SSK
Leto XV,
Poštnima pavšaSirasia,
V Ljubljani, 5. junija 1920.
St. 4.
Ka&gga.
RDEGIPRAPOR
lxha]a vsake soboto. - Posamezne Številko 1 K, masovno 4 K. • • Uredništvo In uprava lista je v Ljubljani, Krekov trg St. 10.
M<*rx in Enf/els
Proletarci
se!
Glasilo socljallstlčne delavske stranke Jugoslavije (komunistov).
vseh dežel,
združite
Kolose stnmKmesa honsresa»
Razkritje pobeljenih socijalizdajateljsklh grobov.
Proletarijat Slovenije ima poleg razpravljanja o glavnih točkah dnevnega reda kongresa SDSJ(K), ki se vrši 20. t. meseca predvsem še svoje posebne naloge in težave. On mora dovršiti in spopolniti delo našega strankinega zbora v Ljubljani 11./IV. t. 1. Kar se pravi končno in radikalno razkriti in streti omahljivo, malomeščansko, reformistično, izdajalsko, ministerjalsko,lažipolitiko»socijal-demokratičnih« voditeljev. Ona je postala danes tem bolj nevarna čim bolj si prizadevajo gospodje voditelji maskirati svoj politični bankrot stem, da oblačijo na sebe ovčje kože spokornikov in si prilepljajo na prsi tablice s komunistično firmo. Oni so pripravljeni pristopiti na papirju vsaki pa tudi 3. internacijonafi; oni so pripravljeni priznati na papirju vsak program, odobriti v besedah vsako pa tudi komunistično taktiko.....
Na delu, stvarno pa so pripravljeni vsako minuto, vsak pripraven čas sabotirati revolucionarni razredni boj proletarijata; napadati in grditi komunistično stranko; intri-girati proti borcem komunistične ideje; de-nuncirati in lažnjivo ovajati jih ne samo pri sodrugih temveč kar je nezaslišano tudi pri vladi in policiji. Dokler delavstvo iz svojih vrst ne pomeče take elemente, dokler proletarijat ne preveje in ne preseje svoje vrste od takih plev in smeti z odločnostjo in brezobzirnostjo pravih revolucijonarcev, — ne bo miru, ne bo jedinstva, ne bo plodonosnega dela v proletarski stranki.
Oglejmo si dvoumno, licemerno, speku-lantsko politiko te »socijal-demokratske« gospode. Na mariborskem zboru in tudi potem vsi so soglasno izjavljali svoje želje, da se združijo s soc. del. stranko Jug. komunistov, resolucije pa so tako dvoumno prikrojili, da se prav združi tudi z jugoslovansko kapitalistično demokratsko stranko. Iz druge inter-nacijonale so iztopili niso se pa točno pojasnili v katero internacijonalo hočejo vstopiti. (Tudi kapitalizem je internacionalen in demokrati se pravlahko s »socijal« demokrati organizirajo v svojo belo internacijonalo po vzgledu črne klerikalne internacijonale, ki jo snujejo riaši in svetovni klerikalci)! Ministerjalizem in sodelovanje z buržoazijo so obsodili in ga niso obsodili. (Gospod »narodni poslanec« Lončar tolmači, da je to samo do »preklica« gotovo strastno želi, da se ta anti ministerjalizem čimprej prekliče, da se zasede kak
Popačenje komunizma.
prazen dohodkonosen ministerski stoliček). Sploh je vsa njihova politika »dopreklica«!
Tako na pr. je pet zaupnikov, ki so bili izvoljeni na mariborskem shodu, da izvrše ujedinjenje z našo stranko, po imenu Korun, Uratnik, Eržen, Nahtigal, Udovč, podpisalo resolucijo, v kateri sprejemajo program in taktiko socijalistične del. stranke komunistov Jugoslavije. Ali to menda samo »do preklica?! Ko so zaprli radi štrajka nekaj naših so-drugov, natihoma so menda »preklicali« tisto kar so podpisali, misleč škodaželjno: Če mi nismo mogli uničiti komunistov nam bo pa vlada to storila 1 Tisto kar smo podpisali, kaj bi tisto! Saj smo vendar samo »dopreklica«'! Komunisti bodo sedeli, proletarijat — pa kaj nam mari! In »Naprej« je odprl svoje gnojne jame in začel brizgati gnojnico ia »sodružnih« in »prijateljskih« meščanskih krogov po zaprtih komunistih, ki se niso mogli braniti, in sploh proti komunističnemu gibanju pri nas in v internacijonali! To vse dela »Naprej« glasilo tiste »stranke«, v čijem načelstvu sedijo in upravljajo možje, ki so podpisali resolucijo, da brez ugovora odobravajo program in taktiko SDSJ(K), ki je sprejeta na veliko-ončnem kongresu.
Pobeljeni grobovi! — Koliko časa boste še svetili proletarijatu Slovenije. Rudarji iz premogokopov, železničarji, kovinarji, delavstvo Ljubljane, Maribora, Celja, Kočevja, proletarijat Slovenije! Socijal-demokratJ Slovenije — kosiko časa boste še trpeli, da se v vašem imenu in za vašimi hrbti vodi taka politika? Koliko časa boste še držali vaše od dela izmučene pleča, da po njih plezajo laži socijalisti na ministrske stolčke, da tam glasujejo za vojne kredite, za militarizem, pod čijem težkim gospodarskim bremenom se dušite? Zadnji čas je, da se vzravnate in da strogo prekontrolirate politiko, ki se vodi v vašem imenu. Zadnji čas je, da vršite strogo kontrolo, strog nadzor nad tistimi, ki ste jim zaupali svoje interese.
