-*«    139    &*¦
Iz temne zgodovine čebelnega življenja
(Piše Fr. Pengov)
III. Carovna past.
sljaElfaj bi se neki zgodilo s cvetlicami, ko bi jim mft ne izsrkavale medu? Op(f( Morda bi bile veselejše in bi nas imele raje radi tcga? Ali jih morda ''*&<$&¦ žalimo s tcm, ker pijemo \z njih ta sok, ki je njihova kri ?"
Tako je izpraševala mlada Balzaminica svojo izkušeno čebelno tovari-šico, ki je bila mej vsem krilatim ljudstvom žuželk znana pod imenom Verbena.
Morda se vatn čudno zdi, mladi prijatelji, tako vprašanje od strani za-stopnice onega rodu, ki se ozir znanostij največ peča z rastlinstvom ali bo-taniko, od strahi čebeie. Ali počasi, mili moji! Pomisliti nam je, da je Balzaminica danes v prvo na paši, odkar je ugledala svetli dan; in da je mlada čebelica ob poglcdu toliko in toliko rečij, ki jih ne umeva, ravno tako radovedna, kakor mlad šolarček, ko prvič pride v šolo; kdo bi ji pac to zameril?
Tudi modra Verbena ni štela tega vprašanja ukaželjne sestrice v zlo, ampak smehljaje ji je odgovorila:
„0, ne žalimo jih ne. Ravno nasprotno! Cvetne čašice bi kar prekipe-vale medu, ko bi ga me ne izsrebale, in dragoceni- sok bi brcz koristi tekel po zemlji."
,,Kaj mar cvetlice medijo brez prestanka?" vtakne se v razgovor An-gelika.
,,Seveda", jo poučuje Verbena. ,,Medu jim ve'dno preostaja, zlasti kadar topli dežek porosi zemljico in jih zlato solnčece ogrcva, kakor detece v zibelki."
,,Pa zakaj torej ne pustimo sirotic pri miru, da bi odcvele ?" utrga se iz grla Angeliki. ,,Iz srca sicer studim postopaštvo, ali zdi se mi vendar-lc mnogo priročneje, ko bi mogle ves veliki dobiček iz vsakega cveta najeden-krat prinesti domov. Prihranile bi si s tem dolgotrajno poletavanje od cveta pa na cvet..."
Dobra Angelika je mislila, Bog ve kako modro da je uganila. Zato jo je tembolj iznenadil srčni smeh stare Verbene.
,,Shuua!:< se je zakrohotala začrnela letavka, da so se ji kar krilca tresla. Angelika je vsa začujena gledala vanjo in da je utncla ta smeh, gotovo bi bila zarudela nad svojim modrim razumkom. Toda zarudeti čebelici nikoli ni treba, zato kcr ravnajo vedno odkritosrčno in ničesar nimajo na sebi, da bi se jim bilo sramovati.
,,Shuua, to je vse lepo", razlagala je poredna tovarišica, ko se ji je umiril smeh. ,,Samo ko bi bil ta-le cvetoči vrt, ti-le travniki in cvetoče drevje samo naše! Ali poglej, dragica moja: Tu-le leti osa, tu-le čmrlj, tam-le zlata mimica, tam zopet bel, rumen, modrikast, biserast metuljček, — in ti gomze tukaj  ves  božji dan.   Kar si  kdo nabere, to ima in to je njegovo.
-»3    140    9*-
Deliti moramo medeno slaščico tudi z raznimi drugimi čebelami. Imajo pa cvctlicc obiske ne le o času, ko pluje solnce nad oblački, ko zableste prve zvezdice na nebu, priplahutajo sem velike vešče in somračniki (večerni me-tulji). Le-ti imajo urna, ozka krila, kakor lastavice in jezike dolge kakor vinska trta ročice. Ko pa postane že popolnoma temtio, tedaj prišume še cela krdela debelih, zavaljenih prstencev in svilnih prelcev — poleg tega se pa utegne kar nakrat spomniti še človek, priti s koso na travnik in v kratkem času odnesti vse cvetlice in vse cvetje domov v svoj panj. Ako bi torej ho-tele me čakati, bi do zime, do vigredi, do konca sveta lahko čakale, pa ne dočakale ničesar!"
,,Saj bi pa tudi ne mogle zdržati celo poletje brez dela, da bi se grele lenobno na solncu kakor kobilice", dodala je Angelika, da bi vsaj malo po-pravila prejšnjo nespamet.
