Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 19	Cfublfana, 5. decembra 1952.	^ Leto UL
K PREDMETU DRUŽBENE IN MORALNE
VZGOJE
(Zadnja, to je šesta številka »Objav Sveta za prosveto in kulturo« z dne 19. XI. prinaša odločbo o uvedbi pouka družbene in moralne vzgoje ter učni načrt za novi predmet.)
Prosvetni delavci, ki jim je vzgoja socialističnega človeka resnično pri srcu, ismo že dalj časa pri svojem šolskem in izvenšolskem delu potrebovali predmet, ki bi premostil vzgojo iz starega v novi svet. In kakor so vse oblike današnje graditve socializma že imele svoje prve kali v času veličastne NOB, tako je tudi naša šola rastla iz prvih začetkov takrat, ko so prosvetni delavoi-partizani na osvobojenem ozemlju že ustvarjali in gradili prve temelje novi svobodni šoli. In ravno pri pouku v teh partizanskih šolah smo vzgojitelji že načenjali vprašanje nove vzgoje. Pisec teh vrstic je ta problem tudi sam načel, ko je delal v letih 1942—1944 na nekaterih šolah takratnega banja-loško-reškega rajona. Predvsem smo družbeno vzgojo1 in moralo vnašali v redne predmete, ki smo jih koncentrirali s posebnim ozirom na NOB ter na sodelovanje 1 mladne i celokupnega naroda v tej borbi. In s pravo partizansko iznajdljivostjo smo tudi tu našli določeno obliko im vsebino. 2e leta 1942, ko je naše ozemlje onkraj Fridrihstajna do Kolpe zaživelo v prvem osvobojenem ozemlju, so v takratnih prvih partizanskih šolah naši pionirčki prvič culi ime Tito, pionir, risali partizansko zvezdo, poslušali o borbah ob Kolpi in drugod, zvedeli o OF odnosih pionirčkov do NOB in organizacij ter tudi o novem rastočem življenju tega ozemlja. Partizanska pesem pa je ta pouk poživela. In tako je rasla tudi v tej prvi porajajoči se partizanski šoli zavest naših pionirčkov in z našo besedo tudi vzgoja novega človeka.
Kot zavednim frontovcem in odkritim borcem za novi lepši svet je bila naša dolžnost vzgajati v tem duhu našo mladež in ji nakazovati pot, po kateri bo šla, ko bo »zasijala svoboda«. Vsak vzgojitelj je to dobro čutil in po svoji najboljši volji ter iznajdljivosti iskal poti, ki so se v naslednjem obdobju izkri-staliairale v poseben predmet, katerega smo v naših šolah poimenovali občestveno - državljanski pouk. Ker
nizacije, RK pri delu za NOB, razvoj nove oblasti od teren, odborov OF do Kočevskega zbora in AVNOJ-a, o sodelovanju šolskih svetov, zasledovanju borb na bojiščih doma in po svetu s čitamjem radijskih poročil, Pionirčka, Slovenskega poročevalca, Ljudske pravice, Mladine in s tem v zvezi vprašanje partizanskega tiska, o življenju v Sovjetski zvezi, o RA, o vlogi KP kot organizatorice borbe proti fašizmu in nacizmu, o dnevnih nalogah na vasi, o pomoči našim partizanom, poleg teh tem pa smo določili, da bomo v okviru tega predmeta črtali ali pripovedovali otrokom o heroj-‘ skilh podvigih naših partizanov, o podvigih našega naroda, iz katerih smo potem črpali pozitivne strani za samo našo borbo, in osvetljevali, lik novega človeka, človeka - velikana, borca in ne več hlapca. Nič manj važna so bila tudi naša razglabljanja v teh urah o lepem vedenju, pravilnem odnosu otroka do staršev, starejših, do naših borcev in o lastnostih, ki jih mora imeti človek novega časa in sveta. Ob uvedbi tega predmeta smo šele začutili, da je prav ta moral najti pot tudi v našo partizansko šolo, ker je bil dejansko že marsikje na programu, le da smo ga vezali z vsemi predmeti in je bil tudi, ko smo z njim praktično delali, tudi resnično med vsemi predmeti. Zato je bil ta prvi zbor učiteljev banjaloškega rajona v Novih Selih v okraju Kočevje zgodovinsko važen ravno zaradi uvedbe tega novega predmeta, ki smo ga imenovali kar »partizanski predmet«, saj je bila vsebina partizanska vzgoja.
In ko danes po- osmih letih listam po že orumenelih listih tega referata in Dnevnika šolskega dela m čitam zgornje teme, ki so že zaživele pred očmi naše dece, ugotavljam, ko tudi v vse naše šole vključujemo ta predmet, da smo pač lahko danes ponosni na 16. I. 1944, ki je v Novih Selih ustvaril temelje res partizanski in tudi današnji šoli.
Pa še en dokument te dobe imam pred seboj, ki ravno tako govori o uvedbi tega predmeta. Je to, okvirni načrt enooddelčne šole na Kočevskem, ki so bile takrat po večini glavne in osnovne šolske edinice no-
ve partizanske šole na osvobojenem ozemlju. Ta načrt, ki določa 30 tedenskih ur, ima poleg glavnih predmetov še higieno, kmetijsko gospodarstvo, gospodinjstvo pa tudi »od-čestveni pouk«, ki je bil določen na 2 uri tedensko, medtem ko smo za isti predmet določili na omenjeni konfernci vsak dan po eno oz. po pol ure. Zanimalo nas bo, kaj predvideva ta načrt enorazrednic na Kočevskem za ta predmet: pojem države, okraja, rajona, okrožja, terena; vodstvo in razdelitev dela v teh organih, glavne točke dm naloge iz organizacijskih pravil in uredb teh forumov; nekaj o ustan. in zgodov. razvoju OF, NOO, partizanskih enot, nadalje:	dom - država, dom - šola,
dom - organizacije — odnosi otroka do odraslih v družbi, vedenje — slovenski' dom, običaji, letni časi, domači in partizanski dnevi' iz borb NOB, vaška, skupnost, delo TOOF na skupnih njivah za partizane, začetek zadružne misli — tisk, knjižnice, uporaba, sodelovanje, poročanje, obveščanje, otalni krožki, o rodovniku družine, zgodovina vasi, gospodarska analiza — dolžnosti do države, oblasti, TOOF, o državi kot gospodarski enoti, — o naši vojski, razvoj brigad, dolžnost pomagati, braniti domovino — razvoj ostalih organizacij, posebno še o pionirski organizaciji.
Tudi ta načrt je dal dovolj trdno osnovo za delo v naših partizanskih šolah in pokazal, da je učiteljstvo na osvobojenem ozemlju že v času NOB delalo na vprašanju tako splošne problematike enorazrednic, kot še posebej z uvedbo omenjenega predmeta, ki je bil okostje našemu pouku.
Zato sedaj, ko uvajamo v šolski pouk novi predmet, poglejmo še v bližnjo našo preteklost, v čas naše revolucije, v dni herojske borbe jugoslovanskih narodov v NOB, kjer bomo našli dovolj snovi in tudi osnov, da bo tudi sedanja naša šola imela pečat partizanske šole, to je šole novega človeka in novega sveta. In vem, da vsi učitelji partizanskih šol ob uvedbi predmeta družbene in moralne vzgoje toplo pozdravljamo ta korak, ki je prispevek k vzgoji socialističnega človeka.
Tratar Marjan
PROFESORJI IN PREDMETNI UČITELJI SO IMELI SVOJ OBČNI ZBOR
menim, da smo: ravno z uvedbo tega predmeta, ki je združeval osnove nove moralke, dali tudi osnovo predmetu, ki ga sedaj uvajamo, sem se odločil, da kot sodelavec in vzgojitelj na partizanski šoli iz onih dni posnamem nekaj iz svojega dnevnika.
2e jeseni, kmalu po nemški ofenzivi, ko so šole zopet pričele z delom, smo, učitelji takratnih sol pristopili k sestavi učnih načrtov. In v januarju, bilo je 16. I. 1944 smo se zbrali, v Novih Selih pri Banja Loki, kjer je bil takrat sedež rajona, pri tovarišici Železnikovi,, prosvetni delavci tega rajona, na I. konferenco, na kateri smo cementirali naše šolsko delo za tekoče leto. Konferenco je vodil takratni sekretar rajona učitelj tov. Zmago Mo-korel, ki je že čez dva meseca padel kot aktivist pod kroglo belogardista. Po referatu tov. Zmage, ki nam je nakazal politično vsebino našega dela v šoli, je pisec podal »Nekaj misli in smernic o naši slovenski svobodni šoli«, kakor se je glasila tema tega referata. V samem uvodu sem izrekel »zadovoljstvo vseh učiteljev tega rajona, da je bil siklican ta učiteljski miting, ki naj da temelje naši novi^ porajajoči se slovenski svdfoodnl šoli na tem koščku osvobojene slovenske zemlje«. V nadaljevanju sem z vprašanjem:	»Kakšne in katere
smernice naj bi bile vodnik učiteljstvu v teh šolah?« govoril o učnem načrtu ter nanizal vse predmete z okvirnimi nalogami, ki pa morajo biti tako usmerjene, da bodo dale naši šoli pečat NOB. »Priprava za delo v NOB in za jutrišnji dan bodi ta naš učni načrt, ki ga Predlagam!« sem zaključil prvi del in prišel na konkretne naloge. Določeni. so bili tile predmeti: slovenščina, računstvo, zemljepis, zgodovina, praktična gospodarska znanja z ročnimi deli, risanje, petje, telovadba in pisanje. Poleg teh predmetov pa smo predlagali uvedbo novega predmeta, ki smo ga imenovali:	občestveno - državljanski. Ta
Predmet, ki se je potem poučeval na vseh stopnjah, je vseboval: vlo-.go OF, ZMS, AFŽ, pionirske orga-
22. novembra je bil v Domu sindikatov 1. redni občni zbor Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev, ki so se ga po svojih izvoljenih kandidatih udeležila vsa društva profesorjev in predmetnih učiteljev. Kot gostje so občnemu zboru prisostvovali tudi minister France Kimovec, predsednik Rep. sveta Zveze sindikatov Slovenije Janko Rudolf, Marica Čepe kot zastopnica AFŽ, dr. Anton Grad kot zastopnik Društva univerzitetnih profesorjev, F. Peternel, predsednik Odbora za spl. i. š. ter vsi predsedniki ostalih Združenj prosvetnih delavcev.
Občni zbor je v imenu odsotne predsednice Slavice Božičeve, ki se je odzvala klicu Primorske ter se preselila v Idrijo, otvoril prof. Stane Melihar. V imenu odbora je predlagal v delovno predsedstvo L. Gabrovška, J. Košar j a in J. Pihlerja. Dopoldanski del občnega zbora je vodil prof. Gabrovšek, popoldanskega pa ravn. Košar.
Referat o delu odbora je imela tajnica RO Združenja Marija Vedem jakova. Ker so bile glavne misli referata že objavljene v dnevnem tisku (glej Slovenski Poročevalec z dne 27. novembra) in so te tudi osnova resolucije (objavili jo bomo v naslednji številki Prosvetnega delavca), se bomo danes ustavili pri tem, kar so povedali gostje in pa delegati po naročilu društvenih članov. Reči moramo namreč, da je bila razprava po referatu izredno živahna in je marsikatero vprašanje osvetlila v novi luči.
Naj prej e, kaj sta povedala gosta minister Kimovec - Žiga in narodni heroj Janko Rudolf. Oba sta zaprosila za pravico, da se oglasita šele med debato, ki sta ji sledila z živahnim interesom.
Minister F. Kimovec-Žiga je med drugim govoril tudi o moralnem liku prosvetnega delavca. Strinja se z Rep. odborom v oceni nesrečnega člena 19 Uredbe o prosvetno-znan-stveni stroki. Vendar pa dejstvo, da smo morali v vrstah prosvetnih delavcev ugotavljati tudi take, ki ima-
jo zelo šibko moralno in družbeno kvalifikacijo za ta poklic, in take, ki so svoj moralni lik oblatili prav v času najtežje preizkušnje, obstoji. Po tem členu so bili zato v napredovanju v glavnem zaustavljeni tisti, ki so še v tej službi predvsem zaradi velikega pomanjkanja ljudi. Pri pospešenem delu v času prevedbe se je pa prav lahko zgodila tudi marsikomu krivica. Društva prosvetnih delavcev bodo morala sedaj dokazati, ali je v njih sredi duh demokratizma že toliko zaživel, da bodo znala te primere spraviti pred tiste odgovorne forume, ki morejo odločbe korigirati. Vendar pa so v glavnem kriteriji, po katerih presojamo svoje sotovariše, premalo revolucionarni. Moralna kvalifikacija prosvetnega delavca mora biti nujno višja kot pa ostalih delavcev. Drži, da so ljudje, ki tej povečani zahtevnosti povsem ustrezajo, preslabo plačani. Toda tu imamo zaenkrat še vezane roke. (Dokler bo storilnost našega dela zaostajala za 50 % v primerjavi s storilnostjo nekaterih drugih narodov, ne moremo imeti življenjskega standarda, recimo, Anglije. V center naše pozornosti je vsekakor treba dobiti zavest, da je delavec tisti »mecen«, ki ustvarja boljše pogoje ne samo sebi, ampak celotni kulturi in prosveti.) Če pa nekdo nima višje moralne kvalifikacije, ki jo poklic vzgojitelja zahteva, ga ne izločujemo zato, ker mu hočemo povzročiti škodo — saj so mu vse državljanske pravice še nadalje zajamčene in tak ukrep nikakor ne bi smel biti diskriminacijski, češ, sedaj ga pa tudi na drugem službenem mestu ne bomo zaposlili — ampak zato, da skupnost obvarujemo pred neko škodo na vzgojnem področju dela, kjer je družba najbolj občutljiva. Nekateri diskutanti so ugotovili, da živi del šolske mladine dvojno življenje: en obraz kaže v krogu svoje družine, drugi obraz pa v šoli. To se pravi, da še ne oblikujemo takega državljana, o katerem vsak dan govorimo. Še vedno torej nalikujejo naši gojenci bolj podaniku kakor pa svo-
bodoljubnemu in resnicoljubnemu državljanu ...
