40 Oton Župančič: Levstikova sodba o Jurčičevem »Desetem bratu". Leustikoua sočba o "Jurčičeuem „De5etem bratu". (K petdesetletnici „Desetega brata" priobčil Oton Župančič.) V Jurčičevi ostalini se je ohranilo med drugo Levstikovo korespondenco tudi znamenito pismo o »Desetem bratu", doslej naj-temeljitejša in tudi najobširnejša beseda o tem Jurčičevem delu. Da je izšla ta razprava prej v tisku, bi bil dobil del naše literature nemara drugačno, manj prostaško lice — jasen dokaz, kako živo nam je potreba poštene, odkrite kritike. A v tem Levstikovem pismu je toliko resnice in modrosti, da njega objava nima samo literarno-zgodovinske zanimivosti — vredno je, da se vsak današnji pisatelj vanj globoko zamisli . . . Jurčičev odgovor na to pismo se je izgubil — bržčas ga je Levstik sam uničil; iz naslednjega Levstikovega pisma, ki ga objavim samo dokoder govori o „Desetem bratu", je razvidno, da Jurčič s prijateljevo oceno ni bil zadovoljen: Levstik ga mora tolažiti. Sestavek v »Novicah", omenjen v prvem pismu, je bil izpod Levčevega peresa. V Ljubljani 7/2 1868. Dragi Jurčič! Gotovo pisano gledaš, da toliko časa niti ne odgovorim, kajti da ti mislim in celo moram odgovoriti, menim da o tem nejsi dvomil. Zdaj uže tri dni ne pišem drugo nego odgovore zastarelim pismom. Tebi je bil odgovor spisan vže 18. dan onega meseca, a potem ga nejsem mogel takoj prepisati, ker sem kopijo hotel ohraniti, in tako se je ta stvar odvlekla do denašnjega dne. Prosim Te, oprosti mi! Lepa hvala Ti za »desetega brata"! Prebral sem ga s pravim veselijem. Nekteri oddelki so mi vže poprej bili znani, a najboljši neznani. Treba je, da se tako delo v celoti prebere. Dr. Bleiweis je nekoliko svojega obetanija izpolnil v »Novicah", vanje vzemši sestavek, kteri pošteno govori o tebi in tvojem »desetem bratu", ali kakšen je dr. Bleiweisov pristavek! Človeka je sram, da se kaj takega meju nami danes piše in tiska! Kar se dostaja mojih „ne-tiskanih" vrstic, ktere si v »desetem bratu" vzel za epigraf, bile so vže nekde v »Napreji" natisnene, ako se ne motim. Za almanah Oton Župančič: Levstikova sodba o Jurčičevem »Desetem bratu". 41 ne utegnem zdaj nič poslati; vendar ne branim, če Stritar izbere kake 3 — 4 pesmi, ali kolikor in ktere hoče, izmeju tistih, ki so v njegovih rokah; samo da boljše izbere pa da se na moje ime ne natisno, ker protivniki bi mi precej zakričali, da se ubijam s pes-marstvom namesti slovarstva. Da se torej za moje ime podpiše M. Lipovec. Giontini si ne upa prevzeti almanaha. Ves plah je o lepoznanskih rečeh, odkar se je tako opekel z Jenkovimi pesmami, ktere jako slabo prodaja. Vrniva se zopet k „desetemu bratu". Govoriš, da bi jaz o njem spisal kritiko. Storil bi to, ali Stritar je mnogo pripravnejši od mene takemu poslu. On je prvi slovenski estetični kritik, este-tično najizobraženejši južni Slovan. V tvojem delu krasot gotovo nikdo bolje ne čuti nego on, i nikdo bi ne mogel o njih lepše pisati. Meni so take reči zdaj vže malo preoddaljene; tudi morda bi moje negativno grajanje več kvarilo nego koristilo, a Stritar vedno zida, kader kritikuje. Vesel sem, da se je v »Glasniku" zopet genol. Pa bodi si, da bi se jaz lotil kritike. Kde bi