DOBER PAJDÁS KALENDÁRIUM po sztárom szlovenszkom jeziki z doszta lejpim, dobrim i hasznovitim cstenyóm 1905. na návadno leto. VII. letni tecsáj. Cejna 40 fillér. (20 kr.) VELLISCH BÉLA KÖNYVNYOMDÁJA SZENTGOTTHÁRD. 1904. Pri vszákoj hizsi i familii je za dobro szpoznana. Ta Kathrájnerova szladna káva Knájpa, k steroj priglihno szo zse vnogokrát vardejvali naprejposztaviti. Ona je ta jedina, stera te bobove káve ték (zsmaj) vjedina z onim haszkom te domácse szladne, steri je na zdrávje gledócs te nájvéksi. Ponizna prosnya: Pri küpüva-nyi na to moremo paziti, ka naj neproszimo prosztno szladne káve, nego vszigdár Kathráj- nerovo kávo, i ono li vu eti obrázseni paklinaj vzemimo. Stera szladna káva je nacsi szpakivana ali sze odprta mejri i odáva, ona je nigdár nej ta práva „Kathrájnerova.“ DOBER PAJDÁS KALENDÁRIUM po sztárom szlovenszkom jeziki z doszta lejpim, dobrim i hasznovitim cstenyóm 1905. na návadno leto. VII. letni tecsáj. Cejna 40 fillér. (20 kr.) WELLISCH BÉLA KÖNYVNYOMDÁJA SZENTGOTTHÁRD. 1904. Velicsánszka kralüvajócsa hizsa. Ferenc Jozsef I. (Károly) ausztrijánszki caszar i apostolszki král vogrszki, rodjeni szo v Becsi, v 1830-tom leti aug. 18-toga. Kralüvati szo zacsnoli 1848. dec. 2-goga. Kak vogrszki král szo koronüvani v 1867-mom, jun. 8-moga. Vu zákon szo sztópili v 1854-tom ápr. 24-toga Z Erzsébet (Amália, Eugenia) bajorszkov král. hercegovicov, kí szo rodjeni v 1837tom dec. 24-toga. Kak vogrszka kralíca szo koronüvani v 1867-mom jun. 8-moga. Vmrli szo v 1898-mom szept. 10-toga. Deca nyihovi Velicsánsztv. Gizella (Ludovika, Mária) caszárszka i král. hercegovica i t. d., rodjeni v 1856-tom jul. 12-toga, omozseni z Leopold bajorszkim hercegom v 1873-jem ápr. 20-toga. Rudolf (Ferenc, Károly, József) caszárszki i král. herceg i t. d., rodjeni v Luxemburgi 1858 aug. 28-toga. (Vu zákon szo sztópili v Becsi 1881. máj 10-toga z Stefánia (Klotild, Lujza, Hermina, Mária, Sarolta) král. hercegovicov, Leopold bajorszkoga kralá cserjov. Vmrli szo v 1889. jan. 30-toga. Nyidva dejte: Erzsébet (Mária, Henrietta, Stefánia, Gizella) casz. i král. hercegovica, rodjeni v Luxemburgi 1883. szept. 2-goga. Vu zákon szo sztópili v Becsi, 1902. jan. 23-toga z Windisch-Graetz Otto herc. Mária (Mathilda, Valeria), rodjeni v 1868. ápr. 22-toga v Büdini. Omozsili szo sze v 1890. jul. 31-toga z Salvator hercegom. Nyihovoga casz. i král. Velicsánsztva roditelje. Ferenc (Károly, József), austrijánszkoga caszársztva herceg i t. d., rodjeni v 1802. dec. 7-moga. Vmrli szo v 1878. márc. 8-moga. Zsófia (Friderika, Doroltya) pokojnoga v. Mikso bajorszkoga kralá csí i t. d., rodjeni v 1805. jan. 27-toga. Vu hizstvo szta sztopila v 182 . nov. 4-toga. Vmrli szo v 1872. máj. 28. Nyihova casz. i král. Velicsánsztva brátja. I. Miksa (Ferdinánd), rodjeni v 1832. jut. 6-toga. (Vmrli szo v 1867. jun. 19-toga. Károly (Lajos, József), rodjeni v 1833. jul. 30-toga. Vmrli szo v 1896. máj. 19-toga. Nyihova trétja tívárisica: Mária Terézia, Dom Mignela pokojnoga portugálszkoga hercega csí, rodjeni v 1855. aug. 24-toga; omozseni v 1873. jul. 23-toga. Lajos (József, Antal, Viktor), rodjeni v 1842. máj. 15-toga. József casz. i král. hercega familija. Jozsef (Károly, Lajos) casz. i král. herceg, rodjeni 1833. márc. 2-goga. Nyihova tivárisica: Mária Adelheid Klotild, Szaksz-Koburg-Gotanszka hercegovica, rodjeni v 1846. jul. 8-moga. Nyidva deca: 1. Erzsébet, rodjeni v 1865. márc. 18-toga, vmrli v 1866. jan. 7-moga. 2. Mária, rodjeni v 1867. jun. 14-toga, omozsili szo sze v 1896. nov. 5 toga. z Filip orleánszki hercegom. 3. Margit, rodjeni v 1870. jul. 6-toga, omozsili szo sze v 1890. jul. 14-toga z Thurn-Taxis Albert král. hercegom. 4. József, rodjeni v 1872. aug. 9-toga. 5. László, rodjeni v 1875. jul. 16-toga, vmrlí v 1895. szept. 6-toga. 6. Erzsébet, rodjeni v 1883. márc. 7 moga. 7. Klotild, rodjeni v 1884. máj. 9 toga. 1905-to leto. 1905-to leto je návadno leto i má 365 dnévov, ali 52 tjedna, i 1 dén. Zacsne sze z nedelov ino dokoncsa sze tüdi z nedelov. Zacsétek ti stiraj tálov leta. I. Szprotolejtje sze zacsne 21. márc. II. Leto „ „ 22. jun. III. Jeszén „ „ 23. szept. IV. Zima „ „ 22. dec. Presztopni szvétki. Imé Jezusovo: 15. jan. Fasenszka nedela: 5. márc. Pepelnica: 8. márc. Vüzemszka nedela: 23. ápr. Krizsni dnévi: 29., 30., 31. máj. Kriszt. v-nébo zasztoplejnye: 1. jun. Riszálszka nedela: 11. jun. Szv. Trojsztv nedela: 18. jun. Tejlovo: 22. jun. Prva advenszka nedela: 3. dec. Csetvéri kvatri. I. kvatri bodo 14., 17. i 18. márc. II. „ „ 14., 18. i 17. jun. III. „ „ 20., 22. i 23 szept. IV. „ ,, 20., 22. i 23. dec. Kralüvajócsa planeta je v tom leti Szunce. Preminyávanye mejszeca. mlád, prvi krajnik, punovo, zádnyi krajnik. Planeta nasega szunca. 1. Merkur je szamo 1/10 táo tak velki, kak nasa zemla; nyegovo leto z 288 dnévov sztojí. 2. Venusz je 9/10 tálov tak velki, kak zemla; z 255 dnévov sztojí nyegovo leto. 3. Zemla, stere leto z 365 dnévov sztojí. 4. Marsz je 1/5 táo tak velki, kak nasa zemla; nyegovo leto z 687 dnévov sztojí. 5. Jupiter je 1360-krát véksi od zemlé; nyegovo leto z 12 lejt sztojí. 6. Szaturnusz je 900-krát tak velki, kak zemla; nyegovo leto z 29 lejt i 116 dnévov sztoji. 7. Uránusz je 82-krat véksi od zemlé; leto nyegovo z 84 nasi lejt sztojí. 8. Neptun je je 108-krát tak velki, kak nasa zemla; nyegovo leto je 164 lejt ino 216 dnévov dúgo. Potemnenya szunca i mejszeca. V 1905-tom leti de sze pri nasz dvóje mejszecsno-, i edno szuncseno-potemnenye vidilo. 1. Tálno mejszecsno-potemnenye bode pri nasz. febr. 19-ga. Zacsne sze ob 7 vör 04 minoti po poldnévi i trpelo bode do 9 vöre i 17 minóte. 2. Tálno mejszecsno-potemnenye bode aug. 15-ga. Vidlo de sze prí nasz pred poldnévom od 3 vöre i 49 m. do 4 v. i 51 m. 3. Puno szuncseno-potemnenye bode pri nasz kak szamo tálno vidlívo aug. 30-ga. Zacsne sze po poldnévi ob 1. vöri 33. m. i bode trpelo do 3. v. i 47. min. Január má 31 dní. Szredzimec ali Szvecsén. Február má 28 dní. Pozimec ali Szűsec. Március má 31 dní. Predmladnyek ali Máli-Tráven. Áprílis má 30 dní. Szredmladnyek ali Velki-Tráven Május má 31 dní. Pomladnyek ali Riszálscsek Junius má 30 dní. Predletnyek ali Ivánscsek. Julius má 31 dní. Szredletnyek ali Jakopescsek. Augusztus má 31 dní. Poletnyek ali Mésnyek. Szeptember má 30 dní. Predjeszénec ali Mihálscsek. Október má 31 dní. Szredjeszénec ali Vszeszvescsek. November má 30 dní. Pojeszénec ali Andrejscsek. December má 31 dní. Predzimec ali Proszínec. Te sztóletni prorok. Priklányanye. Jezerodevétsztó, ino péto leto Z Bozsov pomocsjóv szmo sze vcsakali eto! To lajnszko presztopno hitro je mínolo Tak, kak szenya, na stero vecs ne míszlimo! Náglo letí vrejme, nikaj sze ne sztávi, Bogátci tak, kak nájvéksemi szirmáki. Záto csasz nas vszigdár na dobro obrnʼmo, Za düsno-telovno lepó sze poszkrbʼmo; Naj tak gda nam zse ta szlejdnya vöra vdári, Mirno naj bi z szvejta te szlovó jemáli. Nego zdaj v zacsétki toga nov’ga leta V kraj z túzsnim mislenyom, zdignimo gor szrca! Vszi szmo v Bozsi rokaj na sirokom szvejti, Bóg szkrb má na vsze nasz, csi szmo glih nevrejdni; 17 Csi szmo rávnics szlabo leto meli láni, Zdaj nam dá obilno, naj nasz pá nahráni. Záto sze vüpajmo v Bozsoj priglednoszti, Szpunimo veszélo vsze nase dúzsnoszti. Módre pa tanácse, stere vam naprejdám, Na haszek obrn’te, naj vam ne do za mán! Zíma. Mocsno bomo zimo meli v etom leti, Za manyáka ne de dobro vünej bidti; Ali dober vért de meo te tudi delo, Na vérsztvo de glédao, nej szamo za jelo. Od ráne jütre do késznega vecséra, Szkrben cslovik szi ne vóscsi nigdár méra. Gda zse vszakdanésnye szvo delo oprávi, V rendo dene krmo, násztelco pri márhi: Te szi v róke vzeme motike, szekire, Grable i raszuhe, i vszefelé stíle. V dober réd posztavi vsze skéri za vérsztvo, Naj je v rendi ma, gda pride szilno delo. Tüdi dobre knige rad naprej on vzeme, Naj szi vu znanosztaj tüdi szprávi szeme. Ár moremo znati, ka v dvajsztoj sztotini, V steroj zdaj zsivémo po Krisztusa rojsztvi: Vszáki vért tak more izobrazsen bidti, Kak goszpód pred nami v indasnyem vrejmeni. Csi záto vu zsitki vecs-vecs scséte meti, Ne zapüsztite sze, ár morete prejdti. Szprotoletje. Ráno Szprotoletje ne mo letosz meli, Záto sze ne pascsimo vu nasem deli. Bógse je jaríno kesznejse szaditi, Kak vu mrzlo zemló ono tá szpraviti; Nego szadoveno drevje i gorice, Kak nájranej dente v rendo, brez krivice! Trávnike, szejátvi rano povlácsite, Tó de nyim na haszek, lehko mi verjete; Ár kak i jaríno mores okopati, Tak zsito, psenico dobro je zrásiti! Poprejk bomo szprotoletje szüho meli, Z málimi dezsgyóvmi, kak mo szi zseleli. 18 Próti tocsi sze pa lehko tak bránite, Csi vu vszákoj vészi stük gorposztávite; Ár sze tocsa szamo v celó mirnom zráki, Kak zdaj gvüsno známo, sze vküpernaprávi; Csi pa z velkim „dűnom“ miren zrák sztrószimo, Meszto tocsé dezsgyevne kaple dobímo. Nego da eden stük nemre vszejm pomocsti: Vszáka vész bi mogla ednoga-dvá meti. Leto. V etom leti ne mo prevecs vrócse meli, Szüsave ne bode tak, kak v lajnszkom leti; Velkoga dezsgyovja sze tüdi ne bojmo, Szamo rávnics telko de, kak je potrejbno. Zsétva de vu lejpom vrejmeni zacsnyena, I psenica de obilno placsüvala; Zsito bode zato tüd’ dobro dávalo, Proszá i hajdíne dobíte povolno. Tüdi i jarína de vu lejpom rászti, Ne de szükesíne v etom tak, kak láni. Nego csi szená zse kaj menye dobímo, Ótave de doszta kak jo vküpszprávimo. Tüdi graj i tikvi ne do letosz v zséli Tak, kak lajnszko leto, gda szmo je nej meli. Escse i dományi ográdci do rodni, Vszefelé zelenyá mo meli po vóli; Vsze de v dobrom rászti, csi je v dobrom rédi Zemla priprávlena bíla v szprotoletji. Jeszén. Poprejk hladno jeszén moremo csakati, Csi mo rávnics v vrocsíni mogli orati. Z szejátvov sze záto pascsimo k Trejzov’mi, Ár do mokre nyive próti Vszejm szvecov’mi; Nego i prerano tüdi ne szejajmo, Ár je vszigdár bógse to poszrednyo delo. Jábuk de obilno v etom rodnom leti, Pune do gorice, kí sze trüdí z nyimi; Szlív de malo menye, kak je biló láni, Ali zadoszta de ji pri vszákom hrámi. Záto v lejpi réd pripravite vsze eto, Szád je na pó krüha za málo decsico; 19 Skrojce ino szühe szlive szi napravte, Kelko li morete, szi vküperposztavte. Za drva sze tüd’ pred Adventom preszkrbte, Naj, gda príde zima, sze je ne posztraste. Vase hizse, prebiváliscsa vözcsísztʼte, Vu dobrom vrejmeni vö je osznajzsite: Ár csisztócsa more bidti v szákoj hizsi, V steroj lüdjé nescsejo bidti betézsni. Dokoncsanye. Gda szam zse na krátci vsze vödopovedao, Ka szam vám na haszek v zvejzdaj gorinajsao: Escse i pár rejcsi scsém vam povedati, Ino te szlovó zse morem od vasz vzéti! Delavnoszt, szkrblívoszt ino mertücslívoszt, Naj bode med vami i Bogá-bojaznoszt! Szlabe, sziromáke nigdár ne zapüsztʼte, Szirótam, dovicam vu vszem pomágajte! Rázum íno pamet szi dobro vözbrűszte, Máte dobre knige, radi je vszi cstite! Tüdi v vasi szrcaj bodite szmileni, Tak te glihni cslovecsánszkomi iméni! Vu dobróti, vu szrecsi sze tüdi ne zvíszte, I vu lübom zdrávji mertücslívo zsívte! Beteg i neszrecso dobrovolno trpte, Próti Bozsoj vóli nigdár ne morgűjte; Ár je Goszpodin Bóg módro vsze odrédo Z pámetjov csi glih mí tó ne doszégnemo. Záto dúzsnoszt vaso verno zse szpunite, V nóvom leti zdravi, szrecsni osztanite! 20 Pripoveszti. Te dúgi kovács. „Da bi te! da bi te!“ — je pravo kovács, med kem je na friskoma kúkao z hamrom po nákvali, kak je vszigdár csíno, gda sze je csemerio. „Ali da je te velki cslovek tak nimászti,“ je odgovárjala nyegova tivársica, ta sztára Barbára. „Tak je dúgi, kak te gróbi Goliáth, pa itak ne ma vecs pámeti, kak edno málo dejte. Ó, gda szam jasz stiri lejta bila sztara, szam zse csednejsa bíla, kak té, té busa!“ „Vtisajte sze zse, mati,“ je pravo János, te kovacski hlápec, koga szo sze ti csemérje dosztájali, eden goricsánec, z prosztejsov natúrov kak ti ravenci, ki je komaj od vcserányega dnéva mao v kovacsnici bio. „Jasz szam sze prisao, ka bi okóli ognya delao kak bi te mogao znati, ka vodó tüdi morem nosziti? Sze mi dajte védre, telko vam je nanoszim, kak szamí scséte“. „Ja, csi ti zse vcsera ne bi právila! Ali ti szi pozábo na tó, da szi pozábiti steo. Poznam zse vász decske, nájbole pa te goricsánce. Ó, da je tó grobjánszko edno lüdsztvo!“ „Da bi te, da bi te!“ — szi je zgovárjao kovács, kak je te hlápec zse odisao ino je eden cseméren pogléd vrgao na szvojo zseno. „Scsés mi tí tüdi i toga hlápca, komaj ka je sze prisao, vkraj sztirati, steri je mocsen, kak edno drevo ino mi za trí drűge oprávla delo?“ Kak je János z szvojim szajasztim obrázom, z mocsno okovánimi vejdrami ino z naprejzvézanim ledernim sörcom k sztüdenci prisao, sze je rávnics edna prípravna mláda zsenszka nagnola ober onoga, naj szi vodó zajímle ino nyega je nej ovárala, ár je on z szvojimi delavnimi kapucsami celó na tihoma tá prisao. Kak sze je te okóli zglédnola, zoszágala sze je te tak jáko od toga visziko od nyé gorsztojécsega velkoga csloveka, steroga je escse do eti máo nigdár nej vídila, ka je szvojo szvetlo kufferno vedrico v sztüdenec szpádnoti püsztíla ino na maloma szkrícsala. Edno malo sztrsznyeni od nyéne lepote ino od nyénoga sznájzsnoga gvanta, v sterom je oblecsena bíla, je doli z gláve vzéo János szvojo lederno sapko ino je pravo: „Ne zamerite mi deklina ali zsenszka, jasz szam szamo te nóvi kovacski hlápec, nikaj sze záto ne sztrasite od méne.“ Te sze je mogla zse ona ober nyegovoga pokornoga drzsánya ino ober postenoga nyegovoga líca szmejáti ino je právila: „Ali kak szi me zoszagao! No, nego zse je odislo, od széga máo sze ne bom vecs bojála od tébe.“ On szi je szvojo sapko pá 21 nazáj djáo gor na glávo, vö nyoj je potégno vejdrico z sztüdenca; vö jo je szplavo ino znóva zájmlo z csísztov vodóv. Ona nyemi je zahválila za nyegovo dobróto ino je tak najsla, ka nyemi ti zláti, csi rávnics malo szajaszti vlaszjé, steri szo nyemi od sapke vösztáli, jáko fájn k obrázi sztojíjo ino da on eden jáko dobrovolen cslovik more biti. Právila je nyemi, kak ga je zse od gláve do nóg poglédnola: „Tak bi szi lehko míszlila, ka szi tí zráven od goliáthov sze prisao. Odked szi te tí?“ „Z goricskoga. Nej je tó tak prevecs dalecs od eti máo. Ví szte zse tüdi vecskrát vidli lejsz od nász sze voziti.“ „Ka ti je pa imé, tí velki decsko?“ „János. Ino vam?“ „Zsüzsika.“ „Szte escse ledicsni?“ „Zakaj bi rad znao tó?“ „Tak mi je rávnics na pamet prislo. Ali csi mi nescsete povedati, mi záto ne de zsao za tó. Escse sze lehko ne sika od méne, ka szam od vasz tó pítao, záto za odpüscsenyé proszim ino vecs ne vcsiním kaj táksega.“ Zsuzsika sze je mogla ober nyege szmejáti ino je právila: „Sto te je pa tak szkrbno gorizhráno, ka sze tak lepó znás oponásati?“ „Znáte, tó szo moja mati vcsínoli. Oni szo mi vszigdár pravili: Grobján je vszáki lehko, nego lejpoga oponásanya je, steri je bógsi, ino tí sze lepó mores oponásati, záto ka szi sziromaski. Z kranszcsákom vu róki, prídes po szvejti okóli.“ Zsüzsika je eden pogléd vrgla na nyegovo sziromasko oblecsalo ino je dobrovolno právila na tó: „Tvoja mati te prevecs sziromaski morejo bidti?“ „Ja sziromaski szo, jasz nyim vszigdár vsze domó poslem ka zaszlűzsim, ka naj ne bi telko sztrádali vu nyihovi sztári dnévaj. Ár ví i tó morete znati, ka szo zse oni stirideszét bilí sztari, gda szam sze jasz naródo ino zdaj zse vise sésztdeszét lejt májo, nego vrli szo, prevecs vrli, tó mi lehko verjete. Edne tákse materé nega na szvejti.“ Zsüzsika je po szvojo z szrebrom vözdelano mosnyo szégnola v zsebko ino je eden szvetli rajnski vzéla vö z nyé. „Vej ga pa odposles tvojoj materi jeli?“ je pítala nyega. „Ja,“ odgóvoro je János, „csi kaj priszlűzsim pri vasz, ali prvlé nej.“ Nyó je nej szrám grátalo za volo toga odgovora, nego zaprla je szvojo mosnyo, zdigne szvojo poszódo na glávo ino ide od sztüdenca, med kem je na nyega escse eden prijaznívi pogléd vrgla. On je pa glédao za nyóv ino sze je csüdivao nad nyénov mocsnov posztávov, lejpo segó nyénoga hóda ino nyéno paszano oblecsalo. „Sto je tá lejpa persóna?“ je pítao on edno deklo, stera je k sztüdenci prisla. „Tó je edna celó mláda dovica, jedína csér toga bogátoga Borovnyáka, stera je komaj pól leta pri mózsi píla, gda nyoj je 22 mozs mro ino stera je zdaj zse vszejm mládim decskom vu vészi glavé zmejsala. Tí szi zse lehko tüdi nóri za nyóv?“ „Jasz szam eden hlápec, steri tü szlűzsi, ino noj szam tak nóri, ka bi sze za goszpóda drzsao.“ „Ona je tüdi zse tak kak zarocsena z Flíszarom. On jo dobí ino niscse drűgi nej, záto ka on ma kaj ino ona tüdi má kaj. Csi nyidva te tó vküperdeneta, cejlo vész lehko kűpita doli. Tí szi zato te za edna drűgo mores poglédnoti.“ „Jasz szi nikam ne bom glédao,“ je pravo János ino je za isztino só, brezi ka bi szi okóli zgledávao, z szvojimi vejdrami. „Zsüzsika,“ pogúcsao szi je med potjóv na tihoma. „Lejpa je, szamo za tó mi je zsao.“ János jo mogao to málo vérsztvo kovácsa tüdi v rendi meti. Rávnics szo szenó szprávlali. Kak je tak eden dén na szvoji máli, krávji kólaj szenó domo pelao, edna fájna, z lejpimi konyi naprezsena kólica sze tirajo na póti próti nyemi. V nyí je pa szedo te nájbogatejsi vért vu vészi v szvétesnyem gvanti, steri je z drágoga szüknya bio zgotovleni, i z fínov kapov na glávi. János szi je miszlo, ár je on preci velki vóz meo z szenóm naklajeni, ka sze nyemi te z práznimi kólici tirajócsi, kak je sega, ogne. Nego te gizdávi bogátec szi je rávnics na ópak tak miszlo, ka sze ga te sziromaski hlápec more ognoti ino gda sze je tó nej tak zgódiló, szkládao nyemi je vsze gronszke sztrejle na glavó, goriszkocsi z szvojega szica ino vcseszne nyemi z szvojim bicsom edno krvávo mezliko na obráz. Po vdárci pa zgűbivsi te szvoje mocsno sztanyé, z glavóv naprej je vöszpadno z kólic ino bi sze lehko mocsno vrázo, csi ga János z szvojov dúgov, mocsnov rokov v tisztom ocsnom megnenyi ne bi popadno. Vért je blejdi grátao, brezi edne rejcsi je glédao szvojega reseníka ino je nej znao ka bi pravo. Ali ta mocsna natúra je itak vö mogla idti z nyega ino sze zderé: „Zakaj szi sze me nej ogno?“ „Vért“ je pravo János, „zahválite sze Bógi, ka szte glavó nej na ceszti prebili ino meni, ka vasz dobro ne narejzsem, kak bi szí zaszlüzsili, ár szte me nepravicsno ino próti vszemi rédi vdarili. Jasz vam szamo vas bics vkraj vzemem, náj z tem vecs nigdár nikoga ne vdárite.“ Pravo je ino je szpotro bícsnyek na falácske. „Ficko,“ je gorszkrícsao vért, „csi tí tak prevecs velki ne bi bio!“ Ali po ednoj krátkoj míszli je pravo: „Na szlédnye tí más pravico ino szi vrli eden decsko. Záto szi te mér napraviva. Jasz nikse delo mám v blizsányoj vészi ino sze nemrem brezi bicsa dale pelati. Daj mi tvoj bics, jasz ti ga plácsam.“ „Ví szte mi zse plácsali,“ je pravo János ino briszao szi je krv doli z líca. „Bodi szpameten! z ednim táksim moskom, kak szam jasz, 23 sze niscse nemre vu vészi vaditi.“ „Jasz vasz ne poznam, sto szte ví?“ „Ka, toga bogátoga Borovnyáka ne poznas?“ „Borovnyáka?“ píta János edno malo zalesznyeni ino ino iscse Zsüzsikine prijazne linije vö z kustoga líca ocsé vözebrati. Na tó pa ednók mirno velí: „Eti máte moj bics. Jasz zse brezi nyega prídem domó z kravami ino dnesz ga ne nücam vecs. Poslite mi ga szamo vecsér domó v kovacsnico.“ „Tí szi mi eden spájszen decsko,“ pravo je te sztári, gda je zse na hítroma vu róke vzéo bics. „Povej domá májsztri, ka nyemi dober vecsér zselejm ino ka vrloga deticsa má.“ Na tó szi je goriszeo na kólica ino pokajócs z bicsom sze je odpelao. János szi je pa, brezi toga, ka bi na mezliko na szvojem líci miszlo, stero je od ocsé dobó, szamo od cséri premislávao. Rad je bio, ka szi je náglo natúro, stero szi je vszigdár nazáj znao drzsati, zdaj tüdi znao potrejti. Za nikoj na szvejti ne bi mogao próti Zsüzsikinomi ocsi rokó gorzdignoti, kak stécs bi szi oni zaszlűzsili kastigo. Kak je pa brezi bicsa prisao domó, nej szo sze zasztópili ta sztára Barbára tó nyemi naprejprineszti ino szpitávali szo ga. On nyim je pa povedao poleg pravice, ka ga je tomi bogátomi Borovnyáki poszódo, steri ga naszkori zse domó poslejo. „Tí ne szmejs poszóditi, ka je nej tvoje,“ szo krícsali ta sztára „ino nájbole pa tomi bogátusi nej, steri nasz v cejlom leti ne poglédne ino csi sze nyemi v nedelo, gda sze z nyim pri cérkvi szrécsam, poklonim, szk mí niti ne odkloni.“ „Da bi te, da bi te!“ — szkricsí kovács med nyidva, „János je celó dobro vcsíno. Z táksim bogátim lüdsztvom vu méri moremo bidti. Csi vért vecs má szrebra i zláta, z tem vecs nüca zseleza ino plácsa kovácsi.“ „Ó, tí nedúzsen János,“ szo pravili Barbára na ednok pomirjeni, escse sze vcsákas i toga, kak szi tü pri nasz ti bogáti kmetovje z sziromaskimi hlápci denejo.“ Kak záto ta sztára tak na nyega glédajo, opázijo tüdi i krvávo mezliko na nyegovom obrázi ino ga szpitávajo za toga volo. On je pravo, ka ga je edna vejka vcsesznola. Oni nyemi pa zapovejo, naj szi doli széde, doli nyemi operéjo rano ino namázsejo nyemi ono z oliom. „Ona je záto nej tak lagoja, kak sze vídi, ta moja sztára,“ je pravo te kovács, kak szo zse sztára vöodisli. „Csi sze zse malo k coj privcsís k nyénoj lamentáciji, celó bos dober kre nyé, kak i jasz.“ János je vönaprégao krave ino je szklao szenó pod sztreho. Na tó je delao escse preci dugo v kovacsnici. Kak je pa te vecsér nasztano ino je z májsztrom i z májsztrocov to prószto vecsérjo potroso, hodo je i povészi okóli, ár je vrejme v ti dúgi dnévaj biló. Eden sereg 24 veszéli máli deklínic, na stere sze je namero, szo sze nej zbojale nyegove velikócse, nego okóli szo ga vzelé szmejajócse ino vrtele szo sze kre nyega. On je pa vzéo to nájlepso med nyimi na szvoje roké ino cártao sze je z detetom. Ova drűga szo sze pa kricsajócs lovíla za nyegove nogé ino szo ga primárjala, naj nyé tüdi gorzdigáva ino kak je on i zaisztino edno za drűgov z szvojimi dúgimi rokámi visziko zdigno gori v zrák, plészale szo od radoszti ino szo grátale od eti máo nyegove dobre prijátelkinye. Nisterne matero szo tüdi tá sztópile k coj k nyemi, poklonile szo sze nyemi csüdivajócse sze ino szmejajócse ino szpitávale szo ga, odkod je on? On je vszejm prijazno dáo odgovor ino je vandrao escse edno dobro vöro zvün vészi okóli, gda sze je veszelio tomi lejpomi vecséri, miszlivsi na szvojo mater ino od mále zgodbe denésnyega dnéva premislávajócsi. „Kak dugo,“ szi je miszlo, „bodes tí escse csakati mogao, dokécs ednok májszter grátas ino szi telko lehko zaszlűzsis, ka bi szi edno dobro zseno vzéo. Nego edno takso, kak je Zsüzsika, escse te tüdi ne dobís.“ V nedelo je szprevájao János toga sztároga szvojega májsztra ino nyego zseno na vécsar v ostaríjo na muzsiko, gde je zse te cejla vész vküperszprávlena bíla. Doszta z lűdi ga je zse poznalo, te nájvéksi tao escse nej, nyegov velki zrászt je záto nej máloga csüdovanya bio zrok. Tó sze je nyemi nej vidlo, za toga volo szi je szeo, náj ga na telko ne glédajo, jáko ponízno ino szkoro nej vküperpotégnyeno k szvojoj májszrojci doli. Ali nej szo ga dugo pri méri niháli. Te mále deklinice szo sze pá szpravile okóli nyega, naj bi pá plészale ponyem. Meo je delo, naj bi sze od tej sümécsi vcséo rejso, pri sterom szo nyemi mati Barbára nájvecs pomogli, gda szo deci povedali, ka ednomi tak velkomi decski sze szamo z odrasenimi deklinami sika plészati. Naj pa tó poszvedocsi, ka te mále záto rad má, je edne edno korino szproszo, stero je ona mejla ino na ednók szo nyemi vsze dalé tá szvoje korine ino on szi je cejli püslec djáo gori v lűknyo szvojega kapúta. Na tó je tá prisao Balázs, eden mládi vért, Flíszarov naszprótnik i csemernyák za volo Zsüzsike ino je szpoznanye iszkao z Jánosom, naj bi ga za prijátela mogao dobiti ino csi bi potrejbno biló, z nyegove mócsi haszek vlejcsti. On je szvojo kupico zdigno próti nyemi ino János je nej steo tak gizdávi biti, da ne bi pio z nyim. „Ka pa tí nescses ednók plészati?“ ga je pítao Balázs. „Zakaj nej? Ali da pa escse ne poznam dekle.“ Balázs je pelao nyega med pleszajocse ino nyemi pokázse to lejpo Zsüzsiko. „Glédaj tá, tiszto z erdécsim förtuhom, z tóv mores plészati.“ János je pa odgovoro: „Za tó szam jasz pre sziromaski, 25 to nájbógse tüdi nemrem zseleti.“ Zsüzsika sze je oszmejávala, brezi ka bi nyega poglédnola ino poszvedocsila je z tejm, ka ga je dobro zarazmila. Vcsaszi po etom je sztópo nyéni zárocsnik, te bogáti Fliszar, k nyoj ino je plészao z nyóv. Balázs sze je csemerio, ka je Janosa nej mogao na nyé dobiti. On szám je prelagoje bio vörazglaszeni, kak da bi szi vüpao z Fliszarom ino z nyegovim vnógim rodom szvaditi, on bi záto rad toga mocsnoga Jánosa naprejpotiszno ino z Fliszarom vküperszvado. Za toga volo szi je szvoje csemére vu víni steo vtisati ino je Janosa na nyé steo vzéti, naj vecs pijé z nyim. On je pa nej privolo k tomi. Szledi szo nyemi povedali nyegov májszter, ka té Balázs je eden lagoji decsko, kí je szvojo vrejdnoszt z véksega zse zapravo ino steroga sze ogíbati more. János sze je zagvüsao, ka vecs nikaj ne de meo z nyim. Mati Barbára szo pa zseleli, naj János ne szedi szamo med timi sztarimi, nego naj z mládimi plése. On szi je záto edno prosztejso deklino poiszkao vö ino je plészao z nyóv celó posteno ino na cejlo zadovolscsino szvoje májsztrojce. Dekline szo ga vsze glédale. Vecs kak szamo edna je nyemi na znánye dála, ka bi rada plészala z nyim, ino prvlé kak bi na pamet vzéo, je celó prisao notri vu pleszno-veszélje, nego osztao je póleg szvoje natúre prószti i miren, ino csuvao sze je, naj ti mládi decski z vészi nyemi ne grátajo nevoscséni. Eti mládi decski, kí szo sze nej szamo nad velkim nyegovim zrásztom, nego i za nyegovoga prósztoga i mirnoga oponásanya volo csüdivali nad nyim, szo tüdi znati steli, ka ka je vsze na nyem ino vzéli szo ga na szrejdi szébe, naj bi ga v gucsi dóbili. Szkrivomá szo sze bojali od nyega ino szo szi miszlili záto, ka ga vu rázumi nazájdenejo. On sze je pa tak oponásao i v tom, da szo ovi drűgi na hitroma na pamet vzeli, ka je on bógsega szrcá, kak ka bi sze od nyega bojati trbelo ino tüdi i nej tak norcsaszti, ka bi sze lehko oszmejávali z nyega. Ino on je i v tisztom vecséri najsao príliko, naj nyim nyihovo dobro miszeo nazájgvina. Fliszar je nájmre steo szvoj jus, z tov lejpov Zsüzsikov plészati, szám na telko steo ponücati, da sze je za toga volo z ovimi drűgimi pleszci zse szvajüvati zacsno. Nyegova szrecsa nyemi je zvün Balázsa escse i drűge nevoscseníke szprávila ino gízdoszt ino oponásanye nyegovo je razsálilo escse i one, kí szo nyemi na Zsüzsiko nej nevoscséni bilí. Prislo je záto za toga volo na bítje, stero je med etimi szprevejdnimi decski one krajíne zse vecskrát naprej prislo. Nego zdaj je pa ono edno krvávo dokocsanye melo v tom táli, ár sze je te pijáni Balázs notri zmejsao ino je z ednim nozsom na, od nyega odürjavajócsega Fliszara steo idti. Bár szo bránili toga nyegovi pajdásje, nego Balázs je 26 v szvoji szlejpi cseméraj szmekno onoga, kí sze je pred Fliszara posztavo, notri v prszi. Te szo zosztraseni vszi nazájszkocsili, Balázs je pa vdaro na Fliszara ino z necsamurnim poglédom je zse gorizdigno roko, naj i toga preszmekne, kak ga je te János z szvojimi dúgimi rokámi odzaja popadno, mocsno nazájpotégno ino nyemi nozs vkrajvzéo. Te szmeknyeni, eden z dalésnyega roda Fliszara, je v szrcé bio szmeknyeni ino szi je nej vecs odihávao. Z velkim jávkanyom szo ga notri vu vész neszli, kama szo i toga zvézanoga hüdodelnika pelali. Od etoga szo szi te dugo i dugo znali gúcsati. Kak je zsalosztno edno tákse delo na one dománye gledócs, ovi drűgi sze gucsi, pripovedávanyi od toga, vöpovedanyi, szvedocsánsztvi, nagucsávanyi, k coj dejvanyi króto dugo lódijo, kak z ední dobrim málom, gde nidti eden falácsicsek ne szmej osztáti. Balázs je pa te gucsi escse i edno nóvo podúzsanye szpravo, gda je edno nócs, po nevejdnom táli z szvoje temnice odszkocso ino ga je od tiszti máo niscse nindri nej vecs vido. Szamo za nisterno vrejme szo zvedili, ka je med one sztranszke szoldáke sztópo notri, steri szo v tisztom vrejmeni notri v ország prisli. Csi je Fliszárovo zdávanye z Zsüzsikov od obedvej familij zse prvlé odlocseno ino na meszti niháno biló, tak je ta vöztocsena krv escse bole potrdila nyihovo nakanenye. Za Zsüzsikino volo je bítje nasztanolo, ino eden z Fliszarove rodbine je áldov grátao. Za pomírenye te zsaloszt noszécse familije ino naj kaj táksega vecs ne pride naprej, sze gosztüvanye kak nájprvlé more abszlüzsávati. Gda de tak Zsüzsika zse Flíszarova zsena, vecs niscse nede meo jusa, za plesza volo nyemi nevoscséni bidti. Borovnyák szo záto eden velki lagev z nájbógsim sztárim vínom napunyenoga dáli pripelati, naj sze v pivnico nyihove cséri dene ino naj bi sze mládiva hízsnika kak náj duzse lehko szpominala z szvétka szvojega zdávanya v pridócsem szvojem vértsztvi. Nego po nepozlívom dolzdigávanyi lagva póleg za gószke i rece naprávlene mlake, sze je lagev notri v vodó szkotao, ino szo ga nej moglí z vode i z blata vecs vögenoti. Sztári Borovnyák szo velkoj szkrbi bilí, da nebi voda prisla v nyega, ali po zdigávanyi dremlom i szakír naj sze nyemi obrócsje sze pokvarijo. Cslovecse roke szo pa preszlabe bilé, ka bi ga vözdignole, kelko stécs sze ji je szpravilo k coj k nyemi, naj ga gorpomorejo. Te szo sze zmiszlili Borovnyák na toga mocsnoga Janosa ino dáli szo ga tá zvati. János je prisao, só je notri v to blatno vodó ino iszkao szi je nájprvlé trdo meszto za nogé, naj z szvojimí rokámi z tem lezsej zdigávati more. Kak je záto vözprobao, ka gde lagev nájlezsej lehko prime, dáo je lance i mocsna vózse tá prineszti, náj te lagev, kak ga malo zdigne, 27 okóli lehko zvézsejo. Prvo delo je biló, lagev nájprvlé vö z vodé na brvna k nyemí k coj nalecsena zdignoti, po steri ga te zse lezsej lehko z lanci i z vózsi goriszkotajo. Pó vészi je pribejzsao vküper, naj vidijo to delo. Tüdi i Zsüzsika je prisla k coj ino je sztal a kre szvojega ocsé celó blűzi pri mlaki. Te jo je pogledno János mocsno v ocsi, kak gda bi szi mócs iszkao v nyénom poglédi. Ino zaisztino trbelo je nyemi i mócs lübéznoszti ino vözkazanya, ár je lagev vö z fórme bio zsmeten. Vidlo sze je na natégnyeni nyegove nági rók, kak nyemi krv v lice vrejla ino kak szi je zobé vküper sztiszno. Ali na hitroma sze je i vidlo, kak sze lagev gible ino vszigdár bole i bole zdigáva. Na tó znaménye dá drűgim delavcom, steri te na friskoma lance i vózse vrzsejo okóli lagva ino nyemi pomágajo. Med velkov radosztjov szo lagev te celó vöpotégnoli ino Jánosi kak nájprvomi hválili. Kak stécs je od blata zamázani bio, vszi szo sztópili okóli nyega, v roke szo nyemi szégali ino nyega dicsili. Szamo Zsüzsike je nej vido vecs, ona je zse v hizso odisla. Kak sze je te domá osznajzso ino páli v kovacsnici pri nákvali sztao, dóbo je pozványe k Borovnyákovim, naj tá pride ino to sztáro vino z lagva kosta. On sze je na hitroma malo bógse goroblekao ino je só vu toga bogátoga kmeta hizso, gde je prijazno bio gorprijéti ino szrcsno postüvani. Te lagev sze je dobro obdrzsao vu vódi. Sztári Borov- nyák szo ga vcsaszi na pipo dáli vdariti ino szo vino brezi vsze falinge kak edno to nájbógse szpoznali. Oni szami szo ga ponüdili i tomi hlápci, steri sze je z lagvom tüdi i najvecs trüdio, edno puno kupico. „Z vasim dopüscsenyom,“ je pravo János ino je kloncno z szvojov kupicov k sztáromi, ino te z Zsüzsikov i z Fliszarom, steriva szta tüdi nazócsi bilá. Nego pri trétjem vküpklonckanyi sze je sztrla Flíszarova kupica ino sze je razlejalo vino z nyé. János je za odpüscsenyé steo prosziti. „Nikaj ne dene, nikaj ne dene,“ szo pravili Borovnyák. „Tó ti je szamo tvoja mócs naprávila, stero szi prvo pri lagvi nücao, ona ti je escse itak v rokáj, ka szi bole vküpkloncno, kak bi trbelo.