E. K. 1168 PROZNI VZPON JARE RIBNIKAR Če literarna beseda z resnično močjo svoje predstavnosti zasnuje podobo človeškega življenja, vsebuje taka pripoved ali izpoved o človekovem obstoju nemalo živih spoznanj, obenem pa ima lahko različno začrtane poteze v sodobnosti porojene resničnosti. Časovno in prostorsko oddaljeno dogajanje nič ne ovira, da ne bi iz literarne stvaritve izžareval sodoben človek. Domala sleherna snov, ki sega v preteklost, daje možnost, da se v rokah pravega obli- Prozni vzpon Jare Ribnikar 1169 kovalca spremeni v perečo in žgočo pripoved o današnjih ljudeh in življenju, pripoved o nas samih in naši življenjski usodi. To se mi je zdelo potrebno zapisati zato, ker se ob najnovejšem delu Jare Ribnikar Jan Nepomuk (1969)* ponovno potrjuje misel, da bi bila velika zmota pisateljevo navzočnost v času in prostoru meriti zgolj po snovi, ne pa po moči in sodobnosti doživljanja, upodabljanja, pogledov in spoznanj. Sodobnik lahko vidi svoj obraz v ogledalu, ki mu okvir ni izdelala neposredna sedanjost, marveč bližnja ali daljnja preteklost. S tem seveda nočem reči, naj literarni ustvarjalci ne bi upodabljali sedanjega življenja, sicer pa se tudi dogajanje v romanu naše avtorice steka v današnji čas. Jara Ribnikar odkriva plasti preteklosti, da bi razkrila tudi resnice sedanjosti. Zdi se mi, da je pisateljici šele pripoved o celostni človekovi usodi dala možnost, da je lahko vgradila v literarno stvaritev svoje življenjsko spoznanje in dokaj popolno izrazila svojo ustvarjalno moč. V večini svojih dosedanjih del so jo usode ljudi zanimale bolj v izsekih, le v nekaterih pojavnih posebnostih, v romanu Jan Nepomuk pa je upodobila (relativno) celotnost nekega življenja in s tem tudi svoje vizije sveta. Prozna dela Jare Ribnikar Nedovršeni krug (1954), Zasto vam je unakaleno lice (1956), Largo (1957), Pobeda i poraz (1960), Bakaruša (1961), in končno Ja, ti, mi (1967)** so prikazovala npr. psihična stanja, krizne situacije ob človekovem srečanju z okolico in časom, prelomne trenutke, ki silijo v obup, usodne zaplete v ljudeh, ki po vojni ne morejo normalno (!) zaživeti. * Jara Ribnikar: Jan Nepomuk. Roman. (Prevedla Katja Špur) Maribor, Obzorja, 1970, 298 str. ** V slovenščino prevedena dela: Vrnil se bom, 1960 — to je prevod romana Zašto vam je unakaženo lice; Zmaga in poraz, 3961 in Bakaruška, 1964. ker so zapleteni — psihično in moralno — v stoterne zanke doživetij v vojni, travme, ki jih povzročajo neuresničena ljubezenska čustva, razpetost med vzroki in posledicami krivde (zločina) itd. Ta dela so prežeta s svojevrstno napetostjo, nervozo, čustveno razrvanostjo in z negotovostjo, preobremenjenostjo s krivdo ipd.; posledice tega je mogoče opaziti tudi v izrazu, ki je mrzlično hlastav, mestoma zapleten, baročno nabrekel in sunkovito eruptiven. Za večino prejšnjih del je opazna večja ali manjša fragmentarnost v spoznanjih, za roman Jan Nepomuk (ob tem seveda ni mogoče mimo ugotovitve, da je zelo očitna pisateljičina ustvarjalna rast) pa je značilna celotnost v upodabljanju življenja in večja gotovost v izpovedovanju spoznanj ter v oblikovanju predstave o človeku in svetu. V neke vrste uvodnem pojasnilu je pisateljica zapisala, da jo je očetovo »zanimivo življenjsko popotovanje nagnilo«, da je napisala to knjigo, ob tem pa je hkrati zavrnila vsakršno avtobiografsko podobnost. Vprašanje je, kaj je hotela s tem reči: ali poudariti večjo objektivnost obravnavane snovi (ki ima glede na dogajanje in omenjene osebnosti iz evropskega sveta tudi zgodovinsko značilnost), ali prav posebej opozoriti na fantazijsko zgradbo svojega dela, ki pa vsebuje povsem verjetne značilnosti določenega življenja, ali kaj drugega. Dogajanje je postavljeno v drugo okolje (Češka, Rusija) in med druge ljudi, kot v prejšnjih pisateljičnih delih (ki so tudi snovno izrazito zasidrani v našem času in