5b4 ' Potocan : Nove pesmi.
Sanje - oznanjevalke.
RESNIČNA POVEST.
Ruski spisala O. N. Čjuminova. Poslovenil Veluščkov.
1.
ima 186.. leta je bila burna in deževna ter bolj podobna
tožni jeseni. Celo na Finskem, v malem primorskem mestecu
H. skoraj ni bilo nič snega, dasi se je bližal že prosinec
svojemu koncu. Včasi je malo zmrzavalo, potem pa so  na-
stopali deževni in oblačni dnevi, za katerimi so sledile silovite burje,
ki so razbile in pog'oltnile nekaj trgovskih ladij in parnikov. Stari
ljudje niso zastonj trdili, da že dolgo ne pomnijo take zime.
blesteče H., ležeče na daleč v morje segajočem zemeljskem
jeziku, je posebno ti-pelo od severo-vstočnega vetra, ki je trgal strehe
raz dome in učinjal še druge jednake neprijetnosti. Sicer so se me-
ščani že davno privadili takemu surovemu vremenu in tudi njih
jednonadstropni, zidani in leseni, večinoma rdeče pobarvani domi —
so trdno stali proti besnečim elementom. Prebivalci sami niso bili
nič manj krepki in neupogljivi od svojih hiš ; izmed delavcev je bilo
največ ribičev, ki so polovico svojega življenja prebili na širnem
morju.
Mestno prebivalstvo se je odlikovalo s tako patrijarhalnostjo,
da zvečer ob 8. uri ni bilo več videti že skoraj nikogar na ulicah,
a ob desetih, po povelju, da se morajo pogasiti luči, — pogrezalo
se je mesto v neprodoren mrak. V temi so medlo brlele redke sve-
tilnice, katerih bi se bilo v vsem mestu jedva naštelo čez dvanajst.
Dasi so bile take razmere jako ugodne rokovnjačem, vendar se v mestu
nikdar ni čulo o tatvinah in jednakih lopovstvih, brez katerih ni pri
nas nobeno okrajno mesto.
Vetušekov : Sanje-oziianjevalke. 585
Nevihtam najbolj izpostavljen je bil pa stari dom na gori kraj
morja, katerega so meščani imenovali »grad«. Ta dom, ki je bil
last sedaj obubožnega, a nekdaj bogatega in slavnega Levenborškega
rodu je imel za seboj jako burno prošlost. Zg-radil ga je rodu začet-
nik, znameniti Knut Levenborg v tistih »dobrih, starih časih«, ko so
plemiči še živeli o ropu trgovskih ladij. O vitezu Knutu so pripove-
dovali, da mu je služil jeden od stolpov njegovega gradu za svetilnik,
katerega svetloba je vabila k sebi mornarje — kakor vabi goreča
sveča metulje. Ladije so se tu razbijale ob ostrih skalah, a vitez
Knut in njegovi pomagači so ropali blago ter želi ondi, kjer niso
sejali . . . Pripoveduje se, da se še sedaj v viharnih nočeh z hučanjem
vetra in valov meša stokanje vtonjenih žrtev. Nekateri so celo trdili,
da se včasih prikaže senca vitezova med razvalinami stolpa in zre
pazno kakor nekdaj v daljavo. Prikazen je pa baje vedno slabo
znamenje za oneg-a, kateri jo vidi.
Bodi si temu kakor hoče, ali krivičnim potom pridobljeno bo-
gastvo ni imelo blagoslova : z vsakim novim pokolenjem je ugašala
zvezda Levenborgov in potomci Knutovi, zamenivši usnjato kamižolo
in oklepje s kaftanom in s čipkastim žabo, so bili čedalje bolj revni.
Malo po malo prešla je zemlja okolo grada v tuje roke in za časa
naše povesti bili sta jedini, še živeči naslednici, starega gradu, gospa
Levenborgova in njena vnukinja Elza, že prav blizo propada.
Nekaj let že sta ženski samevali in pridno delali v stari zg-radbi
ter nista imeli razun bivše Elzine dojke Ulrike, zdrave štiridesetletne
ženske in njenega sina Larsa, nobenih drugih služabnikov. Ta sedem-
najstletni mladenič Lars je bil brezmejno udan »fru« (gospej) in
«frjoken« (gospodični) ter opravljal h kratu službo vrtnarja in konj-
skega hlapca. Vsaki teden je vozil v mesto na trg domače pridelke
in ti za sočivje skupljeni novci in najemnina neke male pristave, bil
je ves dohodek revnih plemk. Elza Levenborg »grajska gespodičina«
kakor so jo imenovali meščani je pomagala babici in Ulriki pri go-
spodarstvu, razun tega pa je še slikala slike za prodavanje ter učila
godbe otroke imovitih starišev. Ta krasna plavolasa deklica z modrimi
očmi liki gorska vila, je prejela za tiste čase redko naobrazbo. Učitelj
jej je bil neki star priseljeni francoz. Ta idealni čestilec znanostij in
umetnostij je vplival zelo na razvijajoči se razum mlade deklice.