Načelstvo socij. demokratske frakcije, ki je bila zastopana v Mariboru, si je s takim ravnanjem onemogočila pristop na skupni kongres proletarijata Jugoslavije. Mi se ponovno obračamo na delavske pol. organizacije, ki so bile zastopane na Mariborskem kongresu in jim kličemo:	Ujedinjenje
proletarijata Jugoslavije mora biti delo delavstva sem ega. Ako vaše načelstvo vkljub vašim naročilom nima resne volje, da se stvarno, na delu ujedini z ostalim
Marksov nauk, ki se je rodil v svojem obsegu v 50tih letih prejšnjega stoletja, seje razširil med široke mase ljudstva šele v osemdesetih letih, Ko se je pričelo v 60tih in 7 Oti h letih nemško delavsko gibanje pod vodstvom Ferdinanda Lassala, ni bil delavcem znan niti en Marksov spis.1 Lassale sam jih je seznanja! z mislimi o komunizmu s svojimi malimi nav-duševalnimi brošurami, v katerih je pa vendar bil nauk o komunizmu Čisto posebno oblikovan, če ne popačen, Ferdinand Lassale je izkušal vzbuditi pokret med delavstvom v onem času, ko je epoha kapitalističnega pro-spevanja ojačila kontrarevolucijonarne sile v vsej Evropi in jim dala možnost, da rešujejo velika časovna vprašanja, ki so bila takrat na dnevnem redu.
V Nemčiji je bilo zaposleno »junkerstvo« skupaj z veliko buržuazijo pri tem, da razrešijo tedaj najvažnejše vprašanje o ustvaritvi
*) Bebel pripoveduje v spominih svojega življenja, da generacija, ki je vstopita v 70tih letih v pokret, niše poznala komunističnega manifesta. Iz drugih’ virov vemo, da je Engelsova knjiga : Gospoda Diihring-a prevrat v znanosti napravila iz marksizma enotno svetovno nazlranje. 1 a Engelsova knjiga je izšla leta 1878.
proletarijatom Jugoslavije v močno enotno, zavedno politično stranko, tedaj imate vi polno pravo, da izvršite na delu ujedinjenje, ki ga je priznalo samo na papirju vaše načelstvo, na delu ga pa ne izvaja.
Danes prinašamo glavno resolucijo, pro-gramno deklaracijo naše stranke, ki je bila sprejeta v lanskem velikonočnem kongresu v Begradu in naknadno od zavednega proletarijata Slovenije na ljubljanskem kongresu. Organizacije, ki so ostale v okvirju soc. dem. stranke, ki pa odobravajo naš program in ga hočejo priznati na delu, naj takoj skličejo svoje krajevne politične seje in sklepajo o svojem pristopu k socij. delav. stranki Jugoslavije komunisti. V krajevnih in okrožnih organizacijah, kjer večina odbora noče združenja, naj se levo krilo odvoji, konstituira v svojo krajevno organizacijo SDSJ(K) in naj svoje sklepe pošlje tajništvu socij. del. stranke Jugoslavije komunisti za Slovenijo (Ljubljana Krekov trg 10). Ker nas loči samo še 20 dni od kongresa je potrebno, da krajevne politične organizacije čimpreje zavzamejo stališče o programu naše stranke in tako dosežejo, da bodo zastopane na skupnem kongresu. Ogromna večina proletarijata Slovenije odobrava program naše stranke in želi stvarnega ujedinjenja. Naravnost zločin bi bil, da to ujedinjenje prepreči par oseb, ki v sabotaži proletarskega gibanja zasledujejo svoje malenkostne osebne koristi. Proti takim osebam mora zavedni proletarijat nastopiti z vso strogostjo in brezobzirrfostjo. Dovolj je bilo omahovanja sem in tja. Buržoazija je postavila danes enotno fronto, proti njej mora zavedni proletarijat postaviti svoje enotne, složne, strnene vrste. Moč proletarijata ni v številu (ker proletarijat je ogromna večina našega naroda), temveč v razredni zavednosti predstraže proletarskega razreda, ki je organizirana v SDSJ(K).
Sodrugi na delo! Živel ujedinjeni proletarijat Jugoslavije! Živela čvrsta, enotna, čista in močna proletarska stranka! Proč socijal izdajatelji! Proč sabotažniki ujedinjenja!
1.
Ime nove stranke je: Socijalistična de-' lavska stranka Jugoslavije (komunisti).
II.
Podlaga za ujedinjenje.
Prvi jugoslovanski socijalistični kongres, ki se je vršil o Veliki noči lanskega leta (1919) v Beogradu, je sprejel sledeče programatične izjave kot podlago za ujedinjenje. (Naš ljubljanski strankin zbor 11. aprila 1920, je odobril to programno deklaracijo kakor tudi vse ostale resolucije kongresa, ki jih bomo po vrsti priobčevali).
Stranka sprejema maksimalni program jugoslovanskih socijalističnih strank, ki se glasi: »Gospodarski razvoj buržuazne družbe po naravni nujnosti uničuje malo obrt, katere podlaga je ta, da je delavec obenem tudi lastnik proizvajalnih sredstev. Ta razvoj trga delavca od njegovih proizvajalnih sredstev in ga spreminja v proletarca, ki ne poseduje ničesar. Proizvajalna sredstva postajajo monopol razmeroma malega števila kapitalistov in veleposestnikov.
Hkratu s tem gre tudi izpodrivanje male obrti po veliki, gre razvitje prostih orodij v stroje in ogromno naraščanje produktivnosti človeškega dela. A vse koristi teh sprememb si prisvajajo kapitalisti in veleposestniki. Za proletarijat, male obrtnike in male kmete pomeni ta razvoj le naraščanje negotovosti njihovega obstanka, kupičenje bede, stiskanja, zasužnjevanja in poniževanja.
Število proletarcev je vedno večje, vojska brezposelnih delavcev se množi, nasprotja med eksploatatorji (izkoriščevalci) in eksploa-tiranimi (izkoriščanimi) so vedno ostrejša, razredni boj med proletarijatom in buržuazijo je vedno hujši. To je splošni znak vseh kapitalističnih držav.
Propad med posedujočimi in onimi, ki nimajo ničesar, se širi v krizah, ki izvirajo iz bistva kapitalističnega proizvajalnega načina. One so vedno večje in pogubnejše; splošna negotovost postaja vsleu njih normalno družbeno stanje; one dokazujejo, da so zrasle proizvajalne sile današnji družbi čez glavo in da ni mogoče več združiti privatne lastnine proizvajalnih sredstev z njihovo smotreno uporabo in njihovim popolnim razvijanjem.