jo mogel natisniti? »Novice" imajo samo svoje namene, ter moje dolge kritike gotovo ne bi rade vzele, gotovo ne tako, kakor bi jaz pisal; a »Glasnik" je skopljenec. Z Janežičem je težko poslovati. Njegov strah je silno smešen in našemu slovstvu grozno kvaren. »Molčimo, farji gredo!" tako slove njegov vedni trepet. Če Štajerci naprave nov političen list, kar je skoro gotovo, vanj bi se utegnila poslati kritika, drugi slovenski listi imajo premalo bralcev. Tvoje dete »deseti brat" je porod ženijalnega očeta, a poleg vsega tega ima velike hibe, katerih se ti vendar nej treba plašiti, kajti še rasteš. Svetoval bi ti, da izkušaj priti, če kolikaj moreš, meju veči svet v družbah; seznani se posebno z mladimi žen-4skami! Ako se malo zaljubiš, tem bolje, kajti ne bojim se, da bi se v tem morji tvoj čolnič pogreznol. Ženski svet ti je premalo znan, akopram te tudi tukaj tvoja darovitost sploh dobro vodi. Če se ne motim, najslabše si načrtal Kvasa in Manico. Kvas je neukretnež, kakor vsa naša kmetska izobražena mladina, prišedši z učilnih klopij. Sreča, Manica in Martinek delajo zanj, da mu naklone, česar sam nikakor nej zaslužil; noše ga, kakor angelj Habakuka v Babilon. On je te povesti junak, a vendar je meju vsemi osebami najnedelavnejši. Zaljubiti se ter na videz sentimentalno modrovati nej še dovolj. Sploh se ogiblji ostarele, črvive sentimentalnosti. Tudi se nekako čudno Kvas vede z Marijanom, o katerem je vedel, da je zaljubljen v Manico. Ali o Marijanu se celo 42 Oton Župančič: Levstikova sodba o Jurčičevem „Desetem bratu". sam Ti motiš. To ne j človek brez globokega čuta, zatorej ti ne morem odobriti, da je zaspal, ko je premišljal, ali bi šel v grad na gosti ali ne. Marijan je izvrstno črtan, malo robat, ker je bolj na telesu razvit nego duševno, i baš za tega delj krepak, zunaj in znotraj čvrst, zdrav mladenič, kateri globoko čuti, samo da ne vzdihuje, da pesnic ne dela, skalam in grmoviju ne toži Maničine trdo-srčnosti, — s kratka, da nej sentimentalen mekuž, kar je Kvas preveč, toda samo na videz, kajti v resnici je skoro brez čuta. Marijan nikdar ne govori o ljubezni, a vedno dela, kakor zaljubljenec; sama ljubosumnost mu naposled odkrije njegovo skrito strast. Tudi čvrsta Vencljeva hči je prav po naravi pisana, samo da si jaz v mislih ne morem družiti nje drobnega obrazka k njenemu početju. Pa Manica? Stara je vže 23 let, in ne ljubi prvič. To vidimo iz tega, kako je v mrežo ona ujela Kvasa, ne Kvas nje. Pet besed o ljubezni z deklico umno izpregovoriti, pa je dovolj, da se vidi, ali je uže ljubila ali ne. Torej ti še preporočam, da na ženstvo ti je bolje paziti. Manica je toliko stara, kolikor Kvas, ki misli 2 leti ostati v gradu, potem 4 leta na Dunaju, a petega leta mu je treba, da se podoktori, dalje zopet kakih 5 let, da se utrdi za ženitev, pa bode štel 35 let, in Manica — tudi 35! Grozna starost neomoženej ženski! Ptičke so jej odpele, vijolice odcvele! Jaz bi se o Kvasu nič ne hudoval, ako bi 35, celo 30 ali 27 let star popustil — kar bi on tudi gotovo storil, če ga dobro znam — Manico, staro dekle, pa bi morda vzel kako 201etno nevesto. Misliš, da ženska, če šteje vže 23 let, vsega tega na tanko ne premisli? Tvoja