okolju), vendar bi težko rekli, da je zato manj polnokrvno in ni v več razsežnostih prikazano življenje oziroma ne bi mogli v upodobitvah posameznih junakov zaslutiti splošno človeškega utripa in utripa sodobnega človeka. Središčna oseba pianist (Čeh) Jan Nepomuk je svoje življenje izpolnil z nenehnim popotovanjem po svetu in Gregor Kocijan 1170 dogajanje okoli njega se ga je (zaverovanega v glasbo in njeno čarobnost) dotikalo v glavnem tako, da je spreminjalo samo smeri življenjskega popotovanja, kaj malo pa je poseglo v njegovo človeško bistvo (odhod od doma, študij, poroka, službovanje na Finskem, v Rusiji, prva svetovna vojna, oktobrska revolucija, vrnitev domov, potovanje vrsto let z violinistom Dominikom Urbanom, zadnja postaja — Beograd). Do dna pa ga je pretresla bratova smrt, saj je bil nanj izredno navezan in v svoji šibki volji in nesa-mostojnosti od njega močno odvisen. »Odkar se spominjam, sem živel kakor del Mihala, na pol človek brez njega, več kakor človek — z njim. Moje Življenje, to sva bila midva: Mihal in jaz.« (Romanu je v škodo, ker je prav ta Janova odvisnost premalo utemeljena in prepričljiva, poleg tega pa je tudi lik Mihala prav gotovo najšibkejše upodobljen.) Očitno izraženo simbolično — sicer pa povsem skladno z njegovim doživljanjem — so Jana Ne-pomuka vse življenje preganjali požari (!), ki so v njem zbujali izredno napetost in ga priganjali na pot. Izbruhi požarov so bili v junakovem življenju napovedovalci svojevrstnih prelomnic: dajali so pobudo za novo popotovanje in usmeritev. »Hiša je gorela. Zmeraj gori okoli mene. Preganjajo me požari . . . Razumel sem: Beži, vse to je zaman ... glavno je: od tod, od tod, prezgodaj si obstal. .. In zmeraj grem jaz naprej, odpravim se kot potepuh z vrečo na hrbtu, za menoj pa gori.« V ljubezni je iskal harmonijo telesnosti in duhovnosti (delno jo je našel v čustvu do Ženje), sicer pa je zbujal videz, da ni zmožen doživeti ljubezni, ki bi ga prevzela do dna. Neprestano beganje in intenzivno doživljanje glasbe mu je porajalo občutek, da »živi tisoče življenj« in je zgodba njegovega življenja pripoved o »neizmernem bogastvu življenja v množini«. To bogastvo pa se je drobilo ob čereh življenjske usode in krutih resnic: ženina smrt ga je še posebej opozorila na nikoli izgovorjene besede in na večjo samoto po njeni smrti, čeprav je bil tudi poleg nje sam; samomor vnuka in nesreča hčerke Ane sta mu zgovorno očitala, da se jima ni dovolj približal, da je pozabil nanju. In končno: »Prizadevam si, da bi zdaj predramil v sebi tisti val tolažbe: živeti od spominov, tisto občutje bogastva in nekega skrivnostnega veselja, celo neke določene prepotent-nosti, moj bog, saj drugi gotovo niso pustili za seboj toliko kakor jaz, marsikdo vse svoje življenje ni doživel toliko, kolikor sem doživel jaz v eni uri. Vsaka tista gmota življenja stoji za mojim hrbtom kakor velikanski kup jalovine, kot jo lahko vidite ob starih rudarskih naseljih, črn hrib, ki jemlje pogum in skozi katerega bi se moral prebiti, vse ude mi spreletava krč, nimam ne elastičnosti ne moči. . .« Ob koncu romana pa je kljub vsemu temu malce začudeno izrazil svojo življenjsko usmeritev: »Mislil sem . . . da je najbolj važno to, če dobro igram in če učim tudi druge dobro igrati.« Odisejada Jana Nepomuka je ostala nedokončana zgodba o človekovem iskanju življenjskega smisla in vsa prepletena z neprestanim hotenjem in hkrati begom. Mnoge možnosti, ki so bile pred glavnim junakom, so ostale neizrabljene, nekatere uresničene, spet druge pa sploh neznane. Prav tako so ostali vzroki za prenekatero življenjsko zmoto in tragičen dogodek Janu Ne-pomuku uganka do konca, mnogi pa so se mu seveda razkrili v vsej svoji trpki resničnosti. Jara Ribnikar je znala že v prejšnjih svojih delih zelo spretno npr. preplesti psihološko in lirsko, v romanu Jan Nepomuk pa je ta lastnost dobila