Privatna lastnina proizvajalnih sredstev je bila prej pripomoček, dc) je proizvajalcu omogočila lastnino nad njegovim proizvodom, danes pa jemlje malim kmetom, obrtnikom in trgovcem lastnino in proizvodi delavcev sc lastnina onih, ki ne delajo — kapitalistov in veleposestnikov. Edinole, če preide kapitalistična privatna lastnina proizvajalnih sredstev — zemlje, rudnikov, surovin, orodij, strojev, prometnih sredstev — v družbeno lastnino in če se izpremeni proizvajanje za dobiček v socijalistično proizvajanje, t. j. tako, ki ga vrši družba sama za sebe (za svoje potrebe, ne za dobiček) se da doseči, da postane ve-leobrt in velika produktivnost, ki stalno narašča, tudi za one razrede, ki so bili do sedaj izkoriščani, mesto izvor bede in suženjstva,
lizvor največjega blagostanja/in vsestranskega harmoničnega spopolnjevanja.
Ta družabna sprememba ne pomeni osvobojenje samo proletarijata, ampak celega človeškega rodu, ki trpi pod današnjim stanjem. A to osvobojenje more biti delo le delavskega razreda, ker vsi drugi razredi stoje na stališču privatne lastnine proizvajalnih sredstev in imajo skupni cilj, da obdržijo temelje današnje družbe.
Boj delavstva proti kapitalističnemu razredu je neizogibno politični boj. Brez političnih pravic ne more delavski razred voditi svojega gospodarskega boja in tudi ne razvijati svoje gospodarske organizacije. Dokler ne dobi politične moči. ne more izvojevati prehoda proizvajalnih sredstev v splošno lastnino.
Dati temu boju delavstva zavednost in enotnost ter pokazati mu njegov naravni končni cilj — to je naloga SDSJ(K).
Interesi delavstva so v vseh kapitalističnih državah enaki. S širjenjem svetovnega prometa in proizvajanja za svetovni trg postaja položaj delavcev v eni državi vedno bolj odvisen od položaja delavcev v drugih državah. Osvobojenje delavstva je delo, pri katerem enako sodelujejo delavci vseh kulturnih držav. V tem prepričanju čuti in se izjavlja SDSJ(K) solidarno z delavci celega sveta, ki se zavedajo svojega razrednega položaja.
SDSJ — komunisti — se torej ne bore za nove privilegije in predpravice, ampak za odstranitev razredne družbe, za odstranitev razredov sploh, za enake pravice in za enake dolžnosti vseh, brez razlike spola in pokoi-jenja.
Uprava stranke bo predložila na prihodnjem kongresu definitivno izdelan program
; %
jjj
i'\
|
l S
:
■
t'0
mm
m
v':
|Š§
III.
Z ozirom na posebno mednarodno situacijo izjavlja kongres:
Radi razvoja kapitalizma z vsemi njegovimi nasprotji, radi razbitja evropske kulture po svetovni vojni kot neizogibni posledici kapitalizma, je ustopil mednarodni kapitalizem v končno fazo. Razredni boji proletarijata in buržuazije se razvijajo v velike socijalne revolucije. S tem so tu pogoji za vstvarjenje komunističnega proizvajanja s prevzetjem vseh proizvajalnih srodstev po celi družbi.
Druga socijalistična lnternacijonala ni dorastla tej situaciji, niti po formi svoje organizacije, niti po duhu ki je v njej zavladal, prinešen od velikih socijalističnih strank. Radi tega se SDSJ — komunisti — izjavlja proti drugi Internacijonali, proglašajoča isto-
enotne kapitalistične države. Sile, ki so leta 1843. poizkusile, da ustanove po revolucionarni poti enotno nemško republiko, so se izkazale kot preslabe in česar niso bile one zmožne storiti — namreč ustanoviti kapitalistično državo kot organ nemške buržuazije — to sta prevzeli v svoje roke buržuazija in »junkerstvo«. Te naloge so se lotili, medtem ko so ustvarjali reakcijonarno poslopje biro-kratično-kapitalistične zvezne države, medtem ko je vodila vlado nemške države klika velekapitalistov skupaj z »junkerji« in generali pod poveljstvom Hohenzollercev. V takih razmerah je izkušal Lassale iz delavstva stvoriti silo, ki bi bila zmožna vsaj tega, da bi si priborila raznih privolitev od vladajočih sil, če bi bila nezmožna samostojno odločevati usodo nemškega naroda. Na to ozko nalogo je bila omejena komunistična propaganda, ki jo je razširjal Lassale med delavstvom. Da bi mogel širiti svojo propagando kljub pritisku Bismarkove reakcijonarne perijode, je izkušal dati komunizmu kolikor mogoče nedolžen obraz. Mladega leva, katerega šape še niso mogle premagati svojih sovražnikov, naj bi se gonilo na pašo kot jagnje. Lassale je
volilno pravico naj bi delavci uplivaii na državo, da bi dospeli potem z njeno pomočjo do organizacije produkcijskih družb, - ki bi hipoma izpremenila kapitalistično družbo v socijalistično. Ta propaganda je razvila v delavskih krogih obožavanje državne misli brez ozira na to, ali je država v rokah kapitalizma ali v rokah zmagovitega delavskega razreda. To naziranje je seveda doživelo veliko preizkušnjo, v kolikor si je šlo za razmerje napram Bismarkovi vladi zaradi divjih pre-gejanj delavskega gibanja v dobi od leta 18/8—1890, koje kruti pritisk od zgoraj, hujskanje proti delavskemu pokretu zbudilo v prvih delavskih vrstah veliko sovraštvo proti kapitalistični državi in s tem sovraštvom hkrati rastočo nado, da se bo kmalu zrušila država pod udarci socijalne revolucije. To razpoloženje delavstva je še netila vedna kriza, ki je vladala v gospodarskem življenju Evrope v 80tih letih. Toda to je bil le en predor v procesu reformistične potvorbe komunizma, kakor se je razvijalo v sedemdesetih letih od časa konstituiranja kapitalističnih držav v Evropi sem. Kakor hitro se je nekoliko ojačilo in so izginile najbolj divje oblike kapi-