Manica je prestara, da bi se tako na prazno roko zaljubila, in Kvas je človek, s kterim drugi delajo, kar hote, dokler je njemu na korist. On je velik samopridnež, celo hinjavec, ter menda niti ne čuti globoke strasti k Manici, kajti bojim se, da je samo ljubezničanje, a ne ljubezen ter zadovoljna ničemurnost, kar ga vleče k Manici, s katero se potlej v nje 27. letu menda samo tebi na ljubav oženi. Ta človek se mi zdi nevarna tiha voda; jaz bi nerajši imel ž njim posla, nego z dr. Kavezom. O tej priliki mi tudi povedi, čemu ga pošiljaš na Dunaj? Poprej mu je tega res bilo treba, zdaj ne več. Ali se misli ozbiljno poprijeti znanstva? Ne kaže! Morda neče iti od Martinkovega pogreba vpravo k poroki ? To je hvalno, akopram njegova postarna nevesta trepetaje čaka bračne postelje, kajti svet je greda, na kterej cvete toliko mladih, krasnih deklic, ki vse žele moža. Kvasu torej nikakor nej bilo na vseučilišči treba čakati doktorata, kateri mu nejma nikake namere. Oton Župančič: Levstikova sodba o Jurčičevem »Desetem bratu". 43 Vsak izobražen človek cesti znanstvene naslove, kadar imajo pameten namen, a smeje se jim, ako so prazna, ničemurna oholost, kakor pri Kvasu, da se more pobahati: anch' io son dottore! — Če prav sodim, za Kvasom meniš da teči nekoliko tebe samega ; ali zopet se motiš! Ti bi nikoli ne mogel tako delati, kakor on dela. Hotel si v njem postaviti vzor pravega dijaka, mladeniča brez duševnega madeža, a nej ti šlo od rok. Iz tega vidim, da bi tudi tebe v silno zadrego spravili taki položaji, v kakoršne si del Kvasa, ali bolje bi se v njih gotovo sukal nego on. Sploh je Kvas bolj nagnen k slabosti nego dobrosti — kakor ga jaz umejem — ali ni v tem nej polnoten, tedaj nedovršen, skvažnjast značaj (ltickenhaft). Celo plašljivec je, akopram ga ti črtaš premišljeno pogumnega, pa vendar se zanj sam bojiš, kajti ne smeš v gozdu samega postaviti proti Marjanu, ker dvomiš, ali ne bi podplatov pokazal, kader bi se bilo treba braniti; zategadelj si mu v zasedi skrivaj pridružil Martinka, kterega potem namesti krivdnega Kvasa zadene po nedolžnem smrtna rana. Ta krivična prigodba bralca nejevoljno stresne. V Kvasu je čudna zmes raznih, nedozorelih elementov. O tem značaji sem za tega delj obširneje govoril, ker je vse povesti junak a poleg tega najnapačneje črtan. Izvrstno je popisano iz skritega hrama človeške narave izvirajoče sovraštvo meju Marijanom in desetim bratom; enako resnična je planota sicer neustrašenega, sivega grešnika dr. Kaveza, kader ugleda Martinka, kateri ga nehote opomne starih hudodelstev. Poleg dr. Kaveza je tudi Benjamin po svoje izborna osoba. Kmetje so tako popisani, da v nekterih rečeh ne mogo biti bolje; vendar je njihovo bitje preplitvo in preveč je karikiraš. Čemu je na pr. treba reči, da glušec z metličjem »zatuli"? Ves originalen je ubogi, po-* steni Martinek, ki ima obilo plemenitejši značaj od Kvasa. Da se dr. Kavezu maščuje, tega mu nikdo v zlo ne šteje, kajti zdi se, kakor da ga je Bog zločinskemu starcu poslal za šibo, ktero si je v mladosti sam spletal. Če je v njem kaj napake, je ta, da je tudi njega značaj sem ter tam preobložen in sledi tega bizaren. Tu je opomnoti neke hibe v zlogu (kompozicii.) Mnogo obširneje, mnogo resnicneje ter z mnogo večo ljubeznijo si črtal kmetsko življenije, ker ti je bolj^ znano, nego izobraženi svet, v kterem se vendar godi največ vsega, kar se dostaja glavnih osob. Menim, da si episode preobširno razpisal glavnemu dejanju na kvaro. Bilo bi mi žal za vsako kmetsko črtico, ktera bi se iz tvoje povesti uničila; vendar bi si jaz mnogo reči želel od tod pre- 44 Oton Župančič: Levstikova sodba o Jurčičevem ,Desetem bratu*. nesenih v kako drugo knjigo. Zlasti Krjavelj bi utegnol kde drugde pripovedovati, kako je hudiča presekal. Dalje meju kmeti preveč popisuješ edini proletari j a t. Zakaj nejsi poleg teh golih sinov postavil kake trdne kmetske hiše, v kterej moder mož in delavna žena vladata sebi in svojcem na blagost? Zdi se mi, kakor bi tvoja knjiga nehote dokazovala, da Slovenci po Kranjskem nejmamo srednjih zemljakov nego samo graščake in take preproste ubožce, ka-koršne zbiraš pri ObršČaku. To vendar nej res. Ali tvoje ljudstevce je tako živo našarano, da je človeku vselej žal, kader Obrščak zapre krčmo. Dolef je originalna podoba, edina, ki ni čisto iz tvoje glave, kajti mojega »desetega brata" nadaljuje, ako se ne motim; vendar je tvoj mož tak, da bi vsakemu bilo žal, ako bi mu ga bilo pogrešati, ter tako si ga po svoje zasuknol, da se ti zopet ne more očitati, da si ga pobral drugde nego na širokej cesti človeškega življenja; samo da je tudi Dolef časi presiljen. Kader značaje črtaš, naj ti bodo vedno na umu zlate Horacijeve besede: „est modus in rebus, sunt certi denique fines queis ultra citraque rectum consi-stere nequit". V posameznosti ne sezam, vendar ne utrpim zamolčati, kako me precej od začetka povesti zanima Peharček, četudi je njegova prikazen morda napaka; bil bi namreč moral izostati, da ne bi bralcu obujal neizpolnjene želje, videti ga tudi pri Obrščaku; ali vsaj menj bi ga ti nam bil moral pokazati, kakor si na pr. glušca z metli-čijem, dečka begajočega po travniku, deklico na cesti a posebno črevljarja in njegovo ženo pri dr. Kavezu. Zdi se mi, da moža še zdaj vidim, kako nabija podplate, na trinogu sedeč. Ako še pristavim, da so mi nektere kmetske osobe, kterih si preveč obrodil, malo preinoobrazne (einformig), da si tudi meju kmeti premalo uvrstil ženskih, kterim se nekam prerad umičeš, kakor v življenji tako v pisaniji, pa sem ti vse povedal. Posebno izvrstno Krjav-ljevo ljubezen bi človek rad sam gledal, če ne v tej, pa v drugej knjiži. Zdaj imaš gotovo pravico, vprašati me: „kaka je tvoja končna sodba o meni in o desetem bratu?" Moja sodba je ta, da si ženij, kateri si nej še našel prave mere, a najdeš jo gotovo, če ne opešaš, kar je pri nas tako rado, ter ako se potrudiš, svet in človeško srce bolje in globokeje pregledati, da ne bodo tvoje knjige več tako inoplatne (einseitig), kakor je »deseti brat", kteri je poleg vsega tega do zdaj prvo ter največe slovensko delo te vrste. Ako neustrašen toda Oton Župančič: Levstikova sodba o Jurčičevem »Desetem bratu". 