Razgovori ž njim, učenje godbe, čitanje del velikih pisateljev, je
razširilo njeno duševno obzorje ter znatno pripomoglo njenemu raz-
voju. Uprav ta okolnost je naredila Elzo nekako izjemo sredi mest-
nega prebivalstva, s katerim ni imela nič splošnega. K temu pa jej je
še babica vcepila rodovinski ponos, ter jej branila družiti se z ljudmi
586 Vetušekov : Sanje-oznanjevalke.
neplemenitimi in manj olikanimi. Navzlic svojej blagosrčnosti gospa
Levenborg ni bila prosta kastovih predsodkov. No, vse to pa ni
branilo Elzi živeti v prijateljstvu z družinami kmečkih sosedov in
ribičev; ona je kumovala pri krstu njihovih otrok, zdravila bolnike
in bila dobro došli gost v vsakej koči. Tudi meščani so spregledali,
da je bila včasi čudna ter jo nehote uvaževali in ljubili, njena kra-
sota pa ji je nadomestovala doto ter privabila mnogo snubačev; ali
plavolasa vila je vsakemu odrekla. Tako je bilo, dokler ni v mestece
H. priplula eskadra ruskih ladij in ž njo mlad poročnik, s katerim
se je seznanila Elza. Ali česa pač ne govore hudobni jeziki! Tako
si je tudi nekdo izmislil, da namerava rdeči Nilis Jakobsen, glavni
upnik gospe Levenborgove, snubiti gospodično Elzo ter tako priže-
niti se v ono plemsko obitelj, v katerej je njegov oče bil sluga.
Res, sedaj ne bodo imeli Levenborgi skoraj kam glave položiti,
a Niljs Jakobsen ima tovarno porcelana, pilano in prodajalnico v
mestu, zato pa je že star 45 let  in njegova zunanjost je nevabljiva.
slinili so božični prazniki, ki niso prinesli prebivalcem starega
doma nikake tolažbe. Bližnja, neizogibna beda je ležala nad vsemi
kakor mora. Dvajsetega prosinca je potekel poslednji obrok in Niljs
Jakobsen je že naprej izjavil gospej Levenborge vej, da ako ne iz-
plača dolžnih mu 40 tisoč mark, jo takoj zarubi. Usodni dan, ki bode
zajedno kakor nalašč petdesetletnica njene poroke, se je približal in
starka ga je pričakovala povsem pobita na duhu. Po cele dneve je
tavala po domu, kakor da se že od njega poslavljala.
Nje zali, stari obraz je postal hipoma otožen in iz ustnic se j T
je izvil često bolesten vzdih. Kadar je menila, da je Elza ne vidi,
otirala si je solze, ki so jej nehote zalivale še vedno jasne, modre
oči, Ulriki, ki ni togovala nič manj od svoje gospe, pokalo je med
delom srce. Ona je s takim srdom mesila testo, tolkla maslo in bila
s krevljo po oglju, kakor da bi želela \'se zdrobiti in zmleti v prah
ter uničiti samega Niljsa Jakobsena. Elza je zelo trpela v mislih, da
bode morala zapustiti rojstveno svojo hišo, a osobito pa se jej je
smilila uboga babica, na videz je pa bila mirna. Vsaki dan, ne glede
na dež, kateri je spreminjal zelenkasto-sivo površje zaliva in okro-
žujoče ga sivo nebo v nekako motno preprogo, je Elza hodila na
dolge izprehode po obrežju. Šum viharja in bučanje valov, kateremu
je bila vajena že od otroških let pregnala sta jej otožne misli, a
telesna utrujenost je umirila mišice. Elza pa je imela tudi lastne svoje
skrbi. Urni jeziki vendar niso govorili povsem neresnico : krasen po-
ročnik je res posetil mesto vračaje se. Takrat je prišel sam narav-
nost iz Viborga, kjer so imele ladije ostati  celih štirinajst dnij.  In
Vetušekov : Sanje-oznanjevalke. 587
sedaj bi imel znova priti in Elza je nestrpno pričakovala dragega
gosta.
Nastopil je burni večer. Nastal je vihar in po morju so se po-
dili besneči, po grebenih penasti valovi ter se šumno razbijali v
podnožju prepadov. Rani zimski mrak je naglo odel mesto s črno
svojo odejo, iz katere so se tu pa tam lesketale luči skozi hišna okna.
Le staro poslopje, stoječe zunaj mesta je črnelo samotno na g"ori,
liki na straži pozabljeni velikan. Videti je bilo, kakor da so pod
njim besneči valovi hoteli dospeti do njega ter ga zmiti raz površje.
Veter je upogibal vrhe mladih mecesnov in grmov, stoječih na obeh
straneh ceste vodeče na holm, ki je vezala grad z ostalim svetom.
V takem vremenu ni bilo prijetno hoditi na izprehod ; vsekakor pa
se je v večernem somraku videla vitkostasna deklica, ki je hitela po
stezi. Bila je visoka in njena hoja ter gibanje sta bila neprisiljena
in gracijozna. Iz pod kapuce črnega, volnenega plašča, obdajajoče
sveže mlado lice z žarkimi, sinjimi očmi, so moleli zlati, od prirode
skodrani lasje. Elza Levenborgova ni bila sama. Vštric nje je korakal
stasit mlad človek v mornarski obleki, resnega,  zagorelega obraza.
