K1IC TRIGLAVA
IZ VSEBINE:
•	KDO JE OBGLAVIL TITA?
•	PRAVOSLAVNI V LJUBLJANI
•	JURČECOVI SPOMINI
•	IZBRIS IZ DRŽAVLJANSTVA
•	SLAVA JUNAKOM!
313
JUNIJ 1965
POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 5. JUNIJA 1965.	LETO XVIII. ŠTEV. 313.
TITO OBGLAVLJEN!
(Odnašega posebnega dopisnika)
London, 31. maja.
Minuli teden je bil celokupni britanski tisk poln senzacionalnih vesti, da so neznanci v Londonu obglavili prezidenta Tita. In to da se je zgodilo na sam njegov rojstni dan v torek 25, maja.
Tistega večera so namreč uslužbenci razstavišča "Madame Tussaud" na Ma~ rylebone Rcad zvedeli od časopisnih agencij, da manjka glava na voščeni lutki prezidenta Tita v dvorani političnih osebnosti. Predstavniki tiska so vedeli povedati, da gre za akcijo jugoslovanskih demokratov, nekateri so rekli "študentov", kot protest proti preganjanju zadrskega profesorja Mihajla Mihajlova.
Ker so vse dvorane velikega razstavišča stalno pod očesom številnih čuvarjev, in ker nazadnje glava takega velmoža, kot je Tito, ni majhna reč, ki bi jo bilo moč skriti v žep, so oskrbniki "Madame Tussaud" stali pred vprašanjem, ne kako je bilo moč glavo odsekati, ampak kako jo je bilo mogoče spraviti iz raz stavišča, ne da bi to čuvarji opazili. Vodstvo razstavišča je seveda klicalo na pomoč policijo. Kot mi je pozneje pravil eden od čuvajev, so sprva mislili, da "zlikovci" glave sploh niso odnesli iz poslopja, ampak da so jo prenesli v kletne prsotore, kjer je prihranjen prostor za slavne može druge kategorije. A ker je tudi tam niso našli, so sklepali, da je bila glava resnično ukradena. Ko sem si natančneje ogledal poslopje, sem prišel do zaključka, da je bilo mogoče odnesti glavo samo skozi požarni varnostni izhod, toda pod pogojem, da ali v dvorani ni bilo nobenega čuvaja ali pa da so se "motili" s čem drugim, Ker je bilo iz-Ijučeno, da bi si tedaj sami kuhali čaj, jih je očividno nekdo moral zamotiti.
Kdo? Brez dvoma nasprotniki jugoslovanskega režima, ki so na dobro izbrani dan izvedli skrbno organizirano akcijo, o kateri je pisal domalega ves britanski tisk. In ne samo pisal o glavi, ampak tudi, da je bila akcija protest proti za 20. stoletje in sredi Evrope škandaloznemu političnemu procesu v Zadru.
Vendar pa se je vodstvo razstavišča hitro znašlo in objavilo, da je bila lutka že stara 17 let in da bi potrebovala novo glavo; da so se zato že pred pol leta o-brnili na jugoslovanskega veleposlanika s prošnjo za posredovanje pri preziden-tu Titu, da bi ga mogli intervjuvati - in izdelati novo, 73 let mlado glavo. Ugodnega odgovora pa od jugoslovanske strani niso prejeli. Zato da upajo, da so jim sedaj "tatovi" napravili veliko uslugo, ker bodo očividno jugoslovanski oblastniki pohiteli, da obglavljeni Tito, čigar truplo so seveda takoj odstranili, dobi novo, času odgovarjajočo glavo.
Vendar pa s tem celotne zgodbe še ni bilo konca Glava se je namreč minulo soboto, 29 maja, ob šestih zjutraj pojavila na stopnišču jugoslovanskega veleposlaništva na Kensington Gore. Dobro informirani krogi trdijo, da sta jo dva moža v belem avtomobilu, - ki morda spominja na Titov beli vlak, - z vsem spo -štovanjem pripeljala pred veleposlaništvo in jo odložila pred glavna vrata "Sliko leta 1965" bi nazval fotografijo, ki kaže mladeniško Titovo glavo na stopnišči!, za njo pa težka vrata veleposlaništva s tablico "Yugoslav Embassy". Kmalu po šesti uri se je potem pojavila pred poslopjem britanska policija, ki jo je nekdo obvestil po telefonu Policist je z dolžnim spoštovanjem vzel zdaj že slavno glavo v naročje, nakar so jo prepeljali na njeno domovinsko policijsko postajo Marylebone Station. Tam so jo izvedenci pregledali in iskali znakov, ki bi jim odkrili "tatove". Potem so jo policisti vložili v dostojno škatljo in jo vrnili lastniku: "Madame Tussaud". Tam so ugotovili, da glava ni poškodovana in da jo bo mogoče kmalu namestiti na mrtvo truplo in nato celokupnega Tita - sedemnajst let premladega - znova razstaviti v dvorani političnih veljakov.
Nekateri jugoslovanski emigranti se s tako akcijo kajpak ne strinjajo in jo smatrajo za otročjo Drugi pa pravijo, da je bil cilj dosežen in da na primer nobena še tako dobra in skrbno pripravljena knjiga ali množična demonstracija ne bi povzročila tolikšne publicitete kot jo je "Titovo obglavljenje" sredi Londona In ne publicitete zaradi publicitete, ampak publicitete zaradi politične nestrpnosti v Jugoslaviji, na katero je s primerom Mihajla Mihajlova britanski tisk znova, drugič v istem tednu, opozoril britansko in svetovno javnost.
/Madame Tussaud, rojena 1780 v Bernu, je živela v Parizu, kjer se je pri stricu naučila izdelovanja voščenih lutk, Potem ko je preživela francosko revolucijo, je z nekaj lutkami emigrirala v Anglijo, kjer je razstavljala najprej v Londonu in pozneje v drugih mestih Njuna sinova sta po njeni smrti 1850 pre-vzeja podjetje in se leta 1884 ustalila na sedanjem naslovu, nedaleč od podzemske postaje na Baker Streetu, ki je poznana po slavnem Sherlock Holmesu Razstavišče je sicer pozneje pogorelo, toda so zgradili novega in zdaj v njem hranijo okoli 500 voščenih lutk v naravni velikosti Vsako leto dodajo do 15 novih figur in prav toliko jih tudi odstranijo. Lutka v "Madame Tussaud" je dokaz sla -ve, pa naj gre potem za kralja, politika, duhovnika, vojaka, znanstvenika, raziskovalca, umetnika, športnika ali pa zločinca. Najbrž ni obiskovalca Londona, ki ne bi našel nekaj ur, da si tudi ogleda to zanimivo razstavišče, ob katerem so pozneje zgradili Planetarium. V tem, ob dnevnih predstavah, projektirajo svetlobne žarke, ki na "nebu" simulirajo učinek zvezd kot jih videvamo zdaj so bile vidne pred tisočletji ali pa bodo v daljnji bodočnosti. /
Pred kongresom na Bledu
Od našega dopisnika
Washington, sredi maja
Titovi Jugoslaviji se v Ameriki obetajo črni dnevi, če je nedavno pisanje tukajšnjega tiska sploh kakšen znak sa spremembo v ameriški zunanji politiki Že zadnjič sem opozoril na dva članka, ki so jima pozneje sledili še drugi Danes o menjam kolumnista Johna Chamberlaina, ki je 8 maja odkrito pozval v tuk 'Pošti1, da je treba iz aretacije prof, Mihajlova "narediti odmevajoč mednarodni incident".	*
Kanclerjeva obljuba Slovencem
Od političnega sodelavca
Dej stvo, da je avstrij ski kancler Dr Josef Klaus govoril 9. maja koroškim Slovencem tudi v slovenskem jeziku, je spričo sedanjega položaja koroških Slovencev v prenesenem pomenu moč primerjati z obredom ustaličevanja karantanskih knezov na Gosposvetskem polju, ko ti niso bili slovenskega rodu. Kancler je javno priznal "drugi deželni jezik" in izpovedal, da mu je v "enaki meri naložena skrb za blagor vseh državljanov". Nato je zagotovil, da bo storil vse, kar je v njegovih močeh, da bodo pravice koroških Slovencev zagotovljene. "S sodelovanjem manjšine hočemo reševati tudi v bodoče vsa vprašanja, ker vemo, da je to za Slovence, za Koroško in za Avstrijo najboljše," Ker se na Koroškem stikajo slovanski, germanski in romanski kulturni svetovi, "naj bo Koroška Evropa v malem", je dejal dr. Klaus.
Avstrijski kancler, ki je bil tedaj tudi poslevodeči državni predsednik, se je udeležil proslave, ki jo je Narodni svet koroških Slovencev priredil ob 20. letnici obstoja avstrijske Druge republike in ob desetletnici podpisa avstrijske držav ne pogodbe. Teden dni pozneje so imeli tako proslavo tudi levičarski Slovenci, ki jih je, tudi v slovenščini, nagovoril bivši deželni glavar g. Wedenig, ki je zastopal zadržanega podkanclerja dr. Pittermana. O obeh prireditvah je obširno poročal tako avstrijski kot ljubljanski tisk.
Daši so se približevale avstrijske predsedniške volitve, na katerih je bil s šibko večino 63.482 glasov izvoljen socialistični kandidat g. Franc Jonas, politič ni opazovalci smatrajo, da v primeru dr, Klausa ni šlo za predvolilni manever, ker da dosedanje delo dokazuje, da gre za iskrenega človeka.