“ Zsüzsika je prineszla szvojemi zarocsníki edno drűgo kupico ino niscse sze je nej szpómeno vecs z té mále neszrecse. „Csűj me, János,“ szo zacsnoli praviti páli te sztári, „ti szi mi edno velko dobróto szkázao ino ti morem za tó tüdi i plácsati.“ „Rad szam tó vcsino ino ár szte mi nápitek dáli, tak dobroga i drágoga, kak szam ga v mojem zsítki escse nej vecs poznao, szam záto zadoszta oblónami od vász.“ „Ali ti escse i pejneze tüdi mores gorivzéti od méne.“ „Znáte, jasz jáko rad vzemem gor senka.“ 28 „Ali tvoja mati szo sziromaska,“ je právila zmesz Zsüzsika. „Ti szi mi szám tó pravo ino szi steo od méne kaj gorvzéti, csi szi prvo kaj zaszlűzsis. I zdaj szi zaszlűzso.“ Te sztári Borovnyák szo nyemi eden zlát dáli v róke. „Tó je,“ szo nyemi pravili, csi sze premiszlim te velki trűd, steroga szí meo, ino te sztroske, stere szi mi prisparao, csi bi sze szam vecs dnévov mogao z lagvom mantrati, nej predoszta, nego escse premalo za tébe. Vzemi ga. Ovacsi de mi zsao.“ „Tó nescsem jasz. Dobro je, vzemem ga ino zahválim van za nyega.“ Kak je pa te próti dómi só, z szvetlim zlátom med prsztámi, nyemi je zsmetno biló okóli szrcá. Ta prílicsna, lejpa hizsa bogátoga vérta ga je csüdovitno genola, Zsüzsikin prijazen pogléd ga je znóva kak zacomprao. Edno ocsno-meknenye je tak zacsúto, kak gda bi on Balázs bio. „Ali vkraj! grdo míslenye,“ szi je zgúcsao. „Nevoscsenyé je ta nájhűjsa lagojína, stera szamo jedínomi onomi skódi, steri jó má.“ Te zlát ga je pomensávao za doli ne szpíszano, csi szi je rávnics na ono veszélje miszliti zacsno, stero do nyegova mati pri vrók-vzétji onoga meli. Zsüzsikinoga gosztüvanya dén je prisao, eden lejpi, topeo lejtasnyi dén. Vsze je kázalo k veszélji. To priprávlanye k zdávanyi ino k ednomi velkomi goscsenyej za doszta lűdi je v nájbógsem rédi biló vküpposztávleno ino pred poldnévom ob deszetoj vöri szo sli v nájlepsi gvant oblecseni pár za párom v cérkev, z steroga törma sze je szvétesnyega glásza zvón csüo. Ali komaj szo v cérkvi vszi vküpszprávleni bilí ino bi pop szvojo predgo zacsnoli, gda je zvüna edna velka lárma nasztánola ino je escse sztrelba bíla za csüti. Presztraseni szo vszi vöbejzsali nad dveri ino zdávanye je moglo zaosztánoti. Eden divjó sereg szoldákov je vu vész notrivdarilo. K onoj neprijátelszkoj vojszki szo szlísili, stera je zse domoidócsa bíla ino bi mogla po ceszti, okóli edno vöro hóda vkraj od vészi, dale potüvati. Nego Balázs je bio rávnics v tom seregi ino csemérje nyegovi szo nyemi pripomogli, da je szvoje nóve pajdáse na edno málo opüscsávanye szvojega rojsztva meszta k coj nagúcsao ino nyim eden bogáti zaszlüzsek obecsao. Tak szo te oni, gda bi zse zarána szvoj kvarteo povrgli, szkrivomá po ednoj peskoj póti notriprisli ino na mirovno vész vdarili. Balázs je na hitroma szám pelao eden ménsi sereg k Zsüzsikinoj hizsi, naj bi szi tó lejpo zsenszko zagvüsao ino Fliszari fancsoszt szkázao. Na próti-posztávlanyé szi je nej trbelo miszliti. Te sztári Borovnyák, steri szo szvojimi dományimi rávnics malo prvlé z cérkvi domó prisli, szo szvoj imetek szamí tak i tak nej mogli obrániti ino zoszagali szo sze v kak nájvéksem táli, gda szo toga lagojega Balázsa 29 ovárali. Ete je dobro znao domácso segó, gor je vtrgno vcsacsi ono lado, v steroj szo te sztári Borovnyák szvoje pejneze meli ino k szebi potégne vö z nyé edno lederno, zsmetno z látmi naszípano turbico, sztároga Borovnyáka szvétoszt. Te zarocsník je med tem v sztrahoti z szvojov zarocsnicov vu nyéno hizso vujsao ino je trepetao kak siba na vodi. Kak szo pa te dveri gorivtrgnyene bilé, szkocsi on, brezi ka bi na szirmasko zarocsnico miszlo, szkóz nej jáko viszikoga okna vö vu ograd. Zsüzsika szi je nacsi nej znála pomocsti, kak ka je za nyim szkocsila vö. Nego Balázs, steri je kak nájprvi notri v hizso szkocso, szkocsi tüdi za nyima, sztrli za Fliszarom, brezi toga ka bi ga trofo, nihá ga bejzsati, ár je céjlo szvojo delo szamo na zarocsnico meo zravnano, za sterov je z besznim nakanenyom bejzsao, naj jo kak to nájlepse vlovlenyé toga dnéva v róke dobi. Nisterni nyegovi pajdásje szo za nyim bejzsali, stere je Fliszar klecsécs za szvoj zsitek proszo. Zsuzsika je szrecsno vujsla szkóz zádnyi dvér ograda, nego je bíla dale po peskoj póti med nyívami od besznoga Balázsa vlovlena ino z grdin szmehom zgráblend. Ona sze je bránila z cejlov szvojov mocsjóv ino je krícsala za pomócs. Te sze je pokázao te dúgi János kre ednoga plóta, szkocsi prejk nyega ino vdári Balázsa z ednim jedínim vdárcom pesznice na zemló doli, ka je z potrejtov glávov mrtev lezsao tam. Ta posztrasena zarocsníca sze je zgrábila mocsno na nyega, on pa, hitro nakanlívi, sze doliprigne, naj Balázsi to zsmetno lederno turbico vtrgne vkraj, na steroj je Borovnyákovo imé biló gori. V etom ocsnom megnenyi szo bejzsali nisterni Balázsovi pajdásje naprej ino szo sztrelali na toga velkoga kovacskoga deticsa. On je velko kurázso meo, da bi sze nyim próti posztavo, nego zmiszlo szi je, ka on próti telkim ino próti nyihovim pűksam tak i tak nikaj ne bi mogao vcsiniti ino ár tű vsze szamo v tom sztoji, naj zarocsnico obráni. On zgrábi záto nyó v roké ino je bio zse na konci póti prvlé kak bi ovi za nyim mogli pridti. Ár je on eti vszáko nájmenso sztezo ino grm poznao, je na hitroma tak dalecs bio od szvoji naszlednikov, ka je po pólí v visziki zsita prisao notri, v steri táblaj, csi sze szamo doliprigne, ga tak frisko ne nájdejo vecs. Ti szoldácje szo szamo malo vrejmena sli za nyim, v sterom sze je i on vüpao, ár je dobro znao, ka nyim je menye za tó, naj bi sze za ednóga bozsnóga pajdása volo müdili, kak bole naj bi sze nazáj notri v vész povrnoli, tam dobro vlovlenyé iszkajócsi. Kak je tak on prignyeni z Zsüzsikov zadoszta dalecs vu brázdaj med posztatami v zsiti odisao, henyao je ino veli toj prevecs trepetajócsoj zarocsnici, naj szi malo pocsiné, gda nyoj je pravo, ka celó mirna lehko bode, on nyoj dober sztoji, ka sze nyoj ne zgodi vecs nikaj. János je v etom dnévi zsaloszten sztano gori. Ta miszeo, 30 ka de ta lejpa Zzüzsika dnesz zdána, nyemi je zse cejlo nócs prvlé nej méra dála. On je vu vészi nej mogao dale vöpresztáti ino je na póle só vö, naj bi tam edno málo delo opravo. Kak je te v cérkev vküpzvoniti csüo, escse ga je véksa zsaloszt popádnola. Kak je pa te zvojenyé gorhenyalo ino je on vcsaszi na tó vö z vészi velko lármo íno sztrelbo zaszlisao, gor sze je zdrezno ino, od edne lagoje miszli tirani sze je nazájpascso ino vszeli bole i bole frisko bezsécsi je szkákao prejk vszega grmóvja, brezi ka bi na szvojega májsztra miszlo, szamo li ednáko k gosztüvanya hizsi. Tak je rávnics escse v dobrom hipi ino na dobra meszto prisao. On je tak veszéli grátao, kak je escse nigdár nej bio vecs. Csi je rávnics eden süs dóbo v roko, steri ga je preci pecsti zacsno, je zamúcsao szvojo bolecsino ino sze je nej ovado vö. Ár ka je bila eta mála bolezen próti onomi nyegovomi veszélji, ka je to lejpo Zsüzsiko obráno, za stere volo je nej tak dúgo telko zsaloszti mogao podneszti. Ta zoszágana zarocsnica je nej mejla onoga veszélja, kak on. Ona je jávkala i jókala nájbole za szvojega ocso. Z zarocsnika sze je nej szpomenóla nidti z ednov recsjov nej. Nego za ocso nyoj je sztrasno zsmetno biló. Csi glih je nyihov glász malo prvlé csüjla, kak je vö nad okno szkocsila, ali ona sze je bojála, ka nad szmrtjov Balázsa do sze nad nyimi fantili. János jo je z toga vö steo zgúcsati ino je po pravici tak miszlo, ka szi szol- dácje k napunyenim sztolam szposzédejo doli ino po dobrom máli do rájsi to fájno sztáro vino pili ino sze z tem razveszeljávali. Kak je János po tom pazlivo okóli glédao, ovárao je na ednók eden sereg szoldákov, steri szo po ednoj celó na blűzi bodócsoj póti sli. Da szo ga eti nej opazili, szkrio sze je frísko z Zsüzsikov dale notri vu vékse ino gosztejse zsito. Ti szoldácje szo na neszrecso rávnics no onoj póti posztanoli ino szo szi dolszposzeli pod ednov velkov, kosnátov lípov, stera je komaj sztó koracsájov bila vkraj od szkrivnoga meszta nasi pobegnyenikov. Biló ji je eden táo z oni, steri szo vu vészi robili. Oni szo mujstrali szvoje poroblenyé ino szo lármali z zevszim grlom, tak ka je zosztrásena Zsüzsika szkoro vszáko nyihovo rejcs csűla. Nego János nyoj je na tihoma pravo, naj szvojo batrivnoszt ne püszti vkraj; csi do bole ti neprijátelje lármali, z tem menye do kaj merkali z nyidva. Zsüzsika szi je nidti odihávati nej vüpala; nego da szo ti szoldácja za isztino prevecs doszta poszla z szeov meli ino v nájménsem táli nej na tó miszlili, ka bi je sto poszlűsati mogao, sze je ta szirmaska zarocsnica malo bole vüpati zacsnola. Kak szta obá nyidva v vószkom rázgonyi med viszikimi sztenámi z klászjom zsmetno obtersenim zsita szedela, ovárala je ona escse zdaj, ka je János na róki krvávi ino na ednók sze je i zmiszlila, kak 31 je nej dobro vcsinílá, da je nyemi za nyegovo pomócs escse nej zahválila. Za toga volo szi je vzéla na hitroma dol z gláve te bejli zdávanszki slajer ino je zvézala z nyim to krvávo rokó szvojega resenika, brezi toga ka bi na pamet vzéla ka szi je z slájerom vréd tüdi i zdávanszki vejnec dolipotégnola. János je pa zdigno toga gori ino obeszo szi ga je na ranyeno szvojo rokó, brezi toga ka bi ga ta zarocsnica od nyega nazáj prosziti mogla. „János,“ právila“ je nyemi na tihoma, „jasz szam sze tak presztrásila ino sztráh me je escse i zdaj. Tí mi odpüsztís, ka szam ti escse nej zahválila. Zahválim ti záto zdaj ino scsém ti, csi szamo szrecsno z té nevóle ino sztráha vöprídeva, escse bole, ja vszáki dén zahváliti za tó.“ „Ne miszlite na tó nikaj,“ nyoj je odgóvoro on rávnics tak na tihoma. „Tó denok morem znati, ka vam je dobro szpadnolo, ka szam k vám prisao.“ „Moj ocsa te bogáto oblónajo.“ János je na kmicsno potégno vküp lice, odgovora je nej dáo, nego potégne vö lederno turbico od kapúta, gor jo odpré ino nihá Zsüzsiko v te szvetle zláte notriglédati. Te právi on: „Znáte vi, ka bi mi dragse biló, kak vsze té zlát?“ „No?“ „Csi ví escse ne bi zdáni bili.“ Zsuzsika je doliglédala eden csasz ino je právila za edno malo. „No, csi bi tó rad znao, lehko ti povejm. Mí szmo vöszpláseni bilí, vcsaszi kak szmo v cérkev prisli ino zdávanye je zaosztanolo.“ Te sze je zdelo Jánosi, kak csi bi nyemi dolszpadno eden velki teher z szrcá ino gda je i na pamet vzéo, ka ga Zsüzsika ne poglédne, niti ga glédati nescse, je prislo edno veszélje na nyega, káksega je vu szvojem zsitki escse nej vecs obcsüto. Ali on szi je tó nej dáo merkati, nego je vküpzakapcsüvao mirno to lederno turbico ino obeszo szi jo je nazáj pod kapút na szvoje tejlo. Nyidva szta osztanola eden cajt tíhiva ino zamisleniva, kak je te János na pamat vzéo, ka z Zsuzsikini escse itak dolgledajócsi ócsi sze szkuze vöcedíjo. Te nyoj je na tihoma pravo: „Zsao mi je za vász, ino sze nikaj ne csüdivam, ka vasz jókati vídim, ár eden zsmeten dén máte dnesz. Ali tó i ví tüdi lehko previdite, ka je Bozsa vola mogla bidti, ka te té fárti nej mogli szlűzsiti gosztüvanya ino sto zná, csi je tá neszrecsa nej na zádnye szrecsa bila za vász. Nemam jasz toga zroka, ka bi sze v vase delo mejsao ino vi znáte i tó dobro, ka szam sze jasz nigdár nej neposteno oponásao k vám; nego jasz szam szi itak eden máli jus zaszlűzso na vász gledócs ino postűjem vász vu mojem szrci zse tak dugo cajta, da szi tak miszlim, ka vam lehko povejm. Ne vzemte gori prevecs za tesko, ka sze je z vami dnesz pripetilo: Vi szte nakanenye meli, szebé na cejli zsitek gledócs zvézati ino te zmozsen Bóg zse more znati, zakaj vam je nej dopűszto tó 32 vcsiniti ino vam je na dale obdrzsao gor szloboscsino.“ Ta sziromaska zarocsníca je dobro szpoznala, ka kak jáko je pravico meo on ino v szvojem znotresnyem sze je z nyim glihala, ár te nácsin ino delo, kak sze je nyéni zárocsnik vu vöri nevarnoszti oponásao, je sztrgalo ono vezálje, stero je brezi toga nej zglobocsíne szrcá, nego za nyihovi familij volo ino k coj rátanyi od nyéne sztráni zvézano biló. K tomi je nyéno szrcé próti Jánosi nikaj nej moglo meti, steroga vernoszt sze je tak lepó szprobala ino koga szkriven nágib je ona zse od dúgoga vrejmena máo opázila. Ali nyéna postenoszt ino nyéna zsenszka szramota nyoj je nej dopüsztíla, ka bi ona recsí szvojega resitela za dobro nihála, ali szamo i zarazmeti mogla. Ona nyemi je záto na tó, ka je on pravo, niksega odgovora nej dála ino je vsze szvoje míszli na ocso obrnóla, za koga sze je znóvics sztarati zacsnola. János jo je tróstao z véksov szrcsnosztjov, kak bi csíno, csi bi sze ona za Fliszara sztarala. Tak je preteklo eden dúgi, zsmetni pár vör, dokécs szo na zádnye ovi drűgi szoldácje z vészi vö zacsnoli idti, z ovimi drűgimi pod lipov sze zdrűzsili ino k vkrajidenyi priprávlali. Dugo je trpelo, dokécs szo ti pijáni lüdjé vszi vküper bilí ino delali szo tákso nezgovorno lármo, od stere je Zsüzsika nepomenkajócs trpetala. János je pa szvojo rokó okoli nyénoga pojásza djáo ino je pravo: „Bojte denok radi, ár zdaj zse idti zacsnejo ino naszkori mo zse celó zagvüsani od nyi.“ Ti szoldácje szo i zaisztino idti zacsnoli ino je csüti biló dobro, kak szo odhájali. János je glédao szkrivomá za nyimi ino je csakao escse eden cajt, kak sze je zse zagvüsao, da niti ednoga neprijátela nega vecs na blűzi. Te je pravo on obprvim na glász k Zsüzsiki: „Oni szo v kraj odisli, záto z veszélim tálom lehko gorsztánete ino sze od méne domó dáte szprevoditi.“ „Hvála bodi Bogi!“ je právila ona ino je stela gorisztánoti, nego od dúgoga lezsánya ino od te sztrasne szrahote, stero je vöpresztánoti mogla, szo nyoj nyéne kotrige tak kak trde bilé. János sze nagno doli k nyoj, naj nyoj pomága, ali pri etoj príliki je prislo nyegovo líce tak blűzi k nyénomi, da jo je od veszélja, v sterom je on bio, szrcsno küsno. „Ne zamerite mi, Zsüzsika,“ pravo nyoj je on. „Tó je ta jedína hvála, stero jasz od vász zselejm.“ Zsüzsika je kak ogeny erdécsa grátala, právila je nej nikaj, nego gor sze je oprávila na nyegovo rokó, sztánola je celó gori íno sla je z nyim, steri jo je za rokó drzsao, prejk po zsiti. Kak szta pá na pejsko pót k ogradmi prisla, vidla szta, ka je je Balázsovo tejlo zse vkrajszprávleno biló, ali zemla je escse od krví vsze erdécsa bíla. Zsüzsika sze je sztroszila od nyé ino je obínola szvojega pelácsa z ednov sztrahotov, stero bi i za zahválnoszt ino dobróto tüdi lehko drzsali. On sze je jáko sztrszno 33 na tó, da sze je prvlé tak prevecs nazájdrzsála od nyega. „Ó János,“ je právila ona, „csi tebé ne bi biló!“ Te sze je pascsila ona v díljek po ogradi vu hizso ino lezsála je v nistemi minótaj v nárocsaj szvojega ocsé. Te sztári Borovnyák szo meli celó inacsise vövidenye kak prvlé. Oni szo bilí obprvim v szvojem zsítki kak vküpvdárjeni. K toj szmrtnoj sztrahoti, stero szo za szvoje cséri volo vöpresztáti mogli, je escse ona za hizse volo k coj prisla. Vsze szo nyim porobili, toga gizdávoga csloveka na tejli sálili, ino nyim hizso i skednye gorvuzsgati steli. Ali János szi je po isztini premislávao. Te bogáte gosztüvanszke jejsztvini, k sterim szo, szi robleníki doliszposzeli, szo hizso obránile, stero szo ovacsi grdo zadoszta vküpzmlátili. Nego vsze jávkanye je pozábleno biló, kak szo zse ocsa szvoje jedíno dejte nevrazseno vu nárocsaj drzsali ino kak nyim je János escse i to napunyeno lederno turbico rávonics tak nevrazseno prejk dáo, je nyim je pá prisao te sztári, navajeni szmehláj v nyihove blejda líca. Zsüzsika je pripovedávala nyim, kak je obranyena bíla ino Borovnyák szo trószili tomi kovacskomi deticsi szrcsno ino med veszélja szkuzami rokó. Tüdi Flíszar je nazócsi bio, ali pűszto szi je celó doli peróti. Z velkov nevoljóv od szmrti reseni, je celó vküpszkucseni ino na csiszto vöporobleni bio. Kak je záto nyegova zarocsnica pá nazáj prisla, od nyénoga batrivnoga reseníka pripelana, bíla nyemi je miszeo od szvoje bojazlívoszti na grívo mantro. Kak bi záto za ocsom Zsüzsiko on tüdi obínoti steo, potégnola sze je ona z ednim lehkim sztopájom mrzlo od nyega nazáj ino je nidti pogléd nej vrgla na nyega, nego szi je gúcsala szamo z szvojim ocsom i Jánosom. Te sze je potégno Flíszar vö z hizse ino sze je povrno jocsécs ino celó brezi vszega trósta k szvojim sztarisom nazáj. Nego i János je vzéo tüdi na szkori szlovó, naj bi v kovacsnico pogledno. Tü je najsao on toga sztároga májsztra ino nyihovo zseno Barbáro rávnics tak, kak je nyidva odsztavo. Nyihova mála, sziromaska hizsica je te robleníke nej k szebi vábíla, kí szo szamo v bogáte kmétszke hizse vdarili notri. Vcsaszi na drűgo jütro szo prisli te sztári Borovnyák v kovacsnico, naj bi Jánosi edno prgíscso zláta dáli. Oni szo sze steli, csi rávnics ji je Zsüzsika v tom deli stela dolzgúcsati, od szvoje dúzsnoszti próti tomi kovacskomi deticsi z ednov fájnov sumov pejnez vöresiti ino z etim vescsanyom pokázati, ka szo rávnics nej tak po vszem vszega vöztepeni, kak szo szi tó nisterni nyihovi nevoscsenícje zse pogucsávali. Nego János ji je na sztrán zváo ino ji je proszo jáko i sztálno z nyihovoga nakanenya odsztópiti, Próti nyegovomi postenyi je, ka bi szi za eden szmrtni vdárec plácsati dáo. Kak sziromaski hlá- 34 pec dobro szpozna szrcsnoszt toga bogátoga kmeta ino sze nescse próti nyim z szvojim sziromastvom gízditi, ali on proszi nyi, eden bógsi nácsin i príliko, csi ga zse oblónati scséjo, pocsakati. Borovnyák szo múvili ino sze csemeríli edno malo, ali previdli szo itak ka kak te detics, tak tüdi nyihova csér, stera nyim je domá k tomi glihnoga právila, szkoro pravico máta íno szo szi gorzadrzsali, szvoj dúg szpunili, csi de ji János proszo ali potrejben na nyega. Csakali szo vu vészi, ka bi to razpláseno gosztüvanye nazáj obdrzsáno biló, ali nej sze je tó zgódilo. Flíszar, te vküpzbiti zárocsnik, je betezsen grátao ino je lezsao ino te sztári Borovnyák szo zadoszta dela meli, szvoje raztrejto hízsno dugoványe pá nazáj v réd djászti, pri sterom nyim je Zsüzsika v szvojem vszakdanésnyem gvanti kak nájbole pomágala, brezi toga ka bi szi miszlila, escse ednók szvoj zdávanszki gvant goroblecsti. Ino kak szo zse vsze vküpsztrejta okna, sztoli ino sztolci, szklejce i tanyerje dobro vöpoprávleni ali z nóvimí premenyeni, sztené ino podi na csiszto szpucani bilí, ino je ta hizsa sztároga Borovnyáka szvojo sztáro sznajzsnoszt preci nazájdobíla, szo zacsnoli oni pri ednoj priliki, kak bi szi v dobroj voli szvojo z szrebrom napucano pipo nakládali, z szvojov csérjov páli od nyénoga zarocsníka gúcsati. „Ocsa,“ je právila Zsüzsika na krátci, „Fliszara mi vecs nej trbej.“ „Jasz szam merkao tak nikaj,“ szo szi múvili te sztári. „Vüva szta sze vkraj razpotégnola. Jasz szam sze nej steo notri med vaj mejsati, ár szam drűgo delo meo za oprávlati, stero szam kak nájprvlé mogao dati vcsiniti. Nego zdaj mi pa povej, zakaj ga nescses vecs?“ Zsüzsika je odgovorila: „Vídite, ocsa, gda szva sze müva v toj zádnyoj hizsi szkrila ino te pogan Balázs je dveri gor zacsno trgati, je Fliszar nájobprvim szkóz okna szkocso, brezi ka bi na méne pogledno, csi me Balázs v róke dobí ali nej.“ „On je nej jáko batriven ino jasz ti v etom deli nemrem tó praviti, ka tí ne bi mejla pravice. Ali tó delo mi je denok jáko neprijétno. Jasz szam sze tomi tvojemi drűgomi zákoni prevecs veszelio, steri bi bógsi mogao bidti ino duzse trpeti, kak te prvi. Tvoj prvejsi mózs je mro, komaj ka szi ga vzéla ino te drűgi merjé lehko prvlé, kak bos ga mejla. Csi sze pa rávnics vö zvrácsi z szvojega betega, te pa itak, csi ga tebi vecs nej trbej, nemo gosztüvanya szlűzsili, stero ne szmi bidti Zsüzsika. Tí kak sze mi vídi neszrecso más v zákoni ino tó me zsaloszti v moji sztári dnévaj.“ „Ne zsalosztite sze nikaj, ocsa,“ je právila Zsüzsika, pogládila ji je po líci ino küsnola je nyih. „Jasz szam nej zsalosztna, nego escse veszéla, ka je tó tak prislo.“ Med tem sze je zvrácso Fliszar ino sze je dáo po szvojoj familiji pri Borovnyáki glásziti ino szkrivomá pítati, gda bi biló to gosztüvanye? Ali da je eden 35 csi rávnics lejpi, ali itak vkrajpovejdani odgovor dóbo ino je po ednom gucsi na ceszti, steroga je z Zsüzsikov on szám meo, zagvüsno znao, ka sze ona ne drzsí vecs za nyegovo zarocsníco, je k drűgomi deli prijao. Ár je on kak známo bogat bio ino velki rod meo, sze je tak zacsno kázati, kak gda bi on bio, kí je zarocsenyé z Zsüzsikov razmetao, k steromi je te i za razmeti dáo, to dúgo vöosztanenye nyegove zarocsníce z tem kovacskim deticsom je nej v rédi biló. Csi je rávnics on eden preci dobre natúre cslovik bio, oszlepnolo ga je té fárt nyegovo razzsáljeno stímanye, krivico na drűgoga potísznoti. Nego próti tomi szi je zadrzsao Zsüzsikin zárocsni prsztan ino ga je nej steo nazájdati ino szvojega od nyé nazájvzéti, gda je on naprejdáo, ka tó delo sze more escse od obedvej familij na csíszto szpraviti. On sze je vüpao, csi de Zsüzsika szvoje dobro imé v nevarnoszti vídla, sze zoszága ino ga páli rada gorivzeme. Z etim vküp szo Fliszarovi sztarisje vsze vcsínili, naj toga sztároga Borovnyáka pá k coj nagucsíjo, naj bi szvojoj cséri to razvézano gosztüvanye znóva preporácsali. Za volo té edne zvün vszega réda nevóle, kak je to roblenyé biló, sze sztári familij prijátelsztvo ne bi szmelo raztrgati. Csi sze je te zarocsnik rávnics za edno malo szlaboga vöpokázao, sze nyemi tó lehko odpüsztí za obcsinszke velke sztrahote volo, v steroj szo i drűgi, escse i Borovnyákov ocsa szamí bilí ino próti orozsnátoj vojszki je itak niscse nikaj nej mogao opraviti. Z drűge sztráni bi pa rávnics Fliszar, za nyegove mehke i mírne natúre volo kak nájbógsi mózs bio za Zsüzsiko. I koga drűgoga bi vzéla, csi Fliszara nescse meti? Ednoga tak mládoga, bogátoga ino sznájzsnoga csloveka tak na lejci ne de mogla nájdti, nájmenye pa tü v vészi. Csi sze pa vö z vészi ozseni, te sze od szvojega sztáróga ocso razlócsiti more, ka nyim tüdi ne de jáko po vóli. Zadoszta je, ka szo nagucsávali toga sztároga Borovnyáka na vszefelé fórmo ino iszkali szo ji kre nyihove szlabe sztráni zgrabiti, tak ka oni zse popüscsávati zacsnoli ino szo szvojoj cséri to gosztüvanye z Fliszarom vu bógsem táli naprejdávati ino preporácsati zacsnoli. Kak je Zsüzsika várala, ka szvojega ocso po niksem táli, kaj stécs nyim právi, nemre nagúcsati ino ka oni vszigdár na tó nyihovo zselo, ka naj Fliszari odpüsztí ino ga itak za mozsá naj vzeme, nazájprídejo, sze je ednók na hitroma vküpszprávila ino je sla próti ednomi vécsari v kovacsnico. Te sztári májszter szo sze jáko zacsüdivali, gda je ta mláda zsenszka notri v nyihovo delavnico sztópila ino ta erdécsa ognyena szvetloszt sze na nyéni gombaj na réklini nazájlescsíla. Naj nyoj postenyé szkázsejo, szo nyoj nakanili eden sztolec za szedenye ponüditi, szamo ka je 36 szamo eden máli, z vogelnátim práhom csaren sztolcsek bio tam ino tüdi i Zsüzsika nyim je prijazno zahválila, med sterim je právila, ka ona nisterne recsí zselej z nyihovim deticsom gúcsati. Te sztári szo sze zdignoli vcsaszi, nyó z nyim szamo nihávsi ino odisli szo prejk v szvojo hizso. Kak je te Zsüzsika z Jánosom száma bíla, právila je ona k nyemi: „Jasz te zse pá morem za nikaj prosziti, János, z sterim mi edno velko dobróto vcsinís.“ „Ví vsze lehko od méne zselejte, ka jasz doprineszli morem. Tó znáte ví, Zsüzsika.“ „Tí sze zse lehko od drűgi lűdi csüo, ka jasz nescsem vecs Fliszara. On me pa nescse niháti ino zadrzsao szi je moj zárocsni prsztan. Mí szmo onoga od nyega nazáj steli meti ino znóvics nazáj dáli prosziti, ali on ga nescse vödati. Moj ocsa szo szlabi ino predobri v tom poszli ino me szamó nihájo. Jasz pa nemrem ino nescsem duzse tó trpeti ka bi eden moski, steromi jasz vecs nikaj nescsem bidti, eden prsztan od méne na szvojoj róki noszo. Ino ne mam pravice?“ „Vszegavejcs da pravico máte.“ „No, tak, csi mi tí pravico dás, János, te mi i tüdi pomágaj. Tí szi moski za tó, steri od toga Fliszara te prsztan nazájszprejsas, tí i niscse drűgi. Scsés tó probati?“ „Zakaj nej, Zsüzsika? Znáte ví ka, müva to delo i vcsaszi szpuniva. Osztanite do tecsasz eti, dokécs jasz nazájprídem, jasz idem vcsaszi Fliszara iszkat." „Tak vzemi tüdi té prsztan z zsebov, steroga jasz od Fliszara mám ino ga mejni vö z onim, steroga jasz nazáj scsém meti.“ On ga je k szebi vzéo ino je povrgao kovacsnico, kak je bio, z ledernim sörcom ino z tim velkim hamrom vu róki. Zsüzsika je prijazno glédala za nyim ino szejla szi je na te máli sztolcsek, naj bi csákala, dokécs on nazájpríde. Te sztári kovács szo páli notripisli, csüdivajócsi ino bi radi znali, ka je ona z nyihovim deticsom za delo mejla, nego szo sze popascsili itak, naj szi z nyóv od kaj drűgoga gucsíjo. Da je zse keszno biló, je nej najsao János toga Fliszara domá, nego je zvedo, ka je on v krcsmi pri szvoji pajdásaj. János je do eti máo za volo sziromastva ino sparanya to krcsmo escse nej vecs goripoiszkao ino je napoznáni bio tam. Kak je záto on dveri gorodpro, henyala je na ednók lárma tam bodócsi, ár te nedovejden gószt, to sztrasno tejlo z tim velkim hamrom je vsze vküper vréd v sztrahoto posztavilo. Posteno poklonécsi je János vecsér zselo, ali posztavo sze je celo k sztoli, Fliszari rávnics naszpróti, djáo nyemi je nyegov prsztan tá ino je pravo: „Tü vam poslejo Zsüzsika vas prsztan ino vam dájo praviti, ka bi ví nyihovoga nazájposzlali, steroga na prszti máte.