RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Marko Juvan UDK 886.3 Prešeren F. 7 Krst pri Savici .06
Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 886.3.091" 18/19"
Preseganje romantične dediščine? Ključno besedilo narodne literature v modernizmu in postmodernizmu'
O G. Graff, eden izmed uglednih ameriških pre-mišljevalcev književnosti, je pred nekaj leti polemiziral zoper utvaro, da postmodemizem z »novo senzibilnostjo«, s poseganjem po popularnem gradivu, prebija okope estetske avtonomije visoke kulture, kakršno so uvedli romantiki, gojili pa še pripadniki elitniškega modernizma.^ Po Graffu naj bi postmodemizem dejansko le koreniteje izrazil paradoksalnost estetske avtonomije ter ontološko in gnoseološko negotovost, ki so ju čutili že romantiki: umetnost, ki so jo slavili kot subjektivni nadomestek za versko totaliteto, je postajala v družbi dejansko obrobna. Takšno zavedanje na Slovenskem izpričujeta, recimo, Prešernovi besedili Pevcu in Glösa: v pesemskem osrčenju spada subjektivno ponotranjenje dveh temeljnih eshatoloških simbolov, pekla in nebes, ravno k nujnostim pesniškega poklica: taje postal v meščanskih družbah ne le vokacija, poslanstvo, temveč tudi posebna družbena vloga, ki človeka pesnika razlikuje od drugih, ga postavlja v drugačen red. To drugačnost še jasneje naslika Glösa, v kateri je očitna zavest o družbeni obrobnosti umetnika in umetnosti. Ta pa je vendarle kraljestvo avtonomnosti, v njej namreč denar izgubi svojo menjalno vrednost: moč denarja nadomesti vrednost simbolne menjave, ki samo v umetnosti v poeziji, lahko preobrazi roso v srebmino, zarjo pa v zlatnino — pesnik ostaja kot poklic torej v bistvu zunaj temeljne vezi blagovne menjave. Po Graffu pa so se romantiki zavedali tudi, da je vrednote, ,zunanji' svet (referencialni pomen), po Kantovem epistemološkem zasuku mogoče besedilno predstavljati zgolj arbitrarno (odvisno od izjavljalnega stališča), torej brez transcendentnega kritja, metafizičnega upravičenja (takšno zavest bomo odkrivali v večumnosti, vrednostnih ambivalencah Krsta pri Savici). Ta članek bo to problematiko obravnaval na bolj posebni ravni: zanima me razmerje modernizma in postmodemizma do ,sakraliziranih' družbenih vlog in učinkovanja književnosti, kakršni izvirajo iz romantike ,malega', ,nedržavnega' naroda, ter do vprašanja, koliko se da v literarnih in razlagalnih metabesedilih sploh predstaviti ,pravi' pomen romantične besedihie predloge. Koliko jena Slovenskem romantična dediščina prvotni temelj (arche) postmodemega stanja tudi glede na književno (re)produkcijo narodne ideologije, njenih mitov in imaginarija?
'   Besedilo je nekoliko razširjena in prirejena različica prispevka za mednarodni posvet Postmodernism in the literature and culture in Eastern and Central Europe, ki ga je novembra 1993 priredila Šlezijska univerza iz Katowic na Poljskem.
^  Gerald Graff, The myth of the postmodernist breakthrough. Postmodernism in American literature: a critical anthology, ur. M. Pütz, F Freese (Darmstadt, 1984), sH. 37-58.
229
JEZnC IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
1 Ključno besedilo
Prešernova romantična verzna povest Krst pri Savici (1836)^ še danes velja za narodni mit. Krst pri Savici je eno izmed ključnih besedil"* (Odiseja, Antigona, Kralj Ojdip, Eneida, Faust, Lepa Vida), ki s svojimi imeni, podobami, idejami in zgodbami spredajo evropski kulturi oziroma njenim posameznim narodom rdečo nit njihove identitete. Besedilo postane ključno, če ima že samo oblikovne in tematske odlike ter če izpolni tri družbenokultume pogoje v procesih recepcije in poznejše besedilne obdelave: kanonizacijo, antonomazacijo in trajnost, moč pri izzivanju nastajanja novih literarnih del.
1.1 Notranje odlike
Slovence, »nedržavni narod«, ki mu je razsvetljenski čas pritisnil nalepko »miroljubnih poljedelcev«, je Prešeren v Krstu krstil tako, da je v elegično-tragični perspektivi uzgodbil zgodovinske izvire manka njihove državnosti; iz zgodbe o posameznikovi odpovedi je spesnil parabolo o njihovem izginotju zromantičnega zgodovinskega prizorišča, o koncu slavnih dogodkov, vrednih junaške epike, ter ponotranjil narodno identiteto v duhovnost.^ Slovence je — kot kažejo raziskave B. Paternuja in J. Kosa — skušal simbolno vzpostaviti v kulturi tudi z mednarodno konkurenčno in estetsko ugledno pesniško obliko; opiral se je na schleglovsko pojmovanje narodnoutemljevalne vloge pesnitev, po načelih romantičnega estetskega univerzaUzma stiliziral prvine epskega izročila med Homerjem in Tassom ter pretapljal v novo celoto tudi sodobnejše vzorce, ki so v evropskih književnostih po razsvetljenstvu obravnavali ločitvene ljubezenske zgodbe (motive odpovedi, žrtvovanja), tematiko nazorskih dilem, verskih konfliktov ter zgodovinskih mednarodnih bojev.^ Prešernova pesnitev pa je žanrsko simptomatično ambivalentna, objektivno-subjektivna (Krst pri Savici je po ,snovi' deloma junaški ep, po sestavi byronovska verzna povest, po tonu pa elegija). Kot romantično delo, ki že izhaja iz duhovnih premis historizma in modeme, k nacionalni državi usmerjene narodne ideje, je poleg tega odkrila njen temeljni problem, s čimer jo je že pri njenih izvorih podvrgla dvomu, samospraševanju. Skozi zgodbo o iskanju smisla in ljubezni namreč upesnjuje začetke tisočletne slovenske podrejenosti tujim državnim strukturam in kultumo-civilizacijskim vzorcem, ki pa so bili v razvojni perspektivi videti ^laprednejši', ,razvitejši' od prvotnih domačijskih. Tisto, kar naj bi bilo pri nedržavnem narodu imanentno narodno, bistveni del izročila, samobitnosti (krščanska kultura in civilizacija), se kaže za nasilno presajeni vzorec tujega; drugost, ki je pogoj za nastanek istovetnosti, se v Krstu do narodnega subjekta ne more umestiti v zunanji položaj.
Zaradi te vznemirljive tematske kristalizacije in hkrati dekonstrukcije narodne istovetnosti ter zaradi zgodovinske usode Prešemovo besedilo odzvanja v slovenski kulturi že nad 150 let. Pri tem pa vsakršne identifikacijske vzorce, ki jih je poustvarjalo poznejše razlagalno ali literarno polaščanje predloge, sproti moti z nerešljivimi protislovji. Te aporije, ki v besedilu samem razstavljajo enovitost smisla, izzivajo nastajanje vedno novih literarnih del (ter esejističnih in literamovednih interpretacij), ki skušajo zapolniti vrzeli, izgladiti protislovja, speljati predlogo v svoje mišljenjske okvire.^
^ France Prešeren, Zbrano delo 1 (Ljubljaia, 1965).
^ I. P. Smimov, Citirovanie kak istoriko-literatumaja problema: principy usvoenia drevnonisskogo teksta poetičeskimi školami konca 19. — načala 20. vv. (na materiale Slova o polku Igorove), Blokovsky sbormk 4 (Tartu, 1980), str. 246-276.