* Julija naj bi se namreč vršil na Bledu kongres PEN klubov (gl. KT 311), na ka terem naj bi razpravljali o temi "Pisatelj v sodobni družbi". Zaradi obsodbe M. Mihajlova so nekateri britanski in francoski pisatelji izjavili, da bodo bojkotirali kongres, ker vendar ne gre, da bi se ta vršil v deželi, ki na tako notoričen način duši svobodo izražanja. Chamberlain je bil mnenja, da bi bilo čudovito, če bi se ta duh odpora širil in če se končno nihče ne bi pojavil na Bledu; ali pa še boljše, če bi vsi prišli in bi stavili primer aretacije Mihajlova visoko na dnevni red. Jugoslavija naj bi bila sicer neopredeljena dežela, pa vendar preganja pisce, ki kritizirajo Sovjetsko zvezo, medtem ko dovoljuje vsako kritiko Združenih držav Amerike. PEN klubi, ki se bavijo z vprašanji pisatelje:^ morajo. zahte-vati pojasnilo glede svobodnega izražanja v deželi, v kateri se bodo sestali, ali pa naj se odpovedo pretvezi, da govorijo v imenu pisateljev-članov. Drugi narodi bodo z veseljem gostili mednarodni kongres PEN klubov, če Tito noče pristati na svoboden razgovor o cenzuri in aretaciji iskrenih pisateljev. Ta članek je Chamberlain navezal tudi na usodo Milovana Djilasa, kar bi moralo biti tudi na dnevnem redu kongresa. "Jugoslovanski diktator Tito je vrgel Mihajlova v ječo, ker je ta rekel malo več o Stalinovih zločinih kot sam Hruščev" in ko sovjetski avtorji za kaj takega niso bili kaznovani v Rusiji, kjer se sovjetske revije (in tu Chamberlain citira Mihajlova) "začenjajo kazati kot anali zločinov inkvizicije Filipa II." Mirne duše bi mogel dodati, da je Tito odnesel celo kožo, ko je z vso avtoriteto govoril leta 195.1 o istih zločinih, o katerih je zdaj pisal Mihajlov.
MRTVIH SE BOJE!
Dopis s Tržaškega
Kot kaže, je vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja še vedno viseče. Sleherni človek je mislil, da je bila ta zadeva z Londonsko spomenico rešena tako, da sije Italija priključila pas A in Jugoslavija pas B. V tem smislu so se vršila tildi dolgotrajna pogajanja pred podpisom Spomenice, Vendar pa je Italija ni ratificirala in kasneje je bilo slišati tu in tam kak glas proti trajni razdelitvi in pri -ključitvi Ozemlja, češ da gre vendar samo za njegovo upravljanje in nič več.
Ko pa je nedavno prevzel resor zunanjega ministrstva Signor Fanfani, je ta kaj kmalu nato ostro in odločno izjavil, da se Italija ni odpovedala nikoli temu o--zemlju, ki ga upravlja Jugoslavija, in da se mu tudi ne bo. Baje je dal zunanji minister to izjavo, ker je vlada dejansko nameravala priznati pas B Jugoslaviji,
Seveda so italijanski nacionalistični krogi triumfirali, jugoslovanski diplomati so pa ostali brez glasu, ker so se z londonsko Spomenico prenaglili in niso v času pogajanj znali zavzeti jasnejših stališč in doseči točnega besedila, po katerem bi bil pas B priključen Jugoslaviji za trajno. Ce se tedaj Jugoslavija ne bi vdala pritisku, bi bilo Svobodno tržaško ozemlje danes še vedno dejstvo.
Italijanskim nacionalistom in oblastem je slovenska manjšina;, kar zadeva slo venski jezik in slovenska imena, še vedno trn v peti. To da se v vladi nahajajo krščanski demokrati, ki bi vendar morali postopati v duhu papeških okrožnic in zlasti za mednarodni mir najvažnejše, pokojnega papeža Janeza, in da so v vladi socialisti, ki so jih usta sicer vedno polna pravičnosti in socialnosti, ničesar ne spremeni na dejstvu, kot so že mnogi mnogokrat ugotovili. Za take doktrinarne finese in politično ideološke ekstravagance se med seboj tepemo le mali Slovenci, tudi pobijemo se, če ne gre drugače. Veliki narodi pa tega ne delajo. In kadar se jim zdi, da so njihovi interesi ogroženi, tedaj mirne duše pozabijo na vse katolištvo, na vse krščanstvo, na ves socializem in na vso demokracijo, in te pri belem dnevu pod praporom iste Krščanske demokracije ali istega vsarešujo-čega Socializma pritisnejo k tlom - in zaradi tega noben italijanski duhovni ali socialistični oče ne bo slabo spal, niti ga ne bo bolela glava.
V	deželnem svetu so pred časom vključili v pravilnik določilo, da lahko slo -venski svetcvavec, ki je izvoljen na Slovenski listi, nastopa kot samostojna skupina, ne glede na to, če gre le za enega svetovavca. Za ostale skupine namreč pravilnik predvideva najmanj tri svetovavce, To bi bilo pravično, kajti slovenska lista je bila samo ena in ni mogoče pričakovati, da bi se ta družila recimo s komunisti ali neofašisti, ker bi to pomenilo politični ali celo narodni samomor
Prenekateri zmerni ljudje so to razumeli. Toda šovinisti s tem nikakor niso bili zadovoljni, pa so dosegli, da se je vlada pritožila zaradi tega na ustavno sodišče, ki je potem v aprilu mesecu razveljavilo dotično določilo pravilnika, češ da sodijo ukrepi glede priznanja pravic slovenski manjšini v pristojnost o-srednje vlade. Pa smo tam! Popolnoma iz trte izvit razlog, saj je pri vsem tem šlo zgolj za možnost nastopanja v deželnem svetu.
V	vladi so tudi Nennijevi socialisti, katerim so se priključili mnogi slovenski levičarji. Ali zdaj uvidijo, da so italijanskim socialistom pravice Slovencev de-
veta briga? Evo nekaj primerov
V	Miljah so se bivši borci iz zadnje vojne sporazumeli, da bodo z občinsko pomočjo postavili spomenik padlim v vojni na katerem naj bi bil slovenski in ita lijanski napis Ob tem so italijanski šovinisti zagnali peklenski vik in krik ter so dosegli da je policija "do nadaljnjega" prepovedala odkriti spomenik s kakim napisom. Zakon take prepovedi seveda ne predvideva in policija postopa v tem oziru popolnoma samovoljno Zakaj pa tu ne poseže vmes rimska vlada?
V	tržaški Rižarni so imeli Nemci edino peč v Italiji, kjer so sežigali politično osumljene ljudi. Med drugim je tu ob hudem mučenju umrlo tisoče borcev : oblasti so zato proglasile Rižarno za narodni spomenik, vendar pa slovenskega napisa tudi tu niso stavili
Že lani je prišlo do sporazuma med Rimom in Beogradom glede spomenika padlim jugoslovanskim borcem na goriškem pokopališču. Ko pa so italijanski liberalci pred nekaj meseci zvedeli za ta dogovor, so takoj protestirali in zahtevali od župana pojasnila Ta je 2 7. aprila ostro obsodil dogovor in se odločno izjavil proti postavitvi spomenika. Proti temu so se seveda dvignili slovenski sve-tovavci in županu zanikali pravico, da bi govoril v imenu vseh občanov, kajti Slovenci njegovih izjav prav gotovo ne odobravajo. Rimska vlada je spet molčala.
Ironija je pa tem hujša, ker istočasno jugoslovanske oblasti širokogrudno dovoljujejo, da razne italijanske organizacije in oblasti leto za letom polagajo ob različnih prilikah svoje vence na kostnico italijanskih vojakov, ki stoji v Koba -ridu Če bi šlo zob za zob, potem bi po logiki goriškega župana jugoslovanske o blasti morale zravnati kostnico z zemljo
Iz tega vidimo, da se vsaj v mednarodnih odnosih jugoslovanski komunisti ponašajo dostojnejše kot pa italijanski liberalci in krščanski demokrati, ki kljub vzvišenim načelom ki naj bi jih zastopali, ne dovolijo niti počaščenja - mrtvih'
V	Gorici se slovenski svetovavci na vse mogoče načine borijo za priznanje slovenskih imen pri rojstvu, proti odvzemu zemlje slovenskemu kmetu in tudi za skupen spomenik vsem žrtvam fašizma od njegovega prvega pojava pa do zloma spomladi 1945, tako slovenskim kot italijanskim Ne, niti tega italijanski odgovorni činitelji ne morejo prebaviti
In jugoslovanske oblasti? One podpirajo težnjo Italije za zgraditev protosin-hrotrona za izkoriščanje jedrske energije na doberdobski planoti. Niti malo jih ne moti. da bi s tem prišlo na področje kakih 25 ooo novih naseljencev, zaradi česar bi slovenski živelj na Goriškem prejel svoj smrtni udarec,
IZ UPRAVE KLICA TRIGLAVA
Čeprav se je poštnina na Angleškem spet dvignila, naš list še vedno ostaja pri isti naročnini kot pred sedemnajstimi leti Z večjo mehanizacijo tiskanja skušamo zmanjšati stroške To pa ima seveda svojo slabo stran in je zato možno, da se bo kdaj vrinil v posamezni izvod kak list s prazno stranjo. Prejemnike takih defektnih izvodov prosimo, da nas o tem takoj obveste, nakar jim bomo naknadno dostavili nov izvod ali pa vsaj manjkajočo stran, če prvega ne bi bilo mogoče Nove naročnike izven Evrope prosimo, da ob vplačilu naročnine sporoče, če se naročajo na list z navadno ali z letalsko dostavo. To velja zlasti, kadar gre za vsote, ki predstavljajo večji znesek od enoletne naročnine za navadno dostavo.
