Kraljičina Navsikaja. Šesti spev Homerove Odiseje poslovenjen i poklonjen ff o tli e ini REZIKI ZABUKOŠEKOVl. m. m 108243 , Ventilu »* eventn! Ni zlata niti svile, trohico stare grške poezije Ti poklanjam v domači obleki na den Tvoj i moj najlepši. Odisej blodi po morji, ladija mu je razrušena, dva dni i dve noši je plaval, tretji den priplava do divnega otoka Sherije. Ves truden na obali zaspi. Taj pride drugi den Navsikaja kraljičina prat, opere z deklami perilo i je dene sušit, med tem pa se deklice z jedjo krepijo ino igrajo. Dekličin krič, ko pade oblica v vodo, vzbudi Odiseja. Vstane i si golo telo prikrije s košato vejo, ter prosi kraljičino, da bi mu dala obleko i mu pokazala pot do mesta, kder upa dobiti pomoči, da lehko dalje se pelja na dom svoj. Vse se mu zgodi po volji. To je djanje, al nekako veličastno povzdignjeno je z rajsko prikaznijo, s kraljičino Navsikajo. Vsak jo skazi, kdor bi poskusil iz nova slikati Navsikajo, pravi Goethe. Ino glej dušica moja, čitajočemu letos Homerovo Navsikajo vzdigala se mi je pred očmi mojimi Tvoja postava, videl sem v mislih Tvoj obraz, Ti si bila i jesi moja Navsikaja, tenka i visoka palma rastoča v nebeške višine. Vsakemu je lehko srce veselja poskakalo videčemu Tebe Stopiti v kolo na raj oj tako cvetlico spomladno. Bila si taka za me, od zdaj si mi žena poročena ljubljena. I Čitaj sama, kaj pravi Homer, da . . . nije nič lepše i boljše na svetu, Kakor če složna i misli edinih imavata hišo, Mož ino žena , sovražnik se jezi hudo u srci, Al veseli se prijatelj, najbolj pak občutita sama. Tole čitaj i blagovoli milo sprejeti, kar Ti poklanjam, bogastvo je posvetno i ga nimam, poet nisem, beseda je okorna kakor jaz sam, al srce je boljše i želi boljše biti. Bog Te živi! 21. avgusta 1865. Ves Tvoj - Josip. i*'V> ' ¥ ■> j- j ■; » A • ’ \ 'VO i' * Navsikaja j? 3c$£s>„_ g§ iv ako jo tukaj zaspal trpljivi divni Odisej, | Ves že dremote spehan i truda. Ali Atena Spravi na pot se v deželo in mesto junaških Feakov. Ki so bivali pred v prostorni nekdaj Hipereji Blizo Ciklopov, ljudi junaških odviše silnih, Kteri so plenili jih, ker veče bili so moči. Odsod jih preseliv odvede Navsitoos slavni, Vseli je v Sherijo daleč od ljudi obrtniških drugih, Mesto okoli ogradi z ozidjem, hrame postavi, Zida svetišča bogom ter zemljo med ljudi razdeli. Tega je smrt že vmorila i biva v Iladovem domu, Takrat Alkinoos bil je vladar, prav pameti božjo, V njegov hram je božica odšla bistrooka Atena, Da napoti domu presrčnega brž Odiseja. V jako ozalšano sobo je prišla, kder deklica spava Slična nesmrtnim božicam po rasti ino lepoti, Hčerka Navsikaja kralja Alkinoja hrabrega moža. Bili ste služkinji dve nasoei krasote haritske Stran podvojev obeh, al dveri so bile zaprte. Ona kot vetrov pih pred posteljo devino stopi, Stoji nad glavo njenoj, z besedo jo tak nagovarja, Celo Dimantovi hčeri enaka junaka brodarja, Ki ji je vrstnica bila, priljubljena družica v srci. Tej podobna govori tedaj bistrooka Atena: r Kaj Navsikaja, leno bi Tebe narodili mati ? Glej nevprana u hiši lezi prelepa obleka, Tebi pa svatba je blizo, kder treba je Tebi se sami V lepo obleči i jo podati sv&tovom prišlim, Kajti odtod Ti prihaja ime prelepo med ljudi, Oče i častljiva mati se pak veselita u srci. 6 No pak pojdimo prat za zore kčasi rumene, Za periljo ti hočem pomagati, da le prav hitro Delo opraviš, kajti ne boš več dolgo samica, Vsaj že snubijo Te boljari po celi deželi, Kar je feaških, med kimi rodila jesi se sama. 35 No ajd, prosi očeta preslavnega odmah zarano, Mule