Slovanske pravljice.
Priobčuje Nik.   Vrhov
1 O.   Rožni   popek.
(Slovaška.)
il je oče, ki je imel tri hčere, lepe kakor tri rože; najlepša, naj-odkritosrčnejša, najpridnejša pa je bila najmlajša. Nekoč se je namenil oče v glavno mesto na semenj. Preden je odšel z doma, je vprašal hčere, česa si žele, da jim prinese iz mesta. Starejši hčeri sta ga nagovarjali za obleko, dragotine, trakove. Najmlajša pa ni prosila ničesar. Šele ko jo oče drugič vpraša, kaj naj ji prinese, reče: »Oče, ničesar drugega si ne želim nego rožnega popka, pa mora biti tako lep kakor nobeden drug na svetu.«
»Prinesem ti ga,« obljubi oče ter se poslovi od ljubljenih hčera. Srečno je dospel v mesto. Bil je imovit; lahko si je torej nakupil, česar mu je bilo treba in še kaj več. Ko je bil že gotov z nakupovanjem obleke, dragotin, raznih trakov za starejŠi hčeri, se je spomnil rožnega popka. Sel ga je iskat. Prehodil je vse mesto, se oziral po vseh vrtovih, toda rože ni zagledal nobene. Vse so odcvetele. Nobene ni mogel dobiti, dasi bi jo rad plačal z zlatom. Jako je bil žalosten, ker ni mogel izpolniti svojemu najljub-šemu otroku tako neznatne želje. Potrt se je vračal s semnja in gredoč povpraševal, kje bi našel kak rožni popek. Ljudje so se mu posmehovali, češ, zakaj se ni pobrinil prej zanj, ko so bile rože še v cvetju.
Ko je bil že blizu doma, je moral iti skozi gozd. Zamišljen je stopal dalje; kar mu zmanjka steze; zašel je v goščavi. Videč, da je zgrešil pravo pot, izkuša priti iz gošče. Zdajci se mu odpre dolinica, in sredi nje zagleda rožni grm in na grmu edin, prekrasen popek. Od veselja zavrisne, stopi h grmu in odtrga popek. Ta hip zašumi drevje v gozdu, kakor bi ga majal veter, zemlja se strese in iz grma prilomasti grozen zmaj.
¦»    161    -^
»Zakaj si se drzniJ, utrgati ta rožni popek, mojo najljubšo cvetko, ki je tako krasna, da ji ni enake na svetu?« zarohni z gromovitim glasom, tako da so se jela siromaku šibiti kolena. Trepetaje pove zmaju, za koga je utrgal popek in mu ponuja ves denar, kar ga itna; ponuja mu, kar bi hotel za utrgani popek.
»Za ta popek ne zahtevam ničesar drugega nego samo to, kar ti pride prvo naproti, ko se vrneš domov,« zatuli   zmaj   in upira vanj grozni pogled.
Kaj naj počne nesrečnik? Da si otme življenje.^obljubi, kar je zahte-vala pošast.
»No, dobro,« veli zmaj, »^ treh dneh mi pošlji tisto semkaj, če ne, gorje ti!«
Zmaj izgine. Mož odide žalostno domov. Čimbolj se je bližal domači hiši, tembolj si je želel, da bi mu pač nihče ne prišel naproti. Toda naj-mlajša hčerka je zagledala očeta od daleč. Takoj je pustila vse vnemar in mu hitela naproti. Mačka, pes ali karkolisibodi naj bi bilo prišlo očetu na-proti, vse bi bil ta hip rajši zagledal nego najmlajšo hčerko, svoje najdražje dete. Ali kar je, to je.
»Očka, ali ste mi prinesli rožni popek?« vpraša hčerka in objema očeta. |              »Prinesel, prinesel,   tako  je krasen,   da   mu ni enakega na svetu, toda
drag je, dete moje,* odgovori oče in zaplaka. Hčerka se prestraši in začne očitati očetu, čemu ga je kupil. Toda oče odmaje z glavo. »Oh, dete moje, saj bi bil rad vse dal zanj, kar imam, da bi bil le tebe rešil,« tarna oče in začne pripovedovati hčerki, kaj in kako se mu je prepetilo; pove ji, da mora ona iti tretji dan k onemu zmaju v gozd.
Hčerko je obšel strah, ko je čula očetovo pripoved; ali ker je bila dobrega in junaškega srca, se je kmalu pomirila. Rekla je: »Ne bodite v skrbeh zaradi mene, oče! Bogu se priporočim in pojdem. Botn že kako pre-trpela, kar me čaka.« Tako je tolažila očeta, si zateknila krasni popek'za pas in šla z očetom domov.
Tretjega dne zarana se poslovi od domačih. Oče jo spremi do gozda in plaka. Preden sta se ločila, ji je pokazal stezico, kod naj gre. Deklica je šla sama dalje in prišla v dolinico, kjer je rastel rožni grm. Ozirala se je krog in krog, pa ni zagledala nikogar. Potem vzame izza pasu popek, pri-stopi srčno h grmu, se ga dotakne in vzklikne:  »Tu sem!«
~>i    162    *«-
Zdajci zašumi les, zemlja se strese in odpre in deklica skoro strmo-glavi pod zemljo.