,,Seveda, ali pri ljudeh je druga. Glejta: Celo leto ne vidita nikogar na polju, ko pa jame žito zlateti, tedaj povsodi odmeva klepanje, košnja in mlačev, in to je njih paša. Traja sicer malo časa, a takrat mora vsakdo delati za štiri. Ljudem se seveda ni bati raznih drugov \z tujih panjev, ker so si vso zemljo lepo razdelili mej seboj. Vsak ima pravico do svojega kosca. In ko bi hotel tam nabirati kdo drugi, jel bi človek upiti, potegnil bi svoje želo in odpodil neprijatelja."
,,Kako neki, da človek nas, čebelic, ne zapodi, kadar nabiramo po nje-govem polju?"
,,Ne odganja nas zato, ker on išče na rastlinah drugačnega medu kakor me."
,,Ali naš med ni dovolj sladak?"
,,Tisto že, ali človeka samo naš med ne nasiti. Pa je tudi prevelik, in dolgo bi moral po cvetlicah nabirati med, da bi bil le enkrat nasičen. Zato sejc človek za se posebne medunosne rastline (sladkorno peso, sladkorni trs), ruje kar cele iz zcmlje, odnaša v svoje panjeve (sladkorne tovarne) in tam je baje tlači, mečka in stiska, da teko kar celi potoki medenega soku."
,,Celi potoki!" se je zgrozila Balzaminka, ,,m Jaz moram tu za kapljico letati ccl dan! Človek bi niti ne opazil, ko bi hodile me v njegov panj po med ..."
,,A ha, ne opazil", se je razvnemala Verbena; ,,kadar nas vidi veselo brenčati okrog svojega panja, misli, da bi mu izpile ves med. Kakor da bi mogle kedaj izpiti cel potok, in kakor bi zmanjkalo vode, ako se napijemo iz studenca! Jaz sama sem bila nekoč v takem človeškem panju, kjer po železnih koritih teko potoki slaščice — saj oni panj ni tako daleč. Toda povem vama, čudež je bil, da sem se vrnila. Veliko, veliko čebelic je vidclo obljubljeno deželo, kjer se cedi med, a vrnila sem se jaz jedina. Notri pride lahko vsaka izmej nas in se lahko nasrka sladke tekočine do sita. Ko pa hoče sladkosti pijana hiteti ven po svoje sestrice, da bi jih privedla tu sem — takrat skozi žrelce tega panja izleteti ne more in ne more. Zrelc ima tak panj sicer mnogo in velikih, ali vsako je prevlečeno s prozorno, tako rekoč nevidno mrežo. Ko priletiš do takega žrelca, že vidiš pred seboj zelene loke
-*!    141    gN-
in nad njimi solnčece; v tem zadeneš na vso moč z glavico v nevidno mrežo, kakor ob železna vrata in padeš doli. Niti ne vidiš je mreže, in vendar je tu. Lahko po nji lezeš, z nožicami čutiš njeno gladino — a ne vidiš ničesar. Kar pride zlobni človek, pritisne te na mrežo in ti razmecka vse ude. Takih razmečkanih sestric leži pri vsakem žrelcu človeškega panja (čebelica ima v mislih okna naših bivališč, zlasti tovaren za sladkor, ki so toiikrat smrt čebelicam; notri še pride, zlasti če je kaj medenega na mizi, ven pa ne zna) mnogo in mnogo! . .."
,,Pa kako da si se ti rešila od tam?" Mlada Balzaminka in Angelika sta se groze tresli.
,,Pri zvestobi do naše raatice, samo po čudežu sem odnesla zdravo ko-žico. Ko sem oslabljena, razburjena in žalostna lezla po čarovni mreži, pride majhna deklica. Videč mrtve in razraečkane čebelice, pogledala je name in rekla sočutno:
,,Uboga bučelica! Nekaj kapljic siadkorja, katcre si spila, moraš pla-čevati z življenjem. Pojdi, odprem ti okno, ti ne smeš poginiti. Glej, tu imam drobtinico sladkornega soka, zlezi mi na roko, saj vem, da me ne uješ. Napij se lepo. Zleti domov — a v drugo mi sem ne hodi! Jaz bi te tukaj ne našla, drugi bi ti pa ne odprli!'|
Vrlo dekletce je imelo solzico v očescu, ki se je na solncu lesketala kakor rosna kapljica. Odprla mi jc košček one skrivnostne mreže in jaz sem zabrenčala v zahvalo, kakor sem znala najlepše."
,,Pridna deklica je bila to", je vzdihnila Balzaminka. ,,Jaz bi ji dala takoj najsiajšega medu."
,,A jaz bi ji prinesla najkrasnejšega cvetnega prahu", dodaja ginjena po dekletovi milosrčnosti Angelika.
,,No, za tega bi se moja mala dobrotnica lepo zahvalila. Zakaj njen cvetni prah je kruh in meso. Ta daje ljudem moči in gorkote, kakor nam cvetni prah, čegar važnosti pa vedve zdaj še ne poznata. Raje se posladkata s' čistim medom. A ko postaneta starejši, šel vama bo tudi trdi cvetni prah v slast in pridno ga bosta nabirali celo leto."
,,Ali ga pa tudi najdeva celo leto? Ali cvete lipa celo leto?"
,,Ne cvete. Toda po nji se razcveto drugi cvctovi, kakoršnih še nista videli svoj živi dan. Zacvete vama skromna akacija, ki itna tem več medu, čim bornejša je zetnlja, katera jo živi; po nji zarumene gozdovi pravega ko-stanja, v jeseni pa zarudd poljane naših najljubših rožic, o katerih sem slišala lani prepevati sosedovega Jelkota:
Lep je ajdov cvet, Dd čebelcam med, Zrno je pa naša jed.
Zamodre tudi krasna lanišča, turška detelja nam pomoli svoje krvo-oblite glavice, plavice in druge lepotice nam ponudijo iz svojih čašic vsaka drugačen cvetni prah. Modra plavica ima bel prašek, detelja rumen, a cvetni prah esparzetin je siv, kakor dlačice na nožicah.  Ali pomnita: ko  ugledata
-W    142    9*-
nebroj raznovrstnega cvetja, ne nabirajta mi v svoj košek ob jednem različ-nega cvetnega prahu! Celemu panju bi pokazili želodček, ako bi mašili v jeden piskerček prah od raznih cvetlic! S tem bi ..."
Nenadoma je pretrgala goreča pripovedalka svojo razlago. Nad našo trojico so togo zahreščala tuja krila in pred njihovimi očmi jc pal na tla živ klopčič. Bila je velika osa, jasno rutnena, a na telesu je imela črne, tri-voglate madeže, kakor čarovniška znamenja. Napihnjene tipalnice so ji dajale še bolj razbojniško lice, kakor je je imela že sicer. V krempljih pa se ji je zvijalo in ječalo neko nesrečno krilato bitje.
,,Kviiit!" jo stokala uboga žrtev v njenih krempljih, katero so našinke takoj spoznale za sestrico iz domačega panja.
Pravi prijatelj se spozna v nesreči: to ved6 tudi čebelice.
Kakor strela se je zagnala pogumna Verbena od zgoraj na hrbet so-vražnice, ko je uzrla pripraven trenutek.
Bil je zadnji čas. Premagana č<-belica je že čutila, kako ji železni kremplji sovražnice stiskajo truplo.
Niti ustavljala se ni več, le očesca je obračala po solnčecu pričakujoč smrtne rane . . .
V tem je osa-napadnica obupno vzkriknila. V trenutku je spustila svojo žrtev in padla znak na vlažno prst. Silno želo Verbenino ji je prodrlo skozi trebušni obroček.
Skušena starka še ni izpustila sovražnice. Držala se je z nogami nje-ncga tilnika, gledala ravnodušno zadnje utripe premagane nasilnice in previdno potezala želo iz rane, da bi se ji ne zlomilo.
,,Shuua!" bučala je zadovoljno. ,,Mravljinja kislina, v kateri so namo-čeni naši meči, ima znamenite učinke."
Smrti oteta mladica vsa utrujena in po celem telesu se tresoč, prihiti zdajci k svoji osvoboditeljici, jo hvaležno liže in radostno s krilci trepeče. Tudi Balzaminka in Angelika, ki sta bili doslej skriti za širokim listom, pribežita na dan in voščita srečo družici. A vse tri mladice prosijo prestra-šene starejšo tovarišico:
,,Letimo proč, domov!"
A starka odvrne: ,,Ne, tu na tleh nam ne grozi nikdar tolika nevarnost, nego v zraku. Odpočijte si še trenutek, gotovo ste strahu utrujene. Pokrep-čajte se malo z medom. Veste-li, kdo je bil vaš napadnik ? Oglejte si ga dobro. Bila je osa roparica ali čebelni volk."
Z grozo in radostjo so ogledovale mladice ubito oso, ki se je v zadnjih bojih komaj še vidno otresala, dokler ni popoinoma dotrepetala. Tako ne-kako, kakor naše znanke zabodeno oso, gleda antilopa na umirajočega jag-varja . ..