»Oh, ljuba moja, kako sem vesel, da te zopet vidim« je dejal
mornar.
In nagnil se je bliže k mladi deklici, menda zato, ker radi
žvižganja vetra ni dobro razumela njegovih besed.
»Dasi je tvoja babica jako dobra«, je nadaljeval on, »bojim se
vendar, da jej ne bodem dobro došel. Gotovo jej je žal, da je ženin
njene ljubljenke — tujec«.
»Motiš se«, preprečila ga je živahno Elza in iz očij jej je sijala
taka sreča, da bi nikdo ne spoznal v njej prejšnje mirne in molčeče
»grajske gospice«. «Babica te jako ceni. Morebiti bi bila še radost-
nejša, če bi bil ti domačin, ali ona misli pred vsem o moji sreči. Ona
ve, kako jaz . . . kako se midva rada imava«.
Elza je povesila oči in rdečica jej je oblila obraz. Poročnik je
prijel njeno malo, hladno roko in jo nežno poljubil. Ljubezen te po-
nosne, čiste deklice ga je globoko g-anila.
»Kako bi tebe ne ljubil, draga! Verjemi, tudi tam, v mili moji
domovini, katere ti še ne poznaš, najdeš isto ljubezen, isto udanost«.
»Bojim se«, dejala je tiho in nekako v zadregi Elza, kaj bodo
mislili o meni tvoji prijatelji, tvoji sorodniki ? Jaz sem taka divjaki-
nja, tako navajena svobode in neodvisnega življenja .. . Ali se bodem
znala privaditi zahtevam vašega društva?«
»Potem pa naj se ono privadi tebe!« je vskliknil on na pol
šaljivo in s ponosom. »Vsakdo, ki te zazre, bode mi zavidal mojo
piavolaso vilo«.
588 Vetušekov : Sanje-oznanjevalke.
Ona Sta se šalila in smejala, kakor se zna smejati brezskrbna
mladost. Pomenkovala sta se v francoskem jeziku, katerega sta oba
govorila gladko. Elza je osobito ljubila francoščino, a tudi Georgij
Petrovič Zarnicin ji je bil vešč kakor večina mladeži boljših krogov.
Prekoračila sta bila že polovico pešpoti, morski hrup je postajal
vedno glasneji, a vihar je bil tako močan, da je Zarnicinu skoraj
odnesel kapo.
»Najbolj ugodne razmere za mornarja, ki se shaja s svojo
nevesto«, se je nasmehnil Zarnicin. »Danes menda razun naju ni
nobenega šetalca ? Toda ne«, ugovarjal je sam sebi, pozorno gledaje
v daljavo, »nekdo nama gre nasproti ... Vi nikogar ne pričakujete
nocoj ?«
»Evo, Niljs Jakobsen prihaja«, je rekla Elza, katerej se je zmračil
obraz. »Uboga babica! Njegov obisk jej pač ne bode všeč. Stopiva
le-sem«, je dodala, naglo potegnivšamladega častnika za izstop skale.
»Nočem, da bi le ta naju videl . . .«
Začudeni Zarnicin je molče ubogal. Čez minuto so se začuli
bližajoči težki koraki, a zatem pa se je na potu prikazala močna, od
nog do glave zavita, raožka postava. Potnik očevidno ni zaupal svojim
očem, kajti nesel je v roki leščerbo, pri svetlobi katere je Zarnicin
videl rdeči obraz in konce rdeče ščetinastih brk.
»Kdo je to?« je vprašal Elzo, ko so se tujčeve stopinje izgubile
v daljavi. Videti je bilo, da je nenavadni pojav zmedel mlado deklico
ter pregnal njeno živahnost.
»To je naš upnik«, je odvrnüa po kratkem molku, »človek, ki
postane čez nekaj dnij lastnik naše hiše«.
»Kaj govoriš!« je vskliknil presenečeni Zarnicin, meneč, da je
ni prav umel, »zakaj mi nisi tega že preje povedala ?»
»Nisem ti hotela praviti«, dejala je ljubko Elza, »bilo mi je žal
greniti kratke trenutke najnega sestanka, ali sedaj ni možno več
skrivati . . . Niljsu Jakobsenu je zadolžen naš grad in pristava in
obrok izteče ravno 20. prosinca t. j. baš čez tri dni«.
Elza je govorila z gladkim, mirnim glasom, a ta pokoj je de-
loval hujše od vsakega jadikovanja.
»Moj Bog, da ničesar nisem slutil!« je vskliknil Zarnicin ganjen.
»Draga Elza, čemu si molčala o tem ? Jaz imam prijateljev, znancev,
ki bi mi že toliko posodili . . .«
»In bi se sam zakopal v dolge, hote rešiti naju ? Da si bogat,
jaz bi te brez srama prosila pomoči, ali ko si sam reven . . . . Toda
jaz le predobro vem, kaj je dolg, katerega nisi v stanu poplačati.. .
Ta dolg je babici zastrupil življenje«.
Vetnšekov ; Sauje-oznanjevalke. 589
»Poslušaj«, prestrigfL'l jej je besedo Zarnicin, »jaz imam nekaj
denarja, približno deset tisoč mark vaše veljave. Dovolite mi govo-
riti s tem Jakobsenom; morda še počaka ostalega dolga«.