45 pazen korakaš po začetem strmem poti, mogel bodeš osnovam dajati globoke j še misli, a osobam več duše, ter vse delo postavljati pod višo moralno perspektivo. Potem piši, kar hočeš ter za posnemalce se ne brigaj. Saj te ne bodo mogli dohajati, kajti nejmajo tvojih darov, kakor Preširna do zdaj nikdo nej došel. Izobrazi se, pa ne bodeš samo Slovencem prvi pisatelj, nego sploh velik povestnik. Še enkrat, in sicer silno ti preporočam Jeremijo Gotthelfa. Videl bodeš iz njega, da krivo uče, kteri trde, da v povesti ne sme biti edinih kmetskih ljudi j. Človek je prvo, tega je Bog ustvaril, a kmeta in gospoda še le človek sam. Sploh se starih zarjavelih mislij odtresi, kolikor moreš; premišljaj, predno kaj poprimeš, ter sam sebi mnogo verjemi, ali bodi sam sebi naj-ostrejši, najpravičnejši sodnik. Bojim se, da so te nevedneži pre-lastili (zapeljali), kajti čujem, da „Sad in cvet" — bral ga ne bodem, dokler ga ne dovršiš — ima same gospodske osobe. Žali bog, da višjih krogov ne bodeš mogel nikoli tako črtati, kakor kmete, ne zato, ker bi ti ne imel sposobnosti, nego ker jezik nejma še potrebnega kolorita, izrekov itd., kar je pri črtanii tako zelo važno, kakor posebno tvoji spisi tako glasno pričajo. Nikdo ne more dajati, kdor nejma; nikdo ne more jemati tam, kder nej. Ni ti ne jemlji tam, kder nej nič, a ne dajaj drugim, česar sam nejmaš. Skrbi me, da bode „Sad in Cvet" okusnejši nemški-pokvarjenim slovenskim želodcem, a da bode plešast in prazen takih podob, kakoršne gomeze v »desetem bratu"; ali vendar počakimo, da ga dobimo v roko. Take so nekako moje misli. Ko bi kritiko dal natisnoti, gotovo bi vse obširneje razložil. Morda se tu ter tam jako motim; morda krivo sodim, — vse je mogoče. Želel bi, da se s Stritarjem zmeniš ' o mojem očitanii, kadar se zopet spravita krompir peč. Čim več dokazov mi povesta, da sem se jaz motil, a ti prav delal, tem veče bode moje veselije. O jezici bi v natisneni kritiki jaz ne imel tolike milosti s teboj, kolikoršno ti zahtevaš, baš ker možu, kakoršen si ti, treba vse povedati. Siromakom se daje milost, junaci je ne hte. Za zdaj samo toliko: imena tvojih ljudij mi nejso po godi. Kvas je pre-vsakdanje, Kave z preneukretno -in čudno, Piska v jako okorno, Kr j a vel j protivno čisto slovanskemu ušesu, in v srce me je sunolo, da se pošteni Martinek zove Spak. To so malosti, a vendar važne. Ako Nemec o vsakej priliki tako poudarja nemstvo, koliko bolj je posebno zapadnim Slovanom treba poudarjati čisto 46 Oton Župančič: Levstikova sodba o Jurčičevem „Desetem bratu,,. Slovanstvo! Jemlji svojim kmetom imena, kakoršna so ti znana izmeju naroda, ter izmeju teh izbiraj« tista, ktera so lepša, bolj zna-čajna in čisto slovanska. Taka imena prehajajo iz knjig na žive ljudi. Naša imena so najžalostnejša priča, kako zelo smo ponem-čeni. Ne misli, da je vse enako, ali svojega junaka imenuješ Bingelj-bongelj ali kako drugače. Lepo mi bodi pozdravljen ter pozdravi mi tudi Stritarja, a meni oprosti, da sem te toliko časa staral z odgovorom, ter da so tega mojega pisma, ktero rni je denes za polovico pod peresom naraslo, misli tako nesistemski zverižene. Prava kopija tega pisma torej vendar ne ostane v mojih rokah, a prepisovati ga še enkrat, ne utegnem. Veselilo me bode, če mi o priliki odgovoriš. Zdravstvuj! Tvoj zvesti prijatelj Levstik. ^ . ..,,., V Ljubljani 27/2 1868. Dragi prijatelj! J Tvoje