KERIA. Studia Latina et Graeca XV 1, 2013 K E R I A X IV 1 , 20 13 S T U D I A L A T I N A E T G R A E C A Letnik XV, štev i lka 1, Ljubljana 2013 K E R I A KERIA. Studia Latina et Graeca ISSN 1580-0261 ISSN 1580-0261 789612 3736279 Glavna in odgovorna urednika / Editors-in-Chief Jerneja Kavčič in / and Marko Marinčič Uredniški odbor / Editorial Board Nada Grošelj, Valentin Kalan, Stanko Kokole, Aleš Maver, Marjeta Šašel Kos, Janja Žmavc Uredniški svet / Editorial Council Rajko Bratož, Alenka Cedilnik, Varja Cvetko Orešnik, Kajetan Gantar, Matej Hriberšek, Gorazd Kocijančič, Brane Senegačnik, Vladimir Simič, Primož Simoniti, Svetlana Slapšak, Maja Sunčič, Agata Šega, Barbara Šega Čeh, Miran Špelič, Boris Vezjak, Tadej Vidmar, Sonja Weiss, Franci Zore, Igor Ž. Žagar Jezikovni pregled / Language Advisor Nada Grošelj (angleščina / English) Koncept naslovnice / Frontpage Design Ana Movrin Izdajatelj / Issued by Društvo za antične in humanistične študije Slovenije The Slovenian Society for Ancient and Humanist Studies, Ljubljana Naslov / Address Društvo za antične in humanistične študije Slovenije (Keria) Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Tel. / Phone (+386-1-)241-1416; faks / fax (+386-1-)241-1421 E-pošta / E-mail keria@dahs.si Spletna stran / Web site www.dahs.si Založnik / Publisher Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Spletna stran / Web site http://www.ff.uni-lj.si/fakulteta/zalozbainknjigarna/ zalozbainknjigarna.html Odgovorna oseba založnika / For the Publisher: Branka Kalenić Ramšak, dekanja / Dean of Faculty Naročanje / Ordening Knjigarna Filozofske fakultete UL, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Tel. / Phone (+386-1-)241-1119 E-pošta / email knjigarna@ff.uni-lj.si Cena posamezne številke / Single Issue Price: 10 € Letna naročnina / Annual Subscription: 18 € (za študente Filozofske fakultete UL 10 €) © Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani & Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Tisk / Printing Birografika Bori d.o.o., Ljubljana Naklada / Circulation: 250 Revija izhaja s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. / The journal is published with the support of Slovenian Book Agency. Na naslovnici: Krilata konja iz svetišča »Ara della regina«. Terakota. Tarkvinija, 4. stol. pr. Kr. VSEBINA RAZPRAVE Živali v antiki (Prispevki s tretjega Grošljevega simpozija, Ljubljana, 13. in 16. oktobra 2012) Iztok Vrenčur: Upodobitve živali na ceremonialnih predmetih iz gomilne grobnice v Črnolici pri Šentjurju pod Rifnikom Andrej Preložnik: Lovski motivi v situlski umetnosti Borut Toškan: Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru: arheozoološki pogled Ignacija J. Fridl: Vloga konja v antični filozofiji Alenka Cedilnik: Ksenofont in konji Gregor Pobežin: Dihotomija človeškega in živalskega: Salustij in (nekateri) njegovi zgledi Klemen Grabnar: Je ne menge poinct de porcq: zgodnja parodična maša Orlanda di Lassa Branislava Vičar: Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa in v Shelleyjevem Zagovoru naravne prehrane PREVODI Einhard: Življenje Karla Velikega. Prevedel Blaž Strmole DRUŠTVO ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE SOCIETAS SLOVENIAE STUDIIS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS Letnik XV, štev i lka 1, Ljubljana 2013 Vsebina R AZPR AVE Živali v antiki (Prispevki s tretjega Grošljevega simpozija, Ljubljana, 13. in 16. oktobra 2012) Iztok Vrenčur: Upodobitve živali na ceremonialnih predmetih iz gomilne grobnice v Črnolici pri Šentjurju pod Rifnikom ........................................... 7 Andrej Preložnik: Lovski motivi v situlski umetnosti .......................................19 Borut Toškan: Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru: arheozoološki pogled .....................................................................35 Ignacija J. Fridl: Vloga konja v antični filozofiji ............................................... 73 Alenka Cedilnik: Ksenofont in konji ................................................................. 87 Gregor Pobežin: Dihotomija človeškega in živalskega: Salustij in (nekateri) njegovi zgledi ...............................................................................105 Klemen Grabnar: Je ne menge poinct de porcq: zgodnja parodična maša Orlanda di Lassa .......................................................................................... 119 Branislava Vičar: Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa in v Shelleyjevem Zagovoru naravne prehrane ......... 133 PR EVODI Einhard: Življenje Karla Velikega. Prevedel Blaž Strmole ............................. 151 4 Contents ARTICLES Animals in Antiquity (Contributions to the Third Milan Grošelj Symposium, Ljubljana, October 13 and 16, 2012) Iztok Vrenčur: Animal Representations on Ceremonial Objects Found in the Tumulus at Črnolica pri Šentjurju at the Foot of Rifnik ............................. 7 Andrej Preložnik: Hunting Motifs in Situla Art ................................................19 Borut Toškan: Domestic Cattle in the Romanised Southeast of the Alps: An Archeozoological View ...................................................................................35 Ignacija J. Fridl: The Role of the Horse in Ancient Philosophy ........................ 73 Alenka Cedilnik: Xenophon on Horses ............................................................. 87 Gregor Pobežin: A Dichotomy of the Human and the Bestial: Sallust and (Some of) His Models ...................................................................................105 Klemen Grabnar: Je ne menge poinct de porcq: Orlando di Lasso’s Early Parody Mass .................................................................................................. 119 Branislava Vičar: Comparison of Plutarch’s Defence of Animals in the Treatise On the Eating of Flesh and Shelley’s A Vindication of Natural Diet .................................................................................................. 133 TRANSLATIONS Einhard: The Life of Charlemagne Življenje. Translated by Blaž Strmole ... 151 Razprave ŽIVALI V ANTIKI (Prispevki s tretjega Grošljevega simpozija, Ljubljana, 13. in 16. oktobra 2012) Iztok Vrenčur Upodobitve živali na ceremonialnih predmetih iz gomilne grobnice v Črnolici pri Šentjurju pod Rifnikom VELIK A GOMILA V ČR NOLICI V letih 1985-1986 je arheološka ekipa tedanjega Zavoda za zaščito spomenikov v Celju izvedla reševalna izkopavanja železnodobne gomile v vasi Črnolica pri Šentjurju.1 Vas leži severovzhodno od hriba Rifnik, katerega vrh in pobo- čje sta znana kot območje ene najobsežnejših naselbin iz časa pozne bronaste ter železne dobe v Sloveniji.2 Gomila v Črnolici je bila v začetku osemdesetih let ob gradnji dveh hiš in cestnega dovoza močno poškodovana. Pri zemelj- skih delih so graditelji našli dve bronasti antropomorfno oblikovani nogi ter več drugih predmetov iz istega materiala. Ponudili so jih v odkup Pokrajin- skemu muzeju v Celju, kar je bil tudi povod za reševalna izkopavanja. V izko- pnem polju so bili odktiti ostanki kamnite grobnice spektakularnih dimen- zij in obilo fragmentarno ohranjenih artefaktov; posledica vsesplošnega uni- čenja. Analiza je pokazala, da je originalni grobni inventar obsegal številčen sestav keramičnega posodja fine izdelave, večje število bronastih posod, vsaj dve stekleni skodeli, fibulo in konjsko opremo. Mnogo fragmentov je bilo pre- slabo ohranjenih, da bi jih bilo mogoče rekonstruirati, oziroma identificirati. Izjemnost razkošnega inventarja ter monumentalne dimenzije kamnite grob- ne kamre navajajo na sklep, da je bil v veliki črnoliški gomili najverjetneje po- kopan vodja železnodobne skupnosti na Rifniku. Na podlagi stilske analize grobnih pridatkov je njegov pokop datiran v zgodnjo železno dobo, v stopnjo Ha C2, oz. v drugo polovico 7. st. pr. n. št.3 Grobnico v Črnolici lahko primer- 1 Vogrin, »Črnolica pri Rifniku«, 68. 2 Teržan, Starejša železna doba, 366. 3 Vrenčur, Črnolica pod Rifnikom, 122ss. 8 Iztok Vrenčur jamo predvsem s tako imenovanimi halštatstkimi »knežjimi grobovi« v go- milah Klein Kleina in Strettwega na avstrijskem Štajerskem.4 Da gre resnično za ekskluziven grobni inventar, kaže več luksuznih bronastih posod, ki so bile na Rifnik prinešene iz antične Etrurije. Med njimi nase še zlasti obračajo po- zornost predmeti, ki nosijo zoomorfne upodobitve. Gre za plastično upodo- bljene glave oz. protome treh različnih živali: ptice, konja in ovna. Pričujoči članek v nadaljevanju o teh živalskih upodobitev razmišlja z vidika njihovega kulturnega konteksta, namembnosti predmeta in stila izdelave. PROTOMI VODNIH PTIC NA PR ESENTATOIU Več fragmentov bronaste pločevine s ptičjimi upodobitvami (Pokrajinski muzej Celje, Inv. št. 4902, 2-6), omogoča risarsko rekonstrukcijo originalne- ga predmeta. Gre za posebno vrsto bronaste posode velikih dimenzij, ki je v arheološki literaturi poznana pod imenom »presentatoio« (Sl. 1.1). Osrednji recipient je opremljen s trapezoidnimi krili z zavihanim robom in je posta- vljen na nogo konične oblike. Na ogliščih kril so s tehniko ulivanja pritrjeni protomi vodne ptice. Presentatoio iz gomile v Črnolici je doslej znotraj halštatskega kulturnega kroga edinstvena najdba. Dve skupini primerljivih predmetov namreč izvira- ta iz Italije. To sta skupini presentatoiev in vozičkov tipa porta vivande.5 Tudi 4 Egg, »Das hallstattzeitliche Fürstengrab«, 248. 5 Za datacijo in najdiščne kontekste vozičkov tipa porta vivande ali Beckenwagen glej: Müller- Karpe, »Das Grab 871 von Veji«; Woytowitsch, »Die Wagen«; Egg, »Ein neuer Kesselwagen«, in še zlasti Naso, »Carelli cultuali«. Presentatoiem se je posvečalo manj pozornosti, prim. Bedini, »La tomba 70 dell’ Acqua Acetosa«; za katalog poznanih presentatoiev z obstoječo literaturo glej, Vrenčur, Črnolica pod Rifnikom, 73ss. 9Upodobitev živali na ceremonialnih predmetih slednji so sestavljeni iz osrednjega kotla, na katerega so pripeta pravokotna ali trapezoidno obikovana krila, od presentatoiev pa se razlikujejo v tem, da je celotna platforma postavljena na šasijo s štirimi kolesi in ne na konično nogo. Oba tipa predmetov izvirata izključno iz bogato opremljenih grobov železno- dobne aristokracije Etrurije, starega Lacija in Bologne, torej etruščanskega vplivnega območja. Najstarejši primerki datirajo v zadnjo tretjino 8. st. pr. n. št. in so ornamentirani v tako imenovanem geometričnem stilu. Njihova po- vršina je v tehniki tolkljanja okrašena z linijami, s pravokotniki, s krogi in s pikami, na robovih kril pa so navadno v vrsti razvrščene majhne, plastično oblikovane vodne ptice. Mlajši primerki, ki segajo v čas prve polovice 7. st. pr. n. št., se od starejših po okrasu površine popolnoma razlikujejo. Okrašeni so z motivi levjega boja, bikov ali s stiliziranimi rastlinskimi motivi, sestavnimi deli orientalizirajočega stila. Namesto vodnih ptic imajo na robu razvrščene stilizirane palmete. Presentatoio iz Črnolice lahko označimo za primerek po- znega villanovskega stila, ki je geometrični stil srednje Italije in hkrati pred- stavnik zgodnje etruščanske umetnosti. Najverjetneje je bil izdelan v prvi po- lovici 7. st. pr. n. št. v enem izmed večjih urbanih centrov Etrurije. Presentatoiem in vozičkom porta vivande se pripisuje ceremonialna oz. ritualna funkcija, ki pa natančneje ni poznana. Najverjetneje so jih upora- bljali kot oltar za pitne daritve božanstvom (libatio).6 Izlivanje tekočin nanje je lahko služilo tudi prerokovanju ali kakšni izmed drugih mantičnih praks. V površino kril črnoliškega presentatoia je vtisnjen razcepljen kanal, ki vodi v osrednji recipient; vsekakor element, ki govori v prid hipotezi, da je posoda funkcionirala kot premičen žrtvenik za libacije. Ptičje upodobitve na presentatoiu iz Črnolice segajo nekaj čez 5 cm. So močno stilizirane, kljun in prsi so okrašeni s snopi vrezov, oči predstavlja kolobar z vdolbino na sredini. Mojstrova roka je ptičje protome namenoma umestila tako, da zavihani robovi pladnja izhajajo iz ptičjih ramen. Če opa- zovalec celotno kompozicijo opazuje s pravega zornega kota, lahko s pomočjo malo domišljije dobi vtis ptice z razprtimi krili, oziroma ptice v letu. Vodna ptica je verjetno najbolj pogosto upodabljan motiv pozne evrop- ske prazgodovine. Pričujoči članek ne more sodelovati v diskusiji o njegovi natančni časovni in prostorski distribuciji.7 Zadošča ugotovitev, da je vodna ptica upodobljena na vrsti pozno bronastodobnih predmetov predvsem iz miljeja kulture žarnih grobišč v severni in srednji Evropi ter s področja villa- novske kulture v Italiji, uporaba motiva pa se je nadaljevala še v železni dobi.8 Nemška šola prazgodovinske arheologije je za vodni ptici v antitetični drži, ki sta inherentni tudi črnoliškemu presentatoiu, iznašla vrsto izrazov, kot so 6 Torelli, »Sescepita, praefericulum«, 586. 7 Za uvod v zapleteno in nerazrešeno tematiko začetkov upodabljanja vodne ptice v prazgodovini glej: Matthäus, »KϒKNOI ΔE HΞAN TO APMA«; Schauer, »Der vierrädrige Wagen in Guba«; Szeverényi, »Bronze Age Bird Representations«. 8 Kossack, Religiöses Denken, 63. 10 Iztok Vrenčur Vogelschiff, Vogelbarke, Vogelsonnenbarke.9 Ta imena temeljijo na domnevi, da je motiv ptičjega para v prazgodovini simboliziral vozilo, s katerim se son- ce premika na dnevni poti med horizontoma. Šlo je za poskus razlage upo- dobitev na številnih, pretežno srednjeevropskih, prazgodovinskih najdbah s pomočjo grškega mita o Apolonu, ki se vsako leto iz Hiperboreje pripelje na kočiji, ki jo vlečeta dva laboda.10 V tradiciji arheološke11 in posledično tudi umetnostnozgodovinske stroke12 je povezava upodobitev vodnih ptic z divi- nizacijo sonca in sončevim kultom splošno sprejeta, čeprav morda ne najbo- lje utemeljena. Bodisi da so upodobitve vodnih ptic res povezane s čaščenjem sonca, bodisi da niso, njihova skorajda arhetipska prisotnost na prazgodo- vinskih ceremonialnih predmetih brez dvoma kaže, da je motiv moral imeti sidrišče v mitoloških predstavah ljudi v bronasti in železni dobi. Vodna ptica je morda označevala atribut, manj verjetneje pa epifanijo danes nepoznane- ga božanstva ali božanskega principa. V odsotnosti vsakega drugega vira, ki bi nam lahko pomagal odstreti podobo mitološkega izročila in kozmologije, povezane z upodobitvami vodnih ptic, jih lahko razumemo kot znak, ki je v pozni prazgodovini označeval enega izmed aspektov svetega oziroma numi- noznega.13 KONJSKI PROTOMI NA NOGAH TR INOŽNIK A Dve bronasti antropomorfni nogi, s konjskima protomoma (Pokrajinski mu- zej Celje, Inv.št. 4902/1-2), sta del trinožnika (Sl. 1.2), ki ga lahko uvrstimo med tako imenovane konjske trinožnike. Ti so še en značilen izdelek italske- ga geometričnega stila in se skoraj brez izjeme najdejo v grobovih aristokra- cije poznega villanovskega obdobja v Etruriji. Grobni konteksti so datirani v drugo polovico 8. st., posamezni grobovi segajo tudi še v začetek 7. st. pr. n. št. Najnovejša študija predvideva dva glavna produkcijska centra konjskih trinožnikov, in sicer mesti Veio in Vetulonia v antični Etruriji.14 Morda so se uporabljali za ceremonialno žganje kadila; hipoteza ki ni bila nikoli podkre- pljena s kemičnimi analizami vsebine recipientov. Črnoliškemu primerku so lastne izvirne oblikovne rešitve, po katerih se razlikuje od ostalih poznanih konjskih trinožnikov; v to skupino ga kljub temu uvrščajo majhne dimenzije ter združevanje konjske in antropomorf- ne ikonografije.15 Noge italskih konjskih trinožnikov se največkrat zaključi- 9 Merhart, Hallstat und Italien, 349ss; Kossack, Religiöses Denken, 23; Pare, Wagons and Wagon- Graves, 179. 10 Venedikov, Treasure from Vulchitran, 55. 11 Müller-Karpe, Geschichte der Gottesverehrung, 43, 56. 12 Klingender, Animals in art and thought, 120; Megaw, Art of the European Iron Age, 23. 13 Vrenčur, »Ritual Sign Identity«. 14 Hencken, »Horse Tripods«, 1ss; Nachbaur, »Bronzene Pferdedreifüsse aus Mittelitalien«, 198, Abb.1, 206ss. 15 Teržan, Starejša železna doba, 100; Nachbaur, »Bronzene Pferdedreifüsse aus Mittelitalien«, 200. 11Upodobitev živali na ceremonialnih predmetih jo v obliki človeškega stopala, od zgoraj pa je na njih privarjena miniaturna skulptura stiliziranega konja ali jezdeca. Nogi trinožnika iz Črnolice sta v na- sprotju z ostalimi italskimi sorodniki v celoti oblikovani kot človeške noge. Po površini sta ornamentirani s snopi linearnih, krožnih in prostih vrezov; na peti je vrezano stilizirano oko. Tik pod kolenom je z zatičem pritrjen konj- ski protom. Griva in ušesa so pozorno izdelana, toda proporci glave so popa- čeni oz. abstrahirani do tolikšne mere, da je splošen vtis konja neprepozna- ven in se v njem prav tako zlahka prepozna kakšno drugo žival. Zgolj na pod- lagi vsesplošne prisotnosti konja v ikonografiji italskega geometričnega stila16 ter primerjav z drugimi trinožniki lahko vemo, da gre v resnici za konjsko upodobitev. Način, na katerega sta na črnoliškem trinožniku združeni člove- ška in konjska motivika, je abstrakten par excellence in brez znanega prece- densa. V nasprotju z ostalimi konjskimi trinožniki, za katere lahko rečemo, da so tipičen izdelek poznovillanovskega kulturnega kroga, se črnoliški tri- nožnik odmika od togo normiranih geometričnih skulptur. Smelo mešanje antropomorfnih in zoomorfnih elementov že spominja na fantastične ter po- gosto bizarne pošasti, ki jih upodablja orientalizirajoči stil. Predmeti s prvi- nami obeh stilov v prvi polovici 7. st. v Italiji nikakor niso neobičajni.17 Pomen človeške in konjske motivike na konjskih trinožnikih ostaja ne- znan. Ker sta njihova oblika in ikonografija razmeroma strogo normirani in ker so domnevno opravljali ceremonialno funkcijo, gre morda za materiali- zavijo in upodobitev katere izmed mitoloških vsebin. Za antropomorfno iko- nografijo, ki se znotraj italskega geometričnega sloga začne pojavljati šele v njegovi pozni fazi, velja, da nikoli nima zgolj dekorativne vloge in vedno po- 16 von Hase, »Die Trensen de Früheisenzeit in Italien«, 10ss. 17 Brendel, Etruscan Art, 72. 12 Iztok Vrenčur nazarja nekaj specifičnega, kot kipci božanstev ali dozdevno votivni predme- ti.18 Mnogo izdelkov geometričnega stila, na katerih so upodobljeni ljudi ali živali, in morda še zlasti bronaste plastike, daje vtis, da se nanašajo na mito- loško izročilo, ki pa v odsotnosti vsakršnih pisnih virov ostaja nepoznano.19 Dejstvo da konjski trinožnik iz Črnolice oblikovno odstopa od ostalih ital- skih primerkov, si lahko razlagamo v luči procesa, v katerem je izvirna mito- loška predloga počasi izgubljala na pomembnosti; morda se je zato izdelova- lec samo ohlapno držal normativne ikonografije. OVNOV PROTOM NA SESTAVU KOVINSKIH PALIC Težak bronast predmet viličaste oblike (Pokrajinski muzej Celje, Inv.št. 4906) sodi v skupino najdb iz grobnice v Črnolici, ki jih zaradi prevelike fragmenta- cije ni bilo mogoče rekonstruirati v celoto. Sestavljen je iz dveh masivnih, raz- lično upognjenih bronastih palic, ki sta povezani z zalivko, iz katere je obli- kovan ovnov protom (Sl. 1.3 ). Artefakt je odlomljen na vseh treh koncih, zato je očitno, da gre zgolj za ostanek nekega mnogo večjega predmeta. Verjetno gre za del nosilnega podnožja velikega trinožnika, še enega izmed uvoženih etruščanskih izdelkov, ki bi mu lahko pripadal velik bronast recipient, prav tako odkrit v črnoliški gomili.20 Ovnova čelo in gobec sta pazljivo fasetirana; rogova nista simetrična, temveč namerno nasukana vsak pod malce drugačnim kotom, kar je sicer značilno za nekatere žive živali. Usta in oči so poudarjena z vrezi. V naspro- 18 Brendel, Etruscan Art, 38. 19 de Grummond, Etruscan Myth, 2. 20 Vrenčur, Črnolica pod Rifnikom, 101, T.11. 13Upodobitev živali na ceremonialnih predmetih tju z že obravnavanima vodno ptico in konjem, ki sta stilizirana in izdelana v napol abstraktnem geometričnem stilu, je ovnova glava upodobljena zelo naturalistično. Mojster očitno ni stremel k stilizaciji, temveč je ovna skušal upodobiti čim bolj realistično. Upodabljanje ovna ne spada v izrazni jezik geometričnega sloga. Dokaza- no je, da prisotnost in popularnost tega motiva v Italiji, pa tudi na področju halštatske kulture, pravzaprav sovpada s širjenjem orientalizirajočih vplivov in stila.21 Povezano je s kompleksnimi, in še ne povsem razumljenimi, kul- turnimi spremembami v srednji Italiji, v času zadnje tretjine 8. st. pr. n. št., za kar se uporablja tudi izraz orientalizirajoča revolucija – spremembe se na- mreč razlagajo predvsem kot posledica vplivov iz vzhodnega Sredozemlja.22 V tem obdobju je iz Grčije in Bližnjega vzhoda v Italijo, poleg novih tehnolo- gij in novosti v materialni kulturi, prišla tudi motivika, ki jo predhodni ge- ometrični stil ni poznal, oziroma jo upodabljal. Med takšne motive denimo sodijo lev, panter, oven, predvsem pa krilate fantastične pošasti, kot sta grifon in sfinga. Vzvodi, ki so privedli do tega, da je novi umetnostni izraz povsem izpodrinil geometrični stil (slednji je bil v funkciji upodabljanja mitoloških oz. sakralnih vsebin), niso povsem jasni. Orientalizirajoča ikonografija je v razmeroma kratkem času med železnodobnimi elitami postala zelo prilju- bljena. Figuralna umetnost se je začela uporabljati z drugačno pomenskostjo in namembnostjo. Znano je, da orientalizirajoče upodobitve, na mnogih v Italiji izdelanih luksuznih predmetih, nimajo nekega posebnega pomena. Ne referirajo se več na mitološko predlogo, temveč so generične, zgolj ponavljajo ali improvizirajo na ornament, ki je bil v modi, njihova funkcija pa je večino- ma dekorativna.23 SKLEP Bronasti etruščanski predmeti iz Črnolice pripadajo dvema, historično suk- cesivnima italskima slogoma. Poznemu villanovskemu ali geometričnemu stilu pripada presentatoio, ki je najverjetneje imel funkcijo prenosnega žr- tvenika za izvajanje pitne daritve ali libacije. Upodobitve vodnih ptic na nje- govih štirih vogalih lahko razumemo kot znak, ki se nanaša na enega izmed prazgodovinskih aspektov svetega ali numinoznega. Dejstvo, da so ptice sti- lizirane, ne pomeni nujno, da umetnik ni bil sposoben ustvariti bolj natu- ralističnega izraza, temveč je odraz njihove semantične funkcije. Ptica tu ne nastopa zgolj kot ptica, veliko pomembnejši je njen pomen v kozmoloških predstavah prazgodovniskih prebivalcev in njihovih razlagah sveta. Ko go- vorimo o praksi upodabljanja živali skozi čas, na nekem prostoru, je tu vselej 21 Egg, »Gläseren Wiederkopfperlen«, 538. 22 Prayon, »Aspekte zum Thema Kunst«, 107. 23 Brendel, Etruscan Art, 60; Klingender, Animals in art and thought, 120. 14 Iztok Vrenčur prisoten specifičen ontološki preskok; med časom namreč, ko so upodobitve živali imele izključno magične ali mitološke konotacije, in med kasnejšo fazo, ko žival začne nastopati že tudi samo kot okras in dekorativno sredstvo.24 Po- stopen prehod iz geometričnega v orientalizirajoči slog (ob koncu 8. st. pr. n. št. v Italiji in približno stoletje kasneje v predalpskem prostoru) med drugim zaznamuje prav ta sprememba. Konjski trinožnik iz Črnolice vsebuje elemente obeh stilov. Z italskimi sorodniki si deli ikonografijo geometričnega sloga, vendar pa odstopa od nji- hove strogo normirane oblike. Konjska glava, ki raste iz kolena antropomorf- ne noge, že spominja na fantastično drzne kombinacije etruščanskega orien- talizirajočega stila. Če res drži, da so italski konjski trinožniki materializirali neki nam danes neznani mit, tega za črnoliški primerek ne moremo več trdi- ti, saj ne upošteva oblikovnih razmerij ostalih predstavnikov lastne vrste in konjsko ter antropomorfno ikonografijo niza povsem arbitrarno. Orientalizirajočemu stilu lahko pripišemo tudi viličast fragment z ovno- vim protomom, ki je bil morda sestavni del velikega trinožnika etruščanske provenience. Oven je oblikovan zelo naturalistično, umetnik se je želel čim- bolj približati živali, kakršna ta v resnici je, kar namiguje na razmišljanje o tem, da je ovnov protom imel prvenstveno ornamentalno funkcijo in omejen spekter prenesenih pomenov. Predmeti iz črnoliške grobnice pričajo o živih kontaktih predalpskih železnodobnih skupnosti z etruščanskim kulturnim krogom. Najverjetne- je niso bili vsi izdelani v istem času in na istem kraju, niti niso bili hkrati prinešeni iz Etrurije, temveč so ločeno dospeli na Rifnik, kjer so bili v drugi polovici 7. st. pr. n. št. skupaj položeni v grob tamkajšnjega velikaša. Etru- ščanske najdbe iz grobne gomile v Črnolice so pomenljive tudi s stališča slo- venske umetnostne zgodovine. Kronološko namreč markirajo obdobje tik pred pojavom najzgodnejših primerkov slavne situlske umetnosti na naših tleh, ki je hkrati prva pripovedna figuralna umetnost v Evropi. Nastanek si- tulske umetnosti je namreč pogojen ravno z orientalizirajočimi impulzi iz Etrurije.25 BIBLIOGR AFIJA Bedini, Aldo. »La tomba 70 dell' Acqua Acetosa Laurentina«. V: Andrea Carandini in Ro- sanna Capelli, ur., Roma, Romolo, Remo e la fondazione della città, Catalogo della mostra, 355-57. Milano: Electa, 2000. Bonfante, Larissa. Out of Etruria: Etruscan Influence North and South. BAR International Series 103. London: British Archeological Reports, 1981. 24 Klingender, Animals in art and thought, 83. 25 Bonfante, Out of Etruria, 82, s spiskom literature o orientalizirajočih vplivih na nastanek situl- ske umetnosti. Za umetnostno zgodovinsko perspektivo glej Brendel, Etruscan Art, 54. 15Upodobitev živali na ceremonialnih predmetih Brendel, Otto. Etruscan Art. Pelican History of Art. New York: Penguin Books, 1978. Danto, Arthur Coleman. After the End of Art: Contemporary Art and the Pale of History. Princeton: Princeton University Press: 1997. de Grummond, Nancy Thomson. Etruscan Myth, Sacred History, and Legend. Phila- delphia: University of Pennsylvania Museum of Archaeology and Anthropology, 2006. Egg, Marcus. »Ein neuer Kesselwagen aus Etrurien«. Jahrbuch des RGZM 38, št. 1 (1991): 191–222. ———. »Gläseren Wiederkopfperlen aus der Eisenzeit«. Archäologisches Korrespondenz- blatt 40, Heft 4 (2010): 525–43. ———. Das hallstattzeitliche Fürstengrab von Strettweg bei Judenburg in der Obersteier- mark. Mainz: Rmisch-Germanisches Zentralmusem, 1996. Guba, Szilvia, in Vajk Szeverényi. »Bronze Age Bird Representations from the Carpathian Basin«. Communicationes Archaelogicae Hungariae 53 (2007): 75–110. von Hase, Friedrich-Wilhelm. Die Trensen de Früheisenzeit in Italien. München: C. H. Beck, 1969. Hencken, Hugh. »Horse Tripods of Etruria«. American Journal of Archaeology 62 (1957): 1–10. Klingender, Francis. Animals in art and thought: to the end of the Middle Ages. London: Routledge & Kegan Paul, 1971. Kossack, Georg. Religiöses Denken in dinglicher und bildlicher Überlieferung Alteuropas aus der Spätbronze- und frühen Eisenzeit (9.-6. Jahrhundert v. Chr. Geb.). München: Bayerische Akademie der Wissenschaften, 1999. Matthäus, Hartmut. »KϒKNOI ΔE HΞAN TO APMA – Spätmykenische und urnenfel- derzeitliche Vogelplastik«. V: H. Lorenz, ur., Studien zur Bronzezeit, Festschrift für Wilhelm Albert v. Brunn, 277–99. Mainz: von Zabern, 1981. Megaw, John. Art of the European Iron Age. A Study of the Elusive Image. Somerset: Adams & Dart, Bath, 1970. von Merhart, Gero. Hallstatt und Italien. Mainz: Rmisch-Germanisches Zentralmu- sem, 1969. Müller-Karpe, Hermann. »Das Grab 871 von Veji, Grotta Gramiccia«. V: Hermann Mül- ler-Karpe, ur., Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Römisch- Germanische Forschungen, Band 22 (1974): 81–97. ———. Geschichte der Gottesverehrung von der Altsteinzeit bis zur Gegenwart. Paderborn: Bonifatius, 2005. Nachbaur, Elke. »Bronzene Pferdedreifüsse aus Mittelitalien«. Archäologisches Korre- spondenzblatt 41 (2011): 197–212. Naso, Alessandro. »Carelli cultuali metallici nell'Italia preromana«. V: Luigi Pietropau- lo, ur., Sformate immagini di bronzo, Il Carrello di Lucera tra VIII e VII secolo a.C., 87–158. Rim: Museo civico di Lucera, 2002. Pare, Cristopher. Wagons and Wagon-Graves of the Early Iron Age in Central Europe. Ox- ford: Oxford University Committee for Archaeology, 1992. Prayon, Friedhelm. »Aspekte zum Thema Kunst und Handwerk«. V: Friedhelm Prayon in Wolfram Röllig, ur., Akten des Kolloquiums zum Thema »Der Orient und Etru- rien«, Zum Phänomen des »Orientalisierens« im westlichen Mittelmeerraum (10.-6. Jh.v.Chr.): Tübingen, 12-13. Juni 1997, 107–12. Pisa: Istituti editoriali e poligrafici in- ternazinali, 2000. Schauer, Peter. »Der vierrädrige Wagen in Zeremonialgeschehen und Bestattungsbrauch der orientalisch-ägäischen Hochkulturen und ihrer Randgebiete«. V: F. E. Barth, 16 Iztok Vrenčur ur., Vierrädrige Wagen der Hallstattzei: Untersuchungen zu Geschicthe und Tech- nik, 1–24. Mainz: Verlag des Rmisch-Germanischen Zentralmuseum, 1987. Teržan, Biba. Starejša železna doba na Slovenskem Štajerskem. Katalogi in monografije 25. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1990. Torelli, Mario. »Sescepita, praefericulum. Archeologia di due strumenti sacricifali roma- ni«. V: M. Pallottino, ur., Etrusca et italica. Scritti in ricordo di Massimo Pallottino 2, 575–98. Pisa: Istituti editoriali e poligrafici internazionali, 1997. Vendikov, Ivan. The Vulchitrun Treasure. Sofia: Svyat, 1987. Vogrin, Alenka. »Črnolica pri Rifniku. Gomila iz starejše železne dobe«. Arheološki pre- gled 27 (1986): 68. Vrenčur, Iztok. Črnolica pod Rifnikom, bronastodobno grobišče in železnodobna gomi- la. Diplomsko delo. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2011. ———. »Ritual, Sign, Identity. The case of ceremonial instrument from Črnolica tumu- lus«. V: Raimund Karl in Jutta Leskovar, ur., Interpretierte Eisenzeiten, Tagungsbei- träge der 5. Linzer Gespräche zur interpretativen Eisenzeitarchälogie, Studien zur Kulturgeschichte von Oberösterreich, Folge 32, v tisku. Linz, 2013. Woytowitsch, Eugen. Die Wagen der Bronze- und frühen Eisenzeit in Italien. München: C. H. Beck, 1978. 17Upodobitev živali na ceremonialnih predmetih ANIMAL R EPR ESENTATIONS ON CER EMONIAL OBJECTS FOUND IN THE TUMULUS AT ČR NOLICA PR I ŠENTJURJU AT THE FOOT OF R IFNIK Summary The years 1985 and 1986 saw a rescue excavation by archaeologists from the In- stitute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Celje Regional Of- fice, performed on the severely damaged Iron Age tumulus in the village of Črnolica pri Šentjurju. The village lies in the close vicinity of the Rifnik hill, the site of one of the largest known hilltop settlements in Slovenia dating from the Late Bronze and Iron Ages. The excavation in Črnolica yielded a stone grave chamber of monumental dimensions, together with fragmented and de- contextualised grave goods. These included a large set of quality ceramic ves- sels, a considerable number of bronze vessels, glass cups, fibulae, and a horse harness. Of special importance are three bronze items fabricated in Etruria, which carry the protomas of an aquatic bird, horses, and a ram. The burial dates to the Hallstatt C2 period or the second half of the 7th century BC. Aquatic birds are positioned on all four vertexes of the presentatoio, a special type of vessel presumably used for libation rituals. Comparable items have come to light in the richest graves of the Iron Age aristocracy of Etru- ria, Latium Vetus and Bologna, and date to the end of the 8th and the begin- ning of the 7th centuries BC. The aquatic bird sculptures on the presentatoio are stylised, displaying features of the Late Italic Geometric style. This motif marks various Late Bronze and Iron Age items associated with ritual activi- ties in the greater part of Europe, connecting them with prehistoric religious beliefs. While the assumption that they refer to the sun divinisation cult is not proven, they must have signified some prehistoric aspect of the holy or numinous. The two anthropomorphic legs with an attached horse protoma found in the Črnolica tumulus were reconstructed as a part of a tripod of small dimen- sions, which can be classified as a member of the so-called horse tripod fa- mily, fine products of the Italic Geometric style. However, the Črnolica speci- men differs from the normative form of other horse tripods, offering its own stylistic solutions. Its abstract blend of iconographical features resembles the fantastic and often bizarre monsters of the Orientalising style iconography. If we presume that the equine and anthropomorphic iconography of the Ita- lic horse tripods alludes to a mythological story unknown today, then the tripod from Črnolica deliberately excludes such allusions. Objects with both Geometric and Orientalising style elements are common in the Etruria of the early 7th century BC. The branched fragment which carries the ram’s head, tending towards naturalism, presumably belonged to a big tripod of Etruscan provenience. 