (580‒662) is named as the author of this work at the beginning, and Euthymius is given as the tran- slator into Georgian at the end of the work. An analysis of The Life of the Virgin in the historical context of the Church in the East and the West shows that the Church in the East had, centuries earlier than the Church in the West, a perva- sive “affective piety” based on a deeply felt and emotionally engaged expres- sion of Mary’s compassion for Jesus’ suffering and death on the cross. The re - sult was extended meditations on the Gospel narrative that served as a stimu- lus for the faithful to deepen their religiosity. The sources of the genres vita Christi and planctus Mariae known so far from the Church in the West indicate that a comparable penetration of ‘affective piety’ in the West began to take hold in various genres from the end of the 11th century onwards, culminating in the Baroque era. In relation to the indications in the Gospels, The Life of the Virgin by Maximus the Confessor brings at least three important innovations that are interrelated: The highly creative portrayal of Mary’s deep compassion for her suffering son Jesus; the reference to Mary’s active intervention in Jesus’ 825 825 Irena Avsenik Nabergoj - Čustveni prikazi evangelija... public ministry and, after his ascension, in the ministry of the Church; the re - peated exhortations to the faithful to venerate Mary, the Mother of God, as their intercessor; and the frequent portrayal of the negative role of the Jews in the Passion-in terms of their envy, their malice, their apostasy, and most dra- matically in the portrayal of the murderers of God. The main aim of the paper is to show, by analysing the text of the Life of the Virgin in intertextual relations, the above-mentioned innovations, which have arisen on the basis of religious experience in the interaction of the natural and supernatural elements of bi- blical revelation. This opens the way to a more comprehensive understanding of the development of Mary’s biography in later centuries and, in parallel, to a more comprehensive understanding of the development of anti-Judaism and anti-Semitism in Europe. Keywords: Hagiography, Maximus the Confessor, Life of the Virgin, Passion of Christ, Mary’s compassion, the image of the Jews 1. Uvod 1 Razvoj hagiografije v antični Cerkvi pomembno določa povezovanje življenja sve- tnikov z življenjem Jezusa Kristusa – bistvo je posnemati Kristusa in slediti njego- vemu zgledu (imitatio Christi). Jezus je svoje življenje utemeljil z naukom, ki doseže vrh v njegovem načelu, da je za verodostojnost svojega poslanstva moral trpeti, umreti in vstati od mrtvih. V besedah učencema na poti v Emavs je izpostavil svojo razlago dogodkov, ki jih nista razumela: »O nespametna in počasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pre- trpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,25-26) Njegova izjava pred Pilatom, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (Jn 18,36), je vir nenehnih izzivov v razlagi narave Bož- jega kraljestva na zemlji. Rast Cerkve Kristusovih učencev je zato neizbežno tudi rast števila svetnikov, ki so prestali različne preizkušnje – številni zaradi svojega pričevanja o Jezusu celo umrli mučeniške smrti. V razvoju krščanske hagiografije je že od drugega stoletja dalje posebno mesto dobila Jezusova mati Marija. Njena materinska vloga je povezana z dostojanstve- nim sprejetjem privilegija, ki ji je bil podeljen ob oznanjenju – Bog jo je izbral, da z deviškim spočetjem in rojstvom postane mati Božjega sina Jezusa Kristusa (Mt 1,18-25; Lk 2,1-7) in sodeluje v njegovem poslanstvu; sočustvuje z Jezusovim trpl- jenjem na križu ter po njegovem vstajenju in vnebohodu navdihuje Cerkev Jezuso- vih učencev. Zlasti dogodki pasijona, kot jih opisujejo evangeliji, kažejo, da je Ma- rijina čustvena povezanost z Jezusom neizbežno povezana z vlogo Judov pri teh dogodkih. Njihova vloga je v celoti negativna: nastopajo kot Jezusovi nasprotniki, ki prežijo, kaj ta uči in kako živi; »iz zavisti« zahtevajo Jezusovo smrt (Mt 27,18) ter sodelujejo v procesu njegove smrtne obsodbe in mučenja vse do smrti na križu. 1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa „Vrednote v judovsko-krščanskih virih in tradiciji ter možnosti dialoga (P6-0262)“, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 826 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 Te okoliščine razložijo, zakaj se je negativna podoba Judov začela širiti že med prvimi kristjani. Nekateri zgodnji spisi (apokrifi) nam dokaj zanesljivo kažejo, kako zgodaj – in kako intenzivno – so se stereotipi protijudovskega sentimenta začeli uveljavljati. Medtem ko apokrif Jakobov protoevangelij iz drugega stoletja ter ne- katere himne, homilije in ljudske molitve o Marijinem življenju vsebujejo le neka- tere fragmentarne segmente iz Marijinega življenja (Cunningham 2022, 139–152), pa je v sedmem stoletju nastala obsežnejša marijanska hagiografija visoke teolo - ške in literarne vrednosti z naslovom Življenje Device. Delo je bilo prvotno napisano v grščini, a se je ohranilo le v stari gruzinščini, od leta 2012 pa je dostopno v angleškem prevodu (Shoemaker 2012). To delo velja za najzgodnejšo marijansko biografijo, ki zajema celotno obdobje Marijinega živl - jenja – s posebno pozornostjo do njenega odnosa s sinom Jezusom. Poudarki so na Marijini dejavni vključitvi v Jezusovo poslanstvo in v življenje Cerkve, ki se je začela širiti po Jezusovem vstajenju in vnebohodu. Življenje Device izraža visoko razvito češčenje Božje matere Marije s poudarkom na njeni sočutni navzočnosti v dogodku Jezusovega trpljenja, križanja in smrti na križu. Danes poznavalci v omen- jenem delu prepoznavajo pričevanje o prodoru čustvene pobožnosti (ang. affec- tive piety) na prehodu iz antike v srednji vek – marijanska biografija je versko ži- vljenje krščanstva v tem času močno zaznamovala (Shoemaker 2011; 2012, 1‒35). Angleški prevod dela Življenje Device obsega prevajalčev uvod in prevod dela, ki Marijino življenje opisuje v devetih poglavjih: 1. Rojstvo in otroštvo (členi 1‒18); 2. Oznanjenje (členi 19‒29); 3. Jezusovo rojstvo (členi 30‒45); 4. Darovanje v tem- plju (členi 46‒63); 5. Razodetje ali epifanija (členi 64‒72); 6. O pasijonu (členi 73‒91); 7. O vstajenju (členi 92‒102); 8. Marijino ,spanje‘ (dormitio) (členi 103‒124); 2 9. Sklep (členi 125‒134). Iz naslovov poglavij je razvidno, da vsebina tega dela večinoma pokriva temeljne vsebine štirih evangelijev, vendar te Maksim Spoznavalec popestri z obsežnimi, poglobljenimi in s čustvi prežetimi meditacija - mi. V nadaljevanju želim pokazati, kako avtor Življenja Device v posameznih poglav- jih izraža čustven odnos do vloge Judov; kako se podoba Judov antitetično preple - ta s prikazom sočutja Matere Božje do njenega sina Jezusa; kako avtor čustveno nagovarja vernike, naj z Jezusom in Marijo sočustvujejo. 