Tudi Janko Rudolf je želel, da bi se prosvetni delavci temeljiteje bavili s splošno produktivnostjo dela. Storilnost našega dela je odvisna od splošnega kulturnega nivoja. Zato je treba tudi vrednotenju fizičnega dela posvečati vso pozornost — saj je tudi za navadnega delavca potrebna resna šolska izobrazba.
Zaključek, da se dosedanje delo prosvetnih delavcev ne vrednoti dovolj, ker zaradi objektivne nuje v trenutni situaciji vsi materialni problemi niso bili zadovoljivo rešeni, bi bil napačen. Napačen je tudi zaključek, ki je nastal ob posploševanju nekaterih primerov delitve dobička, da je v novem plačnem sistemu zrasel prekomerno položaj strokovnjakov v proizvodnji. Bistvo novega sistema je, razviti materialno proizvodnjo do potrebne višine. S tega stališča gledano, ne bi bilo pametno pričakovati, da bomo z dekreti določali vlogo prosvetnih delavcev. Ti morajo zaradi sebe iskati potrebne kontakte, si ustvarjati avtoriteto, ki jim gre, in na tej bazi reševati tako šolska kot materialna vprašanja. Zares bodo Sveti proizvajalcev imeli odločilno besedo pri razdeljevanju viškov: zato pa ni prav, da se prav pri volitvah v te Svete prosvetni delavci pasivizirajo samo zato, ker ne bodo imeli svojih neposrednih zastopnikov v teh Svetih. Tudi tukaj bi jih morali čutiti.
☆
»Ustvarite dobro vzdušje med seboj in delavci v proizvodnji, pa boste naleteli na polno razumevanje pri le-teh« — tako je predsed-sednik Janko Rudolf zaključil svoje besede. Da ima prav, so nam povedali tovariši Kopač (Jesenice):
»Železarna kaže sedaj več razumevanja za šolstvo kot kdaj koli poprej. Za gradnjo nove gimnazije bo prispevala 200 milijonov«;
Žumer (Kranj):
»Splošne kmetijske zadruge so prispevale precej sto tisočev za oskrbo šol«;
Košar (Maribor):
»300 000 000 dinarjev za zidavo treh novih šol je že izglasovala mestna skupščina v Mariboru!«
☆
Mnogi delegati so opozarjali na nesorazmerje plač začetnih in končnih plačilnih razredov, na neenoten kriterij pri dodeljevanju nagrad, honoriranju nadur, na materialno izgubo, ki jo ima učitelj, ki se odloči za študij na Višji pedagoški šoli (po končanem študiju na VPŠ bo imel za 300 din večjo plačo, toda za 500 din manj rednih mesečnih dohodkov!) na neredno izplačevanje plač in honorarjev.
V imenu delovnega predsedstva je tov. Gabrovšek pojasnil, da so zaradi decentralizacije nastale in še nastajajo občutne razlike. Neke diference bodo verjetno imele trajnejši značaj, saj niso vsi okraji gospodarsko izenačeni. Tak položaj pa celo nujno narekuje iniciativno sodelovanje društev z mestnimi, okrajnimi in občinskimi ljudskimi odbori. Na najbolj ostre divergence pa bodo društva slejkoprej morala opozarja svoje nadrejene forume.
☆
O verbalizmu — tej rak-rani našega šolstva — je bilo mnogo govora. »Toda kako naj do drugače, dokler gre večji del časa še vedno na prepisovanje? Kar poglejmo na primer v osmo! Slovenščina — knjige ni! Zgodovina — knjige ni! Filozofija — knjige ni! Ti pa piši, piši in se zadovolji z nekim minimumom« (Jakhel, Celje).
»Zunanje gimnazije niso več dobile zgodovinskega učbenika!« (Habe, Postojna).
»Računske postavke se v predračunih črtajo brez sleherne odgovornosti. Najprej so na vrsti postavke za knjižnico in za učila. Črta se naknadno celo tisto, kar je bilo ostalo neizrabljeno, ker smo mislili, da mora šola tudi še novembra in decembra vsaj dihati, če že ne polno živeti.« (Žumer, Kranj.)
' »Okraj zaradi finančnih težav ne nastavlja pomožnih inšpektorjev. Dijška knjižnica že dve leti ni nabavila nobene knjige.« (Koropec, Črnomelj.)
»Za revizijo do skrajnosti prenatrpanega učnega načrta je zadnji čas!« (Jankovič, Novo mesto.)
»Kljub vsej prizadevnosti smo dosegli silovito malo v primeri s trudom, ki smo ga vložili. Vzroki? Eden je ta, da učni načrt za učiteljišča ne ustreza. V njem je prav
vse, kar nujno sili učitelja in dijaka, da je eden kot drugi zgolj ver-balist.« (Gestrin, Ljubljana.)
»Redaktorji preveč posegajo v tekst novih izdaj. Vsako leto moramo kupovati nove čitanke — v istem razredu so potem v rabi kar štiri izdaje!« (Velušček, Kranj.)
»Okrajne odbore so društva premalo angažirala, da ne bi ti črtali iz predračuna stvari, ki so nujne. Ljudje imajo na splošno manj občutka za duhovne relacije, čeprav je prav na teh investicijah socialistična družba najbolj zainteresirana.« (Kimovec-Žiga.)
»Tudi izvenšolsko delo ne korenini vedno v delu, ampak je zgolj sestankarstvo: s seje letaš na sejo — verbalizem ...« (Gulič, Trbovlje.)
☆
Govora je bilo o novih učnih predmetih. »Glede moralne in družbene vzgoje ne bi smela vsa teža pasti zgolj na nas. Formiranje duha mladine ni samo stvar šole...« (Jakhel, Celje.)
»Z vzgojo dijakov s kmetov imamo težave. Kmetje so nekako odtegnili pomoč svojim otrokom, minoriti pa izkoriščajo njihov težek položaj ter snubijo za teologijo.* (Sluga, Ptuj.)
»Učiteljiščniki v manjših krajih imajo skromno kulturno okolje. Ali bi se ne moglo tako napraviti, da bi zadnji letnik obvezno zaključili v nekem večjem kulturnem <’entru?« (Puc, Tolmin.)
»Glejmo perspektivno! Učitelja vzgajamo za bodočih 35 let dela. Kje bo ta človek po petintridesetletnem razvoju našega gospodarstva? Čemu ga naj učimo sedaj kmetijstva, ko bodo tedaj to stvar uravnavali agrotehniki. Toda dajmo več časa zgodovini in kulturni geografiji. Če bomo učni program prilagajali razvoju, bomo dali dijaku tudi potrebno osnovo za njegovo približanje h kmetu.« (Gestrin, Ljubljana.)
»Učni načrti strokovnih šol se vsako leto spreminjajo pa izpadajo tudi predmeti, ki so življenjske važnosti, ker so grajeni na postavki, da imajo vsi dijaki za seboj že zaključeno nižjegimnazijsko šolanje ...« (Novak, Konjice.)
Mr
In da iz ostalega, bogatega gradiva izluščimo še nekaj misli, ki se tičejo same naše organizacije:
»Poiščimo primernejšo obliko plačevanja članarine. Z markicami so težave! (Novak, Konjice.)
»Da so se nekatere naše skupine priključile zopet k društvu učiteljev je vzrok predvsem finančno vprašanje. Prihajati na sestanke iz Bovca ali Idrije v Tolmin je nemogoče, saj stane pot okoli 800 din. Rešitev bi bila v tem, ako bi mestna društva odstopala del članarine skupinam v manjših krajih.« (Puc, Tolmin.) »Delo prosvetnih delavcev na podeželju zahteva popolno enotnost, zato je razdelitev na pet združenj zadala našemu delu udarec, od katerega smo se komaj opomogli. Seveda smo še nadalje najtesneje povezani.« (Žumer, Kranj.) »Naše društvo ima skupne seje z učitelji.« (Košorok, Krško.) »Tesnejšo povezavo s Svetom za prosveto smo dosegli na ta način, da smo v naš odbor ko-optirali člane Sveta.« (Kotnik, Celje.)
☆
Po zaključeni diskusiji so sledile volitve v odbor in plenum RO (imena bomo zaradi pomanjkanja prostora objavili v prihodnji številki).
Občni zbor je poslal pozdravna pisma CK ZKS, bolnemu predsedniku Gospodarskega Sveta Borisu Kidriču in Centralni upravi Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev.	Mrs
DRUŠTVENIM BLAGAJNIKOM
Do 25. XII. pošljite svojim RO poleg še zaostalih mesečnih obračunov tudi letni obračun o porabi sindikalnih znamkic in sicer tako, da na tiskovini »Obračun« vpišete v 1. rubriko število znamkic (po razredih!), ki jih je društvo prevzelo od prejšnje podružnice, v 2. rubriko število znamkic (po razredih), ki jih je društvo prejelo letos od Rep. odbora, v 3. rubriko skupno število prejetih znamkic, v 4. rubriko letno porabo (po razredih), v 5. rubriko pa ostanek znamkic.
Preostale znamkice naj blagajniki zadrže do prihodnjega navodila.
Članskih knjižic ne bomo zamenjavali! Člani bodo lepili znamkice za leto 1953 na tisto stran knjižice, ki je namenjena »markicam izrednega razreda«.
Republiški odbori
RADIKALNA REŠITEV PROBLEMA ENOODDELČN1H
V zadnjem času je postal aktualen predlog, naj bi enooddelčne šole, ki predstavljajo spodnjo mejo v našem sistemu splošnoizobraževalnega šolstva, sprejemale novince vsako drugo leto, tedaj pa hkrati dva letnika t. j. 6. in 7. starostno leto. Takšno novačenje bi močno izpremenilo strukturo oddelka, iz-premenilo bi bistveno tudi pogoje dela na teh šolah, zato je treba predlog dobro premisliti. Pretehtati je treba razloge, ki govorijo zanj, in tiste, ki govorijo proti.
Razlogi, ki govore za to, da bi enooddelčne šole sprejemale novince izmenoma vsako drugo leto, so V glavnem naslednji:
Oddelek ne bi imel več osem, marveč le štiri razrede, ih sicer prvo leto 1., 3., 5. in 7. razred, drugo leto 2., 4., 6. in 8. razred. Učiteljevo delo bi bilo s tem poenostavljeno, saj bi ob delitvi oddelka na dopoldansko in popoldansko skupino delal v učilnici istočasno le ž dvema razredoma. Učni načrt bi bil izvedljiv že s samo kombinacijo direktnega in indirektnega pouka. Zlaganje Učnega načrta za pouk V letnih izmenah ali turnusih bi vsaj kot stalna nujnost odpadlo. Učitelj bi zlagal učni načrt le še, v kolikor bi se hotel in tudi moral tu pa tam osvoboditi spon 100%-nega kombiniranega puka*
Enooddelčne šole v dosedanjem smislu bi bile s tem praktično likvidirane, ker bi se po organizaciji pouka približale dvooddelčnim šolam. To je prav posebno važno zato, ker so enooddelčne šole v glavnem dobivale, dobivajo in bodo dobivale le mlajši učni kader, ki se je lovil, se lovi in se bo lovil ter tratil svoje moči v drobnjakarskem delu z osmimi razredi v enem oddelku, kjer pouk kvalitetno in kvantitetno nikoli ne bo dosegel pouka v oddelku višjega tipa. Z vključevanjem novincev vsako drugo leto bi bila tudi na enooddelčnih šolah možna boljša organizacija pouka in tej primeren boljši uspeh.
Oglejmo si še razloge in pomisleke, ki se navajajo proti taki rešitvi problema. Navajajo se v glavnem argumenti tradicije, predvidevajo se težave tehničnega značaja in morda celo ugovori psihologov.
Tradicija zahteva, da se šolska obveznost prične in konča pri vseh učencih na isti starostni stopnji. Princip vključevanja novincev v šolo vsako drugo leto ni obveljal v nobeni državi, dasi poznajo enood-delčno šolo vse države in so njeno problematiko reševale in rešujejo na enak način, kakor smo jo reševali doslej pri nas. Vključevanje novincev vsake drugo leto bi pomenilo zato korak nazaj. Kaj bodo rekli starši otrok?
Ce pretehtamo gornje pomisleke, pridemo do zaključka, da ni tehtnih argumentov proti vključevanju učencev vsako drugo leto.
Prav je sicer, da se učimo iz izkušenj prejšnjih pokolenj in upoštevamo rešitve, ki nam jih ponujajo drugi narodi, vendar se mi ne zdi prav, da bi jemali tradicijo in primer tujih narodov kot nekak diktat pri oblikovanju naše sodobne stvarnosti, tako ne splošno življenjske kakor tudi ne šolske. Primarna in občečloveška je pravica do čim bolj izenačenih možnosti obče izobrazbe pri vsej mladini, kako in kdaj bomo vključevali novinca v šolo, je prav zares sekundarno vprašanje. Jasno je, da ga bomo vključevali tako, da mu bo šola pod določenimi pogoji lahko dala pač maksimalno izobrazbo. Če druge države ne poznajo vključevanja novincev v enooddelčne šole po predlaganem načinu, so prav gotovo za to razlogi. Kapitalistični družbi ni šlo prav nič za to, da bi za vso mladino, mestno in podeželsko, ustvarila čim bolj enake izobrazbene možnosti. Problem enooddelčne šole je rešila na račun skrčenja učnega načrta in na račun skrajne utesnitve ter kompliciranosti pouka. Če pomislimo, koliko mladih talentov in koliko umske sile je našemu narodu pogoltnil baš »šolski klanec«, da se izrazim s Cankarjevo besedo, potem ni težko priti do zaključka, da je treba enooddelčno šolo tolmačiti kot korak naprej, če ima njen oddelek le štiri raz-
rede. Korak naprej pomeni vsekakor tisia dbiiKa organizacije pousa, ki omogoča cim večje učne uspene.
S tem smo oagovorm tudi na vprašanje, Cernu nam rešitev problema eno-oaaeične šole, Kakor nam jo je daia kapitalistična družoa, ne more vec odgovarjati. Problem izobrazbe ljudsKih množic se v socialistični družbi drugače rešuje, kakor ga je reševala kapitalistična družoa.
in kaj bodo rekli starši?
Ti starsi prav dobro vedo, kaj pomeni geograisKi faktor, saj zadevajo obenj prav vsak hip, ob vsakem Koraku in ne le pri šolanju otrok. Geografski faktor pozna tudi sedanja enoouaeicna sola. Ne pozabimo, da, ce je KaK srečnež priKobacai čez soiski Klanec ao zloznejse poti, ki ga je končno privedla do cnja, je prikobacai na to pot z veliko zamudo in z veiiKo muko.
