Glavna sredstira Pašič-Pribl.evlč-eve politike. Čimbolj zmagnje misel sporazuma med Srbr, Hrvati in Slovenci in čimbolj se na podlagi te misli in požtenosti krepi položaj nove vlade, tembolj divjajo pristaši Pašiča in Pribieeviča ter poskušajo na vse mogoče načine razvneti naj-hujšo mržnjo med Srbi, Hrvati in Slovenci in izzvati dan na dan raznovrstne izgrede. To delajo radi tega, ker je Pašič—Pribičevičevi politiki piotrebna mržnja med Srbi na eni in Hrvati ter Slovenci na drugi strani ali pa, če bi se dalo, med vsemi tremi kar povprek. Izzivanie in vznemirjanje vodi Prlbičevič preračunano, ker prav dobro ve, da je konec njegovc politike, kakor hitro pride med Srbi, Hrvali in Slovenci do takega sporazuma, da se po pravi-ci in poštenju uredijo med njimi dobri odnošaji. Ko se odnošaji enkrat uredijo, potem zapade Pašič—Pribičevičeva politika sama od sebe med staro šaro. Ko sta Pašič in Pribičevič vladala z manjšino in brez parlamenta, je Pribičeyič pripravil sokolski zlet v Zagrebu, za katero priliko je bilo vse pripravljeno. da bi se izzvali najhujši izgredi in pravi pokolji v glavnem mestu Hrvatske, ki je politiki Pašič—Pribičeviča najodločnejše nasprotna. Ti izgredi, ki bi sami od sebe nastali ali bi se pa od Pribičevičevih izletnikov brez povoda začeli, bi dajali povod in opravieilo za neprikrito diktaturo. Med tem je pa nepričakovano padla vlada in pod novim režimom se je sokolski zlet 'sicer vršil, a vendar ne v istem obsegu ia z istim učinkoni, kot je bil nameravan. O so-kolaškem zletu smo zadnjič čisto naikratko poročali. To je bil zlet Pribičevičevili pristašev, združil je Soikole, orjuiice doli do od Pašiča hi Pribičeviča proti Hrvatom in katolikom silno nahujskanih in ob raznih iprilikah ludi podkujpljenih srbskh seljakov iz Like in Bosne. Zlet s takimi udeleženci je gotovo najhujše izzivanje naroda, ki najodločnejše odklanja politiko Pašiča in Pribičeviča. Sokoli trdijo, da širijo jugoslovansko misel. To bi končno že bil nekak program, ki bi se pa mogel resno vzeti in priziiati le tedaj, če bi sokolaši vsepovscd in enako širili svojo jugoslovanstvo. To jim še pa na misel ne pride. Tu pri nas vpijejo razni sokolaši, ki so postali narodnjaki še le po oktobru leta 1918, da niso ne Slovenci, ne Hrvati in ne Srbi, ampak samo Jiigoslov^ii, da ne priznavajo ne Srbov, ne Hrvatov, ne Slovencev, ampak samo Jugoslovane. To vpijejo tu pri aas, v Srbiji pa še kaj takega nikdar niso zaklicali. Po Beogradu in drugod po Srbiji čisto tiho »širijo« jugo•rtovanstvo na ta način, da se klanjajo in pomagajo Ve- lesrbom, ki zop«t nočejo priznali ne Hrvatov in ne Slovencev, ampak saruo Srl>e in Veliko Srbijo. Širjenje jugoslovanstva od strani Sokolov se pa pri nas in po Hrvatskem kaže na ta način, da nam Sokoli in orjunci z nasiljem vsiljujcjo Pribičevičevo poližiko, trgajo in onečaščajo slovenske in hrvatske zastave ter še na druge najnasilnejše načine teptajo vse, kar je slovensko in hrvatsko. Sokolslvo je prišlo v službo Pribičcvičeve politike. To je jasno stvar in zlasti mi Slovenci vemo o tem še mnogo povedali vpričo najnazadnjaškega in protiverskega sokolskega kiilturno-bojnega programa. Ob priliki zleta v Zagrebu bi imeli pa tudi ljudje, ki ne poznajo dobro političnega ozadja lega društva, priliko, spoziiati pravo lice sdkolstva. Cele čete izletnikov so prišle v Zagreb s srbskimi zastavami in s klici na Veliko Srbijo. To so bili v prvi vrsti ličanski Srbi, ki so od Pribičeviča že od nekdaj nahiijskani, organizirani in podkupljeni za prelepanje političnih nasprotnikov. Med izlelniki so bili nadalje Zagrebčanom dobTO znani orjunci, ki so že večkrat prelivali nedolžno kri. Zagreb je sklenil čisto naravno in upravičeno, lake goste obravnavati s hladnim preziranjem. Izgredi pa seveda ni-so izastali. Izlelniki so izzivali kolikor so mogli, hrvatska mladina, ki ni odgovorna in nima dovolj pravega in freznega vodstva, kakor je to tudi drugod, je na izzivanje odgovarjala in lako je prišlo na raznih krajih do manjeih spcpadov. Treba je nadalje tudi vedeti, da je med policijo še mnogo Pribičevičevcev, ki še niso mogli biti odstranjeni v kratki dobi sedanje vlade in