ARHIVI XXV (2002), št. 1
Žontaijev zbornik
67
UDK 930.253:811.163.6(497.4 Kranj)" 16/18"
Starejša arhivska slovenica mesta Kranja
BORIS GOLEČ
Kranj ima v zgodovini starejšega slovenskega pismenstva vidno, četudi morda premalo priznano mesto. Z njegovim imenom je namreč povezanih kar dvoje slovenskih nedatiranih besedil s konca srednjega ali začetka novega veka. Geografski izvor prvega, najdenega v kranjskem župnijskem arhivu in v strokovni literaturi imenovanega Slovenski načrt za pridigo, ni dorečen, medtem ko je drugi, tako imenovani Kranjski rokopis, izdelek kranjske mestne pisarne. Oba sta doživela podobno usodo, saj sta po objavi v drugi polovici 19. stoletja dolgo veljala za izgubljena, dokler ni načrt za pridigo pred dvema desetletjema ponovno prišel na piano v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. Slovstvene zgodovinarje je močneje pritegnil še vedno pogrešani Kranjski rokopis, prevod štirih nemških prisežnih obrazcev za v mestne sodnike, svetnike, meščane in priče. Časovni razpon, v katerega so umeščali njegov nastanek, se razteza na več v kot sto let (1440-1556), vsekakor pa gre ob Cerajejskem oziroma Cedajskem rokopisu za najzgodnejše ohranjeno slovensko pisano besedilo administrativne narave, namenjeno poslovni rabi kranjskega mestnega predstojništva.i
Nobenega dvoma ni, da so slovenski zapisi uradne in poluradne narave nastajali v kranjski mestni pisarni tudi pozneje, a se spričo pogostih požarov in drugih uničenj niso ohranili.2 Isto velja za druga tri gorenjska mesta, katerih starejše gradivo je prav tako ohranjeno le v fragmentih. Tako so kranjski prisežni obrazci v gorenjskem prostoru poleg kamniške sodne prisege iz leta 17353 sploh edini primerek starejših slovensko pisanih besedil mestne provenience.
Kolikor sem mogel dognati, zapolnjuje na prostoru Kranja večstoletno vrzel uradovalne slovenščine med Kranjskim rokopisom in sklenjeno vrsto župnijskih oznanilnih knjig od 1845 dalje edinole dvoje po naključju najdenih poluradnih dokumentov cerkvenega izvora, ki ju predstavljam v pričujočem prispevku.4 Gre za molitveni
Prim. Nikolai Mikhailov. Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine. Rokopisna doba slovenskega jezika (od XTV. stol. do leta 1550), Trst 2001, str. 61-63, 72, 74, 95-99, 135. Kot kaže, pomeni v tem pogledu občutno zarezo veliki požar leta 1749, saj ni v arhivskem fondu kranjskega mesta noben dokument starejši od omenjene letnice (ZAL-KRA-2, Občina Kranj).
Ljudevit Stiasny: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski oris, Ljubljana 1894, str. 175; Jože Koruza, O zapisanih primerih uradovalne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja, v: Jezik in slovstvo XVEir 1972/73), str. 250.
Ni znano, da bi se na Kranj nanašali še kakšni slovensko pisani
red z letnico 1624 in oklicno knjigo kranjske župnije 1790-1809 s slovenskimi oklici z začetka 19. stoletja, oba shranjena v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. Dokumenta, med njima je skoraj dvesto let časovne razlike, povezuje poleg izvora in nahajališča predvsem njuna namembnost: nastala sta z namenom razglašanja župljanom kranjske mestne župnije.
Molitveni red iz leta 1624
Slovenski molitveni red škofa Tomaža Hrena,5 namenjen kranjski župniji, vsaj v slavističnih krogih doslej ni bil povsem neznan. Zgodovina slovenskega slovstva (1956)6 ga navaja po skromni, danes težko dosegljivi objavi škofijskega arhivarja Franceta Pokorna v župnijskem listu Kranjski zvon (KZ) iz leta 1932.7 Kot kaže, pa razen bežne omembe v Zontarjevi Zgodovini Kranja (1939)8 pozneje ni našel mesta v delih, ki obravnavajo kulturno zgodovino gorenjske prestolnice. Razlog gre ne nazadnje iskati v dejstvu, da ni bilo znano, kje je izvirnik.
Glede na to daje besedilo že doživelo objavo, čeprav le v župnijskem glasilu in z zelo skromnim komentarjem, bi bilo njegovo vnovično objavljanje pravzaprav brez pravega pomena. Zanj sem se odločil, ker Pokora v KZ ni navedel nahajališča originala, ter zlasti zaradi na moč površnega in nedoslednega prepisa, ki se premočno razlikuje od izvirnika. Objava v KZ namreč ni ne transkripcija ne transliteracija v moderni slovenski črkopis, temveč ponesrečena kombinacija obojega. Povrhu tega ne manjka očitnih tiskarskih spodrsljajev, najti pa je tudi napak prebrane besede, netočne razrešitve okrajšav in celo vsebinski vrinek, ki ga v izvirniku sploh ni. Ker se nam je v Pokornovi zapuščini ohranil avtorjev
dokumenti drugih ustvarjalcev, izvzemši obrobno omembo
kranjske župnije v slovenskem zasebnem pismu iz leta 1620 ali 1621, v katerem generalni vikar ljubljanske škofije Adam Sont-
ner piše Škofu Tomažu Hrenu: "Gospud Patriarcha ie pissal inu se silnu slobi sa uolo Fare Crainsche..." (Slovenščina v dokumentih skozi stoletja. Razitava ob 25-letnici samostojnega delovanja Arhiva Slovenije, Ljubljana 1971, str. 27).
5 NŠAL, KAL, Spisi, f. 54/10.
^ Zgodovina slovenskega slovstva I, 1956, str. 281, 323.
7	Fran. Pokorn, Štiridest urna pobožnost presv. R. T. v Kranju, v: Kranjski zvon. Župnijski list za Kranj in okolico, 1. 1932, št. 2, str. 6.
8	Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 219. - Žontar sploh ne govori o slovenskem besedilu, temveč po Pokornu omenjale uvedbo nove pobožnosti in navaja, da so seje udeležili "gospodje, frave in njih drushina".
68
Žontaijev zbornik
ARHIVI XXV (2002), št. 1
rokopis prispevka za KZ vključno z zvestim prepisom molitvenega reda,9 se zdi zelo verjetno, da si pretirane svobode pri objavi ni vzel avtor, ampak urednik župnijskega lista, bržčas v prepričanju, da bo takšna predelava bralcem olajšala razumevanje.
Izvirnik v fondu Kapiteljski arhiv Ljubljana je napisan na samostojnem listu, zloženem v obliki pisma, ki nosi na zunanji strani latinski naslov: "J. + M.10 Qualitér Oratio 40. Horarum Crajn-burgi, cum SS. Jubileo a S. D. /V.1 ' Vrbano Octauo nobis concesso, et quo Ordine celebrata sit. A o. 1624 in Quadragesima ante Palhu, Menfe Martio". 40-urna pobožnost naj bi torej potekala v postnem štiridesetdnevju pred veliko nočjo, kije bila tisto leto 6. aprila. Naslov govori izrecno o mesecu marcu, vendar se je postni čas začel že 26. februarja.