O kakšni zamudi v Šolanju otrok v odmaknjenih krajih je mogoče govoriti, če bi prva polovica teh vstopila v šolo že s šestim ietom, druga poiovica s sedmim, medteih ko bi pod normalnimi pogoji vstopni vsi s seahliiri.'
Kakšne so tehnične težave, ki naj bi nastopile s sprejemanjem novincev v enooddelčne šole vsako drugo leto?
Med razredi bi obstajale praznine, zato izstopa vprašanje ponavljalcev. To vprašanje pa je le navidezno novo. Praznine med razredi obstajajo na eno-oddelčni šoli tudi danes. Vidi jih ne, kdor ne loči vpisnih ali matičnih razredov, ki jih šola izkazuje v svojih vpisnicah in matičnih listih, od programskih razredov, ki jih pozna učni načrt. Pri normalni organizaciji pouka se seveda vpisni ali matični razred sklada s programskim razredom, pri enooddelčni šoli se ne.
Ugotovitev o prazninah med razredi pri sprejemanju učencev vsako drugo leto je pravilna samo z ozirom na programske razrede in stopnje učnega načrta. Da ne bo nesporazuma, je treba strukturo oddelka razložiti takole:
Če bomo na enooddelčni šoli novačili vsako drugo leto, bo imel oddelek zares le štiri programske razrede t. j. štiri stopnje glede na učni načrt, vpisnih ali matičnih razredov t. j. »razredov«, kakor jih pojmuje lajik, pa, kolikor bo potrebno. Prav gotovo jih bo lahko osem. Saj učitelja obremenjuje le programski razred pri pouku, matični ali vpisni razred pa ga obremenjuje samo administrativno.
Da pa v praksi pri enem samem učitelju ne more biti Več kot štirih programskih razredov, je jasno, če pomislimo, da ta učitelj praktično nima drugih možnosti, kakor da ob skrajnem naporu poučuje direktno in indirektno (s tiho zaposlitvijo) ter izvaja istočasno učni program dveh razredov. Istočasno izvajanje treh učnih programov je fikcija. Z delitvijo oddelka na predpoldan-sko in popoldansko skupino pridemo na enooddelčni šoli, naj bo tako ali drugače urejena, vselej do štirih programskih razredov. Drugače biti ne more, ker čudežev ni.
Vsaka šola in vsak oddelek, v katerem mora učitelj poučevati po zloženem učnem načrtu t. j. izvajati učni načrt v turnusih, mora nujno imeti praznine med programskimi razredi. Zato vprašanje ponavljalcev na enooddelčni šoli pri novi strukturi oddelka ni nerešljivo. Rešiti ga je mogoče najmanj tako zadovoljivo, kakor je rešeno danes. Pri sedanjem stanju ni vprašanje ponavljalcev v šoli tega tipa rešeno tako idealno, kakor morda izgleda. Le mislimo ne nanj, zato se nam zdi vse pravilno in pravično. Dejansko pa mora taka šola, ki dela istočasno z vsemi razredi, urediti pouk po letnih učnih izmenah ali turnusih. Razen pri računstvu in delno pri slovenščini razredi ne obravnavajo učne snovi V isti razporeditvi, kakor je dana v učnem načrtu. Zložiti je treba učno snov pri vseh tistih predmetih, pri katerih se zložiti da. Zemljepisna snov na višji stopnji je zložena kar v štiriletnih izmenah. Prvo leto bodo vsi višji štirje razredi obravnavali snov 5. razreda (obči zemljepis), drugo leto snov 6. razreda (kontinente) itd. Podobno je pri prirodopisu in ostalih predmetih. Poglejmo sedaj, kako se godi n. pr. učencu, ki je v 5. razredu padel pri zemljepisu, ker ni zmogel občega zemljepisa. Naslednje leto ga čaka kot repetenta v 5. razredu čisto nova zemljepisna snov, zato ne bo ponavljanje zanj prav nikaka olajšava. Razen tega se ne bo z občim zemljepisom nikoli več srečal vse do izstopa iz šole. To se pravi, da pozna današnja enooddelčna šola ponavljanje razredov, ki razen pri dveh predmetih sploh ni ponavljanje, in si zato šibak učenec z njim prav nič ne opomore. Razumljivo je, da ni redek primer, ko mora ponavljati še naslednje in celo tretje leto.
Kakšne pa so perspektive za rešitev vprašanja ponavljalcev pri novi strukturi oddelka?
Najprej je treba ugotoviti, da je možno tudi enoletno ponavljanje kakor pri dosedanji strukturi oddelka. Učenec, ki bi n. pr. padel v 5. razredu, bi naslednje leto res ne našel v oddelku odgovarjajočega programskega 5. razreda. Ne bi mogel ponavljati iste učne snovi, kakor jo je predelaval v prejšnjem letu. Videli pa smo, da jo razen v izjemnih primerih (pri računstvu in delno pri slovenskem jeziku) ne more ponavljati tudi pri sedanji strukturi oddelka in organizaciji pouka. S tem pa ni rečeno, da ga
ŠOL
ne bi mogla šola voditi kot ponavljalca matično t. j. vpisno V petem razredu, kakor ga brez vseh pomislekov vodi danes. Ker bi bil brez lastne programske skupine, nastaja seveda vprašanje, v kateri programski razred bi ga vključili. Možnosti sta samo dve: ali ga pustimo pri njegovi prejšnji skupini, ki je izdelala 5. razred in predelava snov šestega razreda, ali pa ga pomaknemo v četrti programski razred. Mislim, da bi bilo treba v prvem letu ponavljanja poiskati vsekakor prvo rešitev: učenec bi brez ozira na to, da je kot ponavljalen vpisan v 5. razredu, ostal še dalje v svoji prejšnji programski skupini in predelaval tudi v novem letu z njo učni načrt 6. razreda. Njegova vključitev v programsko skupino 6. razreda pa bi bila le pogojna: Prvo leto bi bilo potrebno dati repetentu možnost nekakšnega pogojnega ponavljanja. Ce bi takemu pogojnemu ponav-Ijalcu z lastno okrepljeno voljo, z učiteljevo individualno pomočjo ali s kolektivno pomočjo Součencev uspelo zamašiti vrzeli v znanju in premagati težave, ki so bile v prejšnjem letu krive njegovega neuspeha, mu bomo njegovo pogojno ponavljanje spregledali in ga ob koncu šolskega leta sprejeli kot rednega učenca v 6. razred t. j. v njegov programski razred, in to s pravico do prestopa v višji t. j. 7. razred v naslednjem t. j. tretjem letu.
Mislim, da bj tako pogojno ponavljanje imelo velike prednosti tudi v vzgojnem pogledu in bi večina ponavljalcev, ki so iz tega ali onega vzroka dovršili razred z nezadostnim uspehom (bolezen, lenoba, lahkomiselnost, trenutne ovire pri učenju, predpubertetne motnje, začasni odstopi pri učenju, prešolanje itd.), napela v naslednjem letu pri pogojnem ponavljanju zares vse sile, da bi zopet dohitela svoj pravi razred.
Kadar pa bi bilo pogojno ponavljanje neuspešno in bi n. pr. naš repetent v 5. vpisnem ali matičnem razredu odnosno naš pogojni učenec 6. programskega razreda sodeloval ali gostoval v svoji delovni skupini (v 6. programskem razredu) vse do konca šolskega leta brez zadostnega učnega uspeha, bi bil kot učenec 5. razreda definitivno negativno ocenjen ter bi v naslednjem t. j. tretjem latu kot ponavljalec v našem običajnem smislu dejansko ponavljal učno snov 5. razreda, ki se bo to leto zopet pojavil v oddelku.
To bi bilo tisto strašno dvojno ponavljanje, ki je videti na videz kot velika krivica. Ako pa bi pri današnji organizaciji pouka na enooddelčni šoli isti učenec ponavljal neki razred prav tako dvakrat ali celo trikrat zaporedoma, se nam bi zdelo to povsem naravno in pravično. Ob uvedbi pogojnega ponavljanja razreda bi bili primeri dvoletnih ponavljalcev zelo redki.
In končno, katerega učenca bi običajno doletelo tako dvojno ponavljanje? Redkokdaj bi bil to učenec, ki je vstopil v šolo s sedmimi leti, navadno bi bil to tisti učenec, ki je vstopil v šolo s šestim
Že v eni izmed prvih številk »Objav« je Ministrstvo prosvete službeno določilo poimenovanja pojmov v organizaciji in sistemu našega šolstva. Določena poimenovanja rabi tudi Učni načrt za osnovne šole iz leta 1950. Vkljub temu pa vlada v tem pogledu ne le v laičem svetu, temveč tudi med pedagoškimi delavci samimi in celo v strokovnih publikacijah in uradnih spisih pravcata zmeda. Res je že čas, da v sistemu in organizaciji našega šolstva razčistimo in opredelimo pojme, najdemo zanje najustrezljivejša po-imenovanja in tako napravimo v strokovnem izrazoslovju potrebno jasnost in red. »Prosvetni delavec« je s člankom »O poimenovanju niže organiziranih šol« sprožil to vprašanje. Naslednje vrstice naj služijo kot prispevek k razpravi.
Se zmeraj ni jasnosti, pravilnega poimenovanja in rabe za pojme in izraze »razred«, »oddelek«, »skupina«, »niže organizirana«, »više organizirana« šola, da ne govorimo o poimenovanju osnovne šole v šolskem sistemu, za kar še ni bila izrečena zadnja beseda.
Se iz davno pokojne Avstrije šarijo med nami »enorazrednice«, »dvorazrednice« itd .,ki se ne dado pregnati iz šolskega izrazoslovja. Pod izrazom »razred« pojmujemo stopnjo šolske kvalifikacije, oziroma izobrazbe. Učenec je dovršil 4 razrede osnovne šole ali dijak 6 razredov gimnazije, torej ima šolsko kvalifikacijo dovršenega IV., oziroma
letom Ali moremo v tem primeru les govoriti o krivici in o dvoletni zamudi zaradi ponavljanja razreda, ko je tak učenec vstopil eno leto predčasno v šoio? Zaradi dvojnega ponavljanja zamudi dejansko le eno ieto, Kakor oi ga zamudil pri normalnem t. j. enoletnem ponavljanju od normamem vpisu.
Psihologi bi utegnili vprašati, ali je pametno, da pritegnemo učence dven, čeprav sosednjih starostnih let k ena-Kemu dc*u.
Odgovor na to vprašanje ni težak. Pri današnji organizaciji pouka se na enoodeiCni soli to že od nekdaj vrši, saj delajo te šole po zloženem učnem načrtu. V tem pogledu pridemo lahko samo na boljše, ker se oo s poenostavljenjem strukture oddelka pouk kvalitetno izboljšal, kar pomeni med drugim tudi, da bo bolj sproščen in naraven. Le to pa je osnovna psihološka zahteva.
Drugo vprašanje, ki bi ga utegnili zastaviti psihologi, se glasi: Ali ni za šestletnega otroka vpis v šolo preura-njen:
Odgovor: V šolo smo vpisovali otroka že s šestim, danes ga vpisujemo s sedmim starostnim letom. To pomeni, da kolebamo med obema starostnima stopnjama. Cernu ne bi smeli in mogli zaradi boljše organizacije dela zajeti obe starostni stopnji istočasno?
V našem sistemu splošnoizobraževalnega šolstva niso enooddelčne šole prav nikak biser, ki nam ga je naklonila kapitalistična družba, zato jih bomo motali prej ali slej likvidirati ali pa z ozirom na organizacijo pouka izenačiti z dvooddelč-nimi.
Likvidacijo enooddelčnih šol izvedemo lahko na sledeče načine:
1.	da znižamo predpisano število učencev, ki je potrebno za otvoritev drugega oddelka, t. j. da enooddelčne šole spremenimo v dvooddelčne z namestitvijo druge učne moči;
2.	da, v kolikor dopuščajo to terenske prilike, priključimo višjo stopnjo enooddelčne šole (5., 6., 7. in 8. razred) naj bližji osemletni šoli višjega tipa, kakor pa je enooddelčna, t. j. da pustimo enooddelčni šoli le prve štiri razrede (osnovno šolo);
3.	da učence višje stopnje (5., 6., 7. in 8. razreda) prešolamo v enooddelčne šole ali v nižjo gimnazijo ali v više organizirano osemletno šolo z internatom, za kar danes še ni materialnih pogojev;
4.	da sprejemamo v enooddelčne šole novince vsako drugo leto in tako dosežemo tudi pri tem tipu šole podobno strukturo oddelka in podobne pogoje dela, kakršni so na dvooddelčni šoli. Andrej Šavli
VI. razreda te ali one šole. Učenec osnovne šole si pridobi šolsko kvalifikacijo IV. ali VIII. razreda osnovne šole, če je razrede dovršil z uspehom ne glede n& to ali je šola eno-, dvo- ali pa osemoddelčna. Za sprejem V višje, strokovne in druge šole ali v uk v trgovini, obrti itd... je potrebna predpisana šolska kvalifikacija, ki se formalno izpričuje s spričevalom o uspešno dovršenem tem in tem razredu osnovne ali druge šole.
Izrazi »oddelek«, »skupina«, »podskupina« pa izražajo le pojme za organizacijske oblike in delovne enote na šoli, ki nimajo s stopnjo učenčeve kvalifikacije nobenega opravka. Koliko ima katera šola oddelkov, je odvisno le od števila učencev. Koliko oddelkov zahteva število šoloobiskujočih otrok, toliko se jih sistemizira in toliko je na do-tični šoli sistemiziranih učiteljskih mest. Prav število oddelkov je merodajno za kategorizacijo šole med niže ali više organizirane. Novi oddelki se odpirajo in seveda tudi ukinjajo z oblastnim dovoljenjem na upravičen predlog šolskih upravi-teljstev, za kar je poglaviten razlog število učencev. V statistiki potem izkazujemo n. pr. v Sloveniji je toliko in toliko osnovnih šol, toliko učencev in toliko in toliko sistemiziranih oddelkov, učiteljstva pa toliko, manjka torej toliko učiteljev.