^ Glavni junak Črtomir, voditelj upornega karantanskega plemstva zoper bavarske pokristjanjevalce in njihove slovenske zaveznike (zgodovinsko ozadje fiktivnih dogodkov je postavljeno v 8. sL), namreč po vojaškem porazu in pod vplivom spreobmjene Bogomile, ki jo je ljubil, molče sprejme krščansko vero, se odpove posvetni ljubezenski zvezi, postane redovnik in celo misijonar, ki gre med sonarodnjake.
^ J. Kos navaja npr. Voltairovo tragedijo Alzire, Schillerjevo tragedijo Die Jungfrau von Orleans, predvsem pa romantično novelistiko oz. romanopisje (Scott, Wawerley, Manzoni, / promessi sposi), dramatiko (Werner, Das Kreuz an der Ostsee) inverzificiranoepiko(Mickiewicz,/LOwa<iH'a;/enrod, Schulze,Cöc/tte, Byronove »verse-tales«). ]ankoKos,Primerjalna zgodovina slovenske literature (Ljubljana: ZIFF, Partizanska knjiga, 1987), str. 68-74. Prim, še Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo, 2. knjiga (Ljubljana, 1977), zlasti str. 100-101.
^ Zaradi ambivalenc, nihanja vrednostnih oznak, zaradi konfliktnih motivacij dogodkov pripovedovalčeva vrednostna perspektiva ni jasna in trdna (ni mogoče dokazati, ali Črtomirov boj za staro, pogansko vero in njegovo krstitev sprejema
230
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
1.2 Družbenokulturni dejavniki in »prešernovska struktura«
Prešernovo besedilo je lahko postalo utelešenje in kondenzat »slovenstva« šele ob delovanju drugih kulturnih dejavnikov, tudi institucionalnih. Kanonizacija, ki se je začela že sredi 19. st. in se dopolnila na njegovem koncu, je prvi pogoj: pri tem procesu so sodelovala metabesedila in dejanja kritike, literarne zgodovine, uredniških projektov (antologiziranje, zbrano delo), šolstva ter literarnega epigonstva, parodiranja in (implicitnega) dialogiziranja. Z njihovo pomočjo je Prešernovo delo postalo splošno znano in trajno zasidrano v bralnem repertoarju ter dobilo v kulturi vloge literarne, socialnoetične eksemplaričnosti in referenčnosti.
Antonomazacija in spodbujanje medbesedilnih navezav sta naslednja ,zunanja' pogoja za to, daje književno delo postalo v kulturi ključno. Antonomazacija je aplikacijska strategija metakomunikacije: metabesedila so si v publicistiki, najprej zaradi strankarskega rivalstva, že v 60. letih 19. stoletja začela iz Prešernove predloge prilaščati njena lastna imena (naslov, imena junakov, prizorišč) in jih po logiki antonomazije prekrajati v občna imena za določene splošne, stalne ali ponovljive lastnosti, tipe, nazore. S ,krajo' lastnih imen enkratnega besedila so njegovo identiteto vložila v splet podob in ideologemov, v imaginarij, s pomočjo katerega se je konstituirala splošna identiteta -— narodna zavest oz. samozavedanje.
Prva ambicioznejša literamozgodovmska interpretacija Prešerna (Josip Stritar, Uvod k izdaji Prešernovih Poezij, 1866) je vzpostavila paradigmo za razumevanje narodnega poslanstva umetnosti in umetnika, do katere so se potem opredeljevali modemisti in postmodemisti.* Izhajajoč iz pesnikovih lastnih romantičnih preobrazb orfejskega mita {Sonetni venec) je Stritar oblikoval interpretativno zgodbo o Prešernu kot eksemplaričnem svečeniku lepote in pesniškem utemeljitelju, žrtvi-odrešeniku, glasniku, vodniku slovenstva, duhovnem urejevalcu političnih sporov v narodu — ravno Krst naj bi bil nekakšen povzemajoči, končni akord simfonije pesnikovega življenja in dela.' Stritarjeva razlaga v tragizirano pripoved mitizacijsko zastre paradoks romantične estetske avtonomije, o katerem je pisal Graff. Na eni strani je transcendetalna začasnost, arbitrarnost in družbena obrobnost osamosvajajočega se estetskega območja (vidna v preziru filistrov do umetnikov), na drugi pa predstava, da je umetnost nekaj svetega, božanskega. Ta paradoks se pri Sritarju uteleša kot sentimentalistična ponovitev mesijanskega mitema: pesnik — na eni strani družbena žrtev, trpeči in prezirani obrobnež —je po svojem duhovnem bistvu in obstoju svečenik nadčutne, univerzabie lepote, posrednik med Lepim, Duhovnim, ki sta splošnočloveška, in narodom. S tem esejem se v slovensko izročilo dokončno vplete t. i. prešemovska struktura, tj. pojmovanje, da pesniki kot žrtve in izvoljeni »organi lepote« s svojo poezijo utemeljujejo in potrjujejo narodno gibanje. Trdno se zasidra ne le v razlagah Prešernovega dela, temveč tudi v splošnih pojmovanjih razmerja med književnostjo in politiko — in ostaja izhodišče za polemiko modemizacijskih literarnih tokov.'"
pritrjevalno ali ne oziroma ali gre pri tem sploh za junakov zlom in resignacijo). Ker je besedilo razmeroma kratko in skopo v odmerjanju informacij (in je torej litotično glede na snov, ki bi omogočala epsko širino in stilno patetiko), marsikje med dogodki zazijajo skrivnostne »praznine« (v pomenu W. Iserja), nekatere povezave med njimi pa ostajajo zamolčane (Črtomir v krst privoli molče). Več je mest, ki ostajajo pomensko odprta, nedoločljiva, čeprav imajo v dogajanju odločilno vlogo: ali je pojav mavrice, ki dokončno očara Črtomira, simboličen ali zgolj naravr« lep, ali morda simbohzira božjo milost ali le očarljiv videz?
* Obj. v J. Stritar, Zbrano delo 6 (Ljubljana, 1956). Pred to interpretacijo je Krst kot svojska uspešnica (3 izdaje med 1. 1836-47) vzbujal površno navdušenje med prvimi ocenjevalci. Izzval tudi bolj poglobljene, esejistične romantične razlage, bil vključen v prve antologije kot zgled slovenske epike in potrditev kreativnosti narodovega duha, začel zbujati plaz posnemovalcev, tekmecev in revizionistov (tudi na dramskem in gledališkem področju), bil sredstvo in celo ena od tarč burlesknega ter satiričnega parodiranja postromantičnega rodu.
' Takšna interpretacija je pospremila Prešernove delo, ko je kot prvo izšlo v zbirki Klasje, načrtovani iz enovite uredniške vizije o slovenskih klasikih, potrjevakih tujim literaturam enakovredne narodove kulturne ustvarjalnosti.
Mdr. za enega vodilnih pesnikov/rn de iiec/a, O. Župančiča, ki je podobo Prešerna 1.1901 že toliko zrelativiziral, daje v njem videl le romantika, »centripetalen duh«, »figuro pijanega poeta«. O »prešemovski strukturi« prim. Dušan Prijevec, Vprašanje o poeziji. Vprašanje naroda (Maribor, 1978), str. 36-37,55-80, zlasti 78.
