1994-
si^ KRONIKA ^
2/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
V SPOMIN BORISU ROZMANU 1955-1994
Da so najlepša leta našega življenja že za
nami, postaja čedalje jasneje tudi generaciji
rojeni deset let po vojni, posebej ob končani
štiridesetletni življenjski poti prijatelja in kolega.
Živahni fant, ki je tudi ob kakšnem sivem pra-
menu med temnimi lasmi ostajal nemiren in ne-
ugnan mladenič, nam ostaja v prijetnem spominu
po svoji človeški odprtosti, zavzetosti in vihravi
aktivnosti, ki so jo spremljali njegovo hitenje,
dobra volja in prijaznost. Rojen v Novem mestu
20. julija 1955 materi Primorki s Predmeje in
očetu Belokranjcu iz Metlike, je preživel prvo
mladost v Beli Krajini. Šolo je najprej obiskoval
v Črnomlju, še v njegovih osnovnošolskih letih
pa so se preselili v Zadobrovo pri Ljubljani. V
višje razrede osnovne šole je hodil v Polju (1967-
1970), na gimnazijo v Mostah (1970-1974), po
maturi pa se je odločil za študij zgodovine in
umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski
fakulteti, kjer je diplomiral februarja 1979. Že
med študijem je pričel v šolskem letu 1978/79
poučevati zgodovino na osnovni šoli Vide Pre-
gare v Mostah, sredi marca 1982 pa je pričel z
delom v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Želja
po tem, da bi poleg poučevanja - kar je z
veseljem počel - lahko naredil še kaj več, ga je
pripeljala do arhivskega in raziskovalnega dela,
čemur se je nato lahko posvečal skoraj dvanajst
let, do prezgodnje smrti 9. januarja 1994.
Svoje delo v arhivu je kot arhivist za družbe-
ne dejavnosti in društva najprej študijsko usmeril
k zdravstvenim organizacijam, nato pa čedalje
bolj k vprašanjem arhivske obravnave in zgodo-
vinske raziskave društev, tega bogatega in pest-
rega segmenta človeške dejavnosti. Do pisanja je
dobil pravo veselje in z vrsto prispevkov infor-
mativne in popularizacijske vsebine seznanjal
javnost z delom arhiva in novimi pridobitvami
gradiva. O obsežnosti te dejavnosti priča objav-
ljena bibliografija za posamezna leta v glasilu
Arhivi med leti 1982 in 1994. V skrbi za stik z
obiskovalci arhiva je rad popeljal osnovnošolce
in srednješolce s predstavitvijo posameznih vrst
gradiva skozi zgodovino Ljubljane in bogato
gradivo arhiva. Z veseljem je sodeloval tudi kot
njihov usmerjevalec in mentor pri pripravi raz-
iskovalnih nalog, tako v arhivu kot pri srečanjih
mladih zgodovinarjev osnovnih šol pri Zvezi pri-
jateljev mladine. Leta 1990 je posebej so-
oblokoval razpis in srečanje v Kopru ob temi:
društva v mojem kraju. Kot predavatelj in spra-
ševalec je sodeloval pri izobraževanju arhivarjev
s področja Zgodovinskega arhiva Ljubljana, po-
sebej pa si je prizadeval za izobraževanje arhi-
varjev različnih društev: rezultat tega je priročnik
Varstvo arhivskega gradiva društev (1986), pri
katerem je sodeloval s prispevkoma in reali-
zacijo. Prav ta usmeritev, ki je pomenila tudi po-
vezanost z njegovo dolgoletno plesno aktivnostjo
pri Folklorni skupini Tine Rožanc - tu je Rozi
plesal več kot 15 let - in zanimanje za športne
aktivnosti, so vplivali tudi na njegov zgodo-
vinopisni interes.
Njegovi zgodovinopisni članki so posvečeni
društveni dejavnosti v Ljubljani po letu 1945 (v
zborniku Zgodovina Ljubljane 1984), razvoju
ženskega športa bazene pri nas (Kronika, 1988),
športnemu društvu Ilirija (v zborniku ob 90. let-
nici arhiva, 1988) in posebej gradnji kopališča
Ilirija (Kronika, 1989). K zgodovini liberalno in
katoliško usmerjenih telovadnih društev je pri-
speval članek o sokolskem društvu v Dolenjem
77
1994-
vi^ KRONIKA èM^
2/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Logatcu (1908-1941) in o vrhniškem Orlu (Or-
lovski odsek na Vrhniki 1908-1929, Kronika,
1993, št. 3). Ti prispevki so rezultat njegovega
zanimanja za zgodovino športnih društev, napi-
sani pa so večinoma po arhivskem gradivu, ki ga
je večji del tudi sam prevzel in uredil. Poleg
nekaterih njegovih manjših zapisov o športni
zgodovini (posebej v reviji Šport in v ljubljan-
skem Dnevniku) in predstavitvama objavljenih
spominov sokolskega delavca Josipa Rusa (ZČ
1990) in Pemiškovega dela o slovenskem Orlu
(ZČ 1991), predstavljajo omenjeni članki opazen
prispevek k zgodovini slovenskega športa. A v
kratkem času pač ni moč opraviti veliko stvari.