pripreči i vozek pripraviti, kteri naj pelje I pojase i rute i prte bogato bliščeče, Tebi pa sami je tudi tak lepše ko peški hoditi, Kajti dolga je pot od mesta taj do perišča. — 40 Tole izrekši odide potem bistrooka Atena Vrh na Olimp, ki je stalni pre vedno sedež bogovski, Niti ga veter ne maja nikdar i dež ga ne moči, Niti se bliža mu sneg, vedrina se vedno prostira Brezoblačna i bela okoli se svita svetloba, 45 Tu se veselijo vse dni blaženi vsikdar bogovi; Taj je odšla bistrooka, ko vse dopovede devici. Prišla potem je zora rumena i devo zbudila Lepo Navsikajo. Čudi se odmah videni senji, Ide po hišah naprej, da oznani roditeljem svojim 50 Ljubemu otcu i majki; nju doma u hiši je našla. Ona pri komenu sredi je ženskih služkinj sedela Purpurno volno predoča, i njega sreča med dvermi V zbor gredočega slavne med kneze v posvetovanje, Kamor je sklicalo ga čudovito ljudstvo Peakov. 55 Ona pred ljubega otca stopivši ga tak nagovori: Ata, nebi-li htel pripraviti vozeka meni, Lepa visoka kolesca, da prat bi peljala na reko Krasno obleko, katera leži zamazana v hiši; Tebi je samemu treba imeti čisto obleko, GO Ker med prvimi vedno pohajaš v posvetovanje, Pet pak sinov preljubih imaš narojenih doma, Dva sta ženina že, trije cvetoči mladenči; Ti pa vedno želijo, imaje oprano obleko, Rajat hoditi, to vse je mojemu srcu na skrbi. G5 Tole izreče; kajti možitev veselo pred otcem Imenovati je sram jo, al vse on zapazi ter reče: Ne zavidam Ti mul, preljuba, niti kaj druga. Idi, služebniki sužnji pripravijo kmalu Ti vozek, Lepa visoka kolesca s pletarcem napravljena zgoraj." 70 Tole izrekši pokliče služebnike, ti pa so prišli. Oni pripravijo lepa kolesca za mule pred hišoj, Mule privedejo ino pviprežejo skrbno za voz jih; Taj čas deva iz hiše prinese prekrasno obleko l jo položi v zalo olikano vozovo skrinjo, 75 7 Mati pa devajo v kišto potrebna dobra jedila, Vsakojake stvari i kuhanje, vina pa tudi V kozji natočijo meh, devica pa vstopi na vozek. V zlati steklenici olja še gladkega v roke ji dajo, Da bi namazala život si ona i služkinje tudi. 80 Prime za bič i prime za vajeti svetlo bliščeče, Pokne u dir močni zaskrob&tajo mulam kopita, One se tegajo brez nehšnja vozeče obleko Ino devico. Z njo so šle še služkinje druge. Ko so dekleta prispele prelepe do rekiue struge, 85 Kder vodnjaki so bili napolnjeni, vode obilno Lepe proteka očedit najgrše tudi perilo, Tam odprežejo mule od voza spod dvojnega oja, Ino poženejo jih na pašo kraj reke šumeče, Past se travice sladke; i one vzemejo ročno 90 Z voza perilo i je zanesejo v vodo črneno, Stopajo v jamah je brzo, boreče v mladiški se tekmi. Al ko so splavile ino oprale vse že perilo, Je razgrno po redu o morski obali, kder največ Prodeca morsko pripluva valovje do kraja na kopno. 95 Vrnile potem so se same i z oljem namazale mastno, Potlej pa obed si vzele i jelo na rekinem bregu, Dokler posušila bi se obleka pod solnčnimi žarki. Ko pa so jedi se vžile služebnice ino tud’ ona, Z oblico potlej igrajo, pokrila z glavo odvrgši, 100 Kolo počne beloroka Navsikaja rajati prva. Kaka Artemis hodi po bregih strelka vesela, Jeli tajgčtske preko planine al' erimantske, Z divjimi raduje se prešiči i hitrim jelenom, Nimfe pa družice ji ščitonosnega rojenke Diva 105 Z njo se igrajo po polji, vesela pa v srci je Leto, Kajti nad vsemi ima najviše glivo i pleča, Lehko poznana stopi j a, da-si tudi vse druge so lepe; Tako ona preseže vse služkinje deva samica. Ali tedaj ko bi spet imela se vrnatL domu, 110 Mule pripregši i skupaj zloživsi prekrasno