87 NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET Maksim Bagdanovič (1891-1917) Beloruski pesnik Maksim Bagdanovič sodi v tisto preštevilno vrsto mladih pesnikov sveta, ki so postali slava in bridkost svojih dežela - zaradi velikega talenta in prekratkega življenja. Bagdanovič je domala ponovitev naših dveh pevcev Moderne - Murna in Ketteja, beloruska različica pesnikov Lermontova, Boteva, Potefija, katerim je smrt onemela usta in srce, ko so bili, kakor je pričala njihova pesem, v vzponu ustvarjalnih sil. Bagdanovič je umrl za jetiko, ko mu še ni bilo šestindvajset let. Poezija Maksima Bagdanoviča z začetka našega stoletja je vsa rosna in mlada, krhka in občutljiva za dih vetra v polju, za človeško stisko, za narodno gorje. Skupaj s pesnikoma Jakubom Kolasom in Jankom Kupalo, pomeni Bagdanovičeva pesem začetke moderne beloruske poezije. Majhen izbor te poezije v prevodu Toneta Pavčka objavljamo ob stoletnici rojstva tega beloruskega klasika - rojen je bil 9. decembra 1891 v Minsku. T. P. 5. Palujanu TRIOLET Bil kakor mesec si osamljen. V življenju sam in v smrti sam. Čeprav je svet z ljudmi preplavljen, si kakor mesec bil osamljen. Prostost in luč, lepoto sanj iskal si - in od vseh oddaljen si kakor mesec bil osamljen: v življenju sam in v smrti sam. E. Polujan (1890-1910) beloruski pesnik, prozaist in publicist. JEZERO Gozd smrek nekoč je tod šumel in gozdni mož je v njem živel. Zravnajo gozd in mož izgine. Po njem s teh dni zrcala odsev je sredi jezerske gladine. Tone Pavček Kot okno, ki zre v tuji svet, leži spokojno, brez besed življenje v sebi odslikuje in vse propalo iz davnih let na svojem temnem dnu varuje. Večer topel, tihi veter, sveži stog so me spat na dobro zemljo deli. Svetli prah ne dviga s cest se naokrog, na nebo je vzplaval lune bledi rog, roji zvezd se tiho razcveteli. Potopljen v večera čudežni pokoj že ne vem, kje roka je, kje glava, vendar vidim, s stvarstvom zlit nocoj, kak drhte od vetra zvezde nad menoj, slišim v miru, kako raste trava. ZIMSKA CESTA Hitri konji letijo med polji, tožno zvonci pod kambo zvone, o mladosti pojo, o prostosti, v srcu mir mi in pokoj bude. Svetle potke vijo se ko kače, nebes polnijo brizgi zlata, mesec žalostna roglja obrača med koprenami mrzlih megla. Polje v megli srebrni izginja, sneg blišči se kot jeklo hladno in lete moje sanke k daljinam in me v sinjo daljavo neso. ROMANCA Jasna je Venera vzšla nad gorami, svetle spomine s sabo ima... Pomniš, ko sem se s tabo seznanil, jasna je Venera vzšla. Maksim Bagdanovič (1891-1917) Tistega dne sem začel hrepeneti v nočno nebo in na zvezdo strmel. S tiho ljubeznijo zate goreti tistega dne sem začel. Toda prišlo je slovo in izguba, najbrž je usojeno nama tako. Srčno sem zmeraj ljubil te, ljuba, toda prišlo je slovo. V daljnem bom kraju nekje mrl po sreči, svojo ljubezen zaklepal v srce, vsako noč čudil se zvezdi blesteči v daljnem bom kraju nekje. Včasih ozri se na njo, čez daljine tam se pogledi nama zlijo ... Da spet ljubezen vsaj za hip sine, včasih ozri se na njo. Od vas mi dolga je ločitev bolj črna od vaših črnih las. Čemu prinesel hudi čas od vas mi dolgo je ločitev? Začel solzan in bled v obraz ta triolet sem kot molitev: od vas mi dolga je ločitev bolj črna od vaših črnih las. RAZRUŠENA GOMILA Droben dež gre, ne prestane, divji veter v Kočo plane, polni s stokanjem poljane, trka v okno in na dver; žalostno srce zastane in znenada v njem se zgane in znenada znova vstane, kar že davno ni nikjer. Spomni se, kaj je ljubilo, spomni na mladost in silo, kar je vzniklo in minilo, spomni vsega se kot sanj. TRIOLET 90 Tone Pavček Zrem: srce ni pozabilo, kar je v njem življenje ubilo ... In razrušena gomila vame veje mir hladan. Bleščeča sveča luč razliva, da bi se zredčila megla. V plamenu je - lepota živa! -vsa čudovita in svetla. Blizu drhti metulj, se muči, ko zvablja plamen ga iz teme in hočeš nočeš plane k luči in v svetlem primežu umre. Sveča gori. Kot roso lije za kapljo kapljo plaz voscen. Metulj pa s krili več ne bije: postal, lepota, je tvoj plen. * * * Mraz in mrak. Spet slabost me obhaja, v srcu zoprne more udar. Skuhati bo treba vročega čaja, razžareti čimprej samovar. Zapel bo tenko, tiho in milo, razžarel se v ognju odspod. In mračno hudo bo zapustilo moj ogreti udomljeni kot. Kaj mi kukaš, kukavica siva, trpki svoj kuku golčiš?! Morda kukneš, da živel bom dolgo, a bolj prav bo, če molčiš. Srce moje tega ne verjame in ne moja bolna grud; bolečina v njej mi stiska dušo, mozganju odvzema trud. * * * * * * 91 Maksim Bagdanovič (1891-1917) Kaže, da živel ne bom več dolgo, da prerano poj dem vkraj... Tistikrat na grob moj le prileti in zakukaj, kakor kukaš zdaj. NOČ Tiho bilo je vse na nebu, na zemlji in v srcu. Noč je z mračino prekrila svet naokoli. Jasne so zvezde bliščale in luna, ki vzšla je, zalivala s srebrom nebo je in gozd in poljano. Vse je usnulo in samo breze so šepetale, le trepetlike šumele in samo klasi, v polju širokem zibajoč se, poljubljali zemljo. Tiho bilo je vse na nebu, na zemlji in v srcu. IZ PESMI Kruha sem prosil bogate ljudi BELORUSKEGA so mi kamne dajali. MUZIKA A ti kamni mogočen so zid med njimi in mano postali. Vse višje in višje kvišku se pne in mnoge navdaja že s strahom. Kaj bo, ko zid se zamaje, ko se podre? In koga pokoplje pod sabo? * * * Mre duša in telo propada od bogvekdaj in samo ti si mi še nada, domači kraj! Le tu, doma, je vrelec pravi žive vode, ki črno žalost mi pozdravi in vse gorje. A če je čas, da smrt me vzame, brez solz bom, čvrst! Ti sinu ne boš težak kamen, domača prst. 92 Tone Pavček Tam, najsi v blatu ali ilu, tam pod zemljo telo slabotno bo počilo in mir našlo... Oj, čemu sem pesnik v naši bedni Belorusiji? V srcu gloje, telo hira, a pokoja ni in ni: zletajo iz glave misli, čustva iz srca lijo... Morda brizgne kri za njimi, pokoj najdem pod zemljo... Prevedel Tone Pavček