Ce je ,šola enooddelčna, pomeni to, da je na tej šoli le toliko učencev, da je zanje sistemiziran le en
oddelek z enim učiteljem. To je najnižji tip organizacijske oblike šole, na kateri pa je lahko seveda osem razredov. Ta šola tedaj ni »enoraz-rednica«. Pod tem izrazom so nekoč pojmovali več ali manj učni prostor, torej učilnico. To poimenovanje sega daleč nazaj, ko so se z uvedbo šolske obveznosti hitro ustanavljale šole res kaj često le z eno učilnico. Po sedanjem pojmovanju pa je razred tudi na tej šoli kvalifikacijska stopnja določenega kolektiva učencev, organizacijska oblika je enooddelčna šola in učilnica pa je učilnica. Na tej enooddelčni šoli poučuje učence ert sam učitelj v dveh skupinah (in ne oddelkih). V prvi skupini sta, recimo, I. in II. razred (popoldne), v drugi pa III. do VIII. razred (dopoldne). Ker pa poučuje učitelj učence i prve i druge skupine izmenično neposredno in posredno z obravnavanjem snovi po učnem načrtu za dotični razred, ima torej v delovni skupini dve podskupini. Poimenovanje za tak pouk še ni ustaljeno. Govorimo o pouku »v oddelkih«, o »oddelčnem«, »kombiniranem« in »skupinskem« pouku. Ker pa je, kakor smo videli, oddelek izraz za organizacijsko obliko šole, te delovne enote pa smo označili z izrazi skupina in podskupina, bi najbolj odgovarjal »skupinski pouk«.
Neka šola je osemoddelčna. Na njej je tedaj sistemiziranih osem učiteljskih mest. Ima pa le štiri razrede, ker so učenci višjih razredov zajeti v gimnazijo. Šola ima pet učilnic. Ta šola tedaj ni niti »osemraz-rednica«, niti »petrazrednica«. V vsakem razredu je toliko učencev, da je vsak razred razdeljen v 2 oddelka (sporedna razr.) in ima vsak svojega učitelja. Tu je I. a razred 1. oddelek, I. b razred 2. oddelek ... IV. b razred 8. oddelek, V mestih so šole, ki imajo n. pr. 24 oddelkov, tam je, recimo, IV. d razred 24. oddelek. Skupin in podskupin na takih šolah seveda ni.
Katera šola je niže in katera više organizirana? Niže organizirane bi bile tiste šole, kjer obsega oddelek več razredov z enim učiteljem, više organizirane pa, kjer ima vsak razred kot samostojen oddelek svojega učitelja. Za niže organizirane šole smatramo navado eno, dvo-in trioddelčne šole. Stroge delitve in meje pa vendarle ni. Na spričevalih in drugih spisih se je včasih označevalo organizacijsko obliko šole. Tako so bila spričevala in izkazi opremljeni n. pr. z besedilom: Tri-oddelčna šola v... Tako se je glasila tudi šolska štampiljka. Danes organizacijskih oblik šol v napisih in dokumetih ne označujemo. Tako tedaj ni razvidno, ali je prišel uče-n ec na gimnazijo ali v življenje z
više ali niže organizirane šole. Učenec je prejel spričevalo o dovršenem določenem razredu osnovne šole, kar je za njegovo šolsko kvalifikacijo edino odločilno. Kaka delitev učencev po organizacijskih oblikah šol tudi ni primerna, ker bi s tem službeno in krivično ožigosali niže organizirane šole kot manjvredne.
Kar tiče poimenovanje osnov, šole v danem šolskem sistemu, se mi zdi najprikladnejše, da jo imenujemo nižjo in višjo osnov, šolo, kakor smo se nekako ustalili pri nižji in višji gimnaziji. Kjer so učenci višjih razredov vključeni v nižjo gimnazijo, je itak ostala le nižja osnovna šola, kjer pa so na osnovni šoli tudi višji razredi (V. do VIII.) tvorijo višjo osnovno šolo. »Osemletka« nam nemara izraža svojstven tip šole, kar bi kazalo, da imamo poleg osnovnih šol z nižjimi in višjimi razredi, ter osemletnega šolanja na osnovni šoli in nižji gimnaziji še nek tretji tip šole. Drugo je seveda vprašanje, če se zanj odločimo. Toda v čem se bodo potem višji razredi te šole ločili od razredov višje osnovne šole, oziroma nižje gimnazije? To pa je že drugo poglavje, O katerem bo treba razpravljati. H. I.
POTREBNA NAM JE USTALITEV V STROKOVNEM IZRAZOSLOVJU
SLOVENSKI ItlTELJ
1872—1877
Letos meseca decembra bo minilo 80 let, odkar je v Mariboru pričel izhajati Slovenski učitelj, list za učitelje odgojdtelje in šolske prijatelje: Doba, v kateri je izhajal drugi Učiteljski časopis na Slovenskem (prvi je Učiteljski tovariš), je pomembna za razvoj osnovne šole in za politično in nacionalno diferenciacijo med učitelji. Z novim šolskim zakonom 1. 1869 je prenehala tako- imenovana konkordatska doba za učitelje. Skrb za upravno in materialno plat šole so prevzele deželne vlade in cerkev m več neposredno upravljala in nadzorovala šol. Uvedeno je bilo laično šolsko nadzorstvo in šolski upravitelj je po uradni dolžnosti celo nadzoroval veroučitelja pri pouku. Te izpre-membe v do takrat povsem cerkvi podrejenemu šolstvu, so izzvale med naprednim učiteljstvom odobravanje, med konservativci, ki jih tudi med učitelji takratne dobe ni manjkalo, pa obilno1 kritike. Vpliv naraščajočega liberalizma v Avstriji se je poznal tudi med slovenskimi učitelji, zato je Učiteljski tovariš, zaradi klerikalne usmerjenosti svojega pisanja, izgubljal naročnike med naprednimi učitelji. Istočasno z na-
stopom politične diferenciacije, ki jo je povzročil razvoj liberalizma, je nastopila tudi nacionalna, zato časopis Laibacher Schulzeitung (1873 do 1918), čeprav po vsebini liberalen, ni, ustrezal zahtevam slovenskega naprednega učiteljstva. Ivan Lapajne, nadučitelj v Ljutomeru, znan šolnik in kasnejši ravnatelj meščanske šole v Krškem, je prav ustregel veliki Večini učiteljev ne le na Štajerskem, temveč na vsem slovenskem ozemlju, s tem, da je pričel izdajati nov šolski časopis Slovenski učitelj.
Novi šolski list je zato zagovarjal šolske postave, ker je videl napredek v prosveti naroda le v dvigu šole, ki do šol. zakona (1869) ni opravljala te naloge. Šele s tem je bilo tudi formalno določeno, da je materin jezik učencev učni jezik v šoli: In res se je število šol s slovenskim učnim jezikom pomnožilo v vseh slovenskih pokrajinah z izjemo Koroške. V mnogih šolah je bila vpeljana slovenščina tudi kot uradni jezik. Učitelji so takrat nujno potrebovali nasvetov in smernic za svoje delo v šoli in za samoiz-obraževanje. Upoštevati je treba takratno pomanjkljivo učiteljsko iz-
obraževanje v dvoletnih pripravnicah in nesamostojnost v upravljanju šol. Slovenski učitelj, ki je izhajal od decembra 1872 do decembra 1877, je s svojimi članki, razpravami in poročili z vseh področij šolstva izvrševal med slovenskimi učitelji prav pionirsko nalogo. Urednik in izdajatelj pa je naložil sebi z izdajanjem časopisa težko in odgovorno nalogo, ki jo je vestno izpolnjeval. Pri tej priliki opozorimo, da ta časpis ni zamenjavati z istoimenskim, ki je bil glasilo katoliškega učiteljstva in je izhajal od 1. 1900—1943 v Ljubljani.
V prvi številki je urednik priobčil načrt »Naš program«, ki ga je v sledečih letih dopolnjeval pod naslovom »Slovenski učitelj«. V programu je obširno razložil načrte uredništva in prav zaradi nujne nacionalne diferenciacije poudaril vlo-gO' »Slovenskega učitelja«, saj pravi: »Da bodemo Slovenci v omiki vedno bolj napredovali, treba se nam. je zlasti tudi za narodno šolstvo posebno zanimati. Treba je slovenske učitelje in odgojitelje napeljevati do večje strokovne omike v narodnem jeziku, narodnem duhu in narodnem smislu, treba je naše slovensko občinstvo ogreti za slovensko narodno šolo in naše domoljube pfestvariti v prave šolske prijatelje.
Dober poliltikar ata politične časnike, dober kmetovalec poljedelske, in dober učitelj mora čitati učiteljske in šolske časopise.«
Napovedal je tudi, da bo list neodvisen in bo zastopal interese slovenske narodne ali ljudske šole in zagovarjal pravice slovenskih učiteljev. Nadalje, da bo posebej obravnaval kranjsko šolstva, ki nima dovolj zavednih in nepristranskih šolskih mož na važnih mestih, pri čemer je mislil na nasprotnike šolskih reform, ki so zavlačevali ali drugače ovirali napredek šole. Opozoril je tudi na ponemčevanje, zato je izjavil, da se bo zavzemal za slovenščino kot učnii jezik v šoli. Program je zaključil z geslom: »Vse za narodno šolo1 in narodno omiko.« Kar kaže, da je bil Ivan Lapajne povsem drugega kova kakor takratni urednik Učiteljskega tovariša Matej Močnik, fcii je videl edino rešitev šole v cerkvenem vodstvu.
Poučni so nasveti v članku »Slovenskim učiteljem«, natisnjenim v prvi številki. V njih je svetoval, kako naj zastopajo koristi šole in stanu učitelji izvoljeni v krajevne, okrajne in deželne šolske svete, v katere so prišli po novih šol. postavah. Prvo leto je Sl. učitelj trikrat mesečno prihajal med naročnike in skrbel za strokovno' izpopolnjevanje izobrazbe slovenskih učiteljev. Pri-
dobil je tudi sotrudnike med učitelji iz raznih krajev Slovenije. Organizaciji učiteljskih društev je odmeril precej prostora in številna poročila o zborovanjih ilustrirajo takratno stanje šolstva in delovanje učiteljstva v strokovnih društvih, ki jih je bito takrat (1872) že 18.
Skrb za politično' in pedagoško razgledanost je bila važna zaradi močnega vpliva konservativcev, ki so begali učiteljstvo z raznimi članki v UT in ostalih slovenskih in nemških listih. Razumeti moramo težave, s katerimi1 so se borili takrat učitelji. Po zaslugi vladajoče liberalne fouržoazije v Avstriji, kii je sprejela nov šolski zakon, so se znebili1 cerkvenega varuštva in postali v poklicu dokaj samostojni in do neke mere tudi materialno neodvisni od krajevnih činiteljev. Niso pa imeli opore pri svojem delu za napredek šolstva niti v močni strokovni organizaciji (prvo društvo učiteljev je bilo ustanovljeno leta 1866), niti v kakšni slovenski politični! stranki. Urednik je v programu drugega letnika (1874) zapisal, da obe stranki na Slovenskem, klerikalna m liberalna, ki je bila nemška, ne želita napredka taki šoli, kakor jo priporoča Slov. učitelj v smislu novega šol. zakona. Klerikalna stranka je bila konservativna in proti šolskim reformam, dočim je
USTANOVITEV POČITNIŠKE ZVEZE JUGOSLAVIJE
I
Bujno življenje mladine se danes pretaka v mnogoštevilnih mladinskih organizacijah, ki vsaka od njih na svoj način nujno dopolnjuje vzgojo in izobrazbo, ki jo daje mladini šola. Naj se je ta še tako reformirala, približala učno vsebino in učne metode potrebam sodobnega življenja in socialistične izgradnje, iskala pota za povezovanje teorije s prakso, stremela za vsestransko izobrazbo in vzgojo učencev, vendarle šola ne more, niti ne bo mogla vsaj v doglednem času popolnoma zadovoljiti prirodni nagon mladine po znanju ter vse raznovrstne njene interese izven šolskega pouka. Zaradi tega razne družbene organizacije nujno dopolnjujejo šolsko izobrazbo in vzgojo mladine in posredno vplivajo na njeno kakovost.
Na pobudo LM Jugoslavije se je na ustanovni skupščini dne 20. oktobra 1952 osnovala samostojna, množična, vzgojna organizacija Fe-rijalni Savez Jugoslavije (Počitniška zveza Jugoslavije), ki na prostovoljni osnovi zbira v svoje vrste študente univerz, šolsko mladino (od 14-. leta dalje) srednjih šol, osemletk, nižjih ter srednjih strokovnih šol in šol s praktičnim poukom, njih učitelje, šolske zdravnike in medicinsko osebje šolskih zdravstvenih ustanov.
Skupščina je sprejela statut zveze, pravilnik o finančnem in materialnem poslovanju Počitniške zveze in pravilnik o družinah PZ. Člani so redni in podporni. Redni član more biti vsak študent, dijak (od 14. leta dalje), profesor oz. učitelj šole, vzgojitelj, zdravnik in medicinsko osebje šolskih zdravstvenih ustanov, ki se vpiše v osnovno organizacijo, plača vpisinino din 20.— in redno plačuje članarino din 20.— mesečno oz. din 240.— letno. Podporni član more biti vsak državljan, podjetje, ustanova ali kolektiv, ki se zaveže, da v kakršni koli obliki podpre delo organizacije. Osnovna organizacija se imenuje družina. Družine se ustanavljajo v šolah in na fakultetah, kjer je najmanj 15 članov, in sicer za vsako šolo ena družina. Na fakultetah se ustanavljajo družine po letnikih oz. po skupinah, kar zavisi od števila članov. Družine so pri svojem delu samostojne, zlasti v zbiranju materialnih sredstev organizacije, v izvrševanju gospodarskih in drugih dejavnosti, v sestavljanju planov za potovanja, šotor j en je in počitek, v organizaciji higiensko zdravstvenega delovanja itd. Na svojih letnih skupščinah izvolijo družine predsednika ter upravni odbor 4—8 članov, nadzorni odbor in delegate za mestno oziroma okrajno skupščino. Najvišji organi zveze so: mestna oz. okrajna skupščina, skup-ščiria Počitniške zveze ljudske republike in skupščina Počitniške zveze Jugoslavije. Okrajna in mestna skupščina je vsako leto najkasneje do 20. novembra; skupščina izvoli okrajni oz. mestni odbor, nadzorni odbor in delegate Za skupščino PZ republike. Redna skupščina PZ republike je vsako drugo leto; ta izvoli glavni odbor in nadzorni odbor, ter delegate za skupščino PZJ. Za vsakodnevno izvrševanje poslov izbere glavni odbor iz svoje srede sekretariat: predsednika, dva podpredsednika, tajnika in 3—5 članov. Prva redna skupščina PZ Slovenije bo 4. I. 1953. Redna skupščina PZ Jugoslavije je vsako drugo leto. Ta izvoli centralni odbor in nadzorni odbor. Centralni odbor izbere iz svoje sredine sekretariat: predsednika, dva podpredsednika, tajnika in pet do sedem članov. Statut je objavljen v dijaškem listu »Mladina«, št. 32.