3 2. Razvoj krščanske hagiografije od antike do srednjega veka Krščanstvo je vzniknilo – in se hitro razvilo – v okviru rimskega cesarstva, ki je imelo zlasti v svojem vzhodnem delu bogato tradicijo literature v prozi in poezi- ji različnih literarnih vrst in zvrsti. Krščanski pisatelji so bogato izročilo spontano 2 Z izrazom dormitio (slovensko ,spanje‘) v Pravoslavni cerkvi poimenujejo prehod Device Marije iz ze - meljskega v nebeško življenje. 3 Razvoj čustvenih prikazov Jezusovega in Marijinega življenja na osnovi evangeljskih pripovedi v marsičem spominja na čustveno doživljanje meditacij, molitev in blagoslovov v romarskih središčih, kjer se verni - ki srečujejo z vero v Božje varstvo in Marijino priprošnjo ter z močnim čutom za občestvo v Cerkvi. Prim. Roszak in Seryczyńska 2020. 827 827 Irena Avsenik Nabergoj - Čustveni prikazi evangelija... sprejemali, a so mu vdahnili novega duha. Povezovanje tradicionalnih literarnih oblik in novega duha je porajalo tudi nove literarne žanre, med katerimi so bile posebej vplivne biografije svetnikov. Ideološki odpor starih religij proti krščan - stvu je imel za posledico krvava preganjanja. Mučenci so postali identifikacijski temelj bogatega religijsko-literarnega razvoja hagiografije. Lahko se strinjamo s stališčem: »Kot del krščanskega diskurza hagiografija ni potekala z revolucionarno novostjo, temveč z delovanjem prek znanega in s pozivom od znanega k neznane - mu.« (Efthymiadis 2014, 2) Osrednja vsebina hagiografije je preizkušnja vere, ki so jo svetniki prestali tako, da so darovali življenje – z mučeništvom. Ker so se že na začetku krščanstva začele razvijati puščavniške in druge oblike meništva, je razvoj hagiografije potekal vzpo - redno z razvojem meništva, oboje pa je veljalo za odločen odziv na nesprejemlji- ve vidike vrednot rimskega imperija. To pomeni, da sta bila »mučeništvo in meni- štvo […] gonilni sili literarne produkcije v obsegu, ki mu ni bilo primerjave z nobe - nim drugim zgodovinskim pojavom prej ali pozneje« (Efthymiadis 2014, Introdu - ction, 3). Ob tem so ekstremne oblike duhovnega odziva na vrednote rimskega cesarstva delovanje čustev stopnjevale do skrajnosti. Monastične pripovedi živl - jenja svetnikov (vita sanctorum) s težiščem na njihovem trpljenju (passio) pred- stavljajo prelom s konvencionalnimi opisi človeške izkušnje za kar najintenzivnej- še angažiranje čustev občinstva in bralcev biografij svetnikov. Dolga obdobja pre- ganjanja kristjanov so imela za posledico porast števila mučencev in njihovih bio - grafij, s tem pa so biografije svetnikov dobile stereotipne oblike, ki so bile vse bolj zlahka prepoznavne. Nastale so zbirke hagiografskih del, ki so jih v veliki meri in- tegrirali v liturgične obrede Cerkve. Izpostavljanje trpljenja (passio) v biografijah svetnikov (vita sanctorum) mučen- cev se ne opira samo na univerzalni pojav preganjanja oseb, ki se upirajo vsiljenim konvencionalnim vzorcem življenja, temveč predvsem na primarni vir krščanstva – Sveto pismo Stare in Nove zaveze –, ki vsebuje številne primere mučencev. V Stari zavezi so znameniti primeri Danielova knjiga in Druga knjiga Makabejcev. V Novi zavezi pa je prototip žanra o trpljenju pripoved o Jezusovi obtožbi, ki so jo Pilatu podali veliki duhovniki, o zaslišanju pred Pilatom kot sodnikom v vlogi rim- skega prokuratorja, o bičanju in križanju. Prvi mučenec Jezusove Cerkve je diakon Štefan; o njem poročajo Apostolska dela (6,8‒7,60). V sklepu svojega zagovora pred judovskim vélikim zborom svoje sodnike in njihove prednike obtožuje: »Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj posta- li njegovi izdajalci in ubijalci. Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali!« (Apd 7,51-53) Velik svetopisemski poudarek na poslušnosti veri je v prvi Cerkvi duhovno usmerjene vernike spodbudil k odločitvam za hojo za Kristusom v obliki samotar - skega puščavniškega ali skupnega meniškega življenja. V Sveti deželi so menihi ustanavljali svoje postojanke na gori Sinaj in v njeni okolici, predvsem pa na krajih, kjer je živel in deloval Jezus. Pomenljivo je, da je sinajska gora razodetja Božje po- 828 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 stave Mojzesu za puščavnike in meniške skupnosti postala še posebej privlačna točka. V 6. stoletju je ob gori Sinaj – poleg kraja Goreči grm – cesar Justinijan dal zgraditi cel samostanski kompleks s cerkvijo, poimenovan po sv. Katarini (Jabal Musa). Ta kompleks se je ohranil vse do danes in »ostaja danes najbolj znan spo - menik poznoantičnega Sinaja« (Caner 2010, 2). Drugi dve pomembni antični mo- nastični središči južnega dela polotoka Sinaj sta v mestu Pharan (Wadi Fairan) in na območju jugozahodne obale, znanem kot Rhaithou (Wadi alRur/Ras Raya) (Ca- ner 2010, 2). Znano je tudi, da so v Negevu krščanske skupnosti obstajale že v letih 325–347, in sicer v mestih Aila, Petra in Gaza (13). Invazija islamskih Arabcev v 7. stoletju za krščanske skupnosti pomeni obdobje preizkušnje vere in s tem tudi številne mučence. V baziliki v samostanu sv. Katari- ne so nekdanjo zakristijo (pastophorion) spremenili v »kapelo svetih očetov, po- bitih na Sinaju in Rhaithouju« (Caner 2010, 51). Saraceni so na štirih različnih me- stih okoli gore Sinaj ubili 40 menihov in samostan na vrhu gore Sinaj požgali (53). Posledica teh dogodkov je zelo velik poudarek na spominu na mučence v literatu- ri pozne antike. Mučence so opisovali kot zgled in priprošnjike. 4 Caner ugotavlja: »Zgodovinsko ali ne, so mučenci sinajskega izročila predstavljali skupino meniških vzornikov, katerih krščanska vera je bila temeljito preizkušena in potrjena proti vsem mogočim napadom. Ne samo, da je njihova smrt po - stavila merilo trdnosti in vztrajnosti za poznejše samostanske naseljence. Sinajski mučenci so utelešali prav tiste vrline – trdnost in vztrajnost –, ki so veljale za potrebne za preseganje hebrejske izkušnje na Sinajskem po- lotoku (prim. Ps.-Nilus. Narr. III.18), zato so utelešali prav tisto moč, ki je bila potrebna za preživetje in s tem pokristjanjevanje te oddaljene staro- zavezne meje.