Jože K oruza VPRAŠANJE MITA KOT »MODE« IN »ZAŠČITNEGA PARAVANA« Ob recepciji Smoletove Antigone v jugoslovanskem prostoru Smoletovo dramsko delo Antigona je takoj po nastanku v letu 1959 doživelo za slovenske razmere izjemen uspeh. Krstni uprizoritvi nit ek­ sperimentalnem Odru 57 (premiera 8. aprila 1960) sta sledili jeseni istega leta še dve postavitvi na poklicnih odrih, in sicer v Mariboru (SNG, pre­ miera 5. novem bra 1960) in v Ljubljani (Drama SNG, prem iera 25. decem­ bra 1960), ter revialna objava,1 v začetku leta 1961 pa še natis v knjižni obliki.2 Tega leta se je tudi začel p rodor Smoletove Antigone v širši jugo­ slovanski prostor; v izvedbi ljubljanske Drame je bila predstavljena na VI. Sterijinem pozorju v Novem Sadu 25. maja 1961 in nagrajena kot naj­ boljše dramatsko delo na tem festivalu, čem ur sta sledili objavi dveh sr­ bohrvaških prevodov dela, Roksande Njeguš v zbirki nagrajenih del na Sterijinem pozorju3 in Branimira Žganjera v zagrebški dramski knjižnici »Scena«.4 Že najbolj tehten odmev na prvo uprizoritev Smoletove drame, pri- znavalna kritika strokovnjaka za vprašanja dramaturgije Vladimirja Kra­ lja, je zabeležila dejstvo, da gre za »moderno parafrazo starega mita na odru«, in sicer, po piščevem mnenju, prvo na Slovenskem. Pri tem pa ni šlo zgolj za registriranje, ampak za posebno priznanje delu, ki se je tako uvrstilo v enega treh najpomembnejših tokov sodobne evropske antiib- senovske dramaturgije, v katerem dominirajo »0’Neill z Elektro, Girau- doux s Trojansko vojno, Anouilh z Euridiko, Medejo in Antigono, Cocteau s Peklenskim strojem (Ojdip) in Sartre z Muhami«. O tej dramaturški smeri je Kralj sodil, upoštevaje posebej Smoletovo Antigono, tako: »Ta nova oblika ima svoje nedvomne pesniške prednosti: ni brez in­ timnega stika s svojim časom, z dogodki svoje' zgodovine, vendar jo hoče prerasti in skuša časovni problematiki dati neko bolj splošno človeško, danes in zmeraj veljavno podobo. Vrhu tega se z izposojo antičnega mita uveljavljajo zahteve antičnega koturna, se pravi, antični sujet nujno pri­ sili avtorja v stilno bolj izbrano in poetično bolj zahtevno obliko, kakor jo more dati kakršenkoli realizem.«5 Zaključna misel je bila v času, ko si je m oderna protirealistična dra­ matika na Slovenskem šele utirala pot v gledališče in se borila za prizna­ nje pri kritiki, izredno pom em bna in celo programska. Pripomogla je k afirmaciji Smoletove Antigone in literarne smeri, ki ji je dram a pripadala. V citirani karakteristiki je tudi Kralj dokaj točno definiral bistvo sodob­ ne dram aturške predelave antičnega grškega mita, tako v smeri, ki ob­ likuje sodobno snov po strukturi mitične zgodbe (npr. 0 ’Neillova Žalu­ joča Elektra), kakor v smeri, v katero se je vključil tudi Smole z Antigono, ko dramatik svobodno in z gledišča svojega časa oblikuje mitično zgod­ bo, najpogosteje takšno, ki je bila že v antiki obdelana v dramatični ob­ liki. Oba pola sodobne antično mitizirajoče dramatike sta bila v tistem času v slovenskem kulturnem prostoru znana ne le po različnih publici­ stičnih omembah, ampak tudi že po uprizoritvah nekaterih značilnih del. Najbolj znani zgled snovno posodobljene antične zgodbe, 0 ’Neillovo ob­ delavo mitološkega izročila o maščevanju Elektre in Oresta za očetovo smrt, je z naslovom Elektra uprizorila Akademija za igralsko um