tako je razumljivo, da tudi od te strani ni bilo dovoljne moči za vzdrževanje miru. Javlja s« mnogo očividcev, ki verodostojno opisujejo začetke izgredov takole: Izletniki-orjunci in ličanski »kordlmaši« so hodili po ulicah in vpili: Živijo Pašič! Živijo Pribičevič! Doli Hrvatska! Doli Radič! — Tem klicem so odgovarjali hrvatski mladeniči: Doli Pribičevič! Zivela Hrvatska! itd. Takemu vzklikanju so sledili pretepi. — Žalostno in značilno je pa to, da se je pri tem slišalo iz sokolskih rediteljev in še mnogo drugih, ki so bili odgovorni za vzdrževanje reda in mira: Naj se le pretepajo, da radi iega \Iada i^de in Pribičevič zopet pride! Še mnogo drugih dokazov je za to, da so bili od Pribičevičeve strani stavljeni račmii in upi na izgrede. Kakor hitro je bil zlet končan, so vsi radikalski in Pribičevski iisti zagnali vik in krik, da sedanja vlada ni spošobna vzdržati reda in varnosti in da njeni pristaši izvajajo organizirano nasilje. Na zletu pa je bil tudi eden od ministrov in sicer srbski demokrat P«šič, ki je takoj po svoj^m prihodu v Beograd izjavil, da so se od hrvatske strani pretepali samo neodgovorni mladiči, na strani izletnikov pa najbolj Pribičevičevi Ličani. V kolikor ne osvetljuje vseh izgredoT ta ministro~» lacjava, v toliko se pa vidi na tem, da so bili pri pretepifc ranjeni večhioma sami Hrvati in da je bil najrečji napad na hišo Hrvatskega Sokola in na skladiiče gledališča, kateremu so tudi razbite šipe od strani Pribičevičeve garde, ki je v svoji divjaški vnemi nepremišljeno razbijala. Radikalski in policajd-emokralski listi zaganjajo velik krik tudi radi tega, ker so bili priče izgredov češki in poljski gostje, češ, t kako slabo luč pridemo sedaj vsi Jugoslovani in posefoej še rlada pri slovanskih bratih. To kričanje pa seveda ttidi ne doseže svojega namena, ker imajo ravno ti kričači in ljudje, ki so bili na zletu, na vesti najsramolnejše nasilje nad Slovenci in Hrvati in ker so se ravno ti ljudje svoj čas na Bledu s prav živinsko-divjaškim nasiljem postavili in proslavili ne samo proti Orlom, ampak tudi proti gostom Čehom in Francozom. Kar sc ni dalo iz zagrebškega zleta skovati proti vladi in njenim pristašem, to je pa poskusil dva dni pozneje sam Pašič z na veliko razbobnanim shodom y Beogradu. Za la shod so Pašičevi najožji pristaši privabili in podkupili celo četo pretepačev iz raznih krajev Srbije. Kljub vsem pripravam je bil shod silno klavern. V Beogradu prihaja na shode na desettisoče ljudi, Pašič jih pa ni spravil skupaj niti dva tisoč. Pašič je v sva jem govoru vse svoje nasprotnike označeval za »avstrijance«, potem je govoril, koliko svobode so hoteli (on in Pribičevič) dati bratom Hrvatom in Slovencem, a da so se ti od svobode »prevzeli« in so zato danes proti Srbom in proti državi. Korično je napovedoval krvavi obračun, je grozil ter se sklicaval na srbske jtmakemučenike, kar seveda vsakemu razsodnemu človek« silno drzno in ostudno zveni iz ust človeka, kateremu je vojna in politika pripravila silno bogastvo in katerega si-n ni smodnika nikdar vohal, ampak si je tudi za seb« kot "vojni oprošeenec nakopičil na škodo srbskega naroda veliko bogastvo. Po Pašičevem govoru so nahujskani zborovalci zmerjali Slovence in Hrvate, njih voditelje in pa sedanjega vladn«ga ipredsednika Davidoviča, kar je tudi značilno, ker ves svet ve, da je Davidovič nasprotno od Pašiča ostal v politiki siromak in poštenjak in aa je njegov sin-edinec storil smrt za svoje domovino. Najeli razgrajači so nekaj časa razgrajali tudi po mestu in več jih je bilo aretiranih, ker so s« grozeče izražali o kralju, ako ne poveri Pašiču Todstva države. Opisani dogodki v Zagrebu in jBeogradu nstn jasno razkrivajo značaj in srcdstva Pašič—Pribičevičeve družbe. Ta družba počenja vse, da bi izzvala nemire ter potom njih sebe zopet vrinila na površje, ta družba zlorablja lo-aljevo ime, da tepta še to ustavo in te zakone, kar jih imamo, ta družba je btsna in brezuruna vsled izgube o4>lasti in tako je sedaj pripravljena za vsako nasilje in za vsako laž proti vsem, ki so ji oblast odvzeli i- Ki jiin oblasli kot nmnjšini nad ogro.-.-io večino naroda ne mislijo več dati.