“ 37 „Ali kákso brigo más tí z tem?“ je pítao Fliszar gorzdrznyeni, ali z ednov potjóv tüdi zoszágani, med kem sze je na szvoje pajdáse zgledávao, csi do nyemi zaisztino pomágali. „Zsüzsika me poslejo, tó vam zadoszta more bidti.“ „Jasz szi zse premíszlim tó, ino szi z mojimi sztarismi i pajdásmi pogucsim.“ „Za csakati ne mam povejdano ino tüdi i cajta nej za tó. Scsés sze dati te prsztan ali nej?“ Kak ga je János tó pítao, je vdaro z hamrom tak po sztoli, ka szo vszi glazsi ino kupice plészale ino ti na blűzi szedécsi gószti gorszposzkákali ino sze szposztraseni nazájvlekli. Oni drűgi na drűgom kráji sztola szedécsi szo nagucsávali Fliszara, steri od strahovitnoga pogléda toga kovacskoga deticsa vsze trdi, je vszo szvojo batrivnoszt na cejloma zgűbo ino szi je od szvojega póleg nyega szedécsega te prsztan z prszta doli dáo potégnoti, na szamo toga sztrasnoga csloveka odprávi. János je vzéo te prsztan, gószton je lehko nócs zselo ino odisao je tam odnet. Kak je on v kovacsnico prisao, je szedejla Zsüzsika escse itak tam, gucsécsa szi z nyegovim májsztrom. On nyoj je szkrivomá pokázao te prsztan, steroga je ona pri ognyi taki za szvojega szpoznala ino nyemi je zahválila z ednim poglédom, steri je telko dobróte vöovado, kelko je on escse nigdár nej vpazo na nyoj. Ona je szlovó vzéla od sztároga kovácsa ino kázala je tomi deticsi, naj na pár minót z nyóv ide. Vünej nyoj je prekdáo on te prsztan ino povedao nyoj je na krátci, kak je te prsztan od Fliszara nazájdóbo. Ona je pa právila: „Tó szi tí páli tak dobro napravo, János, ka nidti ne vejm, kak bi ti zahváliti mogla.“ „Ali jasz znám, Zsüzsika, csi mi dopüsztíte, ka vam povejm. — Dajte meni vas prsztan.“ „Za isztino, tí pravico más, János. Tí szi te nájbógsi prijáteo, steroga jasz mám na szvejti. Ino zakaj ne bi tebi dála te prsztan, tebi, od koga znám, da szi ga tí od nikoga vecs ne bos dáo vkrajvzéti.“ Ona nyemi je potísznola prsztan gori na prszt, obínola ga je ino küsnola. Te je pa na hitroma právila lehko nócs ino je megnola v kmici. János je só z velkim veszéjom nazáj v kovacsnico ino je kováo z táksov mocsjóv, ka szo májszter za nyegovo rokó sztepszti moglí, naj ga opomenéjo, ka je zse konec deli ino ka naj k vecsérji ide. Na drűgi dén pred poldnévom je k sztáromi Bórovnyáki vecs vértov prislo. Fliszarov ocsa ino drűgi z nyimi v rodi podócsi szo sze posztavili notri v hizso ino szo i rítara one vészi z szebov vzéli naj bi od vcserásnye zgodbe v krcsmi dopovedanya od nyi znali. Sztári szo escse od nikoj nikaj nej znali ino sze dáli szvojo csér zvati, naj bi jo vöopítali. 38 Zsüzsika je z velkov batrivnosztjov sztópila na szredíno med tozsce nyéne ino je poszvedocsila na prósztoma, kak nyoj je János pravo, da je on te prsztan v nyénom iméní nazájproszo. Ocsa nyéni szo sze jáko razdreszelíli, ka je ona Jánosa na kaj táksega prvo proszila, kak bi nyí za toga volo kaj pítala ino krejgali szo sze z nyóv v prvi csemeráj, kak szo pa zse te ti drűgi na nyó sli ino szo nyoj tó na ócsi metali, zmiszlili szo sze, ka je denok nyihova csí, sztópili szo záto, naj jo bránijo pred nyó ino szo nej dopüsztili, ka bi jo ovi drügi ogrizávali. Edna rejcs na právila to drűgo ino gúcs je preci z velkim glászom zacsno idti. „Na zádnye moja csí itak szvojo szlobodno volo more meti,“ szo pravili Borovnyák, „ino ví nemate jusa notrigúcsati, ona lehko dela ali csiní, kak sze nyoj vídi.“ Te rítar szo nyim isztino dáli ino szo iszkali, naj Fliszarovoga ocso pomiríjo. Oni szo tű na dvá kraja steli dobri bidti, ár szo szi szkrivomá nikaj nej tak jáko zseleli, kak csi z té zsenítvi nikaj ne bi biló, ár szo sze v tom vüpali, szvojo lasztivno csér z Fliszarom zarocsiti, csi Zsüzsika prvo celó ino zagvüsno vkrajsztópi od nyega. Kak eden cslovik, steri vszej pravico more szpoznati, szo potrdili záto Borovnyákov gucs, ka Zsüzsika szvojo szlobodno volo má, ali próti Fliszarovoj familiji szo tüdi nej prevecs doszta gúcsali, náj i z nyimi v dobrom prijátelsztvi osztánejo, iszkali szo záto te stükajócse vu méri na ráznoszpraviti. Ti celó vküpszposzvajeni tozsci szo zdaj vsze szvoje csemére na toga szirmaskoga kovacskoga deticsa szpűsztili vö ino szo pítali, kak sze je té sze prignáni sztranszki decsko szamo podsztópiti vüpao, na cejlo puno hizso bodócsi sze sztojécsi gosztóv vdariti notri. „Csi je moja csér,“ szo odgóvorili Borovnyák, „tó na Jánosa zavüpala, kak ona száma právi, te je on nej tak lagoje delo vcsíno, kak szi vi míszlite. Moja csér je zse vecskrát te prsztan nazájproszila. Zakaj szte nyoj ga nej nazájdáli? Krivico ví máte.“ Fliszarov ocsa, steri ne bi radi v krivici osztali, szo pravili zdaj: „Csi bi tí, Borovnyák, tó po vszem vszega tak steo meti ino bi te prsztan szám nazájproszo, tak bi ti ga i vszegavejcs v róke dáli ino táksega ednoga posziszilnoga ino zamerjenoga notrimejsanya, ki toga sztrasno dúgoga ficka z nyegovim hamrom bi nam ne bi trbelo.“ „Ja,“ szo pravili i ti drűgi, „malo sze ne sika tó i za vaso csér, ka je ednoga táksega poszlaníka zgonilá tá.“ „Ohó,“ szo szkrícsali Borovnyák,“ János je nej tak lagoji, kak ga vi drzsíte. On je eden celó vrli decsko, na steroga niscse nikaj lagojega nemre praviti, prószti ino posteni i meni szamomi je zse telko velke dobróte vcsino, da ne bi posteni mózs bío, csi bi tó dopűszto, ka bi ga pred menov ogrizávali. On je mo- 39 joj cséri zsivlenye i postenoszt obvarvao, gda je Fliszar trepetajócs pobegno. Po etom ga je te Fliszar escse i namazati ino mojo csér z nyim v gucs posztaviti steo. Ino itak je János tak povolen bio, da je niksi senk nej steo gorivzéti i sze je ogíbao moje hizse. Ki tak csini, on je nej lagoji cslovik ino zaisztino, csi bi on mojo csér meti steo, bi nyemi jo rájsi dáo, kak Fliszari.“ Te velki szmeh, steri nyim je odgóvoro, je návcso i nyi, ka szo v gucsi predoszta povedali. Csemerni na szami szébe szo vdarili po podi z nogóv ino szo pravili: „Ino itak je isztina.“ Te rítar szo páli pomiravajócsi sztópili med nyé ino szo pravili, ka bi tó denok bozsno delo biló, csi bi sze ti nájbogatejsi ino nájprvejsi vu obcsini za toga tühinszkoga decsko volo tak prevecs szvajüvali. Lehko bi záto, csi zse ednók Borovnyák ino Zsüzsika nikak nescseta, tó zsenítev tá niháli ino póleg toga itak dobri prijátelje osztanoli. Borovnyák szo privolili k tomi: „Po mojoj vóli je, csi ví prevídi, ka szte mojoj cséri zse zadoszta vcsinili ino je tüdi po mojoj vóli, csi mí v pridócsem vrejmeni kak do széga máo dobri priátelje ino szószídje osztánemo. Nego z zsenitvi z Fliszarom ne de nikaj. Tó je zdaj vö ino vkraj. Jasz szam potrplenye meo z nyim ino kre nyega szam gúcsao, vecs kak sze je mojoj cséri vidlo. Nego od dnesz máo mi ga nej trbej vecs.“ Fliszarov ocsa, steri szo od mladoszti máo Borovnyáka kak za nájvise stimali ino szo to zarocsenyé z nyihovov cserjóv za nájvékso szrecso szvojega sziná meli, szo sze zacsnoli szkuziti. Borovnyák szo ji za roko prijali ino pravili szo: „Za tvojo volo szam vsze vcsino, ka szam li mogao. Vszigdár szam ti vsze dobro vóscso ino za tvojo volo szam i falinge tvojega sziná nej steo viditi. Jasz záto tvoj prijáteo osztánem do konca dni ino v tom sze z tejm bole lehko zagvüsno, csi tvoj szin vöosztáne z med náj.“ Ovi drűgi z nyimi v ródi bodócsi szo sepetali tomi szkuzécsemi ocsi vu vüha, naj bi tomi gizdávomi Borovnyáki vecs kurázse kázali, ali te rítar szo je páli hapili vtisati ino szo pripelali Fliszarovoga ocso z nyihovov zsalosztjov vréd szrecsno vö nad dveri, na stero szo te ovi drűgi tüdi sepetajócsi i ogrizavajócsi za nyima sli. Kak szo zse vszi odisli, je Zsüzsika z veszélim szmehom óbílno szvojega ocso ino nyim je zahválila, ka szo jo na szlednye itak od Fliszara odszlobódili. „Jasz bi sze szrditi mogao na tébe.“ pravili szo oni, „ár szi tí to delo z prsztanom vcsinila, brezi ka bi mené za toga volo kaj opítala, ali jasz ti v tom pravico morem dati. Dobro je, ka je to delo zse ednók itak dokoncsano. Vüva bi eden lagoji zákon mela, tí pa te Fliszar ino nevola bi escse szamo szledi prisla med váj.“ 40 „Ó ocsa,“ je zacsnola Zsüzsika páli gúcsati, „ví szte tak dobri ino csedni, kak niscse nej vecs vu vészi. Záto mi dajte vas tanács, csi naj ledicsna osztánem ali naj páli mozsá vzemem?“ „Mozsá vzemes, moje dejte,“ szo pravli Borovnyák ino szo sze ednoga máloga szmehlája nej mogli zadrzsati. „Ino mi zaisztino Jánosa dáte, kak szte tó ví prvlé pravili?“ Te sztári szo sze sztepli ino szo jo osztro poglednoli. Ali ona je szvoj pogléd nej dolivrgla pred nyimi, nego je právila: „Ocsa, jasz vam záto zdaj zse itak ovádim, ka jasz rada mám Jánosa ino on tüdi mené ino te prsztan, steroga je on Fliszari vkrajvzéo, toga szam nyemi dopüsztila, naj szi ga zadrzsi, ár jasz znám, ka zvüna vász, drági moj ocsa, niksega bógsega prijátela ne mam na szvejti, kak nyega.“ Ocsa szo sze na malo za vlovlenoga vidili, ino ár szo tó nej steli, szo csemerni zacsnoli bidti. Gori szo sztanoli ino szo pravili z kmicsnim lícom: „Zdaj mi ne pravi nikaj vecs! Scsés me celó nóroga napraviti? Jeli szam nej zse zadoszta? Idi mi z ocsi!“ Ona je proszécsa sztopila k coj k nyim ino ji je prijazno stela nagucsávati, ali oni szo jo vkrajporinoli od szébe ino nyoj zapovedali, naj ide vö z hizse. Oni szo dobro edno vöro szami osztanoli ino szo szi premislávali. Te szo zapovedali, nyihova mála kocsíja zaprécsti, na szébe szo szi obeszili szvojo málo lederno turbico, napunili szo szi zsakeo, vzéli szo szi velki kapút z zsebov ino odpelali szo sze, kak szo escse szvojoj jocsécsoj cséri pred dverami szamo na krátci ino grobjánszko pravili, ka komaj za stiri ali za pét dní pridejo nazáj, ona naj do tecsasz na hizso dobro szkrb má. Kak szo sze pa té vu vészi na drűgo pót obrnoli, posztanoli szo pred kovacsnicov ino szo zváli deticsa vö odnet. „János,“ pravili szo nyemi, „jasz sze pelam gori v goricsko, krave küpivat. Csi más kaj tvojoj materi odposzlati, te mi eszi daj, ali hitro.“ János ji je proszo, szamo eden pár minót pocsakatí, píszao je nisterne rende szvojoj materi ino djáo nyim je ti malo pejnez k piszmi k coj, stere je za nyi páli prisparao. Na piszmo je atresz szvoje materé dobro gor napíszao, zahválo je tomi vérti nyihovo dobróto ino zselo nyim je szrecsno pót. János je celó do poldnéva preci doszta dela meo, nego po obedi, prvlé kak bi páli delati zacsno, je só k Borovnyákovim, naj Zsüzsiko poglédne. On jo je za nikelko blejdo i razjókano najsao ino jo je nej mogao za zrok nyéne zsaloszti pítati, ár je hlapica escse itak v hizsi bila, i poszódo vörámala. Nego Zsüzsika je kimala nyemi ino je sla z nyim vu ograd vö, gde szta szi nyidva na ednoj máloj sztolici brezi poszlűsanya lehko gú- 41 csala. Gda sze je ona zse okóli zglédnola ino zagvüsala, da nikoga drűgoga tam nega vecs, obinola je szvojega lüblenika, ali zaszkuzila sze je i med etim ino je právila nyemi, ka szo nyéni ocsa, gda nyim je szvojo lübézen ovádila vö, jáko csemerni grátali ino szo sze taki z dómi odpelali, ona ne vej, ka kama, brezi toga ka bi kak inda lejpi szlobód vzéli od nyé. „Bodi mirovna, Zsüzsika,“ je odgóvoro on nyoj, „ino ne jócsi sze. To delo je nej tak lagoje, kak szi ti miszlis od toga, ár csi szo tvoj ocsa, jasz ne vejm za káksega zroka volo, tebi nej povedali, ka kama do sze pelali, te szo denok meni pravili.“ „Tebi?“ je pitala Zsüzsika celo zalesznyena. „Zagvüsno. Oni szo henyali pred nasov kovacsnicov, pravili szo mi, ka sze gori v goricsko pelajo, krave küpivat ino szo vzéli edno piszmo za mojo mater z szebov.“ „Ali Bóg moj, oni szo nidti edne rejcsi nej gúcsali od toga, ka bi krave küpivali. Z kravami je nej nikaj, János, tó celó i nacsi more bidti. Csi bi tak biló, kak sze jasz vüpam, bi lehko jasz mrla od radoszti. Ne miszlis i ti tüdi, János, ka szo oni za tébe volo, za tebov scséjo v goricskom pítati, prvlé kak bi te za szvojega zeta vzéli?“ „Oni szo celó prijazno gúcsali z menov ino csi je tó taki po tom biló, kak szi nyim ti právila, ka me rada más ino ka szi meni dála tvoj prsztan, tó je te itak edno dobro znaménye, steromi sze ti veszeliti mores ino nej zsalosztna i túzsna bidti.“ „Isztino más, János. Jasz szam nóra bila. Ino tó ti escse tüdi morem povedati, ka dnesz v gojdno, gda szo te ovi drűgi ogrizávali, szo te moj ocsa mocsno zagovárjali ino pred vszem lüdsztvom pravili, csi bi me ti za zseno steo meti, bi me tebi rájsi dáli, kak Fliszari.“ „Tó je doszta ino tó me bole veszeli, kak bi povedati mogao. Te szo záto nej tak jáko csemerni mogli bidti, kak szo sze z tebov za mojo volo krejgali.“ „Jasz sze itak escse edno malo bojim od nyi ino ne vejm, ka do delali, csi domó pridejo.“ „No, oni nikaj lagojega ne do v goricskom od méne csüli, zvün toga ka szam jasz sziromaski lűdí dejte ino tó, tak stimam, mi za prevecs doszta ne vzemejo gor. Tüdi i ono lehko znájo dobro, kak ti, ka szam jasz nej na nyihove pejneze glédao, nego na ópak, nyihovi pejnezi szo me nájbole nazájdrzsali, ka szam sze z mojov lübéznosztjov nej trücao k tebi ino me escse zdaj boli szrcé kak te, gda szam te ob prvim pri sztüdenci vido ino z zsalosztnim tálom csüo, ka szi ti bogáta ino bi rájsi bio, csi bi ti sziromaskoga sztána bila. Právim ti, escse szam i dnesz zsaloszten za toga volo, ár csí tvoj ocsa, stero záto ne verjem, ne bi privolili, ka bi me za zeta vzéli, ár szvoje bogásztvo ednomi sziromaskomi hlápci ne bi steli vóscsiti, te, Zsüzsika, tebé záto itak ne odsztávim, nego, da szi sze z menov zse zarócsila, sze 42 vüpam v tebi, da tí z menov v sziromaski sztán sztópis ino bos sze od moji rók dela sparavno, ali posteno hrániti i szkrbeti dála.“ „Ja, János,“ je odgovorila Zsüzsika ino nyemi je tá dála szvojo rokó. „V szvétom píszmi je zapíszano: Mózs zapüszti szvojega ocso ino mater ino bode sze za szvojo zseno szkrbo. Ali tó sze priprávi tüdi i na zsenszko ino tak bom csiníli i jasz, csi te moj ocsa ne bi steli gorivzéti ino vído bos te ti, kak te jáko jasz lűbim.“ „Ali, Zsüzsika, jasz te záto zse denok morem pítati, kak je itak tvoja lübézen próti meni, od stere szam cejlo leto nikaj nej znao, tak na ednók zdaj v jeszén nasztánola? Ár jasz szamo od vcserásnyega dnéva máo znám tó, ka me rada más.“ „Drági moj János, te rájsi lüblénoga Bogá pitaj. Jasz szam nej za tebov stela hoditi, ár bi tó delo za neposteno ino za nejdobro mogla drzsati. Jasz szam sze prisziljávala, naj ti vszigdár menje lübavi vidis na meni, kak szam jasz száma tó csűtila. Ogibala szam sze, naj te kak nájmenye vidim ino szam szi nidti miszliti nej stela na tébe. Nego te dober Bóg je inacsi zravnao. On je vsze tak odrédo, da szi ti te vszigdár póleg mogao bidti, csi mi je vecs niscse nej mogao pomágati ino da szam ti zse telko hvále dúzsna, ka ti, csi zse z zevszim mojim imetkom tvoja grátam, itak ne bom mogla nazájplácsati. Ino tak prevecs prószte pámeti szam tüdi nej, ka ne bi lehko previdila, ka na kelko bógsi szi ti, kak ovi drügi mladénci ino kak gizdáva szam lehko na tébe.“ „Szamo me ne napravi za gizdávoga, lejpa Zsüzsika ino ne prisziljávaj me, ka bi te lejpe gucse mogao drzsati, stero bi mi jako neópacsno sztaló. Ár jasz doszta vecs csűtim tvojo lepoto ino dobróto tvoji lejpi ócsi, kak bi ti tó vöpovedati ino vu isztinszke recsi vöposztaviti mogao.“ „Te bom pa z tvoji vűszt cstejla tó doli,“ je právila Zsüzsika, obinola ga je z veszélim tálom v szvoje nárocsa ino küsüvala ga je z veszélim szrcom. „Ali bodi pazlíva,“ je pravo János. „Dokécs tvoj ocsa nazáj ne pridejo ino ne privolijo, ka me kak tvojega zarocsnika lehko v nyihovom ogradi gorprimes, szo tvoji kűsi meni escse prepovejdana dobróta. Müva ne szmejva ocso v zsaloszt szpraviti.“ „Niháj nama za dobro, János. Niscse naj ne vidi ino tak dugo nazájdrzsána lübézen tűdi scsé szvojo pravico meti. Tó je to prvokrát ino nama more dopüscseno bidti. Ovacsi pa, dokécs ocsa nazájpridejo, te nisterne dnéve nikoma neva gucsa dávala na jezik, poterplivo va csakala ino vszáki pri szvojem deli osztáneva.“ Onyeva szta zdaj zse z punov radosztjov vu szrci sla narázno ino Zsüzsika, stera je pred etim tak zsalosztna bila, je od széga máo dén za dnévom tak veszélo popejvala, da szo sze hlápci i hlapice csüdivale nad 48 nyóv. Doszta je biló i gucsa vu vészi ober vszega toga nenávadnoga dela, stero je v Borovnyákovoj hizsi naprejprislo ino te gucs je nej bio vszigdár dobrovolen. Nego ritar szo preci glédali za tó, naj te lagoje gucse vtolijo ino za neprijátela vöszkricsanomi Jánosi pravico dájo. Nájbole szo pa ti mládi lüdjé sztanoli próti Jánosi, ali da szo nyegovo mócs ino odlocsenoszt poznali, szo nej vüpali, ka bi sze v nyega szmeli ino da szo nej vüpali, szramotili szo sze na zádnye, ka bi szkrivomá kaj lagojega gúcsali na nyega ino pri méri szo niháli to delo. Ali mati Barbála szo nej mogli podneszti, ka szvojega dúgoga deticsa za zlátoga prsztana volo, steroga je on na prszti noszo, ne bi kaj strajfali. Oni szo to toti z dobróte csiníli, ár szo zse ga radi meli pri hizsi ino szo pravili: „Pri tebi niksoj zsenszki ne de lagoje, ali csi bos zse meo stero ino ona de celó zadovolna z tebov, János, te nepozábi, ka bi nyoj pravo, ka szam jasz bila ona, stera szam te tak dobro navcsila.“ „Isztina máte, májsztrojca,“ je odgóvoro János szmejajócsi sze ino nyim je sztrószo nyihovo rokó „Jasz szam sze doszta návcso od vász, ka bom dobro lehko pri hizsi nücao. Ali tak dalecs szam escse nej, ino vasz dnesz escse zaisztino nemrem na gosztüvanye pozvati, vszega vejcs vasz pa pozovém, csi zse na tó pride, kak mi i vi tüdi vszeli dobro zselejte. Te sztári Borovnyák szo sze v dobroj vóli pelali gori v goricsko, vszigdár vise med bregé, gde szo potocje vszeli bole vküpsztisnyeni ino dalecs odszpodi v dóli tecséjo ino z kejm szo visísi ti bregóvje, z tejm csisztejso vodó májo v szebi potocje tak, ka sze te nájménse ribice vidijo plavajócse v nyih. Bregóvje sze zdigávajo zse vu velko viszino, odszpodi napunyeni z drevjom i goricami, na vrhé z velkimi logmí. Tü i tam je na nágloma vkrajvtrgnyeni steri brejg ino szamo vríhi boróv i drügoga mocsnoga drevja kázse, ka kak velka graba more tam bidti. Vsze povszédi szo hizse okóli po bregáj, bogatejsi vértov zidíne, prosztejsi lűdi hrambe tak, da edne-edne vészi hizse sze na vecs bregóv tá raztorjene vídijo. Te bogáti vért z dolinszkoga szo sze veszelili toj z drevjom tak blagoszlovlenoj, zdravoj krajíni ino szo szi gordjáli, naj z nyihovoga gucsa, z sterim szo domá szlovó vzéli, isztino vcsiníjo ino tüdi i eden pár trdi goricski kráv küpijo. Ali nyihova prva szkrb je bíla, kak je tó nyihova csér i dobro míszlila, naj od sztanyá ino prvesnyega oponásanya Jánosovoga szi naj zagvüsnoszt szprávijo. Oni szo vzéli záto szvojo pót rávnics notri v ono vész, v steroj szo sztára Margejta, Jánosova sztára mati, prebivali, henyali szo v krcsmi one vészi, ino pohodili szo nájobrvim dűhovnika ino rítara, od steri szo od eti rojenoga kovacskoga deticsa sztális ino oponásanye szpitávali. Pravili szo nyim 44 ino pokázali szo nyim i vö z krsztni, kníg, ka szo Jánosa ocsa eden sziromaski, nego posteni delavec bilí ino na vsze sztráni szo nyim po isztinszkom szvedocsili, ka szo ta escse zsivócsa mali edna postena zsenszka ino i te szin, kak dugo je escse domá bio, je vszigdár delaven i dobroga oponásanya decsko bio. Te sztári Borovnyák szo sze zahválili na dánom odgovori ino szo sli po tom na pót, naj matero Margejto vu nyihovoj z vészí malo na eden kraj sztojécsoj hizsici gorpoiscsejo. Ta hizsa je mála bíla, nego csíszta ino je mejla odzaja eden v dobrom rédi drzsáni máli ogradcsek. Mati, edna velka, szüha zsenszka v sziromaskom csarnom gvanti, szo rávnics pred hizsov konóple trli. Kak szo te fájn goroblecseni, sztranszki vért k nyim sztópili, nyim sze poklonili ino to z pejnezi napunyeno piszmo nyihovoga sziná nyim v róke dáli, szo sze preci zadrznoli; ár táksega drágo goroblecsanoga gószta szo zse od dúgoga vrejmena máo nej pri szebi vidili. Dol szo sztepli záto z szébe práh, na kelko szo li mogli v szili ino szo sze vözgovárjali, ka rávnics zdaj tak prásnato delo oprávlajo. Pritrücali szo ji, naj vu malo nyihovo hizso sztópijo notri, naj szi doliszédejo ino prineszli szo nyim dobro mlejko ino csaren krüh na sztó, ár kaj bógsega szo nej meli. Borovnyák szo pa celo dobro zacsnoli jeszti ino szo poprejk v dobroj vóli bilí, ár je vsze, ka szo od Jánosa csüli, nyim szrcé razveszelilo ino tüdi i tá sziromaska sztára zsenszka z nyénim postenim obrázom je tüdi po nyihovoj vóli bíla. Oni szo sze záto celó podomácsem napravili, tak kak csi bi pri szvojem hrámi bili ino proszili szo zseno, naj bi szi, ár je lejpi i tihi vecsér z nyitni na sztolico pred hizsov szeli doli, naj bi szi to lejpo krajíno poglednoti ino, malo kaditi mogli. Mati Margejta szo sze veszelili nad nyihovov domácsnosztjov, ár szo z toga tó miszlili, ka nyihov János ednoga dobroga csloveka more v nyí meti. Proszili szo ji záto, naj nyim escse vecs od nyihovoga sziná právijo, ka kelko szo z nyegovoga piszma vöprecsteti mogli ino Borovnyák szo radi vcsinili tó, da szo nyim doszta ino vssze féle pripovedávali od Jánosa, stero je to dobro sztáro zseno z veszéljom napunilo, ár je vsze v tom sztaló, da je nyihov szin zdrav ino za volo nyegove delavnoszti i postenyá ga radi májo. Na zádnye szo sze sztári Borovnyák vöovadili ino szo pravili: „Mati Margejta, nego zdaj príde escse to prvo delo. Znajte, ka sze vas szin na szkori ozseni.“ Ta zsenszka szo vküpvdarili z rokámi íno szo ji proszili puni zsele i veszélja, naj nyim denok vsze povejo, ka ka znájo. „Tak me te csűjte. Vas mocsen János je ednók, kak szo nepriátelszki szoldácje v naso vész notrivdarili, z nyihovi rók edno fájno mládo dovico rejso vö ino tó z pogibelnesztjov szvojega zsitka, gda je ednoga z ti szoldákov dolivdaro. Od etoga máo ga je ta dovica lübiti zacs- 45 nola ino bi ga za mozsá rada mejla. Vrla je ona tüdi ino bogáta k tomi, nego —“ Oni szo henyali. Ali mati Margejta szo nyim v rejcs vujsli: „Od vszega toga je nikaj nej piszao. Ali za kaj nej?“ Oni szo toga pripovedajócsega, steroga zvünesnye drzsánye szo do eti máo prevecs v postenyé drzsali, itak malo neópacsno zacsnoli pogledávati. „On vam je nikaj nej piszao ino tó je póleg isztine, ár te bogáti ocsa dovice szvoje dopüscsenyé nescsejo dati ino tam v tisztoj krajíni sze deca próti vóli nyihovi sztarisov ne zsenijo.“ „Ali zakaj nescsejo ocsa? Ah, ali kak morem tak nóro pítati! Moj János je sziromák ino tó je zadoszta velki zrok.“ „Ja, za isztino, tó je zadoszta velki zrok. Jasz vidim, ka szte ví edna szpametna zsenszka, z sterov sze dá gúcsati. Záto vam escse vecs morem povedati. Jasz szám szam on ocsa ino szam eszi prisao, naj to delo z vami oprávim ino vam dobre pejneze dám za tó, csi mi tó zsenitev razmetati pomorete.“ „Csákajte me edno malo,“ szo pravili mati Margejta ino szo sze obrnoli k szvojoj poszteli, ober ete viszécsemi kejpi razpetjá Krisztusovoga, pred sterim szo szrecsno moliti zacsnoli. Kak szo szvojo krátko molitev opravili, szo pravili vérti, pred etim kejpom vszáki dén za szvojega jedinoga sziná molijo ino te nyim vszigdár nikaj znotrejsnyega povej, csi nyemi dobro ide. Nego dnesz nyim tak právi nyihovo szrcé, ka sze na nyih, na toga sztraszkoga, lehko zavüpajo ino csiníjo póleg nyihove vóle, ár oni dobro nakánijo. Te je sztópilo tomi trdomi sztáromi vérti eden pár szkúz v ocsi ino szo pravili: Ví szte me doldóbili!“ Za tejm szo príjali mater Margejto za rokó ino szo pravili na dale; „Szamo nikaj szkrivnoga nej vecs! Jasz szam nej za toga volo prisao eszi, da bi mater na kaj táksega nagucsávao, ka bi próti natúri biló, nego doszta bole scsém materno dopüscsenyé meti k toj zsenítvi, stero i jasz kak ocsa za dobro nájdem.“ Mati Margejta szo nyihovo rokó mocsno drzsali v szvojoj ino szo ji escse mocsnejse glédali v ocsí: „Ja, ví nemate niksega spájsza z menov, sztárov zsenov ino ka ví právite, je isztina. Tó vam naj Bóg plácsa, ví szte eden dober poszelník.“ „Tak csűjte me dale, mati. Jasz sze písem Borovnyák ino moja csér sze zové Zsüzsika. Müva sze veszelíva obádvá, vasega sziná v naso hizso gorvzéti ino zselejva, naj ví na gosztüvanye prídete. Jasz prvlé ne bom od etec vkrajsó, dokécs mi ne obecsate, ka te z menov potüvali ino nase decé szrecso szamí z szvojimi ocsmí vidili. Jasz vam cajt dám do vütro gojdne, naj sze na pót priprávite. Vütro va sze te, csi vam je tak po vóli, vküper pelala.“ Mati szo sze jókali od veszélja. Ó, kak szte vrli ví,“ szo pravili. „Szójo escse tak dobri lüdjé na szvejti?“ 46 „Ví nedte szamo na pohód sli z menov, nego celo pri meni osztánete. Vu mojoj velkoj hrámbi ví vsze nájdete, ka te nücali ino te lehko mojoj cséri v nyénom nóvom vérsztvi na pomócs. Tak te szvoje sztáre dní pri vasem színi lehko szpunyávate. Tó je edno csedno ponüdenye, stero ví nemrete zavrcsti.“ „Jasz idem z vami z szrcá rada ino zahválim vam jezerokrát.“ „Tak szi szamo to nájpotrebnejso ópravo vzemite z szebov. Jasz bom escse z rítarom mogao gúcsati, ka sze naj za vaso hizso szkrbí. K tomi escse morem eden pár kráv kűpiti, kak szam mojim dományim tó pravo. Ovacsi do sze szmejáli z méne, csi te krave ne kűpim. Nego té nam eden hlápec za nami prizsené ino i vsze ono vase delo, kelko szi ví zadrzsati ino z szebov vzéti scséte. Tó szi dnesz záto vsze vküper szpravite, poszlűhnite me, mati Margejta, da vsze vütro v gojdno naj v dobro rédi bode, ár szam jasz cslovik kak vöra.“ Oni szo steli odídti, ali posztanoli szo escse edno malo ino szo pítali: „Szte ví escse lehko komi kaj dúzsni, steri bi za lagoje vzéo, csi te eti odnet sli? Jasz rad vsze vöplácsam za vász ino vam na csíszto szklenem racsún.“ „Nej,“ odgovorili szo zsenszka. „Jasz szam szi nej doszta szprávila, nego szam tüdi nej, hvála bodi Bógi, nikomi nikaj nej dúzsna.“ „Tak je dobro,“ pravili szo oni, ponűdili szo nyim escse ednok z ednim jáko prijaznim poglédom rokó ino odsztavili szo zsenszko z punim szrcom veszélja vu hizsi. Te krave szo escse i dnesz vöprebráne bilé, csi je zse rávnics kmécse biló ino za toga volo z tejm gorzadrzsányom, one v gojdno escse ednók vöszpreglédnoti, prvlé kak bi küpilo gvüsno biló. V gojdno szo te za dobre szpoznane bílé ino hlápec gorpogojeni, steri je z matere Margejte dugoványom vréd na meszto more szpraviti. Zsmetna lederna turbica toga sztároga Borovnyáka sze je odprla ino vsze je z gotovim biló vöplácsano. Mati Margejte szo sze na odlocseno vöro v nyihovoj prósztoj szvétesnyoj ópravi tá posztavili, gori szo sli na kólica ino szeli szo szi, puni materne radoszti poleg toga bogátoga Borovnyáka, steri szo veszélo pokajócsi z bicsom, sze vöpelali z vészi. „Ah, kákse lejpe kóbile máte ví!“ szo pravili ino szo nyim i ovadili, ka szo sze escse nigdár nej na táksi lejpi máli kólicaj pelali. „Ali müva szi itak eden máli spájsz napráviva,“ szo pravili te sztári vért materi Margejti, „ino nasoj deci ne ovádiva vö vcsaszi, ka szte ví tü.“ Kak szta to med potjóv vu várasi henyala, szo kűpili te sztári Borovnyák eden lejpi, máli zláti prsztan ino mati Margejta szo mogli onoga vu edno píszmo 47 za szvojega sziná notripolozsiti ino k coj píszati, da szo csüli, ka sze on scsé ozseniti ino tü nyemi poslejo eden prsztan, naj ga szvojoj zarocsnici dá, kak je tó sega. Tó piszmo szo steli Borovnyák szami Jánosi prejkdati, tak kak da bi je z goricskoga prineszli. Na zádnye szta sze pripelala domó do vészi, ali Borovnyák szo sze zdaj ednók po ednoj drűgoj póti pelali notri, naj nyim ne bi trbelo kre kovacsnice idti, ár szo nej steli, ka bi János szvojo mater zdaj zse vido. Mati Margejta szo pa jáko glédali, kak szo sze v to bogáto ino velko vész notripelali. Onyedva szta posztanola pred Borovnyákovov hizsov. Zsüzsika je próti nyima prisla, ali nyéni ocsa szo jo szami radi na mrzloma pozdravili, pítali szo jo, csi sze je nikaj nej zgódilo ino csi je vsze v rendi pri vérsztvi? Pravili szo nyoj i celó na krátci, naj etoj zsenszki tü nikaj za jeszti dá, ár szo jo na póti eden falat z szebov vzéli. Te szo szvoje visesnye oblecsalo doliszlekli, poglednoli szo edno malo okóli vérsztva ino szo sli, brezi toga ka bi kaj pravili, v kovacsnico. Med tejm je Zsüzsika to nepoznáno sztáro zseno notri v hizso pelala ino nyoj szedeti velejla. To mrzlo oponásanye ino krátek gucs szvojega ocsé jo je edno malo zoszagalo ino szamo na nyi miszlécsa, je zaprva malo pázila na to zseno. Kak nyim je pa te jesztvino ino edno kupico vina polozsila na szto, nyoj je nikaj csüdnoga prislo naprej od te sztáre, tak ka szi je k nyim doli szejla ino naj ji kaj vöopita. „Kama pa scséte escse ví idti na vase sztáre dní?