Ko se zave, se ozre okrog in vidi, da je pred črnim mramornim gradom v krasnem vrtu, na desni pa zagleda groznega zmaja. Vztrepetala je; toda zmaj jo nagovori jako prijazno:
»Nič se me ne boj, krasno dekletce, ničesar žalega ti ne bom storil. Izprehajaj se po vrtu, potem idi v gvad, tatn najdeš jedi in posteljo, toda besedice ne črhni, najsi bi zagledala karsibodi in naj bi trpela karkoli. Cakaj in trpi. Srečna boš, kadar pretrpiš.«
Po teh besedah izgine zmaj, dekletce pa strmi in premišljuje, kaj pač to vse to pomenja. Potem se gre izprehajat po vrtu. Ko jo začne nadlego-vati glad, stopi v grad. Kakor zunaj, tako je bil tudi znotraj ves grad črn in takšno je bilo vse pohištvo. V neki izbi je stala mizica, pogrnjena za eno osebo, in nekaj jedi je bilo na nji. »Oj, kako so dobre«, si je mislila deklica, ko jih je bila pokusila. Nasitila se je in pri vodnjaku napila. Ko se je pri-kazala na nebu večernica, je legla deklica na posteljo.
Krog polnoči se razlegne po gradu strašen ropot; vrata se treskoma razklenejo, in v spalnico prilomasti razna druhal in napade deklico. Ščipali in zbadali so jo, da je bilo groza; toda molčala je. Naglo kakor so prišli, so tudi odšli. Deklica je zaspala; ko pa je zjutraj vstala, je opazila, da je tretjina gradu postala bela.
Ko je prišla na vrt, jo je takoj vprašal zmaj, kako je bilo ponoči. Ona mu je vse povedala, kako jo je trapila druhal; prav nič se ni bala zmaja in ni se ji zdel več tako ostuden kakor prvikrat. Ko mu je bila vse razložila, jo je zmaj prijazno opomnil, naj bo le potrpežljiva, in naj ne črhne nobene besede, naj bi ji bilo še huje nego prvo noč. Potem je zopet iz-ginil in ostavil deklico samo. In zopet se je izprehajala po krasnem vrtu. Ko se je oglasil glad, je šla jest v grad in potem pit k vodnjaku. Zvečer je legla na posteljo. Malo je pospala, kar vstane opolnoči zopet hrum in šum, večji nego prvo noč. Velika druhal prihrumi v izbo in se vsuje na deklico kakor kobilice na trato. Ščipajo jo, tolčejo, vlečejo za lase, zbadajo, karkoli morejo hudega, ji store; ali deklica je nema kakor riba. Zjutraj je komaj pritavala na vrt, kjer jo je čakal zmaj. Pomiloval je deklico, hkrati pa goreče prosil, naj bi še tretjo noč potrpela in ne zinila besede, ko bi ji šlo tudi za glavo.
Žal je bilo deklici, ko jo je ostavil zmaj. Dolgčas ji je bilo po njem; ni se ji zdel gnusen, in vesela je bila, ko se je pogovarjal z njo. Ko se je ozrla na grad, je zapazila, da mu je zopet zbelela ena tretjina. Podnevi se je izprehajala po vrtu. V grad je šla jest, k vodnjaku pit. Tako ji je minil dan, in prišla je noč. Strahoma je legala na posteljo, pa ni mogla zaspati. Tedaj je zopet sklenila, da ne izpregovori nobene besede, naj velja, kar hoče. Proti polnoči se pridrvi k njeni postelji divja druhal, hujša in groz-nejša nego prvi dve noči. Mučijo jo, ščipajo, jo potegnejo s postelje, vlečejo za lase, zbadajo. Deklica molči kakor riba. Ko pa ji začno trgati meso s telesa, ne more več prenašati bolečin in vzkrikne: »Ah!«
hx    163   hs~                                             •
Ta hip se strese grad, druhal izgine, in pri deklici stoji prekrasen mladenič, ki ji poljubi roko. Ko se malo oddahne, ji pove krasni mladenič, da je knežji sin, gospodar tega gradu, vladar vse te pokrajine, da ga je pa pred mnogimi leti neka hudobna čarovnica h maščevanja zaklela v ostud-nega zmaja in da je moral ostati zaklet, dokler ga ne osvobodi dobra, ne-dolžna deklica, ki bi zanj potrpežljivo in molče prenašala trpljcnje in bole-čine. Naposled pripomni mladi kncz: »Krasna dcklica, ti si me osvobodila, zato bodi moja žena in gospa v   tem  veličastnem   gradu,   če ti jc povšeči!«
Deklica se ni branila. Zaročila sta se. Grad je kakor oživel; vse se je lesketalo po njem. Ko je šla zjutraj nevesta na vrt, so jo pozdravljali mnogi služabniki.
Nekaj dni pozneje je ukazal zapreči knez dragocene vozove, in z obil-nim spremstvom sta šla zaročcna obiskat očeta in sestri. Kdo bi mogel po-pisati, kako sc jo razveselil oče, ko jc zaglcdal svoje drago dete, po katerem je bil tako žaloval in ko je zvedcl, da je pri dobrih ljudeh in da je srečnal