18 Iztok Vrenčur The ram is a motif typical of the Italic Orientalising style, which developed under eastern Mediterranean influences. The popular Orientalising icono- graphy was thus copied by local Italic craftsmen, with the result that the fi- gural representation – probably for the first time in the prehistory of this and the neighbouring territories – did not allude to a mythological story but had a purely decorative value. The Etruscan objects found in the Črnolica tumulus belong to two su- ccessive Italic art styles. They were probably not brought to Rifnik at the same time but had gradually accumulated in the settlement by the second half of the 7th century BC, when they were deposited in the richly furnished grave of a local aristocrat. With their zoomorphic iconography, the imports of the Črnolica mound are representatives of the increasing Orientalising impulses from Etruria, which resulted in the formation of the celebrated situla art. Andrej Preložnik Lovski motivi v situlski umetnosti Situlska umetnost se je razvila kot odmev torevtičnega sloga, ki se je z Bli- žnjega vzhoda s posredništvom Feničanov, Grkov in Etruščanov razširil do Venetov, Retijcev, Histrov ter njihovih vzhodnih sosedov na območju Dolenj- ske. Značilna je za čas od pribl. 600 do 300 pr. n. š. in predstavlja najpomemb- nejšo in najzanimivejšo obliko likovnega izražanja starejše železne dobe na območju, ki sega od vznožja Apeninov na jugu do Adiže na zahodu ter Drave in Save na vzhodu, posamezni kosi pa so si preko alpskih prelazov utrli pot proti severu vse do Donave. Za situlsko umetnost je značilno upodabljanje motivov s pomočjo vrezo- vanja, punciranja in tolčenja bronaste pločevine. Na ta način se krasijo poso- de ter osebni predmeti prestižne vrednosti, denimo čelade, pasovi, nožnice, uhani. V treh stoletjih obstoja je situlska umetnost šla skozi več faz in prepo- znavnih slogov, ki so v precejšnji meji pogojeni s prostorom. Figure so prika- zane dinamično, čeprav so precej stilizirane in postavljene v določene poze. V motivnem pogledu gre za umetnost, v kateri izbruhne figuralno upoda- bljanje življenja v vsej njegovi pestrosti: prikazani so običaji posvetnega in kultnega značaja, delo, boj, zabava, rojevanje in umiranje.1 V situlskem svetu in v situlski umetnosti imajo veliko vlogo tudi živali. Zanimivo je, da so živalski frizi prevladujoča tema tako na vrsti najzgodnej- ših kot na najmlajših izdelkih situlskega sloga. Na izdelkih klasičnega situl- skega stila, ki v obdobju med koncem 6. in prvo polovico 5. st. pr. n. št. pred- stavlja vrh situlske umetnosti, živali nastopajo v številnih prikazih človeških dejavnosti – kot pasivne udeleženke (npr. v sprevodih, vprežene) ali kot ak- tivni element situlske pripovedi. Najznačilnejši primer takšne vloge so prav prizori lova. 1 Temeljna študija z obširnim katalogom: Lucke in Frey, Situla in Providence. Novejši pregledi z navedenimi starejšimi objavami: Turk, Podobe; Križ, Odsevi Prazgodovine; Frey, »Situlenkunst«; Kern et al., Situlen. 20 Andrej Preložnik Lovski prizori sodijo med sploh najpogostejše motive. Danes poznamo že najmanj štiri predmete, ki so okrašeni izključno z lovsko tematiko,2 ter vr- sto situl in drugih večjih posod, na katerih se lovski prizori deli sestavljenih pripovedi. Vse to kaže na priljubljenost, s katero se ne more pohvaliti noben drug žanr. Poznamo jih s tako rekoč celotnega območja situlske umetnosti, posebej pogosti pa so na Dolenjskem – kar bi bilo sicer lahko tudi posledica večjega števila tam najdenih situlskih spomenikov. Slika 1: Lovski motivi v situlski umetnosti: 1 pregon na konju s kopjem, 2 zalezovanje z lokom, 3 lov na merjasca, 4 lov na zajca, 5 ribolov z mrežo, 6 lov s sekiro in sulico, 7 vrnitev z lova (karta situlskih spomenikov dopolnjena po: Križ, Odsevi, 54). 2 Nožnica bodala iz Est, skledica iz Dürrnberga na Solnograškem in sponi z Molnika in iz Zagor- ja. Še vsaj tri pasne spone – z Magdalenske gore, iz Stične in iz Est – imajo morda lovske motive, vendar so ti na žalost le delno oz. preslabo ohranjeni. Predmeti so natančno predstavljeni v na- daljevanju. 21Lovski motivi v situlski umetnosti Seveda so bili lovski prizori zaradi svojega pomena tako v specialnih štu- dijah kot znotraj celostnih pregledov pogosto deležni pozornosti avtorjev, ki se ukvarjajo s situlsko umetnostjo.3 Sam želim na tem mestu predstaviti na situlah upodobljene lovske tehnike, ponuditi novo branje nekaterih upodobi- tev in opozoriti na primerjave, ki osvetljujejo njihove sorodnosti, a tudi raz- ličnosti s podobnimi prikazi iz antičnega sveta. POGON NA JELENA S KOPJEM, KONJEM IN PSOM Ta lovska tehnika je prikazana na že dolgo poznani in večkrat objavljeni spo- ni iz Zagorja.4 Na njej vidimo lovskega psa, 5 ki se je zagrizel v hrbet jelena, in lovca na konju, ki zasleduje košuto, njej pa vrat že prebada kopje. Sodeč po koncu kopjišča pod jelenovim gobcem, ki je do sedaj ostajal spregledan, je lo- vec v roki vihtel še eno kopje. Zato predlagam novo verzijo z nekoliko dru- gačno pozo lovca, ki bolje ustreza situlskemu načinu prikazovanja giba v ti- pičnem položaju.6 Zanjo obstajata tudi dve prepričljivi situlski paraleli: v taki drži je prikazan eden od dvobojevalcev s slovite vaške spone, očitno pa tudi delno ohranjeni jezdec s fragmenta situle, ki je bil najden v grobnici I-12 v Nezakciju.7 Glede na to, da je sosednji lik istega friza merjasec, je možno, da je bil tudi na situli iz Nezakcija prikazan lov s kopjem in na konju. Primer- jave v Grčiji in Etruriji, pa tudi prazgodovinski severni Italiji (Val Camoni- ca) kažejo na enako tehniko in celo na enako orožje: kopje z navitim trakom za pospešitev rotacije in povečanje dometa (aigane /ankyle).8 Med primerja- vami velja posebej izpostaviti prizor z bojotskega kantharosa s sredine 6. st. pr. n. št.9 3 Camporeale, »La scena di caccia«; Puš, »Lovski prizor«; Zeller, Bronzeschale mit Jagdfries; Zeller, »Auf zum fröhlichen Jagen«; Eibner, »Eberjagd«; Idem, »Bedeutung der Jagd«; Koch, »Notizen«, 67–70; Gleirscher, »Ente, Entenmann und Heros«, 430–34; Turk, Podobe, 31–33; Kern et al., Situ- len, 20–26. 4 Turk, Podobe, 57, s starejšimi objavami. 5 Čeprav nekateri avtorji v živali, ki napada jelena, vidijo zver, je iz konteksta in iz paralel ja- sno, da gre za lovskega psa. Zver: Eibner, »Bedeutung der Jagd«, 625; Lucke in Frey, Situla in Providence, 80; pes: Puš, »Lovski prizor«; Turk, Podobe, 57. Podoben prizor psa/zveri, ki sle- di kopitarju, je prikazovala tudi spona iz groba Este-Benvenuti 92. Žal sta obe živali preslabo ohranjeni, da bi ju bilo mogoče natančneje določiti (Capuis in Chieco Bianchi, Este II, Tav. 80: 24). 6 Spona je bila sicer že dvakrat risarsko rekonstruirana: Dular, »Živina, poljedelstvo, lov«, 124; Turk, Podobe, 32, sl. 43. 7 Spona z Vač: Turk, Podobe, 39, sl. 58:1, 62–63. Situla iz Nezakcija: Mihovilić, Nezakcij, 99, Tab. 14:1. Ohranjen je le zadnji del konja, hrbet jezdeca, rob dvignjene roke in kopjišče do zapestja. 8 Buchholz et al., Jagd und Fischfang, 75–96, s katalogom upodobitev; Fossati, »Valcamonica«, 32– 38, Fig. 47, 57, in slika na naslovni strani. 9 Cambridge, Harvard University Art Museums, 1960.390, http://www.perseus.tufts.edu/hopper/ artifact?name=Harvard+1960.390&object=Vase. 22 Andrej Preložnik Slika 2: Rekonstrukcija prizora lova na jelenjad na konju s kopjem in psom s pasne spone iz Zagorja (predelano po: Turk, Podobe, Sl. 43). Slika 3: Prizor lova na jelenjad na konju s kopjem in psom na bojotijskem črnofigural- nem kantharosu (predelano po fotografiji na: www.perseus.tufts.edu). ZALEZOVANJE JELENA Z LOKOM IN PSOM To je najbolj priljubljena lovska tehnika, izpričana na situlski umetnosti. Za- slovela je po zaslugi spone z Molnika, pojavi pa se še na situlah iz Dolenjskih toplic, Novega mesta, verjetno Nezakcija in na skodelici iz Dürrnberga.10 Gre za tipičen žanrski prizor, v katerem za rastjem skrit lovec stoje ali kleče meri na par pasočih se živali, ki očitno ponazarjata čredo. Le na molniški sponi je upodobljena – verjetno zaradi omejenega prostora – ena sama žival. Za lov- cem sedi pes. V rekonstrukcijo motiva skodele iz Dürrnberga se je vtihotapil 10 Egg in Eibner, »Anmerkungen«; Mihovilić, Nalaz grobnice, 19, sl. 18, Pril. 3; Križ, Novo mesto IV, Pril. 3; Zeller, Eine Bronzeschale. Sinteza z ostalimi objavami: Eibner, »Bedeutung der Jagd«, 624, 635. 23Lovski motivi v situlski umetnosti še zajček,11 ki pa v motivu ni niti smiseln niti upravičen. Bolj verjetna kot raz- laga, da je trikotno oblikovani zaključek pogrešanega elementa vrh zajčjega ušesa, je ta, da gre le za skrajni konec zalusti dvokrilne puščice. Da so te lahko bile velike oz. da so se lahko prikazovale večje, kot so bile v realnosti, vidimo denimo tudi v prizoru pomorske bitke iz Nezakcija in na nekaterih sočasnih antičnih prikazih.12 Lov z lokom in puščico (in psom) je prikazan tudi na drugih situskih in sorodnih etruščanskih oz. rimskih spomenikih, na primer na situli Ar- noaldi, na traku v Estah, na koščenih ploščicah iz grobnice Comeana-Mon- tefortini, pa tudi na kamnitem prestolu Corsini (kjer gre sicer za lov na merjasca).13 Lovec (s psom) na preži je zelo priljubljen motiv v različnih kulturah. Pe- ter Turk je opozoril na nekaj zanimivih primerov,14 sam želim opozoriti še na dva, ki sta kompozicijsko in časovno zelo blizu molniškemu prizoru. V zbirki Campana (Louvre, Pariz) vidimo lovca vrezanega na etruščanskem bucche- ro loncu na nogi. Oborožen je sicer s sekiro, a prav tako kleči za drevesom v spremstvu psa. Na freski iz Paestuma je s kopjem oboroženi lovec planil za jelenom, ki ga že preganja pes;15 na sredini prizora je tudi tu drevo. Gre to- rej za poenostavljen prizor lova na jelenjad v gozdu, s tehniko zalezovanja ali preže in s pomočjo dresiranega psa. Vsakič so prikazani lovec, plen, pes in drevo, medtem ko se spreminja pri lovu uporabljeno orožje: lahko gre za lok, sekiro ali kopje. Slika 4: Rekonstrukcija prizora lova na jelenjad z lokom in psom, s skodele iz Dürrn- berga (dopolnjeno po: Zeller, Bronzeschale, Abb. 2). 11 Eibner »Bedeutung der Jagd«, 623, op. 10, 635. Zeller, »Auf zum fröhlichen Jagen«. 12 Mihovilić, Nalaz grobnice, 19, sl. 18, Pril. 3. 13 Lucke in Frey, Situla in Providence, 59, kat. št. 3, Taf. 63; Principi etruschi, 246, 248, kat. št. 292; Etrusker 106–107, 154, kat. št. 235. 14 Turk, Podobe, 31–33. 15 Principi etruschi, 228; Pontrandolfo, »Necropoli«, 123–25, Sl. 133. 24 Andrej Preložnik Slika 5: Prizor lova na jelena s sekiro in s psom, z etruščanskega bucchero lonca (Lo- uvre, zbirka Campana). V zvezi z lovom na jelena je treba omeniti še eno domnevo. Na situli iz groba III/12 s Kapiteljske njive v Novem mestu je prikazan jelen. Eibnerjeva ga tolmači kot privezano mlado žival, ki naj bi tako služila za živo vabo v času ruka.16 Temu pa žal ni tako, saj je s fotografije v novi objavi jasno razvidno, da gre za klasično (čeprav nevešče izvedeno) visečo palmeto, ki se v podobni obliki ponovi na drugi strani prizora, med lovcem in psom; pa tudi za jelena se zdi, da bi mu lahko rogovje podaljšali za še en parožek.17 Seveda to ne iz- ključuje možnosti tovrstnega lova – na situlah imamo nenazadnje jasne pri- kaze udomačenega (ali vsaj ukročenega) jelena na povodcu; vendar pa slednje lahko tolmačimo tudi drugače in ne le v kontekstu omenjene lovske tehnike, ki je zanesljivo dokumentirana šele v rimski dobi.18 Slika 6: Rekonstrukcija prizora lova na jelenjad z lokom in psom, s situle iz Novega mesta (dopolnjeno po: Križ, Novo mesto IV, pril. 3). 16 Križ, Novo mesto IV, pril. 3; Eibner, »Bedeutung der Jagd«, 627. 17 Križ, Odsevi prazgodovine, 59, 112. 18 Eibner, »Bedeutung der Jagd«, 627–29. 25Lovski motivi v situlski umetnosti LOV NA VEPR A S SULICO IN SEKIRO Na skodelici iz Dürrnberga je prikazan lov na vepra, ki ga lovec spredaj na- pada s sulico in zadaj s sekiro.19 Lov s sulico na vepra je značilen herojski lov antičnega sveta; poznajo ga Grki, pa tudi Etruščani in Kelti.20 Slika 7: Rekonstrukcija prizora lova na merjasca s sulico in sekiro, s skodele iz Dürr- nberga (dopolnjeno po: Zeller, Bronzeschale, Abb. 2). V situlski umetnosti je veper kot lovna žival prikazan tudi na nožnici iz Est,21 morda na slabo ohranjeni sponi iz Stične (grob 48/104 – vidna sta pes in veper)22 in na fragmentu situle iz Nezakcija (vidna je glava živali).23 Manj- šo divjo ali domačo svinjo vleče za noge služabnik na situli iz Certose, velik merjasec pa je skupaj z jelenom prikazan na sponi iz groba Este-Alfonsi 1.24 Da je divji veper cenjena lovna žival, pričajo tudi veliki čekani, ki so bili naj- deni v grobovih veljakov na prostoru od Padske do Panonske nižine in segajo v isti čas; najverjetneje jih smemo razlagati kot lovsko trofejo. Še na dveh spomenikih situlske umetnosti – na cisti iz Eppana in situli iz Sanzena – je prikazano ubijanje živali s sekiro in s kopjem/bodalom.25 Mne- nja o tem, kaj prizor predstavlja, so deljena. Nekateri predvsem zaradi v pri- zoru uporabljene sekire zagovarjajo stališče, da gre za obredno žrtvovanje, medtem ko drugi trdijo, da so prizori lovski.26 Glede na številne paralele, v katerih se uporablja sekira kot lovno orožje – včasih celo v kombinaciji s su- 19 Žival je bila najprej identificirana kot zver (Zeller, Bronzeschale, Abb. 2; Zeller, »Auf, auf zum fröhlichen Jagen«; Koch, »Notizen« 70, Abb. 4), nato pa vendarle zaradi značilnega ščetinastega hrbta prepoznana kot veper (Eibner, »Eberjagd«, 237; Idem, »Bedeutung der Jagd«, 625, 635). 20 Izčrpno o tem: Eibner, »Eberjagd«; Cerchiai, »L’iconografia della caccia«, 57, fig 6. 21 Drexler-Woldrich, »Verzierte Bronzearbeiten aus Este«, 12–13, T. 1–2; Koch, »Notizen«, Abb. 5. 22 Turk, Podobe, 71–72, Sl. 108. Ohranjen je le osrednji del motiva, skrajna konca, kjer bi pričakovali lovca, sta uničena. 23 Mihovilić, Nezakcij, 99, Tab.14: 1. 24 Lucke in Frey, Situla in Providence, 59, kat. št. 4, Taf. 19, 64; Chieco Bianchi in Calzavara Capuis, Este I, Tav. 252: 8. 25 Lucke in Frey, Situla in Providence, 58, kat. št. 2, Taf. 62; 69–70, kat. št. 15, Taf. 67. 26 Žrtvovanje: Krause, Hochdorf, 305–306; Eibner, »Bedeutung der Jagd«, 631; Teržan, »Heros«, 655, Anm. 13; Lücke, »Lappenbeil«, 599. Lov: Lucke in Frey, Situla in Providence, 58, 70; Koch, »Noti- zen«, 70. 26 Andrej Preložnik lico ali kopjem – se druga razlaga zdi verjetnejša.27 S sulico se žival napade spredaj, in pri tem se ji preprečuje stik z lovcem, medtem ko se s sekiro skuša žival ohromiti z udarcem zadaj. Medtem ko iz mitologije vemo, da je sekira lahko imela vlogo privilegiranega orožja, upodobitve po drugi strani kažejo, da gre pogosto za orožje pomočnikov.28 Nenazadnje velja upoštevati, da so se- kire na prostorih situlske umetnosti običajen sestavni del oborožitve in posle- dično orožje, ki so ga lastniki gotovo vešče in radi uporabljali.29 Slika 8: Prizor lova s sulico/kopjem, sekiro in psom, z etruščanskega cipusa (po: Koch, »Notizen«, Abb. 5). LOV NA ZAJCA S KIJEM IN MR EŽO Na situlah iz Bologne-Certose, Welzelacha in Sanzena ter na pasu iz No- vega mesta-Kapiteljske njive je prikazan lov na zajca s pomočjo mreže in me- talnih kijev.30 Lov na zajce je bil priljubljena vrsta lova v antični Grčiji in v Etruriji. Tam je šlo pogosto za »družabni« šport, pri katerem so pomembno vlogo igrali psi, sodelovali pa so tudi gonjači, mrežarji in drugi pomočniki. Popoln prikaz grškega ali etruščanskega lova na zajce torej vključuje lovca, ki meče krepelce oz. etruščanski lagobólon, pse, ki lovijo zajca, in pomočnika za mrežo; to lahko vidimo na »pontski« oinohoe iz poznega 6. st.31 V situlski umetnosti vselej naletimo na le enega lovca, ki preganja zajce v smeri proti mreži in pri tem vihti kij pravilne oblike z ojačano glavo (Bologna, Welzela- ch, Sanzeno?) oz. čepi za mrežo, v katero je pritekel zajec (Novo mesto). Gre 27 Etruščani: Koch, »Notizen«, 70, Abb. 6 (London, British Museum, začetek 5. stoletja); Etrusker, 422, 471, kat. št. 560. Tračani: npr. Theodossiev, »Ancient Thrace«, 25–26, Fig. 9–10. 28 Eibner, »Eberjagd«, 248. 29 Lücke, »Lappenbeil«. 30 Lucke in Frey, Situla in Providence, 59, kat. št. 4, Taf. 20, 64; 69 kat. št. 15, Taf. 20, 67; 81, 84, kat. št. 44, Taf. 61, 76; Križ, Novo mesto IV, pril. 4. Sinteza z ostalimi objavami: Eibner, »Bedeutung der Jagd«, 623, 635; Turk, Podobe, 55. 31 Buchholz et al., Jagd und Fischfang, 96–98. Paralele iz Etrurije: Koch, »Notizen«, Abb. 70, op. 13. Seattle Art Museum 59.82. 27Lovski motivi v situlski umetnosti na situlskih prizorih dejansko za drugačno tehniko lova (ki ne vključuje psa) ali zgolj za krčenje prizora na osnovne elemente (lovec–zajec–mreža)? Vseka- kor je videti, da se je lovski »rekvizit« dejansko spremenil. a) b) Slika 9: a: Prizor lova na pasu iz Novega mesta (po: Križ, Novo mesto IV, pril. 4); b: Prizor lova na zajce s kijem in mrežo, s situle iz Welzelacha (po: Frey, »Beziehun- gen« Abb.3:1). Slika 10: Rekonstrukcija prizora lova na zajce s psi, lagobóloni, s pomočnikom in z mrežo, z etruščanske oinochóe (predelano po: Anderson, Hunting, sl. 17a,b,c). V zvezi z lovom na zajce velja omeniti še spono iz knežjega groba V/29 z Laščika na Magdalenski gori.32 Na njej sta morda prikazana dva lovska psa na lovu za dvema zajcema. Leva stran, na kateri bi v primeru, da je prizor lovski, pričakovali lovca, na žalost ni ohranjena; ohranjen pa je desni zaključek, zato je jasno, da prizor ne vključuje mreže. Če gre res za prizor lova na zajce, ima- mo torej opraviti z drugačno tehniko. Morda ni naključje, da se tudi po tehno- loški in stilski plati ta spona nekoliko razlikuje od ostalih situlskih izdelkov. R IBOLOV Z MR EŽO Na bronastem pasu iz Novega mesta, ki trenutno med situlsko okrašenimi predmeti predstavlja oblikovni unikum, je med različnimi upodobitvami ja- sno viden tudi prizor ribolova z mrežo. Mrežo držita dve goli figuri, vanjo pa sta se ujeli dve ribi.33 Gre torej za lov, pri katerem se skuša s plašenjem usmeri- 32 Turk, Podobe, 75, sl. 119. 33 Turk, Podobe, 55; Križ, Odsevi prazgodovine,114–15 28 Andrej Preložnik ti ribe proti mreži ali jih zajeti s pomikanjem po strugi. Ta ribolovna tehnika je primerna za potoke in manjše reke, denimo za Krko. Primerljivih upodo- bitev pri Grkih in Etruščanih ne poznam; nasprotno, pri slednjih so bistveno pogostejši prizori individualnega ribarjenja na trnek – tehnike torej, ki je po zaslugi najdenih trnkov izpričana tudi v srednji Evropi.34 Podoba lovske mreže je znana tudi s situle iz Welzelacha, kjer fragmen- tiranost posode sicer onemogoča, da bi se plašč natančno rekonstruiral. Za- radi ujemanja lomov in motiva se zdi smiselna domneva, da sta bila dva fra- gmenta vključena v prizor lova na zajce.35 Pri natančnem ogledu risbe tretjega fragmenta – ta vključuje mrežo – pa lahko zaznamo tudi obris, ki je na moč podoben ribama z novomeškega pasu. Presenetljivo je, da sta tudi v Novem mestu na istem predmetu prikazana tako ribolov kot lov na zajce. a) b) Slika 11: a: Prizor ribolova na pasu iz Novega mesta (po: Križ, Novo mesto IV, pril. 4); b: Prikaz ribe (?) na fragmentu situle iz Welzelacha (predelano po: Lucke in Frey, Si- tula in Providence, Taf. 76). OSTALE LOVNE ŽIVALI Divje živali predstavljajo približno 5% mesne prehrane železnodobnega člo- veka.36 To pomeni, da so lov sicer redno prakticirali, a da hkrati ni bil življenj- sko pomembna dejavnost. Izkopavanja na gradišču Cvinger pri Stični, ki je takrat sodilo med vodilne naselbine, so skozi kostne ostanke omogočila do- ber vpogled v spekter lovnih živali. Daleč najpogostejši plen je bila jelenjad, ki je zastopana z več kot polovičnim deležem, nekoliko redkejša sta divji pra- šič (1/5) in srnjad (7%). Z odstotkom ali dvema so med kostnim gradivom za- stopani še volk, medved, lisica, srna, kozorog, tur, zajec, ptice.37 Ti podatki se lepo skladajo z upodobitvami na situlah, kjer se med lovljenimi in ujetimi ži- 34 Pri nas v Metliki: Dular, »Živina, poljedelstvo, lov«, 123. 35 Frey, »Beziehungen«, Abb. 3:1. 36 Dular in Tecco Hvala, Jugovzhodna Slovenija, 211–13. 37 Ibid., Sl. 122. 29Lovski motivi v situlski umetnosti valmi najpogosteje pojavljata prav jelen in merjasec.38 Stanje dobro povzema prizor na nožnici iz Est. Upodobljen je namreč s sekiro in sulico/kopjem obo- rožen lovec, ki ga obkrožajo različne lovne živali: prepoznamo jelena, košu- to z mladičem, kozoroga, dva merjasca in ptico. Težje razpoznavni sta samo živali pred lovcem: običajno se identificirata kot divja zver oz. lev ter še ena košuta z nazaj obrnjeno glavo.39 Vseeno se zdi, da gre pri »zveri« v resnici za lovskega psa, saj situlske analogije kažejo, da je v lov na jelena tako rekoč ve- dno vključen pes, medtem ko se lov na zver ne upodablja nikoli. Morda je to- revt z živalmi v zgornji vrsti (ki v bistvu zapolnjuje razširitev nožnice, ta pa je posledica oblike bodala) želel predstaviti pestrost lovnega sveta. Če je temu res tako, bi bila žival nad psom lahko tudi zajec: upodobljena je namreč v drži in v proporcih, ki so značilni za zajce z estenskih pasnih spon in sorodnih iz- delkov.40 Slika 12: Prizor lovca s psom in divjadjo na nožnici bodala iz Est (po: Koch, »Noti- zen«, Abb. 5). Kot rečeno, ne poznamo upodobitve, kjer bi bila lovna žival zver. Gre morda razlog iskati v tem, da se je lov na zveri manj prakticiral, ker je bil ne- varen ali ker je bilo meso neprimerno za prehrano? So morda zveri lovili zgolj zaradi krzna ali zato, da bi obranili lastno živino? Ali pa razlog morda tiči v dejstvu, da so zveri »lovci« tudi same? Očitno je, da niti drugi prežvekovalci niso bili sprejeti v kanon klasičnih situlskih lovskih zgodb. Kljub temu lahko nekatere izmed njih prepoznamo tudi na situlskih spomenikih, zlasti v dekorativnih živalskih frizih. Na naj- nižjem frizu situle iz Providence pestro živalsko povorko vodita dva jelena, ki jima sledi par košut, za njima pa še dva kozoroga, gams in dve živali, običaj- no opredeljeni za »antilopi«.41 Gamsa verjetno vidimo tudi na fragmentu iz Sanzena, kozoroga pa na nožnici iz Est, na cisti iz Eppana ter v frizih situl iz Welzelacha, z Vač in z Magdalenske gore. Celo tura bi lahko prepoznali v ka- terem od prikazov goveda (denimo na cistah iz Eppana in Sanzena) – čeprav 38 Razen že obravnavanih motivov je treba omeniti še povratek z lova, ki je prikazan na situlah iz Bologne-Certose in iz Dürrnberga in na katerem lovci oz. služabniki nosijo uplenjenega jelena oz. košuto. 39 Drexler-Woldrich, »Verzierte Bronzearbeiten aus Este«, 12–13, T. 1–2; Koch, »Notizen«, 70; Eib- ner, »Bedeutung«, 626. 40 Npr. Capuis in Chieco Bianchi, Este II, Tav. 60:3, 83: 6, 128: 35…; Turk, Podobe, 24, sl. 24, 25. 41 Lucke in Frey, Situla in Providence, 38, Taf. 5, 10. Borut Križ govori o »rogatih živalih« (Križ, Od- sevi), Biba Teržan o »gazelam oz. antilopam podobnih samicah« (Teržan, »Heros«, 556). 30 Andrej Preložnik je treba upoštevati, da bi lahko šlo v tem ter v primeru »kozorogov« tudi za udomačene vrste koz in goveda. Posebej pogoste so upodobitve »antilop«. Vidimo jih na situli iz Provi- dence, pa tudi na cisti iz Appiana/ Eppana, na situlah iz Novega mesta, z Magdalenske gore in z Vač, na cistah iz Moritzinga in Sanzena, na pokrovu iz Waisenberga ter na sponi z Magdalenske gore.42 Ker je motiv pogost, se zdi malo verjetno, da bi šlo zgolj za prevzemanje daljnih predlog in posledično za tako rekoč fantazijsko žival, tudi če je izvorni motiv res motiv antilope oz. ga- zele. Paul Gleirscher sodi, da gre za enoletnega jelena,43 bolj smiselna pa se zdi razlaga, da so s takšnim rogovjem situlski torevti upodabljali srnjake: nena- vadna, dekorativna uvitost nas pri tem ne sme zmotiti, saj na situlah naletimo na podobno nenaravno stiliziranost tudi v primeru jelenjega rogovja. ZA KONEC Kaj pomenijo upodobitve lova? Nekateri raziskovalci jih razlagajo kot žanr- ske prizore iz vsakdanjega življenja, drugi kot simbolna dejanja, ki dajejo le- gitimnost vladajočemu sloju, tretji kot mitološke podobe, četrti iščejo v njih simboliko življenja in smrti, v katerih ima lastnik/nosilec hkrati vlogo lovca in plena smrti.44 Vseeno se zdi, da je situlski lov v osnovi predvsem strast in razvedrilo, ki kratkočasi železnodobnega svobodnjaka. Ob tem se lov pove- zuje z močjo, s spretnostjo in s hrabrostjo – torej z lastnostmi, ki se pričakuje- jo od sposobnega vladarja in se seveda pripisujejo tudi mitološkim junakom. Jasno je tudi, da je bil zaradi svoje primarnosti lov še posebej primerna me- tafora za podajanje temeljnih sporočil, kakršno je ideja o cikličnosti življenja in smrti. V situlskih upodobitvah so zato že njihovi naročniki, ustvarjalci in gledalci lahko razbirali različna sporočila – ali preplet le-teh. Verjetno nismo v zmoti, če tudi dandanes nanje gledamo na enak način. BIBLIOGR AFIJA Anderson, John Kinloch. Hunting in the Ancient World. Berkeley, Los Angeles. London: University of California Press, 1985. Buchholz, Hans-Günter, Gerhard Jöhrens in Irmgard Maull. Jagd und Fischfang. Archae- ologia Homerica, Band I, Kapitel J. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1973. Camporeale, Giovannangelo. »La scena di caccia nell’arte delle situle«. Studi di Antichità in onore di Gugliemo Maetzke. Archaeologica 49, št. 1 (1984): 165–81. Capuis, Loredana. »L’arte delle situle quarant’anni dopo«. Arheološki vestnik 52 (2001): 199–205. 42 Lucke in Frey, Situla in Providence, 38. 43 Gleirscher »Ente, Entenmann und Heros«, 414. 44 Teržan »Heros«, 667–69; Gleirscher, »Ente, Entenmann und Heros«, 432–34. 31Lovski motivi v situlski umetnosti Capuis, Loredana, in Anna Maria Chieco Bianchi. Este II: La necropoli di Villa Benvenuti. MAL VII (LXIV serie generale). Rim: Bretschneider, 2006. Cerchiai, Luca. »L’ iconografia della caccia nella pittura tombale di VI e V sec. a.C.«. V: Isabella Colpo, Irene Favaretto in Francesca Ghedini, ur., Iconografia 2001: Studi sull'immagine, Antenor-quaderni 1, 71–78. Bologna: Quasar, 2002. Chieco Bianchi, Anna Maria, in Loredana Calzavara Capuis. Este I: Le necropoli Casa di Ricovero, Casa Muletti Prosdocimi, Casa Alfonsi. MAL II (LI serie generale). Rim: Bretschneider, 1985. Drexler-Woldrich, Waltraud. »Verzierte Bronzearbeiten aus Este«. Mitteilungen der An- thropologisches Gesellschaft in Wien 110 (1980): 12–20. Dular, Janez. »Živina, poljedelstvo, lov«. V: Dragan Božič in Janez Dular, ur., Zakladi tisočletij: Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 123–25. Ljubljana: Mo- drijan, 1999. Dular, Janez, in Sneža Tecco Hvala. South-Eastern Slovenia in the Early Iron Age / Jugo- vzhodna Slovenija v starejši železni dobi. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 12. Ljubljana: Založba ZRC, 2007. Egg, Marcus, in Alexandrine Eibner. »Einige Anmerkungen zur figural verzierten Bron- zesitula aus Dolenjske Toplice in Slowenien«. Archäologisches Korrespondenzblatt 35 (2005): 191–204. Eibner, Alexandrine. »Die Eberjagd als Ausdruck eines Heroentums? Zum Wandel des Bildinhalts in der Situlenkunst am Beginn der Latènezeit«. V: B. Gediga, A. Mier- zwinski in W. Piotowski, ur., Die Kunst der Bronzezeit und der frühen Eisenzeit in Mitteleuropa, Biskupiner Archäologische Arbeiten 2, Polnische Akademie der Wissenschaften – Abteilung Wroclaw, Arbeiten der Archäologischen Kommission 14, 231–78. Wroclaw: Polska Akademia Nauk, 2001. ———. »Die Bedeutung der Jagd im Leben der eisenzeitlichen Gesellschaft – dargestellt anhand der Bildüberlieferungen«. V: H. Heftner in K. Tomaschitz, ur., Ad Fontes! Festschrift für Gerhard Dobesch zum 65. Geburtstag am 15. September 2004, 621–44. Dunaj, 2004. Die Etrusker und Europa. Razstavni katalog. Milano: Fabbri, 1993. Fossati, Angelo. »L'età del Ferro nelle incisioni rupestri della Valcamonica«. V: Rina la Guardia, ur., Immagini di una aristocrazia dell'età del Ferro nell'arte rupestre Ca- muna, 11–71. Milano: Comune di Milano, 1991. Frey, Otto Herman. Die Entstehung der Situlenkunst. Studien zur Figürlich verzierten To- reutik von Este. Röm.-Germ. Forsch. 31. Berlin: De Gruyter, 1969. ———. »Beziehungen der Situlenkunst zum Kunstschaffen Etruriens«. V: Luciana Ai- gner-Foresti, ur., Etrusker nördlich von Etrurien. Etruskische Präsenz in Nordita- lien und nördlich der Alpen sowie ihre Einflüsse auf die einheimischen Kulturen, 93– 101. Dunaj: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 1992. ———. »Situlenkunst«. RGA 38, 527–35. Berlin in New York, 2005. Gleirscher, Paul. »Ente, Entenmann und Heros in der Situlenkunst«. Germania 87, št. 2 (2009): 411–36. Kern, Anton, Vincent Guichard, Rosemarie Cordie in Wolfgang David, ur. Situlen – Bil- derwelten zwischen Etruskern und Kelten auf antikem Weingeschir. Schr. kelten römer mus. Manching 2 = Schriften des Archäologieparks Belginum 8. Dunaj: Na- turhistorisches Museum, 2009. Koch, Leonie Carola. »Notizen zu zwei Bildern der Situlenkunst«. Archäologisches Korre- spondenzblatt 32, št. 1 (2002): 67–79. 32 Andrej Preložnik Krausse, Dirk. Hochdorf III:. Das Trink- und Speiseservice aus dem späthallstattzeitlichen Fürstengrab von Eberdingen-Hochdorf (Kr. Ludwigsburg). Stuttgart: Theiss 1996. Križ, Borut. Novo mesto 4: Kapiteljska njiva, Gomila II in gomila III. Carniola archaeolo- gica 4. Novo mesto: Dolenjski muzej, 1997. ———. Odsevi prazgodovine v bronu. Situlska umetnost Novega mesta / Reflections of Pre- history in Bronze. Žthe Situla Art of Novo mesto. Novo mesto: Dolenjski muzej, 2012. Lucke, Wolfgang, in Otto Herman Frey. Die Situla in Providence (Rhode Island). Ein Bei- trag zur Situlenkunst des Osthallstattkreises. Röm.-Germ. Forsch. 26. Berlin: De Gruyter, 1962. Lücke, Judith. »Das Lappenbeil im mittleren Alpenraum als Motiv in bildlichen und pla- stischen Darstellungen«. V: Martina Blečić idr., ur., Scripta Praehistorica in Hono- rem Biba Teržan, Situla 44, 597–612. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2007. Mihovilić, Kristina. Nezakcij: Nalaz grobnice 1981. godine. / Nesactium: The Discovery of a Grave Vault in 1981. Monografije i katalozi 6. Pula: Arheološki muzej Istre, 1996. ———. Nezakcij: Prapovijesni nalazi 1900. - 1953. / Nesactium: Prehistoric finds 1900 - 1953. Monografije i katalozi 11. Pula: Arheološki muzej Istre, 2001. Pontrandolfo, Angela. »Le necropoli dalla fondazione della città al tramonto dell'egemo- nia Lucana«. V: Marina Cipriani, ur., Da Poseidonia a Paestum, 95–141. Paestum: Ingegneria per la Cultura, s.d. Principi etruschi tra Mediterraneo ed Europa. Razstavni katalog. Bologna: Marsilio, 2000. Puš, Ivan. »Lovski prizor iz 5. stoletja pred našim štetjem«. Lovec 72, št. 4 (1989): 105–106. Teržan, Biba. »Heros der Hallstattzeit: Beobachtungen zum Status an Gräbern um das Caput Adriae«. V: Xronos: Beiträge zur prähistorischen Archäologie zwischen Nord- und Südosteuropa: Festschrift für Bernhard Hänsel, Internationale Archäologie 1, 653–69. Espelkamp: Marie Leidorf, 1997. Theodossiev, Nikola. »Ancient Thrace during the First Millennium BC«. V: Gocha R. Tsetskhladze, ur., The Black Sea, Greece, Anatolia and Europe in the First Millen- nium BC, Colloquia antiqua 1, 1–60. Leuven, Pariz, Walpole (Ma): Peeters, 2011. Turk, Peter. Podobe življenja in mita. Razstavni katalog. Ljubljana: Narodni muzej Slo- venije, 2005. Zeller, Kurt W. Eine Bronzeschale mit Jagdfries vom Dürrnberg bei Hallein. Das Kun- stwerk des Monats 8/83. Salzburg: Salzburger Museum C.A., 1995. ———. »'Auf, auf zum fröhlichen Jagen.' Eine Bronzeschale mit Jagdfries vom Dürrnberg bei Hallein«. Antike Welt 29 (1998): 403–07. 