« (69) V prvih treh stoletjih krščanstva se je meništvo razvilo na vsem območju vzhod- nega krščanstva. Pomenljiva je ugotovitev: »Na pragu bizantinske dobe, v prvi polovici četrtega stoletja, so bili pasijoni že žanr, ki je upravičeno veljal za pravo obliko krščanskega pisanja in ni kazal večjih sledi poganskih vplivov. Po drugi stra - ni pa so bile homilije krščanskih govornikov, ki so črpale navdih iz junaških dejanj mučencev, a so bile oblikovane po žanru rimskega panegirika, prvi dokazi o hagio- grafski predelavi.« (Efthymiadis 2014, 4) Literarna zvrst trpljenja (passio ) mučen- cev ima enotno strukturo, ki vsebuje naslednje prvine: nastop preganjanja; pripor enega ali več kristjanov; nastop pred sodnikom; zasliševanje, izpoved vere in mu- čenje; obsodba na smrt in usmrtitev. Sodni postopek je bistvena sestavina žanra passio in je največkrat prikazan dramatično, pripoved je stilizirana v razširjeni ver - ziji. Pomenljiva je opredelitev bistva žanra passio : 4 Trpljenje z mučeniško smrtjo pri mučencih prve Cerkve je verjetno najbolj povezovalna duhovna sila, ki deluje v vseh časih. Prim. Orok Duke in Osim 2020, 804: »Ko ljudi povezuje trpljenje za skupni cilj, ki vzdržuje njihove medsebojne vezi, je takšno trpljenje vselej močnejše od njihovih medsebojnih razlik. Povezanost je toliko trdnejša, kadar njihova skupna prepričanja opredeljujejo verski razlogi. Na tej podlagi mučenci, ki jih preganjajo zaradi vere, oblikujejo posebno versko istovetnost preko skupne vere v Boga.« 829 829 Irena Avsenik Nabergoj - Čustveni prikazi evangelija... »Na splošno so pasijoni mučencev zamišljeni kot spopad dveh nasprotu- jočih si svetov: sveta poganov, preganjalcev, sodnika ali cesarja in njihovih privržencev, ki razpolagajo z vsemi sredstvi prava in reda, ter sveta kristja- nov in mučenca, oboroženih le s svojo vero in krepostmi, med katerimi je prva in najpomembnejša vzdržljivost. Vendar bralec zelo hitro spozna, da se boj bije tudi na drugi ravni: mučencu, ki se zaveda nečimrnosti tega sve - ta in se tako kot Štefan že usmerja k nagradi, ki ga čaka, pomagajo nadna - ravne sile. Bitka poteka pred Kristusom, ki je daleč od nevtralnega sodnika v tekmovanju (agōnothetēs), ki se bori z mučenci ali celo v njih in jim ob - ljublja nepremagljivo pomoč, preden ob koncu preizkušnje podeli krono zmage.« (Detoraki 2014, 70) Sklenemo lahko, da je meništvo v prvem tisočletju doseglo duhovni vrh vztra- janja v času preizkušenj na osnovi istovetenja svojega življenja in trpljenja menihov z Jezusovim življenjem in trpljenjem. Od 12. stoletja dalje so novi redovi, kot so benediktinci, frančiškani, dominikanci, kartuzijani in drugi, Jezusovo življenje (vita), s poudarkom na njegovem trpljenju (passio), ter Marijino sočutje do sina Jezusa in jokanje (planctus) zaradi njegovega pretresljivega trpljenja vzeli za izhodišče spodbud v svojih homilijah, meditacijah asketske narave in molitvah. Veliko bolj kot v prvem tisočletju so redovni oznanjevalci evangelija upoštevali zakonitosti človekovih čustev. Čustva svojih vernikov so nagovarjali do te mere, da so izvirno evangeljsko besedilo bistveno razširili z vmesnimi slikovitimi prikazi Jezusovih muk, brezčutnosti Judov, ki so zahtevali Jezusovo smrt, in sočutja Jezusove matere Ma- rije, ki je morala prestati nepredstavljivo trpljenje ob spremljanju Jezusove obsod - be, mučenja in smrti na križu. Osnovni položaj menihov je bil v srednjem veku na splošno bistveno drugačen kakor v antiki. Preizkušenj niso povzročali toliko poganski vladarji, kolikor od 7. stoletja islamski osvajalci. Povzročitelji kriznih situacij pa so postali samovoljni in razvratni krščanski vladarji, ki so bolj posnemali poganske prakse kakor krščanske kreposti, o katerih so pričevali preroki Stare zaveze, Jezus s svojim življenjem in trpljenjem ter mučenci, ki so svojo zvestobo izpričali z darovanjem življenja. Ne - kateri redovniki in redovnice so v krizah moralnega razkroja zbrali toliko poguma, da so posvetnost in razvratnost vladarjev vzeli za osnovo svoje preroške kritike v želji pomagati v reformni nalogi Cerkve. Med najvplivnejše ženske reformatorke s preroškim žarom spada prerokinja in vizionarka sv. Brigita Švedska (1303–1373). 3. Razvoj marianske hagiografije in pomembne novosti dela Življenje Device Vzporedno z razvojem splošne hagiografije v krščanski antiki sledimo razvoju ha- giografije Jezusove matere Marije. Kristjani so v njej že zgodaj prepoznali edin- stveno vlogo deviške Matere Božje, zato so jo začeli častiti kot Božjo mater. V evangeljskem poročilu je poudarek na Marijini privolitvi, da postane Božja mati, 830 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 na njeni skrbi za Jezusa ob njegovem rojstvu in odraščanju, zlasti pa na njenem sočustvovanju z Jezusom ob njegovem trpljenju na križu. Na tej osnovi se je očitno že na začetku krščanstva začela razvijati tradicija marijanske hagiografije prvega tisočletja. Ta razvoj doseže najčistejši rezultat v delu Življenje Device. Kot avtor je na začetku knjige (uvod) naveden Maksim Spoznavalec, kot prevajalec iz grščine v gruzinščino pa na koncu knjige (tč. 143) »ponižni Evtimij, ki je prevedel to sveto knjigo, Življenje Svete Bogorodice iz grščine v gruzinščino na Sveti gori Atos«. Gr - ška različica tega dela se žal ni ohranila. Leta 2012 je Stephen J. Shoemaker izdal prvi angleški prevod tega dela pod na- slovom The Life of the Virgin: Maximus the Confessor in ga opremil z daljšim uvo- dom ter opombami. Prevod je pripravljal dalj časa in pred izdajo o tem delu napi- sal nekaj člankov (Shoemaker 2005; 2008; 2011). Ker gre za priznanega poznaval - ca razvoja tradicije marijanske hagiografije v obdobju od antike do visokega sre- dnjega veka, se lahko na prevod v tej obravnavi zanesljivo opremo. Pomembna je ugotovitev, da gre za najzgodnejšo celostno biografijo Device Marije, ki obsega vsa obdobja njenega življenja od spočetja do vnebovzetja in ima težišče na Jezu- sovem pasijonu. Starejša je le delna biografija Marijine mladosti v delu Jakobov protoevangelij, ki zajema obdobje od njenega čudežnega spočetja do rojstva nje- nega sina Jezusa (James 1983, 38–49). V pravoslavnih in katoliških cerkvah na Vzhodu sta se uveljavila sveto izročilo in praznik , dormitio Matere Božje‘, ki ima korenine v najzgodnejših cerkvah na Vzhodu. Uporaba izraza dormitio izraža pre - pričanje, da je Devica Marija umrla v stanju duhovnega miru brez trpljenja. O tem izročilu pričajo nekateri apokrifni zapisi (Shoemaker 2022). V zahodni cerkvi tej tradiciji ustreza nekoliko drugačno verovanje v Marijino telesno vnebovzetje v nebesa, ki ga je papež Pij XII. leta 1950 razglasil za dogmo katoliške Cerkve. Delo Življenje Device doslej znane zgodnje vire bistveno dopolnjuje z obsežnimi teološkimi in eksegetičnimi refleksijami o pomenu Marijinega Božjega materinstva, pa tudi z nekaterimi še neznanimi podrobnostmi o Marijinem življenju. Delo spa- da med najgloblje in najlepše spise o Mariji v bizantinski tradiciji. Pomembno je poudariti, da težišče ni več na začetkih Marijinega življenja, temveč na njenem sočustvovanju s trpečim sinom Jezusom med dogodki Jezusovega pasijona. Druga pomembna vsebinska novost je poudarek na Marijini udeležbi v Jezusovem jav - nem delovanju ter njeno vodstvo nad apostoli in prvotno Cerkvijo po Jezusovem vnebohodu: »Med Kristusovim javnim delovanjem je Marija nenehno ob svojem sinu in je prikazana kot edinstvena avtoritativna poznavalka njegovih naukov. Ozna- čena je kot voditeljica tistih žensk, ki so sledile Kristusu, in te se včasih imenujejo Marijine in ne Kristusove učenke.