Elza je žalostno zmajala z glavo.
»Ne, Žorž, on se ne da pregovoriti. Ta človek nas sovraži!«,
se jej je nehote izvilo iz prs.
»Zakaj ?« in Zarnicin je vprašujoče uprl svoj pogled v deklico.
»Nemara on ... ? No, to je nemožno, da bi se on drznil . . .«
»Mene snubiti?«, je dodala Elza goreče. »Da, Niljs Jakobsen
mi je skazal to čast. Ali babica mu je odrekla in od tedaj nas smrtno
sovraži«.
Zarnicina je oblila rdečica.
»Jaz ugonobim tega ničvredneža ! Možno, da on ravno v tem
trenutku, ponavlja gospe Levenborgovi gnjusno svojo snubitev, ali
pa jo skuša strašiti . . . Dovoli, da se poskusiva ?»
»Ne, prosim, pusti to«, je rekla Elza, dotaknivša se nalahno
njegove roke. »Babica se ne da zastrašiti, a tvoje posredovanje pa
bi vso reč še bolj shujšalo. Prosim te, obišči nas pozneje, ko oni
odide. Saj mi ne maraš napravljati nepotrebnih neprilik«.
Zarnicin ji je poljubil obe roki.
»Kako mi je žal, da sem revež!*, je vskliknil lajtnant. »Jaz
morem za te le delati, tebi posvetiti svoje življenje . . . Preje nisem
dajal denarju nikake cene, ali zdaj mi je postalo jasno dovolj, da le
od njega je odvisna bodočnost cele družine, mir in sreča bližnjega«.
»Jaz sem rano spoznala denarno vrednost«, je dejala žalostno
Elza. »Uboga babica se je neprenehoma trudila, da bi ne trpeli po-
manjkanja. Oh, ljubi Žorž, kako je ona za me skrbela ! Ko sem bila
dve leti stara, umrla sta mi roditelja oba v en dan za kolero, in od
tega dne bila sem v babičini skrbi. Njej se imam zahvaliti, da nisem
čutila svoje osirotelosti. A koliko truda jej je prizadela moja vzgoja«.
»Torej je ta dolg že star?«, je vprašal poročnik.
»Da. Že moj ded se je bil zadolžil. Potem pa, ko je stopil moj
oče v vseučilišče, je trebalo znova dolg povečati. Babica je s trudom
plačevala obresti. To je tem bolj čudno, ker je mojpraded, Erik
Levenborg, bivši poslanik na francoskem dvoru, z gospodično Otfor
priženil precejšnjo doto. No, ta svota je izginila ne ve  se  kam . . «
»Izginila je?«, je ponovil čudeč se Zarnicin.
»Da, po smrti pradedovi novcev ni oilo nikjer. Pravijo, da je
bil praded poslednja leta blazen. Najbrž jih je med boleznijo kam
skril. Po njegovi smrti so celi dom od kleti do stropa preiskali, na
mnogih krajih so celo zemljo kopali, toda vse zaman.  Po  preminu
590 Grof Lev Tolstoj.
onih novcev jclo se je pri Levenborgih oglašati ubožtvo, a sedaj
pride njih rojstveno gnezdo kmalu v tuje roke«, je vzdihnila Elza
in njen glas se je nehote tresel.
Zarnicin ni je tolažil, pač pa jej je šepetal besede, polne lju-
bezni in laskanja in Elza se je pomalem umirila. Še tisti večer sta
sklenila govoriti z gospo Levenborgovo, in jo prositi, naj bi ona do-
ločila dan poroke in odpotovanje v Rusijo. Zarnicinovi papirji so bili
v redu in on se je mogel že v jednem tednu ž njo poročiti.
Bilo je povsem temno, ko se je Elza spomnila, da se mora
vrniti domov, ker bi sicer njena dolgo trajajoča odsotnost lahko
vznemirjala babico. Allada človeka sta se naglo poslovila in Zarnicin
je še dolgo gledal za svojo nevesto, dokler ni izginila njena vitka
postava v meglenem zimskem mraku. Potem je naglo stopal proti
mestni gostilni, kjer je hotel urediti svojo toaleto za večerni poset
v »gradu«. (Dalje prihodnjič.)
Čjuminovc : Sauje-oznanjevalke. 607
Sanje-oznanjevalke.
RESNIČNA POVEST.
Ruski spisala O. N. Čjuminova. Poslovenil Vetušekov.
n.
ed tem je v prostornej, pritličnej sobi, razsvetljenej s pla-
menom kamina i z dvema svečama v starih svečnikih —
sprejela gospa Levenborgova svojega gosta. Odsev ognja
se je veselo igral na od časa potemnelih hrastovih policah in po
stropu ter se odbijal v svetlej medenej opravi.
Pohištva ni bilo mnogo in še to je bilo, kakor se je videlo, iz
daljne dobe, no, radi snage, ki je tu vladala povsod, pozabila se je
marsikatera nedostatnost. Družinski portreti, ki so se živo črtali v
svojih nekdaj potlačenih, a sedaj že potemnelih okvirjih, so bili edini
predmeti nekakega luksusa. Bile so slikane na platnu : dame poče-
sane visoko z biserji v laseh, kavalirji napudrani in v dvornih uni-
formah in vsi ti ljudje so se zdeli včasi v resnici živi.