KULTURA IN OMIKA
NEIZPOLNJENI UPI
Ljubljansko DELO že nekaj časa priobčuje zapiske Josipa Vidmarja pod naslovom "Iz dnevnika". Ko je bila pred durmi dvajsetletnica "zmage v narodno osvobodilni vojni" - 30.IV, 1965. - je DELO priobčilo njegov "obračun in pregled" dosežkov preteklih dvajsetih let. To je v prvi vrsti pregled esteta "žlahtnejših predelov" življenja v Sloveniji in ni moči reči da ima politično obeležje. Vidmar namreč sprejema "politične uspehe", "razvoj ekonomike in napredek industrije" in podobne tako-zvane uspehe režima doma, ki so zvezani s političnim programom osvobodilne fronte za časa vojne, vendar mu je "važnejša in bližja druga snov, ki ni bila toliko predmet nekdanjih programov in načrtov, temveč je bila kvečjemu obravnavana v sanjah ali pa je bila imanentno prisotna v vsem, kar smo snovali in ukrepali". Omejuje se "samo na duhovne faktorje, ki neposredno prispevajo k lepoti in notranjemu bogastvu družbe",
Niti največji sovražnik režima doma ne more trditi, da je dekadenca, o kateri toži Vidmar, specifična za razmere v Sloveniji. Je precej univerzalna, in Zapad v tem verjetno prednjači. Toda iz Vidmarjevega pregleda veje taka potrtost nad vsem. kar se je v Sloveniji naredilo ali se ni naredilo, da je najbolj primerno, če enostav no citiram esejista samega, ko gre od predmeta do predmeta in gleda na podrte stavbe svojih upov,
"Kaj je naša skupnost storila v korist in prospeh kultur-notvornih faktorjev . . umetniškega ustvarjanja... Oglej mo si stvari po vrsti
Literatura. . Kako je z revijami, vemo le predobro, zlasti vemo. kako je bilo z njimi, odkar se je v njihovo upravljanje vtihotapila nekakšna lažna demokratičnost...
Muzika? Dejstvo je predvsem, da še danes nimamo prave muzikalne založbe in da si morajo naši komponisti pomagati na najrazličnejše načine, če ne žele, da bi njihove skladbe ostale v rokopisih.
Filharmonija spričo svojih skopo odmerjenih sredstev vegetira in ne more pokazati napredka in razvoja v prvo vrsten glasbeni ansambl... Koncertne dvorane, o kateri sicer veliko govorimo, nimamo.. .
Likovnim umetnostim smo porušili njihov častitljivi hram, Jakopičev paviljon, ki ga nismo nadomestili z ničemer novim... V vrsto likovnih umetnosti spada naposled še arhitektura. Za miselnost in naravo naše družbe je v tem sektorju za vsakega poznavalca najznačilnejše dejstvo to, da po osvoboditvi pri nas ni bila realizirana niti ena zamisel nedvomnega mojstra te umetnosti -Plečnika, pač pa cela vrsta arhitektonskih fabrikantov po tujih licencah in brez njih.. .
Ostane nam še dramska odrska umetnost. Kaj smo storili zanjo? Naposled smo dočakali, da se drama prezidava. .. Resnična novost in pridobitev za nas je kljub svojim pomanjkljivostim poklicno Mestno gledališče, ki ima svoje mesto v naši kulturni reprodukciji...
SIMPTOM PRAZNINE
Situacija v literaturi in v likovnih umetnostih je bila po koncu vojne taka, da so ustvarjalci vseh teh področij čutili naravno potrebo po novi orientaciji in takem ali drugačnem novem umetniškem načinu, ki bi ga bilo treba najti v skladu z dejstvi naše dobojevane svobode in življenja, ki je bilo pred nami. To potrebo je na žalost kaj kmalu zadušil administrativni pritisk, ki je prišel k nam iz Stalinove Sovjetske zveze. S tem je bil nemara odločilni trenutek zamujen, kajti ko je po letu 1948 ta pritisk popustil in naposled zamrl, se je družina naših piscev in likovnikov deloma iz protesta, deloma iz udob nosti, deloma pa pod sugestijo mode orientirala v nasprotno smer in začela po najglasnejših zahodnih strujah slepo prevzemati, kar se ji je zdelo moderno, dobička-nosno in 'vodilno'.. .
Višji smisel problemov naše stvarnosti je neznan; ne vidijo ga (literati in likovniki - op.S.). . . Nezanimivi so in prazni. Zato ponavljajo lamentacije nekih svojih vzornikov ali pa se omejujejo na najbanalnejše in najbolj vsakdanje doživljene stvari človeške eksistence. Taka je pri nas skoraj vsa umetnost z literaturo vred. Le redkokdaj zablesti med temi pojavi skromna, toda pristna dragotina.
Znano je, da sta za literaturo dob in družb, ki ne poznajo ne višjih interesov ne pomembnejših vodilnih idej, značilni površna angažiranost za površne ideje in pa spol na erotika, ki je skoraj prevladujoča tema na primer ameriške literature... Ali pa ni značilno, da pri nas začenja prevladovati ravno ta okus in da ga ljudje, ki so odgovorni za pota naše kulture, ne samo trpe, marveč tudi podpirajo in goje? To lahko vidimo po okusu naše gledališke repertoarne politike; pa tudi po takih presene^ čenjih, s kakršnim nam je pred ne zelo davnim časom postregla Državna založba Slovenije, ko je izdala eno najbolj prostaških in surovih knjig omenjene vrste. "Rakov povratnik" Henrya Millerja... Ali tako stanje ni zaskrbljujoče? Ne bojim se ga kot dejstva, marveč mi je grozljivo kot simptom, in sicer kot simptom praznine, o kateri sem govoril, in še kot simptom naše vsesplošne kulturne dekadence, o kateri govori veliko znamenj, ki jih je treba samo videti in občutiti, toda treba je imeti sploh čut zanje... "
STIKI S TUJINO; V Ljubljani sta gostovala Louis Armstrong in gledališče Bolšoj iz Moskve.
Uprava metropolitanske opere v New Yorku je za novo sezono angažirala hrvatsko mezzosopranistko Ružo Pospiš.
Anton Dermota je bil imenovan za rednega profesorja avstrijske visoke šole za glasbeno in gledališko umetnost na Dunaju.	SPECTATOR
LUČI IN SENCE
'PRAVI OSEBNOSTI NE MORE NOBENA RESNICA ZMANJŠATI POMENA'
S prvim delom svojih spominov ("Skozi luči in sence",!., 1914-1929) nam je napisal Ruda Jur če c lepo in tehtno knjigo, morda najboljšo, kar jih je doslej zmogla slovenska emigracija. Ta umerjeni, zrelo premišljeni in vendar vroče občuteni pogled slovenskega intelektualca v svojo in v našo preteklost se častno uvršča v našo memoarsko literat\iro in literaturo sploh
Jurčecovi spomini, dasi obravnavajo marsikaj grenkega, so predvsem osrečujoča kopel v slovenstvu. Z evokacijo trajnih problemov, z osvetlitvijo več važnih aspektov iz intimne zgodovine naroda, v zadnjih desetletjih, nam pomagajo, da se znova zavemo svojega bistva. Opominjajo nas na našo ogroženost z vseh strani, tudi s strani lastne ozkosti, hkrati pa nam krepijo prepričanje o neovrg-Ijivosti teze, ki jo je izrazil Prešeren v svojem pismu Vrazu.
Avtor pričenja s podobami iz svojega otroštva, v Ormožu pred in med prvo svetovno vojno. Ko nam opisuje, kako se je prebujal v življenje, nam da hkrati trezno analizo nacionalnih in socialnih trenj v tem tedaj nemškutarskem, deloma ponemčenem mestecu. Morda nam je bila potrebna izkušnja tujine, da je e-den izmed nas lahko tako zadržano stvarno orisal tedanje odnošaje med nemštvom in slovenstvom. Najbrž sploh prvič pa je bilo odkrito pokazano tedanje raz merje na slovensko-hrvaški meji in ugotovljeno, kako veliko slovenskega življa se je izgubilo (in se pač še danes izgublja) v južni smeri.
Za politično zgodovino, za zgodovino slovenskega duha, je vseskozi zanimivo Jurčecovo pričevanje o njegovem razvoju, o njegovih izkušnjah v katoliškem o-kolju v Ljubljani in v Mariboru po 1918. Med branjem je povsod čutiti, kako je temu, že zgodaj evropsko izobraženemu piscu v tragediji 1941-45 dozorel pogled nazaj in naprej. Povsod se nam kaže kot svobodno misleč katoliški humanist, ki je trdno zasidran v svojem krščanskem nazoru in v vrednotah slovenstva.
Pomenljive so vsekakor tudi strani, ki jih posveča vzgojnim metodam in - z današnjega vidika tako oporečnemu - pojmovanju avtoritete, ki jih je bil deležen v zelenih letih, (Mutatis mutaridis na liberalni strani v tem oziru pač ni bilo dosti bolje )
V kratkem poročilu ni mogoče posneti vsega bogastva te knjige, Opominjam na plastične, interesantne portrete nekaterih osebnosti kot so npr. Ehrlich, Korošec, Terseglav, Besednjak, Kocbek in Pino Mlakar. V teh pasusih je še posebej opazna Jurčecova francoska kultura, ki je mnenja, da smo do figur iz javnega življenja toliko bolj pravični in spoštljivi kolikor ve č-resnice povemo o njih. Pravi osebnosti pač nobena resnica ne more zmanjšati pomena. Ce pa nekatere trditve zbujajo diskusijo, potem tudi tega ne kaže obžalovati. Dragocen je opis "izgubljene generacije", ki je z mladinskim gibanjem Križ na gori skušala duhovno preroditi slovensko katolištvo. Jurčec si tudi tu prizadeva, biti objektiven Objektivnosti seveda ne gre enačiti z odsotnostjo stališča, zakaj šele stališče nam omogoča vrednotenje Grosso modo pa je dovoljeno reči, da je v političnem neuspehu mladine v obeh tradicionalnih taborih treba iskati eno razlag, zakaj je KPS v usodnih letih mogla prodreti s periferije v osrčje slovenskega
življenja.. Pomembnost Jurčecovega pisanja občutim tudi ob njegovem prikazovanju raznih slovenskih karakterjev manjšega formata, ki so navsezadnje ravno tako udeleženi pri oblikovanju vsega, kar se godi in se je zgodilo V tej zvezi velja še zapisati, da je v knjigi "Skozi luči in sence" precej humorja ( tako recimo ob obisku v Marseillu), veliko dobrotne ironije in samo-ironije, kar tudi dokazuje, da je pisatelj modrijan.