« (Shoemaker 2012, 22) Glede na odnos do žensk v antiki na splošno je tako zelo poudarjena vloga neke ženske osebe presenetljiva. Posebej čustveno je predstavljena Marijina vloga v dogodku Jezusovega trpljenja. Ko ob Jezusovi aretaciji vsi učenci zbežijo, ona pri sinu Jezusu ves čas ostane kot edina priča dogodkov. Marijino sočutje do trpeče - ga sina je postalo vzor drugim kristjanom, ko so poskušali premišljevati o Kristu- sovih neznosnih mukah ob križanju (24). 831 831 Irena Avsenik Nabergoj - Čustveni prikazi evangelija... Sočutje, ki ga Marija izraža do trpečega sina, ko stoji ob njegovem križu in sku- paj z njim prenaša neznosne bolečine , v delu Življenje Device predstavlja vrh af- ektivne pobožnosti. Njena sočutna udeleženost v sinovem trpljenju je tako pou- darjena, da se zdi, da Marija trpi še bolj kakor njen sin na križu. Pripoved pa hkra- ti nagovarja vernike, naj o teh dogodkih premišljujejo. Povabilo vsem vernim, naj se pridružijo pobožnosti češčenja trpečega Jezusa in sočutne Marije, je očitno tudi poglavitni namen tega dela. Že uvodne besede Življenja Device kažejo, da je to delo po definiciji slavospev Božji materi in Devici Mariji: »Hvala in slava, hvalospev in čast naši presveti, neomadeževani in najbolj blagoslovljeni kraljici, Bogorodici in vedno devici Mariji, ter zgodba o nje- nem brezmadežnem in blagoslovljenem življenju od rojstva do vnebo- vzetja, ki jo je napisal naš blagoslovljeni oče Maksim, Filozof in Spoznava- lec. Kyrie eleison.« (Maksim Spoznavalec 2012, Uvod 36) O tradicionalnem pripisovanju tega dela Maksimu Spoznavalcu so nekateri ra- ziskovalci začeli v zadnjih letih dvomiti. Če je doslej kot nesporno veljalo datiranje dela v 7. stoletje, nekateri navajajo razloge za datiranje v 9. stoletje, Phil Booth pa delo datira v deseto stoletje. 5 Po njegovi oceni argumentov za in proti naj bi delo v grškem izvirniku, ki se je izgubil, napisal ,neznani avtor‘ (unknown author) (2015, 197). Shoemaker Boothu v odgovor podaja svoje argumente za pripisovanje tega dela Maksimu Spoznavalcu. 6 V razlagi razvoja in pomena marijanske hagiografije do njene ,popolnosti‘ v delu Življenje Device zato izrecno izpostavlja novost te zvrsti hagiografije. Ta se po njegovi presoji kaže v tem, da v odnosu do Božje ma- tere Marije celotno delo prežema močno čustvovanje zaradi njenega materinske- ga odnosa do Jezusa in do njegove Cerkve. Težišče je na izrazih Marijinega inten- zivnega sočustvovanja s trpečim Jezusom v celoti svetopisemske pripovedi o Je- zusovem pasijonu, cilj pa je nagovor vernikov, da bi z Jezusom in Marijo sočustvo- vali. Da bi ta cilj v polnosti dosegli, so pisci žanra marijanske biografije evangeljska poročila o vlogi Marije bistveno razširili z različnimi opisi Marijinega sočustvovan- ja – in s spodbudami vernikom, da se v odrešilno zgodbo pasijona vključijo še sami. Shoemaker vztraja pri svojem stališču, »da moramo ‚afektivne‘ sloge pobožnosti, verska čustva in osredotočenost na Marijino materinstvo vpeljati v pozno antiko « (2016, 132), in poudarja: »Menim, da je to v resnici eden najpomembnejših prispevkov tega novega besedila.« (132) Delo Življenje Device obsega devet poglavij s skupaj 134 oštevilčenimi razdelki. Prvo poglavje obravnava Marijino rojstvo in otroštvo, drugo Marijino oznanjenje, tretje Kristusovo rojstvo, četrto darovanje v templju, peto razodetje (ali epifanijo), šesto pasijon, sedmo vstajenje, osmo Marijino spanje (dormitio). Za ponazoritev čustvene afektivnosti v marijanski hagiografiji, kot se kaže v delu Življenje Device, navedimo odlomka z začetka in v sklepu tega dela. V prvem členu prvega poglavja avtor poziva vernike: 5 Prim. njegov članek „On the ‘Life of the Virgin’ Attributed to Maximus Confessor“, objavljen v reviji The Journal of Theological Studies 66 (2015): 149–203. 6 Prim. njegov članek „The (Pseudo?-)Maximus ‘Life of the Virgin’ and the Byzantine Marian Tradition“, objavljen leta 2016 v isti reviji. 832 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 »Poslušajte to, vsi narodi, in pazite, vsi prebivalci zemlje (prim. Iz 34.1)! Pridite vsi verniki in zberite se vsi ljubitelji Boga, kralji zemlje in vsa ljud- stva, knezi in vsi sodniki zemlje, fantje in dekleta, stari z mladimi, vsak jezik in vsaka duša, hvalimo, poveličujmo in slavimo presveto, brezmadežno in najbolj blaženo Bogorodico in vedno devico Marijo, kraljevski prestol, ki je vzvišenejši od kerubov in serafinov, mater Kristusa, našega Boga, Božje mesto, o katerem se govori veličastno (Ps 86,3), izbrano pred veki po neizrekljivi Božji previdnosti, tempelj Svetega Duha, izvir žive vode, raj drevesa življenja, rastočo trto, iz katere je bila pridobljena pijača nesmrtnosti, reko žive vode, skrinjo, ki je vsebovala, česar ni mogoče zaobseči, žaro zlata, ki je prejela mano nesmrtnosti (Heb 9,4), nezasejano dolino, iz katere je vzklila pšenica življenja, cvet devištva, poln vonja milosti, lilija božanske lepote, devico in mater, iz katere se je rodilo Božje jagnje, ki odvzame grehe sveta, zakladnico našega odrešenja, ki je bolj vzvišena od vseh nebeških sil.