V centralni odbor je bilo na ustanovni skupščini izvoljenih 11 dijakov, 7 študentov in 11 profesorjev. Predsednik centralnega odbora je prof. Mirko Paprenica, direktor uči-
teljišča v Beogradu, sekretar je študentka Milka Stepanovič, član CK LMJ. Od Slovencev so v odboru: inšpektor Pizulin Rudi, Zalokar Slavko, dijak Tekstilnega tehnikuma v Kranju; v nadzornem odboru je dr. Mihelak Jože, prof. ESŠ v Ljubljani.
Za LRS se je na pobudo LMS dne 8. septembra 1952 osnoval Iniciativni odbor PZ Slovenije, ki naj
Ko sva se v poletnih mesecih mudila s tov. G vozel eno vičem na študijski praksi v Zahodni Nemčiji, sva imela poleg ostalega priliko zasledovati tudi vzgojo in družbeni odnos napram učencem v gospodarstvu.
V	uk stopijo lahko od M. leta starosti dalje oni, kateri so z uspehom dovršili najmanj 8 razredov osnovne šole, ali ustrezno število razredov srednje šole, če so fizično ali duševno neoporečni. Učna pogodba se lahko sklene brez sprejemnega izpita; vendar nekatere poklicne grupe in tovarne sklepajo pogodbe šele potem, ko je učenec uspešno napravil sprejemni izpit. Učno razmerje se v preizkusni dobi, ki traja tri mesece, lahko razdre od ene ali druge pogodbene stranke. Kasneje se učno pogodbo razdre le v primeru, ako se je učenec prekršil proti uredbi, ali na podlagi posebnih utemeljitev. Učenci so bolniško in proti nezgodam zavarovani. Zavarovalnino mora plačati učni mojster, oziroma podejtje. Med učno dobo prejemajo učenci mesečno nagrado, ki znaša v prvem učnem letu 35 DM, v drugem učnem letu 4S DM, v tretjem učnem letu 56 DM in v četrtem učnem letu 66 DM. Številke, katere sem navedel, veljajo za tiste učence, ki se učijo pri obrtnikih, dočim prejemajo v industriji in trgovini po 5 DM višjo nagrado. Učencem izpod 18. leta starosti pripada najmanj 24 dni letnega dopusta. Tistim, ki so prekoračili 18. leto starosti, pa pripada samo 12 dni. Pouk na strokovnih šolah prične v pokrajini Wiirttenberg - Baden meseca septembra in traja 40 tednov. Pouk Je enkrat ali dvakrat tedensko. Število učnih ur niha med 7 in 9, V občinah, kjer ni šol za učence v gospodarstvu, morajo učenci obiskovati prvo najbližjo šolo. Ker pa tudi to ni povsod mogoče, se formirajo tudi strnjeni tečaji, ki trajajo 8 do 10 tednov s 40-urnim poukom tedensko.
Teoretični pouk se na nemških strokovnih šolah vodi po naslednjih smernicah:
Strokovni pouk za poklic naj bo temelj pouka na strokovnih šolah. Potrebe poklica naj v prvi vrsti odločajo, v kakšnem obsegu in na kakšen način naj se učna snov obravnava. Učni načrt naj bo živa slika dotičnega poklical. Celotni strokovni pouk naj bo v tesni zvezi s poukom v delavnici. Posamezna poglavja učnega načrta naj bodo tako razporejena, da pridejo v vsakem razredu do polne veljave. Ce se na primer obravnava v razredu vpenjanje orodja za rezanje, mora biti predhodno v tem razredu obdelan vzvod s praktičnimi primeri. S pravilnim strokovnim poukom, ki naj služi za dvig strokovne izobrazbe, naj se prične v širokem obsegu že v prvem letniku. Predmeti, ki so več ali manj nepotrebni, naj se okmejo. Posebno je paziti pri strokovnem računstvu, poslovnem računstvu, geometriji, projektiranju in strokovnem risanju. Učna snov mora odgovarjati stopnji znanja in mora biti tako obdelana, da jo bodo učenci lahko doumeli. Ne smemo torej previsoko zagrabiti. Trigonometrične funkcije, zamotani algebračni računi itd. naj ne bodo sestavni del učnega načrta, saj ni naloga šole, dvigniti učenca na nivo mojstrskega izpita. Zato je preračunavanje stroškov ali knjigovodstvo popolnoma nepotrebno. Pri razdelitvi učne snovi na posamezne letnike je paziti, da Z njo duševne sile učencev načrtno razvijamo in le korakoma dvigamo njih obzorje. Slabo odmerjeni čas za obravnavo neke snovi, vnaša vrzeli v razlago. Koncentracija na bistvo je nedopustna, sicer pri obilni snovi ne moremo posredovati pregleda. Učni načrti naj bodo izdelani za posamezne stroke, ne pa za po poklicu mešane razrede. Učne ure morajo čim bolj odgovarjati zahtevam poklica. Učni načrti naj se ne izpremi-njajo preveč pogosto.
V	tovarni I. M. Voith sva si ogledala industrijsko šolo in šolske delavnice. Najmočnejši vtis je napravila predavalnica z nebroj nazornimi slikami in modeli za strokovni pouk. Modeli so izdelani v vseh mogočih prerezih v pomanjšani obliki, ako so to veliki pogonski stroji, sicer pa v naravni velikosti. Mnogi od teh so celo gnani z električnimi motorčki. Zanimivo je bilo to, da nimajo samo starih modelov, temveč tudi modele najnovejših tehničnih izumov in izboljšav. Zanimalo me je seveda tudi to, če smejo učenci na šoli kaditi, pa so mi povedali sledeče: vsej mladini izpod 18. leta starosti je kajenje v javhosti prepovedano. Učencem iz gospodarstva pa je v vseh šolskih prosto-
v smislu Statuta pripravi in izvede organizacijo družin na šolah in fa-kultetahj organizacijo mestnih in okrajnih skupščin ter skupščino PZS, ki bo 4. I. 1953. Predsednik odbora je tov. Pizulin Rudi, inšpektor; sekretar I. je tov. Markič Majda, učiteljica, sekretar II. je Praprotnik L, član MK LMS Ljubljana. Dopisi naj se pošljejo na Iniciativni odbor PZ Slovenije, Trg revolucije i. Podrobnejša navodila o organizaciji družine so objavljena v tedniku »Mladina« v štev. 31.	dr. M.
rlh Ih šolskem dvorišču kajenje zabra-njeno.
Šolska delavnica je temelj izobrazbe v stroki, zato tem delavnicam posvečajo veliko pozornost in skrb. Delavnico vodi diplomirani inženir s skupino izvrstnih mojstrov in 'pomočnikov. Praktičen pouk se vrši že od prvega dne dalje načrtno, sistematično. Vsak učenec dobi svoje delo in navodila, kako mora delo izvršiti. Izdelek oceni mojster, kakovostno in časovno. V šolski delavnici ostane vsak učenec za dobo enega leta. V tem času mora predelati vse osnove svojega poklica. Po preteku enega leta pa jih vodstvo šole dodeli po njih sposobnosti posameznim obratom, kjer ostanejo do konca uka. V šolski delavnici ne izdelujejo samo učnih izdelkov, temveč imajo uveden popolni obratni sistem, ter izdelujejo manjše izdelke po naročilnicah in delavniških risbah. S tem so dosegli dvoje: stroški za pouk so na ta način mnogo manjši, učenci pa se pri tem navadijo na obratni sistem. V obratu so dodeljeni posameznim grupam, ki jih vodijo preddelavci. Na tem delovnem mestu ostane, kakor so nama starejši delavci in preddelavci pripovedovali, lahko vse do upokojitve. Vendar moč šolske delavnice ni pri tem prav nič utrpela, ker se morajo učenci še nadalje pokoravati vsem predpisom in navodilom šolske delavnice. Saj morajo iz obrata vsake tri mesece v delavnico na preizkusni izpit, kjer morajo izvršiti dano nalogo v predpisanem času. Vsak učenec mora vso učno dobo voditi delavniški dnevnik, katerega pregleduje in ocenjuje vodstvo šolske delavnice. Toda velike so težave, preden naučiš začetnika pravilnega vodenja dnevnika. Toda ni izhoda, delavniški dnevnik mora biti, ker brez njega ne morejo učenci opravljati pomočniškega izpita.
Pot do pomočniškega izpita pa ni tako rožnata, kot na prvi pogled izgleda. Borba v konkurenci je zelo ostra in zato zahtevajo podjetja od delavcev Čim več. Velik del tega bremena visi na učencih, katerim nalagajo pomočniki in preddelavci več, kot bi se spodobilo. Toda borba za kruh ga sili, da prav tiho in mimo prenaša vse težave. Učenci se namreč prav dobro zavedajo, da jih potem, ko bodo izučeni, lahko odpuste in zato se ne upajo zameriti pri preddelavcih, ki jih ocenjujejo po sposobnosti in pridnosti. Preddelavci in mojstri to nad-moč prav pridno izrabljajo in jih kljub temu, da delajo kot čebele, neprestano zapostavljajo in celo fizično z njimi obračunavajo, čeprav je to seveda prepovedano. Komu pa naj se pritoži, ko pa imajo mojstri in preddelavci vedno prav? Prav rad bi videl, da bi vsak naš učfenec iz gospodarstva prebil vsaj mesec ali dva med nemškimi tovariši, da bi znal ceniti vse to, kar mu daje naša skupnost.	^	| Zima Anton
Stanarina učiteljstva na vasi
Honorarno nameščena upokojenka nas vprašuje, če ima pravico do stanarine in kuriva, ker da ji občinski odbor to pravico osporava.
Po obstoječih odločbah honorarno zaposlenim upokojencem ne pripada niti stanarina niti kurivo. Znani pa so nam mnogi primeri, ko so krajevni odbori vsestransko poskrbeli za vse svoje učiteljstvo.
Iz uprave:
NAROČNIKI! Nakazujte na našo številko tek. računa 604-90321-10 — ker se prepogosto dogaja, da nakazujete na vse mogoče druge uprave listov in revij.
BLAGAJNIKI! Pobirajte naročnino od članov mesečno — nakazujte pa na našo upravo tromesečno na tek. rač. 604-90321-10.
Prosimo, da se na opominske položnice odzovete in nam zaostalo naročnino nakažete.
Pošljite sezname naročnikov za leto 1953 do 20. XII. s točno navedbo naslovov naročnikov.
UČENCI V GOSPODARSTVU
V ZAPADNI NEMČIJI
nemška liberalna stranka bila za nemško ali pa vsaj za dvojezično šolo. Slovenski liberalci takratne dobe pai so bili maloštevilni in so svoj liberalizem prikrivali zaradi kompromisov s klerikalci. Oportunizem liberalcev je kvarno vplival na slovensko učiteljstvo', ki pri svojem šolskem vzgojnem delu ni moglo in ismelo biti: dvolično. Kdor je bil za napredek in je bil nacionalno zaveden, se je odločil za stališče novih šol. reform, ostali, konservativci, pa so želeli priti1 spet pod varstvo cerkve. Velika večina učiteljev ie bila za napredek in je zato’ pozdravila novi šolski list. Nemšku-tarska manjšina pa je osnovala svoje glasilo', ki je izhajalo sicer do 1. 1918, vendar s pomočjo vlade in raznarodovalnih organizacij. Vloga »Sl. učitelj.« je toliko bolj pomembna ker je odkrito pojasnjeval pomen šol. reform in njihovih koristi za napredek šolstva, istočasno je utrjeval nacionalno zavest učiteljstva in skrbel za njegovo nadaljnje strokovno izpopolnitev ter budil v njih samozavest in zaupanje v lastne sile in jih vzgajal v značajne ljudi.
Ob koncu prvega letnika je uredništvo javilo, da bo list prenehal izhajati zavoljo težav, ki jih ima, ker urednik ne prebiva v Mariboru, kjer list izhaja. Ta napoved se ni uresničila. Časopis je z drugim let-
nikom postal glasilo »Učiteljskega društva za slovenski Staj er« v Ljutomeru in je prva številka Izšlai z zamudo 1. junija 1874. Naslednji letniki III do V so izhajali v redu, v kolikor niso izostale posamezne številke zaradi konfiskacije. Od drugega letnika dalje je izhajal Sl. učitelj dvakrat mesečno. Imel je naročnike po vsem slovenskem ozemlju.
Vsebina posameznih letnikov Sl. učitelja je izredno pestra in zanimiva. Za to obdobje je zbranega mnogo statističnega gradiva za osnovne šole na slovenskem ozemlju. Številni sestavki obravnavajo novi učni načrt in predmetnik. Za novo vpeljane predmete (reali j e, telovadbo' in ženska ročna dela) je dajal metodična navodila za pouk. Obravnaval je tudi, začetno čitanje in pisanje, ter priporočal analitično-sintetično metodo za dosego boljših učnih uspehov. Poročal je tudi o prvem zboru slovanskih pedagogov na Dunaju (1873) in kritiziral, da se ljubljanski odlični učitelji za ta; zbor niso brigali. Urednik je tudi predlagal na zborovanju »Štajerskih učiteljev« v Celju 22. sept. 1876 ustanovitev splošno literarnega društva učiteljev, ki naj bi skrbelo' po vzoru hrvatskega »Pedagoško književnega zbora« za izdajanje šolskih knjig in pedagoške literature, ter
predlagal naj bi se to društvo imenovalo »Slovenska šolska matica«. Njegova ideja se je uresničila šele 1 1899, ko je bilo ustanovljeno društvo z istim imenom in ciljem. V prvi številki drugega letnika je tudi prispevek neke učiteljice »O dekliških šolah«, v katerem je prikazano stanje dekliških šol in potreba večje omike za dekleta. Takrat je bilo vsega 40 učiteljic na vseh slovenskih šolah med 900 učitelji.