Skoro na vseh možkih so bile krasne poteze, temnomodre oči
in ponosni stas Levenborgov.
Ženske so bile večinoma mile, med katerimi je bila še živeča
gospa Levenborgova znatna krasotica. Njeno tenko lice v okvirju
čipkaste čepice in gladkih sivih las je še vedno hranilo sledove le-
pote in značaj svojega roda. Zato je njej nasproti sledeči mož delal
ž njo pravi kontrast. Njegove debele oči nedoločne barve so obračale
svoj pogled po sobi, kakor bi ocenjeval vsak predmet posebe, a rdeči
žilasti prsti so igrali po mizi nekako koračnico.
008 Čjumiiiova : Sanje-oznanjevalke.
— Meni je jako žal, velecenjeua gospa Levenborgova, da vas
moram vznemirjati — je rekel on, očividno nadaljuje pričeti pogo-
vor. — Xo, kaj hočemo? Trgovec je dolžan, da najprej varuje svoje
interese. Plačuj sam natančno, a zahtevaj isto tako od drugih.
— Vi govorite istino — dejala je hladno vdova, ki je lahno
zarudela.
— Konečno — je nadaljeval on, kakor da bi bil preslišal njene
besede, vse bi se moglo urediti drugače, ko bi hoteli vi in gospica
Elza. Pregovor pravi : Ni treba, da si po sili mil ! . . .
— Ne govoriva o tem, Niljs Jakobsen, je dejala starka nevoljno.
No, on kakor da tega ni slišal, je nadaljeval :
— Razume se, ljubezniva gospa, da se ne morem ponašati z
imenitnim rodom, vendar ne vem, čemu bi ne bilo dovoljeno človeku
v cvetu let, s poštenim imenom, misliti na ženitev.
— Vi ste brez dvombe — prekrasni ženin za tukajšnje devojke,
Niljs Jakobsen — je dejala hladno vdova.
— Samo ne za gospico Elzo, kaj ne ?
Iz glasu odbitega ženina je zvenela zadržana jeza.
— Jaz bi nikoli ne silil^ svoje vnukinje, — je odvrnila gospa
Levenborgova.
— Čemu bi jo silili? Saj se lahko posvetujete in poveste svoje
želje. Mislim, daje gospica Elza vzgojena v božjem strahu in da ve,
da je treba stare ljudi spoštovati. Mi smo stari znanci— oprostite mi
drznost — ter lahko g-ovorimo odkritosrčno. Gospica Elza ima enc-
idvajset let a odbila je vse tukajšnje ženine. Kaka bodočnost jo čaka?
— Vi ste jako dobri, ker se toliko brigate za mojo vnukinjo,
no, mislim, da se trudite zastonj.
Ko pride čas, si Elza sama izbere ženina.
— Ne čaka li morda gospica pravljičinega princa ? — vprašal
je ironično Jakobsen. Ali vzame morda za moža ruskega častnika,
katerega sem videl ž njo ? No vi, velecenjena gospa, morali bi biti
v tem slučaju bolj previdni. Tujci, osobito pomorščaki, so nestalen
narod. Uide, išči ga potem po morju in po oceanu . . .
¦— Kam cikate, Niljs Jakobsen ? — je poizvedovala starka.
— Na to, da je za deve starega rodu pač častneje biti ženam
častitih, bog-atih od vseh spoštovanih mož, nego li sestati se v mraku
s častniki . . .
— Molčite ! je segla gospa v besedo; niti besede ne več o tem.
Ne vznemirjajte se, ljubezniva g-ospa ! Niljs Jakobsen ni bil ni-
koli spletkar, ni klevetnik. Prav sedaj sem srečal gospico Elzo z nje-
Cjumiliovrt : Sanje-oznanjevalke. fiOS)
nim izvoljencem. Skrila sta se pred mano, ali Niljs Jakobson ima
dobre oči . . . Marsikateri bi na mojem mestu ne govoril vam besed,
katere sem vam jaz prej govoril. No, jaz sem pripravljen gledati
skozi prste, ker sem uverjen, da je gospica Klza bila le lehko-
mišljena . . .
V čem sem bila lehkomišljena, Niljs Jakobsen ? — slišal se je
svež mladi glas, iz katerega je zvenelo neprikrito preziranje.
Na pragu je stala Elza, mokri plašč jej je spolznil s pleč, lice
jej je gorelo samega srda a svetle oči so se jej svetile kakor zvezde.
Ona je bila tako lepa, da se je Niljs Jakobsen mašinalno zaljubil va-
njo. On je nehote vstal in stal spoštljivo pred njo.
— Kaj molčite? — je vprašala dalje Elza — ponovite v mojej
navzočnosti one gnusne besede, katere ste se prej drznili izgovoriti
— Jaz vas nisem hotel žaliti, gospica ; snubitev čestitega člo-
veka se ne more smatrati za razžalenje.
— Tudi ko se snubi, kakor ste prej vi ?
Vi predlag-ate velikodušno rešiti me nasledkov moje lehkomi-
seljnosti.