Ob koncu pa me mika še enkrat poudariti, kako zelo me je ganilo avtorjevo pripovedovanje o njegovi mladosti tam ob Dravi Prizadeto in vendar z literarno distanco naslikani prizori iz domače hiše in opis nekaterih oseb in epizod iz davno potopljenega sveta - tudi tu nam Ruda Jurčec, enako kot z orisom idejnih konfliktov, pričara pred oči duše toplo bližino domovine, ki jo nosi v sebi Vem, da ne bom nikoli pozabil, kako je skakljal psiček doktorja Omulca, saj se mi zdi od sile podoben ljubkemu štirinožcu, ki sem ga svojčas videval na ljubljanskih
uliCah	B. ŽERJAV
'XA^WWVWWVWWWVWW^ W W VVVVAA/VV^A^VVAA/VVNA^AA^A/A/VVVAA^ArVVVV^A^VAA/AA^VVVVAA^VVVVVVVVVVV^VVVVVVVVV
Jugoslovansko državljanstvo in begunci
Od pravnega dopisnika
Kot je 'Klic Triglava' v enem od uvodnikov prve letošnje številke že pisal, je 1. januarja stopil v veljavo novi Zakon o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ štev. 38 z dnem 23 septembra 1964
Odločilna sprememba je v tem, da je očitno odslej prošnja, za odpust omejena na jugoslovanske državljane, ki žive doma, a se hočejo izseliti ali pridobiti tuje državljanstvo Tako prošnjo "pristojni organ" lahko zavpne, "kadar ima za to razloge zaradi varnosti ali drugih posebnih interesov države", to se z drugo besedo pravi - vedno Ta popolna diskrecija velja še tem bolj, ker po čl 21. v nekaterih primerih sploh ni treba navajati razlogov, ki so "organ" vodili pri odločanju. *
Nasprotno se odslej polnoleten državljan, ki je bil rojen v Jugoslaviji (in če ni bil, to velja še toliko bolj,) pa stalno živi v tujini in ima tudi tuje državljanstvo, lahko odreče državljanstvu preprosto s tem, da poda o tem izjavo najbližjemu predstavništvu SFRJ. Težave bi tu utegnile nastati v zvezi s tolmače -njem pogoja "pa stalno živi v tujini" - doslej je namreč veljalo, da stalno prebivanje v tujini pretrga tudi najkrajši obisk Jugoslavije ali vpis v kakršno koli evidenco pri jugoslovanskem predstavništvu. Dodatni pogoji so še, da proti osebi, ki se državljanstvu odreka, ne teče kazenski postopek oziroma da je prestala kazen in da nima finančnih obveznosti v Jugoslaviji. Ni jasno, kako bodo tisti, ki se odrečejo državljanstvu, vedeli, ali je bil odrek sprejet ali ne. Morda bo podelitev vizuma na tuj potni list veljala kot tihi sprejem odreka državljanstvu na znanje Seveda ne smemo pozabiti, da ni nobene ovire, ne mednarodne, ne no-r tranje, da ne bi oblasti SFRJ aretirale celo osebo, ki ji priznavajo tuje državljanstvo, in ji sodile zaradi nekaterih političnih "zločinov". Toda verjetno je, da se v take reči ne bodo spuščale, ker gotovo ne žele povzročiti še večjega nezaupanja.	jv
MED DVEMA SVEČAMA V LJUBLJANI
Od domovinskega sodelavca
Iz Ljubljane so prispele vesti, ki kažejo, da se proces zbliževanja med katoličani in pravoslavnimi v Jugoslaviji ne samo nadaljuje, ampak da se stopnjuje, saj so na letošnji proslavi sv. Tomaža Akvinskega ob prisotnosti pravoslavnih gostov iz Beograda bili navzoči vsi trije slovenski škofje,' in to pot so se katoliški duhovniki udeležili liturgije v ljubljanski pravoslavni cerkvi, pravoslavni gostje iz Beograda - bogoslovna profesorja protojerej Dr Dimitrijevič in proto-dijakon Dr Draškovič s sedmimi bogoslovci - pa nadškofove maše v stolnici spet ob prisotnosti škofov msgr. Deržečnika in msgr. Jenka. Bilo je ganljivo, ko sta dva slovenska bogoslovca prinesla pred paroha g. Simiča med pravoslavno liturgijo veliko svečo, okrašeno z narodnim trakom, in ga pozdravila: "Sprejmite prečastiti oče, to svečo, ki je simbol naše duhovne edinosti v Kristusu," nakar je prota odgovoril: "Prižgali smo ogenj krščanske ljubezni." Ko so pozneje pravoslavni gostje vrnili podobno darilo, so vsi izmenoma pred to svečo zapeli najpomembnejše odlomke iz evangelija: Mihajlo bogoslovec v grščini, slovenski Janez France in Janko pa v latinščini, staroslovenščini in slovenščini. Gostje in gostitelji so imeli več skupnih sestankov, obedov in izletov. Splošna sodba je, da je bil spet storjen pomemben korak naprej proti krščanskemu zbližanju v Jugoslaviji, Da tega tudi tam ni več mogoče zaustaviti, je spet dokaz, da je mariborski škof povabil pravoslavne brate v Maribor na grob škofa Slomška, ki si je toliko prizadeval za zbližanje. Kot je sicer res, da bo najodločilnejša poteza morala biti nekega dne storjena na obeh vrhovih Cerkva, je medsebojno spoznavanje in osebno zbliževanje nujna psihološka priprava na veliki dogodek. Domovina nam v tem oziru kaže pot in bakljo zedinjenja nosijo novi rodovi, ki jih njihovi duhovni predstojniki ne le razumejo ampak močno podpirajo.
Še vedno si "pristojni organi" SFRJ pridržujejo pravico, vzeti državljanstvo političnim nasprotnikom. Napredek je v tem, da več ne skušajo političnim nasprotnikom obesiti predvsem firme "vojnih zločincev", temveč govore o ljudeh, "ki s svojim delom v tujini škodujejo mednarodnim in drugim interesom Jugosla vije". Seveda s tem nimajo v mislih interesov Jugoslavije marveč interese sedanjega režima, saj si morajo biti na jasnem, da so o tem, kdo "škodi interesom Jugoslavije", milo rečeno, mnenja deljena. Ker je govora tudi o tem, da se jugoslovanskemu državljanu lahko odvzame državljanstvo, "če se aktivno udeležuje dela v organizacijah, ki njihovi cilji nasprotujejo splošnim načelom ustanovne listine Združenih narodov in splošne deklaracije o človekovih pravicah", bi bilo morda priporočljivo, da se pri stojni organi zamislijo in vprašajo, ali ni prav KP taka organizacija.
Vse to grmenje je prav brez vsakega smisla: Ce je kdo zavestno in aktivno proti totalitarnemu režimu, mu je pač povsem vseeno, ali mu ta režim državljanstvo vsiljuje ali jemlje ali počne karkoli, V glavnem ga zanima, da režimu ne pride spet v kremplje. Meni, da režim ni izvolilo ljudstvo in da zato lahko svoje zakone sicer z nasiljem izvaja, toda da moralno ne pomenijo ničesar in moralno nikogar ne vežejo. Za političnega nasprotnika je kvečjemu še vzpodbuda (ali celo zabava), ako režim grmi proti njemu, četudi v obliki zakonitih tekstov.
Ob dvajsetletnici tragične smrti objavljamo izvlečke nekaj zanimivih in edinstvenih pisem, ki jih je pisala svojim staršem MILOJKA KONČARJEVA, z ile -galnim imenom VESNA, iz ljubljanskih zaporov na Miklošičevi cesti, preden so jo odpeljali v Nemčijo.
Vesna je med vojno delala v pisarni Glavnega načelstva Državne obveščeval -ne službe; bila je ena najbolj zaupnih kurirk. Njen mlajši brat Boris - "Vasja" je vodil ilegalne tiskarne vojaškega propagandnega odseka, starejši brat Miloš -"Vašek" pa je bil zajet na Grčaricah; kasneje so ga komunisti ubili. Pred likvi -dacijo so ga sicer neki znanci med partizani spoznali in so mu ponudili pomoč pri pobegu. Vašek je odklonil rešitev, če istočasno ne rešijo tudi ostalih. Vasja je bil pred Vesno poslan v Nemčijo (glej pismo od 12. septembra 1944) in je umrl pri bombardiranju nemške ladje, o čemer piše naslednji članek. Najstarej -ši brat Darko pa se je umaknil v Italijo, kjer je bil aretiran in konfiniran. Po zlomu Italije so ga zavezniki rešili, na,kar je vstopil v partizanske odrede in se preko Dalmacije ob končani vojni vrnil domov.
Vesno so z njenimi starši in bratom Borisom aretirali 28. junija 1944, torej istega dne, ko je "padla Bata". Pozneje je bila prepeljana v koncentracijsko taborišče Ravensbrueck, kjer so jo poskusno cepili, verjetno za tuberkulozo. Zaradi tega je 21. junija 1945 umrla.