Ob zaključku V. letnika je podana analiza dela Sl. učitelja v članku »Naš namen in cilj, naš trud in delovanje, naši uspehi in neuspehi«. V njem je javilo uredništvo, da bo list prenehal izhajati. Kot glavni razlog so bile navedene materialne težave. Dejansko pa odhod urednika na novo' službeno mesto in vedno ostrejši kurz reakcionarnega političnega vpliva.
Slovenski učitelj je izhajal kratek čas, vendar ima lepe zasluge za razvoj slovenske šole in dvig samozavesti in izobrazbe slovenskega učitelja v dobi, ko je bil osnovni šoli postavljen nov temelj za njen razvoj, zato je prav, da se ga spomnimo ob osemdesetletnici pričetka izhajanja. Današnja generacija šolnikov bo ob prebiranju člankov, ki jih je priobčil, lahko spoznala težave, s katerimi so se morali boriti takratni učitelji. Ostanek France
IZ ŠOLSKE PRAKSE
Učila skoraj zastonj
Prav malo šol je, ki bi jim bila vojna vihra popolnoma prizanesla. Ce je že zgradba ostala nepoškodovana, pa je bila uničena oprema, knjižnica, posebno pa še zbirka učil. Po osvoboditvi smo začeli obnavljati. Borili smo se pri tem z neznatnimi dotacijami, povrh pa še z dejstvom, da mnogih učil sploh ni bilo na trgu, ker jih uvažali nismo, domačih tovarn zanje pa tudi še ni bilo. Pouk pa jih je le neizprosno zahteval in naše iznajdljivo učiteljstvo jih je ustvarilo. Tako rekoč iz nič. Videl sem jih na mnogih šolah in moram priznati, da so vsaj nekatera med njimi zares prvovrstna in v prav ničemer ne zaostajajo za dragimi kupljenimi. Naši pridni praktiki so z njimi kvalitetno premostili težave pri svojem pouku, ki si ga brez ponazoril sploh ne moremo misliti. Obenem so prihranili skupnosti lepe vsote denarja .
Sicer se je danes položaj tudi v tem oziru že bistveno zboljšal, ker je na razpolago sorazmerno mnogo vež sredstev kakor takrat v prvih letih, ali — teh iz dragocene stare prakse porojenih in spet v praksi preizkušenih učil ne bomo niti ob najugodnejših razmerah mogli pogrešati. Videl sem n. pr. zemljevid slovenskih pisateljev, ki ga kupiti najbrž še dolgo ne bomo mogli; dalje povsem originalno zamisel, kako prikazati celo literarno-zgodovinsko obdobje v kompleksu vseh faktorjev, ki so ga ustvarili; in še na stotine preprostih, drobnih, pa vendar tako važnih pripomočkov, da naredimo z njimi pouk zanimiv, intenziven, ekonomičen.
Ali ni škoda, da vse te izvirne ideje služijo samo posamezniku, namesto da bi se okoristila z njimi cela množica ljudi, ki si sami še ne znajo pomagati? Koliko je danes na naših šolah mladih učnih moči, ki so jim vse te možnosti še docela neznane!
Ali ne bi bilo prav, da bi tovariši objavljali v Prosv. delavcu opise svojih doma napravljenih učnih pripomočkov in jih s tem napravili dostopne vsem tovarišem? Ti bi jim bili prav gotovo hvaležni za pobudo, pa tudi Tovarna učil bi našla tu zakladnico idej za svojo produkcijo.
Primer:
Učni načrt za niž. gimnazije zahteva za III. razred kratek pregled slov. slovstva do realizma. Narekujemo. Opombe pri berilih so skope. Pisatelji vise nekako v zraku, izolirani, vsak zase neka absolutna vrednost, namesto da jih razumemd in ocenjujemo iz njihovega časa, okolja in tokov, ki so jih oblikovali. Posledica: formalistično znanje, ki od njega dijak ne more idejno rasti in si širiti obzorje. Napravil sem si tabele, eno bi popisal:
Pola 85 X 130 cm je razdeljena v pokončne in podolžne razpredel-ke. V pokončne pridejo podatki, v podolžne osebnosti, ki smo o njih govorili. Prva in zadnja podolžna vrsta imata letnice od 1848—1900. (Za dobo od romantike do realizma.)
Druga vrsta:	Politično ozadje:
Pod 1848: Pomlad narodovo; 1949-1950: Oktroirana ustava; 1851: Začetek Bachovega absolutizma; 1855: Konkordat, itd.
Tretja vrsta: Gospodarske prilike:	Pod 1848: Tlačanstvo odprav-
ljeno; 1849: Ljubljana dobi železnico; 1850: Začetek industrije v Sloveniji; 1850-1852: Slabe letine; 1853-1855: Zemljiška odveza, itd.
Četrta vrsta: Tuji duhovni tokovi: Pod 1848: Komunistični manifest, itd.
Peta vrsta: Domača kulturna gibanja: Pod 1848: Zahteva po slov. univerzi; 1849: Novi realizem, itd.
Šesta vrsta: Časopisi, revije: Pod 1848:	Novice, Slovenija, Celjske
slov. nov., Vedež, Pravi Slovenec, Zgod. Danica.
Sedma vrsta: Imena osebnosti, ki smo o njih govorili: Blehveis, Koseski, Levstik itd. vse do Podlim-barskega. Pri vsakem rojstno in leto smrti; njihova dela stoje v razpre-delku ustrezne letnice, po literarni zvrsti še označena (grafično prikazana v obliki knjige) z barvastimi hrbti: proza belo, poezija roza Rd. Časopisi so debele rdeče črte čez vse razpredelke, ko so izhajali. Ce dijak zdaj pregleda pokončno kolono, ima v hipu pred seboj čas in okolje vsake posamezne knjige, ki je v tem obdobju izšla, vse sodobnike, politično ozadje, evropsko kuliso itd. Tako se mu ustvari v zavesti strnjena slika vzrokov in posledic ... In namesto herbarija —• živa osebnost. Koliko bolje bo umel, koliko globlje občutil povezanost sedanjosti s preteklostjo, pa tudi s prihodnostjo.	E. Tiran
Zakaj vse se uporabljajo šolski prostori
Nekatere celjske šole so pričele s poukom v tem šolskem letu s tritedensko zakasnitvijo, druge pa so prekinile pouk za tri tedne. Zgradba II. osnovne šole je služila za razstavišče »Gospodarske razstave«. V tej zgradbi je osnovna šola, učiteljišče in trgovski tehnikum. Vse te šole
so pričele s poukom šele 21. septembra. V navado je že prišlo, da uporabljajo zgradbo I. osnovne šole vsako leto v jesenskem času kot zbirališče vojaških novincev. Tako sta morali osnovna in pomožna šola, ki sta v tej zgradbi, prekiniti komaj začeti pouk za čas od 12. septembra do 3. oktobra.
Vprašanje je, ali je popolnoma v redu in prav, da se uporabljajo šolske zgradbe v take svrhe in to celo med šolskim letom na škodo pouka? Tak odnos do šolstva in učno-vzgojnega dela pač kože na tisto v resnici zelo napačno miselnost, ki le prerada meni, da lahko šola Vse prenese in utrpi brez občutnejše škode. Tak odnos do šolstva je omalovaževanje naše šole in njene družbene vloge v naši stvarnosti, ki ni niti umestno, niti družbeno koristno. Sleherni dan šolskega dela je prav tako važen kakor v katerem koli podjetju ali ustanovi. Ker zadeva tak odnos do šolstva načelno vprašanje v pogledu pomembnosti šole kot učno-vzgojne ustanove naše mladine, je potrebno o njem spregovoriti javno.	H. I.
IZ TUJIH LISTOV
(Zbira M. Hrovat)
Predlagamo: omilite ali odpravite iz šolskih načrtov nekatera preveč podrobna vprašanja, ki se že približujejo specializaciji. Dajte dijakom bolj Jedrnato Splošno izobrazbo, ki se bo naslanjala bolj na njihovora radoznalost in na razmišljanje, ne pa toliko na spomin. V literaturi, zgodovini, zemljepisu, prirodopisu črtajte glavne obrise, namesto da bi tlačili v učenčeve možgane množico podrobnosti in datumov, dajte jim celotne preglede, ne pa iztrgane fragmente. Vedno navežite tekočo snov na prejšnjo uro ali na preteklo leto. Dajte učencem vsaj osnovo iz umetnosti, brez česar človek ni človek. Organizirajte jim zgoščene tečaje iz umetnosti in umetnostne zgodovine (arhitektura, slikarstvo, kiparstvo, glasba, dekoracija, ,pohištvo, gledališče, uporabne umetnosti itd.) Sola naj napravi več ekskurzij, da se dijaki seznanijo z življenjem Im naravo; v Pariz in druga večja mesta, obiščite gradove, muzeje, vrtove, razstave, tovarne, delavnice.
Zahtevamo, da naš maturant ve, kakšne naloge ima banka, kdaj se uporablja ček, kaj je notar, kaj advokat, kako se sestavi pogodba, kako posojilo, kaj je to zakupnik, najemnik, kaj Je delnica, kaj obligacija. Zahtevamo, da isti maturant ve, kaj počne preiskovalni sodnik, konzul, državni svetnik, da ga naučite napisati pismo poljubnemu naslovniku, da spozna komodo iz časa Ludvika XIV. in naslanjač iz dobe Direktorija
Vse to znanje je nujno v življenju in ga ne more dobiti od staršev, ki so danes tako zaposleni in obremenjeni s tolikimi skrbmi, zato ga mora pridobiti v šoli.
Prirodopisna knjiga ima 250' strani. Namesto da bi dala dijaku osnovno znanje, je prenatrpana s podrobnimi podatki o morskih Ježkih in morskih zvezdah. Trpati si mora v glavo najbolj nepotrebne podrobnosti, toda ta maturant ne bo poznal imen na j večjih francoskih skladateljev iz zač. 20. veka in ne bo vedel niti za najlepše katedrale in gradove svoje dežele.
Pri zadnji maturi je neki profesor zgodovine in zemljepisa »mesaril« s takimi vprašanji:
1.	Kdaj se je maršal Lyantey izkrcal v Maroku?
2.	Kakšna Je bila Neguševa notranja politika ■!. 1«9I.
1.	Katera so glavna mesta na Molu-kih?
2.	Katera ameriška mesta imajo pre-
grade (jezove), ki služijo le bombažni industriji?	(Plasir de France)
IZ POSTOJNSKEGA OKRAJA
Občinski ljudski odbor Loška dolina
je oskrbel za osnovno šolo 1® novih modernih klopi in 30 stolov.
Tudi drva za to šolo so že nabavljena in se učencem ni bati mraea v šoli.
SV. VID NAD CERKNICO
Sv. Vid je znan po tem, da ima dosti lesa in drv, saj jih vozijo od tu s kamijoni na Rakek, vendar so priskrbeli letos drva za svojo osnovno šolo v Cajnarjih, kjer so jih sežagali in pustili pred zadružno trgovino. Tak način ni gospodarski in občinski možje bi pač lahko dobili drva za šolo v Sv. Vidu, ali pa bi vsaj poskrbeli za to, da bi jih brž prepeljali iz Cajnarjev v Sv. Vid, kjer otroci zmrzujejo zato, ker ni dovolj zakurjena peč v razredu.
Menzo v Sv. Vidu vodi tov. Ema Nared. Ta »menza« ima le ime, vendar na hrano ne sprejema abonentov. Novo-došla učiteljica Venišnik Milena ni dobila tam hrane in si mora kuhati sama, ker tov. Ema ne »more« kuhati zanjo (se menda ne izplača). Čemu je menza v Sv. Vidu?	-bil
ZADRUŽNIKI ZA PROSVETO
Občni zbor KZ Cajnarje. 12. t. m.
je bil v Cajnarjih občni zbor KZ.
Poročilo, ki ga je podal tov. Kovačič1 Jože je ustvarilo' jasno sliko o napredku zadruge. Najbolj nam o tem priča čisli dohodek, saj ga ima zadruga do junija meseca nad milijon.
Ob tej priliki pa je treba zadrugi dati vse priznanje, da ni pozabila na naše naijmlajše dn na mladino. Prvim je dala 5000 din za nabavo raznega šolskega materiala, za potrebe organizacije LMS v Cajnarjih pa so namenili din 25 000, kar kaže, da imajo zadružniki pravilen odnos do teh organizacij in jim gre vse priznanje.
Begunje nad Cerknico. Na občnem izboru KZ so sklenili, da bodo dali za obnovo doma kulture v Begunjah din 500 000. Ta KZ je dala doslej že nad 1 milijon dinarjev kredita za obnovo poslopja osnovne šole v Begunjah, v katero se bodo preselili otroci že ob koncu tega šolskega leta.
Obema zadrugama čestitamo, drugim pa kličemo; »Posnemajte ju!«	-bil
lat dtustomopa
PREMIJSKI IN FUNKCIJSKI DODATKI
Prosvetni delavec ima v današnji socialistični Jugoslaviji važno mesto. Vidi se, da današnja družba pravilno ocenjuje učiteljevo delo. Je pa še mnogo dela, katerega opravljajo predvsem učitelji in upravitelji niže organiziranih šol, ki ni nikjer predpisano, a ga nujno terja čas, kraj in služba. Kar poglejmo si take primere.
1.	Učitelj na eno- ali dvooddelčni šoli poučuje 35 ur, dočim poučuje učitelj na više organizirani šoli 25 ur. Ta razlika znese letno svojih. 300 ur več, kakor je delo učitelja na večoddelčni šoli.
2.	Delo učitelja niže organizirane šole je težavneje, ker zahteva več koncentriranega dela in spretnosti, ker poučuje 2 do 3 ali celo več razredov hkrati in to dopoldne in popoldne. Priprava mora biti temeljita, sicer se mu delo samo maščuje.
3.	Na večjih šolah imajo na razpolago mnogo učil, učitelj oddaljene hribovske šole si mora sam izdelovati najrazličnejša učila.