jagnje	,
izkušal predstaviti komunizem kot gibanje,gditalističnega preganjanja, je zavzel proces po-
ki se more izvršiti mirnim potom. S sp!ošno*i$pačenja in ovodenelosti komunizma po vseh
deželah največji obseg. K temu je prispeval še hitri gospodarski razvoj, napredovalna doba kapitala, kakor je sploh brzo uspevala v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja povsod, zlasti še na polju električne in kovinske industrije. Od osemdesetih let sem so padle žitne cene radi razvoja ameriškega poljedelstva in sedaj so se pričele dvigati tudi mezde pod uplivom hitrega trgovskega obrata. Prve vrste delavstva, delavska aristokracija je videla vse lepo in dobro. Vlade so bile prisiljene, da so prenehale s preganjanji in začele obljubljati socijalne reforme. Delavci so si povsod pridobili zastopniških mest v parlamentih; delavska aristokracija je dobivala velike mezde in v njej se je utrdilo naziranje: revolucija je premagana faza meščanskega razvoja. Delavski razred bo prisilil buržuazijo, da se mu bo vedno bolj umikala s koncesijami, ki bodo slednjič izpremenile kapitalistični gospodarski način v takega, ki bo odgovarjal interesom delavskega razreda. Ta določitev se je prvič pokazala v oportunistični parlamentarni praksi, v politiki parlamentarnih delavskih voditeljev, ki so upali, da bodo lahko vedno bolj zboljšavali položaj delavstva z mešetarenjem z buržuazijo, z omejitvijo njenih zahtev, s prenehanjem re-
volncijonarne propagande. Potem se je ta tendenca teoretično izrazila v nauku refor-mizma (revizijonizma), ki so ga očrtali Edvard Bernstein v Nemčiji, Larante (Laro) in Jaurčs (Žorč) v Franciji, Trewes in Turatti v Italiji.
Če hočemo reformistične nauke izpreme-niti na neki obrazec, obliko, so bili v tem, da so izkušali dokazati, da kapitalistični razvoj ne poostruje nasprotij med proletarijatom in buržuazijo, ampak da jih omiljuje in da ne pomenja osvoboditve proletarijata revolucija, ampak skupno delo proletarijata s preudarnimi plastmi buržuazije. Reformizem je tajil možnost socijalistične revolucije, ki jo je on nadomestil s socijalno reformistično evolucijo, Bil je protirevolucijonarni nauk izkušal je predstaviti revolucijonarno misel delavstvu kot neko otroško bolezen delavskega gibanja, da bi je vpregel v voz buržuazije To tendenco reformizma je najjasneje izrazil Bernsteinov učenec Edvard David v svojih člankih, ki jih je objavil o diktaturi proletarijata leta 1903. v »Sozialistische Monatshefte«, glavnem organu internacijonalnega reformizma. Ne revolucija, ampak parlamentarna akcija, strokovni in zadružni pokret — to je bila pot, ki jo je oznanjal reformizem delavskemu razredu.	(Dalje	prihodni?)
časno najodločnejšo zahtevo po mednarodnem boju proletarijata. SDSJ(K) ne more delovati skupno z onimi socijalističnimi strankami, ki so med vojno glasovale za vojne kredite, pomagale vladam svojih držav In hočejo to delovanje danes nadaljevati. SDSJ(K) stopa v tretjo — Komunistično Internacijonalo z onimi delavskimi strankami, ki stoje na temelju nepomirljivega in brezkompromisnega razrednega boja proletarijata s ciljem: da se uniči kapitalizem in ustvari komunistična družba.
Izkušnje iz velikih sočijalnih revolucij nas uče, da je sredstvo za ostvaijenje tega cilja: osvojitev politične oblasti od strani proletarijata, razbitje organov stare oblasti in vzpo-stavijenje samovlade delavskega razreda (diktatura proletarijata) v cilju, da se uniči stara družba sočijalnih neenakosti in organizira družba splošnega dela, splošne enakosti, splošnega blagostanja. (Kot organi diktature proletarijata v sprovedbi socijalne revolucije so pokazali svojo vrednost delavski, kmetski in vojaški sovjeti).
Naloga SDSJ(K) je, .da organizira delavstvo Jugoslavije v razredne bojne organizacije, da vodi boj v zaščito proletarijata v sedanjosti, da ga goji z zavestjo o nujnosti končnega uničenja kapitalizma in da ravna njegov boj v tem duhu.
IV.
Notranja politika Jugoslavije nam kaže razvoj vedno brezobzirnejše razredne vladavine buržuazije. Ujedinjenje Jugoslovanov v eno nacijonalno državo ni bilo izvršeno po revolucionarni borbi siromašnih mas, ampak je bilo stvorjeno kot rezultat velikih vojen v Evropi in na Balkanu. Zato sklepa jugoslovanska buržuazija v cilju, da omogoči sebe, zvezo z reakcijonarnim militarizmom in birokracijo. Politična reakcija se bo še ojačila s strahom pred nadaljnim širjenjem svetovne socijalne revolucije in z dejstvom da so že danes velike imperijalistične sile počele preko naše države s pomočjo in z odobravanjem naše buržuazije s kordonom oklepati in napadati države socijalne revolucije, spreminjajoče naše oblasti v bazo za boj proti revoluciji.
Delavstvo Jugoslavije je prisiljeno, da se čvrsteje grupira v en sam gospodarsko-po-litični pokret, ker se more samo tako ubraniti od popolnega razrednega zasužnjenja z ene strani, z druge pa usposobiti se, da gre nasproti velikim svetovnim dogodkom. Radi obrane in radi razvitja razredne zavesti in zbujanja razredne energije, mora delavski razred voditi odločno in neizprosno borbo proti vladi in buržuaziji svoje države.