Besedilo samo, le-to v celoti slovensko, je pisala druga roka in se glasi:
Postava te Molit\>e, 40. V ur, ob tim zhassu S.a Jubilaea, ali Rimskiga odpustka, isdilena na vse stane, u tim slouezhim meifti Cranju, skusi sanka.fuvanie tiga Suitliga Fir sta, inu Gnadliviga gospuda g: Thomasa, Skoffa Lubl: inu letukaje Vishishiga Duhouniga oblastnika etc: inu skusi rounanie nyh Vicariusa, tir Fajmostra g: Bla-siusa Khushmanna, na 3. dni, Kokr, V' Sreido V prefarski cirqui Ssa. Canciana etc.; V Pungarti, pr SS" Fab: in Seb: Martyr: V' Petik; V Roshenkranzi, pir Divizi Maryi V Sub:
6.	Ob leti Vri, u Jutru se pirpravi, K ti molitvi G. Fajmoster, red s Caplanami, G: Pergrihtar, Meistnirihtar, s 'enim zeilim slouezhim Ratham; inu drugi gospudje, s'nyh fravami inu s 'drushi-no.
7.	Ossein, tir steri inu duaiseti gospudie, s ' fravami inu drush.°
8.	Ena zeila posthena gmaina, s'fravami inu s 'drushino.
9.	Zeilu meistu, pr tim obhaili suete mashe inu boshie shlusbe, pir pridigi, inu teh gmain prosniah ali molituah.
10.	Bratoushina S. Tele ssa, Vsi gospudje, frave, inu drusha.
11.	Bratoushina Mesarska, s'gospudmi, gos-podiniami inu drus°
12.	Brat: S.a Stephana, gospudie, inu nyh gos-podinic inu drusha.
1.	Brat: S.ae Troyce, gospudie, nyh gospodi-nie inu drusha.
2.	Brat: S.a Michlausha, gospudie, frave, inu nyh drusha.
3.	Bratje S.a Aloja, Vsi gospudie, nyh gosp: inu drusa.
4.	Brat: S. Jurja, gospudje, frave, inu nyh drusa.
9	NŠAL, Zgodovinski zapiski F. Pokorn, Župnija Kranj, St. 3.
10	J. + M. = Jesus et Maria.
" S. D. N. = Sanctissimo Domino Nostro.
5	Bratie Divize Marie is Roshenkranza, gosp: frave etc.
6	Bratoush.a Lonzharska divize Marie, Moi-stri, gospodinie etc.
7	Obleti Vri dopolni suojo andoht, tu zeilu meistu, Vsi glih gospudie, frave, inu drushina; ti mlaishi inu starshi, buogi, inu bogati, shulary, antuarhary, etc:
Najdba izvirnika molitvenega reda je razkrila netočnosti v objavi, na drugi strani pa le malo osvetlila okoliščine njegovega nastanka. Shranjen je v snopiču skupaj s 16 drugimi latinsko in nemško pisanimi molitvenimi redi iz prve polovice 17. stoletja, s katerimi je bil, kot vse kaže, združen šele ob poznejši preureditvi kapiteljskega arhiva. Snopič je tedaj dobil ne povsem točen naslov, napisan na hrbtni strani zadnjega od dokumentov: "Obsen'ationes in Precibus 40 Horarum. Ordnung des 40 stundigen Gebet he s für Wien, Laibach und Krainburg 1619-1646."]2 Dokumenti se, kolikor so datirani, sicer res nanašajo na navedeni časovni okvir in na našteta tri mesta, razen dveh vsi na Ljubljano, vendar pri tej ne gre samo za 40-urno pobožnost. Površni naslov je zavedel tudi Pokorna, ki je mlajšo letnico neupravičeno povezal s Kranjem in njegovim molitvenim redom iz leta 1624, češ da se je ta "ohranil in držal še 1. 1646",13 V resnici je šlo le za enkratno pobožnost v postnem času jubilejnega leta 1624, kar je razvidno tako iz uvodnega dela reda kakor tudi iz njegovega latinskega naslova. 40-urno molitev je odobril papež Urban VIII., ljubljanski škof Tomaž Hren pa je njeno izvedbo v kranjski župniji naložil tamkajšnjemu župnijskemu vikarju Blažu Kušmanu.
Dokument po vsebinski plati močno spominja na pet let starejši nemško pisani red za enako pobožnost v Ljubljani (1619), a ga od tega loči pomembna formalnost. Medtem ko je ljubljanski red uradni dokument - pečatil in podpisal ga je generalni vikar Adam Sontner -, je kranjski brez podpisa in pečata, to pa mu daje le poluradni značaj. Skoraj gotovo gre torej za prevod uradnega latinskega ali nemškega izvirnika, ki se ni ohranil.
Pri tem se postavlja vprašanje, ali je slovenska različica nastala na škofiji ali šele v Kranju, od koder je njen prepis priromal nazaj v Ljubljano in končno pristal med kapiteljskimi akti. Zadnje je malo verjetno, saj ni pravega razloga, zakaj bi kranjska duhovščina svoj prevod, namenjen javni razglasitvi župljanom, pošiljala škofu. Končno podobo je slovenski razglas vsekakor dobil v škofijski pisarni, a je pri sestavljanju vsebine kot poznavalec krajevnih razmer gotovo sodeloval kateri od kranjskih duhovnikov, bodisi osebno bodisi s pisno predlogo. Vprid
19
Pisava pripada Jožefu Keku, ki je kapiteljski arhiv preurejal v prvi polovici 19. stoletja. Prim. NŠAL, Priročni arhiv, J, Kek, Index generalis, 1836.
1 ^
F. Pokorn. n. d., str. 6.
ARHIVI XXV (2002), št. 1
Žontaijev zbornik
69
"ljubljanski redakciji" govorijo tudi preštevilne dolenjske jezikovne poteze, kot so cejlu mejstu, mejstni rihtar, v srejdo, buogi ali gospudje, kakršnih denimo ne srečamo v starejšem Kranjskem rokopisu, katerega osnova je gorenjščina. Kot avtorja molitvenega reda lahko tako zanesljivo izključimo tedanjega kranjskega župnika Blaža Kušmana, rojenega Kranjčana,14 ki bi svoje župljane nedvomno nagovarjal drugače.15
Poleg tega je tudi črkopisna podoba molitvenega reda v precejšnjem sozvočju s slovenskimi dokumenti pisarne škofa Hrena.16 Odmikanje od tedanje knjižne norme je najbolj opazno pri rabi grafema s tako za zveneči kakor nezveneči glas (skusi), v enem primeru pa tudi za šumnik (pros-niah). Nezveneči s je na treh mestih zapisan kot podvojeni s s (zMissu, Telessa, Os sem), medtem ko je visoki f "zašel" v besedilo le dvakrat v uvodnem delu, vsakič z drugačno glasovno vrednostjo (saukafuvanie, meifti). Tako tudi s h ustreza fonemoma .s' in ž (mashe, boshie), skupine fh pa v besedilu sploh ni. Pod vplivom nemščine daje črkovna skupina st šumnik S (steri, posthe-na, Fajmostra), podobno kot skupina sk izjemoma predstavlja š (Skoffa). Od šumnikov je dosledno, kot zji, pisan le č (zhassu, slouezhim), od sičnikov pa še najbolj enotno c: večinoma kot z (z.cilu, Divize), ponekod kot c (cirqui, Troyce).11 Latinski zgledi se odražajo predvsem v zapisovanju glasu k (Cranju), še posebej pri latinskih izposojenkah (Vicariusa, Canciana, Caplanami, etc., Michlausha). Končno je na način cerkvene prakse dosledno pisan pojem svet(a) (S.a Jubileju, S.ae Troyce).