« (Maksim Spoznavalec 2012, 1.36-37) Ta čustveni poziv vsem prebivalcem sveta v prvi polovici uvodnega člena, naj se pridružijo hvalospevu Božji materi in devici Mariji, vključuje različne dotlej neznane nazive, epitete, invokacije in imena, ki so ji bila pripisana v zgodovini krščanskih občestev. Na koncu imamo še sklepni poziv vernikom, naj Božjo mater častijo: »[…] In zdaj, o nadvse hvaljena in slavljena kraljica Bogorodica, sprejmi te ponižne besede tvoje hvale in slave, ki ti jih je izročil tvoj nesposobni in nevredni služabnik in ki sem jih po svojih zmožnostih izrekel z vero in željo po tvoji milosti, kajti moj um ne zmore doseči več. Tudi če bi bili združeni vsi umi in jeziki vidnega in nevidnega, te ne bi uspeli dostojno hvaliti in slaviti. Toda v zameno za to ponižno in neustrezno daritev izlij obilno svo- jo milost, usmiljenje in priprošnjo na mene, svojega nevrednega služabni - ka, in na vse tiste, ki slavijo tvoje ime. O, nad vse hvaljena Mati Božja, ki si rodila Sveto svetih, Božjo besedo, sprejmi molitev svojih služabnikov in nas varuj pred vsako stisko in skušnjavo ter nas reši večnih muk, in nas v ne- skončnem življenju pravičnih naredi vredne deleža v dobroti večnega živl - jenja po Jezusu Kristusu, tvojem sinu in Bogu, ki mu pripada vsa čast, slava in čaščenje z Očetom brez začetka, in presvetemu, dobrohotnemu Duhu, ki daje življenje, zdaj in za vedno in na veke vekov. Amen. 833 833 Irena Avsenik Nabergoj - Čustveni prikazi evangelija... O Kristus, kralj slave, s priprošnjo tiste, ki te je rodila, svete Device Marije, usmili se in reši dušo ponižnega Evtimija, ki je to sveto knjigo, Življenje Svete Bogorodice, prevedel iz grščine v gruzinščino na sveti gori Atos.« (Maksim Spoznavalec 2012, 134.158-159) Koliko je zgodnja tradicija marijanske biografije na Vzhodu vplivala na razvoj na Zahodu, je težko zanesljivo dokumentirati. Ker so povezave med duhovnimi središči Vzhoda in Zahoda vedno obstajale, je domneva o medsebojnih vplivih dovolj ute- meljena. Medsebojne vplive je gotovo omogočila skupna svetopisemska osnova pripovedi o Jezusovem trpljenju in Marijinem sočustvovanju. Na tej osnovi sta se na zahodu v srednjem veku od 12. stoletja naprej razvijala dva vzajemna literarna žanra: vita Christi (Avsenik Nabergoj 2016) in planctus Mariae (2017a; 2017b). Ne glede na to pa je treba upoštevati predvsem naravno osnovo interakcije med spo- znanjem in čustvovanjem na področju religije. Predvsem to naravno osnovo lahko vidimo v ozadju iskanja odgovora na vprašanje, ki si ga zastavlja Rachel Fulton, od kod in zakaj se je v srednjem veku češčenje trpečega Kristusa in Matere Božje v njeni sočutni žalosti tako zelo razmahnilo. V začetku uvoda v svoje delo From Judg- ment to Passion Devotion to Christ and the Virgin Mary, 800‒1200 (2002) piše: »Ta knjiga želi razložiti izvor in začetni razvoj pobožnosti v središču srednjeveškega evropskega krščanstva: pobožnost posnemanja v razmerju do Kristusa v njegovem trpljenju, do zgodovinske človečnosti in do njego- ve matere Marije v njeni sočutni žalosti. Da je bila ta pobožnost do križa- nega Bogočloveka, do njegove žalujoče matere in do njegovega mučenega, a odrešujočega telesa in krvi v središču srednjeveškega evropskega krščan- stva, je težko oporekati, ker bo to potrdil vsak obisk katerega koli evrop- skega umetniškega muzeja, in seveda skorajda vsaka srednjeveška evrop- ska cerkev.« (Fulton 2002, 1; Rubin 2009) Sarah McNamer v svoji knjigi Affective Meditation and the Invention of Medie- val Compassion (2010) ugotavlja, da podoba trpečega Jezusa na križu in sočutja njegove matere Marije sestavlja enega najbolj priljubljenih in vplivnih literarnih žanrov v visokem srednjem veku. Meditacije o pasijonu, ki so izrazito čustvene, pri bralcu sprožajo močne predstave prizorov Jezusovega trpljenja in sočustvovan- ja (McNamer 2010, 1). Kombinacija Marijine podobe kot kraljice in žalujoče Ma- tere Božje se je iz verskih krogov širila tudi v splošno literaturo (Waller 2011). Prikazi Marije v odnosu do sina Jezusa v vseh obdobjih njegovega življenja in delovanja, še posebej njena podoba žalujoče matere ob Jezusovem križu, danes navdihujejo tudi psihološke študije o razsežnostih tega razmerja (Rancour-Lafer - riere 2018). Kolikor bolj je v besedilu Marijino sočustvovanje z Jezusom poudar - jeno, toliko bolj je opazna negativna vloga Judov, ki so povzročitelji Jezusove ob - sodbe pred Pilatom in strahotnega mučenja vse do smrti na križu. Kar neizbežno je, da negativno podobo Judov najdemo v vseh žanrih religiozne literature, ki te- melji na evangeljski zgodbi pasijona. 834 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 4. Negativna podoba Judov v marijanski biografiji Življenje Device V marijanski biografiji Življenje Device sta vloga in podoba Judov tako poudarje- ni, da se beseda ,Jud‘ oz. ,Judje‘ pojavi 45-krat. Nekajkrat jo zasledimo v citatih iz Svetega pisma (npr. Mt 2,2; Jn 1,19-20.26-27; 19,38; 20,19 idr.); nekajkrat so Jud - je omenjeni v razmerju do rimskih oblasti, ki so Judom vzele samostojnost (členi 31; 59); nekajkrat v povezavi s ,pogani‘ (členi 29; 31; 49; 59; 99). Na nekaj mestih najdemo oznake ,zavisti Judov‘ (člen 61), ,jezo Judov‘ (člen 88) in ,strah pred Judi‘ (člen 87; 91; 93; 109). Najbolj dramatične oznake vloge Judov so: ,zlobni Judje‘ (člen 96; 97; 101; 112), ,brezbožni Judje‘ (člen 100) ,mučitelji‘ (člen 81), ,hudobni zbor Judov‘ (člen 88), ,vznemirjenost Judov‘ (člen 91), ,odpadniško ljudstvo, Jud - je‘ (člen 98) in ,morilci Boga‘ (členi 43; 77; 79; 91). Opazna je tudi sintagma ,laži Judov‘ (člen 40). Oglejmo si primere negative podobe ,hudobnih Judov‘ v dovolj obsežnem kontekstu, da je mogoče razbrati, kakšna je podoba Judov v posamez- nih primerih. Vloga Judov je v delu Življenje Device prvič omenjena v tretjem poglavju – v pripovedi o Jezusovem rojstvu (členi 30–45). V členu 31 avtor razlikuje med Judi, ki v Kristusa verujejo, in tistimi, ki ne verujejo. Omenja Kristusa kralja, »ki je res- nično upanje poganov in tudi Judov, ki verujejo v njegovo ime«. Ko je rimska oblast judovsko suverenost zmanjšala, je »Kristusova previdnost […] povzročila, da so Rimljani vladali Judom, on pa je sam kraljeval nad Rimljani, nad vsemi pogani in nad Judi, ki so verovali, in kraljuje vsem bitjem do večnosti.« (Maksim Spoznava- lec 2012, 31.62) V členu 43 je v pripovedi o Herodovem pokolu nedolžnih otrok izpostavljen motiv ,zavisti‘. Ta naj bi bila razlog za Herodov zločin in za odpad na- dangela, ki je postal hudi duh Belial: »In zavist je naredila tudi tega Beliala, in z njo je ta judovsko ljudstvo naredil za morilce Boga, in oni so pozabili na neštete Gospodove milosti do ne - srečnih. Tako sta ti obe strasti hudobno vladali brezbožnemu Herodu in ga naredili za morilca najprej svojih lastnih otrok in nato množice nedolžnih otrok. In celo še huje: nameraval je umoriti kralja in Gospoda vsega, in po- skušal je ubiti tistega, po katerem je bil ustvarjen.