“ je pítala to zseno. „Na dolinszko, moja drága, k ednoj mojoj sznehi, csi bi radi znali.“ „Ino odked idete ví? Na vas gvant gledocs szte ví nej z nase krajíne.“ „Nej, moja lübléna zsenszkica, jasz szam z goricskoga.“ Zsüzsika sze je nej csüdivala nad etim, ár szo nyéni ocsa rávnics z goricskoga prisli domó. Ino itak szi je tak csüdno premislávati ino miszliti zacsnola. Ta zsenszka tü pred nyóv szo vö z natúre velki ino csi szo rávnics od sztaroszti ino sziromastva vküpposzüseni, je Zsüzsika na nyihovom obrázi itak edno gvüsno fórmo szvojega goricsánca míszlila vönajdti. Za Bozso volo, szi je premislávala, csi bi tó nyegova mati bilí! Csi bi ji ocsa z szebov pripelali! Nyéno szrcé je vsze pokalo od radoszti ino tak je nej znála tó zagvüsno, tak da je to sztranszko zseno bojazlívo dale szpitávati zacsnola. Ta dobra sztára szo szi iszkali escse eden cajt, kak szo nyim te sztári Borovnyák tó pravili, naj sze ne bi vöovadili, ali po Zsüzsikinom szilnom pítanyi sztísnyeni, szo sze nej mogli duzse zadrzsati ino szo szvojo szkrivnoszt na dale nej mogli obcsuvati, nego pravili szo, na ravnócs vö z szrca, z szkúznatimi ocsmí: Vej szam pa jasz Jánosova mati.“ 48 Te sze je lücsila Zsüzsika puna veszélja v nyihove nárocse ino ji je malo nej zadüsila z küsüvanyom, stero sze je nej szamo nyí, nego tüdi i ocsé dosztájalo, od koga szrecsne dobrote je zdaj zse escse vecs kak prvlé zagvüsana bíla. Med tejm szo Borovnyák v kovacsnico sli, szo Jánosi z pozdravlenyom navküpe od nyegove materé to piszmo tüdi prejkdáli ino szo páli domó odisli nazáj. Kak je János te prsztan najsao, szi je taki miszlo ka na kákso formo szo nyegova mali k tomi k coj mogli pridti ino brezi toga ka bi szi dugo premislávao, je szloboscsino vzéo od szvojega májsztra, mujo sze je z kovacskoga práha na csíszto dol, oblejkao sze je v szvoj szvétesnyi gvant ino je so z mocsnimi sztopáji próti onoj hizsi, stero csér szi je zdaj zse poleg vsze forme ino z szvétesnyim tálom prosziti steo. Te sztári Borovnyák szo rávnics domó prisli ino szo sze zse bojali, naj nyim od vnóge cserinyine hvále szamo hüdó ne gráta, kak sze je János pred hrámbov pokázao ino szo vszi na hitroma na rázno odisli. Mati Margejta szo sze mogli na edno malo csasza v málo hizso szkriti. Te sztári Borovnyák ino nyihova csér szta sze pa celó pri méri drzsala. János je brezi vszega sztráha sztópo notri, poklono sze je obedvema ino je naprejdáo szvojo prosnyo z lejpimi krátkimi recsmi, tak miszlécsi, da szo szi ocsa za volo ete nyegove prosnyé z szvo- jov cserjóv zse prvlé pogúcsali. Borovnyák szo ga z velkov zadovolnosztjov poszlűsali ino szo pítali te szvojo csér, csi ona tomi dúgomi Jánosi, ár je eden táksi grobjánszki kovács ino bi jo szledi kak zseno lehko bio, ne bi itak rájsi kosaro dála? Ona je pa odgovorila: „Nej, právim vam, drági moj ocsa!“ szkocsila je te k Jánosi k coj, obejszila sze je mocsno na nyega ino je pravila: „Ino i tebi povejm, lübléni moj János, ja, jasz te rada mám ino scsém te za mozsá meti.“ Onyedva szta sze obprvim küsnola pred ocsmí ocsé. János je vzéo prsztan naprej, steroga je szvojoj zarocsnici na prszt djáo gori, po sterom je te szvoj prsztan pokázao ocsi, steroga je zse prvlé dóbo od Zsüzsike. Ocsa szo klumnoli. „Tak bi zdaj te, hvála Bógí, vsze v rendi biló,“ je pravo János. „Nej, escse je nej,“ szo odgóvorili Borovnyák. „Ali szi ti na tvojo mater pozábo? Vájno delo je nej sztálno prvlé, dokécs vama i mati szvojega dopüscsenyá ne dájo.“ „Jasz bom nyim vcsaszi píszao,“ je pravo János, „ino tak miszlim, ka privolijo k coj.“ „Ja, v iméni Bozsem ino z cejloga szrcá!“ szo pravili zdaj mati, stera szo na tihoma naprejsztópili ino szo na ednók pred szvojim színom sztáli. Presztraseni ji je glédao on, szpadno je v nyihove nárocsa ino szi je zse nej vecs mogao vékse szrecse zseleti. 49 Mirko kralícs. Prípoveszt. Bio je ednok, csi je bio. prejk szedméri országov escse dale, je bio ednok eden kráo ino ete je trí lejpe odrascsem sziné meo. Ednáki, lejpi decski szo bilí vsze trijé, ali ocsa szo nikaj nej márali za nyé. Cejli bógi dén szo tam szedeli te kráo vu palacse szedemdeszétszédmom okní i neprehenyano szo vszigdár próti szuncsenomi izhodi glédali, kak csi bi tam odnet csakali nikákoga. Koga szo csakali, koga nej, tó je záto ni edna dűsa nej znala, szamo telko szo vidili ti v grádi bodócsi, ka sze krála edno okó szploj jócse, to drűgo sze pa szmejé. Ti králeszki szinóvje szo sze doszta csednílí med szebov, ka zakaj sze potégnejo vszigdár na sztrán nyihov ocsa, i poszebno bí tó jáko radi znali, ka zakaj sze nyim jócse vszigdár to edno okó i zakaj sze szmejé to drűgo? — Opítajmo ji, — je pravo te nájsztarejsi. — Opítajmo ji, — je pravo te mlájsi tüdi. Te sztarejsi králeszki szin szi je tüdi i nej premislávao prevecs dugo: notri je so v szvojega ocsé hizso i poklono sze je z dosztojnim tálom. Te kráo szo i te tüdi na szuncseni ízhod glédali ino szo sze csemerno obrnoli k dveram. — Ka scsés, ka mi ne dás méra? — szo szkrícsali na szvojega sziná. — Ne bojte csemerni, drági moj ocsa, — je odgóvoro te králeszki szin, — szamo szam tó steo pítati od vase milosztivnoszti, ka zakaj szedíte vszigdár pri okni i zakaj sze vam jócse to edno okó, to drűgo sze pa szmejé? Hej, escse szamo zdaj szo zaisztino csemerni grátali te kráo. Príjali szo szvoj buzogán i tak szo ga notri v sziná lűcsili ka csi na hitroma vkraj ne bi szkocso, bio na meszto mrtev lehko grátao. Te szin je brezi vsze pámeti bejzsao vö na dvor, gde szta nyegoviva brata csakala na nyega. — No, ka szo ti pravili nas ocsa? — szta ga pitala onyedva. — Idta szamo notri ino vüva zse tüdi zvejta. Te szrednyi králeszki szin je tüdi i odisao, no, ali csí je notrisó, za nisterni pár minót je escse bole frisko bejzsao nazáj vö, kak nyegov sztarejsi brat. — No, ka szo pravili, ka szo pravili? — ga je pítao te nájmlájsi, Mirko kralícs. — Idi notri, brat moj Mirko, i zvejs tí tüdi. — Dobro je, dobro, notriidem jasz tüdi, — je pravo Mirko ino je nej gúcsao, nej pravo vecs, só je notri v ocsino hizso. Ali níti szi je escse nej gor nej ódpro vűszta, je leto próti nyemi te buzogán, da je szamo tak sűmo i múvo, i csi vkraj ne bi szkocso. Mirko kralícs, bi zagvűsno z sztrasnov szmrtjov mogao mrejti. Nego Mirko je na tó nej vöbejzsao, kak nyegovi brati, Te buzogán je lepó vöpotégno z sztejne. ár tak morete znati, ka sze je v sztejno pogrózo, pa ga je nazájneszao k szvojemi ocsi. — Tó ga máte, drági moj ocsa, te buzogán. Csi mi szmrt scséte, tü szam, vdarite me po glávi. Povido sze je králi té batriven gucs. — Decsko szi, moj szin, — szo pravili Mirki. — Vídim, ka sze ne zoszágos szvoje tenye. Záto ti tüdi i povejm, ka zakaj sze jócse vszigdár edno moje okó, zakaj sze szmejé to drügo. Edno okó sze mi záto jócse, moj szin, ár szi v nocsi-vudné tó premislávam, za tó sze sztaram, ka mi je nidti eden szin nej, prílicsen za králesztvo, i csi zaprém moje ocsi, sze na rázno szíple moj lejpi ország. Drügo moje okó sze pa záto szmejé, oszmeháva vszeli, ár szi na ednoga vítézkoga pajdása míszlim, steri na szvilnatom trávniki prebíva ino mi je tak obecsao, ka csi vsze szvoje neprijátele preobláda, 50 te k meni prídi, naj bi vküper mogla bidti v nájni sztári dnévaj. — Pa je escse nej preobládao szvoje naprijátele vas prijáteo? — je pítao Mirko. — Zagvüsno pa nej, moj drági szin. Csi ji sztó dolivszecsé, jezero ji nasztáne meszto tej, ino vsze ete szám more dolivdariti. — Ne sztarajte sze, drági moj ocsa, — je pravo Mirko — eden zsítek, edno szmrt mám, idem jasz na szvilnati trávnik ino ne prídem nazáj brezi vasega vitézkoga pajdása. Teva brata szta zse za szvéto drzsala, ka je sziromák máli Mirko zse vkraj, ár bi inacsi zse dávnics vöpribejzsao. Biló je pa velko glédanye, gda je Mirko lepo pomáli vöprisao na dvor ino je povedao szvojim bratom, ka ka je csűo od nyihovoga ocso. — Ali zdaj obprvim bom zse jasz probao szrecso, — je pravo te nájsztarejsi szin ino je vcsaszi nazájsó k ocsi. — Viszokosztni moj ocsa, — je pravo — csüo szam od Mirka, ka bí nyihovomi vitézkomi pajdási pomócs trbelo. Jasz szam te nájsztarejsi, naj mi dopüsztíjó, ka naj jasz idem na szvilnati trávnik. — Dobro je moj szin, idi z Bogá pomocsjóv, — szo pravili kráo. — Probaj szi szrecso. Te nájsztarejsi decsko je szlovó vzéo od szvojega ocsa, od bratov zatejm szi je gor dáo naszedlati toga nájlepsega konya ino je escse on dén odisao. Edno cejlo leto sze je neszao tá pa nazáj, ali nej je mogao dale prídti od kufernoga mószta. Prejk toga nyemi je nej mogao idti nyegov kony. Gor je vtrgno na mószti edno deszkó ino tó je domo prineszo za szvedocsánsztvo, naj vídijo nyegov ocsa, ka je koncsibár do kufernoga mószta prisao. — Hej, moj szin, — szo pravili te kráo, gda szam jasz táksi decsko bio kak tí, v ednoj vöri szam prisao do kufernoga mószta, nej v ednom leti. Tí nigdár gor ne nájdes, dokécs de szvejt, ino escse duzse nej, mojega vitézkoga prijátela. Zdaj sze je te drűgi szin zglászo pri szvojem ocsi, ka de on tudi probao szrecso. — Dobro je moj szin, szamo probaj, — szo pravili kráo. Gor szi je dáo szpraviti konya ino za edno leto je nazájprisao té tüdi. Prineszao je z szebov edno szrebrno deszkó dol z szrebrnoga mószta. Gda jo je pokázao králi, oni szo szamo mehnoli z rokov jáko zsalosztni. Vídim zse, gde szi bio, nancs mi ne pravi. V tvoji lejtaj szam jasz dvej vöri prisao do szrebrnoga mószta. Lezsi szi doli moj szin, tí mi tüdi ne pripelas domó mojega vitézkoga pajdása. — Ali zdaj je zse itak na méni réd, — pravo je Mírko kralícs. Notri je só k ocsi, steri szo escse itak tam szedeli pri okni, ali zse szo sze nyim obedvej okoj szkuzile. — Viszokosztni moj ocsa, — je pravo Mirko, — ne jócsite sze. Püsztite me idti, i csi bom szamo zsívo tak dugo, domó pripelam jasz vasega vitézkoga pajdása. Zadoszta sze pravili kráo: nejdi moj szin, osztani domá, ár csi odídes, nigdár vecs ne prídes domó, — Mirko ji je tak dugo proszo ino tak lepó proszo, ka szo te sztári kráo notriprivolili. Hej, kak sze je veszelio Mirko! Bezsécs je bejzsao v stalo, ka szi naj tam vöodeberé toga nájlepsega konya. Eden je lepsi bio od drűgoga, ali Mirki sze je eden nej povido. No, ali kak bi sze te sztarao vu szebi, tá je prisla edna bejla sztára zsenszka ino ga je nagovoríla. — Na szvilnati trávnik scsés idti, jelí Mirko kralics? — Tá, moja mati, tá. — No, csi tá, te szi ne iscsi tü konya za szébe. Idi nazaj k tvojemi ocsi, proszi od nyi te csonteni rogéo, i podpihni ga preci mocsno. Kak v te csonteni rogéo podpihnes, na ednók domó pridejo ti zláte dlake konyi, ali ne zebéraj szi z nyí niti ednoga, nego pocsákaj onoga hitvánoga zsrebcseka, steri de za ovimi drűgimi plantao ino steri tak vdári z szvojim répom po szohi pri vrátaj, ka cejla palacsa ztrepecse. 51 Zahválo sze je Mirko na tanácsi i nazáj je odisao k szvojemi ocsi. — Drági moj ocsa, za toga volo szam prisao nazáj, ka bi mi csonteni rogéo dáli. — Ali sto ti je pa dáo té tanács? — szo ga pítali kráo. Mirko je malo odlásao, csi bi vöpovedao ali nej, ali miszlo szi je: on pa to právo isztino ovádi vö. Povedao je tudi zato: edna sztára zsenszka mi je dála tanács, moj ocsa. — Dobro je, moj szin, idi doli v to szédmo pivnico. Tam je edno szlejpo okno. V tiszto je notri zozídani te csonteno rogéo. Vzemi ga vö, csi bos ga zse mogao vecs nücati. Doli je só Mirko v to szédmo pivnico i z ednim pikom je na hitroma vövtrgno to szlejpo okno. Tam je bio te csonteni rogéo. Prijao ga je, neszao ga je i kak je na dvor prisao, pihno je v nyega preci mocsno. No, moj Bóg, sztrószila sze je na tó palacsa, sumo je dvor, ográd, lóg, póle. Prisli szo zláte dlake konyi. Vszáki je meo na sinyeki eden zbiti zvoncsek, od tej je bilo tó velko sümlenye. Pribejzsali szo konyi, od lepsega-lepsi, frkali szo, brszali, gor sze oprávlali, kak csi bi vszi vö z szvejta steli vujdti. Ali Mirko je nidti pogléda nej vrgao na nyé, on je tisztoga hitvánoga zsrebcseka csakao. Prisao je i on, preci dalecs za ovimi drűgimi. I kak je ta sztára zsenszka právila: gda je k coj k vrátam prisao, z szvojim répom je tak mocsno vdaro na szohó, ka sze je sztrószila palacsa. Mirko je pocsakao, dokécs bi te konye notrizvézali v stalo, zatejm je notrisó on tüdi, vednáki k tomi táltos zsrebcseki i ga je poglado. Te táltos zsrebcsek je na ednók pregóvoro. — Znám, zakaj me gládis, Mirko kralícs. Tó scsés, jeli, ka bi te na szvilnati trávnik odneszao. No, dobro je, jasz te rad odneszém, ali do tiszti máo escse doszta drűgoga mores opraviti. — Szamo mi povej, — je pravo Mirko — vsze vcsiním, ka zselejs. — Nájobprovim, daj mi dober obrok, ár na dúgo pót ideva. — Ka ti naj dám, drági moj kony? ovesz? szenó? ótavo? — Nej ovesz, nej szenó, nej ótavo, máli moj vért. Prineszi mi eden zsakeo jecsmena. Prineszao nyemí je eden zsakeo jecsmena. V ednom ocsnom megnenyi je do szlednyega zrna vsze pojo. — Zdaj mi prineszi edno vrecse proszá. Prineszao nyemi je edno vrecse proszá, i te táltos zsrebec je tó tüdi vsze pojo v ednom trenutki. — No, drági moj kony, trbej ti escse kaj vecs? — Trbej mi, máli moj vért. Daj mi zdaj edno korito zserjávoga vógelja. Sztepao, csüdivao sze je Mirko kralícs, ali bógao je. Neszao je tomi táltosi edno korito zserjávoga vógelja. Tak je i tó pojo, kak csi bi nájlepsi ovesz bio. Te je ednók na velko pihno, sztrószo sze je í — csűjte to csüdo! — z hitvánoga, sajtravoga zsrebcseka je táksi prelejpi zláte dlake kony grátao, ka szo sze Mirki kralícsi szamo tak leszketale ocsí od nyega. — No, máli moj vért, zdaj pa escse bejzsi gor v palacsoje pravo te táltos — proszi tvojega ocso, ka ti naj dájo tíszto száblo i tiszto pűkso, z sterov szo pred pétdeszitmi lejtmí pred tejm v bojno hodili, pa te tiszto szadlo i tiszti kantár, steri je tüdi pred pétdeszetmi lejtmi pred tejm na mojoj glávi bio. Bejzsao je Mirko gor k králi kak szílen veter. — Viszokósztni moj ocsa, naj mi sze dájo nyihovo száblo, pűkso, szedlo, pa kantár. — Steroga, moj szin? — szo gá pítali kráo, — sztó i jezero ji mám jasz, nancs ne vejm ka steri je steri. Mirko je povedao, ka stere nyemi trbej. — Hej, drági moj szin, doszta haszka szi ne vzemes zse tí nidti z száble, nidti z pűkse. Z erjávíli szta obedvej. Pa z szedla ino z kantára tüdi nej. Lehko ji zsi nancs nega vecs, csi sze gde na gümli ne vlácsijo. Nej je márao Mirko nikaj: csi je rávnics z erjávila szábla tüdi, pa pűksa 52 tüdi, szamo naj tomi táltos konyi szpuni volo. Dol je potégno z ednoga cveka to száblo, z drűgoga pűkso, doli je bejzsao na gümlo i, na szamo szrecso, tam je biló escse szedlo, pa kantár tüdi v ednom kóti. Ali, Bozse drági, káksiva szta bilá teva. Na kuszti je sztáo práh na szedli tak, kak na kantári. No, ali da szta szamo tü bilá. Bejzsao je z zevszim etim notri v stalo. — Tü je, drági moj kony, vsze tó, ka szi zselo. Te táltos kony je pa szamo pihno na szedlo, na kantár, na száblo, na pűkso i taki je premínola erja, grdóba z nyi; szvejtila sze je szábla, pűksa, szedlo, kantár, leszketalo-bliszketalo sze je zláto, gyémántovo reménye, to vszeféle drágo kaménye, z sterim je ta skér vö bíla nakincsena. — Tak máli moj vért, tak, táksa skér sze sika za ednoga kralícsa, — je pravo te táltos. Mirko je te na hitroma gorprikapcso szedlo, kantár na táltosa, opászao szi je száblo, na hrbet szi je obeszo z drágim gyüngyom nakincseno pűkso i gor szi je steo szejszti na táltosa. — Hohó, máli moj vért, — je pravo te táltos — csákaj escse szamo edno malo. Pelaj me vö z várasa i zvün várasa szi szedi te na méne. Mirko je lepó vöpelao toga táltosa i na konci várasa je gor szkocso na szedlo. — Na, moj máli vért, — pravo je zdaj te táltos — kak te naj neszém; jeli tak, kak szilen veter ali pa kak nágla miszeo? Odgovora je Mirko: — Tak me neszi, drági moj kony, kak sze tebi vídi, szamo me na szvilnati trávnik prineszi. — No, te szi vküpzapri ocsí ino sze mocsno zgrabi v méne. Mirko szi je vküpsztiszno ocsí, te táltos sze je pa na nágloma gorzdigno i leto je kak nágla miszeo, escse i od etoga bole frisko. Múvo-brno je zrák, zse mrzlo, zse vrócse je biló Mirki, gde ga je vrtécsi veter cukao, gde ga je vrócse szunce peklo. Te táltos je pa szamo leto, leto prejk po logáj, poláj, bregóv, dolóv, prejk po bisztri vodínaj. Ali Mirki sze je tó tak szamo zdelo, ár ocsí szi je za szvejt nej goródpro. Na ednok szamo topp! pósztao je te táltos, jáko je vdaro po zemli z szvojov prejdnyov nogóv. — Odpri gor ocsí, moj máli vért! Mirko je goródpro. — Ka míszlis, gde szva zdaj? — Csi dobro vídim, pri kufernom mószti. — Rávnics pa pri kufernom mószti. Do tega máo je prisao tvoj nájsztarejsi brat. Od etec je domó neszao edno kuferno deszkó. No, zdaj szi páli zapri doli ocsí. Mirko szi je vküpzápro ocsí i táltos je leto, leto zdaj escse bole na nágloma. Kak je li szamo mogao, sze je drzsao za nyega Mirko, ár bi sze ovacsi dolprevrgao z nyegovoga hrbta. Ali tó je záto isztina, ka je nej tak prevecs dugo mogao zaprejte meti ocsí, ár je táltos za edno dobro minóto páli vdari z szvojov prejdnyov nogóv po zemli. — Odpri gori ocsí, máli moj vért. — Gor szam je zse ódpro, drági moj kony. — Ino ka vídis zdaj, moj máli vért? — Szrebrni mószt, moj drági kony. — Jeli vídis, ka falí z nyega edna deszka? Tó je drűgi tvoj brat odneszao domó. Od etec sze je obrno nazáj. — Nego zdaj szi páli zapri vküp ocsí frisko, ali preci mocsno. Hej, biló je kak je biló do széga máo, ali szamo je escse zdaj prislo to isztinszko lejtanye. Mocsen veter je nasztano: tak csi bi sze néba tergala narázno i csi bi sze zemla trószila, kama je táltos leto. — Vcsaszi sze doliprevrzsem, drági moj kony — sze je sztraso Mirko. — Szamo sze dobro drzsí za méne, máli moj vért, escse szamo eden vrtécsi veter máva pred szebov. Na, szkóz je zleto nad toga tüdi. kak spica ino zse v drűgoj mínóti je po zemli vdaro z szvojov prejdnyov nogóv. — Odpri gori ocsí, máli moj vért. — Gor szam je ódpro, moj drági kony. 53 — Ka vídis, moj máli vért? — Vídim eden zláti mószt i na dva kraja dvá-dvá oroszlána. No csi vídis eden zláti mószt i na dva kraja dvá oroszlána, zapri szi vküp ocsí, ali na hitroma. Komaj ka szi je vküpzápro ocsí, je táltos zse po zemli vdaro z nogóv. — Odpri gor ocsí, málí moj vért. Ka vídis? — Vídim eden sztrasen visziki glazsovenen brejg. Tak je sztrmen, kak v hizsi sztejna i vrh nyemi do nébe széga. — Zapri szi ocsí, máli moj vért, ár na té brejg gor moreva prídti. — Ó, drági moj kony, — sze je sztarao Mírko králícs — ne mogócse, ka bi tí tá gori prisao. — Tí szi szamo dolzapri ocsí, i ne miszli na drűgo. Ino za isztino, za edno minóto je zse pá pregóvoro te táltos: — Odpri gorí ocsí, moj máli vért, ka vídis? — Vídim pod szebov nikaj okróglo csarnoga, tak kak edna velka szklejca. — No tó je zemelszka okroglina, — je pravo te táltos. Ka pa pred szebov ka vídis? — Vídim edno, brezi konca dúgo glazsoveno pot i na té kraj, pa na ov kraj velko kmicsno globocsíno. — No, csi je tak, po toj va vdiljek sla. — Jaj, moj drági kony, dolszpádnes tí z nyé i sztrasnov szmrtjov merjéva obadvá. — Ne boj sze, málí moj vért, escse na nogáj mám z gyémántovi cvekmí podkóvi, steri szo mi tvoj ocsa escse pred pétdeszetmi lejtmi dáli gorvdariti na moje nogé. Szamo sze dobro drzsi za méne. Kipp! kopp! szo pokale, prászkale z gyémántovi cvekmí podkóvi po glazsovenoj póti, ali szamo jáko na rejci, ár je táltos zdaj tüdi leto, gde je malo sérse biló meszto. Ár naj niscse ne pozábi na tó, ka je toga glazsovenoga bregá vrh do nébe szégno. No, ali ta giazsovena pót je tüdi nej dugo trpejla tomi táltosi. Na ednók je szamo mocsno vdaro z nogóv ino je pregóvoro: — Odpri gor ocsí máli moj vért, ka vídis? — Vídim za nama edno malo szvetloszti, pred nama pa tákso kuszto kmico, ka bi szekiro lehko gor obeszo na nyó. No szamo escse szkóz te kmice moreva prejkidti, nidti szi ne zapéraj dol ócsi, máli moj vért. Hej, Bóg moj, sztvoriteo, notri je vdaro te táltos v tó kuszto kmico i tak jo je rezao na rázno z szvojimi prejdnyimi nogámi, ka je szamo tak sűmejla kre nyidva. I kak szta szte z kmice vöszkocsila, na ednók je táksa velka szvetloscsa nasztánola, ka sze je Mirko králícs z obedvemi róki za ocsi príjao. — No, máli moj vért, ka vídis zdaj? — Vídim, drági moj kony, eden sztrasno velki trávnik, na sterom szama szvilnata tráva raszté. Csi dobro míszlim, tó je te szvilnati trávnik. — Za vado szi, máli moj vért. Tó je te szvilnati trávnik. Ka pa celo na szredíni toga szvilnatoga trávnika, vídis malo kaj csarnoga? — Vídim, drági moj kony, vídim. — No tó je tisztoga sztároga vitéza szvilnati sator. Z csarnoga szvila je vu nyem vszáka nit. Hipp, hopp, zse szta tüdi i tam bilá pred szvilnatim satorom. Mirko je dolszkocso z táltosa, kantár je za sator privézao, celó k coj k sztároga vitéza konyi. Na tó je notrisó v sator. No, tam je lezsao te sztári vitéz na szrejdi satora i szpáo je kak bunda, nego ober nyega je edna szábla neprehenyano szploj szejkala, ka szo nyemi escse i v szne nikaj nej mogli vcsiniti nyegovi neprijátelje. Tak szi je miszlo v szebi Mirko: on pa ne zbüdí gori toga sztároga, naj szpí nyegova sziromaska gláva, rájsi szi on tüdi dolilézse edno malo. Vö je so v szenco satora ino szi je tam dolilégao. Zászpao je tüdi i na hitroma. Ali naj rejcs ne pozábim, prvlé je pravo szvojoj szábli: „szábla vö z nózsnice,“ i eta je tüdi rávnics tak szejkala ober nyegovoga tejla kak ova, toga sztároga vitéza. Med tejm toga sze je gorizbűdo te 54 sztári vitéz, vöide z satora, csohle szi ocsí, ali itak nescse vörvati, ka vídi. — Hm, — právi szi — póleg mojega konya je eden lücki kony privézani; tü pa pá eden decskec szpí kre mojega satora. No, toga bi zdaj na lejci lehko bujo, ali ne bujem ga, ár je on tüdi nej bantüvao mené. Nego nej sze je mogao vcsakati konec nyegovoga szna, gor ga je zbűdo. — Sto szi bratec, v káksem hódi szi? — pítao je Mirka. Odgóvoro je Mirko: — Mirko szam, toga bejloga krála nájménsi szin, vas szluga. Záto szam prisao, naj vasz domó pelam k mojemi ocsi, kí vasz jako csákajo. Hej, veszelio sze je te sztári vitéz, ali kak sze je veszelio! Obino, küsüvao je Mirka, za tejm ga je notri pelao v sator. Tó nyemi je pravo: — Hodi, bratec, jejva, píjva, dobre vóle bojdiva. Pétdeszét lejt je, ka szam sze ob zádnyim veszelio z tvojim ocsom. — Jejva, píjva, dobre vole bodiva, goszpon moj sztríc, — pravo je tüdi i Mirko, — ka pa csi na náj vdário nyihovi neprijátelje! — Ne boj sze, moj bratec, vej je obládava zse dvá, csi do rávnics tak raszli kak tráva. No, jela szta, pilá szta, dobre vóle szta bilá, na neprijátele szta nej miszlila. Nego ednók szamo, — Bozse drági ne zapüszti nász! — sze szíplejo notri ti neprijátelje nad dveri satora. Pokrili szo te szvilnati trávnik, kak tráva, telko ji je biló kak na nébi ti szvetli zvejzd. Ali konec je bio tüdi na hitroma toj jesztvíni pítvini, velkomi veszélji. Szkricsao je te sztári vitéz, no ali Mirko tüdi: „Szábla vö z nózsnice!“ — i haj — glédajte to csüdo! — szekali szta tivi szábli na právi, na lejvi kraj, naprej, nazáj, nyisz! nyisz! — tak je lezsalo ti vnozsino szoldákov, kak sznópje na nyivi. Z cejle armádie je nej vecs zsívi osztalo, szamo dvanájszet vitézov. Bojk je vdarilo tüdi i tej dvanájszet, tak csi bi nyim ocsí steli vö vzéti. — Na konya, bratec, na konya! — je szkricsao te sztári vitéz. Na ednok szta na konye poszkákala obadvá i za nyimi za tejmi dva- nájsztimi vitézi. Ali tak je moglo bidti, ka je táltose moglo meti tej dvanájszet vitézov, ár kak szo sze odszpodi do toga glazsovenoga brejga prineszli — hopp! niti szo sze nej okóli zglednoli, escse od míszli szo sze bole frisko gorneszli na glazsoveni brejg. — Drági moj brátcsek, — je pravo jáko zsalosztno te sztári vitéz — jasz je dale nemrem tirati, ár sze je mojemi konyi zse doliznücala gyémántovi cvekov podkóv. Mirko ga je nidti nej poszlűsao, hipp, hopp! sze je tirao za nyimi, gor na brejg, vdíljek po póti, vsze povszédi za nyimi. Míszlom tó, ali ti dvanájszet vitézov je na ednók szamo premínolo, tak kak csi bi je zemla pozsrla. — Ja, kama szo pa mogli tej preminiti? — sze je csüdivao vu szebi Mirko. Alí kak bi sze csednio na tom, ovára nikaj csarnoga. Edne zselezne dveri szo bilé tó csarno. Na nágloma je goródpro te dveri i z Bógom szvejt! notri je szkocso z konyom z velkov bratrivnosztjov. Naprej pred nyim je kmica bíla, odzaja za nyim je kmíca bíla: no, tó je zagvüsno peklénszki trnác, — szi je miszlo v szebi. No, tó je zaisztino vgono. Na ednók szamo supp! — z konyom vréd je doli szpadno v pekeo. Nini, rávnics tam sze neszé ti dvanájszet vitézov, ednáko próti ednoj gyémántovoj palacsi. — Szábla vö z nózsnice! — je szkrícsao Mirko, kak sze je ti dvanájszet vitézov rávnics notri stelo neszti nad vráta té gyémántove palacse, — nyisz, nyisz, vszej dvanájszet sze je mrtvi dolprevrglo z konyov. Posztano je Mirko pred gyémántovov palacsov tak edno minóta, ali nej duzse. Pravo szi je: eden zsítek, edno szmrt mám, poglédnem, sto je tü notri. Nego szamo zdaj szo sze nyemi odprle ocsí í vűszta, gda je notri sztópo v to gyémántovo palacso. Pred ednim nezgovorno velkim korblatom je szedejla tam edna vrajzsa baba — i poszlűnte to csüdo — kak je z právov rokov potégnola nit, dvá huszára szta szkocsila vö, kak pa z lejvov, dvá pejskiva szoldáka. — Ej, haj! — miszlo szi je v 55 szebi Mirko, — ali tomi je zse polojna nej spájsz. — Szábla vö z nozsnice! Na, sziromaski szoldácje, nancs szo sze escse okóli nej zglednoli, kak szo vöszkocsíli od rók te vrajzse babé, na ednók je i konec bio nyihovomi zsítki. Ali kelko je dolvszejkla z nyí szábla, telko ji je znóvics poszkákalo vö z korblata. — No tak nigdár ne bom fertig z té vrajzse babé delom, — szi je miszlo v szebi Mirko — dolvszecsém nyéno glavo i te zse denok ne de préla vecs szoldákov. Hm! lehko verjem tó! Toj vrajzsoj babi je toti dolvszejkao glavó, alí roké szo nyoj záto itak delale, vlekleszűkale szo nit na právi, na lejvi kraj, i za edno minóto je páli puna hízsa bíla szoldákov. Hej, csemerío sze je Mirko i kelko je szamo szoldákov biló v hizsi, vsze je nyé dol dao vszejcsti, to vrajzso babo je pa na mále falacsicske vkűpzoszekao. Po tom je te korblat vöpotnéga na dvor i ga je z tov vrajzsov babov vréd zézsgao. — Ali zdaj sze nama zse denok ne de trbelo vecs vojüvati, nej meni, nidti tomi sztáromi vitézi nej, — szi je pravo Mirko z velkov radosztjov. Nej li? Na tó je rávnics dobro vöovado, ár na ednók je szamo z te zserjáve prahice vöszkocsila edna málicska csontica, zacsnola sze je vrteti kak nágeo vrtécsi veter i — Goszpodne Bozse ne odsztávi nász! — z tiszte csontice je vrajzsa baba grátala. Tak je? — je tróbo csemerno Mirko — szábla vö z nozsnice! Ali ta vrajzsa baba ga je prosziti hápila: niháj mi zsítek, Mirko králícs, i na meszto dobroga csákaj. Brez méne tak ne prídes vö eti odnet, niháj mi zsítek. — Dobro je, nihám ti zsítek, csi mi pokázses vö pót eti odnet i csi ne bos vecs szoldákov préla. Ta vrajzsa baba je etak právila: — Na, tí, Mirko kralícs, vsze ti szpunim ka zselejs; ne bi szi míszlila, ka tákse dobro szrcé más. Ne, tü ti dam za stiri podkóvi gyémántove cveke, té bos zná bidti escse dobro lehko nücao. Dobro je szráni. Za tejm ga je tá pelala k tisztoj lűknyi, nad stero je doliprisao v peklénszki ország. No ali tó je zse isztina, ka jo nigdár ne bi najsao szám od szébe, ár je tá tüdi dveri mejla, nego ete cslovecse oko ne bi najso gor nigdár, tak szo glihne bilé z peklénszkov zemlóv. — Odprite sze gor, dveri! — je zapovejdala ta vrajzsa baba, i dveri szo sze goriodprle v tisztom ocsnom megnenyi, te táltos kony je pa notri szkocso i hipp, hopp! gor sze je zagnao na vrh glazsovenoga brejga. Hej, escse zdaj je vído szamo Mirko za isztino, ka kak je sztrasno sztrmna ta sztran glazsovenoga brejga. Tó je pravo szvojemi konyi: drági moj kony, jasz szi tu doliszédem, i lehko v tákso fórmo te dolpriláziva na szvilnati trávnik. — Szamo osztani na mojem hrbti, máli moj vért, csi dobro scsés, — je