NEPOZNANI ROBERT WALSER
Kajpak je treba govoriti o nepoznanem Robertu Walserju pogojno. Švicarski pisatelj, ki je nekako v zatišju pisal in objavljal po prelomu stoletja in kasneje tja v dvajseta leta, je objavil svoja središčna dela, a je pozno zbudil pozornost literarnih poznavalcev, ne da bi kjerkoli dvignil mnogo prahu; do intenzivnih bralcev pa je prišel dosti kasneje, najsi ga je cenil že F.Kafka, pa redki priznani kritiki. Pri nas smo ga dobili šele sedaj, roman Pomočnik je prevedel Vital Klabus, knjiga pa je izšla pri založbi Mihelač. Pomočnik najbrž ni tisto središčno prozno delo Roberta Walserja, ki ga najbolj postavlja v ospredje, zagotovo pa premore zaznamujoče sestavine, ki opredeljujejo pisateljevo specifiko tako v tematiki kot v slogovnih izrazilih. Ob dejstvu, da doživljamo sorazmerno manj prevodov iz svetovne klasike - stare in moderne - je tem bolj razveseljivo, da smo z Robertom Walserjem pridobili prevod, ki ga je vredno uvrstiti med tehtne dosežke.
Nekateri imajo Roberta Walserja za predhodnika Kafke - med njimi je Fritz Martini. Oba književnika odlikuje izjemna literarna pronicljivost, smisel za bistvo, vendar po svoji bazalni naravnanosti stojita vsaksebi. Švicarski pisatelj, kot ga poznamo iz Pomočnika pa tudi iz nekaterih drugih proznih del, v jedru nadaljuje izročilo realizma, a ga hkrati bistveno dopolnjuje. Koliko je pri tem posredno ali neposredno vplival Dostojevski, je vprašanje zase in presega namen osvetlitve Pomočnika. Nedvomno pa R. Walser združuje specifičen, na bistvo omejen pogled na prostor in dogajanje s trezno, realno zadržanostjo ter psihološke vzgibe, entropijo v vsakdanji pojavnosti in premenah glavne osebe ali oseb nasploh. Brez dvoma pa je senzibilna narava glavne osebe tista, ki se ji pisatelj najbolj posveča in skozi njo odkriva tako osebnostne koordinate kot odnos do drugih, do sveta.
V romanu Pomočnik ni dosti zunanjega dogajanja, ki bi samo po sebi dramatično in zgovorno fabulativno zaostrilo situacije ter sprožilo napetosti konfliktnih navzkrižij, kot smo jih vajeni pri marsikateri narativni realistični klasiki. Dogajanje je preprosto in razvidno: nameščenec Jožef pride v hišo inženirja Toblerja, ki si z izumi obeta, če že ne blesteče bodočnosti, pa vsaj donosne posle, ki bi mu
457
Igor Gedrih
omogočali lagodno, razkošno življenje, kot ga z družino živi doslej, ne glede na finančne zmogljivosti. Tobler sicer živi z družino, a se vzvišeno postavlja nad druge, z domačimi je bolj povezan kot skrbnik za materialne dobrine in »padre padrone«, kot pa z družino povezan oče in soprog. Glavna oseba vseskozi ostaja njegov pomočnik Jožef, preskromen in nezahteven mladenič, plahe narave, ki pristane na videz imenitnosti Toblerjeve meščanske hiše. Hkrati pa je Jožef pretanjen opazovalec življenja pri Toblerjevih in v okolici; v svoji občutljivi naravi ostaja v ozadju, skoraj neopazen, vendar ustrežljivo navzoč in trezno presojajoč ljudi in njihovo ravnanje. Vse bolj mu postaja jasno, da ing. Tobler živi na veliki nogi, da izumi ne prinašajo denarja, kar tudi sam občuti, a ostaja zvest hiši. Toblerjeva zadolženost in propad mu kljub prikrivajoči misli postaneta vse očitnejša, toda Jožef odide iz hiše šele po dokončnem zlomu Toblerjevih. V bistvu gre za odnos pomočnika, podrejene osebe na nižji socialni ravni, do gospodarja, inženirja s precenjujočimi sposobnostmi, v bistvu pa egocentrične osebnosti z videzom urejene meščanske hiše in imenitnosti. Prav videz in dejansko stanje, resnica, se razodevata vse bolj in jasno, naj gre za Toblerja in družino, kot - v manjši meri - Jožefovo spoznavno in polagoma kritično razmerje do obdajajočega.