« (Maksim Spoznavalec 2012, 43.72) Tema judovske zavisti se pojavlja še v členih 61 (pogl. 4), 75 in 77 (oboje pogl. 6, ki v točkah od 73 do 91 obsega pripoved o pasijonu). Ker je bil Jezus obsojen pred rimskimi oblastmi na predlog, zahtevo in vztrajanje judovskih oblasti in mno- žic, je razumljivo, da se v tem poglavju negativna podoba Judov pojavlja največkrat. V točki 61 (v pripovedi o Jezusovem darovanju v templju) avtor zavist Judov – ki je vodila do njihove negativne vloge v dogodku pasijona – že omenja: »In v času praznika, ko so ga Judje veliko pozneje zavistno želeli dvigniti in izročiti pasijonu, ob tem prazniku in v dvanajstem letu njegove človeške starosti, ko so njegovi star - ši šli v Jeruzalem, kot je bil njihov običaj.« (Maksim Spoznavalec 2012, 61.88) Na začetku pripovedi o pasijonu avtor izpostavlja dejanje Juda Iškarijota: »Tedaj je 835 835 Irena Avsenik Nabergoj - Čustveni prikazi evangelija... zlobni spremljevalec pri večerji postal izdajalec, sleparski učenec je postal ropar svojega milostnega gospodarja, in noge, oprane z nepodkupljivimi/neomadeže- vanimi rokami, so stekle k Judom, da bi prodale tistega, ki je brez cene. O, kako bi lahko kdo izrazil divje razmišljanje tega pohlepa!« (75.102) V celotnem poglavju o Jezusovem pasijonu se avtor k tematiki Marijinih bole - čin, žalovanja in poskusov, da se v podivjani množici približa trpečemu sinu Jezu- su, vrača znova in znova. Lep primer izraza Marijinega sočutja s trpečim Jezusom pod roko judovskih morilcev Boga najdemo v točki 77: »O zavist, začetek, zbir in konec vsega zla, ki si v prvem uporu učila umor in prebeg od Boga in v drugem Kajnu predlagala bratomor, zdaj si prepri- čala Jude, da zagrešijo umor Boga! Strup tvoje hudobije je bil izkoreninjen s sveta! Tedaj je bil kralj in vladar vsega prištet med ujetnike, nedotaklji - vega so zvezali v okove, deviška mati pa je spet spremljala svojega sina in Gospoda Jezusa ter bila z njim duševno mučena in križana. O, koliko žalo - vanja in trpljenja se je takrat zgrnilo v tvoje srce zaradi tvojega sina, Kris- tusova mati! Koliko solz je padlo iz tvojih oči, ko si videla odrešenika vseh stvari z rokami, zvezanimi za njim kot pri zločincu, osvoboditelja zasužnje - nih! […]« (77.104) V točki 79 avtor Jude postavlja v nasprotje z zvestimi, ki so ob hudobnem na- klepu proti Jezusu za hudodelce molili k Očetu in prosili zanje odpuščanja – za brezbožne, tiste, ki so pri svojem hudobnem načrtu toliko bolj vztrajali. Pripove- dovalec spet izpostavlja bolečine, ki jih je Marija prestala, ko se je soočila s hu - dobnim naklepom proti Jezusu: »Ko pa je brezmadežna in blagoslovljena mati vse to videla in slišala, so jo besede tistih, ki so ga sramotili, prebodle kot puščice. In nohti njenega sina so ranili njeno srce kot sulice. Tedaj se je zatresla zemlja in pekel spodaj je bil strt in nebo se je stemnilo, ker je bila luč luči ugasnjena, in vsa bitja so žalovala, zgoraj pa so trepetale sile nebes. Nekateri so gledali z nebes in zagledali čudež; drugi so prišli na mesto lobanje in se čudili drznosti Judov ter slavili kraljevo potrpežljivost. In razjezili so se nad odpadniškimi in hu - dobnimi služabniki ter začeli potapljati morilce Boga v podzemlje, da bi bil pekel grob vseh njih.« (79.106) V točki 81 pripovedovalec prepleta Marjino sočustvovanje z njenim začudenjem nad Jezusovim potrpljenjem, prizanašanjem in ponižnostjo do njegovih mučiteljev Judov. Avtor se sprašuje: »Kakšna je brezmejna globina tvoje neizmerne ponižnosti in odpuščanja ter ljubezni do človeštva? Ali ni bilo dovolj, da si ti, ki si Bog, za nas postal človek? Tako velike težave in bede, preizkušnje in preganjanja, zavisti in sovražnosti, klevetanja in obtožbe, ki si jih prenašal od Judov od rojstva do zdaj za rešitev človeštva, ali niso dovolj? Ampak glej, zdaj so te obesili pri - bitega na drevo. O njihova zloba, nehvaležnost in drznost ter tvoja dobro- 836 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 delna vzdržljivost in odpuščanje! Takšno je povračilo za tvoje staro in novo usmiljenje! Zlobni Judje so te mučili na različne načine, tebe, ki si na raz- lične načine mučil Egipčane njim v prid. Najprej so te oblekli v oblačilo posmeha, tebe, ki si jih nekoč prekril z oblakom svetlobe in jih vodil, kakor oče vodi otroke, in jih ohranjal kot zenico očesa (Mt 27,28-31; Jn 19,2-5; 2 Mz 40,34-8; 4 Mz 9,15-16; 5 Mz 32,10). Na tebe so položili trnovo krono, na tebe, ki si jih okronal s slavo in častjo (Mt 27,29; Ps 8,6).« (81.107-108) Člen 85 prikazuje avtorjevo čustveno podoživljanje krutosti judovskih mučite - ljev, Jezusove predanosti v prenašanju zasramovanja in mučenja ter sočustvovanja njegove matere Marije še na drug način: »Kaj so si ti sovražniki in nasprotniki še upali narediti tudi po njegovi smrti? Dejansko se usedlina njihove grenkobe še ni porabila s ponujanjem žolča in kisa, ampak so še po njegovi smrti hudobne zveri in neverni morilci Boga pokazali svojo nenavadno zavist in jezo. In žalovanje brezmadežne matere, nad katero bi se usmilile tudi divje zveri, jih ni ustavilo, in ona je z njim tr- pela. Toda tudi po njegovi smrti so ti neusmiljeni možje, trši od kamna, s sulico prebodli njegovo stran, ki daje življenje, da noben njegov del ne bi ostal brez trpljenja. Njegova glava je zdržala udarce trstike, lica udarce po obrazu, usta pijačo grenkobe, pred tem pa so mu pljuvali v obraz, ramena so zdržala udarce, roke in noge žeblje, zdaj pa stran udarec sulice, da bi nam prinesel življenje, dobri izvir vode in krvi (Jn 19,34), po katerem nam je podarjen Sveti Duh. Vi pa pomislite, kako je v tistem trenutku meč pre- bodel srce blažene matere in kako je z njim v vsem trpela in trpela še bolj, saj je bilo zdaj, ko je videla svojega sina mrtvega, kakor da bi bila sama mrtva, in skrbelo jo je za njegov pokop. In nenadoma je sulica v njegovi strani prebodla tudi njeno srce, in obnovilo nove bolečine, iz njenih oči so tekli potoki solz in v njeno srce je kapljala kri, tako da je rekla: ›Moje srce je bilo vroče v meni in moje težave so se obnovile.‹ (Ps 38,3-4) In nenado - ma je prihitela in ni bila le očividka, temveč je postala tudi prejemnica in dedinja dvojnega bogastva: s spoštovanjem in skrbjo je sprejela kri in vodo, ki sta pritekli s strani darovalca življenja, in dobra in preblažena mati je prejela novo in večno nesmrtnost.