Požar v rimskem predmestju (Borgo). (Slika Rafaelova v Vatikanu. Jan Kollar. (Spisal A. Fekonja.) Iver je letos uprav sto let, kar se je rodil (29. julija leta 1793.) na starodavni Tatri «prorok uzajemnosti slovanske«, ter se v vseh pravih Slovanih tako ali enako proslavlja dični spomin Kollarjev, zato mislim, da bode tudi vsakemu pravemu Slovencu ugodno, ako se i v tem listu nekoliko izprego-vori ob istem za vse Slovanstvo pre-znamenitem pisatelju. *) * * * Jan Kollar, rodom Slovak iz Tur- čanske stolice v severni Ogerski, sin mestnega sodnika in beležnika, učil se je v Kremnici in Banjski Bistrici, zatem v Požunu na evang. liceju, naposled pa J) «Slov. Bfiela*, 1851, zv. 2.; Slovanstvo ^Matica Slov.») L, 96 si.; Šrepel: «Slike iz svjetske književnosti*, L, 1891., 117 si.; Mickiewicz: «Vor-lesungen tiber slaw. Literatur*, III., 38 si. ,DOM IN SVET'! 1893, šter. 8. 22 v Jeni na vseučilišču bogoslovja (prote-stantovskega) leta 1816 —19. Ze dijaku gimnazijcu se je bila uko-reninila v srcu ljubezen do naroda in jezika materinskega. Že tedaj je Kollar nabiral slovaške narodne pesmi, katere je tudi pozneje dal na svetlo: «Narodnie zpievankv čili pisne svetske Slovaku v Uhrach», v Pesti, I, 1823; II., 1827 in zopet jako pomnožene v Budimu, I., 1834; II., 1835. A prav navdušil se je Kollar za Slovanstvo v nemški Jeni. Potujoč po Saksonski je nahajal mladi Slovak po-vsodi ostankov življa staroslovanskega. Imena krajev in vasij, rek in gor so mu pričala, da je v teh krajinah nekdaj prebival slovanski narod, kateri pak se je moral ponemčiti. K temu se je seznanil Kollar s hčerjo evang. predikanta 338 Andrej Fekonja: Schmidta v Lobdi, Frideriko Vilhelmino, katere praroditelji so bili iz nekdaj slovanske vasi Roslave, kar je mladeniča še bolj vnelo za «Mino» kot vnuko starega rodu slovanskega, in mu tudi vdahnilo prve pesmi, iz katerih je sčasoma nastala velika in divna njegova «Slavy Dcera». Zvršivši nauke, je bil Kollar leta 1819. poslan v Pešto za dijakona nemško-slovaškemu propovedniku J. Molnarju, a po tega smrti je postal sam (protestante vski) župnik iste evangeljske občine. Neka razpra je bila vzrok, da so Nemci one občine poklicali nemškega pridigarja ter tako hoteli Kollarja odpraviti, Slovake pa prisiliti k nemški službi božji. Temu pak so se drugi občinarji uprli ter niso pustili, da bi Kollar ostavil službo. Začela se je tedaj med Slovaki in Nemci dolga, trinajstletna borba, v kateri je Kollar mnogo pretrpel za svoj narod, dokler ni cesar Franc prepira razsodil tako, da imajo Nemci in Slovaki jednake pravice do cerkve in šole. V tej dobi je bil Kollar poleg službenega zvanja svojega tudi jako marljiv na slovstvenem polju ter je dal na svetlo več književnih del. Ta so: «Basne» (Pesmi) v Pragi, 1821, in skoro zatem jako pomnožene z naslovom že omenjenim: «Slavy Dcera» v Budimu, 1824, in zopet ista še bolj pomnožena v Pesti, 1832, v samih sonetih, pa s posebnim «Vykladom» (tolmačem), in še pesmi same 1. 