4.	Kolikor ima učitelj niže organizirane šole morda manj dela z uradnimi, t. j. razrednimi in upraviteljskimi posli (knjigami), toliko več ima fizičnega dela. Upravitelj šole v dolini napravi nekaj korakov in že je v pisarni ljudskega odbora, na matičnem uradu, na pošti, postaji, v zadrugi, delavnici. Pa poglejmo v hribovsko šolo. Kmetje so raztreseni daleč naokrog, občinskih uradov sedaj ni v bližini, ni pošte, ni zadruge, nobenega obrtnika itd. Kmetje bi šli drva pripravljat za šolo šele sredi zime, ker preje ni časa za to. Potrebuješ opeko, cement, skratka kar koli, torej tudi voznika. Ali kje ga boš snel? Ta orje, jutri bo vlačil, oni ima preslabo živino, tretji ima drugo nujno delo, izgovorov vedno dovolj. Najeti pa je treba celo več voznikov ker je vožnja težavnejša in se le malo naloži naenkrat. Tako moraš moledovati in prositi okrog, čeprav bo voznik dobil plačano vsako storitev. Pri tem letanju od soseda do soseda izgubiš mnogo dragocenega časa, povrhu te imajo ljudje še za sitneža, če se jim večkrat prikažeš. Sedaj pa hodi še poleg voznika, sicer bo takoj kaj narobe. Vsak kmet si misli, da je šola molzna krava in zaračuna vsako najmanjšo uslugo, ki jo napravi šoli. Da pa bi se našel le eden, ki bi šoli napravil kaj iz dobre volje, nato ni niti misliti. Vse drugače je to v večjem kraju, kjer opravijo delavci za šolo mnogo ur prostovoljnega
dela.	....
5.	Ker ni v vasi obrtnikov, mora biti učitelj sam za mizarja, pleskarja, kleparja, zidarja in to seveda vse na račun prostega časa. Ce tega ne delaš, nimaš v redu klopi, oken, table itd. Tistim, ki bi ugovarjali, češ, da imamo dovolj okrajnih in občinskih podjetij, povem, da je to res, le da ne spraviš ljudi iz teh podjetij zlepa do šole, ker šola ne daje pijače in ne vem kaj še, kot to dajejo privatniki.
6.	Kmetje te nagovarjajo, da bi mu prišel pomagat kosit, žet, hmelj obirat in pod. No, dela me ni sram in vse to sem že izkusil. Toda dela ti z ničemer ne plača. Z otroci smo sosedu obrezovali in očistili sadje, urejeval sem mu čebele itd., toda da bi ta dal otrokom ali učitelju nekaj jabolk ali kruha, o tem m niti misliti. No, pa mu vendarle delam krivico. V šoli je bil politični sestanek. Isti kmet je prinesel v šolo aktivistom jabolčnika kar v vedru. In odslej ti na okraju povedo, kako odlično se godi učitelju _ kakor pravemu kralju na Betajnovi! Še slabše se ti godi, če Frančku ali Metkici ne daruješ odličnih redov,
Prof. Jože Pirnat-VO-lctnlR
Jože Pirnat, profesor Klasične gimnazije v Mariboru, je letos dosegel sedemdeseto leto svoje starosti in po skoraj dvainštiridesetletnem šolskem delu stopil v pokoj. Prof. Pirnat je iz tiste generacije naših šolnikov, ki nam je pred tridesetimi leti dala slovensko gimnazijo in slovensko srednjo strokovno šolo. Ce pomislimo, da do leta 191® nismo imeli nobene popolne javne srednje šole s slovenskim učnim jezikom, potem lahko res s priznanjem zremo na rod slovenskih profesorjev, ki Je po prvi svetovni vojni dal srednjim so-lam na naših tleh slovensko lice. To nikakor ni bila lahka naloga: sami so hodili v nemške srednje in visoke šole ter pozneje zvečine poučevali svoje predmete v nemščini; slovenskih učnih knjig za večino predmetov ni bilo; tudi drugih težav, ki so ob takih prevratnih spremembah nujne, ni manjkalo; vendar pa s(5' se vsi z veliko vnemo in požrtvovalnostjo lotili dela in nam v nekaj letih zgradili tako rekoč iz temeljev solidno slovensko srednjo šolo. Vse premalo se zavedamo tega pionirskega dela, ki ga je kot samo ob sebi razumljivega opravila generacija šolnikov, ki danes po štirideset- in večletnem delu zapušča naše šole. Ne bi bilo prav, ko bi se ob tej priliki ne spomnili njihovega zaslužnega dela!
Jože Pirnat se je rodil pred sedemdesetimi leti v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu. Odraščal je v skromnih razmerah; oče — mali kmet in vaški kovač — je imel skrbeti za številno družino: poleg Jožeta, ki je bil najstarejši, je bilo še osem otrok. V osnovno šolo je hodil doma. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, filozofsko fakulteto pa v Gradcu, kjer je leta 19M' opravil profesorski izpit Iz matematike in fizike, dve leti posmeje pa na Dunaju še iz stenografije. Kot profesor je služboval domala ves čas v Mariboru na realki in obeh gimnazijah. Udeležil se je tudi obeh svetovnih vojn in prebil daljšo dobo, čeprav že v letih, v nemškem vojnem ujetništvu.
To bi bila vnanja življenjska pot prof. Jožeta Pirnata. Še nekaj besed o prof. Pirnatu kot šolniku, vzgojitelju m človeku! Spadal je med tiste naše učitelje, ki vse svoje sile posvečajo delu v šoli. V svoji stroki je bil doma kakor malokdo. Čutil je potrebo po stalnem strokovnem izpopolnjevanju. Domala ves prosti čas je prebil v šolskem fizikalnem kabinetu ob aparatih in eksperimentiranju. Zato je tudi veljal za najboljšega eksperimentalnega fizika. Svojim kolegom je bil iskren tovariš, zmeraj pripravljen, da jim pri njihovem delu z besedo in dejanjem pomaga. Učencem je bil dobrohoten vzgojitelj, poln razumevanja za njihova prizadevanja; matematika in fizika pri prof. Pirnatu nista bila predmeta, ki bi se ju dijaki »bali«.
Ko se letos prof. Pirnat poslavlja od svoje Klasične gimnazije, kjer je sam študiral in več desetletij uspešno vzgajal mladino, mu želimo, da bi v družbi svojih ožjih tovarišev — matematikov prof. F. Bračuna in dr. A. Pečovnika, ki sta nekaj let pred njim po prav tako uspešnem delu zapustila šolo, še mnogo let preživljal svoj »otium cum dignitate«; pri tem se zavedamo, da je vprav ta generacija profesorjev, ki je odšla ali v zadnjem času odhaja v pokoj, dala naši šoli dober sloves in ji ustvarila trdno tradicijo za mirno in uspešno vzgojno delo.	K-
marveč ga oceniš po njegovih sposobnostih. K takim staršem kar ne stopi po kako reč, kajti: »Naš otrok vse zna!«
T. Za nadure je prejemal učitelj niže organizirane šole premijske dodatke, ki pa so z novo uredbo odpravljeni, ni pa z njo odpravljeno nadurno delo. Prav tako nameravajo odpraviti upraviteljske (položajne) dodatke. (Kje? Op. ured.)
Poglejmo, kako je v tem oziru pri ročnih delavcih. Podjetja izplačujejo delavcem nagrade za nadure, oziroma plačujejo čezurno delo dvojno. Seveda sola ni pridobitno podjetje, toda kljub temu naj bi bila razlika v plači prosvetnih delavcev, ki delajo nad normalo in imajo večjo odgovornost od drugih. Tako je že bilo in tako se naj zopet uvede.
Že sedaj, ko je bila neka razlika v plači učnemu osebju enooddelčnih ter sploh niže organiziranih šol, je bila težava dobiti človeka na take šole, če pa ne bodo zopet uvedeni premijski dodatki, bo ta težava še večja. Delo je napornejše, zahteva močnih živcev in bolj izčrpava človekove telesne in duševne sile, zato naj bo torej tudi plačilo večje.
Zorn Vili
SINDIKALNI SESTANEK
PROSVETNIH DELAVCEV V ŠENTJURJU PRI CELJU
Če pregledujemo dnevno časopisje, ugotavljamo, da se v njem o delu in naporih prosvetnih delavcev, ki se na svojem področju prav tako borijo kot naši ostali delovni ljudje za izgraditev socializma, prav malo piše. Mislim, da je to velika pomanjkljivost. Z njihovimi ipe-rečimi vprašanji, z njihovimi uspehi, bi morala naša javnost biti bolje seznanjena, prav tako pa se bi morala tudi za njih delo in probleme zanimati. Tov. Tito je na VI. kongresu ZKJ poudaril: Pred našo Partijo mora biti prosveta in kultura tudi v bodoče med najvažnejšimi nalogami, in to predvsem delo med množicami delovnih ljudi v zvezi z njihovo vse večjo družbeno vlogo.
Da bi sledili tej misli, so se zbrali prosvetni delavci sindikalnega pododbora Šentjur na svojem sindikalnem sestanku v Šentjurju, zavedajoč se, da bo njihovo delo le na takšen način obrodilo dobre sadove, če se bodo o delu, nalo-
gah in problemih skupno pogo-vorili.
Tovarišica Vogova je porocaia o delu pododbora Šentjur za leto liabl-oiJ. Pododbor društva učiteljev šteje 19 sol s GO včlanjenimi učueiji. Pododoor je imei G redmn sej, 4 sestanke z učiieiji, na katenn je ooravnavai vsakovrstne probleme iz deiovnega področja uciteijev, apeliral pa je tudi na članstvo, da po okoliših organizira kulturne prireditve. Pododbor je skioel, da je učiteljstvo študiralo in za stuoij so bm osebno odgovorni upravitelji osnovnih sol. Ugotovil je, da je učiteljstvo premalo naročeno na časopise, predvsem še na Sodobno pedagogiko in Prosvet. delavca.
iz učiteljskih vrst je bil izključen tov. Cerkvenik Franc, upravitelj osnovne šole na Kalobju, zaradi potenciranega klerikalizma.
Tovarišica blagajničarka je omenila, da so pri pobiranju članarine velike težave, ker so člani tako oddaljeni, sestajajo pa se le redko.
Na razna vprašanja učiteljstva je odgovarjal načelnik Sveta za prosveto in kulturo OLO Celje-okolica, tovariš Rajer Albert, ki je omenjal proračun, važnost VI. kongresa ZKJ in poudaril, da je kler na vasi najvažnejše vprašanje za učitelja. Potrebno bo delati s posamezniki. Nekateri učitelji so še vedno hlapci nekaterih duhovnikov. »Apeliram na vas,« je rekel tovariš načelnik, »da dosledno izvajate sklepe VI. kongresa ZKJ, ki je bil te dni v Zagrebu.«
Glede neopravičenih šolskih zamud otrok so učitelji sklenili, da je treba v vseh primerih starše opozoriti na visoke kazni, ki jih izreka sodnik za prekrške pri OLO, če občina takšne zadeve ne bi mogla urediti. Na vseh šolah so težave s kurivom, ker so krediti, odkar se je to podražilo, prenizki.
Po vsem tem so učitelji izvolili nov odbor, ki ga bo odslej vodil tov. Rojc, učitelj iz Ponikve.
Na svojem sestanku so učitelji sklenili, da bo v vsakem razredu do konca leta vsaj en hospitacijski nastop. Osnovna šola Šentjur je imela vsako leto razredne roditeljske sestanke s hospita-cijskimi nastopi; teh so se udeležili tudi starši, ki so bili prav veseli in z nastopi zadovoljni, saj so se 99 °/o udeleževali vseh roditeljskih sestankov.
Drugi sklep je bil, da bo učiteljstvo aktivno sodelovalo pri volitvah, da bo udeležba na njih čim večja in da bodo vsi vedeli, zakaj in koga bodo volili.
Pododbor se bo moral pozanimati za delo učiteljev na posameznih šolah in doseči, da bo delo teh pravilno honorirano.
KAKO GLEDAJO ANGLEŠKI SOLNIKI NA OBLIKO STIKOV. KI JIH JE Z NJIMI LETOS VZPOSTAVILA
NAŠA ORGANIZACIJA
Od vseh tujih skupin, ki so letos v zamenjavi letovale med nami, smo želeli predlogov, kako bi se dalo te stike vsako leto bolje organizirati. Prva skupina nam je odgovorila:
Vsi smo soglašali v tem, da je Martuljek odličen center in da so bili do nas vsi taka ustrežljivi in pozorni, da ni bilo ničesar, kar bi se še dalo napraviti za naše prijetno bivanje.
Kljub temu pa, da je bilo storjeno vse, kar naj nam zagotovi udobnost in domačnost, čutimo, da je bil uspeh našega obiska predvsem zasluga našega spremljevalca. Ni šte-dil ne s fizičnimi ne z duševnimi napori, da bi nas seznanil z okolico in zadovoljil naše želje po znanju. Zares bi radi čestitali slovenskemu vodstvu, da je tako dobro izbralo, in podčrtali, kako važno je, najti tudi za bodoče skupine pravega vodnika. Uspešnost takih obiskov je odvisna od pametne izbire.
V svojem pismu ste omenili, da bi radi dosegli izmenjavo mnenj o metodah pouka. Menimo, da bi lahko zagotovili bolj obsežen razgled, če bi ustrezno angleško organizacijo naprosili, da vsako skupino sestavi iz učiteljev osnovnih in vseh treh tipov srednjih šol, ali pa da se sestavijo tako, da bi bila v vsakem centru posebna vrsta učiteljev, tako da bi vaši učitelji mogli iti tja, kjer bodo sigurno dobili stik z angleškimi učitelji iz podtobnih tipov šol. Naša skupina je bila sestavljena iz petih gimnazijskih in enega srednjeteh-ničnega učitelja. V našem primeru je stvar dobro funkcionirala, ker je
ŠE NEKAJ O PETEM RAZREDU...
2e nekaj časa divja med nami prava bitka: četrti ali peti razred. Tovariš S. L. se je v svojem članku izjavil za peti razred. Njegove navedbe so življenjske, t. j. izvirajo iz njegovih dolgoletnih izkušenj. Kaj mislimo o tem, mi mlajši tovariši?
Mi začenjamo šolsko obveznost s 7. šol. letom. Nekoč smo jo s šestim! Ali napravimo pri tem korak nazaj, ako damo otroka iz četrtega razreda v gimnazijo?!