11 Osebne podatke o Blažu Kušmanu (Cusmanus, Kushmannus) prim, v: NŠAL, Zgodovinski zapiski: F. Pokom, Župnija Kranj, št. 1, str. 10; prim. tudi Fran. Pokorn, Kranjski župniki, v: Kranjski zvon, 1933, št. 3, str. 6; št. 4. str. 6. Pokorn sicer Kušmana imenuje Kranjec, ker tako označuje Kranjčane (prim. NŠAL, Zgodovinski zapiski F. Pokorn, Župnija Kranj, št 10, Kranjci: duhovniki}.
15	Pisava samo nekaj tednov mlajšega Kušmanovega pisma škofu Hrenu izključuje župnika tudi kot prepisovalca molitvenega reda (NŠAL, ŠALI, f. 13/20, 18. 3. 1624).
16	Prim. prevod tridentinskega koncilskega dekreta v zapisniku ljubljanske škofijske sinode 1604 (objava: Bogdan Kolar, Sinode škofa Hrena, v: Acta ecciesiastica Sloveniae 19, Ljubljana 1997, str. 462-464), prevod papeževega breva za škofijsko cerkev v Gornjem Gradu iz leta 1621 (objava: Modest Golia, Slo-venica I, v: Slavistična revija XI (1958), str. 134-135) in tri molitve, ki naj bi jih leta 1624 sestavil škof Hren (objava: Metod Benedik — Angel Kralj, Protokoli škofa Hrena 16141630, v: Acta ecciesiastica Sloveniae 19 Ljubljana 1997, str. 374; o Hrenovem avtorstvu gl. Iz roda v rod. Pričevanja o slovenskem jeziku (Katalogi, Zvezek 5), Ljubljana 1982, str. 34). - Večje odmike od navedenih besedil predstavlja tako v črko-pisnem kakor v pravopisnem pogledu nedatirano pismo generalnega vikarja Adama Sontnerja škofu Hrenu iz leta 1620 ali 1621 (prim. objavo v: Slovenščina v dokumentih, str. 26-27).
V ljubljanski škofijski pisarni so besedi cerkev oz. Cerkev dosledno pisali z velikim C (Cerkou, Cerqve). Gl. zgornjo opombo.
Spričo interne rabe besedila sije njegov pisec mogel privoščiti številne okrajšave besed, zlasti za večkrat rabljene izraze, kot so gospud, gospodinja, bratovšina in družina, okrajšal pa je celo pridevnik lublanski in imeni mučencev, zavetnikov cerkve v Pungertu.
V	vsebinskem pogledu ima besedilo največjo vrednost za spoznavanje lokalnih mestnih razmer in živih slovenskih poimenovanj, od topografije prek strukture in hierarhije mestne družbe do celostnega pregleda nad bratovščinami.
V	uvodnem delu pritegne pozornost naslavljanje škofa in župnika. Ni znano, da bi se škof Hren v kakšnem slovenskem besedilu označeval s tako popolnim naslovom kot prav tu: ti ga S uit liga Firsta inu Gnadliviga gospuda g: Tho-masa, Skoffa Lubl: inu letukaje Vishishiga Du-houniga oblastnika etc. Tako ga Candkovi Evangeliji inu listuvi na zadnji strani imenujejo tiga viffoku vrejdniga v'Bugu Vivuda inu Gofpuda Thomasha, Lublanlkiga Shkoffa efc.,18 v slovenskem prevodu koncilskega dekreta leta 1604 pa se denimo imenuje le ta zjiaftvvredniIhi g.g. Thomas shkoff Luiblanfki.i9 Pri tem ne gre prezreti škofovih različnih vlog. Leta 1604 nastopa samo kot izvršitelj, to je razglaševalec dekreta tridentinskega koncila, medtem ko je pri izdaji kranjskega molitvenega reda "ta višjiši duhovni oblastnik".
Na pogled nenavadno formulacijo "tiga ... Vishishiga" je razumeti kot presežnik: najvišji, analogno tistemu iz leta 1604: ta zhaftyvrednilhi. Pokorn je izraz sicer pravilno prepisal, vendar ga v objavi v KZ srečamo kot "Vishiga", bodisi iz površnosti bodisi zaradi sklepanja, da gre v izvirniku za pomotoma ponovljeni zlog -ši.
Na videz presenetljiv je tudi dvojni naziv župnika Kušmana: "njih vikar in župnik" (nyh Vicariusa, tir Fajmostra). Ker je bila kranjska župnija inkorporirana škofovski menzi, je bil formalnopravno pravi župnik vsakokratni ljubljanski škof, ki je imel zato na župniji svojega vikarja.20 Z izrazom "fajmošter" je na drugi strani poudarjen vikarjev neodvisni položaj, saj je imela župnija status povsem samostojne dušno-pastirske enote in ne morda samo vikariata.21 Poleg tega je župnik Kušman v očeh svojih župljanov vsekakor veljal za pravega župnika.
is
Evangelia inu Lystuvi. Na sve Nedele inu jmenite Prasnike
celiga lejta, po ftari Karfzanfki navadi rasdeleni..., Gradec
1613.
19	B. Kolar, n. d., str. 462-464.
20	Lilijana Žnidaršič Goleč, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila (Acta ecciesiastica Sloveniae 22), Ljubljana 2000, str. 45-46, 299.
21	Podobno se je štiri leta prej Matija Medved (Ursusl na dveh
slovenskih zastavnih pismih enkrat podpisal kot "Vicarius
Wodizah" in drugič kot "Faimoshter Wodishkhi", saj je bil
pravi župnik vodiške župnije ljubljanski stolni kapitelj (prim.
Boris Goleč, Iz zgodovine uradovalne slovenščine 17. stoletja, v: Arhivi XXIII (2000), št. 2, str. 142).
70_Žontaijev zbornik
40-urna pobožnost kot taka je na škofov ukaz in "skuzi rovnanje" domačega župnika potekala na treh različnih mestnih lokacijah, na vsaki en dan v tednu po 14 ur, in sicer v sredo, petek in soboto. Pokorna je pri naštevanju dni in cerkva zavedel nekoliko neobičajni vrstni red besed, zato je med sredo in petek pritaknil še četrtek,22 misleč, da je ta v besedilu po pomoti izpadel. Pri tem je spregledal, da je kot tretji dan čisto na koncu že navedena sobota (V Sub:).
Vrsti red ur in predpisana navzočnost oseb ponujata nazoren vpogled v socialno strukturo kranjskega mesta. Prve štiri ure se pri pobožnosti zvrsti celotno mestno prebivalstvo, začenši z najvišjimi členi kranjske družbene hierarhije. Pred mestnimi organi so razumljivo navedeni duhovniki, to je župnik s kaplani (G. Fajmoster, red s Caplanami), pa tudi višji rudarski sodnik s sedežem v Kranju, v nasprotju z mestnim sodnikom imenovan "gospod" (G: Pergrihtar).23 Ker v Kranju ni bilo druge cerkvene in svetne gospode, so mestni funkcionarji prišli na vrsto že prvo in drugo molitveno uro, medtem ko so morali v Ljubljani pet let prej čakati do tretje ure, do osmih. Pomenljivo je tudi dejstvo, da je ljubljanski molitveni red določal posebno uro za ženske, to je za žene plemičev, mestnih svetnikov, uradnikov in meščanov, kranjski pa žena in družin ni ločeval od mož.