1845. Nadalje: «Roz-pravy o jmenach, počatkach i staro-žitnostech narodu slavskeho a jeho kmenu», v Budimu, 1830, in «Slava Bohvne, puvod jmena Slavuv čili Slav-janu», v Pesti, 1839. Poleg tega razprava: «Ueber die literarische Wechsel-seitigkeit zwischen den verschiedenen Stammen und Mundarten der slavischen Nation», Pesth, 1837. Razven teh pa tudi: «Nedelni, svatečne i pfiležitostne kazne a feči», v Pesti, 1831, to so pro-povedi in govori «k napomoženi pobožne narodnosti«; in še neka Čitanka za škole po mestih i selih, v Budimu na 231 str. Deloma ker je hrepenel po zgodovinskem znanju, deloma pa, da si z novimi slikami slovanskega življenja in duševnega raz vitka razveseli potrtega duha, napoti se Kollar leta 1841. na južno Ogersko in Hrvaško, a od todi v Lombardijo in Milan, zatem v Tirolsko in Bavarsko, od koder se je preko Beča vrnil domov. Leta 1844. je šel zopet na pot, sedaj pa v Švico in zatem v južno Italijo. Kar je na prvem potovanju našel zanimivega, opisal nam je v knjigi: «Cestopis, roku 1841. S vvobra-zenimi a pfilohami)), v Pesti, 1843; plod drugega potovanja njegovega pa je bila knjiga, izdana šele po Kollarjevi smrti, z naslovom: «Staroitalia Slavjanska«, ve Vidni, 1853. Leta 1849., od katerega se je tudi Slovanstvo nadejalo lepše bodočnosti, pozvala je avstrijska vlada meseca sušca Kollarja za poslanika iz Peste v Beč, zatem pa ga imenovala profesorjem slovanske starožitnosti na dunajskem vseučilišču, kjer je istodobno učil staro-slovenščino Fr. Miklosich. Na poziv nadvojvode meklenburško-streliškega je šel Kollar lela 1850. ogledovat in popisovat najdene malike staroslovanskega hrama v Retri. Vrnivši se po dobrih dveh mesecih na Dunaj, bavil se je neprenehoma s tem delom o reterskih božanstvih, katerih podobe si je zrisal hkrati z runskimi napisi. A skoro zatem zboli Kollar ter umrje (24. pros. 1852), zapustivši vdovo, v pesmih svojih proslavljeno «Mino», s katero seje bil oženil v Pesti 1. 1835. f 1871), Jan Kollar. 339 in 16 letno hčerko Ludmilo (pozneje omoženo z dr. Schellenbergom v Wei-marju). Smrt Kollarjeva je bila v neiz- rekljivo žalost Slovanom, a znanosti na veliko škodo. — Njegovo truplo počiva na dunajskem pokopališču sv. Marka. Jan Kollar. V spomenik je vrezan ta-le napis: Jan Kollar c. kr. prof. starovedv slov. na univ. Videnskd, pfed tim kazatel evang. cirkve slov. v Pesti, narodil se v Mošovcih dne 29. črvence 1793, zemfev ve Vidni dne 24 ledna I852. ,'j Živ jsa v srdci eely narod nosil, Zemfev žije v srdci narodu celeho. Ta nadgrobnica nam kratko pa dobro označuje moža, katerega telesni ostanki leže tam pod kamenom. Ko je bil živ, nosil je Jan Kollar v srcu ves narod ; mrtev živi v srcu vsega naroda slovanskega. 22* Hi 340 Andrej Fekonja: Sedaj pa še nekaj o Kollarjevih delih književnih, znamenitejih. «Slavy Dcera.» Adam Mickievvicz, prvi poljski in je-den največjih slovanskih pesnikov, pravi o Kollarju: «Jako težko in sedanjemu svetu (1. 1842.) je celo nemogoče razumeti in čutiti, kar se v Kollarjevih poezijah nahaja zares veličastnega in pesniškega. Jako so "se mnogi trudili v slovstvenem obziru razjasniti njegova dela. Ostro so jih ti grajali, oni zopet silno hvalili, akoprem Kollarjevega duha niso mogli pojmiti.» In res; Kollarjeva « S 1 a v y Dcera. Lvricko - epicka basen v peti zpevich«, je neko posebno delo. V njej nam je Kollar zapustil spomin svojega potovanja po zapadnem in južnem Slovan-stvu ter je sestavil v njej celost, katera ima tudi v znanstvenem oziru veliko