33Lovski motivi v situlski umetnosti HUNTING MOTIFS IN SITULA ART Summary Situla art developed as an echo of the toreutic style which had spread from the Near East through the Phoenicians, Greeks and Etruscans as far as the Veneti, Raeti, Histri, and their eastern neighbours in the region of Dolenjska (Lower Carniola). An Early Iron Age phenomenon (c. 600—300 BC), it rep- resents the major and most arresting form of the contemporary visual arts in an area stretching from the foot of the Apennines in the south to the Drava and Sava rivers in the east. Indeed, individual pieces have found their way across the Alpine passes and all the way north to the Danube. In the world and art of the situlae, a prominent role is accorded to ani- mals. They are displayed in numerous representations of human activities on artefacts crafted in the classic situla style – that is, between the late 6th and early 5th centuries BC – as passive participants (e.g. in pageants or in harness) or as an active element of the situla narrative. The most typical example of the latter is the hunting scene. Today we know at least four objects decorat- ed exclusively with hunting themes, and a number of situlae and other larger vessels where hunting scenes are embedded in composite narratives. All this suggests a popularity unparallelled by any other genre. Clearly recognisable are various hunting techniques and weapons, each associated with a particu- lar type of game (Fig. 1). The chase of a stag with javelin, horse and hound is depicted on the long- familiar and repeatedly published fibula of Zagorje (Fig. 2). It displays a hound mauling the stag’s back and a hunter on horseback pursuing a hind, her neck already pierced by the javelin. To judge by the (so far unnoticed) shaft end un- der the stag’s muzzle, the hunter would have been brandishing a second jave- lin as well, like the warrior of the Vače fibula or the rider of the Nesactium situla, presumably himself a hunter. Many parallels to his motif are known from Greece, Etruria, and prehistory (Fig. 3). The most popular hunting technique is stag-stalking with bow and hound. Made famous by the Molnik fibula and represented on several situlae, it is a typical genre scene: the hunter, standing or kneeling behind a tree with his hound, is aiming his bow at a couple of grazing animals, evidently symbols of the herd. In the context of stag-stalking scenes, two probable misinterpreta- tions should be pointed out: rather than the tip of a rabbit’s ear, the triangular finish of the missing element from the Dürrnberg cup may be the extreme end of either the barb of a bilobate arrow (Fig. 4). And, secondly, the situla from the Kapiteljska njiva at Novo Mesto displays no tethered young stag but an adult animal next to a roughly crafted palmette (Fig. 6). The hunter (with hound) ly- ing in wait is a highly popular motif in different cultures: these scenes evince strong similarities in terms of date and composition (Fig. 5). 34 Andrej Preložnik The Dürrnberg cup portrays the hunting of a wild boar, faced by a hunter with a spear and attacked from behind by another with an axe (Fig. 7). The boar recurs on several more specimens of situla art as well as in other ancient cultures. The frequent use of the spear and axe in hunting allows us to iden- tify as hunting scenes still other situla representations of such animal killings (Figs. 8, 12). The situla rabbit-hunt with the club and net differs from the Greek and Etruscan renditions by the absence of dogs and the different shape of weap- ons (Figs. 9, 10). A net is likewise used by the two fisherman figures adorn- ing a belt from Novo Mesto. The scene is unique – that is, unless a fish is pre- sented on the Welzelach situla fragment as well. In this case, the two objects would display both rabbit-hunting and net-fishing (Figs. 11a, b). The types of game most commonly portrayed are the red deer, the wild boar, and the rabbit. This state of affairs, encapsulated by the sheath from Este (Fig. 12), corresponds with the osteological remains yielded by excava- tions. Other types of wild animal are shown more rarely and not in hunting scenes. Animal pageants thus include the chamois, ibex, perhaps the aurochs, and particularly the ‘antelope’, which may be interpreted as a conventional portrayal of the roebuck. No certain depiction of a wild beast hunt has come to light yet. First and foremost, the hunting scenes seem to express delight with hunt- ing as a pastime. Beside that, it is associated with strength, agility, and cour- age – the assets expected in a capable ruler and attributed to mythological heroes. Its primal quality makes hunting a particularly suitable metaphor for conveying some fundamental messages, including the cyclic nature of life and death. To conclude: the situla representations would have enabled their com- missioners, authors and viewers to read into them different messages. There seems to be no harm if we read them in the same manner, too. Borut Toškan Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru: arheozoološki pogled Zanimanje za živalske ostanke iz preteklosti ima na Slovenskem razmeroma dolgo tradicijo. Posamezna poročila o najdbah fosilnih kosti so znana že s konca 18. in iz začetka 19. stoletja.1 Zgolj nekaj desetletij kasneje, ko so bila or- ganizirana prva prava arheološka izkopavanja na naših tleh, je ob tem prido- bljena favna že postajala predmet ambicioznejših znanstvenih raziskav.2 Gre za v marsičem pionirska dela iz časa, ko se je v luči prvih pravih arheozoo- loških objav3 zavedanje o kulturno-historičnem pomenu kosti z arheoloških najdišč pravzaprav šele začenjalo prebujati. V obdobju po drugi svetovni vojni se je število sondiranj in izkopavanj znatno povečalo, to pa se je odražalo tudi v vse številčnejših študijah žival- skih ostankov. V ospredju so bili predvsem paleolitski4 in mezolitski5 kon- teksti, od mlajših pa skoraj izključno tisti bakrenodobne starosti.6 Zato ne preseneča, da je večina objav iz tega časa paleontološko ali kvečjemu arheo- zoološko obarvanih. Pristne zooarheološke7 obravnave mlajšeholocenskega gradiva so se v nekoliko večjem obsegu začenjale pojavljati šele v drugi polo- 1 S. Brodar, »Paleolitski sledovi«, 249; Pohar, Poznoglacialna sesalska favna, 1; Božič, »O okostju jamskega medveda«, 268. 2 Glej npr. Pohar, Poznoglacialna sesalska favna, 7; Drobne, »Favna koliščarskih naselbin«, 217. 3 Forchhammer, Steenstrup in Worsaae, Undersøgelser geologisk-antiqvarisk Retning; Rütimeyer, Die Fauna der Pfahlbauten; Davis, The archaeology of animals, 20–21. 4 Glej npr. Rakovec, »Razvoj sesalske kvartarne favne« in tam citirana literatura; Pohar, »Late gla- cial mammal macrofauna« in tam citirana literatura. 5 Glej npr. Pohar, »Sesalska makrofavna« in tam citirana literatura. 6 Drobne, »Favna koliščarskih naselbin«; Pohar, »Holocenska favna iz Lukenjske jame«; Pohar, »Živalski kostni ostanki kot pridatki«. 7 Za razliko med arheozoologijo in zooarheologijo glej Bartosiewicz, »Archaeozoology or zooar- chaeology?«. 36 Borut Toškan vici osemdesetih let,8 od tedaj pa se njihovo število naglo povečuje.9 Pri tem v ospredje vse pogosteje prihajajo do nedavnega večinoma zanemarjani ostan- ki malih sesalcev, ptic, rib, plazilcev in mehkužcev.10 Tudi iz tega razloga je slovenski arheozoologiji uspelo bistveno zmanjšati zaostanek za v tem po- gledu vodilnimi evropskimi državami, čeprav v nekaterih segmentih razlika ostaja (neupravičeno) velika. Eno šibkejših točk predstavlja osredotočenost raziskovalcev na objavlja- nje gradiv s posameznih najdišč, medtem ko ambicij po nadgradnji v smeri priprave obsežnejših sintetičnih študij ni. Tudi kar tovrstnih poskusov obsta- ja, ti večinoma obravnavajo ledenodobno favno in tako v svojem bistvu prav- zaprav posegajo na področje paleontologije.11 Ob tem je treba priznati, da je za nekatera od mlajših obdobij (npr. mlajša kamena doba, bronasta doba, zgo- dnji srednji vek) število kvalitetnih preddel, ki bi izčrpneje obravnavala vlogo živali v življenju naših prednikov, dejansko (pre)skromno. Kot pa želi poka- zati v nadaljevanju predstavljena raziskava, v mnogih drugih primerih temu vendarle ni več tako. Nabor ostankov domačega goveda iz rimskodobnih naj- dišč na Slovenskem, ki je bil obdelan v okviru tukaj predstavljene raziskave, tako denimo brez dvoma predstavljajo reprezentativno in s prakso iz naše soseščine12 v celoti skladno izhodišče za izvedbo tovrstnih študij. Posledično lahko ugotovimo, da so dobljeni rezultati ne le evropsko primerljivi, pač pa tudi evropsko pomembni. Nudijo namreč poglobljen vpogled v doslej soraz- merno slabo raziskano vlogo enega najpomembnejših domestikatov v ekono- miji romaniziranega srednjeevropskega prostora. I . GR ADIVO Študija je zajela 8.579 ostankov domačega goveda (Bos taurus Linnaeus, 1758) iz časa od sredine 1. stoletja pr. n. št. do 6. stoletja n. št. (tab. 1). V želji po obli- kovanju kar najbogatejšega ter prostorsko heterogenega vstopnega nabora po- datkov je bil izbor taksona in časovnega obdobja opravljen na podlagi kritič- 8 Bartosiewicz, »Recent developments in archaeozoological research« in tam citirana literatura. 9 Glej npr. Turk, »Živalski pridatki iz žganih keltsko-rimskih grobov«; isti, »Favna«; Bökönyi, »Analiza živalskih kosti«; Bartosiewicz, »Dogs from Ig pile dwellings«; isti, »Animal bones from medieval settlemet«; Mlekuž, »Early herders of Eastern Adriatic«; Toškan in Dirjec, »Ostanki sesalske favne na Resnikovem prekopu«; Ista, »Ekonomska specializacija in socialna diferencia- cija«; Ista, »Sesalska makrofavna«. 10 Glej npr. Kryštufek, »Mali sesalci«; Toškan in Kryštufek, »Noteworthy rodent records«; Toškan, »Mali sesalci kot orodje«; Janžekovič, Malez in Velušček, »Najdbe ptičjih kosti s koliščarskih na- selbin«; Boschin, »Short considerations on bird remains.«; Govedič, »Ribe na arheološkem naj- dišču Hočevarica«; Paunović, »Ostanki ektotermnih vretenčarjev«; Paunović, Culiberg in Turk, »Analysis of content of hearths«; Slapnik, »Holocenski kopenski in sladkovodni polži«. 11 Rakovec, »Razvoj sesalske kvartarne favne«; Pohar, »Late glacial mammal macrofauna«; Fuart Gatnik, Pohar in Bulog, »Cervidna favna iz paleolitskih najdišč«; za izjemo glej npr. Drobne, »Favna koliščarskih naselbin«. 12 Glej npr. Riedel, »Archaeozoological investigations in North-eastern Italy«; King, »Diet in the Roman world«; MacKinnon, Production and consumption of animals. 37Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru ne analize stanja arheo(zoo)loških raziskav na Slovenskem. Odločitvi za do- mače govedo je tako botrovala številčnost ostankov te živalske vrste v okviru večine arheozooloških vzorcev post-neolitske starosti v tem delu Evrope. Čas med sredino 1. stoletja pr. n. št. in 6. stoletjem n. št. pa je bil izbran zato, ker so med vsemi poznanimi arheološkimi najdišči pri nas pač najštevilčnejša rav- no tista z ostalinami iz rimskega časa.13 Tab. 1: Seznam v analizo vključenih vzorcev živalskih ostankov z najmanj 100 takso- nomsko opredeljenimi ostanki velikih sesalcev. Za geografsko lego posameznih naj- dišč glej sliko 1. Opredelitev simbolov: obdobje 1 – okvirno sredina 1. stol. pr. n. št. do sredine 1. stol. n. št.; obdobje 2 – okvirno 1. do 4. stol. n. št.; obdobje 3 – okvirno 4. do 6. stol. n. št.; tip najdišča A – podeželski dvorec; tip najdišča B – manjše oz. srednje veliko naselje; tip najdišča C – mesto; NISP – število določenih primerkov. Seznam virov je v prilogi. Vzorec Sample Kraj Place Obdobje Period Tip najdišča Type of site N NISP B. taurus (% NISP) Vrhnika [a] Vrhnika/Nauportus 1 B 791 182 57,7 NUK II [a] Ljubljana/Emona 1 C 884 297 19,5 Tribuna Ljubljana/Emona 1 Drugo / Other 1.275 878 47,4 Školarice Školarice 2 A 2.143 807 35,1 Vipava Vipava 2 B 403 107 69,2 Col Col 2 B 1.051 425 68,9 Most na Soči Most na Soči 2 B 668 484 48,4 Mošnje Mošnje 2 A 6.096 2.888 33,8 Vrhnika [b] Vrhnika/Nauportus 2 B 2.892 1.209 55,7 SNG Opera Ljubljana/Emona 2 C 3.521 605 88,1 Tobačna mesto Ljubljana/Emona 2 C 735 175 65,7 NUK II [b] Ljubljana/Emona 2 C 1.200 543 31,7 Draga Draga 2 B 694 142 48,6 Gorenje Skopice Gorenje Skopice 2 A 625 157 54,1 Ribnica Ribnica/Romula 2 B 24.999 5.876 46,3 Stari trg Stari trg/Colatio 2 B 561 130 51,5 Tonovcov grad [PA 1] Tonovcov grad 3 B 3.189 1.576 41,0 Tonovcov grad [PA 2] Tonovcov grad 3 B 7.368 2.997 22,9 Ajdovščina Ajdovščina/Castra 3 B 455 199 32,2 Kranj Kranj/Carnium 3 C 3.519 903 19,4 Mengeš Mengeš 3 B >214 128 27,3 Ivančna Gorica Ivančna Gorica 3 B 777 204 48,5 Žal je med omenjenimi najdišči delež takšnih z (ustrezno) pobranimi in obdelanimi živalskimi ostanki skromen. In vendar: ko od deležev preidemo k absolutnim številkam kaj hitro ugotovimo, da objavljenih in (resnici na lju- 13 Glej npr. Petru, »Prispevek k zgodovini arheološke karte«, 17; Prešeren, Zemlja pod vašimi noga- mi. 38 Borut Toškan bo sicer predvsem) neobjavljenih študij favnističnega gradiva iz rimskodob- nih najdišč s Slovenskega niti ni tako malo. Res je, da te le izjemoma obravna- vajo resnično bogate vzorce z več tisoč taksonomsko opredeljenimi ostanki, a njihovo skupno število je povsem primerljivo s stanjem marsikje drugje po Evropi – če seveda podatke preračunamo na površinsko enoto ozemlja.14 Ob upoštevanju povsem enakih vključitvenih kriterijev15 je bilo tako denimo pri oblikovanju nabora vstopnih podatkov za tu predstavljeno raziskavo možno upoštevati kar 22 najdišč oziroma kronološko opredeljenih kontekstov zno- traj njih (tab. 1), medtem ko jih je sorodna študija za območje celotne Italije iz leta 2004 uspela zajeti »le« 97.16 Pri tem je pomembno, da je omenjenih 22 naj- dišč/vzorcev dokaj enakomerno razporejenih v prostoru, tako da ostaja po- manjkljivo zastopan zgolj skrajni severovzhodni del države (sl. 1). Sl. 1: Geografska lega najdišč, od koder izvirajo vzorci iz tabele 1. Če smo povsem natančni, je bil omenjeni nabor vzorcev v posameznih segmentih raziskave dodatno razširjen s še sedmimi takšnimi, ki vključuje- jo le po nekaj deset najdb in ki tako zgolj na podlagi njihove velikosti med vstopne vzorce niti ne bi bili uvrščeni (tab. 2). Zaradi posledično okrnje- ne reprezentativnosti teh vzorcev ni bilo možno uporabiti kot izhodišče za oblikovanje avtonomnih, tj. zgolj iz njih samih izpeljanih sklepov. So se pa ti za zelo koristne izkazali v vlogi neodvisne referenčne točke pri testiranju 14 King, »Diet in the Roman world«. 15 Tj. najmanj 100 taksonomsko določenih ostankov na vzorec (glej poglavje Metode). 16 MacKinnon, Production and consumption of animals, 77. 39Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru hipotez, ki so bile sicer postavljene na podlagi rezultatov analize »velikih« vzorcev.17 II . METODE Metodološki pristop k analizi gradiva je bil prilagojen tistemu, ki ga je v ne- davno objavljeni raziskavi o vlogi živali v življenju antičnega človeka na ob- močju današnje Italije objavil MacKinnon.18 Gre namreč za eno najambicio- zneje zastavljenih sintetičnih študij živalskih ostankov iz rimskega obdobja nasploh, ki obenem zajema številna najdišča iz naše neposredne soseščine. Poleg tega je pretežni del jugovzhodnoalpskega prostora v tedanjem času tudi upravno pripadal Italiji,19 zaradi česar je težnja po primerljivosti rezultatov tukaj predstavljene raziskave z rezultati zgoraj omenjene MacKinnonove štu- dije še toliko bolj smiselna. Pri oblikovanju nabora vstopnih podatkov je bila kot osrednji vključi- tveni kriterij upoštevana njihova velikost, izražena kot število določenih pri- merkov (Number Of Identified Specimens; NISP).20 Spodnja meja za to, da je bil nek vzorec še upoštevan kot dovolj velik, je bila postavljena na najmanj sto taksonomsko opredeljenih ostankov.21 Takšen kriterij predstavlja ustrezen kompromis med težnjo po dovolj velikem naboru analiziranih vzorcev na eni strani ter njihovo reprezentativnostjo na drugi. Dejstvo namreč je, da lah- ko iz manjših vzorcev (tj. npr. NISP ≈ 10) sklepamo kvečjemu na nabor osre- dnjih živalskih vrst, ki jih je neka skupnost izkoriščala. V nasprotju s tem naj bi gradivo z nad 100 ostanki že omogočalo tudi verodostojno oceno razmerij, v katerih so bile te živali izkoriščane.22 Za podrobnejši vpogled v demografijo neke živalske populacije ter za analizo razlik v prostoru in času mora biti seveda taksonomsko opredelje- nih najdb še več (tj. >1000). Med 22 vzorci iz tabele 1 je takšnih pet. Nadalj- nji štirje vključujejo med 500 in 999 določenih živalskih najdb, medtem ko je vzorcev z do 500 ostanki dvanajst. Ob takšnem naboru vstopnih podatkov je bilo seveda težko priti do zanesljivejših sklepov o spolni strukturi, patologi- jah ali denimo vzorcih razkosavanja zaklanih živali, je pa bilo mogoče pov- sem suvereno iskati odgovore na vprašanja o kvantitativni vlogi govedoreje v rimskodobni živinoreji, konstituciji živali, starostni strukturi tedanjih po- 17 Razmerje v deležu zastopanosti različnih živalskih vrst v vzorcu z zgolj nekaj posameznimi najdbami kosti in zob nima večje pomenske vrednosti, če pa v tem smislu podobno sliko kaže večje število primerljivo majhnih vzorcev pa to že lahko razumemo kot indic za obstoj neke za- konitosti. Toliko bolj takrat, ko do enakih sklepov pridemo tudi ob analizi »velikih« vzorcev. 18 MacKinnon, Production and consumption of animals. 19 Šašel Kos, »The boundary stone«, 381. Za podrobnejši oris širitve rimske države na območje da- našnje Slovenije glej Horvat, »Roman provincial archaeology« ter Horvat in Bavdek, Okra, 132– 50. 20 Grayson, Quantitative zooarchaeology, 17–26. 21 Prim. MacKinnon, Production and consumption of animals, 77. 22 Davis, The archaeology of animals, 46. 40 Borut Toškan pulacij ter vzorcu razpršenosti skeletnih elementov iz različnih anatomskih regij trupa v (mikro)prostoru. Pri tem je bila starost goved ob zakolu/poginu ocenjena na podlagi stopnje obrabe žvekalne površine spodnjih kočnikov23 ter na podlagi podatkov o deležu ostankov posameznih skeletnih elemen- tov s še nezraščenima epi- in daifizo.24 Ugotovitve o konstituciji živali so bile izpeljane iz ocen o plečni višini25 ter iz standardiziranih metričnih podat- kov nedolžinskih dimenzij dolgih kosti okončin.26 Razmerje med spoloma je bilo ocenjeno na podlagi morfologije27 razpoložljivih odlomkov oboda kolč- ne ponvice (acetabulum) ter metrike dlančnic in stopalnic.28 Študija porazde- ljenosti najdb posameznih skeletnih elementov v prostoru je bila usmerjena v analizo podatkov o frekvenci pojavljanja ostankov iz bolj ali manj mesnatih delov trupa na različnih območjih znotraj posameznih najdišč. Pri tem so bili skeletni elementi iz najbolj mesnatih anatomskih regij vključeni v t.i. katego- rijo A, tisti iz srednje mesnatih v kategorijo B, oni iz najmanj mesnatih delov pa v kategorijo C.29 Pomemben segment raziskave je posvečen ugotavljanju obstoja diahronih sprememb v opazovanih demografskih značilnostih proučevanih populacij do- mačega goveda ter v vlogi, ki jo je vrsta imela v tedanji živinoreji. V ta namen je bilo 22 analiziranih vzorcev porazdeljenih v tri kronološko opredeljene skupi- ne, od katerih prva vključuje gradivo iz časa do okvirno sredine 1. stoletja n. št., druga najdbe iz časa od okvirno sredine 1. stoletja do 4. stoletja, tretja pa najdbe iz okvirno 4. do 6. stoletja (tab. 1). Na podoben način smo skušali proučiti tudi eventualne razlike med gradivom z različnih tipov najdišč. Vzorci so bili v tem primeru razdeljeni na tiste iz mest, one iz manjših naselij ter tiste iz podežel- skih dvorcev. Poseben primer v tem smislu predstavlja edinole gradivo s Tribu- ne, ki večinoma sodi v kontekst tamkajšnjega vojaškega tabora30 (tab. 1). III. PROBLEMATIK A MEDSEBOJNE PR IMER LJIVOSTI ANALIZIR ANIH VZORCEV Pomemben dejavnik, ki vpliva na verodostojnost rezultatov vsake arheozoo- loške sintetične študije, je medsebojna primerljivost analiziranih vzorcev v smislu načina zajemanja najdb (npr. sejanje nasproti zgolj ročnemu pobira- nju), pristopa k njihovi determinaciji ter glede samih metod in tehnik arhe- 23 Grant, »The use of tooth wear«. 24 Silver, »The ageing of domestic animals«. 25 Matolcsi, »Historische Erforschung der Körpergrösse«. 26 Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna«, 304–305. Kot referenčni vzorec za izvedbo standardi- zacije je služilo gradivo iz rimskega mesta Tác/Gorsium z Madžarskega: Bökönyi, Animal hus- bandry and hunting. 27 Greenfield, »Sexing fragmentary ungulate acetabulae«. 28 MacKinnon, Production and consumption of animals, 81–82 in tam citirana literatura. 29 Uerpmann, »Animal bone finds«. 30 Hvalec et al., Doživetja arheološkega vsakdana, 3. 41Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru oloških izkopavanj. V primeru pričujoče študije je veliko večino vzorcev ar- heozoološko obdelala ista ekipa strokovnjakov, kar obseg napake zaradi su- bjektivnosti pri taksonomskem opredeljevanju najdb seveda močno omejuje. Ker je bil pretežni del analiziranega gradiva pridobljen v zadnjih 15 letih, bi- stvenih mednajdiščnih razlik ne gre pričakovati niti na nivoju metodologije arheoloških izkopavanj. Isto velja za način vzorčenja živalskih ostankov, ki so bili (žal) večinoma pobirani ročno. Odprto tako ostaja predvsem vpraša- nje primerljivosti posameznih vzorcev v smislu obsega tafonomskih izgub in stopnje fragmentiranosti kosti in zob, kar lahko seveda prav tako pomembno vpliva na interpretacijo dobljenih rezultatov.31 Na podlagi razmerja med šte- vilom taksonomsko opredeljenih ostankov in številom vseh izkopanih ostan- kov velikih sesalcev po posameznih vzorcih se sicer zdi, da so bile v večini primerov skromne tudi tovrstne razlike (sl. 2). Sl. 2: Razmerje med podatkoma o številu vseh izkopanih ostankov velikih sesalcev v posameznem vzorcu in številom zgolj tistih, ki se jih je dalo ožje taksonomsko opre- deliti. Podana je tudi regresijska premica s 95% intervalom zaupanja. Vzorec iz Rib- nice (N = 24.999; NISP = 5.876) na grafu ni prikazan. V kontekstu medsebojne primerljivosti analiziranih vzorcev je treba ne- kaj besed nameniti tudi problematiki spremljevalne arheološke dokumenta- 31 MacKinnon, Production and consumption of animals, 42–56. 42 Borut Toškan cije. Obseg le-te je namreč od najdišča do najdišča zelo različen, kar posre- dno vpliva tudi na pristop k obravnavi živalskih ostankov. Tako je denimo analiza obsežnega favnističnega gradiva s Tonovcovega gradu (NISP = 4.573) potekala vzporedno s sklepnim delom arheoloških raziskav istega najdi- šča, zato je bilo mogoče pri interpretaciji rezultatov upoštevati kopico de- tajlnih podatkov o kronologiji, topografiji najdišča, namembnosti posame- znih struktur ipd. Po drugi strani tovrstni podatki med analiziranjem šte- vilnih drugih, tudi primerljivo bogatih32 vzorcev žal (še) niso bili na raz- polago oziroma jih je bilo precej manj, kar je posledično omejilo tudi po- vednost analiziranih arheozooloških vzorcev. Zaradi vsega navedenega je treba nekatere od v nadaljevanju predstavljenih rezultatov obravnavati kot zgolj preliminarne. IV. GOVEDO KOT OBJEKT R EJE Pregled podatkov o deležu zastopanosti posameznih sesalskih vrst po vzor- cih je pokazal, da pretežni del taksonomsko opredeljenih ostankov pripada domačemu govedu, drobnici (Caprinae) in prašiču (Sus sp.). V povprečju je bilo navedenim trem taksonom pripisanih kar 89,5 odstotka najdb (razpon: 66,6–99,2; mediana: 91,1). To druge domače živali in divjad – vsaj v kvanti- tativnem smislu – postavlja na ekonomsko obrobje. Na podlagi navedenih ugotovitev sem zaradi nazornejšega podajanja rezultatov vlogo govedoreje v nadaljevanju ocenjeval zgolj v primerjavi s pomenom reje drobnice in pra- šiča. Podatki o razmerju med številom ostankov vsakega od navedenih treh taksonov po posameznih vzorcih so podani na sliki 3. V večini primerov (N = 15) je bila najbolje zastopana vrsta prav domače govedo, pri dvanajstih vzorcih celo z več kot polovičnim deležem vseh opredeljenih najdb. Izje- mo predstavljajo eden od treh analiziranih vzorcev zgodnjerimske starosti (tj. NUK II [a]), trije od 13 vzorcev iz časa od okvirno sredine 1. stoletja do 4. stoletja (tj. Mošnje, Školarice in NUK II [b]) ter štirje od šestih vzorcev poznoantične starosti (tj. Tonovcov grad [PA 2], Kranj, Mengeš). Pri tem je pomenljivo, da v primeru enega od ostalih dveh poznoantičnih vzorcev (tj. Tonovcov grad [PA 1]) delež goveda presega delež drugo uvrščene drobnice za zgolj pol odstotka. 32 Npr. Mošnje (NISP = 2.888); Ribnica (NISP = 5.876); Tribuna (NISP = 878). 43Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru Sl. 3: Razmerje med deleži zastopanosti domačega goveda (B. taurus), prašiča (Sus sp.) in drobnice (Caprinae) v okviru posameznih vzorcev iz tabele 1. Na podlagi navedenih podatkov je tako mogoče nedvoumno zaključiti, da je bila najmanj od sredine prvega stoletja pr. n. št. dalje osrednja živino- rejska panoga na območju jugovzhodnih Alp prav govedoreja, upoštevajoč sicer skromne podatke za mlajšo železno dobo pa je temu vsaj v osrednjeslo- venskem prostoru utegnilo biti tako že tudi prej.33 Skromno je resnici na lju- bo tudi število razpoložljivih »velikih« vzorcev iz zgodnjerimskega obdobja (N = 3), vendar pa v tem primeru prevlado govejih ostankov potrjujejo tudi vsi trije manjši vzorci z najdbami iz tega časa (tab. 2). Med konteksti s pre- loma 1. stoletja pr. n. št. v 1. stoletje n. št. tako zaradi večinske zastopanosti prašiča posebno mesto zaseda zgolj vzorec NUK II [a], v čemer pa bi utegni- le odsevati predvsem specifične prehrambne navade vojaškega moštva z bli- žnjega vojaškega tabora na Tribuni. Vojska je namreč odigrala ključno vlogo pri gradnji Emone (urbs quadrata), še pred tem pa je na lokaciji NUK II po- stavila tudi vadbeni tabor.34 Prevlada ostankov goveda (in ne prašiča) v vzor- cu s Tribune sicer takšne interpretacije ne podkrepljuje (glej sl. 3), a je hkrati 33 Bökönyi, »Analiza živalskih kosti«, tab. 1; Toškan in Dirjec, Živalski ostanki z območja Jelenove- ga klanca, tab. 1. 34 Andrič et al., »Arheološki in okoljski zapis«. Tonovcov grad Mošnje KranjMost na Soči Col Ajdovščina Vipava Školarice Vrhnika Mengeš Ljubljana Ivančna Gorica Draga Gorenje Skopice Ribnica St. trg Tobačna Nuk II (a) Tribuna Nuk II (b)SNG Opera PA 2 PA 1 a b 0 40 km B. taurus Sus sp. Caprinae 44 Borut Toškan – kot bo to nekoliko podrobneje prikazano v nadaljevanju – vsaj za sedaj niti ne izključuje. Tab. 2: Seznam v analizo vključenih vzorcev živalskih ostankov z manj kot 100 ta- ksonomsko opredeljenimi ostanki velikih sesalcev.* Za opredelitev posameznih ob- dobij glej pripis k tabeli 1. Takson Taxon Obdobje 1 Period 1 Obdobje 2 Period 2 Obdobje 3 Period 3 Se rm in (a ) Pr ev al M an dr ga Se rm in (b ) Iv an . G or ic a SN G O pe ra G or . S ko pi ce Bos taurus 7 22 7 20 14 15 9 Sus cf. domesticus 3 12 2 12 - 1 1 Caprinae 1 5 1 21 1 4 9 Drugo / Other - 2 2 8 1 7 1 SKUPAJ / TOTAL 11 41 12 61 16 27 20 * Viri: Toškan in Dirjec, Sesalska makrofavna s Sermina; Toškan in Dirjec, Veliki sesalci iz naj- dišč Mandrga in Preval; Toškan in Dirjec, »Živalski ostanki«; Dirjec et al., »Zaščitna arheološka izkopavanja na lokaciji SNG Opera«; Toškan in Dirjec, Gorenje Skopice. V zvezi z zgoraj omenjeno prevlado prašičjih ostankov v vzorcu NUK II [a] je treba omeniti, da podobno sliko v tem smislu kaže tudi vzorec NUK II [b], ki vključuje najdbe iz časa med okvirno sredino 1. stoletja in 4. stoletjem n. št. (sl. 3). Takšno stanje bi utegnilo biti povezano s poreklom prvih naseljencev v mestu,35 v kasnejših fazah pa predvsem s statusom tega dela Emone.36 Sicer pa od skupno 13 vzorcev iz navedenega obdobja odklon od splošnega pravi- la o prevladi govejih ostankov izkazujeta zgolj še dva. V obeh primerih gre za gradivo s podeželskih dvorcev (tj. Školarice in Mošnje; sl. 3), kjer največji delež ostankov pripada drobnici. Ker oba odlikuje sorazmerno veliko števi- lo ostankov (NISP = 807 oz. 2.888), ugotovljeno razmerje med posamezni- mi taksoni najbrž ni naključno. To do neke mere potrjuje tudi pogled na še preostale tri analizirane vzorce z območij podeželskih dvorcev: »velikega« iz Gorenjih Skopic (sl. 3) in oba manjša s Sermina (tj. Sermin [a] in [b]; tab. 2). Enega od njih (tj. Sermin [b]) namreč ravno tako označuje prevlada ostankov drobnice. Žal nobeno od izkopavanj navedenih štirih najdišč še ni doživelo poglobljene arheološke objave, tako da se do nakazane povezave med neko- liko nižjim deležem govejih najdb in podeželskimi dvorci še ni mogoče do- končno opredeliti. Si pa ta možnost vsekakor zasluži ustrezno pozornost. Veliko jasnejša je slika, ki jo glede številčnosti ostankov posameznih ži- valskih vrst kaže gradivo poznoantične starosti. Med šestimi »velikimi« in 35 Andrič et al., »Arheološki in okoljski zapis«, 413. 36 Dirjec et al., »Zaščitna arheološka izkopavanja na lokaciji SNG Opera«, 38. 45Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru dvema manjšima vzorcema iz tega časa namreč le dva kažeta na še zmeraj večinsko zastopanost goveda: tisti iz Ivančne Gorice (sl. 3) in oni iz Ljubljane (lokacija SNG Opera; tab. 2). V primeru najdb iz Gorenjih Skopic (NISP = 20; tab. 2) in iz poznoantične faze 1 s Tonovcovega gradu37 je delež goveda še pri- merljiv z deležem drobnice, v drugih vzorcih pa za njim že očitno zaostaja. To slednje je bilo ugotovljeno tudi pri poznoantičnem gradivu z Ajdovskega gradca nad Vranjem38 ter tistem poznoantično-zgodnjesrednjeveške starosti s Tinj nad Loko pri Žusmu;39 v obeh primerih se sicer kot najbolje zastopana vrsta pojavlja prašič. Očitno je torej, da se je z nastopom pozne antike obseg govedoreje močno in sorazmerno hitro zmanjšal, na pomenu pa so pridobili reja drobnice, prašiča in tudi perutnine.40 Sl. 4: Porazdelitev standardiziranih metričnih podatkov nedolžinskih mer dolgih kosti okončin domačega goveda (B. taurus) po časovnih obdobjih. Do sprememb pa v tem času ni prišlo zgolj na ravni deleža zastopano- sti posameznih taksonov, pač pa tudi kar zadeva konstitucijo živali. Kosti iz vzorcev poznoantične starosti namreč v svoji velikosti zaostajajo za tistimi iz časa do 4. stoletja n. št., pri čemer razlika presega mejo statistične značilno- sti (sl. 4).41 Ugotovitev izhaja iz analize nedolžinskih mer dolgih kosti okon- 37 Glej Tonovcov grad [PA 1] v tabeli 1. 38 Bartosiewicz, »Recent developments in archaeozoological research«, 315. 39 Turk, »Favna«. 40 Bartosiewicz, »Recent developments in archaeozoological research«, 315. 41 Kruskal-Wallisov test: KW-H (1; 688) = 26,64; p = 0,000. Legenda / Legend: Mediana / Median; 25%-75%; Razpon / Range 1. - 4. stol. AD / 1st - 4th c. AD Pozna antika / Late Antiquity -4 -3 -2 -1 0 1 2 3 St an da rd iz ir an a vr ed no st / S ta nd ar di ze d va lu e 46 Borut Toškan čin, ki so se pri kopitarjih v preteklosti že izkazale za korekten kazalec veli- kosti živali.42 Pri tem so bili posamezni metrični podatki standardizirani, kar je omogočilo hkratno obravnavo različnih skeletnih elementov.43 Povprečna plečna višina rimskodobnega goveda z območja jugovzhodnih Alp, ocenjena na podlagi podatkov o največji dolžini dlančnic in stopalnic44 iz vseh 22 ana- liziranih vzorcev, je sicer znašala 123,1 cm (standardna deviacija: 6,5; razpon vrednosti: 108,8–140,7 cm; N = 101). Gre za vrednost, ki je primerljiva s sta- njem v soseščini.45 Sl. 5: Starostna struktura za domače govedo (B. taurus), pridobljena na podlagi po- datkov o stopnji obrabe žvekalne površine spodnjih kočnikov.* * Metodologija povzeta po Grant, »The use of tooth wear«. Iz dimenzij v celoti ohranjenih skeletnih elementov spodnjih okončin – v veliki večini je šlo za dlančnice in stopalnice46 – je bilo mogoče oceniti tudi razmerje med spoloma. Na podlagi razpoložljivih podatkov se zdi, da je bil de- lež samic in samcev (znotraj teh domnevno seveda predvsem volov) primerljiv, čeprav ločenih ocen za posamezna najdišča ni bilo mogoče podati. Več kot de- set nepoškodovanih dlančnic/stopalnic je namreč vključevalo zgolj gradivo iz 42 Scott, »Postcranial dimensions of ungulates«. 43 Albarella, »Size matters«. 44 Nepoškodovane dlančnice in stopalnice povečini izvirajo iz vzorcev, datiranih v čas med sredi- no 1. stoletja in 4. stoletjem n. št. Zaradi navedenega ocene o plečni višini za analizo diahronih razlik v velikosti govedaniso bile uporabne. 45 Bökönyi, Animal husbandry and hunting, tab. 6; Riedel, »Tierknochen aus der römischen Villa rustuca«, 465–73; MacKinnon, Production and consumption of animals, 84–85. 46 Pri teh je merodajno razmerje med največjo dolžino kosti in bodisi najmanjšo širino diafize bo- disi širino distalne epifize. 47Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru Ribnice (N = 34), v devetih vzorcih pa takšnih primerkov sploh ni bilo. Na pri- merljivo zastopanost krav in volov/bikov kaže tudi resnici na ljubo pičlo števi- lo najdenih odlomkov medenic z ohranjenim obodom kolčne ponvice. Tab. 3: Število kosti domačega goveda (B. taurus) z nezraščenima epi- in diafizo po starostnih skupinah.