• SPD in Skala PAVEL KUNAVER V zanimivih člankih o alpinističnem klubu Skali so nekatere ostrine, ki bi jih rad omilil. Razmerje SPD do Skale se večkrat označuje sovražno. Ker sem bil nekoliko časa ob ustanavljanju Skale sam odbornik SPD, so mi nekatere razmere v društvu znane. Poznal pa sem tudi mentaliteto mnogih takratnih odbornikov, od katerih so mnogi že umrli, in bi jih nekatere besede v omenjenih člankih bolele. Nekateri od tedanjih odbornikov so bili še ustanovitelji SPD in ljudje, ki so morali polagati temelje slovenskega ,planinstva. V nekem oziru so bili zelo pogumni ljudje, saj so morali do 1918 takorekoč trgati vrh za vrhom, pot za potjo iz rok tujcev, ki so šteli slovensko zemljo za svojo, postavljali na naših gorah svoje koče, markirali pota in jih z nemškimi tablami označevali kot svoje. Do leta 1918, torej le malo let pred ustanovitvijo Skale, so bili ti ljudje trd boj za lastno zemljo. Saj smo celo leta 1918 še malo pred zlomom avstrijskih in nemških armad doživeli, da nam v hotelu ».Sankt J ohann« ob Bohinjskem jezeru na slovensko zahtevo niso postregli! Večina mož, ki jih navaja člankar v opombi n a strani 372 PV 1961, so zaradi takih bojev imeli SPD nekako za »svoje« in ni jim bilo lahko razumeti, zakaj se naenkrat v malem slovenskem narodu poraja želja po drugem podobnem društvu. Mnogi od teh mož so bili še drugače navezani na društvo. Ko so postavljali in gradili koče, so le s težavo zbirali denar za postojanke. Posojilnice pa so morale posojila zavarovati, da so bile varne, saj smo šteli takrat obiskovalce vrhov in koč le na stotine in ne na desettisoče, in zopet le na poletne mesece, ne pa v vsem letu. In hočeš nočeš so mnogi od bolje situiranih odbornikov in članov morali podpisati menice, če so hoteli graditi koče v planinah. Kdo bi jim zameril, če so se bali za te objekte, ki so jih zgradili deloma s tem, da so leta in leta dolgo jamčili za plačilo dolgov, ki jih je imelo društvo vedno na pretek. Ljudem, ki so jim zaupali, pa niso odrekali ključev do njih, ko smo začeli v letih pred prvo svetovno hoditi ob vsakem času v gore. Mi drenovci, ki smo bili le prijateljska druščina, smo znali to ceniti. Ce pa so bili po vojni še malo bolj previdni, so imeli vzrok! Zaporedoma so prihajala obvestila, da so »neznanci« vlomili v to ali ono kočo. Da so bili to turisti, je bilo jasno iz tega, ker le redkokrat so vlomilci kaj odnesli, ostala je le škoda na vratih in oknih. In kdo, ki je za koče kaj žrtvoval, se ne bi bal, da bi ogenj uničil planinsko kočo - storilec pa bi ostal neznan! Vsakega od tedanjih odbornikov bi zabolelo, če bi slišal, da je bilo SPD v glavnem gospodarsko društvo. Društvo je bilo planinsko kakor vsako drugo. Odbor pa si je mora 1 naložiti težko breme upravljanja vedno večjega števila planinskih postojank. Vsak zase od odbornikov je bil dober planinec, če tudi ni plezal po težjih smereh. Srca vseh, tudi starih mož, so gorela za naše lepe gore. In zaradi njihove lastne propagande so se jele vsipati posebno po vojni vedno večje množice ljudstva· v gore. Polagoma je planinstvo postajalo mno­ žična zadeva in postojanke je bilo treba vedno bolje in izdatneje opremljati in zalagati. Toda denarja ni bilo, skrbi in truda pa obilo. Vsi mladi ljudje so se tega izogibali, le stari so nosili breme in trpe 1 i posebno mnoge očitke, da so preveč gospodarji. A to je bilo pač neizogibno. In da je postalo še težje: kmalu je bilo preveč postojank, in za vsako je bil eden od odbornikov g o s p o - d a r, ki jo je moral obiskovati, skrbeti za vse, tudi za obračune. Mi mladi pa 58 smo