Vi ste pripravljeni oženiti se z mano, obubožano gospico Le-
venborgovo? Ali mislite, da ne vidim vaše igre? Nekoliko let ste
že nastavljali mrežo, da bi postali vladar na našem domu in da bi
stopili v sorodstvo s plemenito rodbino, da bi tako dobili več ug-lcda !
Vi ste sleparili in grabili, da bi nabrali mnogo denarja in do sedaj
ste svoj cilj dosegli le do polovice. Do polovice, pra\-im, ker jaz bi
raji vzela najubožnejšega tukajšnjih ribičev nego vas !
— To je že grozno ! je vskliknil zardeli Jakobsen ter nehote
stopil deklici za korak bliže.
Vi pozabljate, da imam pravico izgnati vas iz hiše . . .
— Crez tri dni — ustavila ga je gospa Levenborgova, a dokler
sva medve tu gospodarici, prosiva vas, da naju rešite svoje nav-
zočnosti !
— Stala je pred njim vsa bleda s takim dostojanstvom v glasu
in pogledu, da se je Jakobsen začutil za minuto, kakor li bil boso-
nogi deček, sin ubozeg-a sluge, kateremu njegova gospa očita drznost.
Ali to je trajalo samo trenotek, potem pa je pogledal obe ženski
s podvojenim gnjevom.
»Dobro, mi že poračunimo !« je siknil med zobmi, izšel iz sobe
in močno zaloputnil vrata za seboj.
Čuti je bilo, kako je godrnjal v veži, nadevaje plašč in kaloše.
Ko so se za njim s hrupom zaprla uhodna vrata, se je razburjenost
obeh ženskih takoj polegla, in Elza je solze se objela babico. Posadila
610 Čjuminova : Sanje-oznanjevalke. i
i
je gospo Levenborgovo v naslanjač ter pokleknila zraven nje. Babica j
jej je nežno pogladila z roko lase ter jej pogledala pazno v oči.        \
»Kaj je govoril ta človek?« je vprašala Elza. »Ali se res nisi '
sprehajala sama?« i
»Ne, babica!« Elzine oči so se odločno in odkrito ujele z nje- j
nim pogledom. »Žorž je bil z menoj. Sešla sva se, ko je šel s parnika. \
Y jedni uri naju obišče«. ]
In Elza je ljubeznjivo pravila gospej Levenborgovi svoj razgovor j
z Zarnicinom, in njegovo prošnjo, naj bi ne odlašale dalje s poroko. '
Pripovedovala je o svojem ženinu, kako jima hoče posvetiti svoje i
življenje ter o njiju novi bodoči domovini, kjer bodo živeli vsi trije j
mirno in srečno. j
Babica jo je poslušala s krotkim in žalostnim usmevom na sta- '
rikavih ustnicah. j
»Ne dvomim, dete moje, da je tvoj ženin — dober človek, ali ;
hudo je v mojih letih za vselej ostaviti domovino in dom, kjer sem |
preživela vse svoje dni«. i
Zarnicinov pojav je razveselil in oživil zopet obe ženski. Poroč- i
nik je spoštljivo pristopil k starki in jej poljubil roko. '
»Oprostite, da prihajam k vam nevabljen gost«, je dejal, pre-
maguje svojo razburjenost, »toda, upam, da vam je gospodičina Elza
povedala, da vas obiščem in zakaj ?« ;
Neprisiljeno, odkrito vedenje mladega mornarja in njegova '
vabljiva zunanjost sta učinili prijeten vtis na  gospo  Levenborgovo. j
»Dokler imava še svoj kot«, je odgovorila ona, »bodete nam i
vselej dobro došel gost ! jaz ne morem smatrati izvoljenca svoje j
vnukinje za tujca«. \
»Hvala vam na teh besedah!« je vskliknil radostno mornar, i
znova poljubljaje jej roko. »Se-li smem nadejati, da mi ne odrečete Ó
moje prošnje ? Dovolite, da smem gospodično Elzo javno imenovat j
svojo zaročenko. Naj bode to najina zaroka!« I
Iskreno čustvo, zveneče iz besed mladega moža, je ganilo gospo j
Levenborgovo. |
»Naj bode tako!« je dejala s tresočim glasom in, združivši rok i,
mladih zaročencev, ju blagoslovila. j
To je bila minuta tihe sreče. Po prestanem trplenji čutili so seJ
vsi nekako spokojni. Elza je pozvala Ulriko in Larsa, ki sta moralal
tudi imeti svoj delež na domači sreči. Zaroko so obhajali izborno, ]
Ulrika je veselo pripravljala večerjo, pri katerej so pili šampanjca i
in punč, katerega je prinesel Zarnicin. Elzini pestunji se je prikupil!
zal in priljuden gospod, ki se je ž njo pomenkoval za silo po švedski, j
čjuminova : Sanje-oznanjevallce. 611
Se bolj pa se jej je Zarnicin omilil z darili, s kojimi je obdaroval njo
in njenega sina.
Bila je že polnoč, ko se je vrnil Georgij Petrovič v svojo go
stilno, kjer ga je stalo precej truda, preden so mu odprli.