* Posamezno skupino sestavljajo skeletni elementi, ki popolno- ma osificirajo pri isti ontogenetski starosti (tj. v prvem, drugem, tretjem ali po tre- tjem letu življenja). Starost Age Epifiza / Epiphysis Zraščena Fused Nezraščena Unfused 0–1 - 31 1–2 8 575 2–3 49 358 3– 75 163 Σ 132 1.127 * Podatke o časovnem poteku zraščanja epi- in diafiz podaja Silver, »The ageing of domestic ani- mals«. Bistveno manj problematična z vidika reprezentativnosti rezultatov je bila analiza starostne strukture. Ta je bila namreč opravljena na podlagi 133 ocen stopnje obrabe žvekalne površine spodnjih kočnikov (sl. 5), ob tem pa še na nekajkrat bogatejšem – čeprav povedno bolj ohlapnem – naboru podatkov o deležu kosti z nezraščenima epi- in diafizo (tab. 3). Iz obojega nedvoumno izhaja, da je bila preferenčna starost goveda ob zakolu sorazmerno visoka, tj. višja od treh let in pol. Pri tem je bilo spremembam v času oziroma med raz- ličnimi tipi najdišč žal mogoče slediti zgolj na podlagi ugotovitev o doseženi fazi osifikacije ostankov, saj so podatki o stopnji obrabe žvekalne površine zob med posamezne vzorce porazdeljeni zelo neenakomerno (sl. 6). Kot so poka- zali rezultati, so mednajdiščne razlike v deležu kosti s še nezraščeno epifizo najizrazitejše znotraj skupine ostankov tistih delov posameznih skeletnih ele- mentov, katerih osifikacija se zaključi po dopolnitvi tretjega leta življenja. Ta- kšnih najdb je namreč med zgodnjerimskim gradivom značilno več kot med ostanki poznoantične starosti, mejo statistične značilnosti pa presegajo tudi ugotovljene razlike med mesti in podeželskimi dvorci (χ2 test: p = 0,02; sl. 6). Analiza trenda diahronih spremembe v preferenčni starosti ob zakolu je tako pokazala, da se je ta v poznoantičnem času dvignila, kar bi lahko bilo poveza- no s težnjo po maksimiranju iztržka tedaj že številčno sorazmerno skromnih govejih čred. Po drugi strani je višji delež ostankov nad tri leta starih goved znotraj mest (tj. potrošniških središč) v primerjavi s stanjem na podeželskih dvorcih (tj. proizvodnih središčih) nekoliko težje razložiti, saj bi v kontekstu trgovanja z govejim mesom kot hrano prej pričakovali obratno sliko.47 47 MacKinnon, Production and consumption of animals, 215. 48 Borut Toškan Sl. 6: Delež kosti domačega goveda (B. taurus) z nezraščenima epi- in diafizo med ostanki skeletnih elementov (oz. njihovih delov), ki v celoti osificirajo pri pod oziro- ma nad tri leta starih živalih.* Podatki so grupirani bodisi na podlagi časovne opre- delitve posameznih vzorcev (levo) bodisi glede na tip najdišča, iz katerega ti vzorci izvirajo (desno). * Podatke o časovnem poteku zraščanja epi- in diafiz podaja Silver, »The ageing of domestic ani- mals«. 49Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru V. GOVEDO KOT VIR HR ANE Rimska prehrana je temeljila na mediteranski triadi – tj. žitu, olivnem olju in vinu – pomembno vlogo pa je vendarle imelo tudi meso.48 Kot je mogoče trditi na podlagi podatkov o deležu zastopanosti posameznih taksonov veli- kih sesalcev (tab. 2), je pri tem na območju jugovzhodnih Alp vodilna vloga očitno pripadla govedini. Dejstvo, da masa goveda nekajkrat presega maso prašiča in drobnice,49 takšno trditev le še podkrepljuje. Seveda pa to ne po- meni, da je bila govedoreja primarno usmerjena prav v maksimiranje iztrž- ka mesa. Ravno nasprotno! Zgoraj predstavljeni demografski podatki prej kažejo na to, da je politika reje dajala prednost izkoriščanju moči teh živa- li ter eventualno tudi prireji mleka. Sicer pa je bila panoga ekonomsko za- nimiva tudi zaradi dobave kož, gnoja, kosti kot surovine za izdelavo raznih predmetov idr. A vrnimo se k problematiki goveda kot vira hrane (konkretno predvsem mesa in maščob). S tem v zvezi je treba poudariti, da govedina v preučeva- nem okolju ni veljala za prestižno jed, teletina pa domnevno komaj kaj bolj.50 Odpira se torej možnost, da bi iz deleža zastopanosti posameznih vrst živali načeloma lahko sklepali na diferenciacijo prebivalstva. Pri tem bi lahko po- zornost usmerili tudi k razlikam v pogostnosti pojavljanja ostankov iz bolj ali manj cenjenih51 delov trupa v različnih kontekstih. Dejstvo namreč je, da združevanje vzorcev iz funkcionalno/statusno/etnično (…) različnih konte- kstov praviloma privede do neželenega povprečenja podatkov ter s tem do zabrisa eventualnih razlik med njimi. V primeru vzpostavitve primerjav na ravni posameznih arheološko dobro opredeljenih (mikro)kontekstov pa re- zultati dejansko lahko pokažejo na domnevno statusno pogojene razlike v prehrambnih navadah tedanjega prebivalstva52 (primerjaj tudi sestavo posa- meznih vzorcev z območja Ljubljane; tab. 1; sl. 3). VI. GOVEDO V DUHOVNEM SVETU ANTIČNEGA ČLOVEK A Odnos antičnega človeka do živali ni bil omejen zgolj na ekonomsko izkori- ščanje primarnih in posameznih sekundarnih proizvodov reje. Pomembna 48 MacKinnon, Production and consumption of animals, 189–239 in tam citirana literatura. 49 MacKinnon, Production and consumption of animals, 189. 50 MacKinnon, Production and consumption of animals, 217. 51 Kot približek za vrednost posamezne anatomske regije običajno uporabljamo njeno mesnatost, čeprav gre pri tem seveda za poenostavljanje (glej npr. Grant, »Food, status and social hierar- chy«, 21; de France, »Zooarchaeology in complex societies«, 123). 52 Bartosiewicz, »Recent developments in archaeozoological research«, 315; MacKinnon, Producti- on and consumption of animals, 225; Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna«, 325–33; Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna z območja rimskodobne poselitve«, 146–48. 50 Borut Toškan je bila tudi vloga, ki so jo te lahko imele kot statusni simbol,53 domači ljublje- nec54 ali kot objekt žrtvovanja, darovanja ipd.55 Čeprav si lastništva goveda v rimskem obdobju seveda ni mogel privoščiti vsakdo56 in je torej lahko posest te živali do neke mere simbolizirala določen status, pa se bom na tem mestu posvetil predvsem oceni njegove vloge v okviru žrtvovanj in darovanj, vključ- no s prehrambnim darovanjem v grobove pokojnikom. Pri tem se je treba za- vedati, da je poročil o živalskih ostankih iz rimskodobnih obrednih konte- kstov s Slovenskega še vedno le za vzorec, zato je treba rezultate razumeti kot preliminarne. Na vlogo goveda v duhovnem svetu antičnega človeka z območja jugo- vzhodnih Alp lahko zaenkrat sklepamo predvsem na podlagi najdb živalskih ostankov v grobovih (tab. 4). Ti dejansko nakazujejo obstoj določenih medre- gionalnih razlik, ki pa se nanašajo predvsem na dihotomijo drobnica – prašič in se pravzaprav lepo ujemajo s siceršnjo številčnostjo enih in drugih v različ- nih ekosistemskih enotah preučevanega prostora (sl. 2).57 V povezavi z najd- bami goveda se zdi tako na tem mestu pomembno izpostaviti predvsem nji- hovo pičlost, saj v primerjavi s številčnostjo ostankov drugih vrst prednjačijo le v sicer najbogatejšem vzorcu z emonskega severnega grobišča. Pri tem je zanimivo, da kaže gradivo iz z grobovi funkcionalno povezanih kontekstov povsem drugačno sliko. Tako v primeru grobnih parcel z lokacij Križišče pri Školaricah, Laurinova ulica v Vipavi in Stari trg, kot tudi pri domnevni ustri- ni z najdišča Tobačna mesto v Ljubljani namreč kot najbolje zastopan takson izstopa prav govedo. Vsaj na prvi pogled je torej videti, da pogrebne pojedine niso bistveneje odstopale od splošnih prehrambnih navad posameznih skupnosti, medtem ko za daritve mesa v grobove pokojnikov tega ni mogoče trditi. Na podlagi vrste in lege posameznih kosti in situ gre sklepati, da so bile v grobove pogo- sto pridane cele noge z ligamenti ali celo še večji deli trupa. Vendar pa to velja predvsem za manjše živali,58 medtem ko je govedo praviloma zastopano zgolj s posameznimi kostmi ali njihovimi odlomki. Vsaj na načelni ravni je tako treba upoštevati tudi možnost, da je bilo v primeru govedine v grob pridano zgolj od kosti že ločeno meso.59 To pa bi seveda utegnilo imeti pomembne im- plikacije tudi za interpretacijo nizkega deleža zastopanosti govejih ostankov v grobovih. 53 Glej npr. Bökönyi, History of domestic mammals, 263; Bartosiewicz, »Camels in antiquity«, 453. 54 Glej npr. Bökönyi, Animal husbandry and hunting, 104–105. 55 Glej npr. Lauwerier, »A meal for the dead«; Wilkens, »Roman suovitaurilia«. 56 MacKinnon, Production and consumption of animals, 96. 57 Glej tudi Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna«, 362–63. 58 Glej npr. Lauwerier, »A meal for the dead«; 185–86; Turk, »Živalski pridatki iz žganih keltsko- rimskih grobov«, 103. 59 Lauwerier, »A meal for the dead«, 69. 51Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru Tab. 4: Število grobov z ostanki goveda (B. taurus), prašiča (Sus sp.), drobnice (Ca- prinae), konja/osla (Equus sp.) in ptic (Aves) ter število vseh grobov s taksonomsko opredeljenimi živalskimi ostanki (N; glej stolpec »Kontekst«) v okviru sedmih gro- bišč rimskodobne starosti z območja jugovzhodnih Alp.* Kjer obstajajo, so navedeni tudi podatki o številu ostankov teh istih taksonov na območju pripadajočih grobnih parcel oziroma ustrin. Najdišče Site Kontekst Context B. ta ur us Su s s p. C ap ri na e Eq uu s s p. Av es Križišče pri Školaricah Grobovi / Graves (N =37) 1 - 3 2 - Gr. parcele/Burial plots 16 - 1 8 - Vipava (Laurinova ulica) Grobovi/Graves (N = 8) - 4 4 1 1 Gr. parcele/Burial plots 1 - - - - Volarije Grobovi/Graves (N = 4) 2 1 3 - - Ljubljana/Emona1 Grobovi/Graves (N = 37) 16 13 5 3 10 Ustrina/Ustrinum 11 1 2 - - Stari trg/Colatio Grobovi/Graves (N = 2) - - - 2 - Gr. parcele/Burial plots 32 8 6 7 - Novo mesto Grobovi / Graves ( N = 16) 2 14 1 - 2 Ribnica/Romula Grobovi/ Graves (N = 1) - 1 - - - 1 – del severnega grobišča. * Viri: Toškan, Sesalska favna z najdišča Križišče; Bavdek, »Rimsko žarno grobišče Volarije«; To- škan in Dirjec, »Živalski ostanki iz rimskodobne Kolacione«; Turk, »Živalski pridatki iz žganih keltsko-rimskih grobov«; Toškan in Dirjec, Veliki sesalci iz antične Romule. V primeru grobišč iz Vipave in Emone so bili uporabljeni lastni neobjavljeni podatki. Za časovno umestitev posame- znih grobov iz Novega mesta glej Knez, Novo mesto II, in Božič, Late La Tène-Roman cemetery. Dodaten vpogled v vlogo goveda kot objekta žrtvovanj/darovanj bi bilo mogoče pridobiti z analizo ostankov iz svetišč. Žal so tovrstni podatki z ob- močja Slovenije poznani le z Gradiča nad Kobaridom (sl. 7), kjer pa zaradi številnih kasnejših posegov ni bilo mogoče priti do jasnega vpogleda v stra- tigrafsko situacijo.60 Ker je bilo svetišče v uporabi tako v antiki kot v železni dobi, tudi zanesljivo razlikovanje med živalskimi ostanki iz obeh navedenih faz večinoma ni bilo mogoče. Zaradi navedenega je vsakršen poskus interpre- tacije podatkov o zastopanosti posameznih taksonov velikih sesalcev v sicer bogatem vzorcu z navedene lokacije močno otežen. Toliko bolj zato, ker so bili mnogi kulti vezani na točno določeno živalsko žrtev,61 v primeru Gradi- ča pa ime tam čaščenega božanstva še ne poznamo.62 Porajajočih se vprašanj je torej veliko. Bi sorazmerno nizek delež goveda glede na stanje v vzorcih iz tabele 2 lahko razumeli kot potrditev razmišljanj o nekoliko skromnejši vlo- gi te vrste v duhovnem svetu romaniziranega prebivalstva jugovzhodnih Alp 60 Osmuk, »Kobarid od prazgodovine do antike«, 11–16; Štular, »The use of lidar-derived relief mo- dels«, 409–11. 61 Scheid, »Sacrifices for gods«, 264. 62 Osmuk, »Kobarid od prazgodovine do antike«, 12. 52 Borut Toškan (ali pač vsaj udeležencev obredij na Gradiču) v primerjavi z njegovim sicer- šnjim pomenom v tedanji ekonomiji? Bi (tudi?) v rezultatih s slike 7 utegni- le odsevati predvsem posledice eventualnih razlik v pristopu k procesiranju trupov manjših in večjih živali,63 pri čemer naj bi v primeru goveda do loče- vanja mesa od kosti prihajalo izven raziskanega dela svetišča oziroma bi bile te tam vsaj deponirane? Morda pa pretežni del živalskih ostankov z navedene lokacije sploh ni iz rimskega časa in tako bolj kot morebitne razlike med vlo- go posameznih vrst v stvarnem in duhovnem svetu lokalnega romanizirane- ga prebivalstva izraža razlike v prehrambnih navadah teh ljudi v primerjavi s tistimi iz mlajše železne dobe? 64 Sl. 7: Razmerje med deleži zastopanosti domačega goveda (B. taurus), prašiča (Sus sp.) in drobnice (Caprinae) v celotnem naboru živalskih ostankov z Gradiča nad Ko- baridom.* * Viri: Turk, Kobarid, Gradič 1982; Dirjec, Gradič 1993–1997; Dirjec, Gradič 1993–1997. Pri iskanju odgovora na vsaj prvo in zadnje od navedenih vprašanj si kaže nekoliko podrobneje ogledati tistih nekaj sto taksonomsko opredeljenih živalskih ostankov z obravnavanega svetišča, ki se jih je domnevno dalo tudi ožje časovno postaviti v bodisi mlajšeželeznodobni bodisi v rimski čas (sl. 8). Govora je sicer o zgolj polčetrtem odstotku vseh razpoložljivih živalskih ko- sti in zob, kar utegne vzbujati dvome v reprezentativnost dobljenih rezulta- tov, a podatki o zastopanosti goveda, prašiča in drobnice se zdijo vseeno vre- 63 Glej npr. Scheid, »Sacrifices for gods«, 266–69. 64 Tako bi bilo mogoče soditi na podlagi manj kot četrtinskega deleža zastopanosti domačega go- veda med gradivom z edinega arheozoološko obdelanega mlajšeželeznodobnega najdišča v Po- sočju, tj. Golega brda – Sv. Marije na jezeru (lasten neobjavljen podatek; za arheološki oris naj- dišča glej Bratina, »Golo brdo«). B. taurus Sus sp. Caprinae 53Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru dni komentarja. Rimskodobno gradivo namreč označuje štirikrat nižji delež govejih ostankov kot najdbe mlajšeželeznodobne starosti, medtem ko je delež drobnice ustrezno višji. V kolikor na raziskanem delu svetišča niso manipu- lirali z od kosti že ločeno govedino, lahko torej navedene rezultate razumemo kot podkrepitev razmišljanj o nekoliko skromnejši vlogi domačega goveda v okviru tedanjih darovalnih oziroma žrtvovalnih obredov … vsaj kar zadeva dogajanje na svetišču Gradiča nad Kobaridom. Sl. 8: Razmerje med deleži zastopanosti domačega goveda (B. taurus), prašiča (Sus sp.) in drobnice (Caprinae) v naboru zgolj tistih živalskih ostankov z Gradiča nad Kobaridom, ki se jih je dalo ožje kronološko opredeliti.* * Vir: Turk, Kobarid, Gradič 1982. Rimsko obdobje / Roman period Mlajša železna doba / Late Iron Age B. taurus Sus sp. Caprinae 54 Borut Toškan VII. R AZPR AVA Udomačene živali so bile za človeškega gospodarja sprva zgolj nov, priročnej- ši in do neke mere predvidljivejši vir mesa in maščob. Sčasoma so na pome- nu začeli pridobivati tudi sekundarni proizvodi reje (npr. mleko, runo, moč), ki so postopoma lahko postali celo bolj cenjeni od samega mesa. V pričujoči študiji vloge domačega goveda v romaniziranem jugovzhodnoalpskem pro- storu se je pokazalo prav slednje. A začnimo na začetku in se najprej ustavimo pri oceni ekonomskega po- mena govedoreje nasploh, medtem ko problematiko usmerjenosti v izkorišča- nje mesa ali pač katerega od sekundarnih proizvodov reje zaenkrat pustimo ob strani. V ta namen se kaže opreti na podatke o deležih zastopanosti ostan- kov posameznih živalskih vrst po analiziranih vzorcih. Rezultati ne puščajo nikakršnega prostora za dvom in jasno kažejo, da prevladujejo kosti in zobje goveda, drobnice in prašiča, medtem ko je vloga divjadi zgolj obrobna. Pri tem znotraj vzorcev iz okvirno sredine 1. stoletja pr. n. št. do 4. stoletja n. št. kot najštevilčnejša vrsta praviloma izstopa prav govedo (sl. 3). Ne glede na ne- mara sicer nekoliko bolj fragmentirane ostanke tega domestikata65 lahko to- rej na podlagi predstavljenih rezultatov utemeljeno trdimo, da je v zgodnje- rimskem času ter v obdobju principata kot (kvantitativno) najpomembnejša živinorejska panoga v preučevanem prostoru izstopala prav govedoreja. Do korenitejših sprememb je na tem področju prišlo šele z nastopom pozne anti- ke. Tedaj se je namreč – domnevno zaradi politično in varnostno nestabilnih razmer ter s tem povezanih sprememb v poselitveni sliki – njen obseg močno skrčil, v ospredje pa sta se prebila vzrejno bistveno manj zahtevna drobnica in/ali prašič. Skladen s takšnimi okoliščinami je tudi sočasen vzpon perutni- narstva. V kolikšni meri so na navedene spremembe vplivala klimatska nihanja, je težko reči, čeprav drži, da sta bila na območju srednje Evrope temperaturni in padavinski režim v obdobju med okvirno 100 pr. n. št. in 200 n. št. v pov- prečju ugodnejša kot v kasnejšem poznoantičnem času.66 Morda bi na odgo- vor lahko sklepali iz podatka, da se je povprečna velikost goved na območju nižinske severne Italije v primerjavi z bolj obrobnimi območji proti severu in vzhodu zmanjšala z določenim zamikom, pa tudi sicer je celotni proces pote- kal manj naglo.67 Prav tako se zdi pomembno poudariti, da izboljšanje klime v 7. in 8. stoletju68 samo po sebi še ni pripeljalo do ponovnega dviga razvojne ravni govedoreje in torej tudi ne do porasta povprečne velikosti samih živa- 65 Bartosiewicz, »Faunal material from two Hallstatt Period settlements«, 201–203. 66 McCormick et al., »Climate change«. 67 Riedel, »Archaeozoological investigations in North-eastern Italy«, 78; Toškan in Dirjec, »Sesal- ska makrofavna«, 333–341. 68 McCormick et al., »Climate change«, 199–201; Holzhauser, Magny in Zumbühl, »Glacier and la- ke-level variations«. 55Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru li.69 Klima je torej na krčenje obsega govedoreje bržčas vplivala bolj posredno, tj. preko slabljenja ekonomske moči rimske države in kot sprožilec migracij srednjeazijskih ljudstev na zahod.70 Krčenje obsega govedoreje v poznoantičnem času je, kot že omenjeno, spremljal porast deleža prašiča in predvsem drobnice. Vendar pa pri tem ni šlo za nadomeščanje v funkcionalnem smislu, saj so se cilji navedenih treh ži- vinorejskih panog le delno prekrivali. Cilj prašičereje je bila namreč prireja mesa in maščob, medtem ko sta bila pri reji drobnice seveda pomembna tudi volna (ovca) in mleko (predvsem koza). Kaj pa govedo? Pri iskanju odgovo- ra na to vprašanje so se za povedne izkazali predvsem podatki o preferenčni starosti živali ob zakolu (sl. 5; tab. 3). Kajti čeprav je bilo za lokalno prebival- stvo prav govedo osrednji vir rdečega mesa (glej sl. 3), lahko prevlado ostan- kov odraslih primerkov nad tistimi kulinarično sicer zanimivejših telet razu- memo predvsem kot odraz težnje lokalnih rejcev po izkoriščanju moči teh ži- vali. Začetek produktivne faze življenja za delovno govedo je bil namreč šele v času po dopolnitvi tretjega leta starosti, o čemer so pisali tudi antični av- torji.71 O intenzivnem izkoriščanju teh živali za delo na polju in v transportu poleg tega pričajo najdbe posameznih kosti s (sub)patološkimi deformacija- mi, katerih nastanek gre pripisati ravno izpostavljenosti sklepov in okoliških mehkih tkiv ponavljajočemu se stresu zaradi prekomerne obremenitve.72 Večinska zastopanost odraslih goved bi sicer skupaj z zgoraj navedenim lahko pričala tudi, da so bili rejci usmerjeni v prirejo mleka; to velja v toliko večji meri zato, ker delež samic znotraj tedanjih čred po zgoraj predstavlje- nih ocenah ni zaostajal za deležem samcev. V rimskem obdobju naj kravje mleko na območju Italije sicer v splošnem ne bi bilo posebej priljubljeno,73 vendar pa je bil znotraj njenih meja po dobrih mlekaricah znan ravno nam bližnji predalpski svet.74 Seveda težnja po izkoriščanju mleka sama po sebi še ni preprečevala uporabe istih krav za delovno živino, čeprav oba cilja v pra- ksi nista bila optimalno komplementarna. Praksa je nemara doživela razmah zlasti zato, ker so naselbine v nižinskem svetu v pozni antiki zamirale in ker je posledično prišlo do nastanka vrste višinskih postojank.75 Po eni strani je bilo namreč za tedanje ekonomsko dokaj avtarkične skupnosti kravje mleko najbrž še posebej dragocena obogatitev jedilnika, po drugi strani pa je zmanj- šanje obsega optimalnih kmetijskih in pašniških površin kmete sililo, da so sklepali kompromise med potrebo po zagotavljanju zadostnih količin krme 69 Toškan in Dirjec, »Ostanki velikih sesalcev z zgodnjesrednjeveške Pristave«, 141–42, 147; Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna«, 342. 70 McCormick et al., »Climate change«, 189–91, 199. 71 MacKinnon, Production and consumption of animals, 87 in tam citirani viri. 72 Glej Bartosiewicz, Van Neer in Lentacker, Draught cattle. 73 Riedel, »Archaeozoological investigations in North-eastern Italy«, 68; MacKinnon, Production and consumption of animals, 205-206. 74 MacKinnon, Production and consumption of animals, 94. 75 Glej npr. Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna«, 360. Morda v to smer kaže tudi povišanje preferenčne starosti ob zakolu (sl. 6). 56 Borut Toškan za živino na eni strani ter poljščin zase in družino na drugi. Zavedati se je na- mreč treba, da je, kar se tiče potreb po obsegu pašniških površin, reja volov pač bistveno zahtevnejša od reje krav. Ne glede na to, da je bila govedoreja primarno usmerjena v izkorišča- nje teh živali za delovno živino ter eventualno tudi za prirejo mleka, pa se je meso odsluženih krav in volov v končni fazi seveda znašlo na mizi. Da go- vedina pri tem ni bila posebej cenjena,76 pravzaprav ne preseneča, njen tržni delež je namreč v primerjavi z drugimi vrstami mesa izrazito prevladujoč (sl. 3). V kulinaričnem smislu je bila do neke mere zanimivejša teletina, vendar pa naj bi do načrtnega zakola mladih živali prihajalo predvsem v okvi ru spe- cializiranih govedorejskih centrov velikega obsega, kjer premišljen odvzem določenega števila telet ni ogrozil reproduktivne kapacitete črede. Povprečen mali kmetovalec iz podeželskega naselja, ki je imel v ospredju vzrejo goveda kot delovne (eventualno tudi mlečne) živine, pa naj si česa takega praviloma ne bi mogel privoščiti.77 V tem smislu vsekakor preseneča, da so izkopavanja podeželskih dvorcev kot proizvodnih središč dala statistično značilno višji delež kosti in zob mladih živali, kot to velja za mesta; slednja so v prehran- skem smislu seveda tudi tedaj predstavljala predvsem središče povpraševanja (sl. 6). Pričakovali bi namreč, da bi v okviru podeželskih dvorcev prevladova- li predvsem ostanki odsluženih (in torej starih) delovnih goved, medtem ko naj bi se pomemben del trgu namenjene teletine od tod stekal k potrošnikom v mesta. Nenazadnje je prav takšna tudi podoba najdišč z območja Italije.78 Zakaj temu ni tako, je v tej fazi raziskave težko reči. A treba je priznati, da reprezentativnost nabora govejih ostankov, ki so bili najdeni v mestih, ni op- timalna. S tem v zvezi kot problematično izstopa že dejstvo, da se zaradi po- trebe po oblikovanju razmeroma velikega vzorca žal ni dalo ustrezno upošte- vati funkcionalne različnosti kontekstov, iz katerih so bile posamezne najdbe pobrane (denimo: središčni del mesta, odpadna jama domnevnega gostinske- ga obrata v obrtniški predmestni četrti, obcestni in drenažni jarki z agrarne- ga obrobja; glej spodaj). Poleg tega je bilo izmed štirih avtonomnih mest rim- ske dobe s Slovenskega uporabne podatke mogoče pridobiti zgolj za Ljubljano (Emona). Ta vzorec dopolnjujejo zgolj še podatki za poznoantični Kranj, ki pa s pravimi mesti v antičnem smislu ni imel veliko skupnega.79 Kot rečeno, bomo v nadaljevanju pozornost od razlik med posamezni- mi tipi najdišč preusmerili k razlikam med posameznimi deli istega najdišča. Razlogi zanje so lahko številni, na tem mestu pa se bomo posvetili predvsem tistim, ki so povezani s socialno (statusno) diferenciacijo prebivalstva. Gre za pojav, do katerega je načeloma prihajalo tako na nivoju manjših80 kot ve- 76 MacKinnon, Production and consumption of animals, 217. 77 MacKinnon, Production and consumption of animals, 208–11, 215–17. 78 Za primerjavo z italijanskim prostorom glej MacKinnon, Production and consumption of ani- mals, 215–16. 79 Ciglenečki, »Spremenjena podoba poznoantičnih urbanih središč«, 470. 80 Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna z območja rimskodobne poselitve«, 147–48. 57Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru čjih naselij, čeprav naj bi bile razlike seveda očitnejše v okviru slednjih. Tako bi lahko koncentracijo ostankov iz bolj mesnatih delov živali v osrednjem delu poznoantične naselbine na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pripisali prav višjemu statusu tamkajšnjih prebivalcev, pri čemer je bil na istem obmo- čju ugotovljen tudi višji delež kulinarično zelo cenjenega prašiča in rib.81 Po- dobno zanimivi se zdijo ostanki goveda na območju cerkvenega kompleksa Tonovcovega gradu: so sorazmerno številčni, prevladujejo pa kosti iz najbolj mesnatih delov trupa. Opisano stanje bi namreč lahko povezali s specifično vlogo duhovnika in njegovih sodelavcev v tedanji družbi, čeprav je treba po- vedati, da stratigrafska situacija na omenjenem delu najdišča ni v celoti poja- snjena.82 Z istega najdišča velja omeniti tudi razliko v deležu kosti iz najbolj mesnatih delov govejega trupa, ki jo kaže primerjava med ostanki z območja glavnega prostora t.i. stavbe 1 ter med ostanki iz njenega prizidka: v njej se očitno odraža razkorak med jedilnikom gospodarjev in njihovih hlapcev.83 Če je v okviru posameznih stavb ali kvečjemu manjših naselbin ugoto- vljene razlike v prehrambnih navadah še nekako mogoče navezati na zgolj eno dimenzijo družbene diferenciacije, pa je to na ravni mest veliko težje. Med najdišči z območja jugovzhodnih Alp je to še najbolj očitno v primeru Emone, kjer so številna predhodna arheološka izkopavanja iz zadnjih let za- jela različne predele mesta z bližnjo okolico. Tako bi lahko zastopanost v te- danjem času kulinarično zelo cenjene divjadi, pa tudi sorazmerno visok de- lež domačega prašiča med gradivom z lokacije NUK II84 bržčas povsem ute- meljeno povezali z domnevo, da je bil status tam živečih ljudi v primerjavi s prebivalstvom emonskih predmestij višji (sl. 3).85 Bi pa – kot je bilo zgoraj že omenjeno – v ugotovljenih razlikah vsaj do neke mere utegnila odsevati tudi funkcionalna drugačnost kontekstov, iz katerega te najdbe izvirajo.86 Obmo- čje najdišča SNG Opera je bilo namreč vsaj v času 2. stoletja n. št. del lončar- ske predmestne četrti,87 medtem ko naj bi bila lokaciji NUK II znotraj same- ga obzidja namenjena javnim termam ter z njimi povezanim trgovskim in obrtnim prostorom.88 Tako najbrž ni naključje, da je med najdbami z lokacije NUK II večji tudi delež ostankov iz najbolj mesnatih delov živali, pri čemer razlika očitno presega mejo statistične značilnosti (χ2 test: p < 0,01). V okviru Emone podoben primer predstavlja visok, kar 30-odsotni de- lež konja v gradivu z lokacije Tobačna mesto, pri čemer sta skoraj popolnoma odsotni drobnica in prašič (sl. 3).89 Gre namreč za prostor izven urbanizirane- 81 Bartosiewicz, »Recent developments in archaeozoological research«, 315. 82 Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna«, 326–27. 83 Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna«, 331–33; za primerjavo z italijanskim prostorom glej MacKinnon, Production and consumption of animals, 225. 84 Glej NUK II [b] v tabeli 1. 85 Glej SNG Opera v tabeli 1. 86 Dirjec et al., »Zaščitna arheološka izkopavanja na lokaciji SNG Opera«, 36–40. 87 Dirjec et al., »Zaščitna arheološka izkopavanja na lokaciji SNG Opera«, 28. 88 Plesničar-Gec, Urbanizem Emone, 236–38; Gaspari, »‘Apud horridas gentis… ’«, 54. 89 Toškan in Dirjec, »Živalski ostanki rimskodobne starosti«, tab. 1–2. 58 Borut Toškan ga območja mesta, ki je bil v času obstoja Emone v agrarni rabi. Tam najdene živalske kosti in zobje tako ne tvorijo tipičnega naselbinskega gradiva, v ka- terem bi prevladovali klavni in/ali kuhinjski odpadki. Nasprotno gre v veliki meri za ostanke kulinarično nezanimivih vrst, katerih kadavri (oziroma nji- hovi deli) so bili pač zavrženi v obcestne kanale in mednjivske drenažne jar- ke. Glede na to, da lokalno prebivalstvo konjskega mesa v tistem času pravi- loma ni več uživalo, ugotovljeno razmerje med posameznimi taksoni pravza- prav ni presenetljivo.90 Z ugotovitvijo o pičli zastopanosti ostankov človekove prehrane na navedeni lokaciji ni v neskladju niti sicer visok, kar 63-odstotni delež goveda. Pretežni del kosti in zob te vrste namreč pripada zgolj dvema skoraj popolnima skeletoma. Domnevno gre za skeletoma živali, ki sta pogi- nili zaradi bolezni in sta bili torej za prehrano neprimerni.91 Povsem svojstven vpogled v diferenciacijo lokalnega prebivalstva v smi- slu prehrambnih navad ponuja nabor živalskih ostankov z najdišča NUK II, datiran v zgodnjerimski čas.92 Večinoma gre namreč za ostanke hrane rim- skega vojaštva, ki je na tem mestu na prelomu 1. stoletja pr. n. št. v 1. stole- tje n. št. najprej postavilo vadbeni tabor, kasneje pa sodelovalo tudi pri gra- dnji Emone (urbs quadrata). V sicer skromnem (NISP = 114) vzorcu živalskih najdb očitno prevladujejo prašičji ostanki (63 % NISP), to pa bi bilo lahko po- vezano s kulinarično tradicijo v tistem času še pretežno italskega moštva.93 V navedenih podatkih bi torej lahko iskali indice za ne le funkcionalno, pač pa tudi veliko bolj izmuzljivo etnično diferenciacijo prebivalstva. Vsaj na prvi pogled so sicer s takšno interpretacijo v neskladju podatki o deležih zastopanosti posameznih taksonov med nekajkrat obsežnejšim na- borom živalskih ostankov z lokacije sočasnega vojaškega tabora na Tribuni,94 kjer je bilo omenjeno moštvo tudi nastanjeno. Gre namreč za vzorec, v ka- terem prednjačijo prav kosti domačega goveda, medtem ko delež prašiča ne presega 25 odstotkov (sl. 3). Ob tem pa je treba dodati, da arheozoološko že obdelano in torej na tem mestu upoštevano gradivo s Tribune predstavlja le manjši del vseh tam izkopanih živalskih kosti in zob ter da so zgolj preli- minarni tudi doslej objavljeni izsledki arheoloških raziskovanj. Na celovito interpretacijo tamkajšnjih najdb bo torej treba očitno še nekoliko počakati, pomembno vlogo pri njej pa bi utegnilo odigrati odkritje večjega števila me- dicinskih pripomočkov.95 Ti bi namreč lahko pričali, da je del navedenega vojaškega tabora služil kot bolnišnica, pri čemer vemo, da so bili ranjeni, po- škodovani in oboleli rimski vojaki v okviru zdravstvene oskrbe lahko deležni tudi do neke mere prilagojene, dietne prehrane.96 90 Glej npr. Bartosiewicz, »Animal bones from excavations at Mrzlo Polje«, 184. 91 Toškan in Dirjec, »Živalski ostanki rimskodobne starosti«, tab. 3. 92 Glej NUK II [a] v tabeli 1. 93 Andrič et al., »Arheološki in okoljski zapis«, 413. 94 Glej Tribuna v tabeli 1. 95 Hvalec et al., Doživetja arheološkega vsakdana, 4. 96 Glej npr. Davis, »Some Roman medicine«, 102; Roth, The logistics of Roman army, 55–59. 59Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru Iz širšega evropskega prostora je znano, da so se eventualne razlike v pre- hrambnih navadah vojske in civilnega prebivalstva sčasoma postopoma bri- sale.97 Enak proces je – v kolikor so bile takšne razlike sploh res prisotne – za- jel tudi jugovzhodne Alpe, čeprav arheozoološko obdelanih z vojsko pove- zanih najdišč iz časa od 2. polovice 1. stoletja do 4. stoletja ne poznamo. Do dokončnega poenotenja v tem pogledu je prišlo najkasneje v zgodnejšem delu pozne antike ob reorganizaciji vojske z globinsko namestitvijo vojaških od- delkov.98 Sploh pri sorazmerno majhnih vojaških posadkah z naravno dobro zavarovanih utrdb, ki so v tedanjem času dopolnjevale mrežo utrjenih voja- ških postojank, bi bil namreč kakršen koli omembe vreden odklon jedilnika od splošnega stanja v skupnosti presenetljiv.99 Diahroni trendi Zgoraj je že bilo omenjeno, da je prišlo v pozni antiki do očitnega upada v obsegu govedoreje, kar je lokalno prebivalstvo skušalo nadomestiti z večjim poudarkom na reji drobnice in/ali prašičev. Obenem naj bi se v okviru težnje po ekonomsko vse bolj avtarkičnem značaju tedanjih skupnosti povečal tudi pomen perutnine.100 Navedenim spremembam so bržčas botrovale politično in varnostno nestabilne razmere tistega časa, vključno z opuščanjem nižin- skih naselbin in poselitvijo višinskih postojank.101 V takšnih okoliščinah naj bi bila namreč ohranitev te vzrejno zahtevne živinorejske panoge na doteda- nji ravni nemogoča, do izraza pa je najbrž prišla tudi delna izguba zootehnič- nih znanj.102 Indicev, ki bi govorili v prid takšnemu razmišljanju, je med rezultati pri- čujoče študije še nekaj. Izpostaviti kaže predvsem zmanjšanje povprečne ve- likosti živali (sl. 4), ki jo gre pripisati izginotju velikih goved napredne rim- ske pasme in ponovni uveljavitvi manj zahtevnih tradicionalnih lokalnih form očitno nižje rasti.103 Gre za govedo, ki je bilo v tem prostoru prisotno že v železni dobi, z romanizacijo pa so ga v veliki meri nadomestile uvože- ne, načrtno razvite nove pasme.104 Sicer pa se trend zmanjševanja povpreč- ne velikosti goved v tem času kaže tudi v krajih severno in vzhodno od nas, medtem ko ga je na območju nižinske SV Italije opaziti šele v zgodnjem sre- dnjem veku.105 97 King, »Animal bones and the dietary identity«. 98 Ciglenečki, »Results and problems«, 306. 99 Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna«, 344–66. 100 Bartosiewicz, »Recent developments in archaeozoological research«, 315. 101 Ciglenečki, »Results and problems«, 305–307. 102 Za primerjavo z italijanskim prostorom glej MacKinnon, Production and consumption of ani- mals, 84–85. 103 Boschin in Toškan, »Changes in cattle body size«. 