231
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Okoli leta 1900, ob stoletnici pesnikovega rojstva in v navdušenju vsenarodnih kanonizacijskih dejanj, pride do zagretega publicističnega in literarnega križanja peres, ki seje sprožilo z iskanjem odgovorov na vprašanje, kakšen je bil Prešernov dejanski svetovni oziroma politični nazor in kaj je ,bistvo' Slovencev. Tedaj si začno tudi literarna dela (E. Kristana, L. Fatur in O. Župančiča) iz Prešernove predloge z antonomazijami privzemati njena lastna imena (naslov, imena junakov, prizorišč), prek njih pa še motive, osebe in teme (npr. »to so naši Črtomiri«). Krst je s tem dobil vlogo medbesedilne primere oziroma interpretanta za ubesedovanje sodobne problematike ter postal zakladnica za aluzivno medbesedilno metaforiziranje in za metonimične zgodbene revizije (vsega skupaj nad 50 del), likovne upodobitve, uglasbitve in ugledališčenja.
2 O (post)modernih razmerjih do ključnega besedila
Literamozgodovinsko pripoved o razmerju modernizma in postmodemizma do ključnega besedila nacionalne literature se zdi produktivno, relevantno in zanimivo urediti" okrog nasprotij, ki jih bom še sproti nadrobneje razložil: subjektivnost — decentralizacija subjektivnosti in epistemološka dominanta — ontološka dominanta besedila.'^ Pri medbesedilnih revizijah Krsta pri Savici je subjektivnost najprej, v obdobju modeme, polna vitalističnega nasprotovanja izročilu in kanoniziranemu imaginariju — individualizirani jaz se skuša dvigniti nad simbolizacijo kolektivnega, dmžbenega in zgodovinskega v Prešemovi predlogi (Oton Župančič). Ta uporniška drža iz začetne, predhodniške faze modernizma (I. Howe jo je označil kot inflacijo jaza) se v eksistencialističnem modernizmu šestdesetih let spremeni. Tedaj subjekt začenja odpirati epistemološka vprašanja: kako spoznati ,pravo', s kanonom in ideologijo nezastrto resnico Prešemovega ,mita', kako jo medbesedilno prikazati in uglasiti s sodobnim, modernim svetom (Veno Täufer, Dominik Smole). V tem kontekstu modernizem problematizira svoj zgodnejši subjektivizem, ga izpostavi kritični (samo)destrukciji in ga prikaže kot metafizično stmkturo (Smole). Talšno stanje je izhodišče postmodemističnih medbesedilnih navezav, ki so metafikcijske: te v osemdesetih letih tematizirajo in eksplicirajo aporetičnost, nedoločljivost Prešemovega besedila. To storijo tako, da opozarjajo na arbitramost spoznavnih (interpretativnih) konstrukcij o njegovem smislu — s tem podčrtovanjem epistemološke dominante spodbijajo temelje vseh dotedanjihmedbesedilnih izpeljav Krsta in referenc nanj. Odpirajo pa tudi že ontološko dominanto: opozarjajo, da ne obstaja en sam svet, temveč daje resnic več, da imamo opraviti s pluralnostjo, prežemanjem mogočih besedilnih in zgodovinskih svetov (Andrej Blatnik, Branko Gradišnik, Dimitrij Rupel).
2.1 Vitalistično zavračanje izročila
Po I. Howu je subjektivizem metafizika modernistične estetike, hkrati pa uporniška družbena drža: subjektivizem odreka pomen družbenih okoliščin (kar se povsem sklada s protirealistično estetiko), umetnina pa postaja medij dinamične individualnosti.'^ Takšno držo, ki je stopnjevanje romantične estetike, je na Slovenskem 1.1899 programsko oznanil I. Cankar: »Vdal sem se s tiho razkošnostjo
'' Prim. Brian McHale, Some postmodernist stories, Postmodern fiction in Europe and the Americas, ur. Theo D'haen, Hans Bertens (Amsterdam — Antwerpen, 1988), str. 13-25.
Za prvo dihotomijo gl. G. Hoffinann, A. Homung, R. Kunow, »Modem«, »postmodem« and »contemporary« as criteria for tha analysis of 20th century literature. Postmodernism in American literature: a critical anthology, \xr. M. Put?, P. Freese (Darmstadt, 1984), str. 12-37; lu: 13-17. Zadrugopa prim. B. McHale, Changeof dominant fi-om modernist to postmodernist writing. Approaching postmodernism, ur. D. Fokkema, H. Bertens (Amsterdam — Philadelphia, 1986), str. 53-79. — Dominanta je po Tinjanovu in Jakobsonu žariščna sestavina umetnine, tista, ki določa in preoblikuje druge sestavine in zagotavlja celovitost strukture. Literarni razvoj lahko opazujemo kot spremembe takšnih dominant. Tako naj bi po McHaleu prehod iz modernizma v postmodemizem zaznamovala sprememba dominante iz epistemološke v ontološko. Epistemološka dom inanta je značilna za modernizem in sproža naslednja vprašanja: kaj lahko vemo, kdo to ve, kako in s kakšno gotovostjo, kako vednost prehaja od človeka do človeka, kako zanesljiva ostaja pri tem in kako se spreminja predmet spoznavanja, kakšne so meje vednosti? Ontološka dominanta (ontologija je izraz iz poetike T. Pavla, pomeni »teoretični opis mogočega sveta«) zaznamuje postmodemistična besedila in poraja vprašanja: kaj je svet, kakšne vrste svetov obstajajo, kako se razlikujejo, kaj se zgodi, če se soočajo različni svetovi, če pride do kršitve meja med njimi, kakšen je način obstoja besedila in kakšen način obstoja svetov, ki jih besedilo projicira?
CiL po G. Hoffmann, A. Homung, R. Kunow, n. d., str. 16-17.
232
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
samemu sebi. K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva...«''* Zavračanje razmeroma nove tehnološke iznajdbe, fotografskega aparata, tega v evropskih umetniških krogih že klišeiziranega simbola mimetičnega predstavljanja ,zunanjega' sveta, in slavljenje obujene romantične metafore notranjega očesa sta bila izraz subjektivizma kot metafizike, etike, estetike in tematike literarne reprezentacije. Cankarjevo preklinjanje »vseh teorij« kaže na antagonistično razmerje individualizirane poetike do racionalnosti. Pomeni pa tudi zanikanje znanih, normativnih razlag sveta. Razumljene so kot subjektu ,zunanji' redi osmišljanja; opirale so se lahko na sistematizh-anje podedovane vednosti, na besedilni spomin. Že na predstopnjah modernizma se poleg zavračanja mimetiziranja sočasne družbe torej poraja še nasprotovalno razmerje do izročila, do poprejšnje vednosti. J. Habermas govori o radikalizirani zavesti, o modernem projektu preseganja, ki drugače kot zavest o modernitas v prejšnjih obdobjih nasprotuje tradiciji in zgodovini posplošeno, abstraktno, en bloc.^^
Slovenska modema je — kot je znano iz literarne zgodovine — na začetku 20. st. v imenu izrazito subjektivistične poetike nakazala hotenje po prelomu z izročilom: odpravljala in presegala je njegove žanrskostilne hierarhije, kršila načela posnemanja, ironizirala njegovo narodno avtarkičnost, ideološko vezanost na meščanstvo (filistre). Cerkev in deklarativno narodno potrjevanje. Z medbesedilno navezavo na Krst vpiše Oton Župančič (pesem Daj, drug, zapoj. Čez plan, 1904)'* začetek radikalizh-anega razmerja do slovenskega izročila, pojmovanega kot celota ideoloških, estetskih, družbenozgodovinskih skupnih imenovalcev. Gre za vitalistični, ekscesno subjektivistični upor bremenu izročila, utelešenemu v Prešemovem junaku. Župančič je v pesem aluzivno prenesel izsek iz motivike predloge (misel poraženega Črtomira na mogočo usodo — nenehni beg) in ga folkloristično grozljivo, groteskno in ekspresivno preoblikoval. Prešernov literarni lik antitetično postavi ob nietzschejanskega, titaniziranega, usodo izzivajočega toreadorja, ki je eksotični simbol drznega dinamizma in vitalnosti ter alternativni ideal narodovega značaja. Ob tem merilu se Črtomir izkaže za utelešenje suženjstva, za večno vračajočega se slovenskega antijunaka (Župančič prikliče folklorni mitem volkodlaka), ki ne premore zadosti notranje moči in avtonomije, da bi branil ogroženo narodovo ozemlje. Župančičeva pesem je z vizionarskim hiperboliziranjem detajla predloge posplošeno napadla smisel besedila v celoti — tako je bila prva, ki je Črtomira v prostor književnosti polemično in odmevno vpeljala kot vzorčnega slovenskega junaka, simbol oz. antonomazijo tipičnih lastnosti, depresivnega bistva slovenstva (»to bil je Črtomir, naš junak«).