uživali gostoljubnost planinskih koč. Tudi jaz sem bil kolikor toliko med takimi nehvaležneži in sem zaradi prehude zaposlitve kot tajnik kaj hitro zapustil odbor. Pri planinskem društvu je hitro rastoče število smrtnih nesreč v gorah povzročilo hudo zaskrbljenost, in to upravičeno, kajti analiza nesreč je dognala, da bi se dalo mnogim izogniti, če bi upoštevali nekatere osnovne zahteve ple­ zanja v stenah. Upravičeno so odborniki, posebno starejši poudarjali, da človek živi za družbo, ne samo zase. Tu pa je že večkrat prišla graja tudi čez to, kar bi danes imenovali »kult osebnosti« nekega člana Skale, ki pa se je kmalu ponesrečil. Kazali so na nekatera mesta v njegovih spisih, ki niso bila povsem skladna s planincem-človekom. Priznanja pa Skali tudi niso kratili, ko je pokazala posebno pod vodstvom prof. Ravnika lepe sadove, če tudi so bili vsaj starejši člani odbora prepričani, da bi se dalo isto doseči tudi v okviru društva, kjer so številni člani tiho dosegali lepe uspehe tako v fotografiji in spisih pa tudi v alpinizmu doma in na tujem. Naloge SPD so po vojni postajale vse večje in večje. Prevzelo je številne koče, ki so bile do tedaj last tujih inozemskih društev. Te in lastne je bilo treba povečevati in popravljati. Ljudje, ki so prišli od vojakov, in mladina, so kar udrli v gore in vsem je bilo treba ustreči z markiranjem zanemarjenih potov, s popravljanjem zanemarjenih steza in gojiti plamen navdušenja za planinstvo. Težko je bilo ustreči množicam novih planincev, ko so bili odborniki z nalogami, ki jih je novo življenje po vojni še pomnožilo, preobremenjeni. Zeleli so mnogo več razumevanja in pomoči pri mladini, a predvsem prvega ni bilo, preveč pa so želi očitke o starokopitnosti in podobno. Da je SPD rado nudilo pomoč vsakemu, ki jo je pri njem iskal, pa še tole. V istih letih, ko je nastajala Skala, so tudi pri nas nastale prve čete skavtov. Lepi in strogi zakoni so nudili vsakomur široko polje udejstvovanja na vzgoj­ nem polju in mene je poklic takoj privedel v to organizacijo, ki je tedaj štela po svetu okoli poldrug milijon članov. Organizacija je bila namenjena pred­ vsem mladini od 10 do 14, 15 let in vzgoja se je naslanjala v glavnem na živ­ ljenje v naravi, taborjenje, izlete, čuvanje narave in lepo vedenje, posebno nasproti slabotnejšim. Od nekaj desetin nas je v Sloveniji hitro narastlo na več kakor tisoč. Slovenija s svojo prelepo in raznovrstno naravo pa je bila kakor nalašč ustvarjena za vsestransko izživljanje v njej, posebno za planinstvo. To pa sem temeljito izrabil v skavtski organizaciji in noben letni čas nas ni ustavil. Po skavtskih zakonih in navodilih pa je bilo posebno lahko vzgajati mlade planince. Zato so gore, posebno Triglav, postale najvažnejši cilji naših pohodov. SPD in vse njihove podružnice pa so mladim gostom vedno nudile vse ugodnosti, ki so jih premogle. Nikdar se od te mladine, ki je bila vključena v skavtsko organizacijo, ni zahtevalo, da je tudi član SPD, da bi uživala ugodnosti tega društva. Vajeni pohodov v gore, čeprav pozimi le v nižje gore in s smučmi, so skavti, ko so odrastli, po večini p1istopili k SPD, kjer so se mnogi pozneje odlikovali tudi po svojih večjih gorniških sposobnostih. Te vrstice sem napisal v želji, da bi mladina, ki ne pozna trnovega pota SPD v prvih letih po prvi svetovni vojni in ki bi ga utegnila preostro in na­ pačno oceniti zaradi uvodoma omenjenih ostiin v začetku omenjenem članku, spoznala, da je to za Slovence vsestransko pomembno društvo vedno le napre­ dovalo do današnjih velikih uspehov v domovini in v širnem svetu. 59