Vatroslav Lisinski.
(Spisal') Janko Barle.)
Vsak narod ima izredno nadarjene može, kateri so se s svojim umom vspeli nad druge zemljane in s svojimi deli za nekoliko desetletij prehiteli svoje vrstnike.   Ne redko pa se pripeti,  da takih veleumov njihovi vrstniki ne umevajo, marveč jih prezirajo in zasmehujejo.   Svet  zanje  malo mara,  zato so pozabljeni;   v   borbi za življenje zasači jih navadno   prezgodnja smrt.   Ko  jih ni več med živimi, začno se veščaki bolj zanimati za   njihova   dela,   in glej — odpro se jim oči, spoznajo,  da  so v  pokojniku  mnogo izgubili,  pesniki  mu zlagajo     hvalospeve, občudujejo    njegova dela   in    postavljajo spominike onemu, kateri je bil v življenju zapuščen.
Hrvaški narod pozna tudi takega velikana, katerega ime bi bilo, ko bi bil živel v boljših razmerah, zaslulo po celem svetu. Ta je bil Vatroslav  Lisinski.   Bil
je od Boga   nadarjen  veleum,   kakoršni  so redki, kateri je v kratkem svojem življenju, v neugodnih razmerah, v bedi in v boleznih, v časih,   ko  je  bila   hrvaška   pesem   še   v     1840. obiskoval  zagrebško  pravniško  aka-otročjih  povojih,  zapustil  dela,  katerim  se    demijo, katero je dovršil 1. 1842.
l) Pri sestavljanju tega životopisa sem rabil tudi jako zanimivo knjigo Fr. S. Kuhača:   „Vatroslav Lisinski i njegova doba", katero je L 1887. izdala „Matica Hrvatska" in na katero s tem-le opozarjam. „Dom in svet" 1898, št. 6.                                                                                                        11
Vatroslav Lisinski
razumniki čudijo, s katerimi si je pa postavil trajen spominik in proslavil za vedno svoje ime. Žalost nam stiska srce, če pomislimo, kaj bi bil Lisinski lahko ustvaril. Petdeset let je bilo treba, da smo njega prav spoznali, da smo ga začeli dostojno ceniti, čeravno je on že v življenju svojim vrstnikom
dokazal,  da je velik glasbenik.
Vatroslav Lisinski se je porodil v Zagrebu dne 8. mal. srpana 1. 1819. Oče mu je bil Andrej Fuchs, Slovenec iz Novega mesta, a ba-vil se je v Zagrebu, kjer je imel v Ilici svojo hišo, z mesarstvom. Lisinski je kot otrok padel s skrinje, kamor ga je bila posadila pestunja, in si pri tem padu pohabil nogo, katera se je odslej sušila. Od te bolezni ga je sicer ozdravil neki župnik, vendar je moral v svoji mladosti hoditi po bergljah, katere je kasneje zamenil s podporno palico. Dovršivši v Zagrebu ljudske šole, stopil je 1. 1831. v gimnazijo, a 1. 1837. se  je   zapisal v filozofijo.   Nato je  od leta