obleko, Nekaj inači stvori bistrooka božica Atena, Da bi se vzbudil Odisej i zalo videl deviso, Naj bi ga vodila v mesto Feakov možev junaških. Oblico vrže potem kraljičina v služkinjo edno, 115 Služkinje lie pogodi i pade v globoki vrtinec, Glasno vse zakriči, vzbudil se je divni Odisej, Vsedši se misli take prevdarja z razumom i srcem: Joj mi, v kakih ljudi deželo opet sem prišel? So-li morda divjaki okrutni i niso pravični, I 20 8 Ali so gostoljubni, imaje srce pobožno? Kot dekliški je vdaril na uho mi krič pretenek, Morda od Nimf, ki rade imajo visokih bregov Temena, vire potočje, livade tudi travnate, Ali sem blizo ljudi sedaj govorečih morda že došel? 125 No pak sam naj poskusim i odmah okoli pogledam.“ To-le izrekši je vstal spod grmovja divni Odisej, Gosta iz šume ulomi si vejo z žilavo roko Listja košato, da lehko pokrije život si goli. Ide potem kot lev pogorski moči upšje, 130 literi po deži hodi i vetru, iskrijo se oči Njegove, zdaj goveda napada zdaj opet ovce, Ali pa divje jelene, želodec sili ga gladni Črede poskusit v hlev celo priti močno zavarvan. Tako Odisej pridružit’ se mora krasnim devicam, 135 Da-si tudi je nag, kajti huda potreba ga sili. Strašen je videti jim ves zmazan morske kaluže, Planejo simo i tamo po daljni morski obali, Sama Alkinova hčerka ostane, pogum ji Atena V srce vsadi, odvzemši životu strah vsakojaki, 140 Mirno pred njim postoji; prevdarja pa skrbno Odisej, Bi-li prosil kolena obirnši zali devici Ali tako od daleč besede prijazne ji dajal, Da pokaže do mesta mu pot i podari obleko. Tako mislečemu kaže potem se mu bolje i lepše, 145 Če nagovori i prosi od daleč s prijazno besedo, Da ne žali device u srce, obirnši kolena. Jel govoriti je govor prijazen ter pridobiven: „ Prosim klečč Te, bodi božica bodi mrljiva; Če si božica, katere stanujo v širokih nebesih 150 Artemidi Te primerjam mogočnega rojenki Diva Najbliže po lepoti i rasti ter velikosti; Si-li mrljivlia, kake stanujo tukaj na zemlji, Blaženi trikrat po takem so oče i častljiva mati, Blaženi trikrat so bratje, ker tebe med seboj imajo; 155 Vsikdar jim srce veselja poskakati more videčim Stopiti v kolo na raj oj tako cvetlico spomladno. Oni še le bo u srci pred vsemi najblaženejši, Blaga kater’ nakupiv Te domu za ženo si pelje. Kajti jaz videl nikdar še takega nisem človeka 160 S svojimi očmi ni moža ni žene, zavzema me čudo. V Delu pri žrtveniku Apolovem tako sem videl Mlado rastljiko palmo rastočo v nebeške višine. Bil sem namreč i tam, hodilo mnogo je ljudstva Z menoj na pot, kder hude so čakale mene nezgode. 165 9 Tako sem ono videč bil takrat v srci zamaknjen Dolgo, kajti nikder ni tako izrastlo še drevo, Kakor žena pred Teboj zamaknjen strmim i se bojim Tvojih kolen se doteknot’; obide pa tale me žalost. Včeraj sem dvajseti den bil na begu po morji črlenem, 170 Dotlej vedno val me je nosil i hudi viheri Od Ogigije proč, zdaj demon sem me zavrže, Da poskusim še tukaj morda kaj hudega. Mislim Celo še konca ne bo, nekaj stčrijo ješče bogovi. Ti se usmili gospi, ker dosta nezgod pretrpevši 175 Našel Tebe sem prvo, ne poznam tudi nikoga Tukajšnjih ljudi, ki mesto i zemljo tukaj imajo. Kaži mi v mesto, daj za obleko mi nekako cunjo, Ce za perilo kde kako ponjavo seboj si vzela, Tebi pa zato bogovi naj dajo, kar sama si želiš 180 Moža i hišo i slogo preblago naj Ti podare, Kajti nšd tem nije nič lepše i boljše na svetu, Kakor če složna i misli edinih imavata hišo Mož ino žena, sovražnik se jezi hudo u srci, Al veseli se prijatelj, najbolj pak občutita sama.” 185 Njemu