Ker se oblikujejo pod socijalno-demokra-tičnim imenom gotove grupe, ki s sodelovanjem v vladi, s skupnim delom z buržua-zijo, z malimi drobtinami in praznimi obljubami, žele delavstvo zavesti s pravega pota odločnega razrednega boja za Socijalizem — zato kongres odločno protestira proti cepljenju delavskega pokreta od strani sočijalnih patri-jotov in ministerijalistov. SDSJ(K) ne samo, da noče nikakšne skupnosti s politiko služenja vladi in buržuaziji, atnpak bo proti njej vodila brezobziren boj, odpirajoča vrata slehernemu delavcu, sodrugu in sodružici, ki je pripravljen, da se bori v neizprosnem razrednem boju za socijalizem.
V.
Uničenje kapitalizma se more izvršiti le z vedno popolnejšim razvitjem razrednih nasprotij, s povečanjem mas, ki sodelujejo v boju proti buržuaziji in z ostrenjem njihoye razredne zavednosti, tako, da bo jak prole-tarijat definitivno osvojil politično oblast.
VI.
Z namenom, da se volilni boji in delo v predstavništvih izkoristijo za socijalistično vzgojo delavskih mas s tem, da razvija svoj program pred njimi, odkriva razredne namene buržuazije, za jačenje razredne zavesti in ostrenje razrednih nasprotij, se bo SDSJ(K) udeležila volitev v predstavništva. Kakor bodo razmere, kar bo odločil kongres ali pa refe-rffndum (glasovanje vseh članov). Ker sedanje začasno narodno predstavništvo ni izbrano od ljudstva, zahteva kongres, da se cela vojska takoj demobilizira, da se proglasi neomejena svoboda zborovanja, tiska in združevanja, pravna enakost spolov in proporcijev za celo državo na temelju splošne volilne pravice za vse osebe od 20 let starosti in da narod v svobodnih volitvah izbere Ustavotvorno skupščino.
, - -
Čštalt® In razSirJaffe ,Rdeči Prapor*! nabirajte za tiskovni sklad!
Delavci, Vi imate previsoke mezde,
tako modruje v »Narodu« nek ljubljanski odvetnik. Poslušajte očetovski svet tega rodoljuba : »Dokler so rasle cene neutrpnim živilom in drugim vsakdanjim potrebščinam, smo sledili s simpatijami težnjam in bojem našega delavstva. Toda danes so nastopili časi, ko so začele padati cene neutrpnim živilom. Začele so padati cene krompirju, moki in še celo — vinu. To dejstvo nalaga delavstvu dolžnosti, katerim se ne bo moglo izogniti, ako noče zaigrati simpatij ostalih slojev. Pokoriti se jim bo moralo, ako hoče dobro naši mladi državi. Ne sme jih pustiti v nemar, ako hoče dobro samo sebi.
Med te dolžnosti štejemo najprvo dolžnost, da mora sedaj delavstvo samo znižati svoje mezdne zahteve. Ker so padle cene neutrpnim živilom, izgubile so dosedanje visoke mezde svojo upravičenost. Trezno, razsodno in uvidevno delavstvo bo vsled tega samo vedlo, kaj je sedaj dolžno storiti, in to samo od sebe, brez vsakega tujega pritiska. Dolžno je samo od sebe zahtevati znižanje danes previsokih delavnih mezd.
Te svoje »dobrohotne« nasvete utemeljuje mož tudi s tem, da bo na ta način zadan smrtni udarec draginji. Mogli bi stopiti na svetovni trg in tekmovati s svojimi izdelki in sirovinami. Dvignila bi se potem vrednost našega denarja in ceneje, bi dobili sladkor, petrolej itd. Visoke mezde pa so tudi nevarnost za delavstvo samo. Ko se odpro meje, bodo vsled visokih mezd hiteli k nam cenejši inozemski delavci in posledica bo brezposle-nost. Krono tem utemeljevanjem pa daje trditev, da so mezde premogarjev »strahovito« visoke, da presega mezda najprfprostej-šega delavca daleko službene prejemke najvišjega državnega rudarskega uradnika v Sloveniji. Posledica tega so potem nezaslišano visoke cene premoga.
Ko človek čita taka izvajanja, neve, ali bi se smejal nad duševno omejenostjo pisca ali pa bi se naj jezil nad tem neodpustnim pisarenjem naših meščanskih listov.
Predvsem bi bilo dobro vprašati tega rodoljuba, za koliko je že sam znižal svoj odvetniški tarif z ozirom na pojemajočo draginjo. Kako to, da piše osrednja zveza javnih nameščencev v istem »Narodu« z ozirom na zvišanje prejemkov za 10% dosedanjih dohodkov kot nedopustno igro vlade z javnimi nameščenci, proti kateri se obračajo ti z največjo ogorčenostjo.
Škoda, da nam mož ni povedal, za koliko odstotkov so padle cene življenskih potrebščin, obleke in obutve. Ali splošne fraze nametati v list, to je zelo lahko, zlasti za naše reakcijonarne rodoljube Tavčarjevega kalibra. Ker se sam ni potrudil, da bi zbral potrebne podatke, hočemo storiti to mi, da pokažemo, kako padajo cene,
Evo uradne podatka:
		jan.		marca	maja	
kg govejega mesa:		16	K	22 K	24	K
»	slanine	34	»	50 »	52	»
»	mast	40	»	54 »	52	»
»	pšenične moke	8	»	14 »	16	»
»	krušne	6'50	»	13 »	13	»
»	koruzne	450	»	9 »	8	»
»	fižola	6	»	7 »	3	»
»	krompirja	250	»	5 »	2	»
»	sladkorja	12-40	»	20-50 »	25	»
Takšna je slika tržnih cen v Ljubljani, takšno je padanje draginje. Ako pa pogledamo na deželo, so cene še mnogo višje, zlasti v delavskih krajih kot Jesenice, Kočevje, Celje itd.