pravo te táltos — ár eti sze z toga szvejta valón cslovik ne prisécse doli. Zgrábi sze za moje grive i zapri szi ocsi! Kak na káksem fájn szklizkom lédi, tak sze je skalio doli te táltos, i na ednók je szamo dolpocso na zemló. — Odpri gori ocsí, moj máli vért, ka vídis? — Vídim, ka szva páli tü na szvilnatom trávniki. Ejno ne, vídim toga sztároga vitéza tüdi. Hej, moj Bóg, ali veszelio sze je te sztári vítéz, gda je ovárao Mirka. Za gvüsno, nej szi je miszlo vecs, ka bi ga gda escse vido v szvojem zsítki. — Tu szam, goszpon moj sztric, je glászo Mirko, — ne bojte sze vecs za szvoj ország od neprijátelov ino nyim od konca do konca vsze povedao, ka je vcsino. — No csi je tó tak, te naj záto tvoj bode te szvilnati trávnik i cejli moj ország, moj szin Mirko, — pravo je te sztári vitéz, — ár jasz zse tak ne bom zsivo dugo. Odgóvoro je na tó Mirko: — Lepo zahválim na vasoj dobróti goszpon sztric, ali nej szam prisao jasz eszi za vas szvilnati trávnik, nidti nej za vas ország, nego naj vasz pripelam 56 k mojemi ocsi, ka bi vküper bilá v vasi sztári lejtaj. Te sztári vitéz sze je na tó nikaj nej dáo vecs prosziti, gor szi je szeo na konya i sla szta próti bejloga krála országi. Nego gda bi k glazsovenomi brejgi prisla, jáko je zsaloszten grátao te sztári vitéz. — Moj bratcsek, Mirko, — pravo je jáko túzsen — itak morem jasz tü osztáti, nemrem idti k tvojemi ocsi. Moj kony ne de mogao idti prejk glazsovenoga drejva, ár szo sze nyemi vkrajznücali gyémántovi cveki na vszej stiraj podkóvaj. — No pa, csi szo sze vkrajznücali, vcsaszi drűge pribíjem jasz gori na meszto nyí, — pravo je Mirko kralícs i naprej je vzéo, ka je podkóvni cvekov dóbo od vrajzse babe. Na hitroma szta znóvics podkóvala toga sztároga vitéza konya i z tejm — bojk, ka te ne de vecs! od szilnoga vetra szilnejse, od nágle míszli hitrejse szta tirala prejk po glazsovenom brejgi, ober logóv, pól, mórja, i kak bi gor prisla vecsérna zvejzda: zse szta v bejloga krála dvor prisla notri. Tam szo szedeli te sztári kráo i zdaj tűdi pri okni ino glédali szo próti szuncsenomi izhodi, szkuzílo sze nyim je edno okó, szmejálo to drűgo. Haj, ali gda bi ovárali szvojega vitézkoga pajdása i szojega sziná Mirka: obedvej okej szta sze nyim szmejáli. Na ednók szo dolszkrícsali drzsini, ka naj dolbújejo dvanájszet jüncov, ár ovo prisao je zse nyihov vitézki pajdás i Mirko kralícs. Za tejm szo dolbejzsali na dvor, i ednók szo szvojega vitézkoga pajdása, drügócs pá Mirko obinyávali, küsüvali. Nidti tó nyim je nej znála nyihova sztára gláva, ka ka delajo od velkoga veszélja. Napravili szo te tákse goscsenyé, ka je na szedméro országov so dalecs hir od onoga. Szedem dní i szedem nócsi je trpelo goscsenyé, pa te velki mulatság. Ali te na szédmo nócs je etak znao praviti te sztári vitéz: — No moj sztári pajdás, vitézki decsko je té tvoj szin, escse vitezkejsi, kak szva müva bilá v telki lejtaj. — Szam szi jasz tüdi tak miszlim, — pravili szo te sztári kráo, — nego, hej pajdás, itak ne verjem, ka bi Peszkogíávca preobládati mogao. — No tó zse jasz tüdi ne bi vervao. — je potrdjávao te sztári vitéz. — Toga Peszkoglávca je escse od materé narodjeni nej mogao preobládati. Csüo je Mirko té gucs i nej je mogao presztáti, ka edno, dvej rejcsi ne bi zmesz pravo. — Kama i gde sze drzsí te Peszkoglávec? — je pítao Mirko — ár csi sze pod zemlóv drzsí, tam ga tüdi gorpoiscsem. Te sztári vitéz nyemi je raztolmacso, ka tü tá, pa tam tá, od téc na szever, tam odnet pa malo na ízhod, od ízhoda pa edno malo na záhod, od záhoda pa escse edno malo na jug: tam je nyegov ország. — No csi sze tam drzsí, te ga zse nájdem gori. Za doszta szta nyemi gúcsala obadvá, ka szám rad szi naj ne pogübi szvoj mládi zsitek, naj osztáne domá, zadoszta je zse vöszkázao szvoje vitézsztvo: Mirko je nej vecs mogao na meszti osztáti. Szvojega táltos konya je dobro nakrmo, szebé je gorszpravo i escse ono nócs je odisao v Peszkoglavca ország. Gda szta idti zacsnola, obpitao je toga táltosa: szi hodo zse v Peszkoglavca országi, drági moj kony? — Hodo szam ednók, moj málí vért, ali za tó mi je tüdi zsao biló. Komaj-komaj szam zsivoga domó prineszao tvojega ocso. Bógse de tebi tüdi, csi domá osztánes. — Eden zsítek, edno szmrt mám, drági moj kony, ne bom pri méri do tecsász, dokécs toga Peszkoglávca gor ne nájdem. — Dobro je, máli moj vért, te szi szamo zapri doli ocsí, ár do tecsász nidti ne posztánem, dokécs v Peszkoglávca ország ne prideva. Vküper zsivéva, vküper merjéva. Dol szi je zápro Mirko ocsi i leto je táltos, ali tak, kak escse nigdár nej vecs. Ednók je szkocso i dvá országa je zse povrgao, dvakrat je brszno i 57 dvá országa i dvej mórji szta osztali zse za nyim. Na tó je pa szamo na ednók posztano. — Odpri gor ocsí, máli moj vért, ka vidis? — Vidim edno na sészt stokov visziko z gyémánta palácso, ali tákso, ka sze mi ocsi bliszkecsejo od nyénoga glédanya. — Ka pa na sésztoga stoka v sésztom okni ka vidis? — Vídim edno lejpo prelejpo deklino, ali tákso, ka sze mi ocsí escse bole bliszkecsejo. Tó je zagvüsno Peszkoglávca csér. — Nej szi zavado, máli moj vért, ár je tó toga csarnoga krála csí. Peszkoglávec jo je, nej rávnics tak dugo porobo i tü jo drzsí v zsalosztnom robsztvi. Mirki je tüdi nej trbelo vecs znati, dol je szkocso z táltosa i gor je so ednáko k králeszkoj cséri. Csi je li krícsala ona kak je mogla: ne hodi gori, csí rad más szvoj zsítek, búje te peszkoglávec! Lehko je krícsala Mirki, kak szi je nazájobrnóla od okna, tam je sztao on pred nyóv i prijazno sze nyoj je poklono. — Sto szi tí, ka szi tí? — pítala ga je ta králeszka csí, — kak szi vüpao eszí prídti? — Mirko kralícs szam, beiloga krála szin i za toga volo szam prisao sze, naj bújem toga Peszkoglávca. — Ó, tí neszrecsen kralics, on cslovik sze je escse nej narodo, kí bi Peszkoglávca preobládao. Tak je mocsen, csüj me, ka na szedemdeszét míl dalecs lücsí domó szvoj buzogán, csi z vadaszíje ide domó. — Ne máram jasz, — pravo je Mirko — csi rávnics na szedemsztó míl dalecs lücsí domó szvoj buzogán, — jasz ga itak popádnem i tebé odneszém v moj ország. Ali naj szi rejcs ne pozábim, králeszkoj cséri sze je jáko dopadno Mirko kralics. To nyemi je právila: — Csűj me tí Mirko kralícs, kvár bi bio za tébe csi bi tak mládi vesznoti mogao, záto ti povejm, odkéc dobi to sztrasno szvojo mócs te Peszkoglávec. Ne, dám ti tü eden kulacs, z tejm idi dol v pivnico, tam nájdos eden lagev. Z onoga vína szi napuni kulacs, i csi szi szamo v to víno prszt namocsis notri, vszáki fárt bos od pétjezér lűdi vékso mócs meo. Zahválo sze je Mirko na tom dobrom tanácsi, dol je só v pivnico, kulacs szi je napuno, z lagva je pa to ovo víno vöpűszto, naj je te Peszkoglávec ne nüca vecs. Te kulacs szi je na hrbet obeszo ino pod kapút szkrio, zatejm je gor so k toj králeszkoj cséri i obadvá szta vösla te na trnác, naj bi tam pocsakala gda domó príde Peszkoglávec. Na, Bozse moj drági, na ednók szamo velka kmica posztáne na dvóri, múvo-sűmo je zrák, kak csi bi sze néba gíbala, zemla genola, i eden stirdeszét centov zsmeten buzogán sze je tak vdaro dol na szredíno dvora, ka je vösprickala voda za nyim. — K rédi boj, Mirko, ide Peszkoglávec, — právila je ta králeszka csí, Mirko je frisko notrinamocso szvoj prszt v kulacs, dol je bejzsao na dvor, gor je zgrabo te buzogán i tak ga je lűcso nazáj, ka je rávnics pred Peszkoglávca konyom szpadno doli, pa je escse dalecs bio on, koncsibár na szedemdeszét míl dalecs. Te kony sze je opotekao v buzogán i nazáj je szkocso z velkim frkanyom. — No ti, no! da bi te vucjé raztrgali! — je szkricsao csemérno te Peszkoglávec — sésztsztó lejt je zse ka z tebov hodim, escse szi nigdár nej nazájszkocso — ka ti je? — Tó mi je, — odgóvoro je te kony — ka tí je nikák nazájlűcso buzogán. — Ne sztrasi sze tí za toga volo, znám, ka sto ga je nazájlűcso. Escse pred sesztimi sztómi lejtmi sze mi je szenyalo, ka Mirko príde sze ino de sze vojüvao z menov. Ali naj sze szamo nájdem z tejm fickom, vö nyemi zaszüknem sinyek. Z tejm je zagnao konya i v drűgoj minóti sze je zse v dvor posztavo notri. Ednáko je k Mirki só i tó nyemi pravo: — No, Mirko, prisao szí jeli? No 58 csi szi prisao, ne bos só vecs eti odnet zsívi. Z száblami va sze bila, ali metala? Odgóvoro je Mirko: — Meni je vsze edno Peszkoglávec, tí szi te sztarejsi. — Dobro je, moj bratsek, zacsniva z száblami. — Szábla vö z nózsnice! — szta zapovedala na ednók obadvá, i kak szta vküpvdarili tivi dvej szábli, szkákale vö z nyivi iszkre, ali tak na kuszti, kak csi bi ognyeni dezsgy só dol z nébe. — Ne valá tó tak nikaj, — pravo je Mirko — zakaj bi szi kvaríla nájne száble, mecsiva sze, Peszkoglávec. — Dobro je, Mirko, mecsiva sze. Vzemi szlovó, csi más, od ocsé, materé i od cejle tvoje rodbine. — Jasz szam zse vzéo szlovó. — je pravo Mirko, — vzemi szlovó tí tüdi, Peszkoglávec. — Jasz szam tüdi zse vzéo szlovó, escse pred sesztimi sztómi lejtmi. — No, csi szi zse vzéo szlovó, zapovejva nazáj nájne száble. Nazáj szta je zapovedala obadvá i z tejm szta sze eden na drűgoga szünola. Escse sze je i zemla trószila, tak szta sze cukala. Ednók je Mirko lűcso gor Peszkoglávca, drügócs pa Peszkoglávec Mirka, ali obadvá szta sze na nogé opravila. Vrtela, szűkala szta eden drűgoga na právi, na lejvi kraj, ali nancs eden je nej mogao toga drűgoga pod szébe dobiti. — No, escse ednók! — sze je k coj vdaro Peszkoglávec k Mirki, i kak ga je popadno, tak ga je vcseszno doli, ka sze je Mirko do pojásza pogrózo v zemló. Ali na pamet nyemi prísao te kulacs, na hitroma szi je namocso v nyem szvoj máli prszt, k meszti je vöszkocso z zemlé, zgrabo je toga Peszkoglávca i tak ga je vdaro doli, ka sze je zíbao cejli dvor i nidti sze je nej geno vecs te Peszkoglávec. Na tó ga je príjao za vlaszé, nezáj ga je vlejkao za palacso, gde je edna brezi dna vodína bíla, vkraj nyemi je vszejkao glavó i nyegovo tejlo je z nyóv vréd notrilűcso v vodó. Hej, moj Bóg, biló je velko veszélje na tó v gyémántovoj palacsi. Ta králeszka csí sze jo za sinyek obej- szila Mirki i tó nyemi je právila: — Tí szi moj, jasz pa tvoja, do szmrti va sze mela. Gor szta sze szpravila vcsaszi, ka bi naj nazájsla v Mirkov ország. Rávnics szta szi i gor stela szejdti na táltosa, ali Mirko szi je mocsno zacsno nikaj premislávati i tak sze je vidlo, da bi sze zsalosztio za nikoj volo. — Ka ti falí, Mirko, — pítala ga je ta králeszka csí — lehko bi me tü rad povrgao? — Ne bi te tü povrgao jasz, — pravo je Mirko — za cejloga toga szvejta vsze kincse nej, ali zsao mí je za tó lejpo gyémántovo palacso. — No, csi ti szamo tó falí, vcsaszi te potróstam, — právila je ta králeszka csí. — Ne, eti más to gyémántovo sibo. Jasz nazáj idem gor v palacso, ti pa z tóv sibov kúcsi okóli po nyoj, i tak pomali gyémántovo jabuko gráta z te palacse. Deni jo notri te v turbo, domá pa páli szamo kúcsi po jabuki z tov síbov, pa palacsa gráta z nyé i mene tam nájdes v sésztoga stoka sésztom okni. Tak je vcsíno Mirko, kak nyemi je ta králeszka csér právila. Ino zaisztino, ta sztrasno velka palacsa sze je vküperpotégnola v edno málo jabuko, ali na tak málo, kak jo je lepo v prgíscsi lehko drzsao. Fáin jo je notridjáo v turbo ino hipp, hopp! nidti je do deszét nej precsteo, domá je bio v dvori szvojega ocsé. Te sztári kráo ino nyihov sztári pajdás szta ga zse ózdalecs na pamet vzelá ino szta nyemi zse naprej krícsala: — No, szi preobládao Peszkoglávca? Pravo je Mirko: Zagvüsno szam ga pa preobládao. — Hej, ne verjem jasz tó, Mirko bratsek, — pravo je te sztári vitéz — nancs szi nej tí tam bio. — Jasz tüdi ne verjem tó, — szo pravili nyegov ocsa. Mirko je edne rejcsi nej pravo vecs, nego vö je vzéo z turbe to gyémántovo jabuko, dol jo je djáo na szredíno toga lejpoga i velkoga ograda, szkúkao jo je okoli z gyémántovov sibov — i glédajte to csüdo, — raszlo, raszlo, sirílo sze je jabuko i na ednók sze je 59 tam lescsíla pred nyimi ta gyémántova palacsa, tam je szedejla v gyémántove palacse sésztoga stoka sésztom okni vönaszlonyena ta lejpa králeszka csí. — Tó je Peszkoglávca palacsa, — szta krícsala tiva sztáriva, — nega tákse vecs na cejloj okrógloj zemli. Cslovik szi tí, Mirko! V róke szta nyemi szégnola, obínola, szküsüvala szta ga i na ednók szta vö dalá razglásziti po cejlom országi, ka je Mirko kráo preobládao Peszkoglávca i od denésnyega dnéva máo je on toga Bejloga országa kráo. Med tejm toga szo tüdi i popa dáli prizvati, kí je Mirka vküpzdáo z tov lejpov králeszkov cserjóv. Escse i dén denésnyi zsivéjo vszi, csí szo nej mrli. Pravica i Krivica. Pripoveszt. Pred vecsimi jezerni lejtmi pred tem toga, sze je na pót szprávila Pravica, naj bi pohodila te szvejt i naj bi szpoznala etoga szvejta vszo lüdsztvo. Kak bi sla, potüvala, szrécsala sze je z Krivicov. Poklonila sze je nyoj, kak je zse sega. — Dober dén vam Bóg daj, gde tá, kak dalecs idete ví? Odgovoríla je Krivica: — Okóli szam sze napótila po szvejti, naj bi toga szvejta lüdsztvo szpoznala. — No, csi i ví, jasz tüdi idem okóli, — právila je Pravica. — Hodivi vküper. V róke szta szi szégnoli, príjátelsztvo szta zvézali i oblűbili szta szi, ka edna drűgo nidti v dobrom, nidti v lagojem ne povrzseta. Ka stera má, szi raztálata med szebov. Na, dale szta sli. Ali kak szta na prvom meszti posztanoli, vcsaszi szta Pravice sztrosek vzelej naprej, z tisztoga szta jele, trosile. Tó je právila Krivica: — Csi zse ponücati Pravice sztrosek, po tom ta te z nyénoga zsívile. Ta Pravica je vervala Krivici. Nega csí je vervala, króto sze je i vkánila. Kak je te nyéni sztrosek szfálo. Krivica je toti naprejvzéla szvojega, ali eden falácsicsek krüha je nej doszta, telko je tüdi nej dála Pravici. Lacsna je bíla Pravica, ali lacsna tak, ka szo nyoj ocsí erdécse, zeléno vidile. Proszila je lepó Krivico: — Daj mi eden falat krüha, pri- játelkinya! vej szam szi jasz vsze, ka szam mejla, raztálala z tebov. — Dobro je, — právíla je Krivica — dám ti rada, csí me nihás, ka ti vöszpehnem edno okó. Ka je bíla csinécsa sziróta Pravica, lacsna je bíla jáko: dopüsztíla je Krivici, naj nyoj vöszpehne edno okó. Zatejm szta dale sli. Nego gda je páli lacsna grátala Pravica, Krivica nyoj je szamo tak dála jeszti, csi dopüsztí, ka nyoj to drűgo okó tüdi vöszpehne. Pri szledécsoj príliki je tó zselejla Krivica, naj Pravici edno rokó vrejzse dol. Pravica je tó tüdi dopüsztíla. Pri drűgoj príliki szi je i to drűgo rokó tüdi dála dolvrezati, naj szamo ne bi mrla od gláda. I gda je Krivica vöszpehnola Pravici obedvej okej, dolvrejzala obedvej róki, escse jo je i tam stela povrcsti na szrejdi ceszté to sziróto rómarkinyo. Ino te szta rávnics na taksem meszti bilej, gde je nej szamo cslovik nej, nego i ftícs tüdi nej hodo nigdár. Molila sze je Pravica: — Ne niháj me tü vesznoti, odpelaj me koncsibár do vrát steroga várasa, gde bom lehko kódivala. Krivica nyoj je obecsala tó ino je i pelala to rómarkinyo Pravico, ali nej na konec várasa, nego dalecs-dalecs, k ednomi sztrasnomi lógi, pod edne gáoge. Dol szí je szejla tam Pravica i csákala je, naj bi sto koli tam tá prisao, ali nej je sla tam tá niksa zsivócsa dűsa. 60 — Bóg moj, Bóg moj, — szi je zdihávala v szebi — nej me je na konec várasa odpelala te hűde dűse Krivica, ár ne hodi eti sze niscse, ali niscse nej. Tak dugo sze je zsalosztíla, sztarala v szebi, dokécs jo je szladki dober szen premogao. Nego malo pred zórjov, kak sze je prebüdíla, sze nyoj je tak vidlo, ka szi ober nyéne gláve, zná bidti na káksem drejvi, nikak gucsí. Poszlűsala je, poszlűsala i taki je na pamet vzéla, ka szo nej lüdjé, kí szi ober nyéne gláve gucsíjo, nego vrazjé. Pravo je i tüdi te eden vrág: •— Hej, Csi bi tó znali lüdjé, ka jasz znam, ne bi bilo telko romarov na zemli. Ka znás, ka znás? — szo ga szpitávali ovi drűgi. — Gor szam najsao to vrasztvo, — pravo je te vrág — ka kak trbej zvrácsití rómarsztvo pa szlepoto. — No te nam pa povej, — pravili szo nyemi ti drűgi — mí tó tak i tak ne mo sli dale pravit. — Dobro je, — pravo je te vrág — znajte i ví tüdi. Steri rómarszki cslovik sze v zorje mládoga pétka szkobáca rosznatoj trávi pod ednom táksem drejvi, na káksem zdaj mí szedímo, tiszti de pá zdrave meo szvoje kotrige, i steri szlejpi cslovik sze múje v etoj zorji z tráve roszóv na táksem meszti, pa nazájdobí pogléd szvoj ócsi. Oglászo sze je na tó te te sztári vrág: — Na, naj csűjem, steri escse zná kaj vecs med vami? Naprej je sztópo eden mládi vrág i pravo je: — Jasz szam tüdi najsao gor nikaj, ali nikaj táksega, ka po etom za eden tjeden dní prejde te králeszki váras, králeszkoga várasa vszáka düsevna ino nedüsevna sztvár. — No, ino kak de sze tó godílo? — pitali szo ga vszi na ednok. — Tó de tak slo, ka szam na várasa ízhodnoj sztráni eden velki kamen szkotao gor na zsilo vretin, ali tak globoko, ka ga cslovecse okó ne opázi nigdár. Od toga kamna nidti edne kaplice vodé ne de moglo vecs vötecsti i od zséje merjé cejli váras. Vecs szo szi ti vrazjé nej gúcsali. Odisli szo nikam, Bóg zná kama, nego Pravica je dobro csűla nyihov gucs i escse i v onoj minóti je zacsnola probati, csi je rejszan isztino pravo te vrág. Rávnics je mládoga pétka zórja bíla, dol szi je légla v rosznato trávo, szkobácala sze je v nyoj, i poszlűsajte to csüdo! vö szo nyoj zraszli obedvej róki. Zatejm je te gorsztánola, nabrála szí je vszeféle rosznato trávo, i dobro szi je zribala meszto szvoji ócsi. Na ednok nyoj je szamo nazájprisao pogléd, vídla je te mládi mejszec, vídla je na nébi te szvetle zvejzde, vídla je te sztrasno velki lóg i vídla je i tó tüdi, ka jo je te lagoje dűse Krívica nej na konec várasa odpelala, nego k velkomi lógi, pod gáoge. Hválo je dála Bógi, ka jo je nej zapűszto v nyénoj velkoj nevóli i vcsaszi szi je na dobro míszlila: nidti ne posztáne do tecsász, dokécs v králeszki váras ne príde, sla de k králi ino naprejdá, ka je v toj nocsi csűla. Sla je, potüvala je, prejk po bregáj i doláj, nidti je i nej posztánola do toga králeszkoga várasa, csi je rávnics tak lacsna bíla, ka szo jo zse komaj drzsale nogé. I ka szo vidile nyéne ocsí! v vesz csarno je oblecseni te cejli váras, túzsni szo tam vszi lüdjé, sztrasno velka je tam zsaloszt. Pripávlali szo sze k szmrti. Zse ji je tüdi i doszta mrló od velke zséje. Sla je ednáko k králi, kí szo jáko túzsno szedeli v szvojoj hizsi i csakali szo, gda nyim dá Bóg konec nyihovoga trplenya. Ali nasztanolo je velko veszélje, kak je Pravica dopovejdala, ka ka za csüdnoga dela sze je zgódilo z nyóv v preminócsoj nocsi. Ka naj szamo vövzemejo te kamen pod zemlóv, z zsíl vretin i bode páli vodé zadoszta. Slo je zráven i vö z Pravicov cejloga várasa lüdsztvo i zaisztino, tam je bio te velki kamen na zsilaj vretin, i kak szo ga vkrajvzéli tam odnet, vö je vrejla ta blagoszlovna drága voda, napunili szo sze pá potocje i rejke, biló je vodé zadoszta na vsze sztráni, lehko jo je vzsívalo lüdsztvo. Na, ali dobro je biló i zdaj Pravici. V mlejki, v mászti szo jo kópali 61 i dale szo jo nidti i nej pűsztili, náj zsivé med nyimi. Ali slo, mínolo je vrejme. Ta Krivica je okóli hodila po szvejti. Nego ednók nyoj je szfálo nyéni sztrosek tüdi i kak je sla, potüvala, je rávnics v on váras prisla, gde je Pravica prebívala. Kak sze je pripetilo, kak nej, notri je sla v Pravice hizso i proszila je od nyé v Bozsem iméni eden falácsicsek krüha. Pravica je li vcsaszi szpoznala to Krivico i etak nyoj je právila: — Rada ti dám, csi mi dopüsztís, ka ti vöszpehnem edno tvoje okó. Ka je bíla csinécsa ta Krivica, mogla nyoj je dopüsztiti. Na drűgi dén je Krivica páli i prisla k Pravici, ár szo nyoj v cejlom várasi nidti i drobtine krüha nej steli dati, i ta Pravica nyoj je szamo tüdi i tak dála, naj nyoj to drűgo okó tüdi lehko vöszpehne. — Szpehni mi vö to drűgo okó tüdi, — právila je Krivica — szamo mi daj krüh. Na trétji dén szi je lejvo rokó, na strti dén pa to právo dála dolvrezati Krivica, naj szamo krüh dobí. Gda je tak zse nidti ócsi, nidti rók nej mejla vecs, molila sze je Pravici, naj jo od- pela tá pod tiszte gáoge, pod stere je ona Pravico odpelala. — Dobro je, — právila je Pravica — odpelam te, i pelala jo je i taki tá pod gáoge, tam jo je dolposzadíla i brezi vszáke rejcsí tam nihála. Med tejm je nócs nasztánola i vrazjé szo sze páli vküperszpravili, ka naj racsún dájo eden tomi drűgomi, ka je delao vszáki v preminócsi dnévaj. Nego prvlé kak bi szi gúcsati steli, je tak pravo te nájsztarejsi vrág: — Szamo csákajte malo z gucsom, poglednimo okóli prvlé, csi nikoga tu nega, ár nasz je eto nikák poszlűsati mogao, ovacsi od zsíl vretin ne bi vkrajvzeli kamen. Tak szo vcsínili, kak nyim je te sztári vrág pravo, i bormics szo najsli pod gáogami to Krivico. No, ali! gor je szkocsilo, kelko je szamo biló ti vragóv na Krivico. Kúkli, skrábali, grizli, trgali szo jo vszi, gde jo je steri mogao. V ednom ocsnom megnenyi szo jo na jezero falácsicskov razcsejszali íno escse tó nyim je tüdi nej biló zadoszta: ogen szo nalozsili, zézsgali szo jo i nyéni práh szo v veter pűsztili. Odneszao je i te veter Krivice práh vsze povszédi po szvejti, ino od onoga hípa máo, gde lüdjé zsivíjo, tam krivica tüdi jeszte. Anekdóte. Eden, steromi nikaj ne falí. Eden goszpodín, steri szo za szvojega betega volo zse vecs tjédnov dugo v toplicaj bilí, szo sze domó szprávlali. Prvlé kak bi sze odpelali, ji je pohodo te toplícsni doktor ino ji je pítao: „No, kak sze csűtijo kaj goszpód, szo z toplicami zadovolni? „Zahválim nyim lepó, goszpon doktor,“ odgóvorili szo nyemí te goszpodin „nikaj mi ne falí, celó nikaj nej!“ Ino kak bi te te doktor jáko veszéli grátao na ete odgovor, na hitroma szo nyemi i dale pravili te sztári goszpodín: „Naj glédajo, goszpon doktor, kak szam sze prisao jasz, meo szam vu vühaj sümlenye — tó escse itak mám; meo szam v ocsáj bolecsíno — tó escse tüdi mám; — meo szam v zsalódci bolezen — tó escse i zdaj mám; meni záto celó nikaj i nikaj ne falí! Dobro je vöprisao. Eden trzsec, kí je za volo küpila vu eden véksi váras mogao potüvati, 62 je tam betezsen grátao ino sze je mogao vu spitáo ednoga doktora dati gorvzéti. Tak za stiri tjedne je odzdravo ino szi proszo racsún od doktora. Ete je po váraskoj segi dobro zaprprani bio. Rávnics je te odzdrávleni betezsník te mocsno oszoleni racsún pregledávao, kak ga je doktor escse ednok pohodo. „Ka cstéte ví tu?“ pítao ga je. „Nyihov racsún.“ „Tak? Szte lehko nej zadovolni z nyim?“ „Ó, prevecs jáko. Jasz szam szi rávnics vözracsúnao, ka bi za té pejneze domá jasz pét lejt dugo mogao v poszteli lezsati; za toga volo szám jáko rad, ka szam tü betezsen grátao, gde szam z stirami tjedni prisao vö z nyé. To plácsano dobrooponásanye. V Ameriki je jáko zsmetno szlüzsecsko drzsino na ono oponásanye navcsiti, k steroj szmo mí eti v Europi k coj navajeni. Póleg toga szi záto i tüdi od vecsi péld gucsíjo, stera nisterna sze nam szmeha vrejdna vídi. Tak je gorpogódo ednók eden goszpód vu Amerike Boszton várasi ednoga szlugo, z sterim je zvün ednoga jedinoga dela celó zadovolen bio: ete szluga szi je nájmre, kelkostécskrát je vu hizso szvojega goszpóda notriprisao, krenscsák vszeli na glávi niháo. „John,“ nyemi právi eden dén te goszpód, „tí szi nigdár ne vzemes dol krenscsáka, csi k meni notri v hizso sztópis.“ „Ali, Szir, (Goszpód) nemam jasz kak szloboden amerikánszki pörgar lehko té jus, naj ga gornihám?“ „Vszakojacski ga más.“ „No te, csi tak jasz té jus mám, zakaj bi ga záto doljomáo?“ Na eto je tomi amerikánusi nej tak lehko biló odgovor dati; ali da je te goszpód preci vözvejani bio ino je i po vszem vszega steo doprneszti, ka je zse ednok namejno, je etak pravo záto za edno malo csasza: „John, kelko bi ti jasz denok k coj mogao dati k tvojemi lóni, ka bi tí te, na pridócse gledócs, tvoj krenscsák, gda v mojo hizso prídes, dolvzéo z gláve?“ „Ej, Szir, tó szo prvlé malo premiszliti morem.“ „No tak, premiszli szi to delo, John, ino povejm mi te vütro v gojdno.“ To jütro je prislo. „Kak je to nájno delo?“ píta ga te goszpód. „Ka ti plácsam za krenscsáka-doljemánye?“ „Hm, Szir, tó de tak eden dollár (pét korón) kostalo na vszáki mejszec.“ „V rédi szva, John. Tí bos sze od denésnyega dnéva máo dobro oponásao i jasz te tvoje dodrooponásanye vszáki mejszec z ednim dollárom plácsam vö.“ Te velki ino te máli pasztér. Imre József érsek szo sze ednók z vecsimi nyihovimi szprevájalci po ednom póli sétali. Tü szo na pamet vzéli oni ednoga decskeca, steri je szvinyé pászeo ino szem-tam plészao od veszélja. Te érsek próti nyemi idejo ino opázijo, da je te máli szvinszki pasztér v celó nóvi gvant oblecseni ino edno mosnyo drzsi v róki. „Decskec,“ nagúcsali szo ga te érsek, „za koj volo szi tak veszéli tí i ka más vu róki?“ „Goszpód, cejloga leta mojo plácso íno eden nóvi pár gvanta,“ je bio te odgovor. „Te szi pa i celo zadovolen?“ „Jezus Bog moj, kak me szamo Goszpód kaj táksega moro pítati!“ „Kelko lóna pa más te ti na edno leto?“ „Pét rajnski — lejpi pejnez je tó.“ „Za tó pa te cejlo leto mores delati, nej je rávnics tó predoszta.“ ,,Jeli pa Goszpód te vecs májo?“ ,,Ó, doszta vecs.“ „No, te Goszpód tüdi i vékso csrejdo moro meti, kak je moja.“ „Na,“ szo pravili te érsek szmejécsi ino dáli szo nyemi eden zlát vu roke, „csrejdo jasz toti preci velko mám ino znájo bidti i szvinyé tüdi v nyoj.“ 63 Szvadiva sze rájsi zdaj. Lincoln, ti zdrüzseni-országov elnök vu Ameriki, je ednók, preci prvlé kak je v tó vísziko csészt prisao oproseni bio od ednoga szvojega szószida, naj bi nyemi kezes bio na ednom vekszlni; ali Lincoln, zse te cseden ino naprejmiszlécsi mózs, sze je vözgucsávao, csi rávnics po lejpom táli, od toga, ár je znao nerédnoszt szvojega szószida. Kak bi záto te szószid na drűgi dén pá k nyemi prisao ino bi ga prisziljávati steo za toga volo, med sterim je i tó pravo, ka je tó edno celó mála neprílika na nyega gledócs, z stere bi on itak velki haszek lehko meo, je Lincoln izda nej steo podpíszati toga vekszlna. Gda sze je záto te te szószid zse prevecs zacsno moliti ino ga escse bole prosziti, je pravo Lincoln: „Glédajte me zse ednók eszi, szószid, ino dajte szi dopovedati tó delo. Csi jasz moje imé podpísem na té papér, te ne plácsate vecs ví toga dugá, nego jasz bom ga mogao plácsati; ino te sze szposzvádiva. Za toga volo de doszta bógse, ka sze szvádiva rájsi zdaj vcsaszi, dokecs jasz escse v zsepki mám te pejneze. Pripoveszt na fasenszki tork. „Koriolánusz“ zváni morszki hajóv sze je z Liverpool engliskoga várasa v New-York váras, v Ameriko, povrno nazáj; na póti je hajóva cimerman betezsen grátao ino je mro po krátkoj trésliki. Ednoga sziná je meo, sznájzsnoga i csednoga decska, steri nyemi je zse pomágao v mestríji ino nyemi je jáko podlozsen bio. Malo sze je nej razpocsilo tomi sziromaskimi decski szrcé od velke zsaloszti ino z niksov, to nájlepsov prosnyóv szo ga i tüdi nej mogli nagúcsati, ka bi to mrtvo tejlo szvojega ocsé szamo edno minóto odsztavo. To návadno priprávlanye k pokopi na mórji je gotovo biló, sziromáka cimermana szo v eden falat sztáre po- nyáve zasili notri, tü li i eden sztári brűsz, szekiro i edno velko sztáro sprelico szo zvézali k coj nyemi, naj sze hitrej pogrozí. Kak bi ga te k vekivecsnomi pocsinki v mórje dol steli püsztiti, je nyegov szin od velke zsaloszti malo nej omedlo. Dvá delavca szta ga mogla gordrzsati. Ali prvlé kak bi li tó na pamet vzéli, sze nyima je, kak csi bi nyemi pamet szfalíla, z cejlov szvojov mocsjóv vövtrgno z rók ino szkocso je dol z hajóva na mrtvo tejlo gor, stero szo rávnics na vózsaj v mórje dolpűscsali. Na hitroma szo na vodó pűsztili dol edno málo ládjico, ali — zse je keszno biló — te decskec ino to mrtvo tejlo szta zse v nezmernoj globocsíni mórja pokopaniva bilá. Eto zsalosztno delo sze je pod 670 szeverne siríne ino pod 700 záhodne duzsíne pripetilo, kak je tó v hajóva knigo notrinapíszano biló. „Koriolánusz“ je szrecsno prisao v NewYork, vö je zdejvao szvoje blágo, vzéo je nóvo gori ino sze je povrno nazáj v Liverpool. Med 690 szeverne siríne i 480 záhodne duzsíne je edna sztrasna cet-ríba bíla zgráblena dol z hajóva ino tüdi i gor na nyega zdignyena po spulaj. Z nyénoga sztrasno velkoga cservá sze je edno neznáno sümlenye csülo. To nezgovorno sztvár szo na hitroma gorvrezali, ali ka szo najsli? V nyénom nezmernom csrvej toga ocso, szinű, brűsz, szekiro i sprelico. Te sziromák cimerman je szamo na ocsí gledócs bio mrtev, kak szo ga dol z hajóva pűsztili i kak szo te toj cet ribi cservó vrezali gor: szo te ocsa rávnics szekiro brűszili v nyem, szin nyim je pa brűsz gono, ár szta szi malo prvlé tak dogúcsala, ka sze vö vszecséta z cservá te ribe. Tak je tó pripovedávao eden morár (matróz) na — fasenszki tork próti vécsari. Eden sztrasen brejg. „Tó je te te imeniten Gólibrejg?