Navsikaja zdaj nasproti govori i reče: „Gost ker niti hudoben se kažeš niti neumen — Div pa srečo deli Olimpski med ljudi po svojem Zlim nezlim, kakor se mu rači vsakemu daje, Tako je Tebi kaj dal i Ti potrpi vsakako — 190 Zdaj pa ko tu sem v našo deželo i mesto si prišel, Ne boš pogrešal niti obleke niti kaj druga, česar je prišeleu treba nesrečnemu, kadar kam pride. Mesto pokažem povem Ti imena našega roda. Tukaj Feaki deželo i mesto svoje imajo, 195 Jaz pa Alkinova hči sem presrčnega kralja junaka, Njegova vsa feaška je moč i slava velika." To-le izreče ukaže potem zalokosim dekletom : „Stojte dekleta, kam pa bežite moža videče? Morda se zdi vam, da kdo sovražnih ta-le je ljudi? 200 Nije i ne bo mrijiv nam strašen človek nobeden, Kdor le koli v deželo Feakov pride junakov, Da-si sovražnik z orožjem; premili jesmo nesmrtnim. Stranski pluskajočem u morji bivamo daleč, Inda se z nami ne druži nikaka duša človeška, 205 Tu pak nekdo blodč nesrečen semkaj je došel, Temu je treba postreči, ubogi vsikdar so božji: Prišelci ino berači i milošnja mala je mila. Dajte dekleta tedaj kaj jesti i piti tu gostu, Vmijte pa tudi ga nekdo za vetrom u rekini strugi." 210 10 Keoe, one stojč i druga drugi veleva, Vedo potem Odiseja v zavetrije, kak je velela Hčerka Navsikaja kralja Alkinoja hrabrega moža. Blizo mu suknjo i plašč polože, prav lepo obleko, V zlati steklenici olja še gladkega v roke mu dajo, 215 I mu velevajo, naj se umije v rekini strugi. On pa dekletom tak odgovarja divni Odisej : „Cujte dekleta, stojte iz dalja, naj si jaz sam le Vmijem kalužo raz pleč i se z oljem gladkim namažem; Istina, dolgo maže ni bilo na mojem životu; 220 V pričo pa ne bi se rad jaz mival, kajti je sram me Galiti se pred očmi deklet zalokosih nasočib. 11 JKeče, one pa gredo na stran i povedo devici. Vmije u reki tedaj si život divni Odisej Vso kalužo, ki pleč se držala širokih i hrbta, 225 Zbriše potem si iz glave še pene neplodnega morja. Ko pa je celo se vrnil i mastno z oljem namazal, Ter vse oblekel, kar mu devica je dala samica, Tu ga večega stvori i širjega videt’ Atena Divova hči, prek glave prosiplje mu kodraste lasi, 230 Hiacintovi roži enake, cvetlice krasne. Kakor če srebro z zlatom oblije človek izveden, Ki sta naučila ga Hefest i Palas Atena Vsakojako umetnost, prijetna da dela izdela, Tako tedaj mu prijetnost izlije krez glavo i pleča. 235 Vsede potem se vstran idoč na morski obali, Svetel lepote krasote, devica se čudi i gleda. Zalokose dekleta potem nagovori i reče: „Sliš’te me beloroke dekleta nekaj povem vam ; Nije brez volje bogov, ki v olimpskih višinah stanujo, 240 K nam da je došel ta mož n sredo preslavnih Feakov; Pred se mi nespodoben zares je dozdeval ta človek, Zdaj je podoben bogom, ki v širokih nebesih stanujo. Oj da bi htel moj soprug se zvati mož take postave, Sem preseliv se, i tukaj ostati da se mu ljubi. 245 Dajte dekleta sedaj kaj jesti i piti tu gostu. “ To-le izreče i ene so čule i vbogale odmah, Pred Odiseja tedaj postavijo jed ino pitje, On pa je jel ino pil trpljivi divni Odisej Prav požrešno, kajti že dolgo jedi ni vžival. 