Zeleč lahke noči Elzi, poljubila jo je gospa Levenborgova nežno
ter jej svetovala, naj gre takoj spat. Ona da še malce posedi.
»Obljubi mi, draga babica, da ne bodeš plakala!« je vzkliknila
Elza.
»Ne bodem ne, dete moje. Bog se je naju usmilil, ker ti je
poslal v najhujšem času ljubezen pridnega moža. Toda jutri je zame
— nepozabljiv dan in rada bi ostala malo sama, s svojimi spomini«.
»Jutri je obletnica tvoje poroke. Mila babica, oprosti! Skoraj
sem pozabila na to!«
»To bi bilo celo naravno v takih razmerah, srčice moje«, na-
smehnila se je gospa Levenborgova. Le pojdi spat in se ne v^znemirjaj
radi mene«.
Poljubivši babico, je Elza odšla, a starka, scdši v naslanjač
zraven peči, se je uglobila v globoke misli. Sveči sta dogoreli, in
sobo je razsvetljeval le rdeči odsev plamena, ozarjajoč z nestalno svojo
svetlobo stare portrete po stenah. Glava gospe Levenborgove je
zlezla na naslanjalo in globoko tišino je motilo le jednomerno tikanje
ure, viseče nad veliko pisno mizo iz črnega lesa. Ta pisna miza, z
množino predalov in oddelkov, katero je baje kupil še sam vitez
Knut ter jo pripeljal iz tujine, je bila okrašena z biserno matico,
jaspisom in slonovino ter se je prištevala k rodnim svetinjam. Pogled
gospe Levenborgove je ljubeznjivo blodil po znanih predmetih. Oso-
bito pa so jo nocoj zanimale najbolj slike njenih prednikov. Vsi ti
odurni, smejoči, zagoreli in nežni obrazi — so gledali po vrsti nanjo,
morebiti da so se poslavljali od nje. Nekak čuden polusen in polub-
denje sta se bila polastila starke. Pretrgane misli, motni spomini iz
prošlosti so jej stopali pred oči. Videla je znova ono jarko razsvet-
ljeno dvorano, kakor na dan svojega ženitovanja. Tolpa veselih,
nališpanih gostov, sveži dekliški obrazi, smeh, razgovori . . . Evo tam
je njen ženin, krasni Oskar Levenborg, evo to je ona sama, v beli
svatovski obleki z mirtovim vencem na temnih laseh.
»Kaka krasna dvojica?« šepečejo okoli. No, kaj pa to ? V da-
ljavi se razlega tiho prepevanje. . . Bržkone prepeva mladež nevesti
običajno podoknico. Čisti, močni zvonki glasovi pevcev se ujemajo
tako lepo in done toli milo. Sobana se prazni, gosti so odšli na teraso
— poslušat petje. Čemu pa ona ne gre z ostalimi ? Kakor da jo je
prikovala nekaka nevidna moč k naslanjaču. Lestenci jamejo ugašati
(512 Čjuminova: Sanje-oznanjevalke.
in Ugasnejo popolnoma. Od nekod, uprav od zgoraj, se razliva bled
sijaj, ozarjajoč dvorano s trepetajočo fantastično svetlobo. Gospa Le-
venborgova jasno razloči, kako upira vitez Knut vanjo svoje oči raz
stene. On stoji, opiraje se ob svoj meč, ona celo vidi rdečo brazgotino
na njegovem obrazu in gosto zraščene obrvi. In hipoma opazi s^
strahom, kakor da se oživlja njegova podoba in je gotova ločiti se
od platna.
Še trenotek — in po tleh se čujejo nekake počasne stopinje . .
Ona odpre oči in vidi pred seboj samega viteza Knuta. On stoji,
istotako, kakor na sliki, oprt z levico ob meč in se steg^njeuo desnico
kaže velevajoče nekamo v kot . . . Gospa Levenborgova se nehote
ozre v ono štren in z začudenjem vidi, da kaže vitezova roka na
pisno mizo. Hoče ga vprašati, kaj to pomeni, — ali glas jej noče
iz grla. Ko se zave, viteza že ni več pred njo, vrnil se je zopet na
prejšnje mesto in znova jo motri raz platno z nepremičnim svojim
pogledom. Pred očmi gospe Levenborgove razprostre se za hip
oblak ... Iz početka je to nekam brezpodobna, dvigajoča, meglena
snov, jednaka srebrnemu oblaku. Potem pa jame rasti iz nje meglena
podoba krasotice v srebrnem krilu. Njene temne oči sijejo laskavo,
na ustnicah jej igra čaroben smehljaj .. . Gospa Levenborgova jo
pozna. To je — mati njenega moža, krasna francozinja d'Otto? Tudi
njena roka v beli rokavici kaže tjakaj v kot . . . (jospa Levenborgova
hoče prositi pojašnenja, njene oči so vprašajoče uprte v obraz kra-
sotice, in ista, kakor da umeje to nemo vprašanje, jej smejoče kima
z glavo . . . In z nova se vse izpremeni v oblak. Zdajci pa stopi iz
njega Erik Levenborg, mož one krasotice, razvajeni gizdalin francozkega
dvora. On se prikaže tak, kakeršen je na podobi : v modri, z drago-
cenim kamenjem obšiti kamižoli. Njegova prstanov polna roka, z
malomarno gracijoznim dviganjem kaže istotako na jasno mizo . . .