Čar R. Walserjevega romana ni v teh osnovnih komponentah dogajanja, ampak predvsem v skritih ali prikritih psiholoških stanjih, premikih, spoznavnih dojemanjih oseb in okolja. Pisatelj slika pomočnikov vsakdanjik v opazujočih in oprezujočih vzgibih, v samopremišljevanju, ki je obarvano z melanholičnim lirizmom, vnaša notranjo negotovost glavne osebe, pa tiha, polprikrita občudovanja »imenitnega« meščanskega sveta videza, drugačnosti, ki je Jožef ne zmore doseči. Prav psihološka niansiranja so pri R.Walserju spremljajoč faktor, kjer na poseben način združuje zunanja, stvarna zapazanja z miselnim, tudi poetičnim, notranjim. R. Walserjev slog je do pretanjenosti premišljen, zgledno obvlada smisel za bistvo, tudi ob -videzu »razvlečenosti« ima tak moment globlji kavzalni pomen.
Njegov junak je vse prej kot aktivna osebnost odločne narave. Celo izgublja se v lastnem sanjarjenju, pasivnem sprejemanju življenja, kot je, ne da bi tožil nad čemerkoli. Ponekod naletimo na navidez »lahkotno« stilizacijo, ki pa je povsem precizna, brez odvečne retorike, pisatelj zmore ubesediti tudi namensko nedoločene, raje nedorečene namige, kot jih v poglobljeni psihološki odzivnosti z drugimi osebami doživlja Jožef. Pisatelj je ob neposrednem navajanju zmožen, da se izrazi tudi med vrsticami, kar je silno zahtevno za prevajalca, ki mora ujeti duha naracije. Jožef je obsojen na osamljenost, ne le zaradi svojega socialnega položaja, ampak tudi zaradi svojih osebnostnih lastnosti, najsi je v njem več etičnega kot v marsikom iz njegovega okolja. Pisatelj vnaša melanholični prizvok v Jožefovo držo v Toblerjevi hiši, a prinaša tudi ironične prebliske. Njegova plahost in zadržanost pa mu zmanjšujeta aktivne možnosti, ne pa tudi kritične presoje o ljudeh, med katerimi živi; njihovo obnašanje in ravnanje sprejme malone opravičujoče vse do inženirjevega poloma. Jožef je do sebe bolj zahteven, etično odprt, kot do drugih, saj je pri Toblerju zmožen opravičevati - vsaj delno - njegovo lahkomiselnost, potrato, celo krivično in samovoljno ravnanje ipd. Osebe in dejanja so po eni strani jasna in preprosta, toda ne vedno enoznačna, zato od prvotnega navidez jasnega stanja prehaja do večplastne, bolj zapletene situacije, ki izvira iz celostnega dejstva povezave oseb v vzročni in posledični odvisnosti; mnogo drobnih silnic zunanjih in notranjih doživetij privede Jožefa od začetnega »impresivnega« dojemanja ljudi in dogajanj v Toblerjevi hiši, do kritičnega in razpoznavnega odkrivanja. Dialogi v romanu so osebnostno izraziti v individualnem načinu izražanja, kar navsezadnje
458
459____________________________________NEPOZNANI ROBERT WALSER
ni posebna novost, a je pri R. Walserju simptomatična slogovna možnost. Kompozicija romana je logično strnjena v zaokroženo celoto z (na novo) odprtim koncem.
Seveda so to le najvidnejše sestavine romana Pomočnik. Za prevajalca je bil Robert VValser poseben izziv, ki mu je bil Vital Klabus ves čas kos. Zahtevno besedilo terja od prevajalca poustvarjalno zmogljivost posebne vrste, kot jo pozna moderni roman, in najbrž lahko verjamemo, da je prevajalec opravil svoje delo v polni meri, s posluhom za specifiko R. Walserjevega romana. Za ustrezno knjižno opremo je poskrbel Bronislav Fajon. Čeprav je prišel prozni Robert Walser z zamudo do nas, je nedvomno pisatelj, ki ga je treba upoštevati tako v ožjih literarnih kategorijah kot med bralno publiko.