2.2 Iskanje arhetipa in zlom subjektivizma
V neoavantgardi in modernizmu 60. in 70. let se je razcvetelo polemiziranje s kanoniziranimi (ključnimi) besedili kot sredstvi za reproduciranje narodne ideje in liberalnih, konservativnih ali komunističnih ideologemov.'^ To je bilo očitno zlasti v oblikah parodičnosti, ki so med literarnimi žanri vzporedne kritiškemu ter interpretativnemu konceptu »novega branja«. »Novo branje« je smer literarne interpretacije, ki fenomenološko reducira drugotne, družbeno in narodno eksemplarične vloge kanoniziranih umetnin in umetniških biografij (npr. orfejsko-mesijanski arhetip, kot gaje ob Prešernu vpeljal J. Stritar); skuša se dokopati do njihovega bistva, do »eksistenciahiega jedra«; to naj bi bilo sposobno brez zgodovinskih, metafizičnih, ideoloških transmisij vznemirjati modernega
''' Ivan Cankar, Zbrano delo 7 (Ljubljana, 1969), str. 195.
" Jürgen Habermas, Theorie des kommunikativen Handelns (Frankfurt, 1981), str. 446. '* O. Župančič, Zbrano delo 1 (Ljubljana, 1956), str. 201-202.
'^ V primerjavi s slovensko zgodovinsko avantgardo iz dvajsetih let, ki je sicer zaostrila fmdesleclovski prelom z izročilom (z antiestetiko montaž in z »veliko citatno polemiko« z globalnim kodom, ikonografijo in ideologemi umetrwsti kot »institiKije« meščanske družbe; npr. Konsi Srečka Kosovela). Citirani pojmi rabljeni po: Peter Bürger, Theorie der Avantgarde (Rankfiirt, 1974); Dubravka Oraić Tolić, Teorija citatnosti (Zagreb, 1990), str. 79-80.
233
JEZIK DM SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
bralca.'* »Novo branje« ima močno epistemološko noto, saj išče možnosti za ideološko neposredovano, izrazito subjektivno-eksistencialno doživetje in spoznanje ,resnice' klasičnih del, tiste, ki naj bi jo že ta dela sama zastirala z estetskimi izpeljankami metafizike;'' tipično modernistično pa je »novo branje« tudi kot kritična zavest, ki s poudarkom obravnava narodnoutemeljevalno vezanost in politično-ideološko uporabnost literarne klasike (v smislu topike vladajoče ideologije in kulturniških elit). — D. Pirjevec je vlogo literature kot medija in (nadomestne) politične institucije nedržavnega narodnega gibanja poimenoval z izrazom »prešemovska struktura«.^" Z obema tendencama »novega branja«, demitizacijsko in reavtentizacijsko, se ujemajo modernistične (eksistencialistične) resne parodije^' ključnih besedil slovenskega literarnega in folklornega izročila (dela V. Tauferja, D. Smoleta, G. Strniša, D. Zajca, S. Makarovič, R. Šeliga idr.). ,Mitskim' delom klasikov ali folklore so skušale izbrisati učinke kanonizacije (vzorčnost, aplikabilnost, ideološke redukcije), poleg tega pa razkriti še njihove idejno-estetske kamuflaže lastne »izvorne problematičnosti«; s to ,resnico' besedila so nekomične parodije stopale v dialoško sozvočje, do njegovega ideolekta pa so ves čas ohranjale ironično distanco. Modernistična poetika (ideolekt nihilizma) ključno besedilo sicer potujuje in demonth-a, hkrati pa ga reaktualizira, izrablja za palimpsesten ,arhetip' svojega sporočanja, tako da simbolna dediščina preteklosti ekvivalenčno preseva — prek vidnih anahronizmov — v sodobne motive, situacije, realije in ali razpravljanja, stile. S tem pa se v modernistični protitradicionalizem vpisuje struktura arhaizacije, ki je povezana s prostorskim združevanjem raznorodnih in raznočasnih okraskov diskurzivnih redov (M. Foucault to imenuje heterotopia);'^^ parodije slovenskih ,mitov' so po svojem namemu še najbližje t. i. esencialističnemu arhaizmu, pisanju, ki je v navezavi na Heideggra skušalo odkriti v svojih predlogah arhai sedanjosti, pri čemer jih je moralo očistiti od poznejših funkcionalizacij, spoznavnostnih nanosov, ki so jim jih dale zgodovina, metafizika in oblastna tehnologija.
Od srede šesdesetih let nastajajo poleg resnih parodij še mnogotematska parodična besedila, ki ironično, satirično, estetsko igrivo in/ali groteskno aludirajo na znamenita imena, šolsko klišeizirane interpretacije, preigravajo motivne topose, oblikovno-stilne klišeje, ideologeme meščanskih ter realsocialističnih ,velikih pripovedi'. Ta besedila — podobno kot v 20. letih avantgardistične Kosovelove montaže — kanonizirano izročilo relativizirajo in problematizirajo v celoti. Imajo ga za institucijo kulturne, morabie in literarne indoktrinacije ter gospodovanja. S takšnim ravnanjem s slovenskim književnim kanonom — slikovito ga formulira T. Šalamun z verzom »divje odmetavaš to, kar ni tvojega« — naj bi parodična besedila omogočila svojim avtorjem uveljavitev nove estetsko-literame in mišljenjske avtonomije, razmah subjektivizma, izselitev iz »podobe svojega plemena« (T. Šalamun).
To osvobajanje subjektivizma je motivirano pri starejšem rodu od srede 60. let še z eksistencialistično modernistično idejnostjo, ki kljub profanizacijam, vključevanju zunajestetskega
' ^ Tovrstne težnje izpričuje mdr. modernistična antologija slovenske poezije 57pesmi od Murna do Hanžka (1970), ki temelji na načelu redukcije eksegetskega aparata in ponuja čim neposrednejši stik z besedili modernega izročila (od simbolizma do sodobnosti), kakršna naj bi bila ,na sebi'. S tem zavrača manever tradicionalnega antologiziranja, ki je iz besedil vedno delal reprezentamene oziroma eksemple določenih občosti (literarnih, družbenih in/ali narodnih). Za širei metodološki okvir fenomenološke hermenevtikeprim. Darka Dolinarja,//e/'mcn^rijka/n/i/cfa/"na veda (Ljubljana, 1991), str. 162-172.
