M eteIko T slovenskem slovstvu. 50. Po učnem načertu 1. 1849 za srednje šole se poleg slovnice in Blovstvenezgodovinekaže na ilirščino ter nastaro slovenščino (das Altslanrische S. 150—151), na kteri naj bi se oziralo pri razlaganji jezika novoslovenskega. Metelko pa se je iz gotovih vzrokov nagibal le k starosl ovenščini in je koj na gimnaziji jel na njeni podlagi spisovati slorstveno zgodovino, ktero je menda bil tudi doveršil, preden se je podal v pokoj. Da je ni spravil na svetlobo, izvira največ od tod, ker ga je 1. 1854 prehitel bil marljivi Anton Janežič s svojo književno povestnico in celo s cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence (Gl. 40 str. 19). Naslov naj bi jej po spisku bil: »Pismenica ali zgodovinsko razvitje in razcvetje slovenskega jezika z njega naj imenitnišimi spominki od zaCetka pisauja do sedanjega časa.€ Predgovor (a—d) ima v sebi nekoliko o staro- in novoslovenščini, njuni vzajemnosti in zgodovini, kar je po nemški pripovedoval v zborih Zgodovinskega društva in so ponatisnili tudi letnik njegovi (Gl. 44). — Malikoslovje (A—K) je posnel po Hanuševem spisu: nDie Wissenschaft des slawischen Mythus, 1842, pridjal nektere reči z ozirom na Slovence in iz slov. Bčele nektere imena latinskih bogov iz slovanskega. Ves %ta spis Metelkov je brati v Učiteljskem Tovaršu 1864 1. 10—22, kjer sem str. 347 tudi opomnil, da tako vbranega celega sostavka o verstvu nekdanjih Slovanov doslej še nismo imeli Slovenci, dasiravno so nam drugi pisatelji sim ter tje marsikaj že tudi bolj na tanko in bolj verjetno povedali in razjasnili. Dr. J. Hanuš (r. 1812 v Pragi, u. 1869) sam je poznej mnogotero popravljal svoj spis. — Pismenica (1—45) kaže najprej v Metelčici staroslovensko slovnico, ktero sem po želji ranjkega Janežiča predelal nekaj po Miklosiču nekaj po Schleicherju (Cf. Rek str. 3) tako, da je — doklada k njegovemu slovenskemu Glasniku — mogla na svetlo 1. 1863 o tisučnici slovanski; potem Karantanske ostanke (Die Carantanischen Fragmente) tudi v Metelčici« nekoliko iz Ostromirovega, Reinškega in Supraselskega spominka, iz Glagolita Klociana evangeli od dveb učencev gredočih v Emavs v mnogoterih slovenskih narečjih (1—23) ter evangeli odčlovekagredočegaod Jeruzalema v Jeribo (1—17), kar je prepisal nekaj sam nekaj pa prepisati dal. Razun tega naj bi se po njegovem lastnern zaznamku v Pismenici ponatisnilo iz slov. Bčelel.: nIzvir inazjatskastarodavnostslavenskih ljudstev"; iz Nov. pa: nHvala kmetij. življenjal. 1845 ; OdaBogl. 1846. Ne sodi 1.1847 ; 0 zadevah enigasamiga slovan.jezika in Staroslov. in vseslovanskiknjiževni jezikl. 1851. — Slovensko pismenstvo (46—77) je pa sim ter tje z nekterimi pristavki skoro le poslovenjeno knjigopisje Copovo, ktero mu je v rokopisu posodil bil M. Kastelic, in ktero je česki nekoliko razkazano v čas. Ces. Muzeum. 1. 1833 — 34 ter 1859—60, nemški pa celo natisnjeno v »Paul Josef Šafafik's Geschichte der sudslavischen Literatur. I. Slowenisches Schriftthum v. Jos. Jireček" (Gl. ll.str.27). —V;zajemnost slovenskega z drugimi sorodnim. jeziki (78—84) je pristavek, ki sem ga na znanje dal v »Jahresb. d* Obergymn. z. Laibach 1864 S. 15—22" v obliki, v kteri ga je slovenski doveršil Metelko nekako po sostavku nemškem, ki ga je spisal bil prof. Peter Petruzzi. Sicer hočem v kratkem širje pisati o Metelkovi veljavi v slovenskem slovstvu, sem povedal ondi; vendar pri tej priči vnovič razodenem priserčno željo, da bi nam skorej došlo za VIII. gimiiazijski razred povestno ali zgodovinsko slovensko berilo, kterega gotovo po vseh slovenskih gimnazijah že težko pričakujemo iz rok slavnega in preučenega g. dr. Fr. Miklosiča. L. 1865 res pride na svetlo njegovo »Sloven sko Berilo za o smi gi mnazij alni razred", ktero po kratkem predgovoru (str. 1—6) v pervem delu iina zgodovino stare slovenščine z nekterimi izgledi (str. 7—18), potem zgodovino nove z natisnjenim spomenikom Brizinskim II. ter z naslednjimi po stoletjih od XV. do Slomšeka v XIX. veku (str. 19—102); v drugem delu pa ima izglede iz sedanje slovesnosti (str. 103—189). Dokler.omenjenega Berila ni bilo na dan, sem si v viših razredih pomagal jaz z Janežičevim slovstvom in berilom staroslovenskim razlagovaje novoslovenščino po vzgledu Metelkovem in lastnem prepričevanji vedno z ozirom na staroslovenščino. L. 1861 je Nečasek izkoledval prof. Macunu, da je posebej podučeval na naši gimnaziji nekaj časa ilirščino (Cf. Jahrsb. Obergymn. Laibach 1861. S. 28. 34). Po Berilu Miklosičevem pa, v kterem je z dvema basnima str. 76—77 omenjen tudi Metelko, je dana podlaga in pokazan načert, po kterem se ima odslej učiti slovenščina v srednjih šolah slovenskih. — nDasiravno je naš jezik že v devetem stoletju nekaj različen bil od pravega staroslovenskega jezika, piše v njem dr. Miklosič (str. 7), in se je od tistega časa do zdaj jako spremenil, se vendar more reči, da je sedanji slovenski jezik staroslovenskemu najpodobnejši v glasib, v podobah men in glagolov in v besedah. V bukvah, ktere imajo pokazati premembe, ki jib je slovenski jezik od najstarših do naših časov preterpel, ne smejo manjkati izgledi staroslovenskega jezika". — In kar seml. 1861 pisal v gimnazijskem letniku ljubljanskem: »To je prava slovanska vzajemnost, da se nekaj staroslovenskega jezika in ž njim vred v s a k s v ojega domačega pridno učimo ter ga likamo in obrazimo z ozirom na staroslovenščino, nekaj pa, da se učimo bližnjih slovanskih, ter njibove slovstva primerjamo in zmenjujemo" (Gl. Slovnice slovenskega jezika str. 26); — to se sedaj kolikor toliko godi ter pospešuje, in tudi po pričujočem spisu bode dokaj razvidno, koliko je v ta namen deloval že Metelko — naš drugi Dobrovski, podoben res tudi v tej reči tihemu potoku, ki rosi lepe senožeti in ravne polja — književnosti slovenske.