V hierarhičnem zaporedju so si v Kranju drug za drugim sledili mestni sodnik (Meistnirihtar) z 12-članskim notranjim mestnim svetom (s'enim Z.eilim slouezhim Ratham), osemčlansko zastopstvo meščanske občine in 24-članski zunanji mestni svet (Ossem, tir steri inu duaiseti gos-pudie), nato meščanska občina (Ena zcila posthe-na gmaina) - vsi našteti skupaj z ženami in družinskimi člani -, ter ob devetih končno celotno mestno prebivalstvo (Zeilu meistu), zbrano pri maši s pridigo kot osrednjem dejanju pobožnosti vsakega dne. Dobršen del meščanstva se je nato isti dan udeležil molitve vsaj še enkrat, saj se je med deseto dopoldne in šesto popoldne zvrstilo devet bratovščin, vsako uro po ena. Tudi njihovo zaporedje odraža neki notranji hierarhični red. Tako ni naključje, da je prišla prva na vrsto ugledna bratovščina sv. Rešnjega Telesa, ki je imela že od srede 15. stoletja stalnega kaplana,24 zadnji pa so se pobožnosti ob šestih zvečer udeležili člani lončarske bratovščine, edini imenovani samo mojstri in ne gospudje. Sklepno dejanje vsakega dne je bila večerna pobožnost (un-doht) ob sedmi uri, ki naj bi se je tako kot dopoldanske maše ponovno udeležili vsi Kranjčani.
22 V rokopisnem prepisu navaja četrtek samo v oklepaju, objava v KZ pa pravi: V četrtik,
93
Višji rudarski sodniki za Kranjsko in Goriško so v Kranju domovali od leta 1573, ko je bila funkcija uvedena in izvoljen njen prvi nosilec (J. Žontar, n. d., str. 154). 24 Prim. F. Pokom, n. d., str. 5; J. Žontar, n. d., str. 55-56.
ARHIVI XXV (2002), št. 1
Pri izrazju, ki zadeva civilni del mestne družbe, kajpak ne manjka splošno razširjenih adaptiranih nemških leksemov: rtli!ar. rat, gmajna, šularji, antverharji (rokodelci),25 frave, medtem ko srečamo pri vrednostnih naslovih tipična kal-ka sloveč (slouezhim meijli, slouezhim Ratham) in pošten (posthena gmaina). Moški člani mestnih korporacij in bratovščin, razen mojstrov lončarske bratovščine, se brez razlike imenujejo gospudje, njihove žene pa izmenjaje gospodinje in frave, kar navaja na misel, da je bila med izrazoma morda neka vrednostna razlika. Vprašanje puščam za zdaj odprto, pri čemer se nagibam k mnenju, da gre za sinonima, saj pri necehov-skih bratovščinah ni verjetno, da bi ene pripuščale k članstvu samo "boljše" gospode s fra-vami, in ne tudi tistih, katerih soproge bi veljale samo za gospodinje. Pomenljivejše je spoznanje, da v besedilu ni izraza gospe. Tega so namreč nosile le ženske višjega sloja, v vsakem primeru plemkinje.26 Razrešitev okrajšave nyh gosp: kot "nijh gospe" v KZ je tako povsem neupravičena, saj je šlo le za "gospodinje".
Sicer pa bi bilo kakršno koli ukvarjanje z (ne)upravičenostjo tega ali onega naziva tedaj za Kranjčane povsem jalovo početje. Prav v dneh, ko naj bi pobožnost potekala, so jih namreč močno vznemirile novice o dogajanju v bližnji okolici. Mestu se je grozeče bližala epidemija kuge, kije konec februarja že dosegla sosednjo župnijo Smartin in zahtevala prve smrtne žrtve v Zgornjih Bitnjah in na Bregu.27 Tako niti ni gotovo, ali se je 40-urna pobožnost sploh začela. Župnik Kušman je namreč 18. marca v pismu škofu izčrpno poročal o dogajanju v mestu in župniji, ne da bi jo vsaj omenil. To preseneča tembolj, ker govori pismo o vseh treh cerkvah, kjer naj bi jo opravljali. Poglavitna novica Kuš-manovega pisanja je bila razumljivo kuga, zaradi katere so v mestu vladale nadvse napete razmere. Ljudje so prihajali vsak dan opoldne molit pred oltar sv. Križa v župnijski cerkvi, zadnjo nedeljo je šla k cerkvi v Pungertu procesija, veliko zaupanja pa naj bi imeli Kranjčani tudi v "Mater Božjo v Rožnem vencu",28 Kužna nevarnost se je sicer že čez nekaj tednov začasno polegla,29 vendar se Kranj ni izognil krvavemu davku konec naslednjega, jubilejnega leta 1625.30
Iz nem. Handwerker.
Prim. Janez Dular, Slovenska plemiška etiketa, v: Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Obdobja 9), Ljubljana 1989, str. 268.
27	NŠAL, ŠAL I, f. 13/20, 1.3.1624.
28	Prav tam, 18. 3. 1624.
29	Prav tam, 2. 5. 1624.
30	Prav tam, 4. 12. 1625.
ARHIVI XXV (2002), št. 1
Žontaijev zbornik
71
■K": H? i:
'i. MA iii 't
i ^. fr1 ) M %
jtlj	ft»-(U^jiiStJi
in i ts.
¿isjvs. e
« ity š ¡-t, f^r^m«; ?"=i, . ,, ,i
t'4 c ■■ i- v,; ■>/ ■■■? "5
Pr\>a stran molitvenega reda za Kranj iz leta 1624. NŠAL, Kapiteljski arhiv Ljubljana.
Slovenski oklici v oklicni knjigi kranjske župnije 1790-1809
Slovensko vodenje kranjske oklicne knjige v začetku 19. stoletja za ta čas ni več posebna redkost, saj poznamo od konca 18. stoletja dalje vse več primerov tovrstnih poluradnih evidenc.31
T 1
Med starejšimi sta oklicni knjigi dveh ljubljanskih primestnih
župnij Šentvid in Devica Marija v Polju. Prva je pisana slo-
vensko od 1789 do 1800 (NŠAL, ŽA Ljubljana-Šentvid, Ma-
tične knjige, R 1772-1796 z oklicno knjigo 1789-1822), druga
Večji pomen daje knjigi pester leksikalni pečat, ki ji ga je vtisnilo mestno okolje z bolj raznoliko poklicno in stanovsko podobo prebivalstva kakor pri podeželskih župnijah, ter ugotovitev, da so kranjski oklici na Slovenskem drugi najstarejši znani primer slovensko vodene evidence oklicev v kateri od mestnih župnij, takoj za oklicno knji-
pa v letih od 1803 do 1812 (NŠAL, ŽA Ljubljana-Polje, Razne knjige, f. 2, oklicna knjiga 1783-1812).