250 Odmah beloroka Navsikaja drugo si zmisli, Zloži perilo i je položi na lepa kolesca, Mule krepkokopite pripreže i vstopi na vozek, Tud’ Odiseja priganja, besedo govori i reče: „Vzdigni se gost, zdaj pojdimo v mesto, taj da to spremim 255 11 K svoj’mu očetu na dom k razumnemu, menim da vidiš Tamkaj feaške boljare. kolikor jih je u deželi. Ali da tako mi emiš, nespameten videti nisi. Dokler gremo črez polja i ljudske obdelane njive, Dotlej hodi prav hitro za mulami zadi za vozom Z deklami vred, jaz pot ti že kažem naprej se vozeča, Ali kedar pa do mesta dospejemo, — zid je okoli Visok, luka se lepa prostira dvojna ob mestu, Ozek je ulaz, ker ladje obokane celo do ceste So zavlečene, vsak pod streho ima je pod svojo. Potlej je trg, sred trga pa sveti hram Posejdonov, Težkega kamna klopi kamnene so vzidane v zemljo. Tukaj orodje skrbno pripravljajo černih si ladij, Pletejo voža, tčejo si vesla i belijo jadra, Niti za tul Feaki ne marajo niti za strelbo, Mar jim je ladjin le jambor i jadra i ladjo pristojne, Kterih vsikdar veseli po sinjem se vozijo morji. Nočem da z neprijetno besedo bi jih kdo me grajal, Kajti prevzetnežev tudi se najde precej med ljudstvom; Lehko tedaj kak hudoben nas sreča ter tako-le pravi: „„ Kakšen gost pa gre z Navsikajo krasen i velik, Kde ga je našla, morda sedaj ji soprug še bode, Je-li si vzela koga blodečega daleč po morji Inostranskega moža, ker blizo nikdo ne biva, Ali je veleproseči naprošen kak bog se približal Semkaj prišedši z nebes, vse žive imd da ga dneve. Boljše če hodi okoli i sama si sopruga išče Indi, doma pa sine feaške prav res zaničuje, Itteri jo snubijo tudi kaj vredni i v lepem številu. ““ Tak bo golč, a meni zares sramota bi bila. Drugi tudi zamerim če ktera kaj takega stvori, Ter brez materne ino očetove volje se druži Z moži, preduo obhaja očitna se svatba poročna. Gost, poslušaj tedaj besedo, katero ti rečem, Spremstvo domu da dobiš kak najhitrej od očeta. Blizo ceste v logu Ateninem topole najdeš, Vrelec izvira u njem, okoli prostira se travnik, Tam je lastina moj’ga očeta i njive kaj plodne Blizo pri mestu, da lehko doklical bi dober klieavec, Tam se vsedi taj čas i počaj da pridemo v mesto, Me dekleta naprej i dospejemo hišo domačo. Kadar pa misliš, da prišle na dom smo v očetovo hišo, Onda pojdi u mesto Feaško i prašaj po hiši Moj’ga očeta kralja Alkinoja hrabrega moža, Lehko poznati je, nežno bi dete te tarao dovedlo, 260 265 270 275 280 285 290 295 300 12 Kajti postavljenih nije poslopij drugih enakih V mestu feaškem, tako je hram sijajen Alkinov Moj’ga očeta. Kedar pa Te hranijo dvor ino hiša, Stopi le odmah skoz vežo, da prideš do matere ljube Ona pri komenu blizo ognišnje bo luči sedela 305 Purpurno volno predoča, oj krasno da se začudiš, K stebru naslonjena, zadi za njo pa dekle sedijo. Tukaj je tudi do nje naslonjeu prestol očetov, On pa vino pijoč sedi kot kakšen nesmerten. Pri njem mimo gredč okleni z rokami kolena 310 Materi moji, da dne domohodnega brž veseliš se Kmalu videč ga, premda si odviše daleč od doma. Kajti če jej se priljubiš u srci i se ji vsmiliš. Upanje imaš potem, da prijatelje vidiš i dojdeš V lepo sezidan svoj hram i domačo svojo deželo." 315 To-le izreče i z bičem prezalim mule pobiča, One pa hitro za seboj pustijo rekino strugo, Dirjajo dobro i dobro korakoma opet stopajo, Ona pa lepo ravnč, da lehko dohajajo peški Služkinje i Odisej, razumno pomaga si z bičem. 320 Solnce je zašlo i prišli so v log imenitni Atenin Sveto na mesto, tam se je vsedel divni Odisej. Odmah odmoli k devici mogočnega rejenki Diva: „Sliši nepremagljiva me hči šeitouosnega Diva, Zdaj me usliši, ker pred me nikdar uslišala nisi 325 Bitega, kdar je pretepal me slavni zemljomajatelj. Stvori, da pridem sedaj Feakom prav ljub i usmiljen." Tako govori moleč i osliši ga Palas Atena. K njemu še blizo ni šla bojč se stričeve jeze, Kajti očetov brat imel neznano je jezo 330 Božjega na Odiseja popred ko na dom je prijadral. rili Jan. in frid. Leona v Celovcu.