etnost v Ljubljani za širšo publiko 29. junija 1958; Shawovo komedijo Pygmalion, ki bi jo s pridržki uvrstili v isto smer, je ljubljanski publiki predstavila ruska gledališka skupina M. Muratova že v sezoni 1920/21, 3. aprila 1953 pa je komedija na odru ljubljanske Drame doživela prem iero nove, od­ mevne postavitve. Iz smeri svobodne stilne in idejno inovacijske predela­ ve antičnega mita je ljubljanska gledališka publika spoznala ob gostova­ nju pariške gledališke skupine Jeana Darcanta 31. maja 1954 Cocteaujev Peklenski stroj, že leto pozneje je Mestno gledališče uprizorilo Giraudou- xovo komedijo Trojanske vojske ne bo (premiera 26. oktobra 1955), 7. in 9. aprila 1957 pa je poljsko državno gledališče iz Lodza na gostovanju v Ljubljani predstavilo Anouilhovo dram o Antigona. Tako je lahko sloven­ ska kritika, ne le temeljitejši poznavalec Vladimir Kralj, dokaj samou­ mevno uvrstila Smoletovo Antigono v ta tok in se ni posebej spraševala, čemu se je slovenski dramatik odločil za snovno naslonitev na starogrški mit. Pač pa se je vse bolj in bolj spraševala o odvisnosti slovenske drame od klasične Sofoklove tragedije Antigona in od Anouilhove sodobne dra- matske interpretacije iste mitološke zgodbe in sčasoma nanizala vrsto paralel, pa tudi bistvenih razločkov. Kljub temu, da je takšen odnos slovenske kritike in publicistike do Smoletove Antigone po eni strani razumljiv, nas vendar čudi glede na dej­ stvo, da je ta kritika z Vladimirjem Kraljem vred spregledala dotedanje, sicer več kot skromne slovenske dramatične poskuse z naslonitvijo na antične mite in imela Smoletovo dram o za prvi takšen gledališki tekst. Res da Stritarjeva monologa Orest (1868) in Medeja (1870), Cankarjev fragment Nioba (1907), Remčeva »verižniška komedija« Kirke (1922) in Jarčev fragment Vaška Antigona (1939) zbujajo drugačna načelna vpraša­ nja, kakor jih zastavlja Smoletova Antigona, toda prisotnost antičnega mita v slovenski dramatiki tudi v celoti sproža vrsto temeljnih vprašanj.6 Tem pa se je ob Smoletovi Antigoni slovenska kritika- povsem izognila. Drugače pa je bilo v širšem jugoslovanskem prostoru. Morda je bilo vzrok temu predvsem dejstvo, da se je Smoletova dram a tu vključila v šir­ ši kontekst tovrstnih domačih prizadevanj. Tu so bile javnosti znane predvsem dram e hrvaškega dramatika Marijana Matkoviča Prometej (1945 oz. 1952), k ije nastala že med drugo svetovno vojno, Heraklej (He- raklo, 1957) in Ahilova zapuščina (Ahilova baština, 1959),7 dve posodobit­ vi mitološke zgodbe o Antigoni, Ota Bihalji-Merina Nevidna vrata (Nevid- ljiva kapija, 1956) in dalmatinskega hrvaškega pesnika Draga Ivaniševiča »Antiantigona« Ljubezen v žalni obleki (Ljubav u koroti, 1957), ter dve dramatični besedili srbskega pesnika in esejista Jovana Hrističa Ciste roke (Čiste ruke) in Orest. Troje izmed teh dramskih del se je pojavilo na istem Sterijinem pozorju kakor Smoletova Antigona in tako sprožilo pri­ merjanje in zastavljanje načelnih vprašanj. Tako je Slobodan Selenič v kritiki Smoletove Antigone, upoštevaje celoten jugoslovanski kontekst mitizirajočih dram, zapisal tudi naslednjo pavšalno sodbo: »Danes je že docela gotovo, da je stari, znani mit kot baza sodobne dram e z izzivalno aktualnimi prizvoki - veliko bolj moda kot potreba. Ko je kot neoklasicistična novost šla preko francoskih in svetovnih odrov, ko je pri nas z veliko zamudo postajala avantgarda, je ta oblika drame skrivala v sebi neke neznane izrazne možnosti. Mikavnost novosti se je izgubila, a potreba po indirektni komunikaciji z gledalci je prenehala biti potreba. Mislim, da je mitološka formula dram e postala danes pri nas formula hipokrizije nekega dela naše dramatike, podtalni poskus nepo- gumnih avtorjev, da sporoče svoje ideje izza mitološkega za šč itn e^ pa- ravana, ki so ga tu postavili izključno zaradi razloga osebne varnosti av­ torja, ki je netrden v lastnih kriterijih .. .«8 Selenič je tu zelo določno in v priostreni obliki zapisal dve trditvi o problemu, čemu sodobni jugoslovanski dramatiki posegajo po modelu grškega mita: - mit v sodobni dram i je prej moda kot potreba, nagibi avtorja, ki si izbira takšno snov, so torej predvsem pomodni; - posebej za jugoslovanske avtorje pa naj bi veljalo, da uporabljajo mit za zaščitni paravan, ker jim manjka poguma, da bi se neposredno spo­ padli z družbeno problematiko v konkretni družbeni situaciji sedanjosti. Če bi bil Selenič edini, ki bi tako gledal na problem mita v sodobni dramatiki, bi ne bilo vredno razpravljati o teh tezah, pa tudi če bi bili ne­ posredno naperjeni zoper Smoletovo Antigono. Toda trditvi sta bili po­ stavljeni v širšem kontekstu in se tako ali drugače pojavljali in ponavljali v več kritičnih zapisih. Zato smo si ju izbrali za osrednji predm et našega razpravljanja, za izhodišče pa uporabili prav Seleničevo formulacijo, ker je najbolj razvidna. Vprašanja pomodnosti uporabe mita v sodobni jugoslovanski dra ­ matiki se je načrtno lotil leto dni kasneje Branko Hečimovič z upošteva­ njem vseh besedil, ki so sodila v problem, posebej pa se je osredotočil na dram e s snovjo Antigone. Za izhodišče svojega razpravljanja je postavil ugotovitev: »Večkrat se je v zadnjem času postavljalo vprašanje, ali je naslanja­ nje dramskih piscev na motive klasične mitologije zgolj izraz pomodnosti ali odmev iskanja resnično sintetičnih in impresivnih tem s težnjo, da se preko apriornih spoznanj, vezanih na predstavo o njih, pokažejo neke resnice in problemi dejavnosti sodobnega človeka.«9 V razpravljanju sicer možnosti modnega izbora mitoloških snovi in motivov ne zanika, vendar jo omejuje na tako mero, kakršna je možna tudi v drugačnem pomodnem literarnem orientiranju. Iz pavšalne sodbe izdvaja tehtna, z resnimi ambicijami napisana dram ska dela. Predvsem pa izdvaja drame, ki se vežejo na antigonski mit oziroma na Sofoklovo tragedijo, posebej pa Smoletovo dramo. Tako pride do sklepa: »Številne variante na temo Sofoklove Antigone ne kažejo samo tega, kako neki mitološki motiv, ki je povezan z določenimi apriornimi pred ­ stavami, lahko gledamo iz različnih aspektov, ampak hkrati dokazujejo tudi nedvomno supremacijo Sofoklove tragedije, ki je po značaju odnosa med osebami in predstavitvi tega odnosa resnično izjemno delo v dram ­ ski literaturi, in to ne le po obliki, ampak tudi po problemu, ki ga raz­ preda. Kajti ta je hkrati tudi problem sodobnega človeka, ki se išče v od­ nosih do družbe. Originalno Sofoklovo delo nas hkrati s svojimi m oder­ nimi variacijami torej po pravici navaja tudi k razmišljanju o sodobnosti svojevrstnega kompleksa Antigone. Ni dvoma, da ta obstaja in da ni samo modno literarno blago.«10 Hečimovičev sklep je dokaj prepričljiv in sprejemljiv. Pomodno od­ ločanje je v literaturi vselej mogoče, vendar je aktualnost nekega modela oziroma njegova ustreznost izbrani problematiki dovolj trden dokaz za globlje utemeljen izbor modela. Prav gotovo je takšna ustreznost razvid­ na v Smoletovi Antigoni, saj je dobronam erna kritika v drami prej opazila aktualnost kot naslonitev na mit. Tako je na prim er pisatelj in režiser An­ drej Hieng po prvi uprizoritvi zapisal: »Drama m eje z literarnega glediš­ ča prevzela s pesniško močjo in odkritosrčnostjo, s katero se loteva pro ­ blemov naše osebne in družbene eksistence.«11 S tem citatom Hiengove sodbe pa smo se približali tudi odgovoru na očitek o »zaščitnem paravanu«. T aje moral biti v Smoletovem prim eru zelo slab, če je bilo sodobnemu gledalcu, res da ne povprečnemu, takoj razvidno, da se dram a nanaša na sodobno problematiko. Pri tem m ora­ mo ugotoviti, da je že Selenič takrat, ko je v svoji kritiki prešel od okvir­ nih trditev na razpravljanje o Smoletovi drami, očitek hipokrizije in ne- poguma za ta konkretni prim er omilil s tezo, »daje obliko mitološke dra ­ me Smole izbral samo zato, da bi bolj celostno izrazil svoje filozofske va­ riacije na etične probleme naše sodobnosti.«12 S to tezo bi se lahko po­ vsem strinjali in zaključili z razpravljanjem v to smer, če je Selenič ne bi navrgel preveč mimogrede in če bi z njo hotel prepričljivo ovreči uvodne trditve o hipokriziji in paravanu. Ker pj ̂to ni tako in ker se je podobna sodba v zadnjem času pojavila tudi v slovenskem pisanju o Smoletovi An­ tigoni,13 se je treba pri problem u nekoliko dlje zaustaviti. Na očitek o »zaščitnem paravanu« je odgovoril Smole sam. In ker se je očitek pojavil v širšem jugoslovanskem prostoru, je pač nanj reagiral v intervjuju za Borbo, pri čem er je povsem določno začrtal polemičen ok­ vir: »Na račun Antigone in nekih drugih besedil s temo antičnega mita sem slišal in bral razne pripombe. Nekateri so celo trdili, da je antično oblačilo samo paravan za neko obliko piščeve ideološko-politične bojaz­ ljivosti, torej nekakšna skrivalnica. To so očitki, ki sami sebe diskvalifi­ cirajo, ker kažejo, da tisti, ki tako mislijo, ne razumejo polnega smisla teh besedil. Nekaj umazanega je v tem, da kritik noče ali ne more odkriti pra­ vega smisla dela, hkrati pa je v vsakem trenutku pripravljen na neke in­ feriorne aluzije. Sicer pa, čemu bi se jugoslovanski dramski pisec skrival za 'paravan'?«14 Ne le v tem neposrednem odgovoru, ampak vseskozi v razgovoru, ki ga je vodil Feliks Pašič, je Smole poudarjal sodobnost svoje drame. Na vprašanje, kaj ga je navedlo prav na mit o Antigoni, je kratko in določno odgovoril: »Naša sodobna družbena situacija.« V enem od nadaljnjih od­ govorov pa je izrazil misel: »Mislim, daje v usmerjanju k antičnemu mitu prisotna tudi težnja po čim bolj čisto izraženi ideji zgodbe.