72
Žontaijev zbornik
ARHIVI XXV (2002), št. 1
go ljubljanske stolne župnije iz let 1737 -1759.32 V primerjavi z zadnjo omenjeno vsebuje kranjska sicer skromnejši nabor izrazja, pogojen s provincialnostjo Kranja glede na Ljubljano ter z neprimerno manjšim obsegom in krajšim obdobjem slovenskega zapisovanja oklicev, ki je tu trajalo vsega tri leta, v Ljubljani pa skoraj četrt stoletja. Poleg tega je precej verjetno, daje ljubljanska šenklavška župnija poznala kontinuirano slovensko zapisovanje oklicev tudi pred obdobjem 1737-1759 in po njem, medtem ko so slovenski oklici iz Kranja samo prehoden pojav v latinsko pisani oklicni knjigi iz let od 1790 do 1809. Ta je delno poškodovan, 50 razvezanih listov obsegajoč foliant brez platnic in naslova, ki mu manjkata vsaj dva lista.33 Prva kronološka vrzel nastopi med 6. januarjem in 17. majem 1805 in obenem označuje prehod iz latinskega v slovenski del knjige, druga, krajša, med 30. decembrom 1807 in 16. januarjem 1808, pa je ugotovljiva predvsem po tem, da prvemu oklicu na naslednjem listu manjka začetni del. Vključno s tem nepopolnim vpisom je mogoče našteti 94 slovenskih oklicev, od tega 92 v slovenskem delu knjige, ki zajema čas med 17. majem 1805 in 23. aprilom 1808 (fol. 32—48). Druga dva slovenska oklica srečamo med latinskimi oklici, datirana s 1. novembrom 1803 (fol. 28v) in 5. junijem 1808 (fol. 48v), podobno kot je v slovenskem delu 25. januarja 1806 zaslediti osamljen latinski vpis (fol. 35).
Kot poglavitni se pri tem zastavljata vprašanji, kdo so avtorji slovensko pisanih oklicev ter kaj je vzrok njihovega nenadnega pojava in prenehanja. Oklice je zapisovalo več rok, vendar je večina delo iste osebe. Ker niso podpisani, bi bilo avtorstvo posameznih primerov zanesljivo ugotovljivo edinole z grafološko analizo individualnih pisav duhovnikov-poročevalcev v sočasni poročni matični knjigi, pisani v nemščini in gotici.34 Tako sta v letih 1805-1808 redno poročala kaplana Matevž Peterman in Janez Nepomuk Podržaj ter enkrat samkrat dolgoletni župnik in dekan Avguštin Sluga. Logično bi bilo, daje slovensko pisanje oklicev od podrejenih duhovnikov zahteval prav zadnji, saj je bil zelo blizu preporodi teljskemu gibanju in je med drugim znan po tem, daje med ljudstvom širil slovenske knjige.35 Manjša je verjetnost, da bi prišla pobuda od vikarja in kateheta Andreja Albrechta, poznejšega nabožnega pisatelja,36 saj ta v svojih kranjskih
-IT
Prim. Boris Goleč, Slovenica iz prve polovice 18. stoletja v metliški poročni matici in ljubljanski oklicni knjigi, v: Arhivi XXH (1999), str. 136 si.
33	NŠAL, ŽA Kranj, Razne knjige, f. 16. Arhivska oznaka "Oklicna knjiga (slovenska) v listih 1790-1800" (popravljeno: —1809). Liste sem uredil po kronološkem zaporedju in jih oštevilčil od 1 do 50.
34	NŠAL, ŽA Kranj, Matične knjige, P 1771-1812.
35	Slovenski biografski leksikon HI, Ljubljana 1960—1971, str. 380-381, geslo Sluga Avguštin (avtor Jože Žontar).
36	Slovenski biografski leksikon I, Ljubljana 1925—1932, str. 5,
letih nikoli ni poročal, le redko pa tudi krščeval.
Na drugi strani zapisovanje oklicev v slovenščini ni nujno povezano s preporodnimi prizadevanji, ampak nemara s povsem praktičnimi razlogi, in sicer da duhovnikom latinskega besedila pri oklicevanju ne bo treba sproti prevajati. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj je takšna praksa sredi leta 1808 po samo treh letih prenehala. Ker tovrstne knjige niso imele uradne narave kot matične knjige, si težko predstavljamo, da bi se ob slovenščino mogla spotakniti politična oblast in bi bil razlog vnovične uvedbe latinščine ukaz od zgoraj.
Tako kakor je bilo pisanje v ljudstvu razumljivem jeziku plod osebne pobude kranjskih duhovnikov, je torej tudi njegovemu prenehanju nesporno botroval osebni dejavnik. Glede na to da je župnik Sluga sam zelo redko poročal, je verjetneje, daje šlo pri uvedbi slovenskih oklicev za pobudo katerega od kaplanov. Iz vsaj dveh razlogov pritegne pozornost mladi kaplan Matevž Peterman (1775-1836), doma z Dovjega. Obdobje kontinuiranega slovenskega vodenja oklicev se časovno precej ujema z njegovim kapla-novanjem v Kranju (1804-1808), kjer je v matičnih knjigah prvič podpisan 26. novembra 1804 in zadnjič 16. septembra 1808, poročati pa je prenehal že februarja istega leta ali dobre tri mesece pred zadnjim slovensko pisanim oklicem.37 Poleg tega je Peterman pred službovanjem v Kranju kot na novo posvečeni duhovnik opravljal službo kaplana v ljubljanski stolni župniji, kjer je bilo slovensko zapisovanje oklicev stalnica že v prvi polovici 18. stoletja. Za prva leta 19. stoletja takšna praksa sicer ni neposredno potrjena, ker se stolne oklicne knjige za obdobje med letoma 1759 in 1810 niso ohranile, vendar govori v prid kontinuiranemu slovenskemu pisanju oklicev dejstvo, da so ohranjene knjige naslednjih desetletij vseskozi slovenske.38 Mladi kaplan Matevž Peterman je torej mogel v Kranju slediti zgledom, ki jih je našel v Ljubljani, pri čemer je za seboj potegnil še druge duhovnike kranjske župnije. Ni sicer znano, da bi bil podobno kot župnik Sluga blizu preporoditeljskim krogom ali da bi se tako kot katehet Albrecht ukvarjal s pisanjem v slovenščini. Lahko pa glede na njegovo izobrazbo in poznejšo življenjsko pot domnevamo, da ga k slovenskemu pisanju oklicne knjige niso navajali zgolj praktični razlogi in zgledi iz stolne župnije. Po župnikovanju v Zalem Logu in Vodicah je namreč postal ljubljanski stolni kanonik, profesor filozofije na tamkajšnjem liceju in končno tudi njegov ravnatelj.39
geslo Albrecht Andrej (avtor Josip Lesar).
37	NŠAL, ŽA Kranj, Matične knjige, R 1798-1805, R 1805-1814,P 1771-1812,M 1771-1814.
38	B. Goleč, n. d., str. 136.
39	Biografski podatki so povzeti po letnih šematizmih ljubljanske škofije "Catalogus cleri archi-dioecesis Labacensis" od leta 1800 do 1837.
ARHIVI XXV (2002), št. 1
Žontaijev zbornik
73
Z njegovim odhodom za župnika v Zali Log je bilo torej slovenskega vodenja kranjske oklicne knjige vsaj za nekaj časa konec. Drugi kaplan, J. N. Podržaj, ki je sam prav tako kmalu zatem odšel na drugo službeno mesto, je bil takšni praksi očitno manj naklonjen in se je vrnil k latinščini.40 Ker pa je oklicna knjiga iz let 17901809 v kranjskem župnijskem arhivu osamljen primerek, ni izključeno, daje šlo leta 1808 samo za začasno prenehanje uporabe slovenščine in je ta prav kmalu spet dobila svoje mesto v danes neohranjenih mlajših oklicnih knjigah.41
Kot rečeno, je najti v oklicni knjigi osamljen slovensko pisan oklic že prej, leta 1803, večkrat pa so se v latinsko pisane oklice iz praktičnih razlogov prikradli slovenski izrazi za poklice, kot denimo: kovashke moister (fol. 5v) ali feshnar in Kropp (fol. 12v). Se pogosteje kot s slovenskimi so si duhovniki sicer pomagali z nemškimi poklicnimi izrazi, npr. Tabak kameral Aufseher (fol. 4v) ali burgerl. Sattelmeister (fol. 13v) ter z latinsko-nemškimi kombinacijami: hofrichter seu praefectus in Freidenthal (fol. 2v), socius Weisgiirber (fol. llv), civis et Sporrermeister (fol. 12v) ipd. Nemško poklicno izrazje je bilo duhovnikom pač bližje od latinskega in poleg tega v adaptirani obliki pogosto prevzeto tudi v tedanjo govorjeno slovenščino.