ceno. Glavni značaj pesmi je ljubav, a Slovanstvo nje najvažneji temelj. Na početku pesmi se nahaja divni «Pfedzpev» v distihih: Oj, glej! zemlja leži pred okom mi solze točečim, Nekedaj zibel, sedaj naroda mojega grob Ze ta veličastni uvod javlja, da se približuje navdušen oznanjevalec narodne slave, a ne ljubavi pesnik. Pesnik, ki si je ogledal ravnice severonemške, preliva od žalosti solze, da so izgubljene za Slovane, in kakor pravičen maščevalec ostro kara zavistne sosede zaradi del, s katerimi so se o Slovanstvu pregrešili, omenjajoč tragično usodo po-labskih Slovanov. Olajšavši si srce s solzami, ohrabri se pesnik ter kaže svojemu narodu s krepko roko pot do bolje bodočnosti: Ne z mutneho oka, z ruky pilne nadeje kvitne. Prava pesem: «Slave Hčerka», je razdeljena na pet spevov, a sestavljena iz samih sonetov, v vsem 643. Prvi trije spevi so kot okolice ob Šali, Labi in Dunavu, katere Kollar pesniški opeva; zadnja dva pak sta izmišljeni svet Lethe in Acheront, iz katerih je pesnik napravil nebesa in pekel. Kollar opeva ljubav do deve in ljubav do naroda ob jednem. Pesnik se je lotil posebnega pesniškega sredstva, da bi oboje združil; v tem, ko opeva Mino, opeva vse nesreče Slo-vanstva. Delo je vse polno tudi istodobnih spominov, katerih pa sedaj vseh ne razumemo več. V I. spevu: «Zala» — proslavlja Kollar svojo ljubav do Mine in pa trpljenje slovanskega plemena. Najlepše črte so one, kjer pesnik z zanosnimi besedami slavi lepoto Mine, Slavine hčere. A Kollarjeva draga, katere dražesti in vrline prekrasno opeva, idealizuje se čim dalje bolj ter se naposled povsem premeni v pesniški vzor, v sliko sladke domovine «Vse-Slavije». «Slava majka mila, daj mi krila, na katerih bi povsodi, kjer so sela bratov Slavov, mogel letati: Ce-hovi k vam, Srbi, Hrvati, potem kjer so Visle, Volge vrela (izvori)!» Od Atosa do Triglava in Pomoranije, od Pesjega do Kosovega polja, od Carigrada do Petrograda, od Ladoge pa do Astra-hana; od Kozakov tje do Dubrovnika, od Blatnega jezera do Belta iu Azov-skega morja, od Prage do Moskve in Kieva, od Kamčatke tje do Japana; Ural, Tatre, Volga in okrog vse gore in dežele, kjerkoli se slovanski jezik čuje: vse to je naša domovina Vse-slavija. V II. spevu: «Labe» — pesnik vstopi na Šali v fantastično ladijo, a vodi ga Milek (slovanski ljubavni bog). Vozečemu se po reki prihajajo v pamet razni zgodovinski spomini iz krvave prošlosti polabskih in baltskih Slovanov v deželah «po-slavskih». Iz severne Nemčije Jan Kollar. 341 potuje v Holandijo, da ovenča grob Komenskega v Amsterdamu. Od ondodi se vrača po Renu v južno Nemčijo, v mej dežele Češke, kliče otrokom Sla-vinim: Pustite, jenjajte od prepirov, kateri so že izkopali grob domovini! in povsodi ga srečavajo slovanski spomini, povsodi nahaja sledove nekdanjega sijaja slovanskega. Prišedši do Zatem ga vznaša domišljija proti Mo-, ravski, Poljski in Rusiji, ter povsodi ! opeva slovanske junake, spominja se Nagrobni spomenik Kollarjev. 