«15 Torej misel, kije skoraj identična s tisto, ki jo je dokaj mimogrede navrgel že Selenič. Za širšo ilustracijo naj tu navedemo še izjavo drugega jugoslovanske­ ga dramatika, ki je pri oblikovanju dramskih tekstov posegal po starogr­ škem mitu. Jovan Hristič je približno istočasno s citiranimi Smoletovimi izjavami prav tako v intervjuju izrazil podobno stališče v bolj preprosti in razvidni obliki: »Dandanašnji se veliko govori o tem, kako daje mit živi votek, ki se prepleta skozi vso zgodovino in skozi vse človeško življenje. Težko je soditi, koliko je to točno, zgolj po tem, da je v določenih situa­ cijah razmeroma lahko odkrivati neke mitske situacije . . . Toda kolikor bi že bil takšen način opazovanja nevarno zapeljiv, vendar nam odkriva pomembno resnico: da so bili stari Grki prvi, ki so poskušali urediti in klasificirati odnose, v kakršnih se ljudje lahko znajdejo ob različnih pri­ ložnostih. Mi se ne vračamo k njim zato, ker čutimo neko magično moč mita ..., marveč zato, ker je mit eden od najpreciznejših in najbolj dogna­ nih instrumentov, ki nam pomagajo, da dojamemo človeško naravo in človeško usodo; prav tako, kakor je bil Aristotelov silogizem vse do na­ šega stoletja nenadomestljiv instrument znanstvenega spoznavanja. Se­ veda ne mislim samo na grške mite, toda za nas v Evropi predstavlja Gr­ čija še vedno skupno dediščino, ki se je ne bomo lahko osvobodili.«16 Smoletov odgovor na zastavljeno vprašanje, čemu se je poslužil an­ tičnega mita in ni neposredno spregovoril o sodobni družbeni in etični problematiki, najdemo v obliki prispodobe že v njegovi drami sami, in sicer v poslednji Kreontovi repliki. Kralj, preden zapusti oder, izjavi: »Ko je človek kralj, ne gleda v svet sam-v vrvežu sveta, ampak se vzpne na grič, ki je brez barv in brez sonca, da mu pogled je neskaljen in stvaren.«17 Če pojmujemo te verze parabolično in si za osebo kralja mislimo dramatika, lahko to vladarsko izkušnjo prenesemo na avtorjev stvaritelj­ ski postopek. Smoletov namen je bil, da se izogne vsakdanjostim in drob­ nim življenjskim problemom sodobnega sveta in da se ozre po temeljnih problemih ne le sodobnega sveta in družbe, marveč človeka in družbe sploh. Tak celovit in globinski pogled pa je mogoč le z oddaljenega zre- lišča, ki omogoča uzrtje bistvenih vprašanj. Ena najbolj ustreznih in hkra­ ti plastičnih posredovalk pri tem je lahko antična mitična zgodba, saj že po svojem izvoru tendira v ontologijo. OPOMBE 1 D. Smole, Antigona, Drama, Perspektive I, 1960/61, str. 92-113, 129-155, 300-316. 2 D. Smole, Antigona, Ljubljana 1961, 96 str. 3 D. Smole, Antigona, Sa slovenačkog prevela Roksanda Njeguš, Novi Sad 1962 (Biblioteka Sterijinog pozorja, 4). 4 D. Smole, Antigona, Preveo Branimir Žganjer, Zagreb 1962 (Dramska biblio­ teka »Scena«), 1 V. Kralj, Dominik Smole, Antigona, NSd VIII, 1960, str. 856. ‘ Problematiko sem nakazal v referatu na IX. kongresu Zveze slavističnih društev Jugoslavije; prim. J. Koruza, Antične mitične snovi v (sodobni) slovenski dra­ matiki, Povzetki referatov za IX. kongres Zveze slavističnih društev Jugoslavije, Bled 1979, str. 73. 1 Tudi skupaj v knjigi M. Matkovič, I bogovi pate, Drame, Zagreb 1962 (Su- vremeni pisci Hrvatske). • Borba 27. V. 1961; cit. po GLLjD XL, 1960/61, str. 234. 9 B. Hečimovič, Mitologija, Antigona i mi, Republika XVIII, 1962, str. 300. 10 Tam, str. 301. " Telegram 15. VII. 1960; cit. po GLMrb XV, 1960/61, str. 78. 12 V op. 8 n. d., str. 236. 13 K. Podbevšek, Menjavanje izraznih prvin v sodobni slovenski dramatiki,SR XXIX, 1981 str. 55: »V Smoletovi Antigoni je . . . antična snov le kamuflaža za kri­ tiko obstoječe družbe.« 14 D. Smole, Antigone pobjeduju uvijek i usprkos svemu. Borba 12.1. 1964. 15 Prav tam. 16 N. Drenovac, Pisci govore, Beograd 1964, str. 157. 17 D. Smole, Antigona, Ljubljana 1961, str. 95. ,