“ je pítao oden tühínec ednoga mladénca, koga je na vrhi brejga szrécsao. 64 „Ja moj goszpód, imeniten i tüdi i glaszoviten.“ „Jeli ne bi tak dobri bilí,“ právi dale te tühínec, „ino bi mi povedali, csi je káksa sztrasna zgodba ali pripoveszt k coj prikapcsena k tomi brejgi? „Znám ji vecs táksi, moj goszpód. Szamo pred nísternimi dnévi je slo eden pár mládi lűdi gor na té brejg bio szo nej vecs nazájprisli.“ „Sztrasno je tó. Ali ka sze je pa te zgódilo z nyimi?“ „Na, — po drűgom kráji brejga szo dolodisli. Edno prílicsno pohízstvo. Níkoga bogátoga grofa, kí szo k tomi escse i v viszikoj orszácskoj szlűzsbi bilí, szo eden dén trijé velki goszpódje, steri szo i v dobrom prijátelsztvi bilí z nyimi, pohodili. Te milosztiven grof szo v eden táo szvoje palacse celó nóvo pohízstvo pokűpili, szamo drágo i lejpo blágo ino szo sze i jáko veszelili na vszejm etim. Pokázali szo tüdi nyihovim prijátelom extra vszáki falat, nad sterim szo sze i vszi prevecs csüdivali. „Ali oni morejo i znati moja goszpoda,“ pravili szo po etom pregledávanyi nadale te milosztiven grof, „ka jasz vu cejloj mojoj hrámbi kak nájbole prílicsno morem vsze meti. Za toga volo szam szi escse edno poszebno málo hizsícsko, náj nyim jo po právom nyénom iméni vöpovejm, sakrejt dáo napraviti, stera hizsícska je tüdi i po nájkünstnejsem táli vküperposztávlena. Oni morejo znati tüdi i tó, ka tákse blágo nemre cslovik vszigdár pri szebi meti, ali sze itak i vecskrát nüca. Naj záto na tó gledócs tüdi kaj prílicsnoga mám vu mojoj hrámbi, szam szi to delo tak dáo vküpposztaviti, ka mi szamo pri sztoli, eti v hizsi, edno málo gombo trbej pritezsiti, i taki sze edne szkrivne dvérca odpréjo na ejnoj sztejni, i moja mála hízsicska mi na komaj vidócsi málicski sinyaj, za nüc, celó do mojega sztola príde sze. Po nücanyi pa pá szamo gombo pritézsim i nazájodíde v szvojo szkrivno meszto. Tó delo je zaisztino prevecs prílicsno, morem i praviti: jáko küstno vcsinyeno.“ Eto delo sze je tak jáko neznáno vidlo toj poszlűsajócsoj goszpodi, da szo od velkoga csüdivanye vszi „Ó“ mogli praviti. „Oni sze csüdivajo nad etim?“ szo pítali grof, komi sze je tó tak zdelo, csi nyim ovi celó ne bi steli vervati. „Na, tak vam zse, vi nevervani Tomásje, mojo prílicsno hizsícsko pokázati morem.“ Milosztiven grof szo na tó pritezsili to szkrito gombo na sztejni. I isztíno je melo to künstno delo, ár je brezi vszáke nájmense falinge slo vsze. Kak na edno szkrivno mócs, szo sze na tihoma ódprla ta szkrivna dvérca na sztejni — pokázala sze je ta mála hizsícska, naprej je sla — nego vu nyoj szo szedeli milosztivna grofica vu ednom táksem deli, stero sze nemre dale vöpíszati. Lehko szi premíszlimo te szrám goszpodé, kí szo pri etom nazócsi bilí. Vszi szo, kak je tó i nájcsednejse biló, vöszposzkákali z hizse, nego vünej na folasi szo sze zse vecs mogli zadrzsati i szmejáli szo sze vszi navküpe na telko, ka szo nyim szkuzé letele vö z ócsi. Od etoga hípa máo szo te milosztiven grof prvo vecs nikomi nej kázali to szvojo prílicsno hizsícsko, dokécs ne bi poglednoli, csi je sto notri v nyoj ali nej. Zadoszta nyemi prineszé. Eden mládi goszpód je z ednov lejpov cíganszkov deklinov meo lübézen, ali eden dén nyemi je szamo povejdala ta sztára mati, ka szi nyéno lejpi csarni ócsi csér tüdi i za zseno more vzéti. „Tó bi mi szamomi tüdi jáko po vóli biló,“ je odgóvoro te mládi goszpód, steromi je kaj táksega nej záto v glavó slo, „ali vasa csér mi nikaj ne prineszé, ino jasz szám szam nej zadoszta bogat, ka bi sze zseniti mogao.“ 65 „Ka?“ je právila ta sztára ciganica ino sze nyemi je v obráz szmejála, „szi nej zadoszta bogat v várasi, gde je puno pejnez, ino moja csí ti nikaj ne prineszé? Z táksov prílicsnov ciganicov, kak je moja csí, szi tí v ednom leti lehko bogat cslovik.“ Poszebni zroki. Eden mládi amerikánus, steri sze je v Páris odszelo, sze je zalűbo v edno mládo deklino, stero je od nyéni sztarisov szkrivomá odpelao ino sze zdáo z nyóv. Z etoga dela je tak tozsba nasztánola, ino ti sztarisje, steri szo nyegova prvejsa csinenya vsze gorzgrüntati dáli, szo ga za volo trigámie (ka trí zsene má) dáli v tozsbo. „Jasz szam sze“ tak sze je zacsno brániti pred birovíjov te mládi cslovik, „po pravici tríkrát ozseno, tó je isztina. Ali da je moja prva zsenítev te escse valála, je moja drűga nevalána, stero szam v zsítki moje prve zsene vcsíno. Eta moja trétja zsenítev pa páli valá, ár je moja prva med tejm toga mrla ino ta drűga nikaj ne valá. Jasz szam záto nej bigámii (ka bi dvej zseni meo), nidti v trigámii (ka bi trí meo), nego szamo kak je réd v monogámii (ka szamo edno zseno mám). Ino zaisztino szo eti zroki, kak stécs szo i poszebni bilí, zadoszta bilí na tó gledócs, ka ga je birovíja nej mogla v kastigo vzéti. Edna dobra miszeo. V ednom vagóni na zseleznici szta sze dvej sztárivi goszpej prevecs stükati prijale za volo gorodprenya okna. Kondukter, steroga je eden, v onom vagóni szedécsi sztarejsi goszpód tá zváo, sze na hitroma i tá posztávi. „Csi mi ví gorodpréte okno, Kondukter,“ je právila ta edna, „jasz k meszti mrejti morem.“ „Csi de to okno escse duzse zaprejto,“ je krícsala ta drűga, „sze morem jasz zadüsiti.“ Te sziromák Kondukter, na ste- roga szta sze obedvej zezávali, je nej znao, ka bi vcsíno, ka bi delao. Právijo na tó te te sztári goszpód: „Znáte ka, Kondukter, jasz edno dobro miszeo mám. Odprite szamo gor to okno, te merjé ta edna; na tó je páli zapríte k coj, te merjé ta drűga ino tak mo te zse mér meli. Edna mekla kak proba. Eden bogáti goszpodín, steromi sze je denésnye vcsenyé deklín nikak nej vidlo, szo vecskrát varvali szvojega zse odrasenoga sziná od szamo na puc gledajócsi deklín. Pravili szo nyemi: „Tí szi mores edno dobro vertinyo poiszkati, nej kákso dámo, stera bi prejk meklé lehko szpádnola.“ Eto vcsenyé szi je te mládi cslovik dobro gorzadrzsao. Na eden lejpi szprotolejsnyi dén, gda szo nyegov ocsa vnozsíno gosztóv meli vu hizsi, je med obedom on edno mekló dáo pod sztube na krízs dolpolozsiti. Kak szo te po obedi te vnóge goszpé i goszpodicsine po sztubaj na sétanye doli v püngrad stele idti, je z ednim szvojim prijátelom frisko naprej pred sztube so. „Pazi zdaj,“ právi nyemi, „ta mekla mi zseno more odebrati. Ona mláda deklina, stera de znála, ka trbej z nyóv csiniti, more moja zsena bidti.“ Vcsaszi po tom szo i gószti zacsnoli dolidti po sztubaj. Nájvecs zsenszk ino deklín je prejksztópilo meklé, nisterne szo sze i opoteknole v nyó. Ali szkoro naj na zádnye príde edna mláda, lejpa deklina, stera sze je dolprignola k nyej, gor jo je vzéla ino jo je na tó právo meszto, v kót za sztube posztávila gori. Te mládi cslovik je tüdi i obdrzsao szvojo rejcs; oproszo je to deklíno, dóbo jo je ino — nigdar nyemi je nej zsao biló, ka nyemi je mekla odebrála vö zseno, ár je dobro vertinyo ino v lejpi krejposztaj bogáto szamico dóbo za zseno. 66 Lejpo vögúcsanye. Edna váraska zsenszka je tozsena bíla, ka je ednoga po vulici mirno idócsega z vrejlov vodóv dolpolejála szkóz nad okno i z tem tálom i preci vrazila. „Ah moj Bóg,“ je právila, szébe zagovorivsa, „tó mi morejo odpüsztiti moj goszpód, ár szam jasz nyih, mimoidócsega, za mojega mozsá drzsála. Zsenítev kak szamomorsztvo. „Prijáteo,“ pravo je eden ednomi moskomi, kí sze je zse naszkori zseniti steo, „meni sze to tvoje delo jáko negvüsno vídi, ka szi tí, kak zse ober pétdeszét lejt bodócsi edno oszemnájszet lejt sztaro deklino scsés vzéti.“ „No,“ odgóvoro je celó po mirovnom táli te drűgi, „v moji lejtaj je zsenítev zse nájvecskrát szamomorsztvo; ino csi je tó zse ednók tak, te sze jasz denok rájsi z ednim lejpim mecsom, kak z káksim sztárim erjávim krampom morím!“ Premislena szpóvid. Eden mládi pár zarocseni lűdi je eden pred zdávanyom k szpóvidi slo. Zarocsnik jo je i hitro opravo, nego ta zarocsníca je edno puno punérno vöro klécsala pri szpovidárnici. Kak bi sze záto po szpóvidi z veszélim tálom k szvojemi zarocsníki stela povrnóti nazáj, jo je ete kak léd mrzlo pogledno ino z etimi recsmí odisao od nyé: „Nigdár, moja drága, ne privolim na tó, ka bi szi edno tákso zseno vzéo, stera bi na vövadlüvanye szvoji grehov edno cejlo vöro nücala. Szrcsno zsalüvanye. „Bi rad bio tí tomi,“ je pítao pri ednoj príliki, gda bi od hízsnoga zákona bio gucs, eden prijáteo toga drű- goga, „csi bi sze tvoja zsena po tvojoj szmrti páli ozsenila?“ „Ó, zagvüsno, ka bi rad bio,“ je bio te odgovor, „te bi denok meo nikákoga, kí bi mojo szmrt isztinszko zsalüvao!“ Ta nájvéksa poníznoszt. Edna bogábojécsa grofica vu Becs várasi je návado mejla vszáko leto v Maríacell na Bozso pót idti, ali da je ednók za volo betega tó nej mogla doprneszti, je szvojo szakacsico poszlála tá meszto szébe. „No,“ pítala je ta grofica, kak je ona zse domó prisla, „kak ti je slo kaj tam? „O,“ odgovoríla je eta, „jáko dobro, milosztivna goszpá grofica, mati bozsa nyim ponízno rokó dájo küsnoti.“ Pretrgnyena Bozsa szlűzsba. Eden farmer (polodelavec) v Missouri, ednom amerikánszkom drzsányi, je z szvojov lejpov cserjóv pri ednoj englisko-evangelicsánszkoj bozsoj szlűzsbi bio nazócsi ali na ednók je szamo gorszkocso i pretrgno je molítev ti vküpszprávleni z etimi recsmí: „Jasz bi rad pobozsen bio ino v nébo prisao; ali — csi ejni klantusje tam na ovom kráji ne henyajo gor, mojoj cséri tak zalüblene líca krózsiti, te preci bítja nasztáne prvlé, kak bi dale bogá molili. Nyegova lasztivna tenya. „Tí zsena,“ tak je zbűdo gor eden mózs szvojo tivársico z nyénoga szladkoga szna, „zdaj rávnics szam nikse sztrasno vu podóbi ednoga szomára vido!“ „Niháj me szpati,“ odgovoríla nyemi je csemerno zsena, „ino sze ne boj od szvoje lasztivne tenye! 67 Nej szo nikaj véksa. Eden polodelavec, steri je rédno bodo vu váras na tjédno szenye, je árvinszko deco vido sétat idti. „No, tó naj sent razmi,“ pravo je k szvojemi z nyim idócsemi szószidi, „jasz sze zdaj okóli dvajszti lejt hodim eszi notri, ali ti kinyerejse eto lekaj v szvojem cejlom zsítki ne do véksi. Tak velke szam je zse te vido, gda szo escse moj pokojni ocsa zsiveli!“ Vej zse gorpoiscse. „Ví, doktor,“ krícsao je ednoga regementa kommandás na regementskoga doktora, „zse szo nam pá nistemi decski mrli íno ví tej vnógi sz- mrtni betegov zrok lekaj itak ne razmite.“ „O, jasz zse gorpoiscsem to szkrivno delo,“ pravo je te doktor, „csi rávnics cejli regement veszne v nyem!“ Csüdno odszlobodjenyé. „Ja, moj prijáteo,“ pripovedávao je eden brodár szvojemi poznánci v krcsmi, „jasz szam po csüdnom táli odszlóbodo! Trinájszet moji pajdásov, ár sze nyim je prevrgla ládja, sze je vtópile v vódí.“ „Ali kak sze je zgódilo tó denok, ka szte sze ví tüdi nej vtópili?“ „Celó po prósztom, jasz szam — domá v hizsi osztao.“ Veszélo 1905-to leto! Kak nájvecs szrecse i nájbogse zselemo nasim csitalcom. Letosz rávno tak, kak vszáko leto szmo szi premislávali, z kem bi nasim csitalcom na vékso koriszt mogli biti. Pa ka bi bilo nájbogse? Ka je nájdragsi kincs bogátca i sziromáka v edno mer? Z D R Á V J E. Kelkokrát vidimo bogátce, sterim je vszaki nevoscséni, ki domá jecsijo, gda je niscse ne vidi, ár szo zgübili szvoj nádragsi kincs: szvojo zdrávje. Pa li szi lüdjé nájmenje pázijo na zdrávje. Cslovek szamo te zná po prazici, ka je zdrávje, gda je zse zgűbo. Lübi csitalci! Kak dober kmet vszigdár gnoji dobro zemlo, naj bi njemi rédno rodila rávno tak bi vszaki cseden cslovek vedno mogo paziti na szvoje zdrávje ino sze szkrbeti za to, ki bi edno mocs dávajocse krepcsajocse zdravilo vszigdár pri hizsi meo, ka bi je vcsászi taksega hipa tüdi rabo, gda je zdrav. Doszta csednese je vszakojacskí zdrávje z málimí sztroskami szi obcsuvati, kak je zanemáriti i szi je potom velkim sztroskom i boleznosztjov nazájiszkati. Zmiszliti szi szamo na tiszte velke bolecsine i trplenja, stera pretrpeti morejo, ki zselodeni beteg májo, ali voszka prszi, ognjoper ali protin; nadele ki szopijo, krcs, trganje májo, kem szrcé premocsno bije, kaseo i vnoge drűge bolecsine. Csi zob ali gláva koga boli, zse te kelko moro presztáti! Kak bi te vszi zahválni bili, csi bi takse vrasztvo mogli naidti stero bi je toga vszega resilo. Zato naj bodo nasi lübi csitalci pazlivi i sze naj za csasza poszkrbijo za szvoje z drávje. Edno dobro hizsno zdravilo vszigdár krédi meti ino je za obcsuvanje zdrávja ino odvrnenye bolecsin rabiti je od velkoga haszka v cslovecsem zsitki. Tákse dobro hizsno zdravilo je pa v prvoj meri jezerokrát pohváleni Fellerov Elza-Fluid, steri vtisa bolecsino raztoni szline, odprávi medlovnoscso, krcs í vömetanje, ték poprávi, kühanje zselodca pomore ino okrepi csloveka. Náj bole csütlivi (háklivi) lüdjé ga tüdi radi rabijo, pa kem sztaresi, tem bogsi je, záto bi pri vszakoj hizsi mogo biti ete imeniten Fluid, ka zse vszakomi hitro pomore poszebno, csi vracsitela blűzi nega. Csi Fellerov Elza-Fluid z vodov zmesamo i z njim glavo, obráz, ocsi perémo, te sze na glávi kozsa, pogléd i zsivci okrepijo. Ne jecsimo pa sze ne tozsmo, csi vnoga trplenja mámo, kak gláve, zobih boleznoszt, trganje, trüjavo, oteklo, szmicanje, krcs, protin i t d., nego rabimo Fellerov Elsa-Fluid, pa po krátkom ríbanji z nyim miné bolecsina pa sze pomorejo bolécse i oszlabele kotrige. Ki szi z Fellerovim ElsaFluidom vszaki dén zobé peré (vuvodo zmész), njega ne do zobjé i gut boleli. Vnoga zahválna piszma szvedocsijo, ka Fellerov Elsa-Fluid bolecsíno vtisa, krcs, vömetanje i medloscso odprávi. Imenito mocs má, csi sto pokvarjeno hráno vzsivao; zvűn toga ték rédi, zselodec poprávi, kaseo odprávi z cela i náglo. Csi ga sto vzsiva, nede vu nocsi potüo, miné njemi tréslika, drisz i pomorejo sze njemi opesana prszi. Brezi pára okrepi i omocsi zsivce i skodlivoga v szebi nema nikaj. Brezi racsuna je onih lűdi, ki hválijo Fellerov Elsa-Fluid, ár szo ga z vodov zmesanoga nücali za pranjé rán. Zvrácsi zmrznjene nogé i rane, odprávi potüvanje nog; modre krpe csi sze sto vdaro ali zdrüzno, hitro zvrácsi. Z bolnih kotrig vövzemi vrocsino, ne dopüsztí, ka bi szo beteg tela poprijao, pomága proti szrbescsici i zezsgánim ranam. Jáko mocs má kak antiszepticsna voda za rane i za gordevanje; imonitno vtisa bolecsino ino krepi csi sze zribajo znjov kotrige po dugom hodi, opesanji, szlaboszti, stera nasztáne po nerédnom bitji szrcá, szopihanji ali gláve boleznoszti. Jáko hvalijo njegovo (Dale na ovom liszti). mocs vojácje, lovci, piszmonosi, delavci i taksí lüdje, ki po poláj, rüdaj i delavnicaj tezsko delo májo. Szkrblive matere znájo, zakaj hválijo z vodov zmesani Fellerov ElsaFluid kak kepanico za deco, i za pranjé rane i njegovo hladécso, szüsécso mocs rávno tak hválijo z voszkimi prszami i z zsmetnim zdihávanjom trpécsi, kak z gutom trpécsi, ki ga z vodov zmesanoga za pranjé guta (grgranje) nücajo. Naszlednje je Fellerov Elsa-Fluid nájbogsa sztvár za to, ka sze hizse, gde betezsnik lezsi v csisztom zráki obdrzsijo ali popravijo. Edna szkusnja to poszvedocsi. Vracsitele vszaki lehko pita, kak sze naj rabi Fellerov ElsaFluid pri vnogi drűgi betegaj, steri szo eti ne imenüváni, ár tiszti zdrávnicje, ki szo szkusali Fellerovoga Elsa-Fluida jákoszt, ga tüdi radi preporácsajo betezsnikom szvojim. Hvál cena i vnogosztránszka mocs je tákse postenjé szpravila Fellerovomi Elsa-Fluidi, ka celo z Amerike, Afrike, i Ausztralie dobivamo zahválna piszma. Za ausztrianszkovogrszko monarchio sze právi, Fellerov Elsa-Fluid szamo pri Feller V. Eugen patekari v Stubici Nro. 120. (Zagrab. grascsina) rédi ino tam odnet sze naj po posti narocsi. Fellerov Elsa-Fluid je v Parisi, v Rimi, v Londoni, v Nizzi i v Berlini na razsztávaj nájprve premije, zláte medálje i szpoznanja piszma dobo. Feller patikára szo nj. c. i kr. vel. Filip Bourbon vojvod za szvojega dvornoga trgovca oznanili i dobo je tüdi szrebrno metáljo spanjszkoga erdécsega krizsa réda. Taksemi csloveki sze zse lehko zavüpa, koga szo tak vnogi zse pocsásztili tem bole, csi vam ovádimo lübí csitátelje, ka Feller V. Eugen patekar v Stubici pod Nr. 120-tov (Zag(Zagrabecska gráscsina) zse vecs, kak 60.000 zahválni piszem má od szvojih küpcov iz vszeh krajov szveta. Za volo voszkoga prosztora vam eti szamo nisterno potisznemo na kazalo: Bon Marin Lesic plebanos z Pupnáda szl. p. Korcula. 1904. ga leta apr. 27-ga etak pise: Od tisztoga mao, ka vas Elsa-Fluid nücam, szam zse 3 krát szpoznao nyegovo csüdovitno mocs náimre pa: 1. ocsi szo me bolele dve leti; kak szam vas Elsa-Fluid zacsno rabiti, je minola bolecsina, kak csi bi jo z rokov vzéo; ob 2. pri oszem-meszecsnom zselodnom betegi i ob 3-jim pri ednom prehlajenjej. Postüváni csitalci! Csi sze escse zagvütsati, ka szo eta piszma isztinszka píste tem ino je opitajte. Jeli, lübi csitalci, ka taksa vöszkázanoszt, táksa piszma od onih, ki szo Fellerov Elsa-Fluid nücali, nájpravicsnese szvedocsijo, ka szmo vam vu Fellerovom Elsa-Fluidi zaisztino nájbogse i szkusano domácse zdravilo povedali. Naj pa nasí lübi csitaoci z tem vrásztvom lezsi obvarüvajo szvoje zdrávje, ka sze obránijo bolecsin, je ocsiveszno potrebno, ka pázijo pri küpüvanji Fellerovoga Elsa-Fluida i poszebno naj na znaménje pázijo pa na to, ka podpiszek „Feller“ na vszakom glázski na zsutom papéri gori bo. Ár je eta preporocsba po pravici ne reklam, záto kep znaménja tü ne dámo nariszati, nego narisz znamenja nasi lübi csitalci lehko nájdejo v etom kalendári odzaja, csi poiscsejo cstenjé z napiszom: „Pravica obláda.“ Na tiszti kep trbej paziti pri küpüvanji! Znate, ka je nevoscsenoszt? Bozsna lasztivnoszt, stera po grdoj poti hodi ino zse vnógo nevole porodila. Tak rávno zdaj zse doszta nevoscséni lűdi je, ki sze csemerijo za volo toga, ka szi je Feller V. Eugen patekar v Stubici Nr. 120. (Zagrab. gráscsini) z szvojim za isztino glaszovitnim ElsaFluidom telko naszvetoszti, dobrovolui lűdi i prijátlov szpravo pa tej nevoscséni lüdjé krivo blágo odávajo pod szpodobnimi iménami. Sze zná, ka doszta lűdi jé, ki sze dájo znoriti. To sze tüdi zgodi, ka sztári küpce Fellerove z vnogov hválov krivih zdravil ino z rázlicsnimi piszmeni k szebi scséjo privaditi pa eta iména szi vcsászi tüdi po krivicsnoj poti szpravijo. Ne dugo je bilo, ka szo ednoga Fellerovoga pomocsnika opazili, gda je iména sztárih küpcov Elsa-Fluída i nyihov naszlov (adresse) szkriti steo. Ve med nasimí lübimi csital tüdi bodo vszakojocski táksi, ki szo meli zse priliko szpoznati, kelko hűdoga csinijo nevoscseni lűdjé. Záto vasz (Dale na ovom liszti.) znova opominamo: Varüjte sze od krivoga blága. Niscse sze naj ne dáznoriti z szpodobnimi iménami Luisa-Fluid, GoldElse-Fluid, Inda-Fluid, Salvator-Fluid, Sidro-Fluid i t. d. ali z kaksim SzvetaFluidom i z kaksov drügov rasztlininov zsganicov. Scsé sze sto varüvati, scsé szi pomocs i olejsanje szpraviti, scsé, ka de njemi eto piszmo na haszek? Te szi dobro zapomnite právi naszlov, jedino právoga ino szi Fellerov Elsa-Fluid proszite zráven v piszmi z etim naszlovom: Feller V. Eugen patekari, Stubica Nro. 120. (Zagrab.gráscs.) K tomi je tak hvál eto jáko domácse vrásztvo kak redko stero. Isztina, ka od 12 málih, ali 6 dupliskí kánt menje nemre poszlati, nego zapomnite szi hvál ceno: Csi szi sto 12 málih, ali 6 dupliski kánt priszlovi, szamo 5 koron placsi franko, brezi kaksega drűgoga sztroska. 24 málih, ali 12 velkih glazsov cena je 8 kor. 60 fill. Csi pa sto 36 málih ali 18 duppliski priszlovi, plácsa 12 kor. i 40 fill. 48 málih, ali 24 duppliskih pa 16 koron kosta. Pa csi bi jih vecs vküper sztopilo, ka bi 60 málih ali 30 duppliskih glazsov szi dáli pripelati, bi szamo 20 koron plácsali. Pa naj bi sze eto imenitno domácse vrásztvo vszikdi razsirilo ino bi szi je te nájsziromaski cslovek tüdi mogocsi bio pripelati dati, je odrejeno, ka postnina i drűgi sztroski sze ne szmejo racsunati, csi sze vrásztvo pri Feller V. Eugeni v Stubici Nro. 120. (Zagrab. gráscs.) naszlovi. Neszmite pozábiti, ka kelkokrát znova proszite eden (12 tucat glázskov), telko krát 1 glazs Fellerovoga Elsa-Fluid gor dobite. Ob drűgim vasz pa na edno rávno tak jáko domácse zdravilo scsémo opominati i to szo Fellerove doligonécse Elsa-Rebarbara-Pilule. Ete ElsaPilule náglo i zagvüsno pomágajo brezi bolecsine pri sztiszkávanji, i pri vszeh betegaj, steri z toge zhájajo. Skoditi nikaj ne skodijo, záto szo vecs vredne, kak vnoge náglo gonécse pilule. Fellerovo Elsa-Pilule za nisterno vöro zse dolpozsenéjo, pri trde nature samci réd naprávijo vu zpráznjeni, mrzenje i medlovscsino odprávijo, jáko szo do- bre pri bozsnom kühanyi zsalodca, napihnjenoszti, kiszilom riganji, gorenji, obisztih i pri szpodobnih betegaj. Ki Elsa-Pilule rábi, sze njemi nikdár ne trbe bojati od sztiszkávanja, ali sztávlanja, nego varüvati sze je potrebno od krívih. Eden zvitek — 5 skatulic kosta 4 koron franko (brezpostno) kama stécs poszlano. Ob trétjim escse na edno hasznozito novino opominamo nase lübe csitalce ino szmo zagvüsni, ka de nam za to vszáki zahválen, ár vszaki zná, kelko nepripravnoszti zdravomi i betezsniki szprávijo mühé, buhé, sztenice, i drűgi nepripravni sztvarci. Nájbole pa nájhitrej zapráví vszakovrsztne sztvarce jedino právi, nájmocsnesi i nájhválesi Fellerov sztvarce zaprávlajocsi práh z „Elsa“ znaménjom. Csi gláva ne csiszta ali za vüsi pri marseti tüdi je nájbogse mászt vküp zmesati v Fellerovim Elsapráhom i ztem glavo, ali márse mazati. Za szkusnjo sze 1 skatula lehko z Fellerovim ElsaFluidom vküper dá pripelati, pa te szamo 1 Korono kosta pa sze postnina prispára. Csi sze pa brezi Fellerovoga Elsa-Fluida dá pripelati, te sze nájmenje 4 skatul Fellerovoga sztvárce zaprávlajocsega práha more priszloviti pa to vsze vküp frankerano szamo 5 Koron kosta, kama stécs sze posle. Skatule szo jáko velke. Dobro szi je k Fellerovomi sztvarce zaprávlajocsemi práhi málo sprickanco küpiti, stera jáko pripravno naprávlena pa szamo 50 fillérov kosta. (G. Feller petekara glávno szkladíscse je v Budapesti vu Török Jozsefa apotheki, Király-utcza 16.) Znova opominamo nase lübe csitalce, naj szi dobro zapomnijo, ka vsza eta zpravila szamo te dobijo vszakojacski práva, csi szvoje piszmo z etim naszlovom odposlejo: Feller V. Eugen patekar v Stubici Nro. 120. (Zagrabecska grascsina). Lübi csitaoci; Csi te szkrbni na to, ka szte eti csteli, te zadovolni i te mo kleti dale piszali kaj od toga. Zdaj pa ob szlednjim znova doszta szrcse i bogse zdrávje zselemo nasim lübim csitaocom i blázseno 1905. leto. Redaktor Leopold. Tábla za stempelne. I. Skála. a) za vekszelne do 6 mejszecov, b) pri trzstveni kontraktusaj, c) pri dúzsni piszmaj do 3 mejszecov. II. Skála. Za one dokumentuse, steri niti pod I, niti pod III. skálo ne szlísijo. III. Skála. a) za küpilne i drüge kontraktuse, b) pri dopüscsávanyaj, c) pri szlűzsbeni kontraktusaj, d) pri kvitingaj orszácskoga spilunyá, e) pri obecsávanyaj, f) pri dúzsni piszmaj na dugse vrejme, g) pri drüstveni kontraktusaj. ZGODBA mocsnoga poldrügoga Balázsa. ZACSÉTEK ZGODBE. (Vu sterom lepo po rédi naprej dáva sztári huszár, po kom je poldrügi Balázs szvojo povszodi glaszovitno mocs zgűbo.) Csüdno sztvorjenyé bozse je cslovik. Mesztsan bi rad vesznicsar bio, vesznicsar sze pa v meszto zsele. Jasz, ki vam eto zgodbo pripovedávam, szam sze vu vesznici narodo i gojio, nego neszrecsa, ali szrecsa me je vu meszto (váras) szpravila — vszigdár sze nazáj zselem v mojo tiho vész, pa szam szamo te blájzseni, csi znóva lehko pohodim pole ino gáj ino szi pogucsávam od sztári dobri csaszov z mojimi solszkimi priátlami, ki szo zse szami szeri mozsje. Hej, bozse moj, kak szo nas goszpod plebános tüdi szeri grátali! Na szprotoletje je deszét lejt minolo, ka szam ji ob szlednyim vido. Te szo escse mocsen cslovik bili, zdaj szo nyim zse szeri vlaszjé. Ali — csüdivajte sze — lica szo nyim erdécsa izda, kak erdécsi scsipek, telo nyim je vednáko, kak jalics, pogléd zdrav; csi li ka sze zse szedemdeszétomi leti priblizsávajo, záto brezi ocsálja vidijo knige csteti. Na dvá dni szam so domo pa szam dvá tjedna osztano. Ednoga dnéva te drügi tjeden szam rávno na trnáci szedo z goszpodom plebánusom, gda je nikák bojazlivo potrkao po dveraj, dveri szo sze odprle pá je notri sztopi eden visziki, szühi, oszlableni cslovek. Na nyegovi globoki ocsáj i blejdi licaj sze je poznalo, ka zse dugo csasza ne zdrav. Csi ga goszpon plebános nebi po iméni zváli, nancs ga nebi szpoznali, ka jo on poldrügi Balázs, ki je escse mladicsen bio, gda szam ga ob szlednyim vido i koga szo za nyegove glaszovitne velke mocsi lüdjé szamo za mocsnoga poldrügoga Balázsa zváli; zdaj je pa celo sztári grátao, csi li ka escse szamo stirideszét lejt sztar bio. — Szedte szi, Balázs, pravili, szo sztári plebános. Zíma vasz je malo zmantrála, kak vidim; nego szprotoletje je tü, pa sze zse pá pomorete. Balázs je tuzsno majhno z rokov. — Lání je tüdi bilo szprotoletje, goszpon plebános, pa mi je li ne dalo nazáj mocsi. Oh, mocs, mocs! Moje mocsi, kama szte odisle? Szi je zdehno Balázs. — Isztina, ka szte je zgübili, nego záto neszmite ob vüpati! Bog vam je dao lepo mocs, nego Balázs, vi szte jo tüdi ne vszigdár na dobro nücali. Jeli ka szte jo doszta kázali tam, gde nebi trbelo? Balázs je szamo pred szebé glédao, pa je na szlednye etak odgovoro: — No ka je pravica — je pravica, goszpon plebános, doszta szam sze bio. Vi — sze je obrno zdaj k meni — nevete moja djánya, ár szte vu tom csaszi ne domá bili. Ednok — zdaj zse bom pripovedavao — rávno nadrügi dén bozsicsa, gda nam je pri pleszi zse vrocse grátalo, szam sze vádlao z decskami, ka sze v potoki szkoplem. Pa szam sze szkopao. Escse dobro szam sze notri namakao pa te . . . Pa te — szo djáli g. plebános — szte pilí zsganico do ütra. Vu zsganico szte sze vádlali! Zsganica, pa vszigdár szamo zsganica; kelkokrát szam vam zse razlozso na predganici, kak zsganica cslovéki skodi! Kelkokrát szam vam povedao eto sztarinszko, pravico, govorécso peszem: Grdo pilo je zsganica Ki jo pijé, vmori nyega; Vletí szegreva, v zimi hladi. Csednomí csloveki sze mrzi. kelko, kelkokrát, pa szte me nej poszlühnoli! (Dale na ovom liszti). — Isztino máte, goszpon plebános. Jáko szam rad meo zsganico pa me je to tüdi nagibalo, ne szamo segavoszt, ka szam sze vu ledenoj vodi kopao. To bi escse záto vsze prenasao. Isztina, ka szam jecsao i nevolen bio potom, nego szam záto li odzravo, nego te szam pá ne vecs mira meo. Vremen je bezsalo, zseniti szam sze nakano, pa szam szi miszlo: no, Balázs, szamo eden fasenek más, vzemi szlobod od mladícsnoga sztana. Pa szam jo jemao tak, ka nigdár ne pozábim. — Naj csüjem kak, szam ga pitao jasz. — Znáte, tak je bilo, ka szmo plészali, vszáki z szvojim párom, jasz tüdi z mojov sznehov, glaszni szmo grátali, juvkali szmo, z nogámi kukli, da vsze trpetalo. Na ednok szamo notri sztopi z szoszedne vészi eden vlah, nancs nikaj ne právi, zacsne szkákati, szemtam sze gibati i na ednok zgrábi meni z rok mojo szneho pa szkricsi na cigána: cigan, zsukatu mi igraj! Moje ocsi pa zsile je krv obletala, szam ednok zkrikno: Henyaj, more: Henyao je na ednok, jasz pa zgrábim vlaha pa nyemi vu vüho zerjovém: ho, fortate, ka scsés tu! — Plészati z tvojov sznehov — z toda ne bos jo, právim jasz. —Ne brbraj, djao je on. Tisztomi de igrao cigan do gojdna, steri je bole decsko med nama. — Dobro je, fortatye, szam szi pravo, szam djao jasz. Hodi, ka mo vidli, ka znás. Hej, nasztano je na to krik! Dekle szo razcsrknole, kak piscsenci, gda jásztreb med nyé vdári. Decski szo sze v okrog posztavili pa szo me hujstili: Nedáj sze Balázs. — Ne bojte sze, szam djao, pa szam ga zgrabo za ledevjé, k szebi sztiszno, on mené tüdi, trikrát szva sze obrnola tak, jasz ga zdignem pa szam ga tak posztavo na tla, ka sze nancs geno nej — Jezus, Maria! Kricsali szo pojdje, té je vkraj! — Ka bio vkraj, szam djao, szamo vrocse nyemi je grátalo malo pa zdaj pocsiva; prineszte skaf vodé pa ga razhladite, Prineszli szo za tri skafe pa szo ga nazáj na zsitek szpravili. — Na, fortátye, szam ga pitao, trbej ti zsukáta? Ne nyem je vecs plészati trbelo od tec mao. Moje ledevjé je tüdi zoskripalo pod velkim terhom pa od tisztoga mao szam vszigdár