Strah je minil gospo Levenborgovo, privadila se je že tem prikaznim
iz onega sveta. No že je vsega konec. Bled sijaj, ki je ozarjal dvo-
rano, mrkne, daljni zvoki petja umolknejo in slike prednikov vise
kakor poprej v svojih okvirjih, razsvetljene od ognja, ki dogoreva
v peči.
Kaj je bilo to? Nemara — sanje? No, pa bile so tako žive,
tako, da bi človek vse prijel z roko. Cemu so vsi kazali na pisno
mizo? Kakošna tajnost je neki skrita v njej?
Čudna, neverjetna in zajedno verjetna misel je spravila gospo
Levenborgovo iz naslanjača. Prižgala je svečo in stopivši k pisni mizi,
jela ogledovati vse predale in oddelke ter s tresočo naglostjo brskati
po družinskih listinah in pismih. Pregledovala je pazno dno vsakega
čjuminova : Sanje-oznanjevalke. 613
predala, nadejaje se najti prožino skrivnega predala, toda zaman!
Roki sta se jej tresli, obraz pa se potil. . . Mari jo je prikazen va-
rala? Ali se jej je bledlo? Možno, da so jej težave pomračile
razum . . .
Nepregledan je ostal samo veliki oddelek, v globini katerega
je bilo vdelano od starosti začrnelo zrcalo, obkroženo z ornamentami
jaspisa in biserne matice v podobi listja in cvetov. Nekaj kosov je
izpalo; gospa Levenborgova je potrkala po okvirju in se zganila.
Začula je votel glas. Vzela je kladvo in jela še močneje biti, da je
bilo nevarno, da razbije zrcalo. Votel zvok se je ponovil in zdelo se
jej je, kakor da je znotraj nekaj zacvenkalo.
Tedaj je pa pomolila izza vrat svoj prestrašeni obraz Ulrika,
katero je privabil semkaj šum. Pa kako se je zavzela in prestrašila,
ko je vgledala svojo gospo, ki je z bledim, presenečenim obrazom
in lesketajočim pogledom, skušala zlomiti predal pisne mize. Prva
njena misel je bila, da je gospa Levenborgova zblaznela. Poklicala
jo je s tresočim glasom.
Gospa Levenborgova se je izprva prestrašila, potem pa razve-
selila.
»Pojdi sem, Ulrika in mi pomagaj . . . Ne boj se, nisem znorela,
ali imela sem ravnokar sanje . . . Možno, da se nama posreči najti...
Prinesi nož in še kaj drugega! Jaz hočem izvzeti zrcalo, ne da bi
isto razbila«.
Ulrika je ubogala in ženski sta jeli delati. Pod zrcalom je bila
tanka deska, ki je zaslanjala skriven oddelek. Za njo so bili na dveh
policah zavitki rumenih zlatov, katerih jeden je žvenkljaje padel k
nogam gospe Levenborgove. Svetli rumenjaki so se kakor dež vsi-
pali po tleh. Ves oddelek je bil poln jednakih zavitkov in vrečic s
cekini. Evo, kje se je hranilo toliko let tako dolgo in brezuspešno
iskano bogastvo, bogastvo, ki je izginilo na tako čuden način !
Okamenivši na mestu, gledali sta gospa in dekla molče ves ta
prizor. Slednjič se je razburjeno stanje gospe Levenborgove izpreme-
nilo v potok solza. Plakala je in hvalila Boga.
Ko sta vzbudili Elzo, mislila je le-ta, da so to sanje, tako je
bila iznenađena in vesela. Tisto noč v gradu niso spali več. Tri ženske
so do zore štele rumenjake ter jih polagale v okovano Skrinjico. Vseh
novcev je bilo okolo dvesto tisoč frankov francoske veljave.
Po oni viharni noči je nastopilo jasno in brezoblačno jutro ;
morje, še vedno malce zelenkasto, je laskavo pluskalo ob obrežje in
v njegovem šumenju se je Elzi slišala divna pesem sreče in ljubezni.
614 Vida: Noč.
Poroka se je vršila čez teden dni, in mlada zakonska sta precej
odpotovala v Rusijo. Gospa Levenborgova je ostala na starem domu,
katerega je dala prenoviti, pričakuje, da jo čez leto dni obiščeta
mlada poročenca. Na ženino prošnjo stopil je Zarnicin v službo
pomorskega ministerstva, da bi imel tako priliko bivati s svojo
obitelj o nekaj časa v Levenborgu.
Najdeno bogastvo je provzročilo mnogo govora med meščani.
Nijsu Jakobsenu je pa prečrtalo vse njegove račune ter ga pripra-
vilo malone v obup. Našel je še nekako tolažbo v tem, da se je
oženil s krivoboko in bolehavo gospico plemskeg'a rodu, katera je
imela za doto svoj grb in zadolženo posestvo.
Zdi se mi nepotrebno dodajati še kaj o usodi ljudij te resnične
povesti, katero sem zapisala tako, kakor sem jo čula od starih ljudij
mesteca K. za časa, ko sem potovala v severno Finlandijo.