"Miloš", omenjan v pismu od 12. septembra, ni njen brat Miloš-Vašek. Tam je mišljen Miloš Kravanja. "Šofer" v pismu od 16. septembra pa je bil gestapo -vec Dolinar.
Ur.
HČERKA - STARŠEM
20.8.1944.	v celoti:
"Ljuba'.
Hvala lepa za vse pošiljke'. Pošiljata preveč, jetniške hrane sploh ne jem več, ker mi vidva toliko pošljeta. In še od teh domačih pošiljk vedno dam polovico svoji sostanovalki, ki zelo rada je. Prosim, nikar toliko solate'. Torta je bila odlična’. Dala sem jo na tri koščke, tako da smo se trije oblizovali'. Poslala sem jo namreč tudi Dušanu Kom paretu, ki je v celici poleg mene.
Na okno si ne upam, ker če me dobe, grem v bunker'. Saj vesta, kako je, kadar pride "ta hud", Ko zaslišim nje gov glas, mi kri zledeni in vsa trepečem. Ne, takega vpitja pa ne prenesem.
Moja sostanovalka je 16 letna dijakinja. Preprosta punčka izpod gradu. Silno si želim izprehoda in kopanja. Tako sem šibka, da me je kar sram. Po nekaj čisto lahkih telovadnih gibih mi srca zdrdra na 130. Drugače pa se zelo dobro počutim in se vedno smejem. Vsi me sprašujejo, kdaj mi bo zmanjkalo dobre volje. Hej, kadar bom lahko šla na izprehod, bom pa cel korenjak'.
Za Stojana sem že dolgo vedela, da je padel, pa nisem povedala, da se ne bi razvedelo do njegove mame.
Gornji del pijame vračam, ker ga ne rabim, saj imam jopico. Strašno je soparno in vroče.
Zadnjič se mi je sanjalo, da smo bili vsi doma zbrani le Miloša ni bilo. Pa sta prišla v sobo mama in Boris vsa nasmejana in Boris je držal v rokah dopisnico. Pogledala sem mu čez rame in videla, da je pisal Miloš. Brala sem: Vsi boste strmeli, ko bom pripovedoval svoja čudna pota'. Vračam se domov. - Več nisem prebrala, ker sem se od razburjenja zbudila.
Mama, Ti pa le pridno jej, da ne boš tako drobna, ko se vrnemo domov. Veseli me, da sta dobila nageljčke; so bili 4 in lepo rdeči.
Včeraj sem dobila paket z ocvirki, pa ne vem od koga. Naslov je bil: Vesna Končar, 12P. Tudi Boris ga je dobil
na ime Vasja Končar, Paznik je rekel, da je 10 takih paketov z isto pisavo. Kdo nam je poslal, nič ne vem. Človeka pa taka pozornost gane.
Včeraj sva likvidirali prvo stenico. Bolhe pa kar sproti lovim.
Se enkrat pozdrave in poljubčke, Milojka."
6.IX. 1944. - izvleček-
"Tukaj je nekaj naših fantov, ki nimajo nikogar in so brez vsega (brez dek, perila). V Ljubljani pa je toliko top lih domov.. .
Ali bi ne mogli osnovati kakšne akcije, da bi poskrbeli tudi za te reveže. Sedaj, ko smo mi tukaj, jim mi pošiljamo , ko bomo pa odšli...
Potokar bi vam lahko povedal naslove teh revežev, saj večinoma so domobranci. Dobri fantje'. Vredni več, kot pa ljubljanske r. .. skupaj! Morda bo tudi nam v tujini tako čisto neznancem nekdo pomagal'.
Se enkrat mnogo, mnogo sreče in na skorajšnje svidenje'.
Divizije, brigade in bataljone poljubčkov! Vajina M."
KOCKA JE PADLA
12.IX.1944. v celoti:
"Ljubi!
Tako! Kocka je padla! Boris je danes zjutraj odšel! Dr.Krošel, maj.Glušič, maj. Vujoševič, Miloš, Vane Srebotnjak, Tinček Klemenšek. Zrimšek, ing.Mačkovšek, dr.Kalan, podpolk.Dežman, Hrovat Jože, Perko Matko, Ma no, Živan, Deleja, in še drugi. Okoli 40 oficirjev (to so tisti, ki niso hoteli v domobrance, torej riti odn. komunisti). Tudi nekaj tolovajev, med njimi dr.Mirko Černič. Cel transport iz sodnije, 78 ljudi.
Zjutraj ob 4h so nam prišli povedat. Bila sem med vsemi edina ženska. Opremila sem se sijajno,- vse sem oblekla po dvoje, v deko pa zavila ostalo, dasi je bilo rečeno samo lastno perilo in čisto nič drugega. Seveda, kdor je vzel več, mu niso vzeli.
Sli smo peš na postajo (vse močno zastraženo), tu so nas naložili v Pulmane, po 8 na kupe. Krasni, oblazinjeni vozovi! Dali so nam po dva hlebca kruha, t. j. za dva dni vožnje. Ob 3/4 na 7h je pa Simon prišel po mene in me odpeljal nazaj na sodnijo. Vsi so bili sijajne volje in mi je le žal, da nisem šla z njimi'. Boris je bil brez deke, pa sem mu jo jaz z maščobami in jermenčki vred pustila. Upam, da nas odpeljejo)prihodnjič, zato mi takoj pošljite jermene, ker se najbolj obnesejo in tudi kakšno mrežo.
Boris je bil v škornjih, v težkem rjavem suknjiču in nahrbtnik. Zelo, zelo dobre volje! Bodite brez skrbi, prav nič ni hudo! Govori se, da so jih poslali v taborišča najlažje vrste, čula sem tudi ime Mathausen ali nekaj podobnega. Miloš je pa vzel s seboj velik, velik kovčeg.
V kupeju smo bili: dr .Krošel, Jože Hrovat (Juš), Miloš, Boris, Zivan, Matko Perko in dva oficirja nepoznana. Skoda, da nisem šla z njimi. Tako sem bila dobre volje, da so vsi gospodje (starejši namreč) hoteli biti okrog mene., da bi malo pozabili. Kar drug za drugim so se mi ponujali v par. Jaz pa sem junaško korakala v peterostopu z Borisom, Milošem, Matkom in Tinčkom. Metodek je ostal! Tudi Dušan in Jovo in Fedja.
Dobro se mi zdi, ko sem bila z Borisom skoraj dve uri! Ne vesta, kako navdušeno so me pazniki in stražniki spre jeli, ko sem prišla nazaj. Kar skoraj objemali so me, jaz pa nikogar ne poznam, oni pa mene kar po imenu! Takole postane človek popularen!
Boris prav lepo. lepo vse pozdravlja in poljublja. Tako lep je s svetlo-rjavo skodrano brado! Tudi ostali lepo pozdravljajo vse znance in žele srečen konec!
Skoda, da nimam nobene zimske pijame (pa ne tiste progaste, ki ima ritko do kolen!), pa mi prosim pošlji svojo roza zimsko spalno srajco, za tu notri pa tisto mamino z vložki kvačkanimi. Prosim, nikar se ne razburjajte, vse gre prav in dobro! Sedaj sem imela nekako generalko, pa bom za premiero res vse vedela. Torej še enkrat lepe pozdrave od vseh znancev. In posebno od sinka! (Miloš je pustil tu Ikg masti! Opozorite domače, če bodo dobili nazaj!
Vsem iskrene pozdrave! Vaju poljublja M."
Brez datuma - izvleček:
"Da, in sedaj o "tistem". Kako je bilo? Zelo hudo!! Zgodilo se je še preden so me odvedli v celico. Najprej klofute in takoj nato vrv. Roke ti na hrbtu zveže in nato te pa potegne ven na kavelj in tako lepo bingljaš med nebom in zemljo. Vpila nisem prav nič. Saj nič ne pomaga. Prične ti teči pot, trepečeš, na koncu mi je postalo še slabo in ni bilo daleč od onesveščenja. Eh, pa kaj bi govorili o tem. Grdo je in grde reči naj padejo v pozabo! Spominjajmo se raje, kako smo se včasih imeli fletno in kako se še sedaj včasih celica trese od smeha."
ALI CUJETE, CE POJEM ?
16.9.1944.	- izvleček:
"Ko se bom vrnila, bo pripovedovanja nič koliko. Bilo je eno uro in vrv v sobi za obešanje perila je nategnil šofer. S koksom se je žogal oni drugi. Tisto, kar je mama slišala, ne vem, kaj pomeni. Na vsak način ne "Hosen", če bi bilo to, potem me ne bi bilo več med živimi'."
28.9.1944.	- izvleček:
"Ljubi moji!
Najprej glede zdravja. S tukajšnjim doktorjem ni nič. Saj veš, da ni specialist. Ce pa že tako debelo pogoltnem sram in se dam preiskati, potem hočem, da to tudi nekaj velja. G.dr. pa reci to-Te (hvala Bogu, da ne bom zraven s svojim zardevanjem). Dobivam redno vsakih 14 dni in se me drži en teden. Tista zdravila pomagajo le toliko, da bom upam to pot končala v 5 dneh. Reci mu pa, da sem, kadar jih vzamem, tako strašno šibka, da kar kle čam in kar zanaša me. Vera je rekla, da še njena stara teta ne hodi tako. Mama, samo nikar se ne boj. Saj ni nič hudega. Kadar pa to mine, sem bolj zdrava, kot kdajkoli poprej. Se to-le mu povej: morda je važno, ne vem. Nam reč takrat, ko sem visela, sem bila še bolna. Kako je pa bilo, veš in mu kar povej. Prav lepo ga pozdravljam.