« (85.112) V členu 87 se pojavlja očitno izvirna motivika: avtor pripoveduje, kako je Marija po Jezusovi smrti na križu poskrbela za primeren grob in kako je svoj grob dal na voljo vplivni Jud Jožef, ki je bil zaradi strahu pred Judi Jezusov učenec naskrivaj (Jn 19,38). Marija Jožefu predlaga, naj gre k Pilatu in prosi za Jezusovo mrtvo telo, ki so ga umorili in sramotili »morilci Boga« (Maksim 2012, 87.113-114). V nadaljevanju besedilo pravi, da je Jožef šel k Pilatu in prosil za Jezusovo telo: »Ni se bal ne moči ne jeze Judov, zato je dosegel srčno željo. Prosil je in prejel, in Bog Beseda je bil za- menjava za njegove besede; v zameno za vrt je kupil nebesa, v zameno za grob pa življenje; v zameno za njegovo prošnjo guvernerju pogum pred kraljem vseh stvari.« (88.114) V tem dejanju Jožefa avtor vidi nasprotje dejanju izdajalca Juda Iškarijota: 837 837 Irena Avsenik Nabergoj - Čustveni prikazi evangelija... »Ta Jožef je bil učenec, ki je bil popolno nasprotje Juda: oni je preklinjal in načrtoval, da bi milostnega učitelja izročil Gospodovim sovražnikom, ta pa je hitro poskrbel, da je šel k sovražnikom in prosil za telo Gospoda in gos- podarja. Oni ga je izročil morilcem za malo srebra, ta pa ga je s svojimi besedami prošnje in za ceno bogastva izprosil od morilcev in ga častno pokopal. Oni ga je z izdajo poljubil in ga izročil križanju; ta ga je snel s križa in ga pobožno poljubil, z ljubeznijo objel in častno skrbel zanj. Oni je zoper njega pripeljal hudobni zbor Judov z meči in koli (Mr 14,43), in zahrbtni učenec jim je izročil milostnega voditelja; ta ga je snel s križa in izvlekel žeblje ter podaril sladki materi sladki dar, ki daje življenje in ki mu med ustvarjenimi bitji ni para.« (88.115) V zadnjem členu poglavja o pasijonu (6,91) avtor poveličuje Marijin pogum, ki da je še večji od poguma drugih dveh žena, ki sta stali ob Jezusovem križu – Ma- rije Klopajeve in Marije Magdalene (Jn 19,25): »Čeprav sta bili pogumnejši od drugih žensk, se nista mogli kosati s pogumom svete Bogorodice. Zato sta v tistem času, ko se je hrup Judov nekoliko umiril, imeli pogum, da se približata kraju, kjer je stala brezmadežna in najvišje blagoslovljena pred Gospodovim križem. Ko pa je Gospod Jezus zavpil: ›Žejen sem‹ in so se morilci Boga začeli dvigovati in mešati kis z žolčem, sta se ustrašili in odšli. Najbolj blagoslovljena pa je brez strahu sta- la na tem mestu, neločljiva od svojega sina, in videla je vse, kar se je zgodi- lo. In prav tako se ob snemanju s križa in pokopu nista upali približati, ampak sta sedeli nasproti groba (Mt 27,61), torej daleč od groba, in sta gledali, kot pravi evangelist (Mt 27,55). In še posebej, ko so se veliki duhovniki in pis- mouki z vojsko odpravili h grobu in so tja vodili vojake, da bi ga varovali, ter so grob zavarovali in zapečatili kamen (Mt 27,66), je ženski prevzel strah in sta pobegnili. Strah pred Judi in želja po Kristusu sta ju obvladali. Odšli sta in kupili dišave, po soboti pa sta šli spet pogledat grob, da bi mazilili sveto telo Gospodovo (Mt 28,1; Mr 16,1). Če nista odšli, kako sta prišli? A jasno je, da sta odšli in se spet vrnili z dišavami, da bi pokazali svojo predanost in vero.« (Maksim Spoznavalec 2012, 91.118) V poglavju 7 (o Jezusovem vstajenju) avtor Marijo izpostavlja kot tisto, ki se je zaradi Jezusa borila »proti nasprotnikom, zlobnim Judom«, in postala srednica za vse, tudi za sovražnike (Maksim 2012, 96,123). ,Zlobni Judje‘ so kamnali Štefana (Apd 7) (97.124). Devica Marija se je vrnila v Jeruzalem, kjer je bila v oporo verni- kom, ki so »živeli med zlobnimi in odpadniškimi Judi« (98.125). Vsak izmed Jezu- sovih učencev je poročal o uspehih svojega oznanjevanja in o trpljenju, ki ga je prestal od »Judov in poganov« (99.126). V členu 100 se avtor sprašuje: »A kdo bo preštel napade in sovražnosti brezbožnih Judov, jezo in upore morilcev Boga? Kdo bo opisal bogokletstva in posmehovanja, zanikanja Odrešenikovih čudežev, klevete in prezir do vstajenja Kristusa? Saj so go- vorili, da so učenci ukradli njegovo telo: kakor je zapisano v svetem evan- 838 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 geliju: ›Tako se je ta zgodba ohranila med Judi do današnjega dne.‹ (Mt 28,15) Pogosto so se zbrali in hoteli kamenjati hišo, v kateri je živela sveta Gospodova mati, toda Kristusova moč je preprečila njihove namere. Ven- darle, nekega dne so otroci jeze/srda, potomci nečistosti, ›sprevržen in popačen rod, bedasto in nespametno ljudstvo, narod, ki svetuje uničenje in v katerem ni razsodnosti‹ (5 Mz 32,5-6; 32,28), ›strup imajo, ki je podo- ben kačjemu strupu, so kakor gluh gad, ki si maši ušesa‹ (Ps 57,4), 7 skova- li so shod nečimrnosti. Ti brezpravni in bogokletni ljudje, ki so umorili Boga, so se zarotili, da bodo požgali hišo, v kateri je prebivala zakladnica življen - ja, mati Gospoda Jezusa Kristusa, in da jo bodo uničili do temeljev […]« (Maksim Spoznavalec 2012, 100.126-127) V delu Življenje Device je Marija prikazana kot žrtev sovražnosti Judov. Po opisih Jezusovega vstajenja in vnebohoda je v razširjenih meditativnih slavospevih pri- kazana kot Jezusova sočutna mati, ki je pri svojem sinu ob njegovem trpljenju edina stala ves čas do konca, pozneje pa je bila kot prva priča Jezusovega vstajen - ja povzdignjena v srednico Božjih milosti za vse ljudi. Da sovraštvo Judov ni velja- lo le Jezusu, temveč je bilo usmerjeno tudi zoper mater Marijo, kaže že prvi primer povezovanja Judov z Marijo, ki se glasi: »Takšna so dejanja hudobnih Judov, ki že od začetka niso prenehali s hudobnimi dejanji, dokler niso dokončali vseh svojih prestopkov in obso- dili milostnega Gospoda in stvarnika vseh na smrt s smrtjo na križu. In zdaj so zopet pokazali drzno sovražnost do njegove brezmadežne in presvete matere, toda njihovo mučenje se je obrnilo nazaj nanje.« (101.127). Drug primer se glasi: »In takrat se nasprotnik in sovražnik resnice ni vzdržal, da ne bi pokazal svoje zahrbtnosti, ampak je zlobne Jude spet podžgal k zavisti in nasilju. Ko so namreč videli veličastno procesijo brezmadežne in vsemogočne Kris- tusove matere in množico vernikov, ki je spremljala apostole, ter neštete čudeže, ki so jih delali po milosti svete kraljice, in so slišali glasove božan- sko lepega petja, jih je zajela zlobna zavist […].« (112.137-138) 5. Sklep Razvoj splošne in marijanske hagiografije v zgodnjem krščanstvu ustreza dinamiki širjenja krščanstva iz skromne skupine Jezusovih apostolov in učencev v Cerkev, ki je postala vodilna religija poznejšega rimskega cesarstva. Cerkev, ki temelji na ži- vljenju, učenju, trpljenju in vstajenju Božjega Sina in »ni od tega sveta« (Jn 18,36), ima naravne in nadnaravne osnove za razvoj splošne hagiografije – in biografije 7 Avtor uporablja oštevilčenje Psalmov, kot je v Vulgati – v hebrejskem izvirniku je to Ps 58,5. 