-wg    30    9*-
Spomini iz otročjih let
(PišeL. Černej.)
13. Knjiga s podobami živalij.
^j^ffŠ0) dedec so bili sicer priprost kmet, a brali so radi in mnogo. Imeli S^fjRsi so *eP° z^r^° knjig, večjo nego pač marsikateri izšolan človek. ^rgci^sb    Xudi razne časnike so dobivali.
Mene še takrat knjige niso zanimale po vsebini, ker še nisem znal brati. Sodil sem jih torej le po zvunajsti: bolj ko so bile pisane in barvane plat-nice, lepše so se mi zdele. No, in še nekaj je bilo odločilno: če je bila v knjigi kaka podobica ali ne. Knjiga brez vsake podobe zdela se mi je grozno pusta. To pa še tudi pozneje, ko sem že znal zbirati črke v besede in te v stavke.
Lahko torej umete, da se mi je zdela izmed vse knjižnice najimenitnejša in najbolj dragocena neka velika knjiga, v kateri so bile naslikane razne iivali. Tudi rastline so bile na zadnjih listih, a te me niso nikakor mikale. To je pač vzrok, da sem še v tem naslovu omenil le živali.
Kadar so bili dedec izredno dobre volje in mi hoteli napraviti posebno veselje, posadili so me k sebi na klop, vzeli omenjeno knjigo ter mi raz-kazovali razne podobe. Povedali so mi tudi, kje in kako žive dotične živali. Mojih vprašanj ni bilo konca in dedec so se kmalu naveličali ter zaprli knjigo, češ, bodeva pa še drugokrat gledala naprej. Ta ,,drugokrat" pa ni hotel kmalu priti. Dedec so se vedno izgovarjali, da nimajo časa. Meni pa niso zaupali knjige v roke. Prav so imeli!
Nekega dne ni  bilo  dedca doma. Babica so mi dejali v sobi na klop nekoliko jabolk in šli kuhat.   Nehote  sem   se   ozrl  po   knjigah   na  polici. Tedaj so se me polotile nepopisljive želje po tistih podobah. Ej, sem si mislil, ¦ dedca ni doma, babica pa so zamaknjeni v peč, zakaj bi ne pokukal neko-liko v prekrasno knjigo, saj je ne bom raztrgal!
Privlekel sem tiho težek orehov stol in zlezel nanj. Bil sem še vendar premajhen: le s prstom sem dosegel velike platnice. Potiskal sem jih s trudom naprej. Zdajci pa so se usule vse knjige, ki so bile naložene na spodnjih, meni po glavi, da sem zdrknil s stola in ležal v hipu ž njimi na tleh. Hitro sem se pobral. Po nesreči so se bile strle platnice ravno iste knjige s podobami. Nič si nisem premišljeval: pustil sem vse, kakor je ležalo, in jo popihal tiho, brez slovesa domov. Še jabolk nisem utegnil pobrati.
Od tega dne dolgo nisem šel k dedcu. Nekoč pa so me pričakali babica, ko sem gnal s paše. Vprašali so me, zakaj nič več ne pridem, in mi natlačili polne žepe jabolk. Popoldne sem že lezel zopet tjakaj. Skrivaj sem se ozrl po knjigah in videl, da so vse zopet na starem mestu. A dolgo se nisem mudil v sobi, da bi se kdo ne spomnil, kar sem storil. In še dolgo potem sem se ogibal nesrečne knjige.
*) Nadaljujejo se spisi istega naslova v letniku 1897.
-*s    31    &*-
Ko so jo vzeli nekega dne dedec zopet s police, so nekaj nevoljno za-mrmrali, a rekli niso nič. Dobro, da me niso natančneje pogledali, ves rdeč sem bil. — Odslej sva zopet večkrat pregledovala omenjeno knjigo. Sam pa je nisem nikdar več jemal s police.
Minulo je mnogo let. Uedec in babica že davno počivata v grobu, Bog jima daj večni mir! — Razven mnogo knjig, katere še le zdaj prav čislam, sem dobil tudi tisto veliko, s podobami živalij. Le malokdaj jo vzamem v roke. Za-se je ne pregledujem, a otrokom jo rad pokažem. — Kadar pa vidim nje prelomljene platnice, spomnim se vsikdar, kako je takrat ropotalo po meni in kake strahe sem imel!