" Epistemološka dominanta, ki jo B. McHale (Change of dominant..., str. 58-59) razlaga kot splet pripovednih postopkov (fokalizacija, notranji monolog, nezanesljivi pripovedovalci), s katerimi je tematizirana nedoločnost predstavljene resničnosti, me tu in v nadaljevanju zanima na ravni medbesedilne hermenevtike. Vprašanja, ki jih postavlja McHale, se torej nekoliko modificirajo: kako je v metabesedilih mogoče doseči in reprezentirati resnico protobesedil, kateri so dejavniki, ki pogojujejo razlagalčevo spoznavanje del iz preteklosti, katere instance se v razmerje med ta člena vmešavajo?
D. Krjevec, n. d.
^' Živa Ben Porat, Ideology, genre and serious parody, AILC X (New York — London, 1985), str. 380-387; Linda Hutcheon, Parody without ridfcule: observations on modem literary parody, Canadian review of comparative literature 5 (1978), št. 2, Str. 201-211.
^ Jacques Leenhardt, Arhaizam i postmodemost, Poslmodema: nova epoha ili zabluda, ur. G. Flego (Zagreb: Naprijed, 1988), str. 28-35; tu: 29, 30-31.
234
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
gradiva in prvin popa še vztraja na stališčih elitne estetske avtonomije (npr. V. Täufer); pri mlajšem rodu pa se tovrstni elitizem visokega modernizma na prelomu med 60. in 70. leti — gre za tok ludizma — že pomika tudi v območje neoavantgardnih praks, kontrakulture, popa, hipijevstva, performansov itn., torej tiste »nove senzibilnosti«, ki je povsem vzporedna ameriškemu postmodemizmu šestdesetih let (npr. M. Jesih, F. Rudolf, D. Rupel).
Tauferjev modernizirani sonet Nokturno / (1964)^^ rearanžira okrnjene citate in posnetke stilemov iz tercin Krsta pri Savici v novo sporočilno enoto, v nadrealistično vizijo, groteskizirano sliko vstajanja nasilno umorjenih mrličev. Na oblikovalni ravni prvine iz ključnega besedila razosebljenemu lirskemu subjektu, njegovi fluidni zavesti in hermetični dikciji zagotavljajo znano ozadje (aluzija na ubeseditev bratomornega boja v Uvodu v Krst), modelirajo, organizirajo označevalno gradivo kolažnega besedila.^''
S formalno-estetsko sestavo pesmi centona skuša modernist Täufer pretrgati z izročili romantične dediščine, saj načeli montiranja in parodičnosti problematizirata besedilno zaokroženost, izpovedno enovitost, zlasti pa svet vrednot, s katerim naj bi si Prešeren zastiral grozo pred ničem; s tematsko arhetipizacijo oziroma z arhaizacijo pa prav to dediščino kliče pesnik na pomoč kot temelj za alegorično izražanje lastne družbenozgodovinske, pesniške in eksistencialne stiske v porevolucijskem režimu. Tudi Tauferjev cikel Krst (1969)^' ob tematiki nasilnih smrti v imenu ideologije in ob problemu metafizične praznine, ki sili v samomor, sozvanja s Prešernovim ključnim besedilom na način resne parodije.
Znotraj takšnih miselnih okvirov je nastala tudi druga paradigmatična modernistična nekomična parodija Krsta pri Savici — istonaslovna drama D. Smoleta (1969); dramatik ima do oseb in dogajanja, potopljenega v zgodnjesrednjeveško preteklost, ironično razdaljo, ki vtis realnosti in zgodovinskosti vseskozi ,metafikcijsko' razblinja, nanaša na sodobne realije, scenarije in diskurze (heterotopija).2*Prevladujoče medbesedilno razmerje do ključnega besedila je nasprotovalno, kar je že samo po sebi odvod modernistične negativne estetike. Smoletov Krst je nezvesta dopolnitev^'' Prešernove zgodbe: literarni liki, dogajalni prostor in čas, ki so s tehniko razširjanja povzeti in izpelj ani iz Prešernovih pripovednih nastavkov (zlasti iz epiloške stance) ter preneseni v nove, glede na implicitna navodila predloge marsikdaj celo antitetične motive, se ves čas odmikajo od romantične karakterizacije, motivacijskih sistemov, govomega stila; poleg tega ponarejeni in vstavljeni dogodki ter komentarji oseb preinterpretirajo smisel glavnega dogajanja in medosebnih razmerij Prešernove predloge, novi, dopohijeni konec pa spodbija odprto semiozo njegovega zaključka.^^ Z apokrifnim! modifikacijami Prešemove zgodbe Smoletova drama zanika, profanizira, razgalja romantični besedilni svet, uničuje vse idealizacije, aporetične zapolnitve, ki
^ Veno Täufer, Vaje in naloge (Maribor, 1969).
^ Tu Täufer sledi modernističnemu »mitologizmu« 20. st, ki je — ob podpori splošnokultumega interesa za mitologijo ter krizi idej napredka in racionalnosti — izrabljal mitske modele kot umetniško oblikovalne postopke in kot medij za razmerje do sveta, za uveljavljanje misli o »večnih« duševnih izhodiščih ali stalnih narodnih kulmmih obrazcih (J. Joyce, J. Anouiih, M. Frisch, A. Robbe-Grillet, H. Broch, T. Mann, M. Bulgakov). Prim. E. M. Meletinski, Poetika mila (Boegrad, b. I.), str. 9-11,283-348.
25 V Täufer, n. d.
2* To dosega npr. z razvidnimi anahronizmi iz političnega žargona, z evociranjem cinične logike oblastnih in ideoloških ustanov, z dozdevnosmirai konstrukcijami (»kakor da«), litotičnimi prislovi (»le za kanec«), zlasti pa s parabolično opozicijo pri predstavljanju dogajališč in dogodkov: geomctrizirani, paralelistično formalizirani Oglej (simbol nihilizma, inertnega funkcionalizma cerkvenoupravnega središča) — kaotičnost slovenskega prostora (simbol državno-institucionalne neorganiziranosti slovenske družbe). — Dominik Smole, KrsIpri Savici (Maribor, 1969).
2^ Prim. Gerard Genette, Palimpsestes: la littirature au second degrie (Pariz, 1982), str. 181-195,217. Tu avtor razpravlja o dopolnitvah, medbesedilni vrsti, ki nadaljuje kakšno znano in nedokončnano delo oziroma besedilo z odprtim koncem. Nezveste dopolnitve so tiste, ki se ne ravnajo po zgodbenih, karakterizacijskih, vrednostno-perspektivnih navodilih predlog.
2^ Smoletova dopolnitev Krsta je nadaljevanje porazov Prešernovega glavnega junaka: po vojaški (nacionalni, kulttmii) in osebni (ljubezenski) izgubi se mu izjalovi še iskanje krščanskega verskega smisla. Črtomir išče smisel, ker pa absolutnih meril ni mogoče uskladiti z resničnostjo, izgubi vero in prične uničevati vse, kar ni v skladu z idejo, iz altruista postane ljudomrznik, iz narodnega bojevnika ubijalec sonarodnjakov, iz hrepenečega ljubimca morilec.