Kakor ni vredno, da bi se človek prepiral radi takih pisarij, je vendar neobhoduo potrebno, da se nastopi proti neprestanemu hujskanju meščanskega Časopisja radi visokih delavskih mezd. Kako usodno je to pisarenje, se je pokazalo ravno za časa železničarskega štrajka, ko je meščansko časopisje v oski zvezi z vlado uplivalo s svojimi lažmi na javno mnenje. Narodov članek si bo takoj prilastila zveza industrijcev in pričela gonjo proti delavskim mezdam. Kakor moramo nastopiti proti zavijanju resnice gldde draginje, tako se ne splača, da bi se z možem prepirali glede drugih trditev, ki mu jih more zavrniti vsak priprost delavec, ki živi pod pritiskom kapitalističnega družabnega reda. Vprašamo samo te solzave rodbljube, bako to da se pri vprašanju draginje obračajo vedno na delavstvo in ne na trgovce in banatske Žide, ki so si napolnili magazine s cenim blagom in ga zadržavali, da so ga potem mogli drago prodajati.
Izdajatelj Socialistična delavska stranka Jugoslavije
Pa tudi glede visokih delavskih mezd hočemo odgovoriti stvarno. Čudno, da nam ni očital visokih plač železničarjev. V tem oziru se je mož morda že prepričal, da je bila velika laž, ki jo je podpirala vlada sama, ko je prinesla uradno poročilo o visokih plačah železničarjev, o katerih je trdil ves čas stavke avstrijsko-klerikalni »Slovenec«. Pozneje pa seje moral »Narod« sam prepričati, da je bila to laž, ko so mu železničarji prinesli plačilne kuverte.
In kako je z rudarji? Predvsem bi svetovali gospodu dr. Kokolju, naj obišče ob priliki kak rudnik in si naj pogleda trpljenje rudarja in naj ga primerja z delom drugega delavstva.
Povprečni zaslužek kopačev je okoli 50 K dnevno. Nekateri zaslužijo tudi do 100 K, ali to so bele vrane in navadno so to tisti, ki dobe ugodna odkopna mesta. Povdarjati pa moramo, da morajo ti garati kot črna živina in poleg tega tvorijo kopači le gotov odstotek vseh premogarjev. Tako je n. pr. v Trbovljah od 5141 delavcev, kopačev samo 1150. Zaslužki kvalificiranih delavcev se gibljejo med K 40 — 50, drugo delavstvo in tega je % pa. zasluži komaj K 25—35 dnevno. Poleg tega dobivajo delavci za vsakega rodbinskega člana po K 4 dnevno in četrtletni nabavni prispevek za vsakega delavca po K 300 in za vsakega rodbinskega člana po K 100.
Če preračunamo vse te dohodke na dnevni zaslužek, dobe samski kopači povprečno okoli K 55, poročeni z dvema otrokoma K 60—70, drugi delavci pa K 30—45. To so ti visoki zaslužki premogarjev in najvišjemu rudarskemu uradniku v Sloveniji bi svetovali naj menja svojo službo in poslane kopač, če se mu zdi služba kopača boljša.
Meščansko časopisje ne more živeti brez natolcevanja delavstva. Laž je strupna puščica, s katero strelja meščanstvo na proletarijat. Pokazali smo zopet primer, kako ostudna je ta laž in kako površno je pisanje teh rodoljubov.
, Laž ima kratke noge.
Ko je izbruhnila obrambena stavka železničarjev je takoj dvignil ves meščanski tisk javnost napram stavkujočim. Slovenski Narod, Slovenec, Večerni list, Jugoslavija itd. vse je deruinciralo na dolgo jin široko z najneverjetnejMmi vestmi pokret kot »političen«, »prevraten«, »protidržaven«. Predali so bili polni upornikov, vstašev, veleizdajalcev. Falirani študentje okrog teh^ listov so porabili za trenotek svoj pravi poklic ve-rižništva in posvetili so vse svoje duševne sile, ki so pa, kakor smo videli, pod utisom »reelne trgovine« precej ledirane, ogroženi svobodi Jugoslavije. Kaj naj bi počeii oni, če bi nesrečni komunisti res odpravili svobodo verižništva, oderuštva in tatvine? Honorar od vrstic jih ne more več preživljati, kaj torej početi? Udarili so vsi na eno struno in hajd po komunistih. Na visiice z njimi! Dajte ljudstvu krvi po kateri hrepeni! To je bil moto naprednjakov, klerikalcev in »neodvisnih« z očividnim namenom, da odvrnejo pozornost od tistih, ki so pravi krivci neznosnih razmer na železnicah. V tem čednem delu so tekmovali vsi meščanski listi na vsa usta, sramežljivo pa jim je sekundiral socijalpStri-jotski »Naprej«. Nešteto je bilo dokazov za politični puč, ki so ga hoteli baje uprizoriti nekateri pustolovci.’ Dognan je bil političen značaj stavke in kdor tega ni hotel verjeti je bil veleizdajalec,	1	_
Jako visoki gospodje so se angažirali v policijsko službo in igrali ulogo denuncijantov, dobrovedoč, da lažejo. Milijoni lir, frankov, mark in sovjetskih rublev so se našli pri posameznih sodrugih in čarobna je bila bogatija novoustanovljene komunistične stranke.