104 Glej npr. MacKinnon, Production and consumption of animals, 89. 105 Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna«, 333–41. 60 Borut Toškan V okviru interpretacije rezultatov analize velikosti rimskodobnega go- veda je treba omeniti tudi možnost porasta deleža krav, kar nakazujejo sicer maloštevilni podatki s Tonovcovega gradu.106 V kolikor je do tega res prišlo, bi razloge najbrž morali iskati v težnji tedanjih rejcev po povečani prireji mle- ka in/ali zmanjšanem pritisku na pašniške površine. Podoben trend se naka- zuje tudi na območju severne Italije.107 Goveji ostanki kot grobni pridatek Domače govedo je bilo od nekdaj predmet žrtvenih obredov ter z njimi pove- zanih gostij,108 in tako je bilo tudi pri Rimljanih.109 Nekateri (predvsem fran- coski) avtorji gredo pri tem celo tako daleč, da sleherno uživanje mesa v rim- skem cesarstvu povezujejo z žrtvovanji v bodisi javnih bodisi zasebnih sveti- ščih.110 Čeprav je takšno razmišljanje bržčas pretirano, pa je običaj pogostitve prisostvujočih obredu z ustrezno pripravljenimi natančno določenimi deli trupa žrtvovanih živali dobro znan.111 Isto seveda velja za prehrambne dari- tve v grobove pokojnikov in za pogrebne pojedine.112 Ker je podatkov o žival- skih ostankih s svetišč za območje jugovzhodnih Alp izjemno malo, je bila v pričujoči študiji izpostavljena predvsem problematika grobnih pojedin in pridatkov. V tem okviru si seveda veliko mero pozornosti zasluži razkorak v dele- žu zastopanosti posameznih sesalskih taksonov med ostanki iz grobov in tistimi iz klasičnih naselbinskih kontekstov (tab. 4). Če namreč pri slednjih praviloma prevladujejo najdbe goveda,113 so med kostmi iz grobov bolje za- stopane nekatere druge vrste, predvsem prašič. Pri tem je zanimivo, da so najdbe z območja grobnih parcel v okviru treh grobišč, za katera so ti po- datki sploh znani, bliže naselbinskim najdbam. Na podlagi navedenih ugo- tovitev bi namreč lahko postavili tezo, da so se prehrambne daritve v gro- bove kot neke vrste »hrana umrlih« pomembno razlikovale od vsakodnevne »hrane živečih«. Da bi temu res utegnilo biti tako, bi bilo mogoče sklepati tudi na podlagi podatkov o pridanih ostankih ptic (tab. 4), ki sicer v naselbinskih kontekstih niso prav številne. Res je, da je takšno stanje morda vsaj do neke mere posle- dica pristopa k terenskemu raziskovanju grobov, ki je v primerjavi z običaj- nimi naselbinskimi konteksti ponavadi natančnejši in vključuje tudi za vzor- 106 Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna«, 360. 107 MacKinnon, Production and consumption of animals, 83. 108 Russell, »Cattle as wealth«. 109 Scheid, »Sacrifices for gods«. 110 Deschler-Erb, »What bones tell us«, 4. 111 MacKinnon, Production and consumption of animals, 226; Scheid, »Sacrifices for gods«, 266– 69. 112 Scheid, »Sacrifices for gods«, 270–71. 113 Izjemo predstavlja poznoantični čas (glej sl. 3). 61Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru čenje manjših živalskih ostankov ključno sejanje izkopanega sedimenta. Po drugi strani pa višji delež ptičjih kosti s poznoantičnih najdišč114 v primerjavi s tistimi iz mlajših faz rimskega obdobja115 dokazuje, da pri nihanjih deleža perutnine vendarle ne gre nujno in zgolj za odraz eventualnih metodoloških razlik pri načinu vzorčenja, temveč lahko ta dejansko predstavljajo tudi pov- sem verodostojen kazalec spremenjenih prehrambnih navad neke skupno- sti.116 Pri tem bi na podlagi prisotnosti ostankov divjih ptic117 in nasploh zara- di številčnosti prašičjih najdb lahko sklepali, da so te »pojedine umrlih« prav- zaprav marsikdaj predstavljale neki kulinarični presežek.118 Po drugi strani so včasih pokojnikom v grob pridali zgolj posamezno kost iz spodnjega, tj. nemesnatega dela okončin ali celo le izoliran zob.119 V takih primerih bi bilo tako bolj kot o grobni popotnici treba govoriti o povsem simbolnem grob- nem pridatku. Navedena teza predpostavlja, da med načinoma razkosavanja trupov ve- likih (tj. predvsem goveda) in manjših živali večjih razlik ni bilo. To sicer ni samoumevno. Če so namreč tovrstne razlike dokumentirane na ravni obli- kovanja običajnih prodajnih porcij mesa in njihove priprave v okviru posa- meznih gospodinjstev,120 ne bi bilo nič nenavadnega, če bi do česa podobnega prihajalo tudi med pripravo grobnih popotnic. Žalujoči bi tako od govedine/ teletine v grobove utegnili vstavljati predvsem od kosti že ločeno meso, česar pa arheozoološka analiza neposredno seveda ne more zaznati. Morda je prav s tem povezana tudi prevlada govejih ostankov v gradivu z območja ustrine na najdišču Tobačna mesto121 na samem robu zahodnega emonskega grobi- šča. A tudi če ugotovljeni delež govejih najdb v grobovih zaradi zgoraj nave- denih razlik v razkosavanju trupov dejansko nezadovoljivo povzema pomen govedine kot sestavnega dela grobnih popotnic, to vseh razlik v odnosu do vsakodnevne prehrane tedanjih skupnosti še ne izniči. Odprto namreč osta- ja vsaj še zgoraj že izpostavljeno vprašanje razlik v količini in vrstni pestrosti ptičjih kosti. 114 Bartosiewicz, »Recent developments in archaeozoological research«, 315; Boschin, »Short con- siderations on bird remains.«; Turk, »Favna«, 169. 115 Glej npr. Bartosiewicz, »Roman Period animal remains«, Tab. 1; Andrič et al., »Arheološki in okoljski zapis«, 414; Dirjec et al., »Zaščitna arheološka izkopavanja na lokaciji SNG Opera«, 34; Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna z območja rimskodobne poselitve«, 139. 116 Bartosiewicz, »Animal bones as indicators«. 117 V grobovih so bile tako denimo najdene kosti različnih vrst rac, morda tudi jerebic (neobjavljen podatek). 118 Glej npr. Lauwerier, »A meal for the dead«, 186–92. 119 Glej npr. Turk, »Živalski pridatki iz žganih keltsko-rimskih grobov«, 103, 105; Bavdek, »Rimsko žarno grobišče Volarije«, 239, 241; Toškan in Dirjec, »Živalski ostanki iz rimskodobne Kolacio- ne«, 35. 120 Glej npr. Dirjec et al., »Živalski ostanki rimskodobne starosti«, 37–38. 121 Toškan in Dirjec, »Živalski ostanki rimskodobne starosti«. 62 Borut Toškan VIII. SKLEP Študija o vlogi domačega goveda v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru je nedvoumno pokazala, da je bila v kvantitativnem smislu osre- dnja živinorejska panoga tedanjega časa prav govedoreja. Ta je bila za lokal- no prebivalstvo nedvomno osrednji vir rdečega mesa, čeprav je sama politika reje sicer favorizirala izkoriščanje moči in eventualno mleka kot sekundar- nih proizvodov reje. Tako gre vsaj soditi na podlagi očitne prevlade ostankov odraslih, nad štiri leta starih živali, med katerimi sta dokaj enakopravno za- stopana oba spola.122 Analiza velikosti govejih ostankov je pokazala, da se je že z vzpostavitvi- jo prvih rimskih postojank na Slovenskem tu pojavilo tudi veliko govedo na- prednih »rimskih« pasem. To je nato v lokalnih čredah kmalu prevzelo pri- mat nad nizkoraslimi tradicionalnimi formami z železnodobno tradicijo. Do ponovnega obrata je prišlo z nastopom politično in varnostno nestabilne po- zne antike in s tem povezanih korenitih sprememb v poselitveni sliki. Takrat je namreč vzporedno z očitnim krčenjem obsega govedoreje na račun manj zahtevne reje drobnice in prašiča ter perutnine prišlo do ponovnega vzpona lokalnih form, velike rimskodobne pasme pa so iz obravnavanega prostora ponovno izginile. Sklepni del študije ponuja vpogled v vlogo goveda kot igralca v duhov- nem svetu antičnega človeka iz tega dela Evrope. Rezultati so pokazali na obstoj očitnih razlik v naboru živalskih kosti in zob iz posameznih grobov in tistih iz običajnih kuhinjskih odpadkov lokalnega prebivalstva, saj slednji vključujejo značilno višji delež goveda in nižji delež ptic. Dobljeni rezultati bi sicer utegnili odsevati tudi (predvsem?) različen pristop k razkosavanju veli- kih in manjših živali, po katerem bi prehransko daritev pri govedini večino- ma predstavljalo od kosti že ločeno meso. Najmanj zaradi zgoraj že omenje- nega razkoraka v zastopanosti ostankov ptičjih kosti pa se kot povsem realna alternativa ponuja tudi možnost, da so prehrambne daritve v grobovih pokoj- nikov marsikdaj pač predstavljale nekakšen kulinarični presežek in so kot ta- kšne v pomembni meri odstopale od vsakodnevnih jedi določene skupnosti. Zahvala Zahvaljujem se arheološkim ekipam, ki so dovolile objavo v raziskavi pred- stavljenih podatkov še pred pripravo temeljnih arheoloških publikacij posa- meznih najdišč. Slikovno gradivo sta oblikovala Mateja Belak (slika 1) in Tin Valoh (ostalo). 122 Med samci seveda prevladujejo kastrati. 63Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru Pril. 1: Seznam v analizo vključenih vzorcev živalskih ostankov z najmanj 100 takso- nomsko opredeljenimi ostanki velikih sesalcev (glej tabelo 1) s pripadajočimi viri. Vzorec Vir Vrhnika [a] Toškan in Dirjec, Sesalska favna s Kočevarjevega vrtaToškan in Dirjec, Sesalska favna s Kočevarjevega vrta … Dodatek NUK II [a] Andrič et al., »Arheološki in okoljski zapis« Tribuna Neobjavljeno / unpublished Školarice Neobjavljeno / unpublished Vipava Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna z območja rimskodobne poselitve« Col Toškan in Dirjec, Analiza živalskih kosti z najdišča OŠ Col Most na Soči Bartosiewicz, »Roman Period animal remains« Mošnje Neobjavljeno / unpublished Vrhnika [b] Neobjavljeno / unpublished SNG Opera Dirjec et al., »Zaščitna arheološka izkopavanja na lokaciji SNG Opera« Tobačna mesto Toškan in Dirjec, »Živalski ostanki rimskodobne starosti« NUK II [b] Neobjavljeno / unpublished Draga Toškan in Dirjec, Draga – AC (2002) Gorenje Skopice Toškan in Dirjec, Gorenje Skopice – Pečina. Ribnica Toškan in Dirjec, Veliki sesalci iz antične Romule Stari trg Toškan in Dirjec, »Živalski ostanki iz rimskodobne Kolacione« Tonovcov grad [PA 1] Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna« Tonovcov grad [PA 2] Toškan in Dirjec, »Sesalska makrofavna« Ajdovščina Toškan in Dirjec, Sesalska makrofavna iz Ajdovščine Kranj Toškan in Dirjec, Živalski ostanki z območja Jelenovega klanca Mengeš Pohar, »Mengeš – Semesadika 1978« Toškan, Arheofavna z lokacije VVZ Gobica Ivančna Gorica Toškan in Dirjec, »Živalski ostanki« BIBLIOGR AFIJA Albarella, Umberto. »‘Size matters’: how and why biometry is still important in zooarcha- eology«. V: Keith Dobney in Terry O'Connor, ur., Bones and the man. Studies in ho- nour of Don Brothwell, 51–62. Oxford: Oxbow Books, 2002. Andrič, Maja, Borut Toškan, Janez Dirjec in Andrej Gaspari. »Arheološki in okoljski za- pis v sedimentu vodne kotanje iz začetka 1. stoletja n. št. na lokaciji NUK II v Lju- bljani«. V: Andrej Gaspari in Miran Erič, ur., Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, 409–16. Lju- bljana: Didakta, 2012. Bartosiewicz, László. »Roman Period animal remains from Most na Soči«. Arheološki ve- stnik 37 (1986): 281–96. ———. »Animal bones as indicators of continuity at Roman provincial sites«. Antaeus 19–20 (1990–1991): 103–24. 64 Borut Toškan ———. »Faunal material from two Hallstatt Period settlements in Slovenia«. Arheološki vestnik 42 (1991): 199–206. ———. »Camels in antiquity: the Hungarian connection«. Antiquity 70 (1996): 447–53. ———. »Recent developments in archaeozoological research in Slovenia«. Arheološki ve- stnik 50 (1999): 311–22. ———. »Archaeozoology or zooarchaeology?: a problem from the last century«. Archaeo- logia Polona 39 (2001): 75–86. ———. »Dogs from the Ig pile dwellings in the National Museum of Slovenia«. Arheološki vestnik 53 (2002): 77–89. ———. »Animal bones from the mediaeval settlemet Otok (Gutenwerth) near Dobrava pri Škocjanu, Slovenia«. Arheološki vestnik 57 (2006): 457–78. ———. »Animal bones from excavations at Mrzlo Polje and Ivančna Gorica«. V: Drago Svoljšak, ur., Mrzlo Polje pri Ivančni Gorici, Arheologija na avtocestah Slovenije 5, 181–85. Ljubljana: ZVKDS, 2008. Bartosiewicz, László, Wim Van Neer in An Lentacker. Draught cattle: their osteological identification and history. Annales: Sciences zoologiques 281. Tervuren: Musée Ro- yal de l'Afrique Centrale, 1997. Bavdek, Alma. »Rimsko žarno grobišče Volarije pri Žirjah na Krasu«. Arheološki vestnik 56 (2005): 235–62. Bökönyi, Sándor. History of domestic mammals in Central and Eastern Europe. Budimpešta: Akadémiai Kiadó, 1974. ———. Animal husbandry and hunting in Tác-Gorsium. The vertebrate fauna of a Roman town in Pannonia. Budimpešta: Akadémiai Kiadó, 1984. ———. »Analiza živalskih kosti«. V: Stična I. Naselbinska izkopavanja, Stane Gabrovec, Katalogi in monografije 28, 190–213. Ljubljana: NMS, 1994. Boschin, Francesco. »Short considerations on the bird remains«. V: Zvezdana Modrijan in Tina Milavec, Poznoantična utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu, Na- jdbe, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 24, 389–94. Ljubljana: ZRC, 2011. Boschin, Francesco, in Borut Toškan. »Changes in cattle body size in Slovenija from the Iron Age to the early Middle Age«. V: Jacopo De Grossi Mazzorin, Daniela Saccà in Carlo Tozzi, ur., Atti del 6° Convegno nazionale di archeozoologia, 21–24. San Ro- mano in Garfagnana: AIAZ, 2012. Božič, Dragan. Late La Tène-Roman cemetery in Novo mesto: Ljubljanska cesta and Okra- jno glavarstvo. Studies on fibulae and on the relative chronology of the Late La Tène period. Katalogi in monografije 39. Ljubljana: NMS, 2008. ———. »O okostju jamskega medveda in lobanji divjega prašiča iz Mokriške jame«. V: Bo- rut Toškan, ur., Drobci ledenodobnega okolja, Opera Instituti Archaeologici Slove- niae 21, 267–74. Ljubljana: ZRC, 2011. Bratina, Patricija. »Golo brdo – Sv. Marija na jezeru«. Varstvo spomenikov 38 (1999), 28– 30. Brodar, Srečko. »Paleolitski sledovi v Postojnski jami«. Razprave IV. razreda SAZU 1 (1951): 245–84. Ciglenečki, Slavko. »Results and problems in the archaeology of the Late Antiquity in Slo- venia«. Arheološki vestnik 50 (1999): 287–309. ———. »Spremenjena podoba poznoantičnih urbanih središč – prispevek k transforma- ciji poselitvene slike v jugovzhodnoalpskem prostoru.« V: Irena Lazar in Bernarda Županek, ur., EMONA – med Akvilejo in Panonijo, 459–78. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2012. 65Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru deFrance, Susan. »Zooarchaeology in complex societies: political economy, status, ideo- logy«. Journal of archaeological research 17 (2009): 105–68. Deschler-Erb, Sabine. »What bones tell us about religion«. V: Joaquim Carvalho, ur., Bridging the gap: sources, methodology and approaches to religion in History, Reli- gion and philosophy in society 3, 1–8. Pisa: Plus-Pisa University Press, 2008. Davis, Roy. »Some Roman medicine«. Medical history 14, št. 1 (1970): 101–106. Davis, Simon. The archaeology of animals. London: Routledge, 1987. Dirjec, Janez. Gradič 1993–1997. Favna. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arhe- ologijo ZRC SAZU, 1997. ———. Gradič 1997. Favna. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 1997. Dirjec, Janez, Tatjana Tomazo Ravnik, Mija Topličanec in Borut Toškan. »Zaščitna arheološka izkopavanja na lokaciji SNG Opera (Ljubljana)«. V: Irena Lazar in Ber- narda Županek, ur., EMONA – med Akvilejo in Panonijo, 27–47. Koper: Univerzite- tna založba Annales, 2012. Drobne, Katica. »Favna koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju.« Arheološki vestnik 24 (1973): 217–24. Forchhammer, Georg, Japetus Steenstrup in Jens Worsaae. Undersøgelser i geologisk-an- tiqvarisk Retning. København: B. Lunos Boktykkeri, 1851. Fuart Gatnik, Mojca, Vida Pohar in Boris Bulog. »Cervidna favna iz paleolitskih najdišč Slovenije«. Razprave IV. razreda SAZU 47, št. 2 (2006): 5–25. Gaspari, Andrej. ‘Apud horridas gentis… ’ Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2010. Govedič, Marijan. »Ribe na arheološkem najdišču Hočevarica«. V: Anton Velušček, ur., Hočevarica. Eneolitsko kolišče na Ljubljanskem barju, Opera Instituti Archaeologi- ci Sloveniae 8, 133–51. Ljubljana: ZRC, 2004. Grant, Annie. »The use of tooth wear as a guide to the age of domestic ungulates«. V: Bob Wilson, Caroline Grigson in Sebastian Payne, ur., Ageing and sexing animal bones from archaeological sites, BAR: British series 109, 91–108. Oxford: British Archaeo- logical Reports, 1982. ———. »Food, status and social hierarchy.« V: Preston Miracle in Nicky Milner, ur., Con- suming passions and patterns of consumption, 17–23. Cambridge: McDonald Insti- tute for Archaeological Research, 2002. Grayson, Donald. Quantitative zooarchaeology. Topics in the analysis of archaeological faunas. Orlando idr.: Academic Press, 1984. Greenfield, Haskel. »Sexing fragmentary ungulate acetabulae«. V: Deborah Ruscillo, ur., Re- cent advances in ageing and sexing animal bones, 68–86. Oxford: Oxbow books, 2006. Holzhauser, Hanspeter, Michel Magny in Heinz Zumbühl. »Glacier and lake-level varia- tions in west-central Europe over the last 3500 years«. The Holocene 15, št. 6 (2005): 789–801. Horvat, Jana. »Roman provincial archaeology in Slovenia following the year 1965: settle- ment and small finds.« Arheološki vestnik 50 (1999): 215–57. Horvat, Jana, in Alma Bavdek. Okra. Vrata med Sredozemljem in Srednjo Evropo. Ljublja- na: ZRC, 2009. Hvalec, Samo, Rene Masaryk, David Badovinac, Petra Vojaković, Jožica Hrustel, Tina Žerjal, Sašo Porenta, Dejan Češarek, Srečko Firšt, Iris Bekljanov-Zidanšek, Ana Plestenjak in Marko Zorović. Doživetja arheološkega vsakdana. Gradbeni dnevnik: utrip Tribune. Ljubljana: Arhej d.o.o., 2009. 66 Borut Toškan Janžekovič, Franc, Vesna Malez in Anton Velušček. »Najdbe ptičjih kosti s koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju.« Arheološki vestnik 56 (2005): 49–58. King, Anthony. »Animal bones and the dietary identity of military and civilian groups in Roman Britain, Germany and Gaul«. V: Anthony King in Thomas Blagg, ur., Mi- litary and civilian in Roman Britain: cultural relationships in a frontier province, BAR: British series 136, 187–217. Oxford: British Archaeological Reports, 1984. ———. »Diet in the Roman world: a regional inter-site comparison of the mammal bo- nes.« Journal of Roman archaeology 12 (1999): 168–202. Knez, Tone. Novo mesto II. Keltsko-rimsko grobišče: Beletov vrt. Novo mesto: Dolenjski muzej, 1992. Kryštufek, Boris. »Mali sesalci (Insectivora, Chiroptera, Rodentia).« V: Ivan Turk, ur., Moustérienska »koščena piščal« in druge najdbe iz Divjih bab I v Sloveniji, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 2, 85–98. Ljubljana, ZRC, 1997. Lauwerier, Roel. »A meal for the dead. Animal bone finds in Roman graves.« Palaeohi- storia 25 (1983): 183–93. MacKinnon, Michael. Production and consumption of animals in Roman Italy. Integrating the zooarchaeological and textual evidence. Journal of Roman archaeology, Supple- mentary series 54. Portsmouth: Journal of Roman Archaeology, 2004. Matolcsi, János. »Historische Erforschung der Körpergrösse des Rindes auf Grund von ungarischem Knochenmaterial«. Zeitschrift für Tierzüchtung und Züchtungsbiolo- gi 87, št. 2 (1970): 89–137. McCormick, Michael, Ulf Büntgen, Mark Cane, Edward Cook, Kyle Harper, Peter Huy- bers, Thomas Litt, Sturt Manning, Paul Mayewski, Alexander More, Kurt Nicolussi in Willy Tegel. »Climate change during and after the Roman empire: reconstruc- ting the past from scientific and historical evidence«. Journal of Interdisciplinary History 43, št. 2 (2012): 169–220. Mlekuž, Dimitrij. »Early herders of the Eastern Adriatic«. Documenta Praehistorica 30 (2003): 139–51. Osmuk, Nada. »Kobarid od prazgodovine do antike«. V: Zdravko Likar, Alenka Raspet, Željko Cimprič, ur., Kobarid, 9–16. Kobarid: Kobariški muzej, 1997. Paunović, Maja. »Ostanki ektotermnih vretenčarjev v Viktorjevem spodmolu«. V: Ivan Turk, ur., Viktorjev spodmol in Mala Triglavca. Prispevki k poznavanju mezolitske- ga obdobja v Sloveniji, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 9, 108–13. Ljublja- na: ZRC, 2004. Paunović, Maja, Metka Culiberg in Ivan Turk. » Analysis of the content of hearths from the mousterian site Divje babe I (Slovenia). Scales and dermal plates of lower vertebrates, charcoal and fossilized wood«. Razprave IV. razreda SAZU 43, št. 2 (2002): 203–18. Petru, Peter. »Prispevek k zgodovini arheološke karte na Slovenskem«. V: Arheološka najdišča Slovenije, 15–18. Ljubljana: SAZU, 1975. Plesničar-Gec, Ljudmila. Urbanizem Emone. Ljubljana: Mestni muzej in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1999. Pohar, Vida. »Holocenska favna iz Lukenjske jame«. Poročilo o raziskovanju paleolita, ne- olita in eneolita v Sloveniji 11 (1983): 33–72. ———. »Živalski kostni ostanki kot pridatki prazgodovinskih grobov v Ajdovski jami pri Nemški vasi«. Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 16 (1988): 85–102. ———. »Sesalska makrofavna v starejšem holocenu«. Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 18 (1990): 43–49. 67Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru ———. Poznoglacialna sesalska favna v Sloveniji. Neobjavljena doktorska disertacija. Lju- bljana: Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Univerza v Ljubljani, 1991. ———. »Mengeš – Semesadika 1978.« V: Mengeš v antiki, Milan Sagadin, 231. Arheološki vestnik 46 (1995): 217–45. ———. »Late Glacial mammal macrofauna in Slovenia.« Quartär 47/48 (1997): 149–58. Prešeren, Damjana, ur. Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah Slovenije. Vodnik po najdiščih. Ljubljana: ZVKDS, 2003. Rakovec, Ivan. »Razvoj kvartarne sesalske favne v Sloveniji«. Arheološki vestnik 24 (1973): 225–70. Riedel, Alfredo. »Archaeozoological investigations in North-eastern Italy: the exploita- tion of animals since the Neolithic«. Preistoria Alpina 30 (1994): 43–94. Roth, Jonathan. The logistics of the Roman army at war (264 B.C.-A.D. 235). Columbia stu- dies in the classical tradition 23. Leiden, Boston in Köln: Brill, 1998. Russell, Nerissa. »Cattle as wealth in Neolithic Europe: where's the beef?« V: Douglass Bailey in Steve Mills, ur., The Archaeology of Value. Essays on prestige and the pro- cesses of valuation, BAR: International series 730, 42–54. Oxford: British Archaeo- logical Reports, 1998. Rütimeyer, Ludwig. Die Fauna der Pfahlbauten der Schweiz. Neue Denkschriften der Al- lgemeinen Schweizerischen Gesellschaft für die Gesammten Naturwissenschaften 19. Basel: Basel Schweighauser, 1861. Scheid, John. »Sacrifices for gods and ancestors«. V: Jörg Rüpke, ur., A companion to Ro- man religion, Blackwell companions to the ancient world, 263–71. Malden, Oxford: Blackwell Publishing, 2007. Scott, Kathleen. »Postcranial dimensions of ungulates as predictors of body mass«. V: John Damuth in Bruce MacFadden, ur., Body size in mammalian palaeobiology. Estimation and biological implications, 301–35. Cambridge: Cambridge Universi- ty Press, 1990. Silver, Ian. »The ageing of domestic animals«. V: Don Brothwell in Eric Higgs, ur., Scien- ce in archaeology. A survey of progress and research, 293–302. London: Thames and Hudson, 1972. Slapnik, Rajko. »Holocenski kopenski in sladkovodni polži (Gastropoda) v Viktorjevem spodmolu«. V: Ivan Turk, ur., Viktorjev spodmol in Mala Triglavca. Prispevki k poz- navanju mezolitskega obdobja v Sloveniji, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 9, 92–105. Ljubljana: ZRC, 2004. Šašel Kos, Marjeta. »The boundary stone between Aquileia and Emona«. Arheološki vest- nik 53 (2002): 373–82. Štular, Benjamin. »The use of lidar-derived relief models in archaeological topography. The Kobarid region (Slovenia) case study«. Arheološki vestnik 62 (2011), 393–432. Toškan, Borut. Sesalska favna z najdišča Križišče (AC Koper – Lendava). Poročilo za izkopavanja iz let 2002 in 2003. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arhe- ologijo ZRC SAZU, 2009. ———. Arheofavna z lokacije VVZ Gobica (Mengeš). Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2010. ———. »Mali sesalci kot orodje za prepoznavanje paleookoljskega zapisa – vloga tafonomi- je ali drobni tisk, ki ga ne gre zanemariti.« V: Maja Andrič, ur., Dolgoročne spremem- be okolja 1, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 25, 9–24. Ljubljana: ZRC, 2012. Toškan, Borut, in Janez Dirjec. Draga – AC (2002): analiza živalskih kosti. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2003. 68 Borut Toškan ———. Gorenje Skopice – Pečina (2003): analiza živalskih kosti. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2004. ———. Veliki sesalci iz antične Romule. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2005. ———. Veliki sesalci iz najdišč Mandrga in Preval. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2005. ———. »Ostanki sesalske favne na Resnikovem prekopu, Ljubljansko barje«. V: Anton Velušček, ur., Resnikov prekop. Najstarejša koliščarska naselbina na Ljubljanskem barju, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 10, 139–54. Ljubljana: ZRC, 2006. ———. Sesalska makrofavna s Sermina (2001). Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2007. ———. Analiza živalskih kosti z najdišča OŠ Col – telovadnica. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2007. ———. Sesalska favna s Kočevarjevega vrta – elektro, Vrhnika (2006). Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2007. ———. Sesalska favna s Kočevarjevega vrta – elektro, Vrhnika (2006). Dodatek. Neobja- vljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2007. ———. »Ostanki velikih sesalcev z zgodnjesrednjeveške Pristave«. V: Andrej Pleterski, Zgodnjesrednjeveška naselbina na blejski Pristavi, Najdbe, Opera Instituti Archae- ologici Sloveniae 14, 139–51. Ljubljana: ZRC, 2008. ———. »Živalski ostanki iz rimskodobne Kolacione«. V: Saša Djura Jelenko in Maja Kum- prej Gorjanc, Svet živih – svet mrtvih. Kolaciona – 100 let. Katalog občasne razstave, 32–36. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej, 2009. ———. Sesalska makrofavna iz Ajdovščine (Goriška cesta, Cesta 5. maja in Gregorčičeva ulica). Poročilo za leto 2007. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheolo- gijo ZRC SAZU, 2009. ———. »Ekonomska specializacija in socialna diferenciacija v poznobronastem in zgodnježeleznodobnem Ormožu: arheozoološki pogled.« V: Janez Dular in Marja- na Tomanič-Jevremov, Ormož. Utrjeno naselje iz pozne bronaste in starejše železne dobe, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 18, 99–121, 203–12. Ljubljana: ZRC, 2010. ———. »Sesalska makrofavna.« V: Zvezdana Modrijan in Tina Milavec, Poznoantična utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu, Najdbe, Opera Instituti Archaeolo- gici Sloveniae 24, 303–88. Ljubljana: ZRC, 2011. ———. »Sesalska makrofavna z območja rimskodobne poselitve na Grubljah pri Vipavi.« Arheološki vestnik 63 (2012): 139–57. ———. Živalski ostanki rimskodobne starosti z najdišča Ljubljana – Tobačna mesto (faza 1.1). Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 2012. ———. Živalski ostanki z območja Jelenovega klanca na Ljubljanski cesti v Kranju: izko- pavanja iz let 2009 in 2010. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologi- jo ZRC SAZU, 2012. ———. »Živalski ostanki.« V: Ana Plestenjak, ur., Ivančna Gorica. Arheološke raziskave v letih 2008 in 2009 [elektronski vir], 86–89. Sevnica: Arhej, 2013 (www.arhej.com/ publikacije/knjige). Toškan, Borut, in Boris Kryštufek. »Noteworthy rodent records from the Upper Pleisto- cene and Holocene of Slovenia«. Mammalia 70, št. 1/2 (2006): 98–105. Turk, Ivan. Kobarid, Gradič 1982. Favna. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 1982. 69Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru ———. »Živalski pridatki iz žganih keltsko-rimskih grobov na grobišču Novo mesto – Be- letov vrt.« V: Tone Knez, Novo mesto II. Keltsko-rimsko grobišče: Beletov vrt, 103– 105. Novo mesto: Dolenjski muzej, 1992. ———. »Favna.« V: Slavko Ciglenečki, Tinje nad Loko pri Žusmu. Poznoantična in zgodnjesrednjeveška naselbina, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 4, 167–171. Ljubljana: ZRC, 2000. Uerpmann, Hans-Peter. »Animal bone finds and economic archaeology: a critical study of ‘osteoarchaeological’ method«. World archaeology 4, št. 3 (1973): 307–22. Wilkens, Barbara. »Roman suovitaurilia and its predecessors.« V: Anton Ervynck, Sha- ryn Jones O'Day in Wim Van Neer, ur., Behaviour behind bones. The zooarchaeolo- gy of ritual, religion, status and identity, 73–76. Oxford: Oxbow Books, 2003. 70 Borut Toškan DOMESTIC CATTLE IN THE ROMANISED SOUTHEAST OF THE ALPS: AN ARCHEOZOOLOGICAL VIEW Summary This study of the role played by cattle (Bos taurus – Linnaeus, 1758) in the Ro- manised southeast of the Alps has included 8,579 remains of the species. Da- ting from the mid-1st century BC to the 6th century AD, they originate from 22 samples with at least 100 taxonomically identified bones or teeth (Table 1; Fi- gure 1). In addition to these, seven additional minor samples are occasionally considered as well (Table 2), but their use was limited to the role of indepen- dent reference points in the testing of hypotheses, which were based on re- sults yielded by the analysis of the 22 ‘major’ samples. The differences betwe- en sites in the methodology of archaeological excavations and of gathering the finds, in the approach to their taxonomic identification, in the extent of taphonomical differences and in the degree of fragmentation (Figure 2) were generally small. A survey of the share of various mammals reveals an evident predomi- nance of the bones and teeth of cattle, sheep/goats and pigs, with a marginal role delegated to wild game. From about the mid-1st century BC to the 4th cen- tury AD, the most numerous is in fact the cattle (Figure 3). It was only with the beginning of late antiquity that major changes took place: the political instability and insecurity, as well as the accompanying settlement changes, heavily reduced the extent of cattle-breeding, while preference was given to the far less demanding sheep/goat and/or pig. These circumstances also cor- respond with the simultaneous increase in poultry. An analysis of the hierarchy of cattle-breeding aims reveals that while cattle certainly represented the central source of red meat for the populati- on, cattle-breeders were primarily interested in exploiting the strength of the animals and possibly in acquiring milk (the latter especially in the context of the economically ever more self-sufficient settlements of late antiquity). The preferred slaughter age was four years and more (Figure 5; Table 3), and still increased with time Figure 6). An analysis of sex structure yields a compara- ble ratio between cows and bulls/oxen. The decline of cattle-breeding in late antiquity was accompanied by a sta- tistically significant decrease in the animals’ average size, which may be at- tributed to the disappearance of the larger, progressive, ‘Roman’ breeds and the return to the less demanding, smaller, traditional local forms. The latter had been present in the area as early as the Iron Age but largely ousted in the Roman period by imported, deliberately developed new breeds. This deman- ding cattle-breeding branch, however, was presumably impossible to main- tain at the earlier level in the changed circumstances of late antiquity, which 71Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru were finally to cause major changes in the settlement pattern. Another factor would have been the partial loss of zootechnic skills. The conclusion provides an insight into the role played by cattle in the ancient spiritual concepts of this part of Europe. The results point to obvious differences between the assortment of animal bones and teeth found in indi- vidual graves and the ordinary kitchen waste of the locals, as the latter inclu- des a higher ratio of cattle and a lower ratio of poultry (Table 4). True, the re- sults obtained may partly (or even primarily) reflect the different approaches to carving up larger and smaller animals: an offering of beef would have con- sisted of meat already separated from the bones. But a perfectly real alterna- tive possibility, supported at least by the abovementioned discrepancy in the poultry bone ratio, is that the grave offerings tended to contain superior dis- hes, significantly different from the community’s daily grub. Ignacija J. Fridl Vloga konja v antični filozofiji Konj je bil v antiki nedvomno glavno delovno in prevozno sredstvo. Zato ni prese- netljivo, da je dobil svoje mesto tudi v filozofski govorici starih Grkov. Na splošno je bila podoba konja v vseh starih filozofijah zelo priljubljena. Poleg podobe konja pa v antičnih pričevanjih še posebej izstopa tudi metafora konjske vprege. Že za starogr- ško epsko tradicijo je značilno, da homerski junaki v boj ne jezdijo na konjih, temveč se peljejo na vozu.1 Tako so podobni grškemu bogu sonca Heliju, ki vsak dan pelje svojo krilato četverovprego čez nebo (Hym. Hom. 31). Svetleči voz pa poznajo tudi gr- škemu svetu geografsko bližnje ali sočasne kulture.2 Tudi v kitajski filozofiji so načelo jin in jang pojasnjevali s podobo konja. O tem pripoveduje naslednja zgodba: nekega starca so tolažili, ker mu je izginil konj. On pa je dejal, da lahko izguba prinese tudi novo srečo. Res se je nazadnje konj vrnil skupaj z drugim konjem. Takrat pa je starec na blagrovanje, kakšna sreča ga je doletela, odgovoril, da lahko ta sreča prinese novo nesrečo. In res je z novega konja, ki je prišel k hiši, padel starčev sin in se ponesrečil ... V tem primeru konj nastopa kot nosilec sreče in nesreče ter podoba nenehne spre- menljivosti usode in premen življenja. Pri starih Grkih pa dobi podoba konja tako pri Parmenidu kot Platonu še druge pomene. Na osnovi teh uvodnih ugotovitev je seveda upravičeno vprašanje, zakaj sta ime- la konj in konjska vprega na splošno tako pomembno mesto v antičnem razmišlja- nju, dojemanju in razumevanju sveta, v filozofiji pa predvsem v spoznavnem procesu 1 Prim. Wiesner, Fahren und Reiten, F 1−2: »Na bojnem polju pred Trojo se srečujejo izključno bo- jevniki na vozovih, ne vojni jezdeci […]. Nadalje ne le v Starem Orientu in Egiptu opazimo pred- nost bojevnikov na vozovih, nasproti katerim stopajo jezdeci v ozadje.