szlabesi. Zsenszke me zadoszta mázsejo pa ribajo z szvojimi mazalami, pa nikaj ne valá. — Viste, pravili szo na to goszpon plebános, za lagojinov vszi bezsijo, dobroga tanácsa pa ni eden ne poszlühne, Táksi szte vi tüdi, Balázs. Dnesz bi zse z cela zdravi bili, csi bi me to bogali, pa sze vam nebi milile 1—2 koróne. Mené szo zse ednok tüdi vszakovrsztne nevole popadnole. Trganye szam meo po kotrigaj, ocsi szo mi oszlabele, brezi ocsáljov szam nikaj ne mogo csteti. Ve znám, pomlite, ka szam pred dvema letoma zse v cerkvi tüdi ocsálje mogo meti, pa ka szam püklavo-prinyeno hodo. Zse szam vsze vüpanye zgübo, gda szam na ednok v moji novinaj ovarao imé ocsé vogrszkoga naroda, Kossuth Lajosovo, pod ednim piszmon. Sto pa nebí Kossuth Lajosovo piszmo precsteo? To piszmo szam jasz te vövrezao, pa je escse den denésnyi mám. Tomi piszmi mam zahváliti, ka szo mi ocsi ozdravele, ka szam pá csrsztev mocsen. — Csi bi mi precsteli, goszpon plebános . . . Precstite mi to piszmo, proszo je poldrügi Balázs. Plebános szo odisli v hizso, pa szo hitro nazáj prisli z tim piszmom. — Eszi pazite, Balázs, djáli szo. Glejte etak sze glászi piszmo Kossuthovo, stero je leta 1877-ga piszao k Brázay Kálmáni, postenomi vogrszkomi mestjani: Ednoga hipa szo mi zse ocsi tak oszlabele, ka szam mogao doktora iszkati, pa mi je on ocsi steo opererati. Ne szam nyemi dopüszto, nego szam szkusao vase szoleno vinszko zsgáno, pa szam na pamet vzeo, ka mi valálo. Csarne piknye, stere szo mi tak hodile pred ocsmi gor pa dol, kak tema, ka szam nikaj ne mogao csteti, szo mi za nísterne dni zse redkese gracsüvale, pa kak szam duzse nücao vase vrásztvo, szo mi za cela minole, tak ka zdaj dobro vidim; ocsi szo mi zse tak mocsne, ka pri mocsnom poszveti zse brezi ocsáljov tüdi vidim, csi li, ka szi ocsi doszta ne milüvam, ár teleszkopicsna i mikroszkopicsna vcsenyá mám pred szebom pa csi li, ka szam zse szedemdeszét let sztar, sze nemrem odvaditi, ka nebi vszaki vecsér pri szvecsi (Dale na ovom liszti). do polnocsi csteo. csi v pamet vzemem, ka szo mi ocsi oszlabile, je dobro zribam z szolenim vinszkim zsganom, poszebno pazivsi na to, naj mi szopot zsgánoga v ocsi ide pa je vsze vrédi pálih. To je nezplacseni haszek. — Do tec Kossuthovo piszmo, szte je razmeli Balázs? — Szam je, szam, pravo je Balázs. Isztina, ka szo mi ocsi oszlabele, nego kotríge moje, kotrige . . . — Szamo csákajte, Balázs, na to tüdi znám kaj. Gda szam jasz to piszmo csteo, szo mi szkuzé pobile ocsi, ár mi je na pamet prisla tiszta lepa peszem, stero szmo 48 ga szpevali: Kossuth Lajos, csüda szvejta, Nej nyemi trbej poszveta, Napise on szvoje piszmo, Csi de je pri zvezdaj glédo. Hej, lepi csaszi, 48-o! Te je escee zmozsen mozs bio ocsa vogrov. Da pa vreme na csáka, ti nájvéksi, nájzmozsnesi sze tüdi nemrejo brániti sztaroszti. Vu tihinszkoj drzsavi sze szkuzi za dom, steroga je tak lübo pa nyemi na ednok oszlabijo tiszte ocsi, z sterimi je v celoj drzsávi vido, ka bolí nász. Ne csuda, ka szam sze geno vu szrci ino szam hválo tisztoga postenoga csloveka, steri je vrásztvo zmiszlo, z kem je Kossuth Lajos vrácso szvoje oszlabele ocsi. Ka je Kossuthi dobro, meni tüdi ne bode skodilo, szam szi miszlo. Vcsaszi szam kűpo eden glázsek Brázay-jovoga szolenoga vinszkoga zsgánoga. Edno korono je kostao. Edno korono! Kelko koron vözlücsajo lüdje na vsza, kovrsztna nepotrebna dela! Pa szam sze ne vkano. Szoleno vinszko zsgáno je csüdo napravilo, ocsi szo mi ozdravele. Te szam szi zacsno premislavati: Pa bi to szamo ocsám valalo? Szkusajmo z nyim pri mojih prehlajeni, süsznatni, z trganjom puni kotrigaj. Med tem me je tüdi eden sztári prijateo pohodo, po iméni: Darvas Imre zemelszki csesztni. Trganye i ognyoper je meo on tüdi pred nisterimi letami, pa celo omladjeni sztopi notri k meni. Kak kaksi decsko je sztopao, lica szo nyemi zdrava bilá, sze nyemi je poznalo, ka je zdrav cslovek. — Ka szi pa ti delao? Ga pitam jasz. Nikaj poszebnoga ne, djao je on. Szamo mater szam poszlühno, ki vszigdar pun omár májo zrázlicsnimi domacsimi zdravilami. Mati szo mi dáli eden glazs szolenoga vinszkoga zsganoga pa szo mi povedali, ka bi z nyim delao. To je pa celo lehko slo. Za edno dve zslici Brázay-jovoga szolenoga vinszkoga zsganoga szam vlejao na eden tanyer, pa me je zsena ge z rokov, ge pa z flanell capov z toga zsgánoga po bolécsi kotrigaj vszaki dén trikrát: vgojdno, opodné i vecsér frtao vöre ribala. To je cela csüda. Vcsini ti tüdi tak, pa bos vido, ka ti ne de zsao. — Pa szam tüdi vcsino — djáli szo plebános, pa vi tüdi tak morete delati, Balázs, csi pá zdrav i mocsen cslovik scséte biti. — Kaj pa nebi stee, goszpon plebános; malo, ka mi szrcé ne pocsi, gda vidim, ka je cela vész vünej na polaj, szamo jasz szedim domá i kradnem od Bogá dén. Goszpon plebános szo sztanoli, v hizso sli ino szo z ednim velkim glazskom prisli nazáj. — Glejte, Balázs, té glázsek odneszite. V tom je Brázay-jovo szoleno zsgáno. Me, ne, penez ne vzemem. Csi vam szvali, szi drügoga küpite. Té velki glazs dve koroni kosta. Vszigdár je dobro, csi ga cslovek pri roki má. Ednok ga zob boli, zriba szi lica, drügocs gut, te z vodov zmesa szoleno vinszko zsgano pa szi gut i vüszta dobro vözperé. Escse nikaj: moja szesztra je ednok splinte mela, drügocs krpe na licaj, poglednite jo zdaj, kak csiszta lica má, kak szneg. Balázs je zahválno prijao g. plebánosa za roko. — Nikaj sze ne zahvalűjte, djáli szo g. plebános, szamo za tri stiri tjedne. Nego tiszto sztáro peszem ne pozábite: Grdo pilo je zsganica... Poldrügi Balázs je pomali vö so, nego na obrázi sze nyemi poznalo, ka novo vüpanye ozsivávle szrcé. (Dale na ovom liszti). NADALJAVÁNJE I KONEC ZGODBE. (Vu sterom sztári huszár lepo na krátci naprej dá, ka sze mocsen poldrűgi Balázs omladi, nezáj dobí szvoje mocsi i szpozna sztáro pravico, ka dober tanács zláta vreden.) Zgodilo sze je, ka me je na drügo szprotoletje znova prijela zsela viditi szvoj dom. Orácsje szo delali na polaj, pokali szo bicsi, poszlűsao szam, kak szo rátali po brázdaj pomali orákajocse jünce. Nisterni szo blüzi ceszto oráli, tü pa tam szam sztavo ednoga pa drügoga, kak je kaj, kak je zima minola, csi ne bilo prek zime vu vészi kakse vékse szpremembe. Po tom szam dale gono, pa szam rávno na konci vészi bio, gda szam na ednok cügle nazájpotégno. Eden dugi, mocsen cslovik je so tü za plügom, naprej pa eden decsko pokao z bicsom ino rátao jünce. — Dobro vidim? Szte vi Balázs? Cslovek sze je sztavo, doli vzéo szvoj kalapos ino je szmejécs pravo: — Dobro szte me poglednoli, jasz szam, hvála Bógi! — Kak szte pa kaj z zdrávjom? — Na hvála na pitanyi, nemam vecs kinse nevole. Isztina, ka szam tüdi nej táksi razbijács vecs, kak szam bio, nego postenyé bi szi zdaj záto tüdi obráno. Zadoszta to, ka mi je zdrávje nazáj prislo, pa dokecs bom mogao, ga vecs ne püsztim vkraj od szébe. Dobro právi govor, ka je dober tanács zláta vreden. Tak sze mi vidi, celi szvet je moj, ka szam pá mogocsi prijéti za plüzsnyek, ino orati mojo zemlo. Ár vörte mi, to szamo kmet zná, kak lübezniva je eta zemla. Poldrügi Balázs je nej henyao od hvále, jasz bi ga pa do vecséra poszlüsao. Vu szrci genyeni szam, nyemi roko dao vu vesz idocsi, nego ne szam sze mogao zadrzsati, ka sze nebi vecskrát nazáj zgledno, za tem mocsnim, zdravim cslovekom. Veszélje je bilo glédati, kak vednáko i lepo sztople za szvojim orálom . . . Vszigdár terpécsi „Plodjenyá-Kalendárium“ nájhasznovitejsi hizsni sztvári. Pravica obláda!!! Schneidera, resickoga patekara je lugoski král. sztolec na 400 koron kastige i 500 koron sztroskov obszodo, ár je krivi Fellerov Elsa-Fluid rédo i pod imenom Luisa-Fluid trzso. Schneider patekara vrásztva je birovija dvakrat vkraj zéla. Rávno tak krivoga je delao Hoffenreich Bela budapestinszki patekar pa ga je pod imenom Gold-Else-Fluid odavao. Feller apotekar je njega tüdi tozso, záto sze hábajte krivoga. Fellerov Elsa-Fluid je szamo te právi, csi je nanjem eto poleg sztojéces znaménje, stero posztáva brani, i csi vszaka cedula má „Elsa“ znaménje i csi je vszaki glazs z belim pokrivalom zapreti i na vszakomi návuk (vu steroga je vszaki glazs zoszükani) je csiszto stampano: „Fellerov-dobrodüsécsi Rasztlin-Essencia-Fluid z „Elsa“ znaménjom i „Feller“ podpiszkom. Vszaki naj sze hába krivoga i naj pázi na eta znaménja, ka právi Fellerov Elsa-Fluid z krivimi nevalánimi ne zmesa. Pri küpüvanji vszigdar Fellerovoga trbej prosziti z Stubice i szamo te zéti, csi je „Elsa" znaménje gori, Fellerovoga Elsa-Fluida mocs poznavsi szo vnogi krivoga rédili; takse krive moremo od szebé odvrnoti, i sze nedaj mo z szpodobnimi iménami, kak szo na pr.: Luisa-Fluid Gold-Else-Fluid, SalvatorFluid, Sidro-Fluid, Szveta-Fluid Indai rasztlinina zsganica i t. d. zapelati dati. Ki právi Elsa-Fluid scsé meti, steri proti vnogim betegom kakti: trganji, bodanji, zob boleznoszti, ognjoperi i süszam, krcsi, ocsnomi betegi, nog-, ledevjá i rok betegi, opesanji, koszt betegi, szlaboszti i t. d. valá, naj szi ga priszlovi od onoga, ki ga rédi: od Feller V. Eugen patekara Stubica 120 numera, (Zagrab. gráscsina), ki 12 malih ali 6 duppliski glazsov za 5 koron franco posle. Trsztjapóvanye. (Na sztráni naznanüvanya z ednim szkrívnim kejpom. Te szkrivnoszti vgonyácje edno z lejpimi kejpami hasznovito knigo zóbszton dobíjo.) Zapüscsene nase gorice znóvics zaszádmo! Vérsztva eden táo ne placsűje tak dobro kak gorícpóvanye! Trsztje vszepovszédi zraszté! Nájgvüsnejse i nájfalejse küpilameszto je z országa pomocsjóv ino z orszacskim preglednyüvanyom, nasztávlena goríc-sóla „Milleniumtelep“ Nagyősz. Thierry A. patekara balsam i Centifolia mazalo i t. d. Na haszek nasih csitalcov vam poszebno preporacsamo oglaszbe, vu sterih sze imenitne zdravilne mocsi blága preporacsajo. Oglaszbo szkrbno precstite. Eta nepremagana, menitna vrásztva sze nigdar ne pokvarijo, inego kem sztaresa szo, tem vecs vredna i mocsnesa posztanejo; zima i vrocsina njim ne skodi, záto sze vu vszakomi csaszi lehko rabijo i vszigdár pomocs dajo i valajo, poszebno dokecs doktor pride. Razmi sze, ka nigdár krivoga, nevalánoga, szlaboga blága küpiti, za stero bi peneze brezi haszka tá zmetali, nego osztanimo pri tom sztarom, imenitnom, vrednim, hval, zavüpavnim i poleg toga neskodlivim, szvetoznanom vrasztvi, stero pri vszakoj hizsi more biti, gde ne dobimo právi i z znaménjom merika pak, sze nam je najbogse zráven obrnoti k Thierrij A. angeocsuvárapotheki v Pregradi polek Rohitsa na Stajarszkom. Kossuth Lajosa szin, Kossuth Ferenc je láni v szprotoletji jáko betezsen bio; reumaticske bolecsíne szo ga na telko mantrale, ka je mogao dúge mejszece v hizsi osztánoti, escse i dugo vrejmen v poszteli lezsati. Med vnozsino vrásztvami, stere je nücao, je bilo i erdélyszke-székelyszkezemlé prvo vrásztvo Bícsjaspiritusz, steroga odávanye je nej szamo od ministeriuma dopüscseno, nego je tüdi i póleg právde obranyeno, ár ga za nyegove mocsna mócsi jáko doszta lűdi nüca nej szamo v Vogrszkomországi i v znünszkojzemli, nego poszebno, v Ameriki, záto ga nevoscséni, szkópi lüdjé zse tüdi hamicsnoga delati zacsnejo. Od toga od Bogá dánoga, naturálszkoga vrásztva Kossuth i tüdi z veszéljom szpozna, ka — kak píse — notriribanye bícsjaszpiritusza nyemi je pri reumaticski bolecsínaj jáko pomágalo. Záto ga je i znóva zrendelüvao na delanye meszti pri: Balázsovich Sándora apotheki v Szepsi-Szent-Györgyi, koga v etom kalendáriumi bodócse Amerikánci na székelyszkoj zemli zváno razglasüvanye z dobrov dűsov preporácsamo vszejm, kí ete táo precstéjo — ár je bícsjaspiritusz dober pri nájvecsi bolecsínaj, záto tüdi i naj bode pri vszákoj hizsi. V zdàsnyem vrejmeni zse nega próti szcányacejvi-tecsenyi bógse náprave od „Trias“ a, v pár dnévaj gvüsno vrácsi. Cejna z postesztroskom moskom 2 K. 72 fill., zsenszkam 3 K 54 fill. Dobí sze: v Papp apotheki vu TiszaSzent-Imre. Vecs je v naznanüvanyi. Z povanjom i szkrbjov sze vsze obderzsi. Za to je na szveti Brázay-jovo szoleno vinszkozsgáno. Kak vsze dobro, lübeznivo, ka sze razsiri — tak szoleno vinszko zsgáno tüdi má, ki krivo delajo i meszto právoga trzsijo. Záto je potrebno, ka poleg krivoga vszaki szpozna tó právo, ár je Brázay-jovo szoleno vinszkozsgáno vu stirideszeti letaj obládalo Europo i njegove ténke palaszke rávno tak poznajo vu dalmatinszki bregáj, kak vu palacsaj Peterszborga i Londona i prek oceana. Déndenésnji je pri vnogih rodovinaj sztálno pri hizsi i million lüdi hváli vszaki den njega mocs. Nepreobladani Fellerov „Elsa-Fluid“, steri je szkoro od 60,000 hválodávni piszem, i vnogih razsztav premijami i piszmami preporocseni zse ne potrebüje vecs oglaszila. Vszaki zná, ka 12 glazskov Fellerovoga Elsa-Fluida cena 5 koron franco i ka sze právi pri Feller V. Eugen Patekari v Stubici numero 120 (Zagrab. grascsina) dobi, kí ga szam rédi. Dr. Brun-ov Peruin-práh (z peruánszki rasztlín naprávleni) je jedíno vrásztvo pri szoka-i krvnompogübenyi naprejpridócsi szlaboszti, pri vszákom oszlablenom sztálisi, idegboleznosztaj migrénaj ino próti glávebolocsíni. Dobí sze pri Mehlschmidt József apotekári v Győri. Regenerator je neskodlíva náprava za szejri vlászov prvejse fárbe nazájdávanye. Dobí sze prí Mehlschmidt József apotekári v Győri, pri sterom sze to nájbógse lícamazalo tüdi dobi, stero csüdnovito valá. Preprávi grbe, pepelászt, krpe, mitesszere i t. d. Póleg Küküllőa bodócse prvo trsztja póvanyo v Medgyesi (Erdély), steroga vért je Caspari Frigyes Nagy-Küküllő vármegyíje groszdárszki biztos i goríc vért, za goríc ogradov szajanyé v vszákom táli brezi falinge trsztje odposíla rávnics i tak za lugase trsztjacepjé po fál cejni. Etó trsztja póvanye, stero je poleg réda pelano ino je v országi edno to nájvékse, szi v vszákom táli zaszlűzsi nasi p. cstecov vüpanye ino nyím prreporácsamo onoga v etom kalendáriumi bodócse razglasüvanye. — Velkí z kejpami árjegyzék zvétje zóbsztov i brezi sztroska posle. Apostola csüdo! Pod etim titulosom v nasem kalendáriumi bodócso pripoveszt vszákomi na znánye dávamo ino preporácsamo Halápiovo Restaurator mazalo, stero sze vu Apostola apoteki Budapest, József-körút 64. szám lehko dobí, vszákomi v reumi, protíni, trganyi, krízseca-ino hrbtabolecsíni trpécsemi. Restaurator mazalo je po doktorszkom vöszprobano ino próti taksim betegom sze je kak nájbógse vrásztvo pozvedocsilo. Blizsánya orszácska szenya i proscsénya. V nasoj okroglíni. Alsó-Lendva (Lendava), jan. 25., v szred oposztni csetrtek, po riszálaj na drügi pondelek, jul. 28., aug. 28., okt. 28., pred Bozsícsom v csetrtek. Bagonya (Bogojina), máj. 19. szept. 4. Battyánd (Püconci), máj. 28., jul. 10., szept. 10., nov. 10. Battyánfalva (Rakicsan), márc. 26., pred riszálmi v tork, jul. 2., aug. 16., okt. 8. Bellatincz (Beltinci), jan. 20., febr. 24., ápr. 25., jun 27., jul. 15., nov. 5. Csákány febr. 25., máj. 2., jun. 8., aug. 6., szept. 8 ino 29., nov. 25. Csáktornya (Csakovci), febr. 3., na velki pondejlek, jun. 30., aug. 3., okt. 13., nov. 25. Csendlak (Tisina), február 25., jun. 5., szept. 9. Cserencsócz (Cserencsovci), na dén Szv. Krizsa. Csesztreg, jan. 19., máj. 16., aug. 25., okt. 31. Doklezsin (Doklezsovje), jun. 18., aug. 21. Dobra (Neuhaus), na prvi pondelek po Szv. Stevan králi ino po Vszejszvétcaj. Dobronak (Dobrónik), po tejlovom v pondelek, jul. 25. Dráva-Vásárhely (Nedeliscse), márc. 10., jun. 15., po Angelszkoj nedeli v pondelek, dec. 13. Felső-Lendva (Grád), márc. 28., jun. 20., aug. 16., szept. 29., nov. 30. Felső-Szölnök (ZgornyiSzanik), jan. 1., máj. 1., jun. 1. Gyanafalva (Jennersdorf, Zsenávci), febr. 14., máj. 12., aug. 23., nov. 25. Hidegkut (Cankava), po Cvetnoj- i Szv. Trojsztva-nedeli v pondelek, na dén Ruperta v szeptemberi, nov. 11. Hodos, márc. 10., jul. 5., aug. 19., okt. 4. Korong (Króg), máj. 4. Kottor (Kottoriba), márc. 9., jun. 27., szept. 30., nov 30. po máj. 3-em v nedelo, po szept. 15-om v nedelo. Körmend (Kermedin), febr. 2. márc. 12., ápr. 5., máj. 10., jun. 24., jul. 20., aug. 24., szept. 21., okt. 18., nov. 11., dec. 13. Kőszeg (Güns), na dén pred Cvetnov nedelov, na dén pred riszálmi, pred Jakabovom, po Egidiusa dnévi, pred Orsolov, i v pondejlek po 3. Advenszkoj nedeli. Kuzma, na dén Vnéboidenya G. Letenye (Letina), február 24., jun. 2., julius 29., aug. 25., okt 6. Lenti (Lentiba), febr. 22., apr. 10., dec. 6. Mártonhely (Martyánczi), máj. 6., aug. 6. nov. 11. Mura-Szerdahely (Szerdiscse), máj. 1., jun. 2., aug. 19 , okt. 26. Muraszombat (Szobota), pred Fasenkom v tork, dvá tjedna pred Vüzemszkim pondelkom, na on pondelek, za eden mejszec po Vüzemszkom pondelki, jun. 24., aug. 24., okt. 15., dec. 6. Nagy-Dolincz (Velki-Dolinci), jun. 16., dec. 6. Nagy-Kanizsa, febr. 2., pred Vüzmom, pred Riszálmi, pred aug. 15., pred. okt. 15., pred dec. 8. eden tjeden vszáki dén. Német-Ujvár (Güssing), po dnévi Szvecsníce, na velki pondelek, po dnévi Tejlovoga, aug. 2., szept. 1., okt. 30., dec. 6. Őri-Szent-Péter, február 28., márc. 21., máj. 18., jun. 20., aug. 1., nov. 4. Pálmafa (Púzsovcí), na dén Margejte. Perlak, na Fasenk, po Riszálaj v tork, po Jakobovom v tork, na Mihalovo. Péterhegy (Gornyi Petróvci), jun. 4., julius 4., szept. 8., okt. 28. Rába-Szent-Márton, po Vüzmi na drügi pondelek, aug. 10. nov. 28. Rácz-Kanizsa (Raszkrs), po Vüzmi v szrejdo, máj. 16., jun. 24. aug. 10. Strido (Strigova), márc. 19., julius 22., szeptember 30., decz. 4. Szt-Benedek, v pondelek pred Fasenkom, v pondejlek po posztni Kvatraj, na velki pondejlek, v pondejlek po jeszénszki Kvatraj, v pondejlek pred Bozsicsom. Szent-Gotthárd (Monoster), na vszáki pondejlek, márc. 20., ápr. 18., máj. 1., jun. 19., jul. 24., szept. 25., okt. 18., dec. 18. Szent-Györgyvölgye, febr. 19., április 12., junius 8., aug. 10. Szent-Ilona (Szv. Jeléna), máj. 22., szept. 22. Szent-Sebestyén (Szv. Sebes. csán), na dén Szebescsána, na prvo nedelo po Vüzmi. Szombathely, pred fasenszkím torkom, pred Jürjavim, pred Tejlovom, pred Málo v-mesov, pred Andrásovom vszáki tork i v szrejdo. Tótlak, (Szelo), v nedelo po Sznopnoj Maríji v nedelo po Miklosovom. Turnischa (Törniscse), Csarnoga tjedna v csetrtek, po Vüzmi na drügi pondelek, pred Ríszálmi v csetrtek, na Antonovo, pred Velkovmesov v csetrtek, na dén po Máloj-Mesi, okt. 4. Zala-Egerszeg, febr. 14., po Cvetnoj nedeli ino po Jürjavom v pondelek, po Riszálaj v tork, jul. 22., szept. 9., okt. 28., nov. 30., dec. 28. Na Horvatszkom. Krapina, márc. 19., máj. 5. i 16., jun. 27., jul. 16., aug. 13., szept. 10. i 29., nov. 11., dec. 6. Légrád, na Gregor pápa dén, na Bartholomeusovo, aug. 24., na dén Lucíje. Ljubesica, jan. 17., febr. 27., na Józsefovo, po Vüzmi v tork, po Riszálaj na 5. dén, na dén Szprne-Maríje, jul. 15., aug. 6. i 24., szept. 21., nov. 30. Ludbreg, ápr. 30., jul. 16., szept. szept. 8., dec. 21. Toplice (póleg Varasdina), pred Matyasovim ino pred Józsefovim v pondelek, máj. 1. ino 15., v pondelek pred Cyrill i Methodom, v pondelek pred Zvísenyom Szv. Krizsa, v pondelek pred Martinom. Varasd (Varasdin), ápril. 24., jun. 24., jul. 25., nov. 5., dec. 21. Na Stajerszkom. Fehring, na Fasenszki pondelek, prvi tork po Laetári nedeli, v tork v krízsnom tjedni, dec. 21. Fridau (Ormozs), na velki pétek, máj. 25., na prvi pondelek po Jakobovom, szept. 21., nov. 11. Fürstenfeld, na 3. posztno nedelo, v pondelek po Rogáte, junius 24., aug. 28., v pondelek po Miklosovom. Luttenberg (Lotmerk), vszáki kváterni tork, v tork po Vűzmi. Pettau (Naptűj), ápr. 23., aug. 6., vszigdár tri dni po szpómin; nov. 25. Radkersburg (Radgona), 14 dni pred Fasenszkim pondelkom, v tork po prvoj nedeli po Riszálaj, na Lovreneovo, nov. 15. Jáko glászovitne szo Thierry (Adolf) apothekára po cejlom szvejti poznáne za lüdsztvo za hizso vrásztvo Thierry-ov Balzsam ino Thierry-ovo Centifolie-mazalo v njihovi dobri lasztivnoszti brezi pára ino od dugi lejt máo vszákomi dobro poznáni. — Zse szkoro sze vszáki etoga nájhasznovitejsega vrásztva drzsi ino sze ogíble küpila drügi taksi, ino vszáki je zse szpoznao, ka je eto to právo, ár niscse ne dá rad vö zóbszton pejneze. Thierryovi preparáti szo zaisztino zse szvetovna vrásztva, ino ne nájde sze váras po cejlom szvejti, gde ne bi z Thierrovi preparátov depo bio, ár ete v zvünesnyi országaj tüdi od drügi brezi haszka vrásztvaj za vecs drzsíjo. Opomínanye! Pred kűpilom drügi falejsi ali nikaj nej vrejdni balzsamov, steri bi sze za právoga odávali, vszákoga opominam! Szamo je moj balzsam, v zelénim trszkim ino z obrámpov stemplom „Thierry Balzsam“ te právi, szám csíszti Thierry'ov-balzsam. Od zdrávja-poglavársztva zviziterani i na meszti niháni. Oprávlanye glaszkov pod trsztvo-doglavárszkov obrámhov sztoji. Jedino meszto, gde sze ete balzsam dela i gde sze dobi, je od poglavársztva dopüscsena ino v trsztvo poglavársztvo notri szpelana Balzsamszka-Fabrika. Apothekára Thierry Adolf v Pregradi, póleg Rohitsch-szlatine sztüdenca. Ete balzsam sze lehko nüca od znótra i do zvüna. On je 1. Edno nezapopadlivo dobro vrásztvo pri vszej betegaj plücs ino prszi, zlehcsi násec i vöplüvanye, sztávi bolécsi kaseo, ino zvrácsi escse tüdi sztáre tákse boleznoszti. 2. Pomága jáko pri zvuzsgányi-sinyeka, zamuknyenoszti ino prí vszej betegaj sinyeka i t. d. 3. Odzsené vszáko trésliko z koréna. 4. Zvrácsi na csisztoma vsze betege jéter, zsalódca ino drób, nájbole pa krcs v zsalódci kóliko i trganye v tejli. 5. Odtira bolecsino ino zvrácsi zlatnico i hämorhoido. 6. Naprávi lehki sztolec, ino zcsiszti krv, dróba, vzeme hipochondrio mo melancholio i szprávi appetitus ino ceranye. 7. Prevecs dobro vrácsi zobno bolecsino pri votli zobáj, vüsznticprhnenye ino sze zobne i vüsztne bolecsine ino vtisa kucanye i szmrdécso szapo od vüszt i zsalódca. 8. Je dobro vrásztvo próti glísztam, próti epilepszili ali velkomi betegi. 9. Nüca sze od zvüna kak csüdnovito vrásztvo za vsze rane, nóve i sztáre, kraszte, otejk, mehércseke, lisáj, lécso, zazsgáne rane, zmrzsnyenye kotrige, szráp, sén ino vözmetávanye krvi, gorszpókano kózso i t. d. ino vtisa gláve bolecsino, sümlenye, trganye, protin, vüh bolecsino i t. d. vsze eto za nűcpiszmo, stero je k vszákomi glázski k coj djáno, na csiszto raztomacsi. Je poprejk tak od znótra, tak od zvűna za nájbogse szpoznano domácse vrásztvo, stero je celó naturálszko, fál ino neskodlivo ino pri niksoj familiji, za influinze, cholere ino drügi zgrablivi betegov volo, kak prvo pomáganye, ne bi faliti szmelo. Edna jedina proba vecs navcsi ino pokázse, kak eto na glász dávanye. Právi ino csiszti je ete balzsam szamo te, csi je vszáki glázsek z poszrebranim kapszelnom zaprejti, ino csi je vszáki glázsek z odzgoraj povejdanim zelénim stemplnom i za nücanye popiszkom, steri rávno táksi stemplin má, notri poviti. Za toga volo vszigdár na dolpopiszani zeléni stemplin paziti trbej! Steri moj právi balzsam falicsno delajo, onoga pod mojim iménom trzsijo, naj bi z etaksim tálom lüdsztvo norili, szo od méne póleg právde na eto delo gledócs sztoji, szigurnoj tozsbi podvrzseni ino kastigani. Gde sze moj právi balzsam ne trzsi, z one kajine sze balzsam zráven od méne naj dá prineszti ino atresz moj je: Angela-csuvára-Apotheka. Thíerry Adolf vu Pregradi, poleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Brezi vszega sztroska kosta na vszáko poste vu Ausztrii-vogrszkom országi 12 máli ali 6 duplisni gláskov za 5 koroune, v Bosznijo ino v Hercegovino 12 máli ali 6 duplisni gláskov za ti koroune 60 fillérov. Menye od 12 máli ali od 6 duplisni gláskov nemrem poszlati. Posilam csi sze pejnezi naprej k meni poslejo ali csi sze oni, gda pakk pride, na posti doliplácsajo. Pri zrendelüványi 5 ali vecs tucatov de cejna ménsa ali pejnezi sze naprej morejo notriposzlati. Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca, Vsza eta vrásztva sze práva dobijo od Angela-csuvára-apotheke Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Obadva vrásztva nájbógse vrácsijo, nigdár sze ne szkvari, csi duzse sztoji, sze je bógse, ne skódi nej mrzlo, nej toplo. Vszigdár haszni, ino tecsasz, kak doktor pride, ne pomocs jeszte, skoda za tákse vrásztvo pejneze vö dati, stero nikaj ne haszni, osztanimo szamo pri etam dvej szpoznani, falejsaj ino gvüsnoj vrásztvi, stero pri szaksoj hizsi gvüsno na pomócs jeszte. Gye sze etakse právo vrásztvo ne dobi, te sze naj od méne zrendelüje ino átresz sze pise: „Angela-varüvácsi-apotheki Thierry Adolf v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Mócs ino valánye právoga Centifolie-Flastroma (prvlé za engliski Csüdnoviti Flastrom zváni.) Z etim flastromom je edno 14 lejt sztaro csontnoprhnenye, stero je niscse nej mogao zvrácsiti, celó popunoma vözvrácseno, na novics pa edna 22 lejt sztara k raki szpodobna rana. Práva Centifolíe-cugflastrom, vö zréda velkoga valánya, edno z nájtezskejse ino escse tém sztarejsim bolecsinom csloveka tüdi pomagajócse vrásztvo, steromi póleg valánya ino za vtisanye bolecsin nega pára kak pri bolezni sze pokázse, ino sztoji z nájvéksim szvojim tálom vu cocentraciji rdécse rózse „rosa centifolia“ bodócsem csüdnovitem naturálszkoga vrásztva-mócsi sztoji, zjedinyeno z drügimi, rávnó tó mócs imajócsemi dobro poz-nánimi vrásztvami. Práva Csüdnoviti-cugflastrom sze nüca: pri ranyeni ceckaj nadavajócsi zsenszki, csi sze v ceckaj mleijko sztávi, csi oni za séna volo obtrdnejo pri vszeféle sztári ranaj, za otecseno nogé, escse na csontno prhnócso; pri vdárjeni, szmeknyeni, sztreljeni, vrejzani ino zmuzsnyeni ranaj; za vöpotegnyene vszej sztranszki tálov z nasega tejla, kak: glazsojne ino leszeni szpic, kaméncsekov, sprija, trnya i t. d.; pri vszákom otecsenyi, zrászti, lisáji, krasztaj, escse pri raki; pri csemérnom nohéti, otecsenoszti mehéraj, ranyeni nogáj, zazsgane ranaj káksestécs forme, pri zmrzsnyeni kotrigaj gorszprászkanoszti kózse, sinyeka otecsenoszti, mozolaj, pri tecsáji vüh ino za kraszte pri deci i t. d. Centifolie-cugflastrom csi je sztarejsi, bole valá te za szvoje mócsi volo! Jáko je dobro, od etoga jedino právoga flastroma vszigdár domá pri hizsi kaj meti. Menye od dvá tegelna nemremo odposzlati; odposzlánye sze lehko zgodi csi sze naprejposlejo ali na posti dolplácsajo pejnezi. Kostata z postov, z piszmom i z pakuvanyom vréd 2 tegelna 3 korone 60 fillérov. Doszta zahválni piszem od nyegove mócsi vszáki lehko dobí. Opominam vszákoga, pri küpili flastroma, naj vszefelé drüge nej za nüc flastrome ne küpi, ár je na vszákom právom tegelni, Stemplin ino moja fabrika Angela-varüvácsa Apotheka Thierry (Adolf) v Pregradi gorpritisznyena. — Ki moj právi flastrom k coj delejo ino falsajo do od mené za právde gledócs, stera stemplne bráni, szigurno naszledüvane; rávnics tak, kak trzsci táksi falsificátov. Jedína fabrika: Angela-varüvácsa-apotheka Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Depó mám v nájvecsi apothekaj. — Gde depóta nega, naj sze flastrom te do méne zrendelüje ino atresz sze pise: „Angela-varüvácsi-apotheki Thierry Adolf — v Pregradi, — póleg — Rohitsch szlatine-sztüdenca. Numerum obrámbe-stemplnoga Regisztra za Ausztrio-Vogrszki ország je 4524. Vsza eta vrásztva sze práva dobijo od Angela csuvára-apotheka Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Mirabile Pain-Expeller szamo z zvünesnyim tálom za nüc. Csüdnovito dobro pomága, csi sze notrizrible próti protini trganyi v kotrigaj, szároj i vugibanszkoj reumi, hrbtnoj i krizsecovoj boleznoszti, oszlabosztaj, vönesnyi presledjenyaj, zvinyenosztaj, v kotrig otecsanosztaj ino zvüzsgányaj i t. d. tak, kak zvünesnya za mócs vrásztvo za vsze z velkoga dela i prigibanya zhajajócse odzgoraj povejdane bolecsine. Právi je szamo z napiszane stemplnom i z kapszelom dolzaprejti vö z fabrike, Menye od 2 gláska sze nemre odposzlati ino kostata na vszáko posto Ausztrie-Vogrszkoga országa ino Nemskoga drzsánya odposzleniva, prí naprej poszlani pejnezaj ali na posti vöplácsaníva 2 glázska 3 koroune 60 fìllerov. Angela-varüvácsa-apotheka Thierry Adolf Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Práva engliske kózse-branyena pomáda nema v szebi nikakse nevarne ali prepovejdane vrásztve pomore frisko ino dobro próti vszejm boleznoszti kózse, bráni nyó od vszáke pogibelnoszti vrejmena ino trákov szunca. Vkrajszpravi z csüdnovitim tálom vsze necsisztócse obráza ino tejla kózse, tak kak prepelicsasztócso, jéterne-krp, vimmerle i t. d., grbe ino pókanye kózse, osztre i erdécse roké gladke i cartaszte vcsiní ino dá po dúgom nücanyi obrázi mládo friskócso ino cartlasztó so, cejloj kouzsi pa poprejk rózsnato i zdravo vövidenye. Vszáki vecsér, prvlé kak bi szpát sli, szi notri zribamo obráz ino on táo kouzse, steroga za mládoga i lepsega scsémo vcsiniti, celo na ráhi zavijemo szi roké z rokajicami notri ino nihámo tak pomádo szkóz noucs szvoje delo opraviti. Vjütro sze z friskov, mrzlov vodouv ino z kaksov dobrov zsájfov (nájbógsa je moja Borax-zsájfa) dolizaperémo. Eden téglin práve engliske kouzse-brányena pomáde ino edna Borax zsájfa kostata brezi vszega sztroska 4 koróne. Dobi sze z právim engliskim obrnyenim receptom vréd vu Angela-csuvári-apotheki Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. HÄMATINSZKE-PASTILLE (Kruglice) po právom francuskom recepti z csisztoga Liebig-szkoga meszávövzétja, zdrüzsene z chemiskimi tálimi, szo to nájbógse vrásztvo próti blejdnoszti, sziromaskócso v krvi ino z eti zhajajócsi betegov. Eta naprávijo nazáj zadoszta krvi v tejli ino napunijo ono. Prí vszákom znaményi sziromaskócse krvi ino blejdoszti, stera lehko po trüdnosztí ino kotrig szlaboszti, szrcá premocsnom bitji, zsmetnom odihávanyi, zsalodca gori nej delanyí, po zsalódcom krcsi, námici, po prevecs velkoj bolecsine gláve i t. d. od toga betega vlovlenom betezsniki vcsaszi szpoznamo, naj ne zaműdimo sze te prouti etomi betegi nesztaviti ino zrendelüvati ete Hämatinszke-Pastille, stere szo jedino ino dobro valáno vrásztvo proti blejdnoszti ino sziromastva krvi. Ete Hämatinszke-Pasztille sze na vszáko rendelüvanye frisko naprávijo vu Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Edna skatüla kosta brezi vszega sztroska 4 korónov. Vszáka skatüla more z podpiszkom narednika previdjena bidti. Vsza eta vrásztva sze práva dobijo od Angela-csuvára-apotheke Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Zagorszki szyrup za prszi. Edno jáko prijétno k szej vzéti vrasztvo kak za sztarejse, tak za deco próti krcsi, konyszkomi ino zadavajócsemi kasli, prsznomi ino plücsnomi katarrusi, slájmi, bolecsemi vömetanyi, prsznoj bolecsini, vtisávano ino oblehcseno vrásztvo pri vszej, escse i pri sztári boleznoszti prszi ino plücs. — Eden cejli glazs kosta brezi vszega sztroska 3 koróne 30 fìllérov. — Vszáki glas more z kovine kapszl, z iménom moje firme notri vdarjeno imé meti. Delani je ino odávani od Angel a-csuvára-apotheke Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohítsch szlatine-sztüdenca. Právi engliski Tanonchinin, za rászt vlászov pomáda. Sztávi vökápanya vlászi, preráno prejdenye ino szejroszt vlászov, nikaj je nej nevarna, ino od vszáke drűge pomade je vecs vrejdna. — Eden teglin kosta brezi vszega sztroska 4 koróne. — Vszáki teglin more na pokrivali mojo firmo notri vdarjeno meti „Angela varüvácse-apotheki Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca.“ Práve engliske Cascara-Sagrada-krvcsisztécse-pilule. Edna skatüla 60 flllérov, 1 pakk z 6-timi kastülami kosta brezi vszega sztroska 3 koróne 80 fillérov. Jáko je preporácsam za bógsi sztolec, brezi vsze bolecsíne. Vszáka skatüla more z mojim podpiszkom „A. THIERRY“ pravidjena bidti. Gde niksega depóta moji vrásztva nega, sze zrávna od mené zrendelüjejo i moj atresz je Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. ZA TANÁCS. Právi engliski obcsinszki za ték i za zsalódec práh od apothekára THIERRY A. v PREGRADI, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Nájbógse domácse vrászto za zsalódec mocsno-posztavlenyé, za appetitus delanye, zsalodca gorzdelávanye, za tejla v mocsnom sztálisi drzsánye, ino próti vszemi sztávlany v nasem csrejvi, nájbole ga pa preporácsam próti velkoj szitosti ino próti trdoj, masztno hráni i próti velkomi pili ali z eti zhajajócsi betégmi. — Z csiszti tüdi i krv ino prezsené naprávlanyé ali dalerazpresztiranye vszej, od nej dobro delanoga zsalodca vöidócsi betegov. — Z etoga práha sze edna ali dvej kávinszkivi zslici vzemeta eden frtáo vöre po vszákoj jesztvini z ednov kupicov vodé ali bógse je z dobrim vinom ino na tó sze escse edna kupica voda ali vino szpijé. — Edna kastüla brezi vszega sztroska 3 korónov. Za zlatníco práh, gvüsno pomócs, zvrácsi ino vkrajszprávi zlatnico (zláto zsilo, krv od sztolca.) Szamo sze od zvüna nüca, brezi ka sto delati ne bi mogao. Vsze ovo drűge za nücanye-piszmo kázse, stero je k vszákoga drügoga vödávanya 8 korón. Právi práh sze dobi szamo pri: Angela-csuvári-apotheki Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Vsze eta vrásztva sze práva dobijo od Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Thierry-jov balsam i Centifolia mazalo poleg odlocsbe parizke apothe- karszke visesnye sole z leta 1898, májusa 21-ga sze szlobodno na francoszko tüdi vozi i k poszameznim hizsam posila. Poleg odlocsbe francoszke visesnye sole je francoszki miniszterium I. 1897-ga májusa 17. i 21-ga dopűszto, da sze Thierryjov balzsam i centifelia mazalo na francoszko tüdi szme voziti i poszameznim razposílati. Ka sze moja vrásztva na francoszko szlobodno vozijo, vu stero drzsánye z drügi drzsány niksega vrásztva voziti neszmi, pa ka sze poszameznim tüdi szlobodno odávajo, na dale, ka prednya apothekarszka sola moja vrásztva hváli, je zadoszta szvedocsansztva, ka moja zdravila ne skodijo, ka szo od velkoga haszka tem bole csi szi premiszlimo szkrbno technicsno priprávlanye mojih zdravil i nyibov haszek, i to ka szam zse szloboscsino dobo tüdi na ruszuszko voziti dati, kama escse menye szlobodno, kak na francoszko. Tak na francoszko, kak na ruszoszko z poszebnim preporácsanyom ondasnyih oszkrbnikov ino z dopüscsenyom minisztrov znotresnyega i trgovine dám voziti. Pa szo táksa dopüscsenya tam jáko retka. Poleg odlocsbe ruszuszkoga zdrávnikov sztolca leta 1903. febr. 26-ga pod nrov 183. i poleg dopüstyenya carszkoga miniszteriuma za zvünesnya iz l. 1903. márc. 14-ga pod n.-rov 2944. sze mi je dopüsztilo eta vrsztva k poszameznom tüdi posilati. Balsam i centifolia mazalo Thierry A. apothekara, to je dvoje nepreládano vrásztvo, nigdár sze ne pokvari, celo kem sztarejse je, te vecs vredno posztáne; ne skodi nyemi zima, nidti vrocsina, zato sze vu vszákom csaszi lehko razposila. Szkoro vszidár pomocs dájo. Razmi sze, ka nigdár neszmi krivo, nikaj vrejdno brezi mocsi blágo, stero nori i je proti posztáví hváleno i preporácsano, küpüvati, za stere sze szamo zamán penezi tá zmecsejo, nego vszigdár eto dvoje szkusano, právo, fáhl, neskodlivo, ino zagvüsnoga haszka zdravilo szi naj küpi vszáki cslovek, stero bi pri vszakoj hizsi proti vszakoj neszrecsi vszigdár krédi moglo bidti. Gde sze z onimi znamenyami ne dobi, kak szmo piszali, tam sze naj szamo zráven priszlovi z etim naszlovom: „Apotheka Thierry Adolfa k angela-csuvára v Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca.“ (Ausztria.) Zasztonj sze dobi edna stampana knigica, vu steroj sze zahválna piszma moji dugoletni küpcov i vszej drzsány. Csi sto stemplne posle za 20 fillérov, jo dobí. Proszite to knigo od mené. Ki kaj küpijo, oni k senki dobijo to knigo. v Budapesti mám szkladiscse pri Török Józsefi i Leo D., pa J. Eggeri patekaj, v Lugosi pri Vértes Lajosi. Vsze eta vrásztva sze práva dobijo od Angela-csuvára-apotheki Thierry Adolf vu Pregradi, póleg Rohitsch szlatine-sztüdenca. Ete táo preporácsamo vszákomi za cstenyé. Amerikánci na Székelyszkojzemli! Nej prípoveszt, nego práva isztina. V etom leti je vecs amerikánszki ino engliski familij hodili na Székelyszkojzemli i vidócsi one naturálszke lepote ino kincse, szo etak szkrícsali gor: „Székolyszkiország je csüdeország!“ Ino tó je i tak, ár da je te dober Bóg v travíno-drejvo dáo vrásztvo, tó sze je nájbole v székelyszkojzemli poszvedocsilo, gde je nej szamo csudovitne mócsi vrásztva — ino vinszkavoda zavrejla vö z zemlé — kak to poprejk právijo — tam, gde bot notriszmeknejo, nego na nyéni pecsínaj tüdi i te nájcsödnovitejse mócsi travíne rasztéjo. Záto i neszmimo vküpzmejsati z drűgim prípovedávanszkom nácsini glasenim, návadnim vrásztvamejsanyom to z právdov obranyeno i od ministeriuma dopüscseno BÍCSJASPIRITUSZ steri sze szamo na Székelyszkojzemli rasztécsega spongilla lacustrisa dela, i za volo nyegovoga mocsnoga vrásztva sze od nájbógsi doktorov kak nájbole preporácsa: próti protíni, reumi, kotrígtrganyi, glavébolecsíni, náthi, influenzi, svicanyi, szrbi, vlászom-vőkápanyi i vlásza-lűszkam, zsalódcoj — ino prsznojbolecsíni, téki i. t. d. i steri i nájvecskrát tam tüdi pomore, gde drűga vrásztva ne pomágajo. Za vszega toga volo sze Bícsjaspiritusz nej szamo v Vogrszko-Ausztriánszkom országi, nego i v vünesnyojzemli ino v Ameriki tüdi od leta do leta bole razsirjáva, stero je tüdi i celo naturálszko delo, ár steri ga szamo ednók proba, nyemi pri hizsi vecs neszmi szfaliti, za volo nyegovoga pomáganya ga drűgomi tüdi preporácsa. Da je tü nej od lüdsztvanorjene prípoveszti, nego od isztinszke pravice gucs, ovo nisterna vadlüvanya prineszémo naprej: Kossuth Lajosa szin Kossuth Ferenc tó píse: „Gda mi je pri moji reumaticski bolecsínaj Bícsjaspiritusz jáko pomágao, znóvics proszim naj mi poslejo i t. d. Bícsjaspiritusz mojim betezsníkom jáko rad odrédim, ár szam zagvüseni, ka je tó vrásztvo vrejdno i zahválno delo nücati. Moji betezsnícje jé jáko hválijo ino za velke mócsi právijo. Dr. Tótfalussy Gyula i univ. professor, vogr. král. zseleznice prednyi doktor, Budapest, Andrássy-ut, 83. Z Amerike, New-Yorka, 319 Eaost 100. Str. Penc Gyula etak píse: „Bícsjaspiritusz je moja familija vu vecsféle betegaj nücala i je tak csüdne mócsi bío, de nemrem niháti nyim mojo szrcsno zahválnoszt vöpovedati ino znovics 16 glazsov zrendelüvati.“ Bícsjaspiritusz je próti glávbolecsíni, reumi, zsábi, neuralgii i t. d. poszebno dobre mócsi. Po notriribanyi za nisterno minóto nej szamo ka miné, nego i nájvecskrát celó henya bolecsína. Dr. grof Hugonay Vilma doktor, Budapest, Szabóky-utca 41. sz. Cejna toga „Bícsjaspiritusza:“ máli glazs 1 K, velki glazs 2 K, za probeglazs 40 fillerov. Po posti poszlani z ladov ino z sztroskom vréd kostajo 3 máli glazsi 3 K 80 f 6 máli glazsov ali 3 velki glazsi 6 K 16 máli glazsov ali 8 velki glazsov 15 K 12 probaglazsov — 5 K 30 probaglazsov — 10K 60 probaglazsov — 18 K Z székelyszki-plamín csüdovitne mócsi rasztlín i náraszov sze delajo escse szledécsa ízvrsztna vrásztva: Székelyszka plaminszka za prszi tea. V kasli, za muknyenoszti, prsznojbolecsíni, rekli, v plűcsa- i gútabolezni trpécsi tó nücati naj ne zamüdijo. Cejna 1 kor. Po posti poszlana kosta 1 skatula 1 K 60 f; 6 skatul 6 K; 16 skatul 15 K. Székelyszka plaminszka krvcsisztajócsa tea. Je izvrszte mócsi próti gósztoj krvi, kózse-vömetanyi i vszefelé krvnibetégov, krofov, skrofule. Cejna 2 K. Jasz szam lejpa i gizdáva bíla, ali szam escse lepsa stela grátati ino szam vszefelé za csüdne mócsi vöszkricsanà drága mazala nücala, stera szo moje líca na nikoj szpravile. Na zádnye szam z planinszkoga bívolszkogamlejka i rasztlinszkoga szoka naprávleno, záto i niksega shodlivoga kheminszkoga tála v szebi nej imajócso Székelyszko planínszko mlecsnokrémo c. 1 K 50 f, ½1 K. mlecsnokrémszko-zsájfo cej. 1 K. mlecsnokrémszki-lícapráh 1K 50. Po posti poszlana kosta 1 skatula 1 K 60 f; 3 skatule 6 K; 8 skatul 15 K. Tusnádszke zseleznepilule. Vszákomi betegi je krvnasziromaskócsa te právi zrok, i da krvi prejdnyitáo zselezo zadene, z etimi zseleznimi pilulami morejo zsiveti vszi oni odraseni i deca, ki szo blejdi, szlabi, lagojega appetitusa, nerédnoga dela zsalodca, ki v omámlenyi, glávebolecsini i nájbole v trepetaji trpijo. Cejna 3 K. Po posti poszlane kosta 1 skatula 3 K 60 f; 2 skatuli 6 K; 6 skatul 15 K. zacsnola nücati i ovo mojo lepoto i mojega líca mladoszt szam pá nazájdobila. Doktorszko stimanye: Székelyszkaplaninszka mlecsnakréma ino zsájfa je za obráza i rók kózse lepote i v mladosztdelanye nájbole preporácsano mazalo. Izvrszten i ka je to pravo, celó neskodlivi je székelyszkiplaninszki-licapráh tüdi, steri zsájfe haszek naprejpomore. Dr. grof Hugonay Vilma doktor, Budapest, Szabóky-utca 41. sz. Po posti poszlana kosta: 1 kréma, 1 zsájfa, 1 licapráh 4 K 60 f. 2 kréma, 2 zsájfi, 2 licapráha 8 K. 3 krémi, 3 zsájfe, 3 licapháhi 15 K. Vsze eta dela sze rédijo i zrendelűjejo: pri BALÁZSOVICH SÁNDOR-a apotheke k. laboratoriumi SEPSI-SZENT-GYÖRGY, Erdély 152. sz. Nájbógse je pejneze naprejposzlati, ár z utánvételom za 20 fillérov vsze dragse kosta. Diamantje za glazsovino rezanje od 2 koroni vise Nr. 22. kosta 15 koron, steri vrezse nájmocsnesi zlejáni glazs tüdi. Imeniten diamant. Prva Ausztrianszka Glazsovinorezajocsega diamanta fabrika HÖNIGSFELD S. Becs, III|2. Löwengasse No. 8. Preporácsa poleg dobrosztojenja szvoje zse od 28 let máo v dobrom glászi sztojécse diamante. Vszako formo, k szakoj roki prilicsno. Miní sztáre z novimi. Oglaszilo zasztonj. Ki dale odávajo, hvalej dobijo. Nro 3. kosta 4 korone, za proszti glazs i okna. Nro 6. kosta 6 koron, za proszto i belgiszko glazsovino. Nr. 19 kosta 10 koron. Dober diamant, steri proszto i zlejáno glazsovino rezse. Opomínajo sze vértovje, ka sze ta práva dobroga sztálisa csontenamela, stere metercent 15 Korón kosta szamo z etim znaményom previdjeni zsaklaj dobí zvün toga sze falejse cejne csontenamela tudi dobí pri: Sábor i Pollák-i v Szentgotthárdi. Dobíjo sze tüdi i Cseszke, Thomásove-drozsgyé, Szuperfoszfát, právoga zgornyega znaménya csontenamela, za deteliscsa i trávnikov gnojnovápno, cement, zseleznicsne-sinye, zselezni-trámi. Moskov szlaboszt (impotentia) idegovbetegi, mladézni szkrivni grehi i nerédnoszti szepo Dr. BRUN-ovom PERUIN-PRÁHI (z peruánszki rasztlín naprávlenom) zvrácsijo gvüsno, ár je szamo te jedíni dr. Brun-ov „Peruinpráh“ prílicsen za porodo ino voda- szervov vszeféle szlaboszti vkrajdrzsánya, i tak pri moskaj nemocsnoszti i pri zsenszkaj nerodnoszti vkrajszprávlenyá, tak tüdi je to právo vrásztvo po szoka i krvizgüblenyi naprejpridócsoj nemocsnoszti, po nerédnoszti, szamszkvarjenyi ino nocsnom szemenalejvanyi, szlaboszti i nedjánoszti, moske szlabote eti gvüsni naprejznaményaj szhajajócsi szlaboszti sztálisaj, nadale pri vszej idegboleznosztaj, t. k.: migrén, glávebolecsína, idegov vküpsztísnyenoszt, poprejk szűhoszt ino szlaboszt, líca blejdoszt, jáko notriszpádnyene, z módrimi, rinki okólivzéte ocsí, pametiszlabota, túzsnoszi neszpánoszt, krizseca-bolecsína, hrbtna-bolezen, utrobe-krcs, zsmeten sztolec, brezi zroka trepetanye, veszéloga drűstva ogíbanye, nemocsnoszt, zsenszkeboleznoszti, szlaboszti sztálisje, rók i nóg drzlenyé, krvísziromaskócsa i t. d. Vsze ete idegovboleznoszti sze z niksim do eti máo poznánom vrásztvi tak gvüsno ne dájo zvrácsiti, kak po peruánszki rasztlinaj naprávlenom dr. Brun-ovom Peruin-práhi. Za nyegovo neskodlívoszt sze dobrosztójí. Etoga práha szkrívnoszt jedíno jasz mám i záto proszim moj atresz szi zamerkati. — Cejna ednoj skatuli z rédnim dolszpiszanyom 3 korón. Lícamazalo je nájbógse na szvejtí. Valá csüdovitao. V pár dnévaj pomladí ino polepsa líce. — Preprávi grbe, pepelászt, jétrakrpe, mítesszere ino vszáko drűgo kózsnobajo po dobrosztanenyi. Nidti zsívoszrebro, nidti olóv, nídti kákse drűge skodlíve tále ne zadrzsáva v szebi. Velki téglin 2 kor., máli 1 kor. Zsenszkipráh 1 kor. Zsájfa 80 fill. Zóbipaszta 1 kor. Lícavoda 2 kor. Regenerator. Je celó neskodlíva voda za szejri vlászov prvejse fárbe nazájdávanye. Vlaszjé sze vszáki dén ednók namocsijo z nyóv ino za oszem dní nazájdobíjo szvojo prvejso fárbo, szledi sze pa vszáki tjeden szamo dvakrat nüca. Ednoga glazsa cejna 2 koróni. Sze dobíjo pri jedínom naprávlavci MEHLSCHMIDT JÓZSEF apotekári v Győr-i, tak kak i v prejdnyojzlozsbi Lux Mihála droguavtrzstvi Budapest. IV. Muzeum-körút, 7. sz. Po posti zrendelüvanya sze po zavzétji vcsiníjo. Atresz: „Millenium-Telep“, Nagyősz. Nájfalejse cejne! de szamo on meo, kí zob- szton proszi Vogrszkoga országa nájvékse goríc- sóle corant, stera sóla je z országa pomocsjóv ino z orszacskov brambov na- sztávlena. Pomágani od mojega vecs lejtnoga szküsávanya v apothekaj Becs várasa, nemskoga í belgiumskoga országa, szam naprejdáo jasz pred 26-timi lejtmi po Kvapil doctora píszmi vküpposztávlene Karpatszke za zdrávje pilule (Malacke pilule) rázposzláne; ete szo kak najbógse domácse vrásztvo v eti lejtaj pri glávebolecsiní, zsalódca nevólaj, brezapetitusa, kóliki, gornapnyenosztaj, sztolca króniskom sztávlenyi, jéternom trplenyi, zlatanici ino vszej z toga szha- jajócsi bolecsinaj. Prejdnye meszto razposiljanya je pripravici Friedrich János apothekári v Malaczki, Pozsonszka vármegyija. Edna skatüla kosta 42 fil., eden zvézek z 6-mi kastűlami 2 K. 10 f.; po posti za odposilanye 10 f. za stempel vecs. Csi sze k cejni pilul 40 fil. escse k cuj prilozsi ino sze pejnezi naprejposlejo, tak sze brezi vszega sztroska razposlejo one po cejloj monarchii. Zahválnoszti: Goszpon Friedrich János vu Malaczki, poleg Pozsonya. Proszím ji, naj mi poslejo eden zavitek pírul za zdrávje. Z-zahválenosztjom vzemte od méne té pirul nájhasznejse valánye. Zahling, decz. 15-ga 1901. Z-postüvanyem, Blankovitsch Ferenc vu zahlingi, szlednya posta Vas-Körtvélyes, poleg Szentgotthárda, Vogrszkogi ország. Postüvani g. Apotekar! Naj mi znouvics poslejo to návadno dávko nyihovi karpatski pirul za zdrávje, ár sze one za tak dobre szpoznajo, kaj sze tou szkoro nevarvano vídi. Moj szouszed 3 cejla leta vu poszteli lezsí, vszi vracsitelje okoulivrat szo odpovedali nyega vrácsenye, nyegov beteg ga je doszta pejnez kosto. Nakonci je on goridjao vuszebi, kaj de nyihove pirule notrígyemao, i po nűcanyi dva mejszeca je on celou ozdravo, müva nyim záto z-szrcá hváliva g. Apotekar ino nyim dúgi zsítek zselejva. Z-viszikim postüvanyem Marx Ádám v Tarabuty Nr. 667. Windmühlplatz. Postüvani g. Friedrich apothekar! Naj bodo tak dobri ino mi poslejo dvá zavitka Malaczkánszki pirul, ár one prouti zsaloudcsnomi betegi jáko valájo. Z-postüvanyem, Szájfert Péter, zidár vu Torontál Ujvári, 9-ga febr. 1903. Plemenitomi g. Friedrich János apotekari vu Balaczki. Proszim ji ponizno, na mi poslejo dvá zavitka Malaczkanszki pirul za zdrávje, stere jáko valájo i stere szem jasz zse vecs lüdém porácsao. Z-postüvanyem Braun Izidor, vu Felső-Csöpöni pouleg Szereda, 18-ga máj. 1903. Plementi g. Apotekar! Proszim ji, naj mi escse eden zavitek kárpatskí pirul za zdrávje poslejo, stere szem zse meo i stere szo mi tak valale, ka nyim nemorem zadoszta hvále dati. Jasz szem je vnougim csesztnícsnim tivárisam porácsao i one szo ednomi vszákomi nájbole vaále. Zdaj mi je to prve pristelanye szfalílo, tak escse ednouk proszim eden zavitek. Z-postüvanyem Bányász Ferenc, csésztni szluge, pri král. okrozsnoj szodníji vu Maros Illyei (Hunyad várm.) G. Friedrich János apotekari v-Malaczki. Proszim ji, naj mi za 2 kor. 80 fil. pá eden zavitek Malaczkánszki pirul za zdrávje poslejo, ár one jáko valájo. Pischel L., kaszar pri Umratha & Comp., Prag. Bubero dec. 12, 1902. G. Friedrich János apotekari v-Malaczki, december 12-ga 1902. Proszim ji, naj mi mojim vernikom pá dvá zavitka nyihovi kárpátski pirul za zdrávje poslejo, ár one jáko dobro valájo. Lang Károly, evang. farar vu Böhmisch-Czernilovi. Pleminitomi g. Friedrich János apotekari v-Malaczki. Da sze meni nyihove pirule jáko valale, tak ji proszim, naj mi taki pá eden zavitek z-9-mi kastulami paslejo. Z-viszikim postüvanyem Wald Jakob, trzstni agent Zimony, 15-ga febr. 1902. Pleminitomi g. Friedrich János apotekari v-Malaczki. Proszim ji, naj mi poslejo z-nyihovi kárpátski pirul za zdrávje dvá zavitka tim eti sztojécsim betezsnikam na dobro. Boug je blagoszlovi ino ji obdrzsi vu zdrávji escse dugolejt. Blájzsene koledne szvétke nyim zselej. Z-postüvanyem Hellich Jakob, mlinar vu Glogovátzi, 17-ga dec. 1902. Plemenitomi g. Friedrich János apotekari v-Malaczki. Pá ji proszim dvá zavitka kárpátski pirul za zdrávje, stere szkoro csüdo delajo, jasz one ednomi prijáteli dam, ár ka sze mené prisztája, jasz szem Bougi bojdi hvála vuvszem táli zdrav, i da szo mi szamo nyihove pirule valale, zselejm nyim dúgi-dugí zsítek. Weiszwasser, dec. 10-ga 1902. Kund János, szlüzsbenik vu dacsníji. Trsztnocepjé (prípava 3 milliónov). domácse ino amerikánszke gladke i kornate trsztja-vejke po fál cejni ino brezi vszáke falinge razposíla Küküllőmenti Első szőlőoltványtelep Medgyes (Nagy Küküllőm.) Imánye je Caspari Frigyes dipl. grozdára, erdélyszkoga-tála grozdárszkogavérsztva drűstva grozdárszkoga ino vinárszkoga tála naprejdavavca. Barbu A. Stirbey hercega románszki gorícizlag direktor, Nagy Küküllő varmegyíje grozdárszki biztos ino goric vért. Nájbógse cepjé za trsztove lugase. K vszákomi odposílanyi sze na zselenye cepjá gájanya rázloga zóbszton k coj dene. Z kejpami árjegyzék zóbszton i brezi sztroska. Brez racsúna szpoznáni i zahvalni píszeni. Med etimi je szamo edno eti: Melegföldvár, 1904. aug. 8-ga. Gl. Caspari Frigyes goszpódi Medgyes. Z pozdravlenyom vam dám na znánye, ka preminócsega leta v jeszén i zdásnyega leta szprotoletji z vasega trsztja póvanya za Baron Huszára prineszti dánoga 3000 falatov ceplénoga trsztja próti velkoj szűhocsi sze je vsze príjalo ino jáko lepó raszlo, za toga volo naj vzemejo mojega nájszrcsnejsega szpoznanya vöpovejdanye. Z ednov potjóv ji oproszim, ka letosnyi árjegyzék mi na znánye naj dájo, naj na pridócse gledócs tüdi lehko morem i vecs zrendelüvati. Z pozdravlenyom Vincse Ferenc. SZKRIVNE betege nájbole zvrácsi „Trias“ ár „Trias“ káksestécs zapüscseno szczányacejvi-tecsenyé za dobrosztányé v pár dnévaj celó vözvrácsi. Hitro valá ino povszemvszega gvüsen. Cejna s postov navküper za moske 2 koróni 72 filléra, za zsenszke 3 koróne 54 fillérov. Sprickance moskam i zsenszkam 1 koróna. Próti Gihti, protíni, reumi i vszákojféle boleznoszti je nájhasznovitejse náprava „MENTHOLIN“. Glávebolecsína, zóbibolezen i vszefelé trganze taki po ednom notrizribanyi preminéjo. Cejna z postesztroskom vréd 1 korona 50 fillérov. Próti Zsalódcabolecsínam sze je „zsalódcaszó“ pokázala kak izvrsztno vrásztvo. V pár dnévaj appetitus nazájszprávi, britki ték vűszt, neprijétno kucanye i zsalódcagorenye po vszem vszega vtisa. Próti glísztam je tüdi za dobro szpoznana. Cejna z postesztroskom vréd 2 koróni 25 fillérov. Tá vrásztva sze dobíjo: Vu PAPP apoteki, v Tisza-Szt.-Imre, Főutoa 83. i nájvecsi krajínszki apothekaj. Názloga: vu Török József apoteki, Budapest Király-u. 12. APOSTOLA CSÜDO! E DNO nedelo odvecsara, gda szo sze sztanovnícje, kak rédno, pri Vince bácsija hizsi vküpszpravili, ka naj toga veskoga módroga — ár szo Vince bácsija za volo nyihove velke pámeti i znanoszti tak zváli — pripovedávanya poszlühnejo ino naj szi z oni kak za szébe, tak i na deco i vnüke gledócs návuk vzemejo — na edno tákso nedelo je te veski móder pripovedávao Nagy Mihála vérta zgodbo vu szledécsem táli: „Tak vam lehko po- vejm, ka je nájvéksi kincs na szvejti zdrávje, ár zóbszton má cslovik pejneze, zemló, hizso, csi je szlab pri zdrávji, od vszega toga zgübí voló ino nyemi tak pomali prejde i vérsztvo ino ponüca pejneze. Vszi poznate Nagy Mihála vérta. V cejloj krajíni je on bio te nájbógsi vért, na nyegovoj zemli je rászla ta nájlepsa psenica, rédnoga zsítka, delaven cslovik. Blagoszlovo ga je záto i Bóg z vrlov, delavnov zsenov ino z tov nájbógsov decov. Ali na ednok je szamo betezsen zacsno gracsüvati, trganye je csűto v vszoj szvoji kotrigaj, krízseca- i hrbtnabolecsína ga je mantrála. Nej je meo pokoja nej v nocsi, nej vudné. Nidti doktor, nidti nikseféle vrásztvo nyemi je nej pomágalo. Sziromák betezsník je zse nancs z posztele nej mogao doliidti ino sze je molo Bógi, naj ga vzeme k szebi ino ga naj odszlobodí od velki bolecsín. Zóbszton je molila ta dobra zsena ino mála decsica ino szo obecsali oblübo szvétoj Divici Maríi, — vért je szamo trpo ino sze mantrao na dale. Ti máli, tesko vküpszprávleni pejnezi szo pomenkávati zacsnoli, vérsztvo je na nikoj slo, ár je nikoga nej biló kí bi je na szkrbi meo ino cejla vész je z zsalosztnim tálom glédala Mihál vérta lejpoga sztálisa pomalno na nikoj idenye. — Ali v ednoj nócsi, gda je pri sziromáka betezsníka poszteli verosztüvajócsa zsena zadrejmala, je v szvojoj szenyi v velkoj szvetloszti Szvétoga Petra apostola z nebeszkim trákom okolivzéto podobo zaglédnola, kí je na blagoszlov podigno gori szvojo szvéto rokó. Zsena je na kólina szpádnola dol ino sze je molila za lüblénoga tivárisa zdrávje. — Tak csi bi Bozsi prszt bio, tak sze je pripetilo te na drűgi dén, ka szo nedovedócs v róke prisle toj zsenszki edne novine, z steri je vöcstejla, ka v Budapesti v Apostolszkoj-apoteki, VIII. kerület, József-körut 64. sz., sze tákse vrásztvo dobí, stero trganye, krízsecai hrbtnobolecsíno celó vözvrácsi. Brezi toga, ka bi szvojemi tivárisi kaj právila, v Bógi sze vűpajócsa je na ednók zrendelüvala Halápiovo Gaultheria-Restaurator mazalo z Apostolszke-apoteke v Budapesti, VIII., József-körut 64. sz. Ono je na trétji dén tüdi i prislo ino komaj ka je pár dnévov póleg k coj djánoga merkanya nücala mazalo, Nagy Miháli vérti je bógse grátalo, za 14 dní je zse gori hodo ino zdaj je tak zdrav kak zsalod. Ta veszéla zsena je tüdi i zdrzsála szvojo oblübo ino z zahválnoszti próti szvétoga Petra apostali je edno lejpo ópravo kűpila za cérkev ino po nedelaj z jesztvinov podvori veske sziromáke. Dobro szi zamerkajte záto te atresz: Apostolszka-apoteka Budapest, VIII. József-körut 64. sz. ino csi de sto potejben etoga csüdnovitoga Gaultheria-Restaurator mazala, szamo je z Apostolszke-apoteke naj zrendelűje, ár sze szamo tam dobí.“ Tak je dokoncsao szvojo prípoveszt te veski móder, stero szo pobozsno poszlűsali do konca vészi sztanovnícje ino vszáki je z onim odlocsenyóm só domó, ka szi Gaultheria-Restaurator mazalo taki zrendelűje, naj jo vszigdár pri rokaj má. To Halápiovo Gaultheria-Restaurator mazalo csűdnovito frisko vtisa ino zvrácsi reumaticske- i protínszkebolecsíne, krízseca- i hrbtaboleznoszti, trganye ino vszáko okóli csontgíbanya nevolo ino sze szamo vu Apostolszkoj-apoteki dobí Budapest, VIII., József-körut, 64. sz. Eden túbus z nücanyaodredjenyóm l K 60 f. Po posti poszlano: 3 túbusje brezi vszega sztroska 5 K póleg zavzétja. Günsberger Jakob i Szin szilja velko-trstvo Szentgotthárd. Kűpi ino odá vszefelé szilje. Odá v velkom i v málom póleg nájfalejse cejne izvrsztne ino za nájbógse szpoznane Cseszke Thomásove-drozsgyé, nájbógsi Hungária Szuperfoszfát ino csontenomelo, meszterszki gnoj — z steri vszigdár sztálen velki szklád drzsí. Zvün eti v szkládi drzsí szopótnogamlína psenicsne otróbe, nadale szó kak v velkom, tak v málom tüdi. „Fonciere“ ino „Duna“ zagvüsanoga drűstva krajno gorjemánye. Günsberger Jakob i Szin szilja velko-trstvo Szentgotthárd. Na znányedávanye. Szentgotthárdszke sparavne kasze delnicsno tivári- sztvo v-Szentgotthárdi, pejneze poszoudi, na prvom meszti goriztabulejranya na 5½—6% interes tak, kaj sze isztina, kak sze komi vídi, od 10 lejt mao do 20-ti na tále more doliszpunyávati, ali pa pejneze poszoudi tak, kaj sze isztina szamo z-interesom szpunváva doli, ino pa na 50 lejtno szpunyávanye na 6% „45 „ „ „6¼% „40 „ „ „6½% na 35 lejtno szpunyávanye na 7% „30 „ „ „7½% „25 „ „ „8% stero tak interesa, kak isztine szpunyávanye ali doliplacsüvanye v-szebi zdrzsáva, tou je za 100-mi korounami poszoudjene isztini sze vszáko leto 6 koroun more plácsati (na 50 lejt) i je dúg za 50 lejt celo doliplácsani — pri véksem interesi, kak szmo zgoraj vidili, za menye lejt — sze dúg doliszpuní. Pouszode sze vu gotovi pejnezaj plácsajo vö. Poszoudna píszma, k-sterim sze potrdjeni grüntnokniszni i kataszter- szki szpísz ino ognyazagvüsavni líszt more prilozsiti, sze Dr. VARGA GÁBOR sparavne kasze fiskálisi májo atreszirati. Za goritabulejranye do 200 koroun sze 6 K, do 400 koroun 10 K, do 1000 koroun 14 K, do 2000 koroun 20 K, i ober té sume za vszákimi 200 korounami 2 korouni louna i stemplin more plácsati. Pejneze dá na vekszlin z-podpiszkom trej prorokov. Pejneze vu sparavno kaszo gorivzeme na sparavne knizsice 4½% interesa, i tüdi to 10% dács od interesa isztine ta sparavna kasza plácsa. Szentgotthárd, 1904. dec. 1-toga. Vu iméni ravnitelsztva te szentgotthárdszke sparavne kasze delnicsnoga tiváristva: Dr. Varga Gábor I. r. fiskális. Káposztássy Jusztinián I. r. poglavar. Bősze Lajos I. r. szekretárius.