Dobro bi bilo ako bi ob vstopu v 1. razred gimnazije vztrajali pri četrtem razredu osnovne šole kot prehodnim. Toda pogoj naj bi bil prav dober ali odličen uspeh. Ostale pa bi usmerili na podeželskih šolah v peti razred, ki naj bi posredovale učencu prehod iz teorije v prakso. Tu mislim na kmetijstvo, sadjarstvo itd., skratka na vse, kar bo potreboval učenec doma, ko bo skušal biti dober gospodar. Toda ali je to prava perspektiva v socialistični državi?
Res je, da štirje razredi gimnazije ne nudijo strokovne izobrazbe, a nudijo po drugi strani mnogo več! Oborožijo otroka s tistim osnovnim znanjem, ki omogoča dovolj jasen znanstveni pogled na svet. V mogočnem in nenehnem razvoju se bomo pač morali dokončno otresti naziranja, da je gimnazija le za gosposke poklice.
V nekaj letih bomo lahko vsakega dijaka z malo maturo usmerili bodisi v kmetijstvo, gospodarstvo, tehniko in zato naj ne bo skrbi: kam s študenti!
Ne, ne bomo šli nazaj. Brez pomislekov se strinjamo z osemletno šolsko obveznostjo. Petih razredov tudi ne bi uvajali. Vztrajali pa bi, da v 1. razred gimnazije puščamo samo učence s prav dobrim in odličnim uspehom. Marsikje so statistike ipokazale. tako tudi pri nas, da so v prvem razredu omahnili predvsem tisti z zadostnim uspehom iz osnovne šole in teh je največ. Istočasno pa bomo gledali, da bomo mislili na gimnazijo že v 2. razredu osnovne šole. Navajali bomo otroka na opazovanje in samostojno mišljenje. Potem pa v gimnaziji ne bo težko.	šmajs Vinko
bil slovenski spremljevalec z gimnazije. Ce pa bi se bil zanimal predvsem za osnovnošolski pouk ali za organizacijo srednjih modemih šol (op.: ustrezajo nekdanjim našim meščanskim), mislim, da bi bilo zanj bolje, če bi bila naša skupina po svojem sestavu bolj pestra.
Zdi se nam tudi, da so cilji jugoslovanskih in angleških učiteljev, ki sodelujejo v zamenjavi, morda različni. Ti, ki pridejo po sedanjih domenkih iz Anglije, prihajajo med svojim dopustom in žele, da bi njihov obisk bile počitnice. Zelo so veseli, če dobijo družabne stike z angleško govorečimi Slovani iz najrazličnejših poklicev. Oni, ki prihajajo iž Jugoslavije in ki jih ne ovira jezikovna zapreka, pa žele svoj čas koristno izrabiti za razširjenje svojih pedagoških izkušenj in imajo svoj obisk bolj za študij kot pa za počitnice.
Če skupina šteje deset ljudi, je mogoče, da imajo različna zanimanja, in menimo, da je zelo zahtevno, če se pričakuje od enega spremljevalca, da zadosti tolikšni različnosti. Ali ne bi bilo lažje zanj oz. zanjo, če bi imel, imela enega ali dva tovariša, s katerimi bi sestavili program, ki bi ustrezal vsem okusom? Mi si ne ibi mogli želeti prijetnejšega progmama, toda če bi se v kaki skupini vrstile starosti od dvajset do šestdeset let, je možno, da en sam program ne bi ustrezal vsem članom. Iz teh razlogov mislimo, da bi povečanje števila spremljevalcev zagotovilo našim učiteljem maksimalno korist, vašim spremljevalcem pa minimalni napor.
Ker je v Federativni republiki Jugoslaviji šest dežel, vsaka s svojo neodvisno vlado, mislimo, da bi bilo z našega stališča bolj zanimivo, če bi bili mogli priti v stik s skupino učiteljev, v kateri bi bile zastopane vse republike, tako da bi mogli dobiti nek pojem o stopnjah vzgojne misli v federaciji. Ce to ni mogoče, bi pomagal uvoden razgovor z nekom, ki bi mogel v zveznem merilu pojasniti sličnosti in razlike med vzgojnimi 'sistemi v posameznih republikah.
Preden smo odpotovali v Jugoslavijo, smo poizkušali dobiti kakšne informacije o državi in posameznih pokrajinah, ki naj bi jih obiskali. Dognali smo, da je izredno težko dobiti v angleškem jeziku tiskane informacije in močno bi vam priporočili, da se vaša agencija Putnika v Londonu oskrbi s točnimi in natančnimi podatki o krajih, ki naj se jih obiskuje, in z zadostno množino literature in zemljevidov splošnega značaja, ki bodo zanimali vse one, ki nameravajo tja potovati. Ta pomanjkljivost v publiciranju povzroča, da ljudje začno premišljevati, ali je tam za turista sploh kaj poskrbljeno in da se dvomljivci odločijo, da ne bodo šli.
Dragocen bi bil za nas seznam knjig, ki so bile prevedene v angleščino in ki prikazujejo nekaj ozadja stare in sedanje Jugoslavije. Te bi bili mogli brati pred ali po našem obisku. Dva tedna sta prekratek čas, da bi v njem mogli pridobiti potrebno tovrstno znanje.
Z vremenom smo imeli res veliko srečo, toda če bi bil dež, bi nam prišlo zelo prav, če bi si lahko izpo-
BESEDA O PROFESORJIH NIŽJIH GIMNAZIJ NA PODEŽELJU
Danes imamo po mnogih vaseh poleg osnovnih šol tudi nižje gimnazije, na katerih učijo učitelji, predmetni učitelji in profesorji. Slednji so po številu v manjšini, vendar pa s svojim kvalitetnim delom znatno vplivajo na dvig učnih uspehov v šoli in 'kulturno prosvetnega dela nat vasi. Res, da bi mnogi profesorji, ki že vsa povojna leta učijo na nižji gimnaziji, radi: zame-njali isvoja mesta s tovariši, ki uče na višjih gimnazijah, saj so za to prav tako strokovno usposobljeni kot oni. No, pa to ni tisto, v čemer se profesorji na nižjih gimnazijah čutijo zapostavljene. Treba je razumeti potrebe naše družbene stvarnosti, od katere zavisi tudi naša prosvetna politika in ves sistem našega šolstva, ter svoje želje in interese podrediti interesom skupnosti. Problem profesorjev na vasi je predvsem materialne narave. Izvira iz temeljnega socialističnega načela, da je treba ljudi nagrajevati po njihovem delu. In to je tisto, kar novi plačni sistem v dovoljni meri ne upošteva ravno, kar zadeva ljudi z akademsko izobrazbo. Po omenjeni: uredbi, ki je letos aprila stopila v veljavo, so profesorji glede prejemkov na slabšem kot njihovi tovariši predmetni in osnovnošolski učitelji. Ta uredba določa diferen-ciacijo med profesor jem in učiteljem šele v končnih razredih s tem, da daje profesorju možnost napredovanja v 6. razred, medtem ko obstane predmetni učitelj v 7. oziroma osnovnošolski učitelj v 8. razredu. To se pravi, da dobi profesor naskok enega razreda šele na cilju, na cilj pa ne pridejo vsi, ki starta-jo. Ce je uredbodavec hotel upoštevati daljšo učno dobo ter višjo izobrazbo, ki jo ima profesor v primeri s predmetnim in osnovnošolskim učiteljem, bi moral temu dejstvu dati veljavo' v izhodiščnih razredih. Konkretno povedano: Ce začne učitelj, ki ima srednješolsko izobrazbo, s 15. razredom, bi bilo prav, da začne predmetni učitelj s 14., profesor pa s 13. razredom. Začetni naskok enega razreda pred predmetnim učiteljem oziroma dveh razredov pred osnovnošolskim učiteljem ne bi bil nikak privilegij za profesorja, temveč le priznanje s strani družbe oz. države za večji trud in večje kvalifikacije za pedagoški poklic, ki si jih je profesor pridobil s fakultetnim študijem. S tem pa, da je uredbodavec določil le en razred razlike med osnovnošolskim učiteljem in profesorjem ter da ga je izenačil s predmetnim učiteljem pa postavlja profesorja v slabši materialni položaj v primeri z učiteljem. Morda to dejstvo ni očito na prvi pogled, toda to ni težko dokazati s številkami in argumenti. Za učitelja se predvideva izobrazba štirih razredov gimnazije
sodili v knjižnici našega letovišča kako angleško knjigo. Jasno nam je, da bi moglo biti število knjig v angleškem jeziku v takih knjižnicah zelo majhno, toda mnenja smo, da bi prevodi dveh ali treh vaših avtorjev bili v krajih, kamor želite pritegniti angleške turiste, zelo dragoceni.
Ce je cilj izmenjav v zagotovitvi stikov, mislimo, da bi bilo koristno razširiti ta načrt tudi na študente. Ce bi mogli urediti tako, da bi bile v teh centrih skupine angleško govorečih študentov, mislimo, da bi mi lahko vzpodbudili skupine angleških študentov, da bi jih šle Obiskat.
Končno bi radi povedali, da je bil naš obisk spodbuden, ker je bilo ohranjeno odlično ravnotežje med brezskrbnim počitniškim razpoloženjem in razumskim delom, ko smo se seznanjali z nekaterimi vašimi problemi.
in štirih letnikov učiteljišča. To se pravb da učitelj lahko stopi v službo z dvajsetim letom starosti (učiteljica pa celo z devetnajstim). Njegov tovariš, ki je istega leta opravil veliko maturo na gimnaziji in stopil na univerzo, bo lahko v najboljšem primeru šele čez štiri leta prišel v isto vas učit na nižjo gimnazijo in bo začel s štirinajstim plačilnim razredom. Med tem ima njegov tovariš učitelj že štiri leta službe, bo napredoval v štirinajsti razred in še se mu bo štelo eno leto za napredovanje v trinajsti razred. Labko si mislimo, da bo mlademu profesorju spričo tega dejstva žal, da je študiral na univerzi (v kolikor ga ni k temu gnala želja za znanjem), ker bi vsekakor bolje storil, če bi končal učiteljišče. Se bolj pa bo to obžaloval, ko mu bo njegov tovariš učitelj povedal, da prejema zato, ker službuje na vasi, še 400.— din doklade ter od občine brezplačno stanovanje in kurjavo. Ce izrazimo to v številkah, se nam pokaže naslednja razlika v korist učitelja: Učiteljeva plača znaša v 14. razredu 7200.— din, dodatek za službovanje na vasi 400.— din, kurjava in stanovanje vsaj 700.— din. Skupaj torej znašajo učiteljevi prejemki 8300.— din. Medtem prejema njegov vrstnik profesor, ki uči v istem kraju na nižji gimnaziji, le svojo redno plačo ' 7200.— din. Po svojih prejemkih — 8300.— din in eno leto za napredovanje v 13. raz-, red — je torej učitelj dejansko za dva razreda pred svojim vrstnikom profesorjem. To so dejstva, ki niso za mladega profesorja nič kaj spodbudna.
Nekoliko v boljšem položaju je profesor v primeri s predmetnim učitelj em, ker tudi ta ne prejema nobenih doklad. Toda če upoštevamo, da traja študij na VPŠ samo dve leti in da je večina predmetnih učiteljev študirala na VPS med svojim službovanjem ter da jim je medtem tekla službena doba in tud: plača, pa vidimo, da je tudi predmetni učitelj vsaj za en razred pred profesorjem pri istih letih starosti.
Poleg omenjenih so še drugi problemi, ki zadevajo profesorja nasploh, profesorja na podeželju pa še posebej. Te probleme bo morala oblast nujno rešiti, če hoče, da bo profesor z vso vnemo in požrtvovalnostjo vršil svojo vzgojiteljsko funkcijo v šoli in da bo nosilec kul-turno-prosvetnega dela na podeže-
^u' Grupa profesorjev na niž.
gimnaziji v Logatcu
DELAVCI NA LJUDSKIH
UNIVERZAH I
Smo v dobi, ko so znova oživele naše ljudske univerze. Pretežen kos dela v le-teh sloni na prosvetnih delavcih iz učiteljskih vrst. Tisti, ki na tem področ: ju delajo že delj časa, so si nabrali pri tem dragocenih skušenj in bi ne bilo prav, če bi jih ne dali na razpolago onim, ki šele začenjajo ali pa se jim je kakor koli zateknilo. Naj bi uredništvo p. D. zbiralo in morda celo v stalni rubriki objavljalo poročila o uspehih in težavah, sploh o problematiki Ljudskih
univerz.	.	,
Danes bi rad zastavil neka) vprašan) organizacijsko-tehnične narave:	Kakšen
dan v tednu in ob kateri uri se vam predavanja najbolj obnesejo? — V kakšnih časovnih presledkih jih imate? — Kje jih imate? Kam ljudje najraje pridejo? Kam nočejo? Zakaj ne? Kako napravite propagando oz. razglašate predavanja? Kolikšno je v primeri s krajevnimi razmerami zanimanje? Kdo se predavanj redno udeležuje in kako ste ga pridobili? Kako je z mladino? Ah pobirate vstopnino in če jo, koliko. Kako krijete stroške? Kakšne teme so ljudem najbolj všeč? Ali bi bili vasi predavatelji voljni dati svoja uspela predavanja na razpolago drugim l)ud-skim univerzam? Ali posluša)© ljudje rajši domačina ali tujega gosta? Kako dosežete, da se po predavanju razvname pogovor o snovi?	E. T.
Opomba uredništva: Problematika, ki jo je s svojim dopisom načel tov. E. T.. spada sicer v prvi vrsti v glasila Ljudske prosvete (Obzornik, Vestnik, Socialistična misel), bomo pa kljub temu rade volje objavljali tehtne prispevke praktikov iz vrst našega učiteljstva.
“'č
Vsem
ravnateljem in upraviteljem je nujno potreben
Koledar obsega 370 strani, formata 14x18 om. Za vsak dim sta določeni dve strani, ki sta razdeljeni na ure. V tem koledarju vodite lahko najpodrobnejšo evidenco nad razvrstitvijo dela
'elovni koledar
ZA LETO 1953
ki ga je izdala
MLADINSKA KNJIGA
koledac doiite- v vith	ut. ^a^imicak!
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Tel. 22-586. Uprava Nazorjeva 3/1. Tel. 21-397. Letna naročnina din 300.	. Štev. ček. rač. 604 90321
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana.