Ivanka Kozlevčar
SAZU Ljubljana
O PRIDEVNIKU V POVEDNI RABI
v članku nameravam s stališča pomena prikazati pridevnik v povedni rabi in nekatere njegove značilnosti, ki so sicer bolj ali manj splošno znane.
Pridevnik je v stavku lahko prilastek ali povedkovo določilo, ne da bi spremenil svoje oblikovne značilnosti. Pregledovanje pridevnikov s stališča teh dveh vlog v stavku pa je pokazalo, da tudi prilastkovna oz. povedna raba ni pri vseh pridevnikih enako pogostna, da je za ene značilnejša prilastkovna raba, za druge povedna, nekateri pa se rabijo sploh le v povedni rabi.
210
Vprašanje je, kaj odloča o tem, kako se posamezen pridevnik pojavlja v stavku. Analiza kaže, da je raba pridevnika v stavku odvisna od vrste oz. •od pomena pridevnika. Ta odvisnost se zelo dobro vidi pri pridevnikih, ki so vrstni in kakovostni hkrati. Tak je npr. pridevnik človeški, ki se pojavlja med drugim tudi v naslednjih zvezah:' človeških žrtev ni bilo-, človeška kri; član človeške družbe; zgodovina človeškega rodu proti paznik je bil s kaznjenci zelo človeški; človeško ravnanje z živalmi; dobil je čisto človeško sobo. V prvi skupini primerov je pridevnik človeški vrstni, v drugi pa gre za kakovostni pridevnik. Da gre v zadnjih primerih za kakovostni pridevnik, se vidi tudi iz tega, ker se pridevnik lahko stopnjuje. Samostalnik ima lahko večjo ali manjšo mero značilnosti ali lastnosti, ki jo ti pridevniki pomenijo; pridevniki z vrstnim pomenom pa se ne stopnjujejo, saj le natančneje pomensko opredeljujejo soodnosne samostalnike: človeška kri proti živalska kri; človeške žrtve proti materialne žrtve; človeški rod proti rod; človeška družba proti socialistična družba. V stavku se pridevnik človeški v vrstnem pomenu rabi pretežno prilastkovno. Cim večja je pomenska odvisnost med samostalnikom in pridevnikom, tem manj ima pridevnik možnosti za povedno rabo. Možni so stavki: ta kri je človeška, ta pa živalska, ali žr(ve, ki smo jih pretrpeli so bile predvsem človeške, pa še tukaj imamo občutek elipse. V zadnjih dveh primerih pa povedna raba ni mogoča.
Iz povedanega sledi, da je za vrstne pridevnike značilna prilastkovna raba in da so ti pridevniki pogostoma s soodnosnim samostalnikom v tako tesni pomenski odvisnosti, da gre pravzaprav za dvočlenski izraz, tj. za poimenovanje določenega pojma. V kakovostnem pomenu pa se pridevnik človeški lahko uporablja v povedni rabi; celo značilna je zanj, saj se prav po njej poleg stopnjevanja najbolj razlikuje od vrstnih pridevnikov.
Obe značilnosti sta zanesljivo izhodišče za ugotavljanje pomenov. Pridevnik funkcionalen npr. lahko nastopa v naslednjih primerih: funkcionalni predmeti proti ta predmet je zelo funkcionalen. V prvem primeru pridevnik predmete razmejuje npr. proti luksuznim ali podobnim; pove, da so bili ti predmeti izdelani glede na določeno nalogo, namen; torej gre za vrstni pomen. V drugem primeru pa gre za kakovostni pomen (tudi funkcionalni predmeti so lahko bolj ali manj funkcionalni, torej imajo več ali manj določene lastnosti), kar je razvidno tudi iz povedne rabe in stopnjevanja. Ugotovitev, da se vrstni pridevniki redko pojavljajo v povedni rabi, pomaga razložiti tudi trditev, da imajo pridevniki v povedni rabi nedoločno obliko.- Za vrstne pridevnike je namreč glede na njihovo pomensko vlogo značilna določna oblika, ki bi jo seveda lahko ohranili tudi v povedni rabi. Kakovostni pridevniki pa v povedni rabi določenemu samostalniku prisojajo ali zanikajo kako lastnost, ki na samostalnik ni vezana pomensko, in se zato lahko pojavljajo v nedoločni obliki.
Prav tako kot za kakovostne pridevnike je povedna raba značilha tudi za pridevnike, ki pomenijo bolj stanje kot lastnost. Pri pridevniku bolan so možni primeri kot skrbeti za bolne ljudi in njegov oče je zelo bolan. Tudi ti pridevniki
' Ti zgledi, kakor tudi naslednji, so večinoma iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika I. ^ Bajec — Kolarič — Rupel, Slovenska slovnica 1968, str. 159.
211
se lahko stopnjujejo, stopnja stanja je različna. Druga značilnost teh pridevnikov je, da se v povedni rabi lahko zamenjujejo z glagolom' (živ: poglej, če je fie živ proti poglej, če še živi; vesel sem tvojega prihoda proti veseJJm se tvojega prihoda) in da glede na to, da izražajo stanje, lahko opravljajo tudi podobno pomensko vlogo kot deležniki.
Zanimive so skladenjske možnosti teh dveh vrst pridevnikov v povedni rabi. Glede na to, da pridevnik lahko skupaj z vezjo nadomešča povedek, ki opredeljuje osebek sam ali z drugimi določili, se lahko tudi pri pridevniku v povedni rabi pričakujejo podobne možnosti kot pri glagolskem povedku. Lastnost ali stanje sta lahko opredeljena s časovnimi določili; zmeraj je bil človeški, že dolgo je bolan; s krajevnimi določili: v zaporu je bil zelo človeški; z vzročnimi določili: bolan je zaradi neredne prehrane (ker se neredno hrani); razen s prislovom izražene stopnje morajo imeti pridevniki v takem položaju tudi odvisnik {vesel je, da bi vriskal) in končno imajo lahko celo predmet: bil je človeški z ljudmi; vesel sem vas. Iz tega sledi, da ima pridevnik, ki se uporablja v povedni rabi, lahko podobno vezavo kot glagol, kije zlasti glede vezave s skloni in predlogi tako kot pri glagolih tudi pri pridevniku značilna za posamezen pridevnik. Seveda pa je mogoče podobno kot pri trpnem deležniku pridevnik z določili prenesti v prilastkovno rabo, vendar v tem primeru učinkuje podobno kot deležnik — tj. čuti se kot okrajšan stavek: oče je bolan na srcu proti na srcu bolni oče; fant je izključen iz šole proti iz šole izključeni lani.
Vseh teh možnosti, zlasti pa vezave s predmetom, nimajo vsi kakovostni pridevniki in pridevniki stanja. Ta značilnost je odvisna od pomena posameznega pridevnika in je mogoča zlasti pri pridevnikih, ki izražajo lastnost ali stanje osebe v razmerju do druge osebe, stvari. Pri pridevniku človeški je s tem pridevnikom navedena lastnost lahko splošna, čeprav je pomensko opredeljena z odnosom določene osebe do druge {paznik je bil zelo človeški); lahko pa je v stavku omejena na odnos do določene druge osebe, stvari... {paznik je bil do njega (z njim) zelo človeški). Podobne možnosti ima tudi dober '{srčno dobra ženska; do nas ali z nami je bila srčno dobra), grd {grd tovariš; do njega ali z njim je bil grd); ali pridevniki stanja: divji v pomenu zelo jezen {kmalu se vrni, sicer bo oče divji; na koga je tako divji; ves divji je nanj), hud v pomenu, »ki je v stanju nejevolje, nerazpoloženja« {huda je, ker nič ne pišeš; si še hud name, hud je na ves svet). S stališča pomena se ti pridevniki pomensko razlikujejo glede na to, ali imajo dopolnilo ali ne. Ta pomenska razlika je lepo vidna pri pridevniku dolžen, ki se v pomenu »ki ima dolg« pojavlja v naslednjih primerih: na vse strani je dolžen; dolžni sle mi najemnino za pol leta; dolžen mu je za delo. V prvem zgledu dolžen res pomeni, da ima tu in tam neporavnane obveznosti — dolg; v drugem zgledu pa izraža razmerje med osebkom in predmetom. Navedeni pridevniki zlasti tedaj, ko imajo predmetno dopolnilo, nadomeščajo pomensko ustrezen glagol in torej lahko tako kot glagol izražajo odnos med dvema samostalnikoma (osebkom in predmetom).
Posebej si velja ogledati, kako se obravnavana skupina pridevnikov pojavlja v stavku glede na prilastkovno oziroma povedno rabo. Medtem ko se kako-
' Na uporabo pridevniških besed v povedni rabi za izražanje stanja opozarja Jože Toporišič v Slovenskem knjižnem jeziku 3, str. 115
212
vostni pridevniki in pridevniki stanja na splošno lahko rabijo prilastkovno ali povedno, čeprav je v primerjavi z vrstnimi pridevniki zanje značilna povedna raba, se nekateri pridevniki iz obravnavane skupine zlasti v pomenu slanja uporabljajo pretežno ali pa celo samo v povedni rabi. Pridevnik dolžen bi se eventualno lahko pojavil v zvezi dolžni naročniki naj poravnajo naročnino, vendar se zveza navadno opiše: naročniki, ki so dolžni naročnino, naj jo poravnajo. Podobno je tudi s pridevnikoma djv;'i in hud v obravnavanem pomenu, s pridevnikom godov ipd.
Posebna skupina v okviru pridevnikov stanja so pridevniki, ki v nasprotju s pridevniki tipa divji (kjer lahko pomenski odtenek, ki ga ima z dopolnilom, naslonimo na pomen, ki ga ima brez dopolnila) v določenem pomenu ne morejo biti brez dopolnila* (predmeta). Tak pridevnik je npr. gorek v tipu gorek mu je. Tako kot pridevnik divji v tipu divji na koga zahteva tožilnik, gorek zahteva dajalnik, ima torej določeno vezavo. Ne izraža več stanja, pač pa le razmerje, odnos med dvema samostalnikoma (osebkom in predmetom). Take značilnosti ima tudi pridevnik dorasel v pomenu, kot ga ima v zvezi mladina je dorasla nalogam, ki jo čakajo; in dovzeten v primerih tipa biti dovzeten za bolezen ipd. Tudi ti pridevniki se pojavljajo le v povedni rabi, ker opravljajo glagolsko vlogo. V prilastkovni rabi se navadno ne pojavljajo, bili bi podobni okrajšanim deležniškim stavkom: na otroke, dovzetne za bolezen, posebej pazijo proti na otroke, ki so dovzetni za bolezen, posebej pazijo.
Po pomenski vezanosti na določilo so pridevnikom tipa dovzeten podobni pridevniki, ki izražajo lastnost, stanje česa glede na razsežnost, količino, vrednost. Za razliko od pridevnika dovzeten je njihovo določilo količinski izraz (hiša je dolga deset metrov; koliko je vredna ta knjiga).
Samo v povedni rabi se pojavljajo tudi pridevniki z naklonskim pomenom. Tak pomen ima pridevnik dojlžjen. Tako kot naklonski glagoli ima tudi dolžen nedoločniško vezavo^ in izraža nujnost (vsi smo dolžni skrbeti za red) ali pa se veže tudi s predmetom (dolžen sem mu hvaležnost; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo) in poleg naklonskosti prevzame tudi pomen ustreznega glagola (izkazovati, dati).
Preostane še vprašanje, kako je s pridevnikom v povedni rabi v brezoseb-k o v i h stavkih. Pridevnik v povedni rabi pojasnjuje osebek oziroma samostalnik v vlogi osebka in se po njem ravna glede spola, sklona in števila. V brezosebkovi rabi ni osebka, zato za besedo v povedni rabi ravnanje po osebku ni več potrebno. Zaradi tega ima pridevnik v brezosebni rabi vse možnosti, da preide v drugo besedo kategorijo, in sicer v tako, ki nima omenjenih značilnosti, tj. med prislove. V slovenščini pridevnik v brezosebnih stavkih v povedni rabi po naglasu in načinu stopnjevanja sovpada s prislovi, torej je po svojih formalnih znakih prislov. Ti prislovi se pojavljajo le v povedni rabi in se tako sintaktično ločijo od drugih prislovov, zato so jih npr. v ruščini poskušali (tako tudi nekatere neizpeljane prislove in samostalnike, ki so doživeli podobne oblikovne spremembe kot pridevnik ali pa če opravljajo podobno stavčno oziroma pomensko vlogo) uvrstiti v posebno skupino besed, v
* Prim. Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik I, str. 197. ' Prim Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik 3, str. 161.
213
tako imenovano »kategorijo sostojanija« oziroma v skupino brezosebnih pre-dikativnih besed oziroma členov." Medtem ko se nekateri zavzemajo za to-kategorijo besed kot za posebno besedno kategorijo, pa jo drugi zavračajo.'
V slovenščini ima ta kategorija prislovov, kakor bi jo kazalo imenovati iz. formalnih ozirov ne glede na stavčno funkcijo, naslednje možnosti:
Uporablja se za izražanje vremenskih razmer in razmer, okoliščin v kakem okolju: bilo je brezvetrno; v sobi je bilo dušljivo, ker že dolgo niso zračili; julri bo pretežno sončno; pri vas je dolgočasno; na izletu je bilo fantastično; pri vas je zdaj dobro, včasih pa je bilo huje; za nas je tukaj prevroče. V teh stavčnih tipih so poleg povedka lahko še prislovna določila. V zadnjem primeru pa smiselni osebek izraža subjektivnost ugotovitve. Razen s prislovi v slovenščini navedeno vsebino lahko opišemo še z glagoli (bilo je brezvetrno protL ni pihalo) in z osebno obliko in ustreznim samostalnikom (pri vas je zelo dolgočasno proti pri vas je velik dolgčas), vendar vsi primeri niso zamenljivi.
Dalje se ta kategorija prislovov uporablja za izražanje fizičnega in psihičnega počutja, stanja oseb. Pri izražanju tega se v stavku pojavlja smiselni osebek v dajalniku: malo se odpočij, pa ti bo bolje; na toplem nam je prijetno; vse življenje ji je dobro; ko so popili čaj, jim je bilo prijetno toplo; hudo nam je, ker se vam je zgodila nesreča; grozno ji je bilo, ko ga je videla mrtvega; slabo mu je, dajte mu vode. To pomensko funkcijo lahko opravljajo tudi pri-slovno rabljeni samostalniki tipa zelo me je strah^ ali pa se stanje opisuje v osebni obliki z glagoli (zeio se bojim) oziroma s pridevniki (zeio so žalostni).
Prislovi iz drugega odstavka se lahko vežejo tudi z nedoločnikom:' prijetno nam je sedeti na toplem; nerodno mu je gledati, kako drugi delajo, sam pa počiva; težko mu je bilo prenašati njihovo zbadanje. V navedenih primerih, imamo še smiselni osebek v dajalniku. Prislov ne izraža več le stanja, pač pa odnos do dejanja, izraženega z nedoločnikom, in tako dobiva naklonski pomen.'" Možne so tudi zveze brez smiselnega osebka v dajalniku: težko je-prenašati njihovo zbadanje; hudo je gledati, kako ljudje trpijo. Njegova odsotnost zmanjša subjektivnost.