« Prev. I. J. F. 2 Friedländer, Platon, 204−205, opozarja, da je motiv konjske vprege v celoti izpeljan v Katha Upa- nišadah – človeško telo je vprega, ki jo vodi razum (buddhi), zategnjene vajeti so miselni organ (manas), težko vodljivi konji pa zaznave. Resnična duša (atman) se sama pelje v tem vozu. Plato- nova podoba je v nasprotju z indijsko po Friedländerju »poenostavljena in diferencirana«. Shil- tz, »Two Chariots«, 451, pa ugotavlja, da je za obe podobi pomembnejše od odgovora na številna literarna in kulturnozgodovinska vprašanja o povezavah in vplivih »premik k posebnemu, no- tranjemu načinu razmišljanja o posamezniku«. Vsaka od podob jaza kot vprege ponuja »zaple- teno moralno psihologijo in usmerja k utemeljitvi najboljšega življenja«. Prim. še Stein, The Par- menides Project, 8, ki izpostavlja podobnost z videnjem ognjenega voza v starozavezni svetopi- semski knjigi Ezekiel ter metaforo vprege v Upanišadah. 74 Ignacij J. Fridl antičnega človeka? Je razlog res zgolj samo v tem, da je bil konj človekov glavni po- močnik, ki je po moči in sposobnostih celo presegal človeka samega? Mu je zaradi te izredno pomembne vloge v vsakdanjem življenju človeka pripadlo privilegirano me- sto tudi v njegovem mišljenju oziroma v leksikonu filozofskih metafor? Ali pa je tak poseben status konja izhajal še iz mitološke in epske tradicije herojske dobe, v kateri je konj Pegaz imel božansko, krilato naravo, pa tudi bogovi so se pogosto prevažali s konjsko vprego? Odgovori na vprašanje o vzrokih za pogosto rabo podobe konja v filozofiji starih Grkov se najbrž skrivajo v vseh navedenih hipotezah. Opazna vloga konja v starogr- ških razlagah, ki govorijo o spoznanju resnice, poti do nje ter človekovi spoznavno- etični naravnanosti, pa opozarja tudi na to, da se je človek bistveno bolj kot danes zavedal svoje majhnosti, svoje minljivosti, zamejenosti in krhkosti ter je konja kot reprezentativno podobo naravne sile in naravo v celoti razumel kot neke vrste posre- dnika za razumevanje tega, kar ga presega, oziroma kot nujno potrebno izhodišče, ki mu šele pomaga razkrivati Resnico samo. PAR MENIDOVA PR ISPODOBA KOBILJE VPR EGE Ko je Parmenid pred približno dva tisoč petsto leti v svoji filozofski pesnitvi opisal pot, ki ga je vodila k spoznanju oziroma uzrtju »nedrhtečega srca lepo zaokrožene Resnice« (Ἀληϑείης εὐκυκλέος ἀτρεμὲς ἦτορ),3 so eno ključnih vlog odigrali konji. Parmenid jih omenja kot posrednike med človekovo iskateljsko željo in spoznavno močjo na eni strani ter božansko naravo Resnice same na drugi strani. Povedano na- tančneje: kobile so tiste, ki popeljejo človeka, željnega védenja, pred vrata, pred kate- rimi se izmenjujeta Noč in Dan in ki jih odklepa sama boginja Pravica (Δίκη). Skozi ta vrata pripeljejo kobile (ταὶ ἵπποι), ki jih usmerjajo dekleta (κοῦραι), voz s filozofom po poti, ki sledi Resnici. Ali povedano s Parmenidovimi besedami: ἵπποι ταί με φέρουσιν, ὅσον τ’ἐπὶ ϑυμὸς ἱκάνοι, πέμπον, ἐπεί μ’ἐς ὁδὸν βῆσαν πολύφημον ἄγουσαι δαίμονες, ἣ κατὰ πάντ’ ἄστη φέρει εἰδότα φῶτα· τῆι φερόμην· τῆι γάρ με πολύφραστοι φέρον ἵπποι ἅρμα τιταίνουσαι, κοῦραι δ’ ὁδὸν ἡγεμόνευον. Daleč kot seže srcé, kobile, ki nosijo mene, vlekle so, kadar na slavno so pot me dajmóni4 vodili, 3 DK 28 B 1, 29; Kocijančič, Fragmenti predsokratikov I:527. Prev. G. Kocijančič. 4 Redakcije besedila se na tem mestu razlikujejo, saj nekateri izdajatelji Parmenidovega besedila (Wilamowitz, Capelle…) vztrajajo na množinski obliki v imenovalniku (δαίμονες). V tem pri- meru izraz razumejo predvsem v pomenu »božjih bitnosti«, torej od človeka neodvisne objektiv- ne realnosti. Avtorica na tem mestu ohranja množinsko obliko, ker meni, da δαίμονες pomenijo drugo oznako za κοῦραι, torej božanske hčere sonca. Nekateri drugi izdajatelji (Kranz, Untersteiner…) uporabljajo edninsko obliko v rodilniku (δαίμονος) in poudarjajo, da je treba v tem primeru izraz vezati na samo pot, torej govoriti o 75Vloga konja v antični filozofiji ta prek vseh mest nosi človeka, ki ve. Po njej šel sem; namreč po njej so vodile me mnogovedoče kobile, vlekle so voz, dekleta pa (njih) so po poti vodila.5 In podobno o vlogi in pomenu kobil kot spremljevalk na poti Resnice spregovori tudi sama boginja Dike: ὦ κοῦρ’ ἀθανάτοισι συνάορος ἡνιόχοισιν, ἵπποις ταί σε φέρουσιν ἱκάνων ἡμέτερον δῶ. Mladi o mož, sopotnik nikdàr umrljivim voznicam, (tudi) kobilam, ki nosijo te, v naš dom prispel si.6 Iz teh verzov je razvidno, da so dajmoni, torej božje sile, ki bi na osnovi take prevodne rešitve šele pri Sokratu izgubili lastno fizično identiteto in postali no- tranji božanski klic v človeku, povedle filozofa na pot spoznanja resnice. Človek sam potrebuje zgolj osebni pogum, srčno željo, notranji duševni vzgib (ϑυμός), da se na božje klice odzove in se prepusti njihovim silam.7 Filozofa izbere usoda (μοῖρα) (28 B 1, 26), saj sam kot smrtno bitje ne more uzreti »srca Resnice«. Pot (ὁδός) do tega spoznanja pa je dolga, naporna in strma, kar Parmenid nakazuje z zelo sporočilnimi opisi: prvič, ta pot vodi »prek vseh mest«8, in drugič, ojesa, ki so najbrž od naporne poti razžarjena, škripajo na njej. Tudi ko filozof s pomočjo božanske vprege in deklet stopi skozi dveri boginje Dike, torej prek praga, kjer se konča bipolarno nasprotje med Dnevom in Nočjo in začenja svetloba,9 mu bogi- nja narekuje besede spoznanja – filozofova pesnitev je torej zgolj zapis resnice po božjem nareku: »božji poti« oziroma »poti boginje«, po kateri nosi filozofa vprega kobil (gl. Untersteiner, Par- menide, LII, op. 3.). Prevodna distinkcija je pomensko zelo pomembna, saj redaktorji, ki se za- vzemajo za rešitev v rodilniku ednine, poskušajo opozoriti na to, da se je Parmenid s potjo k eni sami boginji že filozofsko odmaknil od politeizma, ki je še bil značilen za grško mitološko za- vest, in se na tak način že približal sokratsko-platonski filozofiji. Taka rešitev je blizu tudi Par- menidovemu siceršnjemu filozofskemu stališču o nujnosti resničnega spoznanja kot spoznanja Enega in ne mnoštva. 5 Prav tam, 1-5. Prev. I. J. F. 6 Prav tam, 24-25. Prev. I. J. F. 7 Beseda ϑυμός sicer ponuja zelo široko paleto prevodnih rešitev. V različnih prevodih pa najpo- gosteje nastopa bodisi v pomenu srca, želje ali poguma: npr. Burnet (1920) - ang. »heart« (srcé), Untersteiner (1958) – it. »volontà« (volja), Reale (2006) - it. »desiderio« (želja), Mansfeld (1983) – nem. »Mut« (pogum), Capelle (92008) - nem. »Herz« (srcé), Škiljan (1983) – hr. »srce« (srcé), Ko- cijančič (1995) – slov. »želja«, isti (2012) – slov. »pogum«. 8 Besedilo je na tem mestu pri pričevalcu Sekstu Empiriku okvarjeno, zato se izdajatelji razhajajo, ali je mišljeno »prek vseh mest« (κατὰ πάντ' ἄστη) ali po konjekturi ἀυτή namesto ἄστη »sama po vseh (stvareh)« ali morebiti še kako drugače. Za zgodovinski pregled razlag in interpretacijo tega mesta gl. Lesher, »The Significance of κατὰ ἄ<σ>τη«. 9 Prim. Harris, The Reign of the Whirlwind, 161: »O ustroju sveta, ki je ‘isti za vse’ nas, ki zazna- vamo na končni način, Parmenid ohranja nekatere zelo ‘jonske’ poglede. Toda v prvenstveni vlogi nasprotja med Dnevom in Nočjo lahko prepoznamo izrazit ’pitagorejski’ poudarek.« Prev. I. J. F. 76 Ignacij J. Fridl εἰ δ, ἄγ΄ ἐγῶν ἐρέω, κόμισαι δὲ σὺ μῦθον ἀκούσας Jaz govorila bom, ti pa, ko čuješ, besedo ohrani.10 Filozofova govorica je na točki spoznanja izenačena z božansko govorico. Njego- va pesnitev v celoti sledi božanskemu nareku in je pravzaprav le zapis božjih besed. Zato ni presenetljivo, da se filozof do Resnice vzpenja na enak način kot se za svojo nesmrtno, božansko slavo borijo homerski junaki ali kot razdalje med nebom in ze- mljo prekoračujejo celo bogovi, torej s konjsko vprego. Iz tega vidika pa postane tudi jasno, zakaj Parmenid vztraja v herojskem verzu in svojo filozofsko pesnitev izpiše v heksametrih. Ali kot zapiše Stein: »Domnevam, da spoštovanje, ki ga namenja bo- ginji, upravičuje rabo herojskega verza. V vsakem primeru heksametri ne nastopa- jo, da bi delovali ironično: Parmenid se ne norčuje iz poetične tradicije, ko uporablja njen slog.«11 VLOGA KONJA V PLATONOVIH DIALOGIH Parmenid pa s svojo podobo kobil in konjske vprege v spoznavnem procesu resnice v antični filozofiji nikakor ni izjema. Konj pogosto nastopa tudi v Platonovih dialogih. Najpogosteje ga sicer Sokrat rabi v primerih, ko poskuša izpostaviti pomen pravilne človeške vzgoje, in sicer tako da jo primerja z veščino urjenja konj. Ustanovitelj Aka- demije v svojih dialogih vzgojo konj večkrat izenačuje z vzgojo človeka k pravičnosti (δικαιοσύνη) oziroma kreposti (ἀρετή) (npr. Država 342c).12 V tej komparativni rabi je konj že razumljen kot prvinsko nebrzdana sla, ki jo moramo šele z znanjem ozi- roma veščino obvladati.13 Takšno razumevanje človeka in modrosti kot védenja pri Platonu je v nasprotju s kitajskim daoističnim izročilom s konca 3. stoletja pr. n. št. V 9. poglavju knjige Zhuang Zi je prav na primeru vzgoje konj prikazano, da je treba naravo stvari pustiti v njenem prvinskem teku. Šele taka drža, ki ne podleže modre- čevemu samooklicanemu apelu po pameti, preudarnosti in znanju, ohranja najviš- je, prvotno stanje pravičnosti in modrosti ter omogoča modrecu uzreti najvišji Dao (Tao): 10 28 B 3, 1. Prev. I. J. F. 11 Stein, The Parmenides Project, 8. 12 O pomenu kreposti in pravičnosti v Platonovi filozofiji gl. Zore, Platonic Understanding of Justi- ce. On δίκη and δικαιοσύνη in Greek Philosophy, 27: »Če je pomen človeške vrline (ἀρετή) v tem, da človeka dela za to, kaj je, in če je pravičnost (δικαιοσύνη) - v nekem smislu – vrlina vseh vrlin, potem se vprašanje o tem, kaj je pravičnost, dotika samega bistva človeka v vseh njegovih pojav- nih možnostih, od individualnih do družbenih.« 13 Prim. Germ, Simbolika živali, 85: »V svetu simbolike ima malokatera žival tako raznolike in di- ametralno nasprotujoče si vsebine kot konj […] V stari Grčiji je bil konj sveta žival Pozejdona, boga morja, ki naj bi bil z udarcem trizoba ob skalo čudežno priklical v življenje prvega konjiča […] Pozejdon je tudi sam privzel podobo konja, kadar je, podžgan od ljubezenske strasti, prega- njal boginje in nimfe, ki so mu poskušale ubežati […] Tovrstne legende nazorno kažejo, zakaj je konj v grškem svetu simbol nebrzdane ljubezenske sle, poželenja in plodnosti.« 77Vloga konja v antični filozofiji Dokler bivajo konji na stepah, mulijo travo in pijejo vodo. Če so razpolože- ni, križajo vratove in se drgnejo drug ob drugega. Če so jezni, si obračajo zadnjice in kopitajo. V tem je vse njihovo znanje. Če pa jih privežemo ob oje in jim vsilimo komat, potem se konji naučijo plaho ozirati sem ter tja, zvijati vrat, kljubovati, izogibati se uzdi in tudi na skrivaj pregristi vajeti. Tako si konji pridobivajo pamet in spretnost v vsakovrstnih zvijačah. Vse to je kriv- da prvega krotilca konj.14 V nasprotju s prepričanjem starogrških klasičnih filozofov, ki so menili, da je vzgoja h kreposti pogoj za človekovo napredovanje k modrosti in njegovo spozna- nje Resnice, so torej kitajski daoisti trdili, da je prav človeški koncept vzgajanja ozi- roma kultiviranja živih bitij kriv za pojav družbe, ki temelji na prevarah, izogibanju dolžnostim in kljubovanju − poskus nasilne družbene funkcionalizacije nekega bi- tja s strani tistega, ki poseduje neko veščino oziroma vednost, po njihovem prepri- čanju vedno rodi upor. Raba primere o vzreji konj v različnih filozofskih kontekstih dobi torej glede na različne filozofske miselne paradigme diametralno nasprotujoče si pomene. Če ostanemo v območju starogrške filozofske misli, pa je opazno, da se Platon Parmenidovi podobi konjev, ki vlečejo voz s spoznavajočim človekom, še bolj pribli- ža v znameniti alegoriji o krilati vpregi, s katero v dialogu Fajdros (246a sl.) pona- zarja razpetost duše med nagonsko in razumsko platjo. O vplivu Parmenida nanj pri rabi te podobe lahko zgolj ugibamo. Vsekakor interpreti tudi na osnovi Platonove- ga dialoga Parmenides ugotavljajo, da je Platon izčrpno poznal Eleatovo filozofijo.15 Skladno s Platonovim izrednim občutkom tako za ironijo kot avtoironijo, s katero zamejuje absolutnost lastnega filozofskega védenja, najbrž tudi ni naključje, da je Platon ostarelemu Parmenidu prav v dialogu Parmenid pripisal primero z Ibikovim konjem: »Moram se vam dati pregovoriti, čeprav se mi zdi, da trpim nekaj takšne- ga kot Ibikov konj, zmagovalec, a že precej star, ko je moral, vprežen v voz, še enkrat tekmovati in je zaradi izkušenosti trepetal pred prihodnostjo. Sam (Ibik) se je z njim primerjal, ko je rekel, da se je tudi on, čeprav je star, prisiljen podati v ljubezen.«16 Na tak način je Platon zelo duhovito ironiziral Parmenidovo podobo konjske vprege iz njegove filozofske pesnitve, ko je kobile in mlada dekleta, ki vlečejo filozofa k spo- znanju, v svojem spisu, posvečenem Parmenidu, zamenjal z ostarelim konjem, ki pa ga še vedno žene ljubezen.17 14 Milčinski, Klasiki daoizma, 243. Prev. M. Milčinski. 15 Prim. Cherniss, »Parmenides and the ‘Parmenides’ of Plato«, 130: »Navedki iz pesnitve in sklice- vanja nanjo so v Platonovem pisanju tako pogosta, da smo lahko prepričani, da Platon ob pisanju Parmenida ni imel ničesar bolj živo v svojih mislih kot pesnitev, ki jo omenja, kadar koli govori o paradoksih Biti.« Prev. I. J. F. 16 Platon, Parmenid 136e-137a. Prev. G. Kocijančič. 17 Na ironični moment na tem mestu opozarja tudi Micheletti, Questions & Plato’s Parmenides, 7, ki odlomek, v katerem Parmenid spregovori z dvojnim (avtoreferencialnim citiranjem avtorefe- rencialne Ibikove podobe), poveže še z uvodom dialoga Parmenid. Tam prav tako nastopajo ko- nji, in sicer v opombi o Antifontu, ki je pravzaprav pripovedovalec celotnega dialoga Parmenid. Adejmant o njem ugotavlja, da se je nekoč posvečal filozofiji, zdaj pa se raje ukvarja z vzrejo konj. G. Micheletti poveže obe omembi konj med seboj in ugotavlja, da »neposredna povezava morda 78 Ignacij J. Fridl Teze o povezavah med Parmenidom in Platonom, tudi v primeru podobe konja in konjske vprege, so sicer izredno zanimive, vendar je še pomembnejše, o čem in na kakšen način Platon v Fajdru s svojo metaforo konjske vprege nagovarja človeka. V omenjenem dialogu namreč utemeljitelj Akademije s krilato kočijo in voznikom pri- merja dušo. Konji in vozniki bogov so sami dobri in potomci dobrih, medtem ko so konji in vozniki pri drugih bitjih mešani. Zato je v voz lahko vprežen tudi konj, ki je deležen slabega. Tak konj teži navzdol in vleče voznika k zemlji (247b). Medtem ko je dober konj »prijatelj resničnega mišljenja« (ἀληϑινῆς δόξης ἑταῖρος) ter »ga vodita zgolj povelje in razum« (λόγος) (253d), je torej slabi konj »prijatelj razuzdanosti in ba- haštva« (ὕβρεως καὶ ἀλαζονείας ἑταῖρος, 253e). Dobri konj se v prizoru, ki mu vzbudi ljubezen, zadrži in je pokoren vozniku, slabi pa »se več ne ozira niti na voznikove osti niti na bič, pač pa skače in se poganja na silo« (254a). Voznik voza je tako v spomi- njanju na popolno, božansko Lepoto, ki jo je nekoč zrl, prisiljen ostro zategniti vaje- ti. »Ko pogosto doživi isto, pokvarjeni konj opusti razuzdanost, ponižan že sledi vo- znikovi preudarnosti in, kadar uzre lepega (človeka), umira od strahu« (254e).18 »Če torej zmagajo boljši (deli) razuma, ki vodijo k urejenemu načinu življenja in filozofi- ji, potem (takšni ljudje) prebijejo srečno in složno tukajšnje življenje, saj obvladujejo sami sebe in so urejeni, ker so zasužnjili tisto, v čemer je nastajala ničvrednost duše, in osvobodili to, v čemer je nastajala njena krepost.«19 Iz tega kratkega povzetka Platonove podobe voza je razvidno, da, kot ugotavlja tudi Raphael v svoji raziskavi o povezanosti med indijskim duhovnim izročilom in Platonovimi dialogi, Platon ohranja idejo poti, torej nujnost nenehnega filozofskega »potovanja« (Država, 532e) in ne zagovarja stanja »v samozadostnem filozofiranju, ki vodi k brezupni sterilnosti«.20 Še več, tudi on človekovo spoznanje razume kot vzpon in dviganje.21 A konj pri njem nima več enotnega pomena nečesa absolutno dobrega, ki človeka presega in stopa zgolj in samo po vzpenjajoči se poti Resnice. Po Platonu namreč obstaja tudi slab konj, ki stopa po zemeljskih poteh užitka. Dodatna, izredno pomembna lastnost, ki jo Platon v Fajdru pripiše svoji podobi konjske vprege, je tako okriljenost. Šele s krili se lahko duša vzpenja k »polju Resnice«. Razlage, kateri deli duše oziroma konjske vprege – konji, voz ali voznik - naj bi bili okriljeni, se razhajajo. Ko namreč Sokrat v svoj govor vpelje podobo konjske vprege, govori, da duša sestoji »iz krilate kočije in voznika« (Fajdros, 246a). Iz dej- stva, da v nadaljevanju, kadar opisuje enega in drugega konja, Platon ne omenja, da bi kateri koli od njiju imel krila (253d−e), lahko sklepamo, da konji sami po sebi v njegovi podobi duše nimajo božanske, t.j. krilate narave. Iz tega, kot ugotavlja Wild, sledi, da krila »prejkone pripadajo združeni sili celotnega vozila, enako kot živo bitje hrepeni oziroma ljubi z vso svojo bitjo (psyche), prej kot s katerim koli posameznim služi za podkrepitev ironije v zgodovinsko vprašljivem izhodišču pogovora, ki se kaže v Parme- nidu, in tako vidno opozarja na svoj namen, da vdira v bralca, zato da ta kroži in kroži v krogu ironije.« Prev. I. J. F. 18 Prev. I. J. F. 19 Platon, Fajdros 256a-b. Prev. G. Kocijančič. 20 Raphael, Initiation into the Philosophy of Plato, 96. 21 Gl. Platon, Fajdros, 248c: »[…] to hrano zahteva narava krila, s katerim se duša dviga.« 79Vloga konja v antični filozofiji delom.«22 Taka razlaga pa seveda odpira nove interpretativne možnosti. Dilema, ali je okriljena duša oziroma vprega v celoti, sproža vprašanje, ali je potemtakem okri- ljenost treba pripisati vsem trem delom duše, ki jih navaja Platon v Državi (4. 436a; 581c)23 ali pa je duša kot taka skladno s Platonovim naukom o idejah ločena od njenih posameznih delov? A tovrstna vprašanja vsekakor terjajo samostojno raziskavo. Ob podobi duše kot dvovprege, v kateri vsak konj vleče v svojo smer, pa velja opozoriti še na poudarek, ki ga večina razlagalcev pri Platonu spregleda. Sokrat na- mreč izrecno pove, da je govorjenje v podobah, torej tudi primera o konjski vpregi, ki temu napotilu sledi, »stvar človeške in krajše (razlage)« (246a). Mar je res zgolj na- ključje, da Platon prav ob podobi dveh, nasprotujočih si konjev in spoznavajoči duši opozarja na človeško zamejenost govorice podob, torej tudi na zamejenost Sokratove lastne razlage duše, ki se razlikuje od tega, kar je in kar je »stvar božanske ter dolge razlage« (246a)? Vsekakor je treba podobo o konju pri Platonu brati kvečjemu le še kot podobnost in poskus približevanja božanski govorici, nikakor pa več – kot je to še veljalo pri Parmenidu – za Besedo, ki jo narekuje Resnica sama. POMENSKE PR EMENE PODOBE KONJA OD PAR MENIDA DO PLATONA Primerjava med Parmenidovo in Platonovo prispodobo konjske vprege razkrije, da se znotraj grške filozofske misli zgodi temeljni premik v razumevanju resnice in poti, ki vodijo do njenega spoznanja. Parmenid svojo podobo tudi na jezikovno-formalni ravni (z rabo ženskega spola – kobil, ki vlečejo, in deklet, ki spremljajo kočijo) pov- sem izenačuje s samo Resnico (Ἀλήϑεια, ki je prav tako ženskega spola). Njegove ko- bile so same modre oziroma mnogovedoče (πολύφραστοι) in vse vlečejo v isto smer, namreč v smer resničnega spoznanja tega, kar je. Prav tako voznik vprege ni filozof sam, niti ji ne more ukazovati ali jo usmerjati, temveč se v celoti prepušča modremu vodstvu sončevih hčera, ki ga je izbrala boginja Dike. S tako rabo metafore tudi na ravni izrekanja Parmenid izničuje sleherno razliko med minljivostjo iskalca Resnice in božansko naravo Resnice same. Človek kot minljivo bitje se mora obrniti proč od minljivih stvari in lastne, zavajajoče govorice ter v celoti slediti nareku in poti Re- snice same, kar povsem ustreza Parmenidovemu filozofskemu spoznanju, da lahko človek misli in govori le to, kar je Eno. Edino, o čemer človek odloča, je, ali se bo na daljno pot s kobiljo vprego odpravil ali ne. Konj torej pri Parmenidu ni zgolj najbolj ustrezno prevozno sredstvo, ki si ga iz- bere sam filozof, da bo z njim čim hitreje prišel do spoznanja ter tako čim bolj udob- no premagal izjemno velike razdalje med življenjem vsakdana in zrenjem »srca/duše Resnice« (Ἀληϑείης ἦτορ), temveč je od boginje Pravice, ki ima uvid v srce Resnice, izbran in usmerjan vodnik. Konj kot naravno živo bitje v tej Parmenidovi celoviti sli- 22 Wild, Plato's Theory of Man, 149. 23 Graeser, Probleme der platonischen Seelenteilungslehre, 41-45, namreč poudarja, da trije členi vprege – voznik, dobri konj in slabi konj – docela sovpadajo s tremi deli duše v Državi. 80 Ignacij J. Fridl ki filozofskega iskanja resnice pooseblja ϕύσις, torej naravo, ki obstaja neodvisno od človekove ustvarjalne moči (ποίησις). Ali povedano drugače: pot do Resnice vodi po Parmenidu zgolj in samo s pomočjo same ϕύσις, kar je možno šele, ko se človek pov- sem obrne proč od očaranosti nad lastno minljivostjo, spremenljivostjo, domišlji- jo, intuicijo in stvariteljsko silo (ποίησις) ter se prepusti vodstvu fizikalnih sil, ki jih usmerja Resnica sama. Razdalje med kraji, kjer domuje Resnica, in tistimi, v katerih svoje vsakdanje življenje preživlja človek, pa so izjemno velike – tudi to hoče Parme- nid sporočiti z izbiro konjske vprege kot sredstva, s katerim lahko spoznavajoči člo- vek edino premaga omenjeno diferenco. Pri Platonu je razlika med tem, kar se spoznava kot Resnica, in tem, kar filozof izreka, že povsem očitna.24 Pri njem konj kot prispodoba človeške duše − konji in vozniki bogov so enako kot pri Parmenidu tudi pri njem samo dobri − že nastopa v dvojni podobi. Na eni strani stoji dobri, plemeniti belec, ki vodi v pravo smer, med- tem ko mu slabši, neobvladljivi vranec nasprotuje. Zato Platonova vprega, ki pona- zarja človeško dušo, nujno rabi voznika (razum), ki z vajetmi vodi voz v smeri uzrtja »polja resnice« (τὸ ἀληϑείᾳς πεδίον) (Fajdros, 248b). Konj kot vodnik k spoznanju re- snice torej pri Platonu ne nastopa več kot poosebljena ϕύσις, ki je popolno naspro- tje človekove ποίησις, temveč je fizična sila, ki je vodena, nadzorovana, razumsko usmerjana.25 Človek kot voznik konjske vprege zdaj nastopi v vlogi tistega, ki mora obvladati neukrotljivo naravo stvari. Platon pa drugače kot Parmenid s podobo sla- bega, neukročenega konja razmišlja in spregovori tudi o tistem, kar vodi proč od re- snice in torej ni resnica sama. Spregovori namreč o slabem konju, ki se hoče predati varljivi resničnosti minljivih užitkov, od česar boginja Dike Parmenida odločno od- vrača (prim. 28 B 2; B 6; B 7; B 8). Obenem je v Platonovi prispodobi človek tisti, ki sam usmerja in vodi svojo pot mišljenja. Pravzaprav je to zgolj njegov razum, ki ga v metafori konjske vprege pred- stavlja voznik. Pri Platonu ni več božanska Dike tista, ki človeku prek svojih posre- dnikov (kobil in spremljajočih deklet) – kot se to zgodi pri Parmenidu – ukaže slediti po stezi spoznanja resnice, ampak človek sam določa svojo lastno spoznavno pot. Ta pa je možna zgolj in samo v primeru, če se razum (voznik vprege) spominja prvotne- ga izkustva zrenja čiste, to je božanske Lepote in torej na osnovi tega izkustva zate- gne vajeti, da ohranja primernost in zadržanost ter razumno samoobvladovanje duše (254a−256c). Pogoj za uzrtje »polja resnice« je torej pri Platonu najprej etično delova- nje samega človeka, to je obvladovanje njegove lastne duše, ki je možno le, če se duša spominja zrenja božanske Lepote. Ponovno pot k resnici, ki jo je nekoč zrla duša, po- 24 Eric Havelock v svoji razpravi Preface to Plato, 197, celo kar celotno poglavje naslovi kot »Psyche ali razločenost med tistim, ki ve, in tem, kar ve« ter na tak način še bolj izrazito poudari pomen omenjene diference, ki se zgodi pri Platonu. 25 rim. Glikofridis, A Comparison of Parmenides and Plato, 1-2: »V primeru Parmenidove vpre- ge število konj ni znano; vsi so enaki med seboj ter imajo modrost in znanje, tako da vedo, kam gredo. Voznice so neskrite hčere sonca, človek pa je opazovalec. Vodilno vlogo igra tu vživljanje. V primeru Platonove vprege sta konja dva, različna med seboj: eden bel, s svojim stremljenjem k božanskemu gonu, višjo željo po vzponu, in drugi črn, s težnjo po zemeljskem, vzkipljiv in z nižjo željo po sestopu. Vodi ju človek, sopotnika nima. Vodilno vlogo igra tu razum. Če je voz- nikova veščina pri Parmenidu očaranost, je pri Platonu znanje.« Prev. I. J. F. 81Vloga konja v antični filozofiji temtakem po Platonu vodi in usmerja človek sam. Na poti k resnici zdaj ni več po- glavitna neka zunanja, fizična moč (ϕύσις), ki človeku omogoča premagati razdaljo med njim in resnico samo, temveč postane ključno človekovo lastno prizadevanje oziroma delovanje, njegova ποίησις. Vendar je kot táko pri Platonu priznano zgolj in samo tisto človekovo delovanje, ki izhaja iz njegove umne moči in je hkrati usmerje- no h krepitvi človekove umne zmožnosti. Samo tisto delovanje oziroma spoznanje, ki temelji na razumni presoji in samoobvladovanju človeka, zmore voditi oba konja (duše), tako dobrega kot slabega, k višjemu cilju. Ločnica v spoznavnem procesu resnice oziroma v človekovem delovanju na osno- vi tega spoznanja pri Platonu, kot je razvidno iz prispodobe konja in konjske vprege, torej ne poteka več na ravni med ϕύσις in ποίησις, kot je to razvidno pri Parmenidu, temveč znotraj človeka samega, torej v samem polju človekove ποίησις, razumljene v najširšem pomenu človeškega udejstvovanja. Platon v človekovem delovanju razlo- čuje dobrega (belega) od slabega (črnega) konja ter si v svojih dialogih prvenstveno prizadeva razviti tako strategijo, s katero bo človek zmogel ukrotiti slabega konja ter mu dati vzgled spreminjanja k dobremu. Zato Platon zavrača tisto ποίησις, ki − na primer, v umetniškem ustvarjalnem procesu − temelji na intuiciji, domišljiji in ne- razumni ustvarjalni sili, ter po drugi strani hkrati svojo lastno filozofijo utemelji kot največjo umetnost (μεγίστη μουσική) (Fajdon, 61a), torej kot preudarno, na razumni presoji temelječo ποίησις. Na osnovi takega razumevanja in diference znotraj samega pojma ποίησις pri Platonu, se izkaže brezpredmetnost tistih filozofskih, filoloških ali literarnozgodovinskih razprav, ki trdijo, da je Platon v svojem odnosu do umetniške ustvarjalnosti zabredel v paradoks, saj je po eni strani umetnost zavračal, po drugi pa svojo lastno filozofijo utemeljil kot najpomembnejšo umetnost.26 Konj v Platonovem Fajdrosu torej ni več posrednik, neke vrste vezni člen med človeškim in božanskim, ki človeku po božjem nareku omogoča in posreduje vzpon k božanskemu. Diferenca med minljivim bivajočim in njegovo zmožnostjo za uzr- tje »srca Resnice« se zdaj zgodi v območju same prispodobe konja, ki je lahko bodi- si dober ali slab. Povedano drugače: ločnica med dobrim ali slabim, med tem, kar je prav in kar ni pravilno, zdaj znotraj same metafore konja postane pogoj za filozofsko izrekanje resnice. Razlike v razumevanju in rabi prispodobe konja med Parmenidom in Platonom so torej povsem očitne. Prav tako so opazne posledice, ki jih ima drugačna raba me- tafore za samo razumevanje spoznavnega procesa resnice in njenega udejanja v člo- vekovem življenju, pač skladno z nezapisanim, a živo pričujočim starogrškim nače- lom, da je treba svojo misel živeti. Podoba konja v novem filozofskem kontekstu dobi 26 Npr. Robinson, Plato’s Earlier Dialectic, 220-221, ki ob dialogu Država ugotavlja: »Dialog, ki iz- razito obsoja posnemanje (595-597e) in zahteva tako obliko spoznanja, ki bo prosto sleherne po- dobe…, je sam obilno posut z izoblikovanimi podobami, ki jih tudi govorci izrecno imenujejo ‘podobe’… V Platonovih dialogih ni moč najti odlomka, v katerem bi bilo vsaj okvirno pojasnje- no ali celo izpostavljeno omenjeno protislovje.« O paradoksu pri Platonu govori tudi Iris Mur- doch (The Fire and the Sun, 87), vendar ugiba, »ali si morda ni treba domišljati, da ga paradoks ni posebej vznemirjal. Učenjaki kasnejšega časa so združili moči in iznašli probleme. Platon se je ukvarjal z drugimi problemi, mnogimi med njimi politične narave.« Prev. I. J. F. 82 Ignacij J. Fridl nov pomen, obe prispodobi pa vendarle vodi temeljno sporočilo, da so med človekom in njegovo zmožnostjo uzrtja in izrekanja resnice občudujoče razdalje, ki jih človek ne more premagati zgolj s svojimi lastnimi nogami. Antični človek je konja razumel kot od boga dano bitje, ki celo presega zmožno- sti človeka, zato ni presenetljivo, da imajo kobile pri Parmenidu še atribute nesmr- tnosti in vsestranske modrosti. Pri Platonu je konj izenačen s človekom – lahko je dober ali slab −, človek s svojim razumnim ravnanjem in vzgojo pa je tisti, ki ga lah- ko preobrazi v boljšega. PR ENOS ANTIČNE VLOGE KONJA V FILOZOFSKO IZKUSTVO NAŠEGA ČASA Če zdaj podobo konja iz antike prestavimo v naš prostor in čas, se poraja vpra- šanje, ali je konj z izgubo nekega kulturnega konteksta, z družbenimi sprememba- mi, tehnološkim napredkom in neizmernim razvojem znanosti izgubil nekdaj lastno metaforično vlogo ter pomen za filozofsko izrekanje resnice? Ob tem našem sooče- nju z vlogo konja v antičnem filozofskem mišljenju se danes razkrivata vsaj dva pro- blema: Prvič, zgodil se je popoln obrat od absolutizacije, tako rekoč divinizacije Resnice v antični filozofiji, ki je trajala od predsokratikov do klasične dobe in opozarjala an- tičnega človeka na lastne bivanjske meje, k multiplikaciji (množenju) resnic in posle- dično seveda relativizaciji Resnice. Hkrati se je s to avtoritarno človekovo gesto okre- pila absolutnost človekove lastne pozicije v samem spoznavnem procesu. In drugič, če na konja kot metaforo, ki pooseblja najhitrejše možno prevozno sredstvo, pogledamo iz sodobnega družbenega konteksta, bi ga najbrž nadomestil vsaj mercedes, če že ne raketoplan. Konja kot posrednika med človekom in Resni- co, ki ga je antični človek še izbiral v območju ϕύσις, torej v območju narave, bi zdaj glede na sposobnosti (moč, hitrost…) prekosil proizvod človekove ustvarjalne moči, njegove domišljije in znanstvenega konstrukcijskega navdiha. Zgodovina človeštva kakor tudi zgodovina filozofije se z vidika metafore ko- nja v antični filozofiji tako kažeta kot zmanjševanje vloge in pomena, celo izničeva- nje ϕύσις v samem spoznavnem procesu in izrekanju Resnice. Narava ni več posre- dnik, niti enakovredni člen, ki je nujen za celovito razumevanje sveta, temveč je zgolj še sredstvo, material, ki ga lahko človek svobodno preoblikuje v njegov lasten, na znanstvenem raziskovanju utemeljen produkt. Metaforična diferenca, ki je bila pri Platonu vzpostavljena znotraj pojma človekovega delovanja (torej znotraj ποίησις) se znova vzpostavi med ϕύσις in ποίησις, vendar zdaj tako, da je – obratno kot pri Par- menidu − edini način poti do mnoštva resnic absolutizacija človekove ποίησις in ab- solutna pozaba od njega neodvisne ϕύσις. Pri tem je ποίησις razumljena v najširšem pomenu človekovega delovanja oziroma proizvajanja v celoti (resnica postane vse – od človekove virtualne resničnosti do diktature užitkov, ki jih človeku narekuje av- toritarni jaz). 