Vsak dan pripeljejo kakšnega novega od naših. Kar noče nas zmanjkati. Ponosna sem, da od nas, aretiranih 28. 6., niso izvedeli niti enega imena kljub mučenju. Sele pri naslednji skupini, (ki je sedla po neprevidnosti v dr...) se je začelo odmotavati. Transport, mislim, da bo šel še v tem tednu. Oni so odšli ob treh zjutraj proti Salzburgu. Sedaj so tako hladna jutra in vaju prosim, da ne prihajata več. Saj pomeniti se itak nič ne moremo. Pismeno zvezo pa imamo. Ali me zvečer čujete, če pojem? Tudi naš transport bo šel verjetno sredi noči. To delajo zato, da preprečijo "žalne svečanosti”. Oni, ki gredo na delo, zvedo to dva dni prej, mi, "Ta hhudi", pa pol ure pred odhodom .
Razgovora niso dali še nobenemu od mučenih, ker nočejo, da bi se razvedlo. ”
Brez datuma - izvleček:
"Da vama je dolgčas, rada verjamem. Saj mora biti obupno, 4 otroke in vendar nobenega. Potolažite se, bo kmalu bolje! Vsi se bomo vrnili in zopet bo, kot je bilo. Vem, strašno smo otroci krivični do svojih staršev. Oprostita! Eno samo opravičilo imam: čas je strašno krivičen do nas, saj smo padli na svet, ki sam sebe prehiteva v naglici, poln groze in obupa, brez prostora za mladino. Da, koliko bi se tu še dalo povedati, pa je vse tako temno in umazano. Se enkrat, oprostita!"
KRONIKA
-	Papež Pavel je imenoval ljubljanskega stolnega kanonika g. Jakoba Solarja, slavista in bivšega profesorja, za hišnega prelata.
-	V Ljubljani je umrl stolni dekan prelat g. Josip Šimenc .
-	V Clevelandu je nenadoma umrl dr.Hinko Lobe, ki je bil aktiven v tamkajšnji izseljenski skupnosti. V Vancou vru v Kanadi pa je preminul g.Ludve Potokar, ki je pred leti večkrat pisal tudi v KLICU TRIGLAVA in je deloval v Clevelandskem "KROGU".
-	Slikarja Božidar Jakac in France Mihelič sta postala člana umetnostne akademije v Firencah, najstarejše a-kademije v Evropi.
-	"Slovenska tiskovna družba" v Buenos Airesu, ki je lastnica tiskarne "BARAGA", je praznovala desetletnico delovanja. Ta tiskarna tiska publikacije Slovenske kulturne akcije; tiskala pa je tudi I.del Jurčecovih Spominov .
-	Jugoslovanski leksikografski zavod v Zagrebu je izdal šesti zvezek - od osmih - Enciklopedije Jugoslavije. Naklada v 30.000 izvodih je že razprodana. Zavod priprav Ija sedaj prvi zvezek druge izdaje Splošne enciklopedije.
-	Kot poroča ljubljansko DELO šteje Združenje borcev NOV (narodno-osvobodilne vojske) v Sloveniji nič manj od 132.062 članov. Od tega jih je 57.692 v delovnem razmerju (28.943 delavcev ter 28.749 uslužbencev), 18.933 kmetov ('.), 29.080 upokojenih, 25.349 drugih poklicev (gospodinje, obrtniki, svobodni poklici itd.) ter 1.008 nezaposlenih. - Izgleda, da so partizani dobili po vojni mlade. . .
-	Londonski THE TIMES je objavil vrsto člankov o časopisih z vsega sveta. V zaključnem, dvaindvajsetem član ku je poročal o beograjski BORBI, ki jo je označil kot "najbolje informirani časopis komunističnega sveta".
-	Italijanski časopis Tl Corriere della Sera" je objavil serijo člankov o popolnem bankrotstvu gospodarskega sistema v Jugoslaviji in o pojavi republiškega nacionalizma .
-	Veliko razburjenje je povzročila v Ljubljani italijanska pevka Nilla Pizzi, ko je med televizijsko oddajo, ki jo je pripravil beograjski studio, zapela iredentistično pesem "Torna colomba biancha" .
-	Pri zvezi inženirjev in tehnikov Slovenije je izšel dru gi del Splošnega tehniškega slovarja, ki ga je sestavil u-redniški odbor pod vodstvom prof. Alberta Strune. Prvi del je izšel leta 1962.
POTOPLJENI SVET
Tik pred porazom Nemčije, pred dvajsetimi leti, je na Baltiškem morju utonilo 12.000 ljudi, med njimi več slovenskih ilegalcev kot Dr. Tone Krosi, Boris Končar, Živan Zun in drugi. Ko so se koncem aprila zavezniki približevali Ham burgu, so Nemci pričeli prazniti tamkajšnje koncentracijsko taborišče Neuen-gamme tako, da so ujetnike prevažali v Luebeck, od koder so jih z dvema tovornima ladjama 'Tielbeck' in 'Deutschland' prepeljevali na parnik 'Cap Arčona', ki je bil zasidran 5 milj proč od pomorske baze Neustadt. 3. maja so vse tri ladje z okoli 12.000 ujetniki krenile na visoko morje. Predvidoma so jih hoteli Nemci potopiti, kar bi potrjevala izpoved nekega jugoslovanskega ujetnika, kateremu so pozneje Nemci obrazložili načrt. Po drugi verziji pa so to storili zavezniki, ki so prehiteli Nemce. O tem govori naslednji opis, ki ga v povzetku prevajamo iz jugoslovanske revije 'Pomorstvo' (maj I960). Ce je ta druga verzija točna, kar se zdi verjetno, je gotovo, da zavezniki niso slutili, da bi mogle biti te ladje polne ujetnikov. Očividno so na palubah videli samo nemške uniforme, pa so sklepali, da najbrž Nemci beže.	_
U rednistvo
SMRT NA PRAGU SVOBODE
Zgodaj zjutraj tretjega maja smo zapustili pristanišče Lübeck. Jugoslovani - bilo nas je okrog osemdeset - smo sedeli (stati nismo mogli) sredi velikega skladišča v trebuhu ladje "Tilbeck". Ugibali smo, kam nas peljejo in kaj mislijo napraviti z nami. Predpostavljali smo, da nas bodo izkrcali na Danskem, na kakem otoku, ali na kakem področju, ki ga Se niso dosegle zavezniške sile. Da bi nas utegnili Nemci likvidirati, nismo mogli - niti hoteli - verjeti. Med takim ugibanjem je minilo dopoldne. Kar naenkrat, okrog poldneva, so se ladijski motorji ustavili. Z velikim ropotom, ki je odmeval po naSem skladišču, se je spustilo sidro...
Čemu smo se ustavili? Kje smo? Da bi bili že izven nemških meja, je bilo malo verjetno, saj je bila vožnja pre kratka. In vendar je izgledalo, da smo prispeli na cilj, kajti ta dan je bilo prvič, da nam niso v skladišče spustili soda s pitno vodo, kot je bil slučaj zadnjih Sest dni, ki smo jih preživeli na ladji. To je bila naSa edina zveza z zunanjim svetom.
PoskuSali smo zvedeti, kje smo, toda SS-ovci na palubi se niso zmenili za naSe klice. To je Se bolj povečalo našo negotovost in napetost. Skladišče je bilo polno vznemirjenih glasov in njihov enoličen ton je začelo prekinjati histerično vreščanje posameznikov, ki so iz strahu zgubili oblast nad sabo in s svojo paniko vnašali Se več zmede med druge.
Naenkrat je nastal velik ropot in nek srbski oficir je vzkliknil: "Dvigajo sidro ^" Toda čim je spregovoril, sem do bil strahovit udarec po hrbtu, ki mi je vrgel glavo med kolena. Za hip sem omedlel in ko sem prišel spet k sebi, sem zaslišal kričanje, a v nos mi je udaril smrad po ognju. Odprl sem oči in pogledal predse. Na eni strani je ležal trup brez noge, na drugi polno ljudi oblitih s krvjo. Začutil sem bolečino v desnem pleču, toda krvi ni bilo. Pogledal sem za seboj. Skozi veliko luknjo v boku ladje je vdirala voda. Leva stran skladišča je bila že poplavljena in trupla so plavala po vodi. Ljudje so tekali kot iz uma sem in tja, kričali in se zaletavali drug v drugega.
Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo in kakšna nevarnost nam grozi. Zadela nas je bomba in ladja se je že začela nagibati na levo stran. Veliko časa prav gotovo ni bilo na razpolago, predno bi se potopila. Potrebno je bilo priti čimpreje na palubo'. Toda kako? Kakih tisoč paničnih ljudi je hotelo napraviti prav to, toda izhoda sta bila samo dva - dve ozki železni lestvici, dolgih kakih deset metrov, ena pritrjena ob strani skladišča pod poveljniškim mostom, a druga na obsežnem železnem drogu sredi skladišča, ki je podpiral palubo. Za obe ti lestvici se je borilo na stotine ljudi, ki jim ni bilo mar, kako bi prišli do njih.