Poleg prislovov iz drugega odstavka se vežejo z nedoločnikom* tudi naklonski prislovi možno, mogoče, potrebno, nujno ipd. v stavčnem tipu v tem primeru je nujno nekaj ukreniti. Z nedoločnikom se vežejo tudi prislovi, ki lahko vrednotijo to, kar izraža nedoločnik: grdo je piti iz enega kozarca; nesmiselno je
' Prim. E. M. Galkina — Fedoruk, Bezlicnye predloženija v sovremennom russkom jazyke, Moskva 1958. Prim. še A. V. Isačenko, Grammatičeskij stroj russkogo jazyka v sopostavlenii s slovačkim I, Bratislava 1954, str. 374, (poudarja, da povedna raba nt značilna za prislove in zagovarja kategorijo predikativov).
' Prim. Fr. Travniček, Zametki o kategorii sostojanija, Voprosv jazykoznanija, 1956,-štev. 3, str. 5!.
V Morfologiji slovenskeho jazyka, Bratislava 1966, str. 607 so te besede uvrščene med adverbe; med adverbe jih uvršča tudi dr. Fr. Kopecny v knjigi Zaklady češke skladby, Praga 1962, str. 88.
* Prim. Ivanka Kozlevčar, O pomenskih kategorijah samostalnika v povedni rabi, JiS 1968, str. 14.
' Na ti kategoriji in njuno nedoločniško vezavo opozarja Jože Toporišič v Slovenskem. knjižnem jeziku 3, str. 162.
"> Prim. F. Jesenovec, Raba nedoločnika, JiS 1969, str. 36.
214
zapravljali čas s takimi malenkostmi; nevarno je hoditi po progi; hladno je hoditi brez suknjiča. ;
Posebno pozornost zaslužijo prislovi v glavnih stavkih, kjer izražajo vredno-i tenje oziroma možnost ali nujnost tega, kar izraža odvisnik. Gre za stavčne tiper grdo je, da tega nisi povedal; prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; kaj ni grozno, da noče priznati; ni mogoče^ da tega ne ve; ni nujno, da se takoj vrnete; bilo je očitno, da laže. Tudi v teh primerih hudo, grdo, grozno formalno sovpadajo s prislovi, čeprav glede na to, da vrednotijo osebek, ki je v teh primerih stavek, opravljajo pravzaprav pridevniško vlogo. Podobno je s stavčnim tipom živeti je težko, v katerem je nedoločnik osebek,'' na kar opozarja tudi besedni red v odnosu do težko je \ živeti. Na to, da je v navedenih stavčnih tipih pridevnik dobil prislovne zna- I čilnosti, je verjetno vplivalo dejstvo, da nedoločnik in odvisnik nimata slov- ; ničnih značilnosti samostalnika, tj. spola, sklona in števila, zato tudi za besedo-: v povedku ni potrebno, da bi jih imela, in za povedek lahko služi prislov. Celo ; v stavku, kjer je osebek vse ali to, ki se čutita prav tako neopredeljena, je za i povedkovo določilo lahko prislov;'^ vse je res, kar ste navedli; to je zdaj drugače, vendar bo potrebno take primere še natančneje obravnavati. ,
Naj povzamem. O prilastkovni oz. povedni rabi pridevnika v stavku odloča.' pomen pridevnika: pridevnik v prilastkovni rabi predvsem pomensko oprede- ; ljuje samostalnike oz. pojme, ki jih ti pomenijo, najsi bo glede na vrsto ali i lastnost; pridevnik v povedni rabi pa navadno pomensko določenemu pojmu prisoja kako lastnost. Poleg tega pridevnik v povedni rabi lahko opravlja podobne naloge kot glagol v vlogi povedka, tj. izraža razmerje med osebkom in j drugimi stavčnimi členi, vendar s to razliko, da ne pomeni dejanja. Seveda : lahko opravljajo to vlogo v povedni rabi le pridevniki z določenimi pomeni. ; V brezosebnih stavkih, v stavkih s smiselnim osebkom ali osebkom, izraženim • z nedoločnikom in odvisnikom, pridevnik v povedni rabi preide v ustrezea prislov.
215