Ob koncu lefa. Pogled naza j in naprej. 61oveku kot raztunnemu bitju je lastno, da more 3 dušeTnim pogledom premotriti dogodke, ki so bili, pa so prešli. To je človeku svojina, katere ne deli z žiraljo, ki je sposobna samo za trenutno čutno doznavanje, ne pa za duševno promatranje. Te svoje odlične sposobnosti se človek poslužuje večkrat, zlasti v trenutkili, ki po svoji naravi vabijo It takemu gledanju./Tak trenutek je konec starega in nastop novega leta. Ob takem mejniku časa se človek ustavi ter povrne svoj pogled nazaj v dobo, ki je pretekla. Preteklo leto, kaj je zbralo v svojem krilu? ZtL poedinca več slabega kot dobrega, več bridkosti kot veselja, več trpljenja kot radovanja, več razočaranja kot izpolnjenih upov. Ni treba, da je človek mra<5en, svetu odtujen črnogled, ako je njegova sodba o tživljenju in o tem, kar ono prinaša, tako trda in ostra. Življenje je težko. To je stara resnica, katere dandanašnji ni treba dokazovati, ker jo sami preizkušamo mnogo bolj kot tisti, ki so živeli v dobi pred svetovno vojno. »Strašna pošast je vojna«: tako so klicali človekoljubni in miroljubni pesniki. Ljudje so slišali te besede in so mislili, da je to presniško pretiravanje. Prišla pa je svetovna vojna in sedaj ljudem ni treba več dolcazovati, da je vojna slrašna pošast, ki se s svojimi dolgimi zobmi zagrize v človeštvo ter scsa iz njega življenjsko moč dolgo vrsto let, Mi to okušamo in ako toliko ne tožimo, je razlog v tem, ker smo v težavah, žrtvah in. v pomanjkanju že precej otrpnili. Pustimo torej na stran stvari, ki se tičejo poedincev, in rajši premotrimo dogodke, ki so se dogodili v javnem življenju naše države in širnega sveta. Pred letom dni je bil poiitični položaj popolnoma drugi nego sedaj, ko je šlo leto v zaton. Koncem lanskega lcta so bile razpisane volitve. Pašič, ki je takrat delil vlado s Pribičevičem, je hotel od Ijudstva dobiti potrjenje za svojo politiko brezobzirnega velesrbskega centralizma. Da doseže ta cilj, je ob podpihovanju Svetozarja Pribičeviča, ki ga imemujejo MefLstofelesa (zla duha) naše države, porabil vsa sredstva gmotnega in moralnega pritiska. Nad Hrvatsko republikansko seljačko stranko pod vodstvom Stjepana Radiča je proglasil obznano. Radič se je pred obznano umaknii v luknjo v zidu svojega stanovanja. Iz luknje v zidu ga je policija potegnila ter odpeljala v — luknjo (v zapore sodnije v Zagrebu). Medtem so se vršile volitve v narodno skupščino. Uporabljena sredstva nasilja, pritiska in podkupovanja so pamnožila vrste radikalne stranke ter so samostojnodemoki atsko stranko pod Pribičevič—Žerjavovim vodstvom obranila propada, ki bi ga bila doživela, ako bi ne bila porabljena navedena sredstva. Vendar pa dosežena večina ni biia tako velika, da bi mogel Pašič v kompaniji s jPrlbičevičem nemoteno vladati daljšo dobo. Zapor je imel na Radiča čudovit vpliv: vz. republikanskega federalista je napravil centralističnega monarhista. Radič nima tiste sposobnosli, s katero se je proslavil njegov patron: trpeti za svoje prepričanje. Radičevo stališče je: naj trpi prepričanje, samo da se jaz rešim trpljenja. In res mu je Pašič dal popolno odvezo za vse grehe, ki jih je storil kot propovednik samostojne mirotvorne človečanske hrvatske republike, ter ga vrh tega bogato nagradil z ministrskim sedežem, po katerem je Radič toliko hrepenel. S priznanjem velesrbskega cenlralizma se je položaj Hrvatov in Slovencev v državi jako poslabšal. Slovenci in Hrvati se ne upoštevajo kot narod marveč se sa-  mo precenjujejo kot pokrajine, kakor na primer jušae  Srbija, Macedonija itd. Zahteve po avtonomiji Slove-  nije in Hrvatske so vržene nazaj od svoje izpolmtve. Utrjen je velesrbski centralizem s svojim zanikanjem pravic slovenskega in hrvatskega naroda, s svojim bre»- obzirnhn gospodarskim izkoriščanjem prečanskih kra- jev, zlasti Slovenije. Slovenija omahuje pod ogromnim bremenom pretiranih davkov ter vedno bolj leze t go- spodarski prepad1: to je najboljše označilo našega polo- žaja ob koncu leta 1925. Naša država je v svoji notranjosti nekonsolidirana1 (neurejena), prebivalstva se loteva vedno večje nezadovoljstvo. To sliko nam nudi naša notranjepolitična bilanca ob koncu leta. Zunanjepolitična bilaaca izkazuje bolj razveseljive postavke. Pomirjenje Evrope in sveta je napredovalo. Ženevski protokol, ki je tvoril najnajčjo postavko ca Zvezo narodov v letu 1924, se ni mogel realizirati (vpe^ ljati v življenje), ker mu je nasprotovala Angleška, kš se je branila dati Zvezi narodov na razpolago vso svojo oboroženo silo na kopnem, na morju in v zraku. 2»* nevskem protokolu, ki je ostal na papirju, so letošnjo jesen sledile locarnske pogodbe med Nemčijo, Francijo, Belgijo, Čehoslovaško in Poljsko ob garanciji Anglije in Ilalije za nedotakljivst državnih mej med Fraacij«. Belgijo in Nemčijo. Locamske pogodbe niso sicer bile sklenjene v olcrilju Zveze narodov, pa vendar v okriru onega duha, ki ga propoveduje Zveza. Locarnske pogodbe pomenjajo velik korak naprej k trajnemu miru v Evropi, ako ne bodo oslale samo aa papirju, marveč bodo medsebojne odnošaje med državami srednje Evrope prošinile z duhom miru, sloge, pravičnosti in vzajemnosti. Ta dtih bo trajno pomiril Evropo ter bo počasi ustvaril tla, \z katerih bi mogle vzrasti Zedinjene države Evrope, v katerih je najsigur-i nejša, ako ne edina rešitev evropskega človeštva. Ta duh. bo pa tudi, kakor upaino, kmalu končal krvave spopade, ki se vršijo v Maroku in v Siriji, ter bo pre« prečil preteči spopad med Turčijo in Anglijo zaroljo mosulskega vprašanja, ki je od Zveze narodov reženo v prid Anglije. Pomirjenje, to je geslo, katero danes se končujoče leto izroča novemu letu. To geslo mora tudi obvladati notranje življenje v naši državi, ako hočemo, da bo leto 1926 boljše za državo, nego je bilo prejšnje. Pomirjenje, resnieni sporazum med Srbi, Hrvati in Slovenci je najnujnejša zadeva, ki jo mora rešili država. Pomirjenje, sporazum pa leži v smeri avtonomistične preosnove na-< šega državnega ustroja. Naša stranka se neomajno drži tega pravca. Radič je ta pravec zapustil, zato ga bo lBrvatski narod z ogoreenjem zavrgel kot svojega vo-ditelja. Slovtnski iiarod stoji celokupen za avtouo-jjiifitičnim praporjem. Hrvatski narod zopet zbira svojevrste okoli te zastave. V tcm znamenju je zmagfl!