Vstal sem in se mehanično pridružil skupini, ki se je prerivala okrog lestvice na železnem drogu. Da bi prižel do nje, ni bilo govora, ker je bila gneča pregosta. Toda ko sem začel krožiti okrog droga,, sem opazil, da so bile na drugi strani vgrajene prečke vse do stropa v približno enometrski razdalji. Izgledalo je, da so jih drugi, v želji da bi prišli do lestvic, spregledali, ker se na tem koncu ni nihče prerival. Hitro sem se povzpel po prečkah do vrha, toda deske v stropu nisem mogel dvigniti. Tudi na drugi strani droga je bil položaj isti. Tudi tam, na vrhu lestvice, so ljudje razbijali po deski in kričali, naj jo kdo dvigne - toda dvignil jo ni nihče
Skočil sem spet na tla in se pridružil gneči okrog lestvic pod poveljniškim mostom. Kaj hitro sem se znašel na tleh in pod nogami, ki so neusmiljeno cepetale po meni. Vsak poskus, da bi se prebil, je bil zaman. Stotine rok je grabilo mojo obleko. Padlo mi je na pamet, da bi bilo bolje, če bi se slekel. Nag sem se z viška pognal na glave dru gih - in se znašel na tleh. Z veliko težavo in bolečinami mi je uspelo priti iz gneče. Skoro sem obupal.
Tedaj sem videl, da je bilo na desni strani lestvice manj ljudi, ker je tam voda segala že do kolen. Znova sem poskusil in se prebijal nad glavami z opiranjem na steno ladje, kar mi je močno pomagalo. Tako mi je uspelo, da sem prišel do prečke in da sem se nemoteno povzpel po lestvici na palubo.
DIM NA OBZORJU
Zunaj je bilo hladno. Na palubi je vladal strahoten nered. Deske so ležale vsevprek. Raztresena hrana je bila pomešana s trupli. Morje je na eni strani že dosegalo palubo. Nekaj sto metrov desno od nas je gorela velika ladja, a nekoliko dalje je bila še ena ladja, ki se je že močno nagibala. Jasno mi je bilo, da moram takoj zapustiti našo ladjo, da me ne bi pograbil vrtinec, ko se bo potopila.
Skočil sem v morje in zaplaval. Toda že po nekaj udarcih sem dobil krč v levi nogi. Voda je bila ledeno mrzla. Bal sem se, da ne bom dolgo vzdržal. Od časa do časa sem se ustavil in si drgnil mišice na nogi in nato tudi na vratu. Iskal sem po morju kak predmet, s katerim bi se lahko držal na vrhu. Nedaleč od mene je bilo četvero ljudi, ki so se krčevito oprijemali neke deske, toda deska je bila stalno pod vodo. Očividno je bilo, da ta četverica ni znala plavati in da bi bilo zelo nevarno, če bi se ji pridružil. Ljudje, ki ne znajo plavati, so najhujši.
Pred seboj sem opazil čoln in se pognal za njim. Toda bil je poln ljudi in veslača sta udarjala z vesli po glavi vsakogar, ki se je skušal približati. Ves obupan sem se obračal naokrog, da bi našel kako rešitev, toda zaman. "Tilbeck" se je medtem že docela nagnil in na njegovem boku so se zbrali vsi, ki niso znali plavati - a teh je bila večina. Obupano so kričali in na vseh mogočih jezikih klicali na pomoč. Ladja je polagoma zginjala pod vodo in kričanje se je povečalo. Čez nekaj minut se je zapenilo morje in mase ni bilo več. Obrnil sem se proč od tega strašnega mesta in nadaljeval s plavanjem.
Naenkrat so se pojavili od nekod štirje motorni čolni in začeli križariti med nami. Bili so patrolni čolni nemške mornarice. Ljudje so mahali z rokami, da bi obrnili nase pozornost, toda čolni se niso ustavljali in čim je nekomu uspelo popeti se na palubo, so ga mornarji znova vrgli v morje. Videl sem, da se tudi meni bliža eden od teh čolnov in napel sem vse moči, da bi mu presekal pot. Pred menoj je plaval še nekdo drug, ki je prvi dosegel čoln in se spretno povzpel do palube z vrvjo, ki je visela ob strani. Toda komaj je zagrabil za ograjo, sem zaslišal strel in pljusk telesa v vodo. Hitro sem se vrgel na desno stran čolna in zagrabil za leseno lestvico, ki je visela ob boku. Ne kaj časa sem se pustil vleči po morski gladini, da bi zbral svoje moči, nato pa sem se povzpel navzgor in se onemogel zrušil na palubo. Približal se mi je mornar, katerega sem v nemščini zaprosil, da mi zmasira noge in žile na vra tu. Dvignil me je in me pričel masirati okrog srca. Nato me je zavlekel do neke male kabine in me pustil na tleh. V kotu sta bila še dva druga človeka, enako gola in onemogla. Okrog vratu so jima visele kovinske ploščice - bila sta SS-ovca. Takoj mi je bilo jasno, zakaj niso hoteli mornarji reševati ljudi v morju. Iskali so samo Nemce in moja sreča je bila v tem, da sem bil gol in plavolas, pa so me smatrali za enega od svojih.
Naenkrat sem zaslišal hrumenje letal in streljanje. Letala so letela zelo nizko nad morjem in streljala na ljudi v vodi. Patrolni čolni so se takoj obrnili proti obali in nas izkrcali. Bilo nas je okrog trideset. Sedli smo ob bližnjo ba rako in čakali, da nas bodo nekam spravili. Toda nihče se ni brigal za nas. Letala so nas stalno preletavala in iz bli žine je bilo čuti topovske strele, čez kake četrt ure se je pojavil nek starejši človek v temnormodri uniformi brez orožja in dejal: "Se malo potrpite. Kmalu pridejo po vas tovorni avtomobili z zdravnikom. .Mornarji so pobegnili, ker so angleški tanki že prodrli v Neustadt."
In tako se je tudi zgodilo. Prišli so tovorni avtomobili z zdravnikom, ki nas je pregledal in obvezal rane. Potem so nas naložili na avtomobile in odpeljali v mesto. Po poti smo srečavali angleške tanke in ljudi, ki so jih pozdravljali. Vojne je bilo konec. Bil sem srečen, da sem doživel ta trenutek, toda vesel nisem bil. Neprestano sem gledal proti morju, kjer se je na obzorju vil dim. Ta dim je označeval mesto, kjer je v morskih globinah izgubilo življen-nje na tisoče ljudi, ki so enako hrepeneli, da bi doživeli svobodo.
Rude Paškvan
Od meseca do meseca: opravičilo za diktaturo
8.maja je bil v Ljubljani takozvani zbor samoupravljalcev, ki ga je sklical glavni odbor socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Udeležilo se ga je okrog 6.500 ljudi. To je bila v Sloveniji osrednja prireditev ob dvajsetletnici zmage socialistične revolucije. Zbor je vodil Miha Marinko, a glavni govornik je bil Edvard Kardelj.
Kardelj je poudaril, da je slovensko ljudstvo rabilo novo vodilno politično in družbeno silo. .Kapitulant! in o-portunisti so očitali komunistom, ko sta OF in KPS pozivale na vstajo, da vodijo slovenski narod v katastrofalno a-vanturo, v kateri bo uničena njegova življenska sila. Oportunisti so pošiljali apele, naj se ustavi neenak boj, ki da samo izziva okupatorja na represalije. Toda fašisti so obsodili slovenski narod na smrt in osvobodilna vstaja je dejan sko predstavljala borbo za biološki obstanek naroda. "Tega niso hoteli videti samo tisti vrhovi slovenske klerikalne in liberalne politike in njihovi opričniki z gospodarskega, kulturnega in drugih področij družbenega življenja, ki so jim bile njihove razredne, oblastniške in cehovske pozicije važnejše od narodove usode." Zato so bili pripravljeni na najhujšo izdajo, samo da bi preprečili razmah ljudske vstaje in da bi iztrgali delavskemu razredu in kmečkemu ljudstvu orožje iz rok in "s tem samo dejansko začenjali reprizo svoje akcije iz časov ob koncu prve svetovne vojne, ko so iz strahu pred revolucionarnim socialističnim gibanjem delavskega razreda in siromašnega kmečkega ljudstva za judeževe groše prodali pravico slovenskega naroda do samoodločbe."
Medtem ko je ogromna večina slovenskega ljudstva povezovala borbo s socialnimi in revolucionarno-demokratič nimi zahtevami, je pa to dejstvo postalo za nekatere ljudi razlog za omahovanje in celo za odpadanje od OF. Ti ljudje se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da prehaja vodstvo slovenske družbe na delavski razred. "Diskusije in tre nja, ki so izhajala iz tega konflikta, so obremenjevale vodilne organe OF vse do znane 'dolomitske izjave' treh skupin. Komunisti so se vztrajno trudili, da bi našli izhod iz teh nesoglasij; seveda pa nismo mogli sprejeti zahtev, katerih končni rezultat bi bila vrnitev k staremu. Sprejeti tako pot bi pomenilo opehariti delovne ljudi za upe, zaradi katerih so prijeli za orožje in bili pripravljeni žrtvovati tudi življenje, " je dejal Kardelj.
Ta 'Izjava' je prispevala k strnitvi OF. Nekateri so zaradi nje odpadli od OF med vojno, drugi pa po vojni. Zmaga narodnoosvobodilne vstaje je spremenila položaj slovenskega naroda. Z zmago si je slovenski narod tudi izbo jeval pravico do samoodločbe in se tako prostovoljno združil z bratskimi jugoslovanskimi narodi v socialistično skupnost enakopravnih narodov.
DRUŽBA NE BO PODPIRALA POTRATE
Kardelj je nato govoril o gospodarski graditvi v novi državi. Dejal je, da so rezultati dvajsetih let dokazali, da je socialistična družba opravila izpit v gospodarski graditvi. Tako se je narodni dohodek v Jugoslaviji povečal za220 odstotkov, medtem ko se je prebivalstvo pomnožilo za 23°/o. Industrijska proizvodnja v Sloveniji se je v primeri s sta njem pred vojno povečala šestkrat, v vsej Jugoslaviji pa sedemkrat. Poraba električne energije, ki je bila tik pred vojno v Sloveniji 225 kWh na prebivalca, se je do 1962 leta pomnožila šest in polkrat, znatno več kot pa v Avstriji in Italiji. Pomembni rezultati so bili doseženi tudi v razvoju kmetijstva. To bi se naj predvsem odražalo v zmanjšanju deleža kmetijskega prebivalstva in povečani proizvodnji (v Sloveniji se je po vojni dvignila 50%).