235
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 5
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
so pri Prešernu blažile nihilistične konotacije in posledice zgodbenega jedra (poraz, odpoved, izguba smisla). Zato ostaja v Smoletovi ironiji zaznaven tragični patos, nekakšna heroična drža modernistične metafizične nostalgije, ki jo je A. Wilde — sledeč Lyotardovim razčlembam •— krstil za disjunktivno ironijo.^' Modernistična epistemološka dominanta deluje na ravni medbesedilne hermenevtike. Smoletovo metabesedilo skuša spoznati ,pravo' — s kanonsko eksemplaričnostjo, poznejšimi ideološkimi vložki, a tudi z romantizirano idealizacijo/estetizacijo same Prešernove pisave nezastrto — surovo resnico krstitvenega ,mita'. Zgrabiti hoče arche sam, kakor da bi bil Prešeren s svojim besedilom že njegov prvi mistifikator.
Fabulativna apokrifnost dramatiku Smoletu parabolizira eksistencialistično (po izviru heideggrovsko) moralno refleksijo, ki je hkrati — tako kot pri pesniku Tauferju — tudi politična kritika (socialističnega) totalitarizma: sub-iectum, ki se utemeljuje v metafizični transcendenci in deluje v imenu nekega višjega bistva (ideologije), kar vodi v heideggrovsko pozabljenje biti (Seinsvergessenheit), se po »smrti Boga« sam izkaže za izrazito metafizično strukturo, za utelešenje volje do moči, ki si orodno prilašča, podreja svet, z njim razpolaga (Ge-stelt), ga uničuje.Prav s tem naziranjem Smole problematizira temelje modemega subjektivizma, ki je hotel svet in zgodovino krojiti po meri osvobodilnih projektov, lyotardevskih »velikih pripovedi«. Nietzschejanski subjektivizem, iz katerega se je na začetkih modernosti na Slovenskem napajal O. Župančič, ko je zavrgel Črtomira kot simbol narodne nemoči, je Smole v fazi visokega modernizma šestdesetih let pripeljal do skrajnosti in ga zlomil.
2.3 Metafikcijska relativizacija resnice in subjekta
Pisci literarnih in literamozgodovinskih metabesedil se niso spraševali o pogojih lastnega razumevanja Krsta pri Savici, čeprav so si privoščili mdi vehementne sodbe in drzne revizije — bodisi v imenu narodnopotrjevalnih in/ali nazorskih idealov, ki jih Prešemovo ključno besedilo zaradi aporetičnosti ni izpolnjevalo, bodisi zaradi radikalnega izpostavljanja ,resnice', pred katero naj bi se Prešeren sam slepil z romantično (metafizično) idealizacijo. Zavest o nujni interpretativni posredovanosti Krsta — in zgodovine, ki jo Prešeren s pesnitvijo uzgodblja oziroma osmišlja — seje uveljavila šele v osemdesetih letih. Samorefleksijo, ki problematizira avtoriteto katerega koli (tudi lastnega) razlaganja kot končnega, pravo ,resnico' predstavljujočega metajezika, je prinesel model metafikcijske proze, ki je med najbolj reprezentativnimi vrstami postmodemistične literature na Slovenskem.
Vsaj po 1. 1968 lahko na slovenskem literamem in umetnostnem prizorišču opazujemo pojave, značilne za zgodnji ameriški postmodemizem,^' vendar so jih — tako kot drugod v Evropi — imeli za (neo)avantgardistične, povezane s študentskimi gibanji.^^ Avantgardistične literarne tokove tega časa je esejist Taras Kermauner promoviral kot ludizem in reizem, pri čemer je prvi pojem izpeljal iz Derridajevih splošnih teoremov o »igri označevalcev«, dmgega pa iz teorije in prakse novega romana oz. kroga Tel Quela. Ludizem v pripovedni prozi je v sedemdesetih letih vpeljal metafikcijo (D. Rupel) in začel vnašati prvine žanrske literature, tj. grozljive povesti, znanstvene fantastike,
Prim. Alan Wilde, Horizons of assent: modernism, postmodernism, and the ironic imagination (Baltimore, 1981), str. 131-132.
Na Slovenskem je tovrstno heideggrovsko kritiko subjektivizma, ki je bila Smoletov intelektualni podtekst, razvijal po 1. 1964 Dušan Pirjevec, predvsem v svojih interpretacijah novoveškega evropskega romana (zbrane so v knjigi Evropski roman, Ljubljana, 1979); te razčlembe v številnih izpeljavah spominjajo na dela Giaimija Vattima, npr. na prve tri dele v knjigi La fine della modernitä (Milano, 1985). Toda o heideggrovski Venvindung metafizike, D. Pirjevcu in njegovem predhodništvu postmodemega filozofiranja bi bilo treba razpravljati posebej.
^' Npr. parodiranje visokega modernizma s stališč alternativne kulture, odmik od njegovih globinskih, metaforičnih interpretacij, vnašanje prvin popa, vzhodnjaške ezoterike in holizma, gojenje čutne senzibilnosti, odpravljanje mej elitne estetske avtonomije, performansi in konceptualizem.
Prim. Hans Bertens, The postmodem Weltanschaung and its relation with modernism: an introductory survey. Approaching postmodernism, str. 9-51; tu: 14-19; Andreas Huyssen, Postmodeme — eine amerikanische Internationale, Postmoderne: Zeichen eines kulturellen Wandels, ur. A. Huyssen, K, R. Scherpe (Reinbek b. Hamburg, 1986), str. 13-44; lu: 17-22.
236
JEZKIN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št 6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
erotične ali pornografske proze (M. Dolenc, F. Rudolf, B. Gradišnik). V 2. polovici 70. in na začetku 80. let se je začel širiti še vpliv Borgesovih kratkih zgodb, tudi s posredništvom protitotalitame politične fikcije D. Kiša (B. Gradišnik, D. Jančar). Čeprav so doživljali dokaj ažurne prevode in izvirne domače izpeljave spisi poststrukturalizma in teoretske psihoanalize (J. Derrida, J. Lacan, J. Kristeva idr.) in čeprav je D. Pirjevec sredi 70. let ob interpretaciji Dostojevskega že prihajal do spoznanj, ki so na moč blizu Vattimovi »mehki misli«, pa seje postmodemizem pod svojim imenom kot (modni) pojav, ki naj bi bil celovit (v vseh umetnostih) in nov, začel širiti na Slovenskem šele po 1. 1980 in doživljal višek ok. 1. 1985, torej ravno v času, ko so nastajale metafikcijske izpeljave Krsta pri Savici?^
Metafikcijski žanrski model, ki sta ga aktualizirala modemizem in postmodemizem, razodeva povezanost obeh dominant, epistemološke in ontološke, ki po McHalu zaznamujeta prehod med tema imietnostnima kodoma — kot poudarja, ta prehod ni enosmeren in nepovraten, mogoč je celo v enem samem besedilu.-'^ Epistemološka vprašanja (kaj spoznavamo in kako, kako je sploh mogoče spoznanje, kaj pogojuje vednost, kdo nam jo posreduje) se besedilno utelešajo v modernistični nedoločenosti, toku zavesti, polilogu, skrajno subjektivizirani večperspektivnosti. Epistemološka vprašanja pravzaprav logično peljejo v stanje ontološke negotovosti, ki je po splošnem mnenju ena temeljnih določnic postmodemizma.^' Polilog subjektivnih ,resnic' namreč — kot kažejo Lyotardeve in Hassanove razčlembe — nima več nobene transcendentne uzakonitve, ki bi katero izmed njih potrjevala kot skladno s svetom oziroma bi ji podeljevala ontološko superiomost nad dmgimi. S tem je odprta pot v razsrediščenje subjekta kot zadnjega modemističnega oporišča gotovosti, pot v pojmovanje identitete kot nečesa necelega, odprtega in odvisnega od spremenljivih razmerij z okoljem. Metafikcija izhaja iz samorefleksivnega spoznanja, da je vse, kar govorica predstavlja, njen konstmkt, da torej pripovedni svet in njegov subjekt nastajata s pisanjem, s »tkanino citatov«; zato je v pripovedi mogoč soobstoj in preplet več svetov, različnih, medsebojno tudi izključujočih se ontologij.^*
Andrej Blatnik v črtici Črtomir, sam in večen (1983) sicer še nekoliko eksistencialistično osmišlja in izpeljuje prenos zgodbenega položaja (motiva) Črtomirovega poraza.V fabulativno tkivo pa — pod vplivom Borgesovih kratkih zgodb — vriva interpretativne vezi, ki ustvarjajo vtis o skrivnostni tektoniki usode: bralcu se razodevajo literarnim junakom nespoznavna časovna sorazmerja, ki razblinjajo vtis o koherentni stvamosti. Ti vrivki so hkrati vnašanje esejistične metafikcijske opisnosti: niso komentar neposredne dejanskosti (tako držo uprizarja realistična pripoved), temveč sveta, ki je bil prej že ubeseden. Zato so sredstvo spoznavne, epistemološke razdalje do interpretiranega predmeta (Črtomira po porazu), simptom odpovedi dokončnim sodbam in znamenje skeptične zavesti o spremenljivem smislu ključnega besedila v globini časa.