še bolj dognano obliko. Poleg tega je v Janu Nepomuku opazen tudi izreden posluh za kompozicijo in dinamiko pripovedi. Pripovedovanje je uokvirjeno v dogajanje v sedanjosti (ta po- Prozni vzpon Jare Ribnikar 1171 jem je treba razumeti nekoliko širše), medtem ko je drugo zgrajeno na retrospektivnem prikazovanju Nepomukove življenjske poti. Pripoved v prvi osebi je dala romanu bolj intimen ton in videz večje neposrednosti in izpovedno-sti, pogled na preteklost pa je izražen v tretji osebi, da bi bila tako ustvarjena možnost za neprizadeto in objektivno razsodbo o dogajanju in junakovem ravnanju in za primerno uporabo drugega zornega kota. V prvem poglavju je pisateljica predstavila nekatere poglavitne junakove značilnosti in z nizanjem asociacij (ki so del junakove duševnosti in obenem sestavina posameznih usod) opozorila na posamezna bistvena razmerja med osrednjo osebnostjo in drugimi liki. Tako Janova pripoved — pogled nazaj — poteka v znamenju iztočnic, ki jih je dalo prvo poglavje. V tem poglavju je tudi prikazana sedanjost (s tem hočem reči, da je dogajanje postavljeno bliže našemu času), zadnja štiri (vseh skupaj je dvajset) pa ponazarjajo nadaljevanje dogajanja in obenem razpletajo življenjske usode junakov (zlasti Jana in hčerke Ane) do konca. Vsa preostala poglavja so posvečena pogledu nazaj. Pripovedovanje o preteklosti ima posebej omembe vredni dve značilnosti: prvič, ne gre za časovno nepretrgano pripovedovanje, marveč iz diskontinuitete dogajanja nastaja podoba celote, in drugič, pripovedovanje je neke vrste požlaht-njena deskripcija (včasih malo utrujajoča) dogajanja z izpovednimi prvinami, drobnimi psihološkimi osvetlitvami in z manj pomembno vlogo dialogov (pomembnejši je tisti med Janom in Ženjo v 15. poglavju). Tako je tudi po tej plati ustvarjen bolj izrazit vtis večje časovne in prostorske oddaljenosti in razsežnosti. Nekoliko drugače pa je z drugimi deli (prvo in zadnja štiri poglavja) romana. Pri teh je z zvečano dinamiko pripovedovanja, z vsebinsko in kompozicijsko funkcionalnimi dialogi in ne nazadnje s čustveno močneje obarvanim izrazom ustvarjena nekoliko drugačna proza, vendar pa z drugimi poglavji romana sestavlja skladno celoto. Posebno pozornost zasluži poglavje, ki mu je avtorica dala naslov Zgodbe o Ani. Gre za novelistično zasnovane zgodbe (pisateljica je npr. uporabila tudi zgodbo o deklici z igračkami iz zbirke Largo »Prvo jutro u velikom gradu«), ki ob posrečeni kombinaciji različnih vrst pripovedovanja (npr. neposredne izpovedi, posnete iz Aninih zapiskov, in pripovedi o njej) zelo slikovito in živo predstavijo Janovo hčerko Ano. Svojevrsten pečat delu daje poglavje o Janovi ženi Lariki, v njem pripoveduje, kako je doživljala Jana. Pri tem je zlasti pomembno, da je s tem naš središčni junak osvetljen še z drugega zornega kota in je izrečena sodba še iz drugih ust. Tako so dobile Janove značilnosti dodatno osvetlitev, ki je, povsem razumljivo, njegovo pripovedovanje ni moglo predstaviti; s tem so po tem svetle in senčne strani glavne osebnosti mnogo bolj niansirane. Že ta kratka razčlenitev posameznih sestavin romana je pokazala mnoge zanimive lastnosti dela, podrobnejša analiza pa bi nedvomno dala dovolj dokaznega gradiva za trdnejšo sodbo o odlikah tega najnovejšega dela srbske pisateljice Jare Ribnikar. Roman Jan Nepomuk je poln bogate pripovedi, ki je prepletena s psihološko prodornostjo in svojevrstno poetično subtil-nostjo. Ni težko opaziti tudi izredne skladnosti med kompozicijsko strukturo in vsebinsko zasnovo in ob tem s stilno prilagojenostjo. J. Ribnikar je s tem delom zelo nazorno pokazala, kako se da lepo zliti literarno izročilo, ki ji je podlaga realistično pisanje, s sodobnejšimi proznimi prijemi. Hkrati pa se je izognila tako pretiranemu intelektualizmu kot vprašljivemu »posnemanju« in »prepisovanju« življenja- Gregor Kocijan