342 Andrej Fekonja: zatorov in progonov, ki so jih morali od Nemcev pretrpeti izginoli Slovani. Jednim pogledom pregleda pesnik celo zapadno in severno Slovanstvo. V III. spevu: «Dunaj» — prehaja na Slovaško, pa od todi dalje po Ogerski v Hrvaško, in pogledavši na davno Koroško, dalje v Srbijo. Tudi tukaj so pomešani zgodovinski spomini s pesniškimi opisi. V tkanino po vestnih in so-vrstnih predmetov vpleta Kollar primerne opomine in navode, samo da bi se Slovani čim preje zjedinili. Spomi-njajoč se teh južnih stranij meče pesnik kletve na sovražnike Slovanstva in na lastne odrodilce krvi slovanske; toži, ker so razdrobljena in raztrgana slovanska plemena, katera so, četudi tako številna, vendar pretrpela toliko muk in bridkih spominov; žaluje zaradi ne-brojnih krivic, katere so se delale in se delajo Slovanom. No: Nazivajo vas golobe — kliče Slovanom. Zakaj se ne porazumete, zakaj se ne ljubite tako med seboj, kakor golobi? . . . Slovani! razcepljeni narod! združi svoje moči! Slovani! mnogoštevilni narod! tvoje te-motno življenje je huje od smrti! Kollarju je bilo naznanjeno, da je njegova zaročnica umrla, kar je pa bila samo zvijača Minine matere. Ta novica je napotila pesnika, da je zložil še dva speva, katera je zaradi soglasja naredil za nebesa in pekel (v bajeslovnem poganskem zmislu). Tak je torej IV. spev: «Lethe». Mina se je dvignila na nebo; sedaj vodi pesnika ona namesto Mileka. Prešedši Letho (zabljenje), v kateri žabi Slovan vse krivice, ide v nebesa, k prestolu boginje Slave. Prestol se nahaja pod sveto lipo, kateri po listju letajo buče-lice: to so duše Slovanov, kateri še niso odšli na zemljo. V nebesih prebivajo izvrstnjaki, možje in žene slovan- skega naroda, vseh plemen in vseh vekov, ,svetniki in svetnice', o katerih pesnik misli, da so Slovanstvu koristili. V raju vidimo vladarje, junake, književnike, učenjake, umetnike, mecenate itd,, kakor i sploh prijatelje Slovanstva. Tu so: car ruski Pavel, in kralj poljski Kazimir, carica Katarina in kraljica Jad-viga, Suvarov in Kosciuszko, poljski in ruski pesniki, češki jezikoslovci in srbski slepci pevači. Celo japonski in kitajski cesar sta v kolu slovanskih blaženikov, ker sta dala Deržavinovo «Odo Bogu» prevesti na svoj jezik in obesiti v ta-mošnjih svetohramih. — V čistilišču (vicah) pak so oni Slovani, kateri niso pisali slovanski, ampak v katerem ptu-jem jeziku. Iz nebes stopi v V. spevu: «Acheron» — v pekel. V peklu so nebrojni nepri-jatelji Slovanov, kakor tudi vsi renegati, izdajalci domovine, naroda, jezika, kateri vsi trpe vsakovrstne muke za krivice, učinjene Slovanom. Nekateri od njih niso v pravem peklu. Dolg je zapisnik ljudij — posebno Kollarjevih sodobnikov, — kateri imajo mesto v peklu. Poleg velikih, znamenitih mož, n. pr. Napoleona, omenjajo se tudi imena takih, kateri so dandanes pozabljeni. Zlasti ne more pesnik nesrečnežem odpustiti, da so pokvarili slovanske spomenike in pisma; starine graditeljstva in jezika, cerkve, knjige, stari perga-meni posebno vznemirjajo njegovo za starožitnosti zavzeto srce. Rad bi slovansko prošlost rešil, dal ji materijalno moč ter jo tako občuval udarcev bodočnosti. Take in jednake temne misli mu pogosto jemljo srčnost; pa vendar se zopet domisli in tedaj govori navdušeno o Slovanih, vnemajoč jih za lju-bav in slogo. Ko je Mina naštela vse muke v peklu in vse zavržence, dvigne se na zvezdi Jan Kollar. 