Medtem ko Blatnik svoj dvom o tem, ali je njegovo pripovedovanje lahko povzdignjeno v vlogo avtoritativnega razlagalnega jezika Prešemove predloge, izraža neposredno, pa Branko Gradišnik takšno zavest vračuna v implikacije, ki jih ima njegova prezentacija besedila Naj pevec drug vam srečo (1987).3^ Ta psevdoesej je interpretacija interpretacij Krsta pri Savici. Razlagalec bi rad v Črtomim »našel skrito gorišče«, ki »omogoča celo navzkrižne poglede nanj« oziroma »blodnjak
O poslmodemi2mu na Slovenskem gl. zlasti Janko Kos, Slovenska literatura po modernizmu. Sodobnost 37 (1989), str. 225 in si. (v nadaljevanjih skozi ves letnik). Sodobnost 38 (1990), str. 172 in si. (v nadaljevanjih); Tine Hribar, Sodobna slovenska poezija. Sodobna slovenska poezija (Maiibor, 1984), str. 174-283; Tomo Virk, Postmoderna in »mlada slovenska proza« (Maribor, 1991); Marko Juvan, Postmodemizem in »mlada slovenska proza«,/ezit in j/ovjrvo 34 (1988/89), ŠL 3, str. 49-56.
^ B. McHale, Change of dominant from modernist to postanodemist writing, str. 60. ^5 Prim. Hans Bertens, The postmodern Weltanschauung..., str. 29,35,45^7.
Patricia Waugh, Metafiction: the theory and practice of self-conscious fiction (London — New Yoric, 1984), str. 119.
Andrej Blatnik, Šopki za Adama venijo (Ljubljana, 1983). ^* Branko Gradišnik, Mistifikcije (Ljubljana, 1987).
237
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
nasprotnih si razlag«. Gre torej za razlaganje diskurzivnega labirinta, spletenega okrog nedoločljivega Prešemovega ključnega besedila: Gradišnik v svoji prozi uporabi značilno ikono postmodemizma, labirint,^' in jo še stopnjuje v smer ontološke negotovosti. Razlaga za raznolikost poprejšnjih razumevanj Prešerna je sicer blizu modernističnim pogledom: Črtomir je arhetip nihilizma.^ Toda takšno modemistično interpretiranje ,prave' resnice besedila Gradišnik postmodemistično spodkopava in celo parodira. Gre za literamo mistifikacijo, saj besedilo bibliografsko pripriše fiktivnemu avtorju. S to fiktivizacijo eseja, s prekrivanjem dveh različnih besedilnih ontologij je literat Gradišnik interpretativnemu diskurzu literame vede in kritike spodmaknil piedestal, s katerega je ta lahko odkrival ,resnico' o ključnem besedilu, ne da bi se zavedal, kako ravna s podobno retoriko zgodbotvorja kot literatura in uporablja celo njene postopke.
Med vsemi revizijami kanoniziranega besedila najbolj ustreza pojmu apokrif navezava na Krst v romanu Dimitrija Rupla Lev/V delež (19S9).'^^ Zadnje poglavje je prozaiziran medbesedilni prenos Prešemove zgodbe in parafraziranje posameznih odlomkov iz predloge; vstavljene pa so nove osebe, erotizirane epizode, drugačne, ironične ali krute nadrobnosti. Epilog poglavja sega po postmodemističnem toposu najdenega rokopisa in večkratno krši meje med različnimi ontologijami, zlasti dokumentalistično-zgodovinopisno in književno, fikcijsko: Prešeren naj bi pri snovanju svoje pesnitve uporabil kar Črtomirovo (fiktivni lik) v latinščini napisano izpoved, posvečeno Bogomili; knjižica Krst pri Savici je predstavljena kot skrivnostni rokopis o »alternativni zgodovini Slovenije«, ki ga je zgodovinar Baldad, glavni junak romana (sproti ga piše in popravlja pisatelj Petek, ki je sam fikcijski lik), končno odkril med dokumentacijo in šifriranimi sporočili bivšega, na nenavaden način umrlega pripadnika Kocbekovih krščanskih socialistov (faktografsko verodostojna ozadja).
Ta apokrif se (s svojo psevdogenezo vred) torej skoraj feljtonistično včlenjuje v aktualno politično satiričnost Ruplovega romana. Ta v številnih permutacijah ter fragmentarnih, nepovezanih podvojitvah in interferencah med ontološkimi ravninami oziroma raznorodnimi ,citiranimi' besedili'*^ obravnava zgodovinske različice ideoloških spreobmitev oz. stalnice slovenske narodne identitete.'*^ Karikatuma ironizacija ,velike pripovedi' o slovenski zgodovinski usodi (beseda teče o izselitvi celega naroda v ZDA) in značaju je ves čas povezana s kritiko socialističnega režima. Roman permutira »večno vračanje enakega«: vzporeja zgodnjesrednjevško pokristjanjevanje, komunistični prevzem oblasti med 2. svetovno vojno in jnehkejše' oblike partijskega monizma oziroma totalitarizma v 70. in 80. letih.'*'*
Apokrifna izpeljava Krsta pri Savici pa v romanu omogoča poleg satirične tematizacije še metafikcijsko obravnavo epistemološke in ontološke dominante: kaže namreč, da so vse — zlasti pa vrednostno, ideološko vprežene — interpretacije zgodovine nujno konstmkcije; so arbitrame.
Douwe Fokkema, The semantk: and syntactic organization of postmodernist texts, Approaching postmodernism, str. 81-98; tu: 87-89.
'*" Črtomirov obup in spoznanje, da so spričo niča enaki vsi bogovi, naj bi molilo dotedanje interprete, ki so bili vsi po vrsti »svečeniki smisla«.
**' D. Rupel je bil že od zgodnjih 70. let eden glavnih pisateljskih zastopnikov in glasnikov »novega branja«: tako v sociološki teoriji o »slovenskem kulturnem sindromu« (tj. narodno konstitutivni in politično institucionalni vlogi literature pri nedržavnem narodu) kot v pisateljski praksi, ki je povezana z ludistično parodičnostjo; slednja je, kot sem že nakazal, v marsičem vzporedna ameriški »novi senzibilnosti« s konca 60. in začetka 70. let (premoščanje razlike med visokim modernizmom in popularno kultimj, igra z jezikom in žaiuskimi obrazci, privatne mitologije, izguba patetične drže do nihilistične metafizične konstelacije ita). Dimitrij Rupel, Levji delei (Ljubljana, 1989).