Nam se je pa enostavno onemogočalo vsako informacijo javnosti. Še danes leže, na kočevskem poštnem uradu dve n e ko fi s čira ni izdaji »Ujedinjenja« in nihče ne ve, kdo je razpošiljatev prepovedal. Tudi shode nismo smeli prirejati, da v javnosti povemo, kaj nas teži in kaj hočemo. Ker so sodrugl rabili politični puč, zato so mogli nase vzeti ta odij železničarji in njih zaupniki. Vse to znači, da so imeli uradni Grgani gotove namene, da so kovali naklepe za katerih izvedbo je pa bilo treba, da narod ne zve resnice. To smo mi takoj dokazali, po,sebno pa še, ko je naša stranka objavila v »Rad-ničkih Novinah« dokumente iz katerih je razvidno, da je Protič-Koroščeva vlada hotela 1. majnika povzročiti krvavi pokolj jugoslovanskega proletarijata. Poleg imajočih smo sedaj dobili še en dokument za to. V tistem trenutku ko sta reakcijonarec Protič in črno-
(komunistov) v Ljubljani. Odgovorni urednik Rajk
rumeni Korošec naročala našemu meščanskemu časopisju, da je v notranjosti države proglašalo železničarsko stavko kot politično, sta v inozemstvu najenergičneje dementirala te vesti. Dunajski in drugi inozemski listi so prinesli sledečo notico:
Diplomatično zastopstvo države SHS razpošilja sledečo izjavo: Po poročilih nekaterih tukajšnjih listov naj bi imeia železničarska stavka v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev političen značaj. Diplomatično zastopstvo dementira najodločneje ta poročila kot neutemeljena, kajti delna! Stavka železničarjev v kraljevini ima zgolj ekonomični in ne politični značaj.
Kdo je torai lagal?
Radovedni smo, če imajo verižniški žur-nalisti okrog Slov. Naroda, Slovenca, Večernega lista, Jugoslavije, Napreja itd. še toliko čuta dostojnosti v sebi, da bodo sedaj objavili v posledici svojih izmišljenih in lažnjivih poročil tudi to uradno poročilo.
is stranke.
Vsem sodrugom in sodružicam dajemo na znanje, da se vrši naš strankin in stro-kovnj kongres v Vukovaru. Strankin kongres se prične 20. junija in bo trajal tri dni, takoj za tem se prične strokovni kongres. Sodrugi v Vukovaru bodo poskrbeli za stanovanja in druge olajšave za delegate. Naše politične kakor tudi strokovne organizacije naj poskrbe da bodo napram predpisanemu članstvu pravilno zastopane.
Tajništvo SDSJ(K) v Ljubljani.
Gibanje proSetarilata
Sirokovno.
Zmaga rudarjev v Kostolcu (Srbija). Stavka v Kostolcu je končana s popolno zmago rudarjev. Štrajk je trajal od 19. aprila do 13. maja, skoraj en mesec. Sodrugi rudarji so v štrajku pokazali vzgledno vstrajnost. Niti mahinacije podjetja, niti nasilje policije, niti intrige organov Rudarske Direkcije, niti podla, gonja plačenega tiska — niso mogli omajati sodruge rudarje, da v boju ne vstrajajo do zmage, ki so jo izvojevali. Trdovratnost lastnikov podjetja in njihovih pomočnikov je zlomil odpor rudarjev. Podjetje je v 25. dneh štrajka izgubilo 200.354 dinarjev; v proizvajanju 440 vagonov premoga. Naj bo ta boj rudarjem vzgled in dokaz, da se ne more doseči boljše življenje brez revolucijonarnega razrednega boja potom svoje organizacije in da v tem boju nimajo drugih prijateljev in pomočnikov kakor svoje sodruge, svojo organizacijo in ves delavski razred. Izven tega kroga, v vsakdanjem življenju in v boju, ves svet je njihov neprijatelj. Sodrugi rudarji Jugoslavijel Učite se iz tega štrajka vztrajati v boju. Živela zmaga rudarjev v Kostolcu! Živela zveza rudarjev Jugoslavije!
Rudarje premogokopnih revirjev opozarjamo, da se 20. t. mes. vrši skupno s političnim kongresom naše stranke tudi strokovni kongres, ki bo največ razpravljal o ujedinjenju. Člani naše S. D. S. J. (K.) lahko zastopajo obenem politično in strokovno organizacijo, seveda ako dobijo mandat. Kar se stroškov tiče obračajte se za pojasnila na tajništvo Soc. Del. Str. Jug. (K.).
Tedenski pregled.
An die Arbelter Marburgs und die. dfe Volksstlmme lesen, wollen wir folgende Fragen richten: Arbeiter stimmt lhr mit der unerhdrten Schreibveeise der »Volksstimme«, die sich »Organ der siiclsl. soz. dem. Partei« schimpfeti lassf, ttberein? Dieses Blatt hat unaufgefordert und freiwillig die Rolie eines Polizeiblattes ubernommen und dies soli ein »Arbeiterblatt« sein? Habt lhr gelesen, wie es unseren »Rdeči prapor« (Die rote Fahne) denunziert, nach der Polizei schreit und die ohnehin Ubergenugend reaktionžire Regierung auffordert, das otfizielle Organ, der einzi-gen w i r k l i c h e n sozialistischen A r -beiterpartei im Lande zu verbieten? Eine handvoll dieser Sozialpatrioten und Verr&ter der proletarischen Interessen wagt es von der Regierung zu fordern, dass sie das Erscheinen unseres Blattes verbiete, was gleichbedeutend ist mit der Forderung zur Aflfisung unserer Partei die die Interessen von 75% der proletarischen und halo proletarischen Bevblkerung des Reiches vertritt. Soleh eine hirnrissige Zumutung kann nur dem perversen Oehirn eines Schmierers, wie solche scheinbar bei der Volksstimme vegetieren, entspringen. Arbeiter ! und man bringt den Muth auf, Euch so etwas zu prasentieren, Euch, die lhr stets das reine Prinzip des proletarischen Klassen-kampfes hochgahalten habt. Wie lange wird das Proletariat in Schlepptau gezogen von einer Handvoll Kleinbiirger, die eine hin und her pendelride Politik betreiben, die jeden Augenblick bereit sind aus Furcht vor der Burgoisie die elementarsten Interessen des
Osterc. - Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljai
Proietariats fallcn za lassen, die mit Regie-rungs- und auslandischen Geldern Propaganda treiben, die im besten Falle die Interessen der Leitungen der Konsum-Vereine, Vojna zveza u. s. w. mit den Interessen der Arbei-terklasse vervvechseln und die sich mit Recht jugosl. soz. dem. Partei nennen? denn jugo-slavisch sind sie, weil sie eine nationalistische Politik treiben, sozial sind sie, weil sie Kon-sumvereine verwalten, und demokratisch, weil sie mit der kapitalistischen demokratischen Partei engverbunden sind. Arbeiter Steier-marks und Karntens, wollt lhr Euch nicht mit den Klassenbriidern in Kroatien, Slawonien, Serbien, Bosnien der Baranija u. s. w. zum gemeinsamen Karnpfe gegen den gemeinsa-men Feind vereinigen? Werm lhr das wollt, so verurteilt vor Allem die verraterische und chovinistische Politik der Sozialpatrioten und nemmt an das Programtn und die Taktikt der Sozialistischen Arbeiterpartei Jugoslaviens (Komunisten). Euern Beitritt zeigt dem Partei-sekretariat in Laibach, Krekov trg 10 ehe-stens an und sichert Euch damit das Recht auf die Teilnahme beim Gesammtparteitag in Vukovar, der am 20. d. M. seine Tatigkeit beginnt. Nur in diesem Falle \verdet lhr als ein Bestandteil der grossen internationalen Arbeiterfanulie anerkannt, nur in diesem Falle werdet lhr Mitglieder der We!tinternatioriale. Den Sozialpatrioten und ihrer schmutzigen Presse aber ruft ihr zu: Hande weg von der ehrlichen Arbeiterbewegung!