343 zopet v nebesa. Pesem pa končuje s sonetom, v katerem pesnik krepko kliče Slovanom : «Učite se narod svoj ljubiti! v Nosite Tatre glas ta h Goram Črnim, nosite Krkonoše k Uralu: Pekel izdaji-cam, nebo Slavom vernim!» Cena «Slavy Dcere» ni toliko v pesniški njeni dovršenosti, temveč najbolje v velikem gibanju, katero je vnela v češkem narodu. Dotedanji pesniki, celo najizvrstnejši, so pevali o povsem nedolžnih stvareh; a kadar so se odločili za kaj višjega, slavili so samo veliko prošlost svojega naroda. Kollar, videč v svoji misli vsa slovanska plemena spojena v jedno veliko celoto, obrnil je prvi oči v bodočnost, predstavljajoč jo v veličastnih slikah in vspodbujajoč s smelimi besedami za vzvišena dela, Kollar je pesnik velike misli, apostol nove vere (veli Srepel). Njegova pesem zjedinjuje usodo vseh slovanskih narodov, a razdeljeni njeni soneti dobro označujejo razdeljenost pojedinih slovanskih plemen. Kollar si misli Slo-vanstvo kot celino. V prvih treh spevih priznava, da so Slovani razcepljeni, in cesto jih kara, da še ne marajo za vzajemnost; no, v četrtem spevu si je ustvaril idealno vzajemnost, katera se začenja še le — v nebesih. Iz nasprot-stev človeškega in narodnega življenja beži Kollar v kraljestvo vzorov, zato je Kollar ljubimec - pesnik vseh zavednih Slovanov. Cuvstvo in mišljenje slovansko ni se z nijednim delom tako močno širilo, kakor s «Slave hčerjo«. «Slavy Dcera« je vzbudila posebno pozornost ter napravila sčasoma velik učinek. Češka mladež se je začela zanimati za narečja svojih soplemenikov ter se baviti ž njihovimi književnostmi. To je pa mnogo pripomoglo, da se je popolnjeval tudi češki jezik. Ker je bilo tu nakopičenega nenavadno veliko gradiva iz Slovanstva raznih plemen, povzdignilo se je tudi znanje o povest-nici in razmerah slovanskih. Mnogo je vplival Kollar še posebej na jugoslovanske, tedaj «ilirske» pesnike in v obče na ilirsko gibanje. Med ostalimi omenjam tu samo našega Stanka Vraza, katerega sladke, milodoneče «Djulabije» nas cesto spominjajo Kollarjeve «Slavy Deere ». O književni vzajemnosti slovanski. Drugo delo, s katerim si je pridobil Kollar posebne zasluge za Slovanstvo, je njegova razprava: «0 književni vzajemnosti med raznimi plemeni in narečji slovanskega naroda«. Ta spis je bil Kollar najpreje objavil v nekem listu, «Hronka», a ga je pozneje izdal v nemškem prevodu, da govori tako vsem Slovanom brez razlike pisma in jezika — zakaj samo nemško knjigo mogli so tedaj, leta 1837., vsi citati. Glavne misli tega spisa so: Slovani se mislijo po stoletnem razdrobljenju zopet kot jeden velik narod, različna narečja svoja kot jeden jezik. Slovanski izobraženci naj se trudijo, da čim bolj spoznavajo razna narečja in književnosti slovanske; uprav tako, kakor je bilo pri nekdanjih Grkih, kateri so sicer pisali v različnih narečjih, a delali zmerom kot jeden narod. Zato jih pisatelj uči, kako naj se Slovani v književnosti vzajemno podpirajo ter se v govoru in v pisanju bližajo poglavitnim narečjem. Nasprotnikom tega odgovarja Kollar: «Nekateri nam oponašajo, da mi na ta način svoj jezik porušimo, popoljačimo, počešimo itd.; toda tak ugovor je ne-slovansk, je samo vreden, da se mu smejemo in ga preziramo. Kar je slovansko, bodisi kjerkoli, naše je.» Slavus sum, nihil slavici a me alienum puto — Slovan sem, nič slovanskega