Prehod iz latinskega v slovensko vodenje knjige je sledil v nedokumentiranem obdobju med 6. januarjem in 17. majem 1805. Bržčas pomeni prelomnico prav zadnji datum, saj je besedilo edinole na prvi slovensko pisani strani (fol. 32) izpisano v celoti, brez okrajšav, že na naslednji pa se pojavi odtlej ustaljeno krajšanje najpogosteje uporabljenih izrazov zakonski!zakonska in ledih (fak. in led., nato pogosto samo f inu L) ter postopno še okrajšave za druge frekventne besede.
V jezikovnem pogledu so individualne poteze zapisovalcev najmanj izrazite pri črkovnem naboru, ki se pri vseh opira na bohoričico sodobnih slovenskih tiskov. Gledano v celoti zasledimo največje odmikanje od knjižne norme pri rabi grafemov za glasove s, z, š in z. Grafem /je praviloma uporabljen za zveneči z, pa tudi za ne-zveneči glas s (fyn, fakon Iko, V farne), sestavljeni grafem Tli pa za glasova s in ž (hifhi, llufhbe). Podobno nedoslednost oziroma dvojno glasovno vrednost odražata redkeje rabljena grafema s (is Mesta) in sh (u'shlushbe, fapusheno), medtem ko so drugi odmiki od knjižne bohoričice redki.
40	Janez Nepomuk Podržaj je v krstni matici zadnjic zapisan kot kri (Sevalec 10. marca 1809, v mrliški in porotni pa že 14. oktobra oz. 23. novembra 1808 (NŠAL, ŠAL/ŽA Kranj, Matične knjige, R 1805-1814, P 1771-1812, M 1771-1814).
41	V Vodniku po matičnih knjigah za območje SR Slovenije I, Ljubljana 1972, str. 250, je naveden netočen podatek, da je sestavni del krstne matice 1749-1770 tudi oklicna knjiga za obdobje 1811—1844. Naslednja ohranjena oklicna knjiga zajema tako šele obdobje 1871-1899 in je v celoti pisana v slovenščini (NŠAL, ŠAL/ŽA Kranj, Razne knjige, f. 16).
Izrazitejše narečne poteze zasledimo predvsem pri rabi mestnika, denimo za Kranj (v Krajni, v'Krajnu, u'Kraine, v Kranju), mesto (v me iti, v meftit, v mest), pri svojilnem zaimku svoj (per fvojmo bratu, v hoj hi/hi) ter pri stanovskih oznakah vdova (poleg vdove tudi udola in vudo-la) in hči (h(i)zher in fizher).
V funkcijskem oziru lahko obravnavane oklice označimo kot skromen primer poluradne slovensko pisane evidence, katere vsebinsko zasnovo ponazarjam z začetnimi štirimi vpisi (fol. 32-32v):
17. 05. 1805
Juri Layer rankiga Juria Layer fakonski inu lede g lyn burger inu Mo ferski moj Lie r v Iv o j hilhi v me Iti v ñanvanju Víame Heleno Ignatia Starre mainarja fakonlko inu ledeg hizher per fvojmo bratu v malnu v pezheh
v ñanvanju_
31.05. 1805
A left Narobe vdov z is Predafsel Kumet V farne Urfho Mathaeufha Saplatnig fakonlko inu ledig hizher is Ruppe per ñ'ojih ñarifhih v
ñanvanju._
02. 06. 1805
Jofeph Pitek Pek it' Varasdini na Ogerskem ufame
Maria Agatha rankega Jacoba Kodra tukei is Mesta fakonska hzher ledek, fdei it 'Varasdini
u 'shlushbe._
06. 07. 1805
Thomalh Luka Robida, fhnidurja fakonfki inu ledek lyn ñinidar v meñi per ñ'ojih ñarifhih v ñanvanju Vfame
Urfho Luka Stroja is P obre lj i fakonfko in ledeg hzher v Lublani per Drukharju v ñufhbe ifi v ñanvanju poprej pak tukaj v Kranju per Govzi.
Ponavljajoči se narativni obrazec vsebuje torej le te osnovne podatke: ime in priimek bodočih zakoncev, včasih tudi ime očeta, nadalje stan, družbeni položaj in bivališče, v nekaterih primerih pa še dodatno pojasnilo v zvezi s spremembo bivališča (poprej v Gradi...sdajpak tukaj sdraven /hole - 38v) ali družbenega položaja (sa kovañikiga gesella sdaj pak fa kovafhkiga moj-ñra inu burgarja tukaj gori vfet — 34v). Prav zadnje daje oklicni knjigi tisto izpovedno vrednost, ki sočasni poročni matici manjka. Poročne knjige tega časa namreč vsebujejo nadvse skromne podatke o izvoru mladoporočencev, saj beležijo samo eno bivališče, pogrešamo pa podatke o starših in morebitnem prejšnjem domovanju. S tem je pogosto močno otežena identifikacija oseb, ki sta ji v skromno pomoč le navedbi starosti.
Zelo nazoren primer neenake izpovedne vrednosti oklicne in poročne matične knjige je poroka krojaškega mojstra, priseljenega z Nemškega, o čigar izvoru in življenjski poti najdemo podatke samo v oklicu.
74
Žontaijev zbornik
ARHIVI XXV (2002), št. 1
Vpis v poročni	matični knjigi:42			
Datum in h. št.	Ženin	Nevesta	Priči	Poročevalec
18. 05. 1807 Nro. 6	Johann Geiger Bürg (erlicher)Schneiderm ( eisterj, Katholisch, 28 Jahre, ledig	Gertraud Ohorn, katholisch, 28 Jahre, ledig	Johann Ferhinger, Färberm(eister), Franz Hauptmann, Kaufmann	Matth, (eus) Petermann, Kaplan
Vpis v oklicni knjigi 18. 04. 1807 (fol. 43v):				
Gf Janes Geiger rankiga Janesa Geiger Ihnidarja na Nemfhkim v'dußieli Fiirftenberg v'mefti Haslach fak. inu led. yn, fdaj tukaj fa ßinidarskiga mojftra inu burgaria Nro 6 v'ftanvaniu, pred Urfliulopak v'Lublani Vfame Jero rankiga Matthaeulha Okom fapußieno vdovo v fvoji hilhi Nro 6 v ftanvaniu.				
Poleg tega so v poročni matici vpisani samo tisti pari, ki so v kranjski župniji stopili pred oltar, medtem ko je v oklicni knjigi najti tudi vse domače župljane, poročene v drugih župnijah. Tako je bilo v času kontinuiranega slovenskega vodenja oklicev le-teh vsaj 92, samih porok v Kranju pa le 44 ali za dobro polovico manj. Knjiga oklicev je torej tudi nadvse uporaben vir za proučevanje migracijskih tokov. Eden zadnjih slovenskih oklicev z dne 6. februarja 1808 denimo nakazuje, kje iskati poroko staršev dr. Janeza Bleiweisa, in razkriva, kako je na Gorenjsko prišla njegova mati Terezija, doma iz štajerskih Brežic (47v):
Valentin rankiga Miklausha Bleyweifsa hurgaría íak. inii led. fyn bugar (!) inu v fvoji hilhi
Nro. 166 v Hanvaniu v farne
Jgf:43 Theresio rankiga Janefa Sumrekaria burgaria v Breshzah na Steyerskim £ak: inu led. Hzher s daj v'Loki per fvojmo Hrizu Gp Petru Heis v Hanvaniu Nro 114.