Ob teh objavah zaslutimo nekaj Borisovih raz-
iskovalnih načrtov, ki jih je lahko začel le delo-
ma uresničevati.
Arhivsko skrb za gradivo privatnikov je pričel
s popisovanjem gradiva kartografa Ivana Selana,
se srečal ob skrbi za odkupe arhivskega gradiva
tudi s pismi štajerskega vojaka v nemški vojski
(s spremno besedo in opombami je oskrbel ob-
javo tega v Borcu, 1993) in z gradivom iz zapu-
ščine nadučitelja Hitija z Doba (delna objava v
Šolski kroniki, 1992). Hkrati pa ga je to delo
pripeljalo tudi v stik z zapuščino slovenskih be-.
sednih umetnikov Edvarda Kocbeka, Vitomila
Zupana in Marjana Rožanca. Zavedajoč se po-
mena tega arhivskega gradiva, je prizadevno
pred-stavljal njihove zapuščine v Naših raz-
gledih, Delovih Književnih listih in Novi reviji.
Na to svoje delo je gledal kot na posebno pri-
ložnost; svojo dejavnost je tako obogatil tudi z
duhovnim sporočilom njihove literature. Ta zani-
miva srečevanja so mu pomenila dragoceno
spodbudo, ki se ji je ob začetkih zdravstvenih
težav pred nekaj leti pridružilo tudi večje zani-
manje za temeljna vprašanja človekovega biva-
nja. Vedno bolj je odkrival tudi duhovni svet ter
odprto iskal v različnih simfonijah te resničnosti
svojo melodijo, pri čemer je svoj pogled širil in
bogatil, ne da bi zapustil svojo SDP-jevsko
usmeritev. To je sprejel kot svojo mladostno zav-
zeto odločitev. Pomenila mu je zagreto družbeno
aktivnost: ni ga bilo na oblastnih forumih,
temveč tam, kjer je bilo treba kaj narediti.
Sodelovanja pri takem družbenem angažiranju
(od domače krajevne skupnosti Zadobrova do
kulture) se ni branil in tako ni čudno, da smo mu
nekoč našteli ducat funkcij in opravil.
Poleg članstva v izvršnem odboru Arhivskega
društva Slovenije (od posvetovanja v Čatežu no-
vembra 1983 do 1988) je Boris Rozman od pri-
hoda v arhiv leta 1982 sodeloval tudi v ured-
ništvu Arhivov. Kot dolgoletni tehnični urednik
in urednih posameznih rubrik si je prizadeval za
redno izhajanje in boljšo kvaliteto revije. Kar z
veseljem je sprejel tudi članstvo v izvršnem od-
boru Zveze zgodovinskih društev Slovenije: tu je
kot blagajnik Zveze med letom 1985 in začetkom
leta 1989 vestno delal na kar preveč zapletenem
in podrobnem finančnem poslovanju naše zveze
društev. Rad je bil zraven, kjer se je kaj delalo in
pri tem je tudi s pripravljenostjo sodeloval.
Zanimanje za filmsko umetnost (za Marilyn
Monroe npr.) ali glasbo je prav tako pomenilo
del Borisovih interesov; je zbiral vedno rdeče
oblikovana pisala ali priponke. Pogosto je bil
Boris na številnih potovanjih po Evropi, pa tudi
Ameriki in bližnji ter daljni Aziji, bodisi s folk-
loristi T. Rožanca, kot turistični vodič ali kot
zvedavi popotnik, ki nam je pošiljal razglednice s
pozdravi z vseh koncev sveta. Borisovi dnevi so
minevali naglo, v nenehnem stiku z ljudmi. Bilje
blage narave, prepirati se ni znal. Čeprav si svoje
družine ni osnoval, pa je delo in veselje z otroki
doživljal ob treh sestrinih otrocih (posebej neča-
kinji Petri) ter otrocih prijateljev. S svojstveno
komunikativnostjo je zlahka navezoval stike z
vrsto ljudi, katerim ostaja v spominu po živah-
nosti, prijaznosti in ustrežljivosti, po optimistič-
nem odnosu in zabavni šegavosti, kar je kdaj
pokazal tudi z zapisanim verzom ali domislico.
Zanimiv in prijateljski človek, ki ga je težko
pozabiti!
Ob vsej, kar preobsežni aktivnosti, pa si je
Boris čedalje bolj prizadeval tudi za poglobljeno
študijsko delo na področju arhivistike zgodovine
športa. S temi rezultati njegovih raziskovanj se
bodo srečevali tudi prihodnji raziskovalci zgodo-
vine športa, z zbranim, urejenim in popisanim
gradivom številnih društev in vedno bolj zani-
mivim arhivskim gradivom vrste posameznikov,
pa uporabniki v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.
Nam, ki smo ga poznali in prijateljevali z njim,
ob otožnosti izteka našega sopotništva ostaja
topel spomin na prešernega in radovednega, ved-
no nemirnega fanta, na arhivista in zgodovinarja,
na Borisa.
Branko Šuštar
78