mi ne 344 Andrej Fekonja: Jan Kollar. sme biti ptuje: to bodi geslo vsakega prosvetljenega Slovana. Samo po taki vzajemnosti dosežejo Slovani, da se jim ne bode treba odreči svoje lastne slovanske narodnosti na korist katere druge, — dosežejo boljšo bodočnost ter bodo mogli od starajočih se Rimljanov in Germanov vsprejeti daljno razvijanje človeške naobraženosti. To delo se mora šteti Kollarju v posebno veliko zaslugo, zakaj ž njim je slovanščini neizrečeno koristil za čiščenje posameznih narečij in za razumevanje drugih bratovskih plemen. Preveden je bil tudi ta Kollarjev spis na slovanske jezike: J Samarin ga je preložil na ruski (1840), Dim. Teodorovic na srbski (1846) in Tomiček na češki jezik (1853). «Pro Slovaky.» Opuščajoč tu ostala Kollarjeva dela, nekatera celo nekritična («Slava bo-hyne», «Staroitalia slavjanska«), omenjam še samo sestavek v knjigi: «Hla-sove o potrebe jednotv spisovneho ja-zyka pro Cechy, Moravany a Slovaky», izdal V. V. Tomek v Pragi, 1846. Slovaki so bili izprva v knjigi zjedinjeni v s Cehi; a koncem minolega stoletja se je odtrgal del katoliških Slovakov povodom Ant. Bernolaka in dr.; ta književni razkol sta obnovila prof. Lud. Stur in pastor Jos. Hurban okoli leta 1846., baje, da se Slovaki tako izognejo očitanju sovražnih jim Madjarjev zaradi ,vseslovanstva'. No, Kollar, kateri je že preje s Safafikom mnogo razmišljal o potrebi jednotnega pismenega jezika za Cehe, Moravane in Slovake, objavil je o tem zopet svojo misel v omenjenem spisu. Tu govori pomenljive besede: «Iz Slovakov ne bode nič, iz Cehov in Moravanov tudi nič, ako ostanejo kakor mrvice in drobci osamljeni; ako se pa združijo v jedno telo, ako bodo skupaj držali, skupno delali: junaški se ubranijo vsem viharjem in napadom na njih jezik in narodnost.)) — «Samo to je zares prava omika in olika, katera vscveta iz celega naroda, a ne iz jedne strančice in iz jednega narečja.)) — «Kdor v slovanskem narodu zmanjšuje število narečij, ta ima tako zaslugo, kakor naj-slavneji književnik in pisatelj, zakaj s tem učini narod velik, močen, cel, za slovstvo in naobraženost sposoben.« «A kako stori to najlepše in najgotoveje? Tako, ako si izvoli govor tak, katerega bodo skoro vsi jednako razumeli. In to je naš in vseh novejih blagomislečih češkoslovaških književnikov in pisateljev sveti zmoter.» No, Slovaki niso slušali Kollarja. * * * Tudi Kollarjeva misel o vseslovan-skem jeziku, sestavljenem od vseh slovanskih narečij — za katero se je tudi pri nas trudil zlasti vzajemni Matija Majar — ni obveljala Zakaj nikakor ni jeziku ali narodu primerno, da bi se umetno in samovoljno narejala slovarska in slovniška zmes iz različnih narečij. Pač pa je bolje, poprijeti se narečja večjega plemena in tako se združiti ž njim v knjigi. Zato so hrvaški Slovenci ali tako-zvani kajkavski Hrvati na poziv dr. Lju-devita Gaja odločno odstopili od svojega malega in nerazvitega narečja ter sprejeli do cela obširneje in izobraže-neje narečje štokavsko, pravo hrvaško-srbsko, v učenju in v javnem življenju. In — da zvršim z besedami našega St. Vraza V. 332, velim za Slovence: «Ilirska idea naš je dakle temelj, na ko-jega treba da donosimo naše gradivo — kamenje — narodne ostanke, da si sazidemo obči hram.»