Z jezikovnega stališča dajejo knjigi poseben pomen slovenska mestna in primestna topono-mastika, drugi toponimi, osebna imena, večinoma zapisana v živi klicni obliki, ter raznovrstne poklicne oznake.
Ob že omenjenih sopomenskih toponimih Kranj in Mesto srečamo kar nekaj kranjskih mikrotoponimov, od katerih se vsaj nekateri prav tu prvič pojavljajo v slovenskem besedilu oziroma sploh v slovenski obliki.
Lokacija, mikrolokacija	Pojavne oblike
Kranj	v Krajni (fol. 33), tukaj v 'Krajnu (47), u 'Kraine (28v); tukei u Kraine (44v), v Kranju (32)
Mesto	v meti (fol. 32, 33v, 36), tukej is Mesta (32), is mefta (35), tukaj v mefti (29v), v meftu (34v), v mest (36v)
Zgornje in Savsko predmestje	is predme fta (fol. 35), na gornim vorftadti (35), is gorniga predme fta (35v), na Savishkim Podmeftam (3 9 v, 42), is vunaj pred me/tam (39v), pod Meftam (46)
Trg	na plazi (fol. 36, 41v), na Plazi (42v)
Rožna ulica	tukaj Rolhni gafli (fol. 34)
Konjska ulica	v Konski gafsi (fol. 39v, 40v, 41, 41 v), v'Konski gafsi (42)
Roženvenska ulica	v ro/henkranski gafsi (fol. 42v)
Ulica za rotovžem	v 'Gafsi sa rothovfham (fol. 44)
Gasa	tukaj v gafsi (fol. 37v)
Pungert	v Pungarti (fol. 38), v bungarti (47)
graščina Kiselstein	v Gradi (fol. 38v), graishine Kifelftein (fol. 44v)
pošta	na po/hti (fol. 37)
šola	sdraven fhole (fol. 38v)
župnišče	tukej v'Faroush (fol. 48v)
pot	tukaj per poti (fol. 37)
Vrt	tukaj na Vertu (fol. 33v)
zasebne hiše	v 'Galletovi hi/hi (fol. 46v), venvalterjovi hi/hi (44v), v 'Kestelnovi hilhi (44v), v Kukavzhovi hilhi (47)
mestna vrata	is vunaj na uratih (fol. 39v), is vunaj na vratih (41v), is vunaj pred vratih (42v), is vunaj pred vratmi (47v), na gomih vratih (35v)
mitnica	isvunaj na Ihrangi (fol. 37)
gmajna	pod Mefta(m) na gmeini (fol. 42v)
most	pred moftam (fol. 40)
cesta	isvunaj na zefti (fol. 46v)
Sava	Per Savi (fol. 39v)
42 NŠAL, ŽA Kranj, Matične knjige, P 1771-1812, fol. 74.
Jungfrau, jungfrava.
ARHIVI XXV (2002), št. 1
Žontaijev zbornik
75
Tako kot neenaki zapisi (mikro)toponimov so posledica različnih zapisovalcev tudi različne oblike osebnih imen. Večinoma so pisana s slovenskimi klicnimi oblikami (npr. Alenka, Alelh, Franza, Juri), pri katerih zlasti črkovni skupini t h in ae ne moreta prikriti latinskega vpliva: Kathra, Muthaelh, Mathia, Rathia. K slovenskim gre prav tako šteti tista klicna imena, ki imajo enako glasovno vrednost v slovenščini in nemščini, kot so: Agatha, Jakob, Martin ali Sufanu. Sem in tja pa je srečati tudi uradne latinske in nemške oblike: Alexius, Canzianila, Joannes Bapt., Lukas, Rochus, Wolfgang idr,, pri čemer velja poudariti, da izbira med slovenskim klicnim oziroma latinsko-nemškim uradnim imenom ni bila vedno pogojena s socialnimi razlikami nosilcev, temveč neredko odvisna od prakse zapisovalcev. Enemu so bile ljubše uradne oblike, drugemu ljudske, ki jih je uporabljal celo tam, kjer niso ustrezale dejanskemu stanju. Tako je z Nemškega priseljeni Johann Geiger postal Janes Geiger, slovensko ime pa je povrhu vsega dobil tudi njegov pokojni oče: rankiga Janesa Geiger. Večja enotnost je nasprotno vladala pri zapisovanju priimkov, ki se precej zvesto ravnajo po sodobni bohoričici.
V primerjavi z ljubljansko oklicno knjigo 1737-1759 je v kranjski občutno ožja paleta družbenih naslovov. Tako skoraj v celoti pogrešamo osebe plemenitega rodu in poplemenitence ter sploh vse "žlahtne" in "gnadljive" ljudi. Najviše na socialni lestvici sta se znašla "gospod" Sigmund Pagliaruzzi iz graščine Kiselstein in njegova tržaška izvoljenka, on sin "velik imeni tniga Gofpuda Natalis Pagliarucci", nevesta pa iz trgovske družine, hči "gofpoda Petra Antona Romano imenitnega Kepza u'Terfti" (fol. 44v).44 Temu ustrezno je edinole omenjena Tržačanka označena kot "gospodična", hčerke uglednejših meščanov kvečjemu kot "jungfrave" (večinoma le Jf, Jgf. in Jung.), medtem ko drugim nevestam ni pripadala nikakršna statusna oznaka. Takšna socialno pogojena raznolikost poimenovanj za neporočene ženske povsem ustreza tisti sredi 18. stoletja v ljubljanskem okolju. Prav tako kot tedaj se meščanske žene-vdove imenujejo samo "frave" (npr. perfravi Urjhi Pernizh v'delit - fol. 46) in nikakor ne "gospe", saj je bil ta izraz še vedno predvsem "domena" plemkinj in ga v obravnavani knjigi sploh ni zaslediti.45
Nasprotno ne srečamo razlik znotraj naslavljanja z "gospodi", praviloma označenimi s kratico Gf. ali G/p. Gosposki naslov je pripadel razmeroma redkim možem, navadno mestnim funkcionarjem in častnikom, medtem ko je za navadne meščane zadostovalo že naslavljanje "purgarji". Pri tem je zanimivo, da so v Kranju pisali burger ali kvečjemu burgar, le izjemoma
44	Etiketa "imenitni" je sicer izpričana že v 17. stoletju (prim. J. Dular, n. d., str. 268).
45	Prim. B. Goleč, n. d., str. 145-146.
pa purgar (Purgarja inu Wirtha fakonika hzhi to I, 44v). Živa ljudska oznaka purgar je nasprotno zelo pogosta v pol stoletja starejši ljubljanski oklicni knjigi. Končno velja k socialnim oznakam prišteti še enkrat samkrat izpričani izraz "samica" (samiza), ki ne označuje osebnega stanja - samskosti, temveč gostaštvo. Neporočenost te-iste osebe je namreč izražena enako kakor pri drugih še samskih nevestah: "zakonska inu ledig hčer", kot "samica" pa živi v Kukovčevi hiši v Pungertu (fol, 47).
