Naše narodae pesmi. Spisal F. KoSevar. Zmed raatlin se napomiaja bukev kot aveto drevo. Lipa, javor jesea ia viaska. trta ae posebao časte. Zelo ae hvali lipova ia javorova senca. Zmed cvetlic ae najde paj večkrat rožraaria. Stari Grki so imeli mitns, da v rožmariau živi mladeaeč Libaaotos, kterega so Ijudje zato ubili, ker je bil ljubljeaec bogov. Rimljaai so rožmarifl vpletali v svoje veace. Ia pri nas Sloveacih je ni cvetlice, ki bi se v večej časti držala memo rožraariaa. Deklice si ga ob aedeljah, kadar v crkev gredo, za aedrije vtikajo, faatje ga za klobukom noaijo. Svatje v Zagrebškej okolici ae k poroki pe bi šli brez rožmariaovib z rudečimi tračicaaii arešeaib rejic. Mrliči, ki so v samskem sti.nu vrarli, se z rožmarinovo vejo škrope; morebiti je ta aavada v kakej zvezi z gori napomepjeaim starogrškim aiitoai. Ni mi pozaaao, časti se li tndi pri dragih slovaflskih sobratih rožmaria v tej Bieri kakor pri nas. Gotovo je pa, da mi z Grki ia Rliinljani za eno imamo rožmariaov kult, ia da smo tedaj že v prastarih čaaib inorali s temi aarodi občevati. Razua rožmariaa se v naših narodnib pesrnib rade spomiajajo še šraaraice, golčice (?), šipek (gartroža), ia kliačec (pagel). Caa se odločujeskor ztpiraj na nsedem let, osmega pol". Ce se kdo hudo prestraši, mu pade žlica z rok, ali celo založaj z ust. Prispodobi Virgiijevo: Vox faucibus haesit. Hudobua mačeha pastorku z trajičem postilja, ter ga s koprivami odevlje. Zakoa, ki so ga aove cislajtaaske poatave celo iz crkve izpahnole se v naših narodnih pesmih tako-le štaje: Oj zakon, zakon. ti si svet Na teb* stoji ves voljen svet I Kakšea je slovenski junak? Narodaa pesem pravi, da nvelik ni, ali je širok". Na rosi glavi ima rudečo kapico, za kapico pa aoai tri žrjavova peresa. Kahor so Magjari vso svojo aarodao uošajo od Slovaaov vzeli, tako tudi peresa, ki si jih za klobuke vtikajo. Naš juaak se večidel s sabljo vojskuje. Meč je v aaših naradnih pesraib. le bolj rabeljaovo orožje. Izhodni ia tudi stari aarodi aiečev uiso pozaali. Meč je specifičao gerraaasko orožje. Tudi v srbskib aarodaib pesuiih se raeč ae spomiaja. Srbski juaak se bije z buzdovaaoia, kopjein ia čordorn (sabljoin). Našega junaka sablja je težka ,,ceata dva — oj ceata dva ia fuate tri" ia vendar aiii v boju ,,po bliskovo sablja gre, otriaja plaaiea se od aje". Kadar jo brusi se trese celi grad, ko da bi graielo. Narodua pusecn juaakovo sabljo tako-le opisaje : Ko britvo sabljo 'ma junak ojstro, In kakor solnce vso svitlo. Po sredi kača ji leži, Na koncu ogenj ž nje gori, Je v kačjem strupu kaljena Na Turke je namerjena. itd. Lepše je sam Hoaier oe bi niogel opisati. Nar.)daa peseai pa tadi pravl, da je ,,s arebrom in zlatoiu okovana — ia a kačjini jezikoai obžgaaa". Naš juaak je jezdec, in tudi to kakor aablja, priča, da srao miSloveaci bolj izbodea, kakor zapadea aarod. Jegov konj ima ,,srebrno azdo" in ,,drči, kot ptica pod Bebom leti". Kadar po Dunaju jaha ,,šipe i. oken lete", iu Pegain jegov bojai 8|)rotnik to čavši praša: ,,ali je to grom ali treskaaje, ali voz burovšovi gre?" Naš juaak, kakor srbski svojega koBJa hrafli s pšefličico ia poji sladko rebuljico ali vipavščiBo, ter se rad ž ujim, kakor s svojiin zvestiia tovaršeia razgovarja. Eadar se na boj pripravlja, ma sopruga sabljo pripasujc, stara raati pa med bojeai moli ,,rožeakroac, da srečea bode boja koac". Ko Pe> gam Lambergarja vpraša: ,,kje se skusiti želiš, ali aa Duaajskem tržiš?" ma ta odgovori : ,,ker 8e babe bijejo, se juaak' ae sprimejo!" Ia ko Pegam aadalje praša: ,,ali aa dvor* cesarjeviai V" se mu Lambergar prav po domače odreže: ,,ker ae sviaje koljejo, 8e juaak' ae borijo, aa ravao pojva vua polje, kakor takmu boju gre, da aaj vidjo ysi ljudje, vsa gospoda duaajaka" itd. Trikrat se v dvoboja s sprotaikora trkaeta. Prvokrat si saaio klobuke zbijeta, ali pa za ¦ ušesami praakaeta; drugokrat se v nieziace vgrizaeta, tretjokrat pa aprotfliku glava odleti. (Daljc prih.)