Uradniški položaj. Prejeli smo sledeči dopis, katerega drage volje ponatisnemo: Med našimi državljani predstavljajo najžalostnejšo kategorijo delavstva ravno uradniki. Naša organizacija, nepolitična organizacija, ni nič druzega kakor podrepnik vsakokratne vlade. Tem primeren je tudi materijelen položaj uradnikov. Glavno stališče naših Lilekov, Govekarjev in ostalih voditeljev je, da si zagotove trdno službo in osebno upoštevanje. Deveta briga jim je položaj uradništva, deveta briga uplivnost organizacije. Uradniki smo dejansko najslabše plačani delavci in niti črhniti si ne upamo, da bi si priborili kak nabavni prispevek, kakor je pri vseh delavcih v navadi, k^j še, da bi dosegli avtomatično povišanje draginjskih doklad s stopnjevanjem draginje. Uradniki smo popolnoma obožali, smo brez obleke, brez obuval, hranimo se tako, da je sramota o tem govoriti. Bog obvaruj, da bi črhnili o štrajku, bog obvaruj, da bi zahtevali od načelstva organizacije, da izposluje materijelno izboljšanje našega stanja. Teror je takoj pri roki, močna roka je pripravljena, da takoj zamaši usta nezadovoljnežev. In vendar ne more iti tako dalje! Vendar mora biti konec te naše nevrednosti, konec tega hlapčevskega trpljenja. Ustvarimo si svojo organizacijo v pravem pomenu besede, ustvarimo si trdno oporo v organiziranem delavcu-uradniku, priborimo si s tako organizacijo pomoč drugih delavskih organizacij. Proč od te nesmiselne uradniške organizacije, proč od podrepništva in usmerimo svoje stremljenje na tista pota, po katerih se hodi do človeškega uveljavljenja! Ta pot je samo ena, socijalistična pot. Kakor je vsem delavcem en cilj: uveljavljenje človeka in družbe, tako velja tudi za uradništvo eno samo prerojenje: samozavest. Kolega uradnik! Misli tudi ti o tem! Razgovori se s prijateljem o tem vprašanju in pri prihodnjem občnem zboru naše Potemkinove organizacije neustrašeno na plan!
Volitve v češko-siovaško narodno skupščino. Aprila meseca so se vršile volitve v češko-šiovaŠki republiki. Izid volitev kaže, da je že skoraj danes večina češkoslovaških državljanov v vrstah socijalističnih strank, ki so dobile skupno 2,942.200 glasov, vse meščanske stranke skupaj pa 3,147.700 glasov, torej komaj za 205.500 več kot soci-jalistične stranke. Parlament sestoji iz ljudske zbornice in iz senata. V ljudsko zbornico more voliti vsak državljan brez razlike spola, ki je dovršil 21. leto in prebiva najmanj tri mesece v enem kraju. Cela država je razdeljena v 21 volilnih okrajev, ki volijo po številu prebivalstva gotovo število poslancev po proporcu. V Pragi pride na 20.000 prebivalcev po en poslanec, drugod na 24 do 25 tisoč prebivalcev. Volilno pravico v senat ima vsak državljan, ki je dopolnil 26. leto, pasivno volilno pravico pa tisti, ki je dopolnil 45. leto. češki socijalni demokrati in narodni socijalisti tvorijo večino v češkem narodu, dobili so skupno 1,623.900 glasov, dočim so dobile ostale meščanske stranke skupno 1,623.800. Nemški socijalisti so dobili 42% vseh nemških glasov, Zelo je presenetila volilna zmaga socijalistov na Slovaškem, kjer so dobili skupno 630.000 glasov. V celi državi so dobili 47.3% vseh glasov, meščani so jih dobili ‘52.8% Klerikalci so dobili med Čehi 462.900 glasov, med Nemci 214.400, med Slovaki 240.000, in med Ogri 135.000, skupaj torej 1,052.000 glasov. Oddanih pa je bilo skupaj 6,089.900 glasov. Agrarci so dobili 1,065.500 glasov, Židje 69.600 in ostale meščanske stranke 990.300. Po narodnosti se razdele glasovi našlednje: cehi 3,247.700, Nemci 1,690.600, Slovaki 977.000, Ogri 135.000. V ljudski zbornici imajo soc 'jalistične stranke 136 poslancev, meščanske pa 145, med njimi klerikalci 49 in agrarci 40. V senatu imajo socijalistične stranke 67 mest, meščani pa 72. Takšna je končna slika volitev v Češko-slovaški republiki, ki kaže o ogromnem naraščanju socijalističnih idej: kljub temu, da so se vršile volitve v meščanski razredni državi, četudi še tako demokratično urejeni. V meščauski jlržavi nikdar ne more zmagati korist in dobrobit širokih ljudskih plasti.