83Vloga konja v antični filozofiji S tem ko je človek mislil, da je deteologiziral Resnico kot od njega neodvisno, naravno božansko danost, se je hkrati godil proces teologizacije znanosti, to je vera v znanost kot tisto, ki zmore – tudi kot ali celo prav zaradi nadvlade celovite ustvar- jalne moči človeka (ποίησις) nad naravo − rešiti nove in nove probleme sveta. Vero v resnico je nadomestila vera v znanost.27 In če je antičnega človeka Resnica sama kot tudi pot do nje opozarjala na njegove lastne meje, zdaj on sam postavlja meje Resnici ter tako uživa v lastnem, nereflektiranem brezmejnem poigravanju z njo. Mar smo se danes iz podobe konja v antični filozofiji še sposobni znova zamisliti nad pozabo ϕύσις v našem spoznavnem procesu in je ne razumevati kot znanosti raz- položljiv teritorij eksperimenta, v katerem mora človek s svojo znanstveno domišljijo zmagati nad naravo in jo v njenih upiranjih ukaniti ter jo narediti popolnoma razpo- ložljivo neštetim, priročnim (nič več oddaljenim) človeškim resnicam? Ekološka gi- banja in eko znanstveni projekti te pozabe ne morejo izbrisati, ker sami pozabljajo, da izhajajo iz predispozicij znanstvene, na človekovem delovanju temelječe zavesti. Smo se morda z razbiranjem antičnih metafor še sposobni − kot nekoč filozof Parmenid – znova tiho, z zamejevanjem lastne želje po ustvarjalnem preurejanju sveta in njegovem znanstvenem psevdorazvoju – predati naravi, da ona sama izbira neznane poti, po katerih nas vodi k Resnici? BIBLIOGR AFIJA IZDAJE IN PREVODI − Parmenid / predsokratiki Bošnjak, Branko, predgovor in prevod predgovorov, Zdeslav Dukat et al., prevod. Predso- kratovci. Prvi zvezek. Zagreb: Naprijed, 1983. Burnet, John, prevod. Early Greek Philosophy. Tretja izdaja. London: A & C Black, 1920. Capelle, Wilhelm, prevod in uvod. Die Vorsokratiker. Kröners Taschenausgabe 119. Deve- ta izdaja. Stuttgart: Alfred Kröner, 2008. Diels, Hermann in Walther Kranz, izd. Die Fragmente der Vorsokratiker: griechisch und deutsch. 7. izdaja. Berlin: Weidmann, 1954. Kocijančič, Gorazd, ur. Fragmenti predsokratikov. Prvi zvezek. Ljubljana: Študentska založba, 2012. Kocijančič, Gorazd, prevod, opombe in spremna beseda. Parmenid: Fragmenti. Maribor: Obzorja, 1995. 27 Prim. Dawkins, »Is Science a Religion?«: »Znanost je osvobojena glavnega primeža religije, to je vere. Toda, kot sem poudaril, ima tudi znanost nekaj religioznih vrednot. Religija lahko stremi k temu, da svojim privržencem zagotavlja različne prednosti – na primer, razlago, tolažbo, zve- ličanje. Tudi znanost lahko na teh področjih ponudi marsikaj.« (Prev. I. J. F.) Odsotnost vere v znanstvenem mišljenju nekdanji oxfordski profesor za javno razumevanje znanosti dokazuje na osnovi stališča, da znanost izrecno temelji na dokazovanju (ang. evidence), vendar pri tem ne problematizira dejstva, da je postopek dokazovanja v znanosti vedno tudi subjektiven (bodisi zaradi želje posameznika, da pride do nekega točno določenega lastnega spoznanja bodisi zara- di interesov kapitala, npr. farmacevtskih družb …), saj sicer znanost ne bi ovrgla starih tez in v svoji veri v evolutivnost mišljenja ponujala vedno novih in novih. 84 Ignacij J. Fridl Mansfeld, Jaap, izbor, prevod, uvod in opombe. Die Vorsokratiker, 1. zv. Reclams Univer- sal-Bibliothek 7965. Stuttgart: Reclam, 1983. Reale, Giovanni, ured., prevod in spremna beseda. I Presocratici: il pensiero occidentale. Tretja izdaja. Milano: Bompiani, 2008. Untersteiner, Mario, uvod, prevod in komentar. Parmenide: testimonianze e frammenti. Biblioteca di studi superiori 38. Firence: La Nuova Italia, 1958. − Platon Kocijančič, Gorazd, prevod, opombe in spremna beseda. Platon: zbrana dela. 2 zvezka. Celje: Mohorjeva družba, 2004. DRUGA LITERATURA Cherniss, Harold Fredrik. »Parmenides and the ‘Parmenides’ of Plato«. AJPh 53, št. 1 (1932): 122−138. Dawkins, Richard. »Is Science a Religion?« Humanist, januar/februar 1997, 26−29. Friedländer, Paul. Platon. Prvi zvezek. Berlin: Walter de Gruyter, 1964. Germ, Tine. Simbolika živali. Ljubljana: Modrijan, 2006. Glikofridis, Sotiris. A Comparison of Parmenides and Plato. http://www.glikofridis.gr/ar- ticle.php?id=138. Obiskano 21. 9. 2013. Graeser, Andreas. Probleme der platonischen Seelenteilungslehre. Zetemata 47. München: Beck, 1969. Harris, H. S. The Reign of the Whirlwind, 1999. http://yorkspace.library.yorku.ca/xmlui/ bitstream/handle/10315/918/Wind08.pdf?sequence=15. Obiskano 21. 9.2013. Havelock, Eric A Preface to Plato. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1963. Lesher, J. H. »The Significance of κατὰ ἄ<σ>τη in Parmenides Fr. 1.3«. Ancient Philosophy 14, št. 1 (1994): 1−20. Micheletti, Gabrielle. Questions & Plato’s Parmenides. 2012. http://www.academia. edu/1938069/Questions_and_Platos_Parmenides. Obiskano 21. 9. 2013. Milčinski, Maja, prevod, uvod, opombe in komentar. Klasiki daoizma. Filozofska knjižnica 36. Ljubljana: Slovenska matica, 1992. Murdoch, Iris. The Fire and the Sun: Why Plato Banished the Artists. Oxford: Oxford Uni- versity Press, 1977. Raphael. Initiation into the Philosophy of Plato. London: Shepheard-Walwyn, 1999. Robinson, Richard. Plato’s Earlier Dialectic. Druga izdaja. Oxford: Oxford University Press, 1953. Schiltz, A. Elisabeth. »Two Chariots: The Justification of the Best Life in the Katha Upani- shad and Plato Phaedrus.« Philosophy East and West 56, št. 3 (julij 2006): 451−468. Stein, Charles. The Parmenides Project. http://harveybialy.org/files/The_Parmenides_ Project.pdf. Obiskano 21. 9. 2013. Wiesner, Joseph. Fahren und Reiten. V: Archaelogia Homerica. 1. zvezek. poglavje F. Göt- tingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1968. Wild, John. Plato’s Theory of Man: an Introduction to the Realistic Philosophy of Culture. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1948. Zore, Franci. »Platonic Understanding of Justice. On δίκη and δικαιοσύνη in Greek Phi- losophy.« V: Plato über das Gute und die Gerechtigkeit, ur. Damir Barbarić, 21−30. Würzburg: Königshausen & Neumann, 2005. 85Vloga konja v antični filozofiji THE ROLE OF THE HORSE IN ANCIENT PHILOSOPHY Summary The horse is a frequent figure of comparison or metaphor in ancient philosophy. As early as the philosophical poem by Parmenides, the philosopher is described as travel- ling to the cognition of Truth in a chariot drawn by swift mares, while Plato’s dialogu- es repeatedly compare the training of horses to the human education. Plato’s most fa- mous horse image is his allegory of the winged horses, used in the dialogue Phaedrus (246a−254e) to illustrate the soul’s oscillation between instinct and reason. This common use of the horse image in ancient philosophy is easily attributed to the ancient awareness of the horse as the most useful means of transport and wor- king tool. But this view serves to spark the playful dilemma proposed in the treati- se: if such was the case, contemporary philosophical discourse might well follow the technological progress simply by replacing the image of the horse in the process of truth cognition with, say, a Mercedes. The paper points out the differences between Parmenides’ and Plato’s allegories of the yoked horses. Parmenides’ image of mares is perfectly harmonised with Truth, Aletheia, even at a linguistic level, since the Greek word for ’truth’ is feminine as well. His mares, who are wise themselves, all pull in the same direction, toward a true co- gnition of what exists. Rather than direct them himself, the philosopher surrenders himself to the wise guides chosen by the goddess Dike. This use of metaphor anni- hilates any difference between the mortality of the seeker and the divine nature of Truth even at the level of assertion, which corresponds with Parmenides’ philosophi- cal insight that one can think and utter only what really is. In this holistic picture of philosophical search for truth, the horse as a living being of nature embodies ϕύσις, nature, which exists independently of human creative power (ποίησις). Thus it is only with the help of nature that man can ascend to truth. In Plato, by contrast, there is a clear-cut difference between what is recognised as Truth and what is asserted by the philosopher. The horse as an allegory of the hu- man soul now appears in a twofold image: as the good, noble horse headed in the ri- ght direction, and as his opposite. Therefore Plato’s horses need a driver (the human reason) to rein the chariot towards perceiving »the plain of Truth« (Phaedrus 248b). According to Plato, then, the difference in the cognitive process does not correspond to the ϕύσις/ποίησις divide but occurs entirely in the field of ποίησις, understood in the broadest sense of human activity. Hence Plato‘s rejection of the ποίησις which is rooted in intuition, imagination and an irrational creative power, and his logical (not paradoxical) establishment of his own philosophy as μεγίστη μουσική. What unites the two philosophers, on the other hand, is a fundamental recognition of the divine nature of truth: truth can only be known to, and practised by, the mortal who realises and admits his own limits of existence, turning away from faith in his own intuition and in the power of his creative imagination. 86 Ignacij J. Fridl If the image of the horse is silent today, this is due not only to the progress of te- chnology and science, which has invented machines exceeding the strength and ca- pacities of the horse. With the de-theologisation and multiplication of truths, played with by the contemporary individual in the name of the Ego’s freedom, man has for- gotten the fundamental existential necessity still perceived by the ancient Greeks: it is only by listening to ϕύσις (nature) that man comes near to recognising and prac- tising the truth about the world as a harmony between what he learns, thinks, talks, and does. Alenka Cedilnik Ksenofont in konji Ksenofontovo življenje nam je z izjemo časa, ki ga je prebil na pohodu Kiro- vih grških najemnikov (401–400), slabo poznano in odpira vrsto še nerešenih vprašanj. V prispevku bom na osnovi Ksenofontovega pisanja o konjih1 naj- prej skušala nekoliko osvetliti avtorjevo življenjsko pot, preden se je odločil priključi se Kiru, nato pa bom zaradi Ksenofontove tesne povezanosti s konji kratko predstavila tudi njegov odnos do teh živali. I . Ksenofont se je najverjetneje rodil med letoma 430 in 425 pr. Kr.2 Čeprav nam točen datum njegovega rojstva ni znan, lahko približno letnico določimo na osnovi podatkov, ki nam jih o Ksenofontu prinaša Diogenes Laertski, ter na osnovi tega, kar nam o sebi pove Ksenofont sam. Diogenes Laertski namreč poroča, da je Ksenofont v 4. letu 94. olimpijade (to je leta 401 pr. Kr.) dose- gel svoja najboljša leta in se udeležil pohoda Kira mlajšega.3 Na osnovi Kse- nofontovega pisanja o pohodu v delu Anabasis pa lahko sklepamo, da je bil Ksenofont mlajši od svojega prijatelja Proksena, na čigar pobudo se je poho- da udeležil in je bil takrat star okoli trideset let.4 Ksenofont je bil atenski dr- žavljan in je pripadal demu Erhija (Ἐρχιεύς),5 ki je ležal nekaj kilometrov se- verovzhodno od Aten. Tam naj bi imel njegov oče Grilos velika posestva, po zaslugi katerih naj bi bil dovolj bogat,6 da se je uvrščal v razred konjenikov. Pripadniki tega razreda so morali na svojih posestvih rediti konje, ki bi bili v 1 Ksenofont piše o konjih v skoraj vseh svojih delih, v pričujočem prispevku pa se bom najbolj opr- la na dela Anabasis, Konjeništvo, Grška zgodovina, Ojkonomikos in Spomini na Sokrata. 2 Breitenbach, »Xenophon«, 1571; Anderson, Xenophon, 9–10; Lendle, »Xenophon«, 185. 3 Diogenes Laertius 2.55. 4 Xen. An. 2.6.20; 3.1.14 in 25; 6.4.25. 5 Diogenes Laertius 2.48. 6 Ksenofont sam (Eq. 2.1) piše, da so konjeniki prihajali iz vrst premožnih ljudi. 88 Alenka Cedilnik primeru vojne takoj pripravljeni iti v spopad.7 Čeprav ni gotovo, da je domne- va v zvezi s premoženjskim stanjem Ksenofonovega očeta pravilna (niti Kse- nofont niti drugi avtorji o tem namreč nikjer ne poročajo jasno), pa obenem gotovo ni neosnovana. Ali je Ksenofont vse od ranega otroštva dejansko živel v tesnem stiku s konji, je posebej pomembno tudi z vidika vprašanj, ki smo si ju zastavili na začetku prispevka. Zato bomo omenjeni domnevi namenili nekoliko več pozornosti. Ishomah v Ksenofontovem delu Ojkonomikos8 Sokratu pojasnjuje, koli- kšen dobiček prinaša kmetovanje tistemu, ki se z njim marljivo ukvarja. Pri tem kot primer navede ravnanje svojega očeta. Ta namreč nikoli ni kupoval že obdelanih posestev, ampak le takšna, ki so zaradi nesposobnosti in brez- brižnosti lastnikov ostajala zanemarjena in neobdelana. Ko pa je posestva s pridnim delom iz pustinje spremenil v cvetoča polja, jih je z velikim dobič- kom znova prodal. Takšnega ravnanja je naučil tudi svojega sina Ishomaha, in dobiček, ki sta ga s prodajo imela, je bil, kot pripoveduje Ishomah, mnogo večji od cene, za katero sta posestvo kupila. Ker je iz Ishomahove pripovedi možno jasno razbrati, da Sokrat takšnega vira zaslužka pred tem ni poznal, in ker gre za edino omembo tovrstnega prekupčevanja v celotni grški antič- ni literaturi,9 bi sicer lahko domnevali, da se za Ishomahovim očetom skriva Ksenofontov oče Grilos, za Ishomahom pa Ksenofont sam.10 Vendar pa tega žal ni mogoče dokazati. Ne glede na to, ali gre v Ishomahu prezpoznati Kse- nofonta ali ne, pa odlomek zagotovo kaže, da je Ksenofont dobro poznal vire zaslužka, ki so se zaradi svoje preprostosti11 bogatim posestnikom ponujali kar sami od sebe, a kljub temu, kot se zdi, med njimi niso bili splošno razšir- jeni. Seveda bi se Ksenofont zgoraj opisanega prekupčevanja z zemljo lahko naučil tudi kako drugače in ne le kot sin posestnika, veščega takšnega ravna- nja. A v primeru, da tovrstno prekupčevanje v resnici niti med bogatejšimi, ki bi si ga lahko privoščili, ni bilo dosti razširjeno,12 bi se zdelo verjetneje, da se ga je Ksenofont naučil od očeta in ne kako drugače. Vsekakor je Ksenofont bil premožen človek, saj si je konja lahko privo- ščil. O tem nam ni potrebno zgolj ugibati, ker so Ksenofontova dela v tem po- gledu povsem nedvoumna. Edini konji, ki so vse od začetka Kirovega poho- da spremljali grške najemnike upornega perzijskega princa, so bili Klearhovi traški konjeniki,13 ob njih pa še konji poveljnikov in drugih posameznikov.14 7 Lendle, »Xenophon«, 185. 8 Xen. Oec. 20.22–29. 9 Finley, Studies in land, 270, op. 46; gl. tudi Delebecque, Essai sur la vie, 25 in 79, op.15. 10 Delebecque, Essai sur la vie, 25. 11 Ishomah Sokratu zagotavlja, da se je veščine mogoče z lahkoto naučiti in je dovolj že, če zanjo samo slišiš; Xen. Oec. 20.24. 12 Tudi Ishomahov oče se spretnega kupčevanja z zemljo ni naučil od koga drugega, ampak se je, kot pripoveduje Ishomah, vsega domislil povsem sam; Xen. Oec. 20.25. 13 Ksenofont poroča, da jih je bilo več kot štirideset; Xen. An. 1.5.12–13. Gl. tudi prav tam 1.10.14– 15. 14 Lee, Greek Army, 134–35. 89Ksenofont in konji Med slednjimi je bil tudi Ksenofont. Pohodu se ni pridružil kot vojak, mar- več kot civilist. Kljub temu ni, tako kot večina drugih udeležencev pohoda, poti prehodil, marveč si lahko na kar nekaj mestih njegove Anabasis prebere- mo, da so mu naporno potovanje močno olajšali konji.15 Če pa si je Ksenofont na pohodu lahko privoščil ne le enega, ampak celo več konj,16 potem si lahko o njegovem premoženju in o premoženju njegove družine ustvarimo še ne- koliko jasnejšo podobo. Nakup in vzdrževanje konja sta bila v antiki izredno draga. Okoli leta 400 pr. Kr., torej približno v času Ksenofontovih priprav na Kirov pohod, je bilo za konja v Atenah potrebno odšteti okrog 12 min, to je 1200 drahem.17 Če pomislimo, da je plačilo za izučenega delavca pri zahtevni gradnji Erehteja na atenski Akropoli v tem obdobju znašalo drahmo na dan,18 potem bi moral človek z dobro plačo za povprečno dobrega konja delati 1200 dni oziroma več kot tri leta, pri čemer bi moral prihraniti čisto ves zaslužek. Za izjemne konje pa je bilo seveda potrebno odšteti še neizmerno višje vso- te denarja. Cena Bukefala, konja Aleksandra Velikega, naj bi znašala never- jetnih 13 talentov,19 torej 78.000 drahem20 ali več kot 336 kilogramov srebra,21 dobro plačani delavec pa bi moral za takšno vsoto delati 213 let.22 Čeprav Ksenofont o tem izrecno ne poroča, se zdi, da je vsaj del konjev, ki jih je imel na pohodu, pripeljal s seboj. Ko je po Kirovi smrti v bitki pri Ku- naksi in izgubi svojih dotedanjih poveljnikov grška najemniška vojska brez dovoljenja perzijskega kralja Artakserksa II. odšla na dolgo pot proti domovi- ni, je že prvi dan pohoda s strani sovražnika utrpela znatne izgube. Napadu sovražne konjenice in oddelka lahko oboroženih lokostrelcev in fračarjev se Grki niso mogli uspešno upirati.23 Na osnovi izkušenj prvega dne je Kseno- font sprevidel, da se jim brez konjenice in fračarjev skozi sovražno deželo ne bo mogoče umakniti. Kot eden izmed nedavno imenovanih strategov, ki so nadomestili s strani Perzijcev zajete in usmrčene predhodnike, je zato opozo- ril na nujnost vzpostavitve lastne konjenice. Pri tem je kot osnovo nove voja- 15 Xen. An. 3.3.19–20; 3.4.46; 4.5.35. 16 Xen. An. 3.3.19. 17 Lys. 8.10. Gl. tudi Raepsaet, »Pferd,« 699. 18 Komentar Davida Movrina v op. 18 k delu Lisija, Govor proti Eratostenu, enemu izmed tridesete- rice tiranov, v: Senegačnik, Antologija antičnega govorništva, 36. 19 Plin. Nat. 8.154. 20 Atiški talent je tehtal več kot 25 kilogramov in je bil vreden 6000 drahem. 21 Gl. tudi komentar Mateja Hriberška k mestu Plin. Nat. 8.154 v op. 201 v: Plinij Starejši, Naravo- slovje, 356. 22 Konec 5. stol. je bilo za povprečnega sužnja v Atenah potrebno odšteti okoli 200 drahem, kar bi pomenilo, da je bila vrednost povprečno dobrega konja v tistem času v Atenah enaka vsoti, ki jo je bilo potrebno odšteti za kar šest povprečnih sužnjev. Okoli dvajsetkrat cenejše od povprečno dobrega konja je bilo govedo, za katerega je bilo potrebno plačati od 50 do 70 drahem. Cena ovce je znašala od 15 do 20 drahem, cena koze pa je bila nižja in se je gibala med 10 in 12 drahmami. Majhno hišo ob obali je bilo mogoče kupiti že za 105 drahem, če pa je hiša imela vrt, je bila njena cena skoraj enkrat višja, to je 205 drahem. Šestkrat do desetkrat višja od cene manjše hiše z vr- tom je bila cena večje kmetije, ki je znašala od 1200 do 1900 drahem. Tako je bilo v Atenah konec 5. stol. večjo kmetijo mogoče kupiti z vsoto denarja, ki je bila potrebna tudi za nakup povprečno dobrega konja; gl. Schumacher, Sklaverei in der Antike, 47–48; Bratož, Rimska zgodovina, 351. 23 Xen. An. 3.3.6–11. 90 Alenka Cedilnik ške enote navedel svoje in Klearhove konje, zraven pa še večje število konj, ki so jih vzeli sovražnikom in so jih doslej uporabljali za prenašanje tovora.24 O Klearhu vemo, da so ga na pohodu spremljali konjeniki. Večino teh so pred- stavljali traški konjeniki (okoli 40), ki pa so po Kirovi smrti prestopili na per- zijsko stran.25 Kljub temu je del Klearhovih konjenikov vendarle ostal v vrstah grških najemnikov in te je lahko Ksenofont vključil v na novo oblikovano ko- njenico.26 Dosti bolj nejasno pa je, kateri naj bi bili konji, ki jih je imel ob sebi Ksenofont. Pred tem mestom nikjer ne omenja, da bi konje imel, in čeprav tudi tokrat izrecno ne trdi, da so konji njegova last,27 smo lahko prepričani, da je bil lastnik vsaj enega izmed njih, z ostalimi pa je lahko, če že niso bili njego- vi, vsaj do določene mere razpolagal. Ker je bil še do nedavnega civilist in ker si v času dveh dni, odkar je bil strateg, teh konj najverjetneje ni mogel prido- biti, si lahko predstavljamo, da so ga konji spremljali že vsaj nekaj časa, če ne že vse od začetka pohoda. Če bi do konj prišel po zaslugi strateške funkcije, ki jo je opravljal, bi morali tudi preostali strategi razpolagati vsak s svojo skupi- no konj. Tega pa iz Ksenofontovega zapisa ne moremo razbrati, saj Ksenofont kot osnovo nujno potrebne konjenice omenja le svoje in Klearhove konje ter konje, ki so jih uplenili sovražniku. Bi bilo mogoče, da je Ksenofont že kot civilist v tolikšni meri izstopal v primerjavi z ostalimi Grki, ki so se udeležili Kirovega pohoda, da mu po šte- vilu konj, s katerimi je razpolagal, razen Klearha nihče ni bil enak? Na osnovi njegovih besed »ὁρῶ δὲ ἵππους ὄντας ἐν τῷ στρατεύματι«28 bi lahko sklepa- li, da je temu dejansko bilo tako, saj v nadaljevanju razen svojih, Klearhovih in uplenjenih konj kot osnovo za oblikovanje konjenice ne navaja drugih ži- vali. Mogoče bi sicer tudi bilo, da Ksenofont s konji, ki so bili lastnina koga drugega, brez lastnikovega dovoljenja ni mogel računati in jih zato v svojem predlogu ne omenja. Ker pa so na koncu zbrali le 50 konj in jezdecev,29 lahko domnevamo, da razen treh kategorij, ki jih v svojem predlogu omenja Kseno- font, grški najemniki drugih konj v resnici niso imeli na razpolago, saj število 50 v primerjavi s perzijskimi močmi ni veliko.30 Zato bi bil Ksenofontov pre- dlog verjetno brez vrednosti, če ne bi bilo tega števila možno doseči že s ko- nji, o katerih je govoril, ko je predlagal vzpostavitev konjenice. V tem prime- ru pa dobi Ksenofontov predlog, če imamo pred očmi vprašanje, kako bogat bi Ksenofont lahko bil, čisto poseben pomen. Ksenofont je očitno razpolagal s skupino konj, ki je bila omembe vredna tudi v tedanji izjemno težki situa- 24 Xen. An. 3.3.16–19. 25 Xen. An. 2.2.7. 26 Xen. An. 3.3.19. 27 Konji, o katerih govori Ksenofont, so τοὺς μέν τινάς παρ᾽ ἐμοί; Xen. An. 3.3.19. 28 Xen. An. 3.3.19 (vidim, da v vojski so konji). 29 Xen. An. 3.3.20. 30 Po odločitvi, da se brez kraljevega dovoljenja odpravijo na pot proti domovini, so Perzijci grške najemnike že prvega dne napadli. Napadel jih je Mitridat na čelu dvesto konjenikov in oddelka lokostrelcev in fračarjev; Xen. An. 3.3.6. V bitki pri Kunaksi je Kir napadel s 600 konjeniki, Ar- takserks pa jih je imel ob sebi kar 6000; Xen. An. 1.8.24; gl. tudi Xen. An. 1.7.11. 91Ksenofont in konji ciji. Seveda bi bilo mogoče, da so na teh konjih jezdili njegovi tovariši, ki so vzpostavitev konjenice podpirali. A kdo bi ti tovariši lahko bili, saj jih Kseno- font v povezavi z oblikovanjem nove konjenice prav nikjer ne omenja?31 Drži sicer, da je bil za poveljnika na novo oblikovane konjeniške enote postavljen prav Ksenofontov rojak, Likij iz Aten.32 Toda Ksenofont kakih posebnih Li- kijevih zaslug, povezanih z razpoložljivim številom konj, niti na tem mestu niti kasneje ne navaja.33 Likij pa še zdaleč ni bil edini Atenec, ki se je tako kot Ksenofont udeležil Kirovega pohoda. Poleg njega omenja Ksenofont še nekaj drugih imen.34 Ven- dar ostaja do vseh, tako kot do Likija, v svojih spominih povsem nevtralen, in iz njegovega pisanja ne moremo razbrati, ali je bil z njimi tesneje povezan kot z drugimi možmi, s katerimi se je z ramo ob rami boril za srečno vrni- tev v domovino. Tako je bil Proksen iz Bojotije edini udeleženec pohoda, za katerega vemo, da je bil Ksenofontov prijatelj, saj nam to avtor sam na nekaj mestih izrecno pove.35 Proksen pa je bil v času, ko si je Ksenofont prizadeval oblikovati konjenico, že mrtev. Poleg tega na osnovi Ksenofontovega pisa- nja ne moremo razbrati, kolikšen del mož, če sploh kdo izmed teh, za katere vemo, da so prihajali iz Aten, je pred bitko pri Kunaksi imel svojega konja. Z izjemo Likija, ki je kot poveljnik na novo oblikovane konjeniške enote vsaj v tej funkciji konja moral imeti, preostali v vojski ali niso zasedali mesta, na katerem bi konja morali imeti, ali pa zanje ne vemo zanesljivo, kakšno funk- cijo so opravljali.36 Čeprav o etnični sestavi grških najemnikov, ki so se pridružili Kiru, ni- mamo dovolj podatkov, da bi lahko vsaj približno ocenili, koliko jih je priha- jalo iz posameznih delov Grčije, bi vendarle lahko domnevali, da so Atenci med njimi predstavljali sorazmerno majhen delež.37 Edini strateg, za katerega vemo, da je pred začetkom pohoda najemnike verjetno novačil tudi na po- dročju Atike, je bil Proksen iz Bojotije.38 A kot lahko sklepamo tudi na osnovi 31 Ko se je pri Herakleji ob Pontu grška najemniška vojska razcepila v tri skupine in so Arkadijci in Ahajci, za katere Ksenofont na tem mestu piše, da so tvorili več kot polovico celotne vojske, šli svojo pot, je moral Ksenofont z njihove strani poslušati očitke, da kot Atenec, ki v vojsko vrhu vsega ni pripeljal niti enega vojaka, Peloponežanom in Lakedajmoncem ne more poveljevati; Xen. An. 6.2.10. 32 Xen. An. 3.3.20. 33 Xen. An. 4.3.22,25 in 7.24. 34 V delu Anabasis Ksenofont poimensko navaja naslednje državljane Aten: Kefisodor (lohag), Amfikrat (lohag), Ariston (morda lohag), Likij (poveljnik konjenice), Polikrat (lohag), Frazija (lohag) in Gnesip (lohag). Gl. tudi Roy, »Mercenaries of Cyrus«, 303–307. 35 Xen. An. 3.1.4–10; 5.3.5. 36 Kolikor je mogoče razbrati iz Ksenofontovega pisanja, je pet njegovih rojakov na pohodu opra- vljalo funkcijo lohaga (za enega funkcije lohaga ni mogoče povsem zanesljivo dokazati). Za me- sto lohaga pa konj ni bil nujno potreben, saj so se ti v spopadu bojevali peš skupaj s svojo enoto. Tudi na pohodu so lohagi ob svoji enoti hodili, lahko pa so tudi jahali na konju, če so konja seve- da imeli; gl. Lee, Greek Army, 94. 37 O tem, iz katerih grških pokrajin so najemniki v Kirovi vojski prihajali, gl. Lee, Greek Army, 44– 48. 38 Lee, Greek Army, 46; Roy, »Mercenaries of Cyrus«, 301. 92 Alenka Cedilnik Ksenofontovih spominov, Atenci pohodu niso bili naklonjeni.39 Komaj tri leta so namreč minila od konca peloponeške vojne, v kateri je Sparta prav zaradi Kirove podpore Atene premagala. Splošna nenaklonjenost, ki so jo v Atenah čutili do Kira, je bila eden izmed razlogov, zaradi katerih je Ksenofont po pre- jemu Proksenovega vabila, naj se udeleži pohoda, nekaj časa okleval.40 Ker je iz njegovega zapisa41 mogoče razbrati, da pred prijateljevim vabilom za pohod ni vedel, in ker ne omenja, da bi razen Sokrata in preročišča v Delfih še koga vprašal za nasvet, dobimo na osnovi njegovega pisanja vtis, da se v krogu nje- govih znancev in prijateljev v Atenah o pohodu ni dosti govorilo in je bil Kse- nofont edini, ki je o odhodu h Kiru sploh razmišljal. Vsaj med premožnejšimi Atenci pohod očitno ni vzbudil velikega zanimanja, njegovi pripadniki pa se nanj – vsaj v večjem številu ne – niso odpravljali. Zato se zdi nekoliko vprašljivo, ali bi v ozadju Ksenofontove odločitve, da se kljub pomislekom priključi Kiru, v resnici lahko videli Ksenofontov strah pred možnimi posledicami njegove domnevno aktivne podpore reži- mu trideseterice, ki je do pred nedavnim vladal v Atenah.42 Kot očitno pre- možen državljan Aten je Ksenofont najverjetneje pripadal drugemu premo- ženjskemu razredu,43 to je razredu konjenikov. Kot je bilo že zapisano, je bila dolžnost pripadnikov tega razreda vzdrževanje za potrebe vojskovanja izur- jenih konj in služenje v konjenici. Če se je Ksenofont v resnici rodil med leto- 39 Kirovo vojsko grških najemnikov so poleg enot, ki so že pred začetkom priprav obstajale na za- hodu Male Azije in v katerih je že takrat bilo veliko Arkadijcev, v veliki meri predstavljali na novo nanovačeni najemniki iz Ahaje, Arkadije in Bojotije, deloma pa tudi iz Tesalije in s Herso- neza. Delež Arkadijcev in Ahajcev je morda predstavljal kar 75 odstotkov v enotah, ki sta jih na zahodu Male Azije nabrala Ksenija in Pasion, in 40 odstotkov preostalega dela najemnikov; Lee, Greek Army, 43–48, 81–82; gl. tudi Xen. An. 6.2.10. 40 Xen. An. 3.1.5. 41 Xen. An. 3.1.4–10. 42 Aristotel (Ath. 40.1) sicer poroča, da so se Atenci, ki so se v času režima trideseterice bojevali na strani tiranov, tudi po razglasitvi amnestije bali posledic svojega ravnanja in se zato v velikem številu odločali za preselitev v Elevzino. Kot kaže, so bili njihovi strahovi vsaj delno upravičeni, saj so se Atenci ob začetku spartansko-perzijske vojne v zahodnem delu Male Azije (l. 400) – v želji, da se iz vojne ne bi vrnili – odločili poslati spartanskemu poveljniku na tem področju Ti- bronu na pomoč 300 konjenikov iz vrst konjenice režima trideseterice; Xen. Hell. 3.1.4. Ker pa se Ksenofontovi znanci, kot bi lahko sklepali na podlagi zgodovinarjevega pisanja, za Kirov pohod niso odločali, lahko domnevamo, da so na Ksenofonta kljub temu, da si je najbrž želel umakniti se iz nevarnih Aten, vplivali tudi drugi dejavniki, ki so bili v primerjavi z že navedenim odločil- nejši. V prid tej razlagi bi lahko govoril tudi zgoraj omenjeni podatek o 300 konjenikih, ki so jih Atenci poslali na pomoč Spartancu Tibronu. Ker je bilo število atenskih konjenikov v času po koncu peloponeške vojne zagotovo precej manjše kot pred njenim začetkom, je moralo 300 ko- njenikov predstavljati znaten del takratne atenske konjenice. Zato bi si težko predstavljali, kako bi Atenci tako veliko število konjenikov Tibronu lahko poslali, če bi se ob padcu režima tridese- terice pripadniki atenske konjenice v večjem številu umaknili iz Aten. Krentz, Thirty at Athens, 117–20, navaja primere, ki kažejo, da so se Atenci, ki so bili v času režima trideseterice uvrščeni na seznam treh tisoč državljanov ali so v tem času celo služili v konjenici, potem, ko je bila drža- vljanska vojna končana in je bila sprejeta amnestija, lahko ponovno vključili v politično življenje ponovno demokratičnih Aten. Pri tem so se nekateri potegovali celo za pomembnejše funkcije v upravi. 43 Gl. Breitenbach, »Xenophon von Athen«, 1573; Delebecque, Essai sur la vie, 25; Anderson, Xe- nophon, 15; Lendle, »Xenophon«, 185; Schütrumpf, »Xenophon aus Athen«, 633. Da je Ksenofont veliko vedel o konjih in o vlogi konjenice, je mogoče razbrati iz vseh Ksenofontovih del, pred- vsem pa iz spisov Konjeništvo in Poveljnik konjenice. 93Ksenofont in konji ma 430 in 425, potem je že pred koncem peloponeške vojne dopolnil 18 let in bil v okviru file, ki ji je pripadal, vključen v konjeniški oddelek. V svoji enoti se je v prvih dveh letih uril tako kot jezdec v bojni razporeditvi kot tudi v pa- radni ježi v slovesnih procesijah in ob drugih prazničnih prireditvah.44 Ker je dveletno obdobje urjenja verjetno zaključil, še preden se je peloponeška vojna končala, je v spopadih zadnjih let vojne morda že aktivno sodeloval, vendar o tem nimamo nobenih zanesljivih podatkov.45 Prav tako ni povsem jasno, kakšna je bila njegova vloga v času zloglasne- ga režima trideseterice v Atenah (404–403). Ksenofontovo poročilo o doga- janju v Atenah v obdobju njenega vladanja je podrobno in nam kljub temu, da Ksenofont samega sebe v njem nikoli posebej ne izpostavi, deloma raz- krije avtorjeva osebna prepričanja in nazore, nekoliko pa morda tudi nje- govo takratno ravnanje. Tako je mogoče na osnovi njegovega pisanja jasno razbrati, da je avtor Kritiji in njegovi nasilni politiki izrazito nenaklonjen,46 medtem ko zmernejšega Teramena predstavlja z odobravanjem in celo ob- čudovanjem.47 Zdi se, da je bil Ksenofont v zaostrenih razmerah po koncu peloponeške vojne eden tistih, ki so politiko trideseterice sprva podpirali.48 Ko pa se je režim že kmalu po svojem nastopu v želji, da bi svojo oblast okre- pil in razširil, obrnil proti povsem nedolžnim ljudem, je tako kot v mnogih drugih tudi v samem Ksenofontu vzbudil tiho nasprotovanje in prav goto- vo tudi strah. Vendar Ksenofont najverjetneje ni bil med tistimi, ki so zaradi čedalje bolj nasilne in samovoljne politike trideseterice Atene zapustili. V svoji pred- stavitvi takratnega dogajanja se namreč omejuje le na Atene in na dogodke, v katere so bili vpleteni tudi tisti, ki so v Atenah ostali. Prav ničesar pa nam ne 44 Kako je urjenje potekalo, Ksenofont opisuje v delu Poveljnik konjenice. Ker Ksenofont po odho- du h Kiru v Atenah morda nikoli več ni živel, je lahko delovanje atenske konjenice najbolje spo- znal prav v času, preden je kot mlad mož zapustil Atene in se pridružil Kiru. 45 Domnevi, da se je Ksenofont leta 409 udeležil Trasilove odprave v Malo Azijo, pri kateri je sode- lovala tudi atenska konjenica (Xen. Hell. 1.2–3), in leta 406 pomorske bitke pri Arginuzah (Xen. Hell. 1.6.24), sta morda pravilni, a ju ni mogoče dokazati; gl. Schwartz, »Quellenuntersuchun- gen«, 165–65; Breitenbach, »Xenophon von Athen«, 1571–1573; Anderson, Xenophon, 18. 46 Kritija je bil tisti, ki je zaradi želje po maščevanju krivično zahteval smrt mnogih povsem nedol- žnih Atencev (Xen. Hell. 2.3.15, 17). 47 Teramen nasprotuje usmrtitvam (Xen. Hell. 2.3.15) in opozarja na nujnost, da se za podporo re- žimu pridobi širši krog državljanov (Hell. 2.3.17). 