Skoraj vsi ljudje so zdravstveno zavarovani. Število učencev v strokovnih šolah je štirikrat večje kot pred vojno. Po številu študentov na 10.000 prebivalcev pa je Jugoslavija na šestem mestu na svetu. Seveda pa je materialni polo žaj v šolstvu pri takem razvoju težak. Narodni dohodek na prebivalca znaša v Jugoslaviji 500 dolarjev na leto, v Slo veniji pa celo 750 dolarjev.
Vendar pa so potrebne spremembe v ekonomski politiki, tako da bo dosežena večja stabilnost gospodarstva. Ni res, da bo "zmrzovanju cen" sledilo "zamrzovanje osebnih dohodkov". To bi bilo kratkovidno in nerealno. Potrebno je zagotoviti skladnost v dveh smereh; zagotoviti, da bo vsakdo trošil skladno z lastno in družbeno produktivnostjo dela; in drugič, da bo struktura potrošnje podrejena boju za večjo produktivnost dela. V bodoče kolektivi ne bodo mogli zahtevati od družbe, da poravna njihove račune, ki so posledica negospodarskega trošenja dohodka (plačevanja previsokih plač na primer - moja op.).
Tretji velik korak revolucije je vzpostavitev socialističnega samoupravljanja. To naj bi delovnim ljudem zagotovilo kontrolo nad pogoji njihovega dela, nad proizvajalnimi sredstvi in celotnim procesom družbenega dela. Kljub raznim prerokom in kitajskim in albanskim pamfletom je samoupravljanje postalo eden najučinkovitejših činiteljev družbenega napredka in osnova političnega sistema. Malomeščanski-cehovski nasprotniki samoupravljanja venomer kažejo s prstom na negativne pojave v samoupravljanju in hočejo z njimi dokazati nemoč samoupravljanja in nujnost varuštva nad aktivnostjo delovnih ljudi, ne vidijo pa humanističnega in ustvarjalnega gibanja množic, ki jih družbeno samoupravljanje prebuja in usposablja ter preobraža iz "nič" v "vse", kot pravi internacionalna himna delavskega gibanja.
STRAHOVI S TURJAKA
Ob koncu je Kardelj govoril še o vplivih "tistih družbenih sil, ki pomenijo idejne in politične ostanke preteklosti, to je vsega tistega, kar je revolucija zlomila in razglasila za zgodovinsko poglavje, ki je za vselej zaključeno’.' Ti vplivi so premalo upoštevani, kar pa je razumljivo "kajti direktni politični ostanki tiste kontrarevolucije, ki je na Turjaku izgubila svojo zgodovinsko bitko, niso mogli imeti in nimajo večjega vpliva na naše politično življenje." Po uspehih socialističnega razvoja je postala njihova politična podoba še bolj klavrna kot pred 20 leti, je dejal Kardelj Ne smemo pa pozabiti, da ostanki miselnosti in politike te kontrarevolucije ter stare vladajoče slovenske bur-žuazno-malomeščanske družbe še vedno žive. Ti stari ideološki vplivi se včasih uveljavljajo med mladimi ljudmi, "ki niso na lastnih izkušnjah doživeli včerajšnje klerikalno-liberalne družbe." Ti mladi nasedajo ljudem, ki jim sta ro prodajajo za novo. Nekateri ljudje se trudijo, da bi izpostavili 'reviziji' tudi sliko naše narodnoosvobodilne borbe in socialistične revolucije. " To je smešno, je dejal Kardelj in dodal, da smisel njihovega klica, da bi razpravljali o 'reviziji' ni v tem, da bi razpravljali o preteklosti. Oni hočejo vplivati na družbeno zavest današnjega človeka "Pod krinko te ali one variante sodobne reakcionarne filozofije ali lažnega humanizma ali lažnega bogoiskateljske-ga moralizatorstva - a dobro je znano, da so v imenu lažne morale, lažnega liberalizma ali lažnega humanizma na stali mnogi reakcionarni in absolutistični sistemi - poskušajo ti ideološki in politični ostanki in dediči stare družbe izenačiti izdajo ter nasilje nad človekom in narodom z obrambo njegovega obstanka in svobode, a borbo za družbeni napredek in boljše življenske pogoje delovnega ljudstva s tisto destruktivno akcijo, ki zavira in podkopava te napore. S tem dejansko opravičujejo sramotno vlogo, ki jo je slovenska buržuazna in malomeščanska politika odigrala med okupacijo in v odporu slovenskega ljudstva proti tej okupaciji." Ti ljudje hočejo samo zavreti socialistično samoupravljanje in vsiliti ekonomski in politični monopol buržuaznega ali tehnokratskobirokratskega tipa.
Tako je potreben dvajset let po vojni nenehen odpor in politični boj proti takim političnim in idejnim vplivom posebno spričo mednarodne situacije, ki neprestano izvaja pritisk na socialistične osnove naše družbe, je zaključil Kardelj.
Na Dan zmage, katerega so letos na hitro prestavili s 15. na 9.maj po sovjetskem vzgledu, so na polurni paradi v Beogradu pokazali nekaj novega orožja. Lanskoletnim protioklopnim raketam so se letos pridružili domači topovi brez vzvratnega sunka, transistorski iskalci min, samohodni oklopni protiletalski topovi, 105-mm havbice jugoslovanske izdelave in tanki, ki naj bi bili sposobni za nočne borbe in vožnjo pod vodo. Na tovornjakih so vlekli zajetne protiletalske rakete, nad parado pa so leteli reaktivni lovci s hitrostjo nad 1.000 km na uro.
Po paradi se je gospoda odpravila na slovesno skupno sejo vseh zborov zvezne skupščine, zveznega odbora Socialistične zveze in zveznega odbora Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije. Pravkar od žagani zunanji minister Koča Popovič je nastopil kot član zveznega odbora SZ in govoril o pomenu dneva zmage. Spomnil se je protihitlerske koalicije, izrazil priznanje in hvaležnost Sovjetski zvezi in rdeči armadi in dejal, da je koalicija po vojni razpadla zaradi spopada interesov raznih držav in tekmovanja med družbenimi sistemi. Poudaril je politiko aktivne koeksistence in obsodil tiste, ki računajo z vojno, a izjavil, da je nedopustno popuščati pred kakršnokoli politiko, ki vsebuje ne varnost agresije.
Tito je 25.maja dopolnil 73 let. Ob tej priliki je kot ponavadi sprejel vrste delegacij, ki so mu prišle voščit rojstni dan. Slovenska delegacija mu je poklonila sliko darila - dve in pol tone težkega kipa tovarišice.
Glavna prireditev je bila 25.maja zvečer, ko se je na beograjskem armijskem stadionu vršil nastop mladine, ki na ta dan praznuje Dan mladosti. Ob koncu je Slovenec Miroslav Cerar, katerega so mornarji prinesli na neka-
kem stojalu pred Tita, izročil predsedniku zlato štafetno palico, katero je mladina nosila cel mesec prej po Jugoslaviji, in mu voščil v srbohrvaščini.
Zadnje čase Tito spet precej potuje. Od 10. do 14.ma ja je bil na Norveškem. Od 8. do 13. junija bo v Vzhodni Nemčiji, nato na Poljskem, a koncem meseca menda v Sovjetski zvezi.
Novi zakon o verskih skupnostih v Jugoslaviji določa,, da bo kaznovan z 20.000 din globe ali do 30 dni zapora, kdor komu prepreči udeležbo pri verskih obredih ali drugačnem izražanju verskih čustev; kdor koga zaradi njego vega verskega prepričanja, zaradi pripadnosti kakšni veroizpovedi ali kakšni verski skupnosti ali zaradi udeležbe pri verskih obredih in drugačnem izražanju verskih ču štev omejuje v pravicah, ki mu gredo po zakonu; kdor brez dovoljenja pristojnega občinskega upravnega organa nabira prispevke v verske namene zunaj krajev, ki so za to določeni; kdor brez dovoljenja pristojnega občinskega upravnega organa priredi procesijo ali kakšen drug verski obred zunaj prostorov, ki so določeni po tem zakonu; in kdor sprejme v versko šolo za pripravljanje duhovnikov koga, ki ni dokončal obveznega osnovnega šolanja. Z globo do 10.000 din pa bo kaznovana oseba, ki sprejme za slušatelja verskega pouka (katehizacije) mladoletno osebo brez dovoljenja obeh staršev odnosno skrbnika.
IVAN STANIČ
Prejeli smo in zahvalimo:
-	Milena Merlak Detela: "Sodba od spodaj" - Izdala Sodobna knjiga, Trst 1964.
-	"Deset godina Udruženja srpskih pisaca u izgnanstvu" -London 1963.
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX Tel: ENField 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.C.I.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urednik: Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W.
Italija: Saša Rudolf, Via Verniellis 24, Trieste 316
Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Mar del Plata Buenos Aires z okolico: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada Skandinavija: Jože Rozman, Ristolantie 3 A 8, Helsinki, Finska
Anglija:	1.4.0
Argentina: 300.- (700.-) Avstralija:	1.10.0 ( £A 3 )
Avstrija:	40,-
Finska:	10.-	Nemčija:	13.-
Francija:	12.-	Švedska:	15.-
Italija:	2000,-	Urugvaj	50.-(110.-)
Kanada:	3.50	($7.00)	U.S.A.:	3.50	($7.00)
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Printed by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road. Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.