Ruplov roman ustreza številnim merilom postmodemistične organiziranosti besedilnih struktur, prim. D. Fokkema, Semantic and syntactic organization of postmodernist texts, str. 91-95.
'*¦' Arhetip prilagodljivosti vsakršnim ideološkim, oblastnim menjavam (Rupel jo ironično poimenuje s finančnim izrazom »konvertibibxist«) je ravno pokristjanjenje, ki ga v romanu zastopajo poleg parafraze Prešemovega romantičnega besedila še citatne, psevdocitatne, imitacijske in aluzi vne reference na številna druga tekste, besedilazgodovinopisna (npr. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, 9. sL; i. V. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Crain, 1689).
^ Ponavlja se vzorec dveh različnih pristopov k indoktriniranju in represiji, nasilniškega (diktatorskega) in .liberalnega' (kooptacijskega).
238 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 6
RAZPRAVE  IN  ĆLANKI
subjektivne, spoznavno perspektivizirane. Metafikcijska pisa\a Levjega deleža spodbija avtoriteto interpretativnega razpravljanja kot nedvoumnega metajezika zarazlago zgodovinske ,resnice'. Tako je npr. —v nasprotju z mnemonistomFunesom iz Borgesovih/z»i(5//'y—celo spomin zgodovinarja Baldada, ki ustvarja alternativno, protipartijsko zgodovino, simptomatično pomanjkljiv. Njegova zgodba o preteklosti pa se razodeva bralcu še šifrirano, zapleteno, s številnimi prekinitvami, v fragmentih, prek številnih filtrov pripovednih, fikcijskih instanc (med drugim samega Rupla kot romanesknega lika); vsaka med njimi je lahko zgodovino retorično ali politično prekrojila. Tudi apokrif Krsta pri Savici služi predstavljanju zgodovine (ne le slovenske) kot nečesa, kar je po svoji ontologiji videti fiktivno, kar je podvrženo žanrskim, zgodbotvomim manipulacijam."*'
Ruplov romanje do ,velike pripovedi' o krstitvi sicer izrazito parodičen in relativizira Prešemove idealizacije s sodobnimi cinizmi in ironijo, kamevalizira in minimalizira elegični zgodovinski obstret. Kljub temu pa ostaja še vedno v ozadju različica romantičnega modela, tistega, ki ga skuša metafikcija preseči. Rupel se vsaj v eni izmed svojih romanesknih govomih mask idejno identificira z držo oporečniških razumnikov in jo mitizira z biblijsko predlogo (s pravičnikom in preizkušancem Jobom). To je pravzaprav obnovitev orfejsko-mesijanske »prešemovske strukture», kakršno je vpeljal J. Stritar 1. 1866, le da je ves čas samorefieksivno ironizirana — v smislu schleglovske »permanentne parabaze«, tj. sprotnega, bralcu razvidnega komentiranja lastnega fabuliranja, s katerim se subjekt skuša dvigniti nad svoje vrednostne, estetske omejitve.
V Ruplovi metafikciji, ki sledi Smoletovi visokomodemistični uprizoritvi (avto)destrukcije subjekta, je subjekt že razsrediščen, saj besedilo nastaja s pripovedovanjem pomnoženih pripovedovalcev in s stapljanjem govomih masL Toda v tej paradigmatični postmodemistični obliki ravno navezanost na paradigmatično besedilo {Krst pri Savici) izdaja, kako odločilno je Ruplova pisava pripeta na ,zunajbesedilni' referent, na podedovano enciklopedijo narodnih ,mitov'. V tem je Levji delež podoben metafikcijskim stmkturam, kakršne so (bile) značilne za dmge slovanske literature od romantike do postmodemizma, od Puškina prek Witkiewicza, Bulgakova, Gombrowicza do Nabokova, Kundere in Kiša: metafikcija praviloma nikoli ni služila sami sebi, estetski igri, temveč ironiziranju ideoloških obrazcev, tako da so se vanjo mešale sledi dmžbene ali moralne, politične satiričnosti oziroma eksistencialističnih tem.''*
Blatnik, Gradišnik in Rupel so kot pisci postmodemistične metafikcije dregnili v ,nezavedno' vse dotedanje literame metakomunikacije: s samorefleksivnostjo spodkopavajo avtoriteto metajezika, s katero so si metabesedila prisvajala ključno besedilo in vedno znova odkrivala njegov ,pravi pomen'. S tem pa so postmodemistični pisatelji razvidno pokazali aporetičnost, polivalenčnost, dekonstrukcijo, ki je na delu že v Prešemovi pesnitvi sami: prešemovski pripovedovalec v interpretativnem vrednotenju zgodovinskega arhetipa namreč noče in ne more povedati določne sodbe, temveč z izmuzljivostjo svoje perspektive kaže, kako kompleksna, nedoločljiva je resničnost in kako relacionalna je narodna identiteta.
Prim. Hayden White, Metahislory: the historical imagination in nineteenth century Europe (Baltimore — London, 1973).
^ Wladimir Krysinski, Metafictional structures in slavK literatures: towards an archeology of metafk;tion, Postmodemfiction in Europe and the Americas, str. 63-82.
239 JEZK IN SLOVSTVO, Leinik 39.93/94, št 6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Marko Juvan
UDK 886.3 Prešeren F. 7 Krst pri Savici .06 UDK 886.3.091" 18/19"
SUMMARY
BEYOND THE ROMANTIC HERITAGE? THE KEY TEXT OF THE NATIONAL LITERATURE IN MODERNISM AND POSTMODERNISM
A literary-historical narrative about the relationship of j modernism and postmodernism towards the key text of j the national literature seem productive, relevant and i interesting if organized in terms of contrasts: subjectivity j — the decentralization of subjectivity (according to G. : Hoffmann, A. Homun and R. Kunow) and the i epistemological dominant — the ontological dominant ' of the text (according to B. McHale). In the intertextual ¦ revisions of Krst pri Savici subjectivity is at first, namely in the period of the Modem, full of vitalist opposition to the tradition and canonized images—the individualized ego tries torise above the symbolization of the collective, die social and the historical in Prešeren's pre-text (Oton ) Župančič). This rebellious stance from the early, \ anticipatory phase of modernism (I. Howe described it '. as the inflation of ego) changed in the Existentialist I modemism of the sixties. That is when the subject begins to open epistemological questions: how to leam about ^ the ,real', with canon and ideology untainted truth about Prešeren's ^nyth', how to intertextually depict it and i
attune it to the contemporary, modem world (Veno Taufer, Dominik Smole). In this context modemism problematizes its earlier subjectivism, it exposes it to the critical (self)destTuction and depicts it as a metaphysKal sturcture (Smole). Such a state represents the starting-point of postmodernist intertextual links which are meta-fictional: they in the eighties thematize and explicate aporetKality, the indeterminate nature of Prešeren's text They achieve this by pointing to the arbitrariness of the cognitive (interpretative) constructions about its meaning — by underlining the epistemological dominant they discard the bases of all the intertextual variations of Krst and references to it until then. They also open up the ontological dominant, for they point to the fact that there is not only one single world but rather that there are several truths, that we are dealing with plurality, the pervasiveness of the possible textual and historical worlds (Andrej Blatnik, Branko Gradišnik, Dimitrij Rupel).
240
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št 6