pismo me je zelo zanimalo. Žalost me je presunola, ko sem videl, kako globoko sem te ranil, česar jaz nikakor nejsem bil namenjen. Saj ta stvar nej tako huda, kakor se tebi vidi. Denes ti ne utegnem obširno pisati, nego ob kratkem samo to: Veseli me, da si Dolfa čisto otel. Po naklučji si je malo v rodu z mojim desetim bratom, a samo malo. To sem tudi čutil i povedal ti, rekoč, da je tak, kakoršen se more pobrati samo na širokej cesti človeškega živenja. O junakovej pasivnosti ne mislim tako, kakor Goethe i ti za njim, niti ne pritegnem, kar se tiče delovanja „pro patria"; vendar o vsem tem obširno prihodnjič, denes ne utegnem. Da so bile moje besede: „deseti brat je vendar še prvo i najbolje slovensko delo te vrste" ironija ali usmiljena šala, temu se resno protivim. Razloček meju novelo in romanom nej tako gotov i trdnih mej, da bi se moglo o vsacem delu na ravnost reči: to je novela, to roman. Nekteri še Goethejevega „Wertherja" štejo meju novele; meju katere bi tudi jaz „desetega brata" rajši vrstil nego meju romane. A -novel imamo vže mnogo, koliko je samo tvojih, da o drugih zdaj molčim. Poleg vseh hib ima tvoje delo vendar premagljivo čarobnost, kar sem čutil jaz i vsak bralcev, s katerim sem se do zdaj še menil o tej reči. Saj sem ti rekel, da moja razdirava kritika več kvari nego koristi. Posebno sem grešil, da Listek. 4/ sem ti slabote preveč grajal, a lepote premalo povzdignol. Posebno še poudarjam, kar* sem ti vže dejal, da izkušaj dati svojim značajem več dušne globočave a dogodbam več moralnega stojala. To je glavno! Žal mi je tudi, da sem ti otroval veselje do »Cveta i Sadu". Iz glave si izbij te misli, ter moški delaj! Tudi tega ne veruj, da je zate uže vse izgubljeno. Širokost i skrivnost človeškega živenja ti naj je po vsem znana. Ne pozabi važnih besed: „muth verloren, alles verloren." Vsemu tvojemu pismu obširneje odgovorim prihodnjič, kakor sem uže rekel. LISTEK- Namestu predgovora. Prva kultura, ki je hodila po naših krajih, je posula našo zemljo z janta-rovimi jagodami. Prva naša beseda, ki je natisnjena, slove: Pravda. V Istri so svoj čas tenkosluhi ljudje ločili zvonove po petju : kateri so peli ubrano, so bili vliti v Ljubljani. Na to troje mislim rad. Oton Župančič. Alojzij Gradnik: Padajoče zvezde. V Ljubljani 1916. Izdala in založila „Omladina". 100 str. Vez. K 3-50. Poldrugo desetletje nekako priobčuje Gradnik svoje pesmi po slovenskih listih. Tih, rekel bi skoraj: najtišji naš poet. Menda bo 1o eden vzrokov, da je ostala — vsaj jaz imam ta vtis — njegova zamišljena pesem ves čas kakor ne-opažena. Ali ga je kedaj kak slovstven,k omenil? Lažja imena so plavala na površju. Gradnik pa je hodil ves čas svoja samotna pota, iščoč novih lepot in novega izražanja, dočim so drugi hrupeli po davno izvoženih cestah in bili češčeni. Sedaj še-le se je odločil ter stopil pred javnost z zbirko »Padajoče zvezde". Med Življenje in Smrt jih je uklenil, te svoje padajoče zvezde; in v središče je postavil svoje mladosti bogastvo in hotenje. (Primeri uvodno pesem). Ali ni to kompozicijski način, soroden tistemu, ki nam ga odkriva Žigon v Prešernovem delu? In jedro, ki ga oklepata lupini: Življenje in Smrt? Ljubezen.