839 839 Irena Avsenik Nabergoj - Čustveni prikazi evangelija... Jezusove matere Device Marije. Ker je v Jezusovem življenju in nauku osnovni poudarek na odrešenju na temelju sočutja do šibkega človeka, ki se sam ne more odrešiti, se zdi samoumevno, da je Cerkev, razvijajoča se kot skupnost, ki zajema tako preprosto ljudstvo kot tudi vrhunske intelektualce, ob hitri rasti doživljala tudi rast spomina na nosilne duhovne osebnosti Cerkve. Med njimi ima poleg Jezusa osrednje mesto Božja mati Marija. Največji paradoks Jezusove Cerkve je dejstvo, da so tako njen ustanovitelj Jezus kot tudi njegova mati Marija ter njegovi apo- stoli in učenci vsi judovskega rodu – izšli so iz živega judovskega verskega okolja. Toda Jezusovo poslanstvo pomeni tako korenito dopolnitev Stare zaveze, da je to vodilo v pravi prelom z uradno judovsko religijo. Ker je vrh krščanstva dogodek Jezusovega pasijona, vstajenja in vnebohoda, je vloga Judov v tem dogodku in sploh v dojemanju Nove zaveze dobivala vse bolj negativen prizvok: oprijela se jih je oznaka ,hudobnih‘ Judov. Negativen odnos ni samo zadeva doktrine, temveč še bolj čustvovanja. Pisci duhovnih spisov – homi - lij, apokrifov, himn, molitev, meditacij in razodetij – so naravno ter nadnaravno zvezo med Božjim Sinom in njegovo materjo Marijo doživljali čustveno, zato so čustveno prizadeto doživljali tudi svoj odnos do ,hudobnih‘ Judov, ki so pred Pila - tom zahtevali Jezusovo smrt ter sodelovali v njegovem mučenju in križanju. Razvoj – od začetkov širjenja evangeljskega poročila o pasijonu v meditativno ,afektivno pobožnost‘ – je pridobival obseg in kakovost, ko je raslo število poglobljenih teo- logov, ki so bili sposobni doktrinarni in čustveni odnos med Jezusom, Marijo in verniki izraziti v vsebinsko, oblikovno in slogovno dovršeni obliki, in to v različnih literarnih žanrih. Med novimi žanri zavzema zelo pomembno vlogo tradicija so- čutne in žalujoče Božje Matere Marije, ki se je v Cerkvi na Vzhodu razvijala od sedmega stoletja, v zahodni Cerkvi pa od konca enajstega stoletja dalje. V sredn- jem veku je ta razvoj dosegel vrh v liku sočutne Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju ( pieta). Reference Avsenik Nabergoj, Irena. 2016. Izvori in tradicija literarne zvrsti vita Christi v Poljanskem rokopi - su. Bogoslovni vestnik 76, št. 3/4:585–596. – – –. 2017a. Rokopisna tradicija literarne zvrsti ‚planctus Mariae‘ in ‚Poljanski rokopis‘. V: Aleksander Bjel čevič, Matija Ogrin in Ur ška Pereni č, ur. Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne, 103–110. Ljubl- jana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. – – –. 2017b. Marijino sočutje in žalovanje v sredn - jeveških meditacijah in dramatizacijah evan - geljske pripovedi o pasijonu. Bogoslovni vestnik 77, št. 3/4:655‒669. Booth, Phil. 2015. On the ‚Life of the Virgin‘ Attri - buted to Maximus Confessor. The Journal of Theological Studies 66, št. 1:149–203. Brock, Sebastian, Richard M. Price in Kevin Van Bladel. 2010. History and Hagiography from the Late Antique Sinai. Liverpool: Liverpool University Press. Bynum, Caroline Walker. 1984. Jesus as Mother: Studies in the Spirituality of the High Middle Ages. Berkeley: University of California Press. Cunningham, Mary B. 2022. Mary as Intercessor in Constantinople during the Iconoclast Period: The Textual Evidence. V: Leen Mari Peltomaa, Andreas Külzer in Pauline Allen, ur. Presbeia Theothokou: The Intercessory Role of Mary across Times and Places in Byzantium (4th–9th Century), 139–152. Dunaj: Austrian Academy of Sciences Press. Detoraki, Marina. 2014. Greek Passions of the Martyrs in Byzantium. V: Stephanos Eftymia - dis, ur. The Ashgate Research Companion to 840 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 Byzantine Hagiobrahy. Zv. 2. Genres and Con- texts, 61–101. Farnham: Ashgate. Efthymiadis, Stephanos, ur. 2014. The Ashgate Research Companion to Byzantine Hagio- graphy. Zv. 2. Genres and Contexts. Farnham: Ashgate. Fulton, Rachel. 2002. From Judgment to Passion Devotion to Christ and the Virgin Mary, 800‒120. New York, NY: Columbia University Press. Gager, John G. 1985. The Origins of Anti-semitism: Attitudes Toward Judaism in Pagan and Chris- tian Antiquity. New York: Oxford University Press. James, Montague Rhodes, ur. 1983. The Apocryphal New Testament being the Apocryphal Gospels, Acts, Epistles, and Apoca- lypses. Oxford: Clarendon Press. Maguire, Henry. 1981. Art and Eloquence in By- zantium. Princeton, NJ: Princeton University Press. Maksim Spoznavalec. 2012. The Life of Virgin: Maximus Confessor. Prevedel Stephen J. Schoe- maker. New Haven: Yale University Press. McNamer, Sarah. 2010. Affective Meditation and the Invention of Medieval Compassion. Phila- delphia, PA: University of Pennsylvania Press. Orok, Emmanuel, in Stella E. Osim. 2020. The Ecumenicity of Ugandan Martyrologic Events. Bogoslovni vestnik 80, št. 4:803–813. Rancour-Laferriere, Daniel. 2018. Imagining Mary: A Psychoanalytic Perspective on Devo- tion to the Virgin Mother of God. London: Routledge. Roszak, Piotr, in Berenika Seryczyńska. 2020. A Pilgrim Blessing: an Alluring Folklore or Expres- sion of Piety? Theological Insights from the Camino de Santiago. Bogoslovni vestnik 80, št. 3:685–696. Rubin, Miri. 2009. Emotion and Devotion: The Meaning of Mary in Medieval Religious Cultu- res. Budapest: Central European University Press. Shoemaker, Stephen J. 2005. The Virgin Mary in the Ministry of Jesus and the Early Church According to the Earliest Life of the Virgin. The Harvard Theological Review 98, št. 4:441–467. – – –. 2008. The Cult of Fashion: The Earliest Life of the Virgin and Constantinople’s Marian Relics. Dumbarton Oaks papers 62:53–74. – – –. 2011. Mary at the Cross, East and West: Maternal Compassion and Affective Piety in the Earliest Life of the Virgin and the High Middle Ages. The Journal of Theological Studies 62, št. 2:570–606. – – –. 2012. Introduction. V: Maksim Spoznavalec 2012, 1–35. – – –. 2016. The (Pseudo?-)Maximus Life of the Virgin and the Byzantine Marian Tradition. The Journal of Theological Studies 67, št. 1:115– 142. – – –. 2022. The Ancient Dormition Apocrypha and the Origins of Marian Piety: Early Evidence of Marian Intercession from Late Ancient Palesti - ne. V: Leen Mari Peltomaa, Andreas Külzer in Pauline Allen, ur. Presbeia Theotokou: The Intercessory Role of Mary Across Times and Places in Byzantium (4th-9th Century). Dunaj: Verlag der O ̈sterreichischen Akademie der Wis - senschaften. Waller, Gary. 2011. The Virgin Mary in Late Medie- val and Early Modern English Literature and Popular Culture. Cambridge: Cambridge Uni- versity Press.