Čeprav slovenski del oklicne knjige časovno zajema le tri leta, vsebuje precej širok nabor poklicnih oznak. Večinoma je zabeležen poklic ženina, zlasti pri nevestah poklic očeta ter redkeje, pri vdovah, nevestin poklic.
Spričo kratkega obdobja vpisovanja slovenskih oklicev ne preseneča, da pogrešamo najvišje mestne funkcionarje, od uslužbencev mesta pa srečamo samo tri: mestnega hlapca (tukaj sa me [tniga hlapca v'Hufhbi inu Hojezh — fol. 4 lv), mostninarja na Savi (burger inu mostner - fol. 36)46 in mestnega blagajnika, ki ima nemško poimenovanje Stadtkaffier, edino pisano v gotici (fol. 35v). Enako kakor sredi 18. stoletja v Ljubljani je mestni svetnik (Ratsherr) tudi tu adaptirano-kalkirani ratni gospod (ratniga gofpoda — fol. 33v, rathniga Gospoda — fol. 46).
Tudi nemestni uslužbenci niso številni. Omenjajo se na primer stražni mojster v Smledniku (wahenmeiftra v'Fledniku - fol. 41 v), radovljiški sodni sluga (rihtniga hlapza v'Radovlzi - fol. 41 v), nadzornik v Smartnem pri Litiji (sdaj sa Aufseherja v'St. Martnim per Ledji - fol. 45) in uradnik pri deželni pravdi v Ljubljani (Kan-zeltJla auf Landrechteh v'Lublani — fol. 46v).
Precej visoko na vrednostni lestvici so, kot rečeno, stali častniki. Tako so se z vojaško službo pohvalili tudi že odsluženi vojaki, denimo ženin, nekdaj strelec pri pehoti (poprej per Graf Thurn Infanterie Regimentu fa Faorierlhuza — fol. 41). Duhovniki so bili najbolj v zadregi pri zapisovanju dolgih nazivov vojaških enot, kot priča primer, pri katerem je začetno prevajanje v slovenščino nujno doživelo nemški epilog: sdaj Corporal per Caefarskimu inu Krajlevu caef. In-neroeftr. Belhell inu Remontierungs Departement (fol. 38v).
Med preostalimi 50 poklici,47 ki ne sodijo med uslužbence ali vojake, je daleč največ obrtniških, Ti pokrivajo pisano množico 41 različnih
Mestno mitnino na savskem mostu je kmalu zatem, leta 1808, prevzela v upravo država (J. Žontar, n. d., str. 278).
47 Zapisani so tile poklici: barvar, čevljar, delavec, dninar, faktor, fužinar, glavnikarica, grobar, iglar, jermenar, kajžar, kapičar kavarnar, klavec, ključavničar, klobučar, kmet, kolar, kotlar kovač, kramar, krčmar, krojač, krznar, kuharica, lončar, medičar. mesar, mežnar, mlinar, natakarica, nožar, ostrogar, pek, pivovar, postiljon, puškar, sedlar, slikar, stavbenik, tesar, tkalec, trgovec, usnjar, voznik, vrvar. vrvičar, zidar, zlatar, žičar.
76
Žontaijev zbornik
ARHIVI XXV (2002), št. 1
obrti od proizvodnih do storitvenih, večinoma razširjenih v Kranju, delno pa tudi na podeželju ter v drugih mestih in trgih, kot so Trbiž, Beljak ali Ljubljana. Status oseb znotraj obrtne stroke določajo tri stopnje: pomočnik (Klopzharfki gefell), osnovni poklic (pek, kolar) in mojster (bekovski mojster), od katerih se zadnji dve vežeta tudi na meščanske pravice: večinoma z oznako meščan pred poklicem (burgarja inu Farbarja, burger inu Lonzharski mojfier) ter redkeje v pridevniški obliki (burgerskiga kramarja, burg. lebzelterja).
Glede na precej ožji nabor poklicev kot v ljubljanski oklicni knjigi 1737-1759 je zanimivo, da v kranjski vendarle srečamo pet takih, ki jih v ljubljanski ni, in sicer kuharico-žensko (fa Ku-harzo v'Ihlufhbi - fol. 4 lv), natakarico (fa Kellnerzo per Gfp Frz Holzapfel - fol. 47), fuži-narja (fushinskiga mojjira na Tarbishu, fufhnar-ju na Savi - fol. 39v), delavca (delovz v Me M -fol. 36) in dninarja (taberharja v Kr. - fol. 33, taberharia VPreddvoram - fol. 47), pomensko identičnega ali vsaj zelo sorodnega delavcu (taberharja ali delovza (!) - fol. 39v).
Blizu polovica vseh poklicnih oznak je adaptiranih nemških izrazov, kar velja tembolj za obrtne panoge (šuštar, žnidar, šporar, dratar ipd.). Večina v začetku 19. stoletja res še ni imela slovenskih ustreznic oziroma le-te niso bile splošno razširjene, zato zaradi slabe prepoznavnosti za prižnico ne bi bile primerne. Srečamo pa tudi nekaj poklicev, za katere rabi starejša ljubljanska oklicna knjiga izključno nemški izraz, medtem ko je v kranjski že slovenski: iglar (igla r/k i gefell - fol. 33), kotlar (kotlarski mojfter -fol. 39v), nožar (nofharski mojfter - fol. 29v) in kupec v pomenu trgovca (burgarja inu kupza -fol. 35, Kupza inu farbarja - fol. 29v, shitni Kupez - fol. 46v, wirtha inu Kupza - fol. 46v). Daje temu vsaj delno botrovala zavestna skrb za čist jezik, priča primer kotlarskega mojstra, ki je bil prvotno kupferfhmiedovski mojfter, a ga je zapisovalec oklica nato poslovenil. Na drugi strani nastopa voznik (vosnik - fol. 34v) tudi kot "furman" (fuhrman - fol. 35v), kar v ljubljanskih oklicih sredi 18. stoletja ni zapisano.
Koliko se je slovensko izrazje v vsakdanji praksi zadnjega pol stoletja resnično okrepilo na račun adaptiranega nemškega, je vprašanje zase. Odgovoru bi se mogli približati z analizo drugih slovenskih oklicnih knjig, ki so časovno blizu obravnavani, še posebej mlajše oklicne knjige ljubljanske stolne župnije od leta 1810 dalje.
SUMMARY
OLDER ARCHIVAL SLOVENICA BELONGING TO THE CITY OF KRANJ (KRAINBURG)
The Upper Carniolian town of Kranj prides itself with two texts in Slovene dating back to the late Middle Ages or the early modern period. The texts include four oath forms, the so-called Manuscript of Krainburg, which is the oldest known document of urban origin written in Slovene. Given the fragmented preservation pattern of the Kranj town archive, the records in administrative Slovene for the Kranj area are largely incomplete until the mid-19th century. Only the two officious church documents presented in this contribution fill this gap of several centuries. The first document is the order of prayers used by the Bishop of Ljubljana Tomaz Hren (Thomas Chron) and compiled in 1624 for the benefit of the parish of Kranj. The second document is a much more recent banns register belonging to the same parish. It contains 94 banns in Slovene, which date back to 1803 and 1805-1808. Both documents, especially the latter, contain telling lively folk expressions for (micro) toponyms, professions, personal titles, and the names of the municipal and church associations, which are interesting both linguistically and in terms of content. The banns register, which is, chronologically, only the second example of banns recorded in Slovene of any of the urban parishes in Slovenia, demonstrates a conscious effort to use Slovene rather than adapting German expressions.