48 Xen. Hell. 2.3.12–14; gl. tudi Shear, Polis and revolution, 186. Vzpostavitev režima trideseterice je spremljal tudi Platon, misleč, da režim za Atene pomeni prehod iz krivičnega v pravično življe- nje. Ob dogodkih, ki so v kratkem sledili, pa je spoznal, kako zelo se je motil; gl. Platon, Epist. 7.324b–d. Ker Ksenofont Sokrata ni le poznal, ampak je bil verjetno tako kot Platon Sokratov učenec (gl. Anderson, Xenophon, 9, 20–21), je povsem mogoče, da sta se Ksenofont in Platon osebno poznala. Vendar pa Ksenofont Platona v svojih delih omenja le na enem mestu (Xen. Mem. 3.6.1), Platon pa Ksenofonta nikoli. O tem, da je bilo ravnanje trideseterice sprva na splo- šno dobro sprejeto, gl. tudi Krentz, Thirty at Athens, 16 in 60–63. Podpora, ki jo je trideseterica uživala s strani atenske konjenice, pa se zdi še razumljivejša, če upoštevamo, da konjeniki, ki so leta 411 podpirali tudi oligarhični režim sveta štiristorih, prav zato med letoma 410 in 405 niso imeli polnopravnega državljanstva; gl. Németh, Kritias und die Dreißig Tyrannen, 81–82, zlasti op. 40 (delo Glenna R. Bugha, The Horsemen of Athens, Princeton, New Jersey 1988, na katero se Németh na tem mestu opira, mi na žalost ni dostopno). 94 Alenka Cedilnik pove o tem, kaj se je skrito pred očmi zunanjih opazovalcev dogajalo v taboru Trazibula in njegovih demokratov. Ko so slednji zavzeli obmejno utrdbo File, nam Ksenofont precej podrobno oriše ravnanje trideseterice, ki je proti Tra- zibulu in njegovim pristašem poslala vojsko treh tisočev skupaj s konjenico.49 Ničesar pa ne izvemo o dogajanju na nasprotni strani. Ker iz Ksenofontove- ga zapisa ni mogoče razbrati, ali je trideseterica v prvem napadu na Trazibula uporabila svojo celotno konjenico ali samo posamezne enote,50 ne vemo, ali je Ksenofont v spopadu osebno sodeloval. Čeprav je mogoče z veliko mero go- tovosti domnevati, da je bil Ksenofont ob navedenih dogodkih – ne glede na to, ali se je v posameznih spopadih boril ali ne – v vrstah atenske konjenice, ki je aktivno podpirala režim trideseterice, dogodke vseeno opisuje tako, da je njegova naklonjenost do demokratov povsem očitna.51 Kot osebno zelo ve- ren mož le slednjim pripisuje, da pred pomembnimi odločitvami iščejo po- moč pri bogovih, medtem ko se člani trideseterice z izjemo Teramena k bo- govom ne obračajo niti niso deležni njihove pomoči. Prvi napad na Trazibula se je trideseterici ponesrečil, ker jim je uspeh kljub sprva odličnemu vremenu preprečil nenaden snežni vihar. Enako neuspešni pa so bili za trideseterico, katere vojska je bila vedno v številčni premoči, tudi vsi naslednji spopadi, ki jih opisuje Ksenofont.52 Ksenofont ima skozi celotni prikaz državljanske vojne nenehno pred očmi predvsem vlogo atenske konjenice. Posebej jo izpostavi že ob prvem napadu na File,53 v nadaljevanju pa tudi v vseh naslednjih spopadih.54 Še oči- tneje pa izstopa vloga, ki jo Ksenofont pripisuje konjenici pri obrambi same- ga mesta in njegove neposredne okolice. Po porazu v Pireju in potem, ko je trideseterico v Atenah nadomestila na novo izvoljena deseterica, je bila, kot poroča Ksenofont, prav konjenica tista, ki je skrbela za red in mir v samem mestu in je celo ponoči nenehno stražila obzidje, saj je obstajala nevarnost, 49 Xen. Hell. 2.4.2–3. 50 Ob zavzetju File je imel Trazibul ob sebi okoli 70 mož. V času, ko je trideseterica s svojo vojsko Trazibula po zavzetju File napadla, pa je Trazibul razpolagal tudi z močnim oddelkom najemni- kov, ki jih je plačal govornik Lizija. Natančno število teh najemnikov ni znano: Justin (5.9.9) in Orozij (2.17.9) navajata 500 mož, Plutarh (Mor. 835f) pa le 300; gl. tudi Krentz, Thirty at Athens, 70–73, op.11, in 83–84. 51 Izrazito negativne poteze, ki jih Ksenofont pripisuje režimu tirdeseterice, bi morda deloma lah- ko pripisali avtorjevemu prizadevanju, da s pisanjem vsaj nekoliko opraviči svoje ravnanje v času režima. Trideseterica naj bi namreč, kot piše Ksenofont, s terorjem Atence prisilila v de- janja, za katera se sami, če bi imeli možnost izbire, nikoli ne bi odločili; gl. Krentz, Thirty at Athens, 145–46. 52 Drugi napad vojske trideseterice na File (Hell. 2.4.4–7), spopad na Munihiji v Pireju (Hell. 2.4.10– 22). 53 Xen. Hell. 2.4.2–3. 54 Po prvem neuspehu je trideseterica na področje v širši okolici Fil poslala del spartanske po- sadke in dva oddelka konjenikov z nalogo, da demokratski strani onemogočijo oskrbo. Tudi to vojsko je Trazibul s svojimi možmi premagal. Nov neuspeh naj bi znova vsaj nekoliko omi- lili prav konjeniki, ki so jih ob novici o porazu poslali iz mesta, a se je nasprotnik umaknil še pred njihovim prihodom; Xen. Hell. 2.4.4–7. Poleg pehote je konjenica sodelovala tudi v spo- padu na griču Munihija v Pireju; Xen. Hell. 2.4.10. Pri svojem drugem napadu na demokrate v Pireju se je Pavzanija oprl na dve mori Lakedajmoncev in na tri file atenske konjenice; Xen. Hell. 2.4.31. 95Ksenofont in konji da bi v Pireju zbrani možje mesto nenadoma napadli. Ko je moč demokra- tov v Pireju vse bolj naraščala in so njihove oborožene skupine zaradi oskr- be s potrebnim živežem dan za dnem zapuščale Pirej, si je v orožju iz mesta znova upala samo konjenica, čeprav je imela nasprotna stran takrat le okrog sedemdeset konjenikov.55 Če sledimo Ksenofontovemu opisu razmer v Ate- nah, se zdi, da je imela takrat konjenica pri obrambni Aten in njene širše okolice ter pri vzdrževanju notranjega reda najpomembnejšo vlogo. Pred peloponeško vojno je atenska konjenica štela 1000 konjenikov in je v nor- malnih razmerah tako po številu kot po pomenu zaostajala za vojsko težko oboroženih hoplitov.56 Stanje v Atenah v času režima trideseterice, kakršne- ga nam slika Ksenofont, pa je seveda daleč od običajnih razmer. Trideseteri- ca je namreč potem, ko je zaradi usmrtitev velikega števila ljudi odpor proti njeni politiki vse bolj naraščal, izbrala tri tisoč državljanov, ki so obdrža- li svoje orožje in ohranili pravice polnopravnih državljanov,57 ostale pa je razorožila in jim njihove dotedanje državljanske pravice odvzela.58 Kseno- font nikjer ne poroča, ali so te omejitve kakorkoli vplivale na obseg atenske konjenice,59 zato bi si lahko na osnovi njegovega pisanja predstavljali, da je konjenica kot celota nastopila v podporo novemu režimu.60 Vendar pa kljub možnosti, da trideseterica števila konjenikov sama ni bistveno spremenila, atenska konjenica v času njene oblasti že samo zaradi posledic predhodne peloponeške vojne števila 1000 gotovo ni več dosegala. Čeprav nam natanč- no število njenih pripadnikov v obravnavanem času danes ni znano,61 pa bi konjenica tudi v primeru, da bi se njeno število v primerjavi s predvoj- nim več kot prepolovilo, po uveljavitvi seznama treh tisočev predstavljala pomemben del oboroženih enot državljanov,62 s katerimi je – ob oddelku 55 Xen. Hell. 2.4.24–27. 56 Potem ko so se atenski tirani raje kot na konjenico domačih posestnikov opirali na konjenico Te- salcev in so Atenci po izgonu tiranov konjenico kot nepotreben luksuz odpravili, je v 2. polovici 5. stol. pomen konjenice v Atenah znova začel naraščati. Sprva je konjenica štela le 300 konjeni- kov. Najverjetneje v obdobju miru med letoma 445 in 431 pa je narasla na 1000 mož. Organizi- rana je bila v 10 oddelkov po 100 mož iz vsake od desetih fil; gl. Anderson, Ancient Greek Horse- manship, 129–32; Németh, Kritias und die Dreißig Tyrannen, 76–78. 57 Ni povsem jasno, ali je bila v vrste treh tisoč državljanov vključena tudi atenska konjenica ali pa so bili njeni pripadniki vpisani na poseben, od prvega neodvisen seznam; gl. Krentz, Thirty at Athens, 64, tudi op. 38; Németh, Kritias und die Dreißig Tyrannen, 63. 58 Xen. Hell. 2.3.17–20. Kot poroča Ksenofont, je po Teramenovi usmrtitvi trideseterica celo izdala ukaz, da tistim, ki niso bili na seznamu treh tisočev, vstop v mesto ni dovoljen, izgnali pa so jih tudi z njihovih posestev; Xen. Hell. 2.4.1. 59 Ker Ksenofont konjenike še vedno deli po filah (Hell. 2.4.4.), bi lahko domnevali, da v organiza- ciji konjenice tudi po drastični omejitvi števila polnopravnih državljanov ni prišlo do pomemb- nih sprememb. 60 Gl. tudi Anderson, Ancient Greek Horsemanship, 133. 61 György Németh ocenjuje, da je atenska konjenica v času režima trideseterice in deseterice štela 300 konjenikov; Németh, Kritias und die Dreißig Tyrannen, 86–90. 62 Németh, Kritias und die Dreißig Tyrannen, 59–60, domneva, da konjeniki in petstomernikarji morda niso bili uvrščeni na seznam treh tisoč državljanov, temveč so državljanske pravice kot ločena skupina ohranili neodvisno od seznama 3000 državljanov-hoplitov. V tem primeru bi bilo atenskih državljanov v času režima trideseterice seveda več kot tri tisoč, delež konjenice pa bi v okviru celotnih oboroženih sil trideseterice predstavljal sorazmerno manjši delež. 96 Alenka Cedilnik Spartancev in morebitni najemniški vojski – trideseterica v Atenah lahko razpolagala.63 Kako pomembna je bila vloga, ki jo je imela konjenica v vojski tridesete- rice, kaže tudi aretacija moškega prebivalstva Elevzine. Diodor poroča, da so Elevzinci in prebivalci Salamine pomagali izgnanim Atencem, zato so morali vsi umreti.64 Medtem ko Ksenofont zajetja in usmrtitve Salamincev ne ome- nja, dogodke v Elevzini precej natančno opisuje.65 Tja je namreč trideseterico na njen ukaz spremljala tudi konjenica, ki je moški del prebivalstva prijela in ga pod vodstvom poveljnika Lizimaha v Atenah izročila enajsterici rabljev. S tem pa se njena vpletenost v dogodek še ni končala. Naslednjega dne so se morali na Kritijevo zahtevo v Odeonu zbrati vsi hopliti, ki so bili na seznamu, in konjeniki, da bi glasovali za obsodbo Elevzincev.66 Tako jih na trideseterico ne bi vezale le koristi, ampak tudi strah zaradi storjenega zločina. Ksenofont ne pove, kako se je glasovanje končalo, in svojo pripoved zaključi, še preden navzoči začnejo glasovati. A glede na okoliščine, ki so glasovanje spremljale in so med navzočimi zagotovo vzbujale strah, je bil izid glasovanja povsem jasen. Ker nimamo trdnih dokazov za to, da je bil Ksenofont v času režima trideseterice v vrstah atenske konjenice, danes ne vemo, ali je bil takrat tudi sam med tistimi, ki so za usmrtitev Elevzincev, čeprav tega niso hoteli, morali glasovati. A videti je, da ga molk na tem mestu nekoliko izdaja. Čeprav se kot zgodovinar pisanju o smrti ni mogel izogniti in je smrt predvsem v njegovih zgodovinskih delih nenehno prisotna, dobimo na tem mestu vtis, da so bili dogodki v Odeonu preveč strašni in avtor o njih morda prav zato, ker jim je bil sam priča, ni želel pisati.67 Kljub ukrepom, kakršna je bila prisilna obsodba Elevzincev v Odeonu, pa trideseterici konjenikov morda vendarle ni uspelo v celoti zadržati na svo- ji strani. Po porazu na Munihiji Ksenofont poroča, da je bilo na Trazibulovi strani že okoli sedemdeset konjenikov. Ali so bili med njimi tudi pripadniki konjenice, ki je podpirala režim v Atenah, ne vemo, zagotovo pa Ksenofonta med njimi ni bilo.68 Tako bi lahko sklepali, ker tudi v nadaljevanju še vedno ne izvemo skoraj ničesar o tem, kaj se je dogajalo znotraj Trazibulovega tabo- 63 Diodor Sicilski drugače kot Ksenofont piše, da je trideseterica nadzor nad samim mestom zau- pala najemniškim vojakom; Diod. 14.32.4. Sicer pa slednji v svoji predstavitvi takratnega doga- janja v Atenah vojski trideseterice ne namenja posebne pozornosti. Vojaške sile trideseterice so omenjene na navedenem in na še dveh mestih, pri čemer je obakrat uporabljen zelo splošen izraz (ἡ δύναμις), ki o sestavi njenih enot ne pove ničesar; Diod. 14.32.2 in 33.2. 64 Diod. 14.32.4. 65 Xen. Hell. 2.4.8. 66 Xen. Hell. 2.4.9–10. Na velik pomen, ki ga je vsaj Ksenofont pripisoval takratnemu dogajanju v Odeonu, bi lahko sklepali tudi zato, ker je navedeni primer edini zbor treh tisoč državljanov, ki ga viri omenjajo; gl. Krentz, Thirty at Athens, 68. 67 Malo kasneje Ksenofont opiše usmrtitev skupine ljudi, ki so na svojih kmetijah nabirali potrebni živež. Konjeniki so jih pri tem zalotili in njihov poveljnik Lizimah jih je dal usmrtiti, čeprav so ujeti goreče prosili za svoja življenja in so tudi mnogi izmed konjenikov poveljnikovemu ravna- nju nasprotovali; Xen. Hell. 2.4.26. 68 Ksenofont (Hell. 2.4.25) navaja samo približno število nasprotnikovih konjenikov. Če bi bil med njimi tudi sam, bi bila njegova številka mogoče bolj natančna. 97Ksenofont in konji ra. Bolj verjetno se zdi, da se je Ksenofont ob koncu državljanske vojne, ko je v dogodke aktivno posegla tudi Sparta s svojo vojsko, vojskoval na strani spar- tanskega kralja Pavzanije.69 Ta je nastopil proti politiki rojaka Lizandra in v sporu podprl Trazibulove demokrate.70 Pavzanijev poseg je zaključil kratko- trajno državljansko vojno in v Atenah so oblast znova prevzeli demokrati. Razglašeno je bilo, da se vsi udeleženci razen članov trideseterice, deseterice, enajsterice in deseterice, ki je vladala v Pireju, lahko vrnejo na svoje domove, krivice, ki so jih v preteklosti prizadejali, pa bodo pozabljene.71 II . Nejasno ostaja, kakšne so bile kljub obljubljeni amnestiji posledice Kse- nofontovega domnevnega sodelovanja z režimom trideseterice za njegovo na- daljnjo življenjsko pot . A ne glede na razloge za udeležbo na Kirovem poho- du Ksenofontovi spisi jasno kažejo, da je bilo njegovo življenje s konji tesno povezano. Edino obdobje v Ksenofontovem življenju, o katerem imamo veli- ko zanesljivih podatkov, je prav njegovo sodelovanje na Kirovem pohodu. Za obdobje v času pohoda smo skorajda do dneva natančno poučeni, kaj se je na pohodu dogajalo in kako je Ksenofont sam pohod doživljal. Na zanesljivo eni najtežjih preizkušenj v življenju so ga ves čas spremljali prav konji. Medtem ko lahko za čas pred bitko pri Kunaksi z veliko gotovostjo domnevamo, da je Ksenofont na pohodu konje imel, smo lahko povsem prepričani, da od Kuna- kse do Lampsaka večji del poti zanesljivo ni prehodil, ampak prejezdil. Ne le da je kot strateg zato, da bi svojo funkcijo lahko učinkovito opravljal, konja moral imeti, tudi na osnovi njegovega lastnega pisanja vemo, da so mu konji lajšali premagovanje izjemno naporne in nevarne poti,72 ki jo je od prvotnih približno 13.000 najemnikov preživelo le okoli 8.600. Čeprav Ksenofont tega izrecno nikoli ne omenja, lahko iz njegovega pisanja vendarle razberemo, da je bil konjem za njihovo pomoč hvaležen. Potem ko po prihodu v Lampsak za vrnitev domov ni imel dovolj sredstev, saj mu razen konja in tega, kar je imel pri sebi, ni ostalo prav nič, je moral konja prodati, da si je pridobil nujno po- trebni denar. Konj očitno ni bil prav dosti vreden, saj ga je prodal za 50 darej- kov, kar znese okoli 1000 drahem. Vendar pa je Ksenofontu veliko pomenil. Ko sta za prodajo izvedela Ksenofontova prijatelja Biton in Navsiklejd, sta ko- nja odkupila, ker sta slišala, da je bil Ksenofontu v veliko veselje. Zato sta mu konja vrnila, zanj pa od Ksenofonta nista hotela sprejeti denarja, čeprav jima ga je očitno kljub pomanjkanju hotel dati.73 69 Delebecque, Essai sur la vie, 38. 70 Xen. Hell. 2.4.31–34. 71 Xen. Hell. 2.4.38; Arist. Ath. 38.4–39.6. Gl. tudi Shear, Polis and revolution, 191–95. 72 Xen. An. 3.4.46–47; 4.5.35; 4.7.24; 7.3.45; 7.8.2. 73 Xen. An. 7.8.2–6. Morda bi si lahko ne le kot odraz Ksenofontove bogaboječnosti, ampak tudi kot znamenje njegovega spoštovanja do konj razložili to, da je ostarelega zaplenjenega konja podaril 98 Alenka Cedilnik Še bolj kot v Anabasis se Ksenofontov prijazen odnos do konj razkriva v delu Konjeništvo. V spisu, ki je v celoti posvečen skrbi in ravnanju s konji, nam Ksenofont že v prvem stavku pove, da ima s služenjem v konjenici dol- gotrajne izkušnje, zato mu je vse, kar je s konjeništvom povezano, dobro po- znano.74 Delo nudi vrsto napotkov o tem, kako kupiti zdravo in predvsem za potrebe vojskovanja primerno žrebe,75 kakšen naj bo žrebičkov značaj in kako v njem vzbuditi naklonjenost do človeka,76 na kaj mora biti kupec bojnega ko- nja pozoren, če kupuje že ujahanega konja,77 kakšen hlev je najbolj primeren,78 kaj mora o skrbi za konje vedeti konjski hlapec, kako skrbeti za čistočo hle- va in konja,79 kako se konju najvarneje približati in kako ga voditi,80 kako mu natakniti brzdo,81 kako konja pravilno zajahati, kako na njem pravilno sedeti in kako ga med ježo najbolje voditi,82 kakšna je najprimernejša vadba za ko- nja in jezdeca,83 kako ravnati s preveč ognjevitim in kako s preveč počasnim konjem,84 kako jezditi, da bo pogled na konja in jezdeca čim bolj veličasten,85 kdaj in kako uporabljati ustrezno brzdo,86 kakšen konj je najprimernejši za paradno jahanje ter kako in česa ga je treba naučiti,87 ob tem pa tudi to, kako naj bosta jezdec in njegov konj v spopadu oborožena in zavarovana.88 Kseno- fontovi napotki za ravnanje s konji so med ljudmi, ki se s konji ukvarjajo, še danes upoštevani in cenjeni.89 V prispevku se z vsemi ne bomo podrobneje ukvarjali, temveč se bomo nekoliko posvetili le tistim, ki najbolj očitno raz- krivajo avtorjev odnos do teh plemenitih živali. načelniku vasi, v kateri so se ustavili grški najemniki. Za konja je namreč slišal, da je posvečen soncu. Ker se je bal, da bi mu na poti zaradi izčrpanosti poginil, ga je raje podaril in prejemniku naročil, naj ga zredi in žrtvuje; Xen. An. 4.5.35. 74 Xen. Eq. 1.1. 75 Ksenofont (Eq. 1.1–17) navaja vrsto natančnih napotkov o žrebetovi ustrezni telesni zgradbi: o obliki in stanju kopit (1.2–3), obliki nožnih kosti in zgradbi nog (1.4–7), primernem videzu prsne- ga koša, hrbta in glave (1.7–8), občutljivosti čeljusti (1.9), postavitvi oči (1.9), oblikovanosti nozdr- vi (1.10), bujnosti grive in velikosti ušes (1.11), višini vihra (1.11), oblikovanosti hrbta, ki omogoča čim boljše sedenje (1.11–12), obliki kolkov (1.12–13), primernem razmiku med zadnjima nogama (1.14), velikosti mod (1.15), možni napovedi velikosti konja (1.16). 76 Xen. Eq. 2.3. 77 Xen. Eq. 3.1–12: določitev konjeve starosti (3.1), konjeva pripravljenost, da sprejme uzdo (3.2) in se pusti zajahati (3.3), konjeva ubogljivost med ježo (3.4–6), konjeva sposobnost, da izvršuje vse, kar se zahteva v vojni (3.7–8), za bojnega konja primeren značaj (3.9–11). 78 Xen. Eq. 4.1–5: primerna oddaljenost hleva od gospodarjevega bivališča in njegova ustrezna za- varovanost (4.1–2), tla, ki so za konjeva kopita najbolj ustrezna (4.3–5). 79 Xen. Eq. 5.1–6.2: kako je potrebno konja primerno privezati k jaslim (5.1), vsakodnevno čiščenje hleva (4.2), uporaba nagobčnika (5.3), čiščenje konja (5.5–6.2). 80 Xen. Eq. 6.3–6. 81 Xen. Eq. 6.7–11. 82 Xen. Eq. 6.16–7.12. 83 Xen. Eq. 7.13–14: vadba v maneži (7.13–19), urjenje konja na prostem v preskakovanju ovir, v ježi po hribu navzgor in navzdol (8.1–9), lov kot vaja v jezdenju (8.10), kako ravnati ob napadu na so- vražnika (8.12). 84 Xen. Eq. 9.1–12. 85 Xen. Eq. 10.1–5. 86 Xen. Eq. 10.6–17. 87 Xen. Eq. 11.1–13. 88 Xen. Eq. 12.1–13. 89 Anderson, Xenophon, 3; Lee, Greek Army, 12, op. 49; Tuplin, »Xenophon (1)«, 1630. 99Ksenofont in konji Ksenofont, ki je konje nedvomno zelo dobro poznal, nenehno poudarja, da je treba s konji vedno lepo ravnati.90 To ne pomeni le ustrezne prehrane, primernega bivališča, možnosti gibanja in podobne stvari, ki so seveda izre- dno pomembne, a nikakor ne zadoščajo. Konji namreč poleg vsega tega po- trebujejo tudi primeren odnos tistega, ki se z njimi ukvarja. To pa ni nasilno ravnanje s konji, pri katerem pri konju dosežemo zaželeno obnašanje s stra- hom in bolečino, temveč umirjen in potrpežljiv pristop, ki upošteva konjeve zmožnosti in potrebe.91 Tako Ksenofont v primeru plašnih žrebet ali odraslih konj svetuje, kako jih je potrebno mirno in z veliko potrpljenja učiti, da se jim ni treba ničesar bati.92 Če se konj nečesa boji in se temu noče približati, ga lahko s pomočjo pogumnega konja ali pa tako, da se predmeta sami dotaknemo in nato konja mirno pripeljemo do njega, naučimo, da ni razloga za strah.93 Pri tem posta- vlja kot osnovno načelo ravnanja s konji pravilo, da se konju v jezi nikoli ne smemo približati. Jeza je namreč, kot pravi, nepremišljena in vodi človeka v dejanja, ki jih mora kasneje obžalovati.94 Če bi plašnega konja tepli, bi le po- globili njegov strah, saj bi predmet svojega strahu povezal z bolečino v pre- pričanju, da je prav stvar, ki se je boji, kriva za prejete udarce.95 Umirjeno ravnanje priporoča tudi pri delu z zelo ognjevitimi konji, pri čemer konjevo ognjevitost primerja z jezo pri človeku. Zato prav tako kot pri človeku, ki je nagle jeze, tudi pri ognjevitem konju ne počnemo stvari, ki bi ga lahko ujezi- le.96 Ksenofont ne nasprotuje uporabi grobe brzde, ostrog in biča,97 a priporo- ča njihovo zmerno in blago uporabo. Tako glede grobe brzde svetuje, da se jo uporablja enako previdno, kot če bi šlo za nežno brzdo.98 Prav tako priporo- ča, da tisti, ki želijo, da konj med ježo deluje čim bolj veličastno, ne vlečejo za brzdo ter ne uporabljajo biča in ostrog, saj bo učinek takšnega ravnanja prav nasproten zaželenemu.99 Pri delu s konji priporoča odločno, a nikakor grobo ravnanje ter kot neprimerno zavrača učenje konj z udarci; ob tem nenehno poudarja, da je treba konju zato, da bi delo dobro opravil, omogočati sprosti- tev.100 Konj bo bolje delal, če bo vedel, da bo za svoje delo na koncu tako ali drugače nagrajen.101 90 Prim. tudi Xen. Mem. 2.3.9, kjer Sokrat sogovornika v pogovoru opozarja, da svojega ovčarske- ga psa, ki bi bil do pastirjev prijazen, nanj pa bi renčal, ko bi se mu približal, gotovo ne bi posku- šal umiriti z jezo, temveč s prijaznostjo. 91 Xen. Eq. 10.14. 92 Xen. Eq. 2.5. 93 Xen. Eq. 6.14. 94 Xen. Eq. 6.13. 95 Xen. Eq. 6.15. 96 Xen. Eq. 9.2. 97 Xen. Eq. 8.4–5; 10.6. 98 Xen. Eq. 9.9. 99 Xen. Eq. 10.1. 100 Xen. Eq. 11.5. 101 Xen. Eq. 10.13–14. 100 Alenka Cedilnik V sklopu napotkov, ki so namenjeni temu, da bi se konj v človekovi druž- bi čim bolje počutil, in se ne nanašajo zgolj na zadovoljitev konjevih fizičnih potreb, ampak prav tako na vzpostavitev razumevajočega in prijaznega od- nosa do konja, je potrebno omeniti tudi Ksenofontovo skrb za to, da se ko- njem vsakodnevna vadba ne bi zdela zoprna in dolgočasna. Vsem, ki delajo s konji, zato svetuje, naj kraj in dolžino vadbe spreminjajo, saj bodo konji na tak način raje vadili.102 Da konju ne bi povzročali nepotrebne bolečine in ne- ugodja, je potrebno skrbeti tudi pri njegovi vsakodnevni negi. Ker je konjeva glava koščena, jo je potrebno umiti z vodo brez uporabe železnih ali lesenih pripomočkov, ki bi glavo lahko poškodovali. Isto velja za druge dele telesa, kjer bi neprimerna nega lahko povzročila poškodbe ali konju kako druga- če škodovala.103 S primerno skrbjo je že pri žrebičku mogoče doseči, da ne le vzljubi človeka, ampak naravnost hrepeni po njegovi družbi, saj njegovo pri- sotnost povezuje s prijetnimi dogodki, kot so hranjenje, dostop do vode in občutek varnosti. Čeprav je tudi Ksenofont sam konje zagotovo imel rad, je pri pisanju o njih zelo stvaren. V delu Spomini na Sokrata svojemu učitelju pripisuje na- slednje mišljenje: bogovi dajejo živalim življenje in hrano zaradi ljudi, saj so prav ljudje tisti, ki imajo od živali največje koristi.104 Prepričani smo lahko, da je bil Ksenofont glede namembnosti živali s Sokratom povsem enakih mi- sli. Po njegovem mnenju neubogljiv konj ni zgolj nekoristen, ampak se po- gosto vede kot izdajalec in bolj koristi sovražniku kot sovražnikovi prijate- lji.105 Pri tem pa za svojo neposlušnost ni kriv sam, temveč njegov jezdec, ki s konjem ne zna pravilno ravnati.106 Najplemenitejši in najpametnejši konji se bodo razvili v čudovita bitja, če jih bodo ukrotili že kot žrebičke, sicer bodo iz njih nastala neuporabna kljuseta.107 Zato pa mož, ki ne skrbi primerno za svojega konja, zanemarja samega sebe, saj, kot piše Ksenofont, v nevarnosti gospodar svoje življenje izroči v varstvo konju.108 102 Xen. Eq. 8.9. 103 Xen. Eq. 5.5–10. 104 Xen. Mem. 4.3.10; gl. tudi Xen. Hier. 6.15. 105 Xen. Eq. 3.4.6; Xen. Eq.Mag. 1.3. 106 Xen. Oec. 3.11. Ksenofont v delu Kirova vzgoja (5.2.17) preudarnost Perzijcev pri jedi primerja s premišljenostjo jezdecev na konju, ki morajo med ježo vse videti, vse slišati in tudi povedati vse, kar je potrebno. 107 Xen. Mem. 4.1.3. 108 Xen. Eq. 4.1. 101Ksenofont in konji BIBLIOGR AFIJA Viri Aristotel Athenaion politea. V: Aristotle. The Athenian Constitution, The Eudemian Ethics, On Vir- tues and Vices. Angleški prevod H. Rackham. Loeb Classical Library. London: Wil- liam Heinemann, Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press, 1952. Diodor Sicilski Bibliotheca historica. V: Diodorus of Sicily in twelve volumes. 6. zv. Angleški prevod C. H. Oldfather. Loeb Classical Library. London: William Heinemann, Cambridge, Mas- sachusetts: Harvard University Press, 1954. Ksenofont Anabasis. V: Xenophon. Anabasis. Angleški prevod Carleton L. Brownson. Loeb Classi- cal Library. Cambridge, Massachusetts, London: Harvard University Press, 1998. De equitandi ratione. V: Xenophon. Scripta minora. Angleški prevod E. C. Marchant. Loeb Classical Library. London: William Heinemann, Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press, 1956. De equitum magistro gl. De equitandi ratione. Hellenica. V: Xenophon. Hellenica, books 1–4. Angleški prevod Carleton L. Brownson. Loeb Classical Library. Cambridge, Massachusetts, London: Harvard University Press, 1997. Hellenica. V: Xenophon. Hellenica, books 5–7. Angleški prevod Carleton L. Brownson. Loeb Classical Library. Cambridge, Massachusetts, London: Harvard University Press, 1997. Memorabilia. V: Xenophon. Memorabilia, Oeconomicus, Symposium. Prevedla E. C. Mar- chant in J. Todd. Loeb Classical Library. Cambridge, Massachusetts, London: Har- vard University Press, 2002. Oeconomicus gl. Memorabilia. Lizija Orationes. V: Lysiae Orationes. Izdaja in opombe Carolus Hude. Scriptorum Classicorum Bibliotheca Oxoniensis. Oxonii: e typographeo Clarendoniano, 1946. Paulus Orosius Historiarum adversus paganos. V: Orosio. Le storie contro i pagani. 1. zv. Izdaja Adolf Lip- pold, prevod Aldo Bartalucci. Scrittori greci e latini. Milano: Fondazione Lorenzo Valla, Arnoldo Mandadori Editore, 1976. Plinij Starejši Naturalis historiae. V: Plinij Starejši. Naravoslovje. Izbrana poglavja. Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Matej Hriberšek. Ljubljana: Modrijan, 2009. Plutarh Moralia. V: Plutarch’s Moralia in fourteen volumes. 10. zv.. Angleški prevod Harold North Fowler. Loeb Classical Library. London: William Heinemann, Cambridge, Massa- chusetts: Harvard University Press, 1949. Literatura Anderson, J. K. Xenophon. Bristol Classical Paperbacks. London etc.: Bloomsbury Publi- shing, 2008 (1. izd. 1974). 102 Alenka Cedilnik Bratož, Rajko. Rimska zgodovina 1. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Ljublja- na: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Študentska založba, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2007. Breitenbach, H. R. »Xenophon (6) von Athen«. RE 9 A (1967), 1596–2051. Delebecque, Édouard. Essai sur la vie de Xénophon. Études et commentaires 25. Pariz: Li- brairie C. Klincksieck, 1957. Finley, Moses I. Studies in land and credit in ancient Athens, 500–200 B.C. The Horos- Inscriptions. With a new introduction by Paul Millett. New Brunswick, Oxford: Transaction Books, 1985. Gray, Vivienne, ur. Xenophon. Oxford Readings in Classical Studies. Oxford, New York: Oxford University Press, 2010. Krentz, Peter. The Thirty at Athens. Ithaca, London: Cornell University Press, 1982. Lee, John W. I. A Greek Army on the March. Soldiers and Survival in Xenophon’s Anabasis. Cambridge: Cambridge University Press, 2010. Lendle, Otto. »Xenophon«. V: Kai Brodersen, ur., Große Gestalten der griechischen Anti- ke. 58 historische Portraits von Homer bis Kleopatra. München: Verlag C. H. Beck, 1999. Németh, György. Kritias und die Dreißig Tyrannen. Untersuchungen zur Politik und Pro- sopographie der Führungselite in Athen 404/403 v. Chr. Heidelberger Althistori- sche Beiträge und Epigraphische Studien, Band 43. Stuttgart: Franz Steiner Ver- lag, 2006. Raepsaet, Georges. »Pferd.« V: Hubert Cancik in Helmuth Schneider, ur., Der Neue Pauly 9, 692–703. Stuttgart, Weimer: Verlag J. B. Metzler, 2000. Roy, J. »The Mercenaries of Cyrus.« Historia 16, št. 3 (1967): 287–323. Schumacher, Leonhard. Sklaverei in der Antike. Alltag und Schicksal der Unfreien. Mün- chen: Verlag C. H. Beck, 2001. Schütrumpf, Eckart E. »Xenophon aus Athen [2]«. V: Hubert Cancik in Helmuth Schnei- der, ur., Der Neue Pauly 12/2, 633–42. Stuttgart, Weimer: Verlag J. B. Metzler, 2003. Schwartz, Eduard. »Quellenuntersuchungen zur griechischen Geschichte«. Rheinisches Museum für Philologie 44 (1889), 161–93. Senegačnik, Brane, ur. Antologija antičnega govorništva: Lisija, Izokrat, Demosten, Cice- ron, Evmenij. Spremna študija Matej Hriberšek. Prevodi in spremne besede Matjaž Babič, Sonja Capuder, Matej Hriberšek, David Movrin. Ljubljana: Študentska založba, 2001. Shear, Julia L. Polis and revolution. Responding to Oligarchy in Classical Athens. Cam- bridge: Cambridge University Press, 2011. Tulpin, Christopher J. »Xenophon (1)«. V: Simon Hornblower in Antony Spawforth, ur., The Oxford Classical Dictionary, 1628–1631. Oxford, New York: Oxford University Press, 1999. ———. ur. Xenophon and his World. Papers from a conference held in Liverpool in July 1999. Historia, Einzelschriften 172. Stuttgart: Franz Steiner Verlag, 2004. 103Ksenofont in konji X ENOPHON ON HORSES Summary Based on Xenophon’s writings on horses, the paper begins with a partial ac- count of his life prior to his decision to join Cyrus, and continues by outli- ning his attitude to horses, animals with whom he lived in close contact. Except for the period spent campaigning with Cyrus’ Greek mercena- ries (401–400 BC), the life of Xenophon remains largely unknown, raising a number of still unanswered questions. While the final answers are probably going to remain obscure, it may be surmised – on the basis of his horse wri- tings as well – that the author came from an affluent family. As an Athenian of substance, he would have been classified as a knight, and since the repre- sentatives of this class fought in the Athenian cavalry, it was this combat arm to which he would have belonged. There is no hard and fast evidence that he took an active part in the last years of the Peloponnesian War. However, his fairly detailed account of the Athenian developments following the peace tre- aty suggests that Xenophon remained in the city during the rule of the Thirty Tyrants, when many residents were obliged to leave, and, as a cavalry mem- ber, actively supported the regime to the end. In fact, Xenophon’s presentation of the contemporary events highlights the cavalry’s role to the extent that it appears to have played a crucial part in defending the city and regime. But despite the cavalry’s support of the Thirty, its members do not seem to have flocked out of Athens in the uncertain con- ditions which followed the fall of the Thirty and the restoration of democracy. Thus Xenophon’s decision to join Cyrus the Younger’s expedition may have been influenced not by his recent support of the Thirty alone, but also by rea- sons unknown today. While there is no solid proof of his closer association with horses prior to Cyrus’ expedition, Xenophon’s writing in the Anaba- sis leaves no doubt that he spent at least the greater part of the campaign on horseback. The horses not only eased his difficult journey but helped him stay alive. Of this he was well aware: as he admonishes horse owners in his work On Horsemanship, the master entrusts his life to the horse in times of danger, and the one who neglects his horse practically neglects himself. Xenophon’s chequered and adventurous life brought him in close contact with horses, affording him a wealth of personal experience and knowledge of these animals. His writings, On Horsemanship in particular, are thus a mine of information on their breeding, grooming, training, feeding and general treatment, as well as on what can be expected of them when they are suita- bly groomed and treated. While this paper omits a detailed account of Xeno- phon’s advice on horse treatment, it does examine more closely those instruc- tions which reflect most clearly the author’s attitude to the noble animals. Gregor Pobežin Dihotomija človeškega in živalskega: Salustij in (nekateri) njegovi zgledi V začetku Salustijevega dela De Catilinae coniuratione (C. 1.1) beremo za zgo- dovinopisno monografijo razmeroma nenavaden uvod, ki v celoti predstavlja več kot desetino celotne pripovedi: Vsi ljudje, ki se trudijo, da bi se povzpeli nad ostala bitja, bi si morali na vso moč prizadevati, da ne bi življenja premerili molče kakor ovce, ki jih je nara- va ustvarila sklonjene k tlom in pokorne zgolj svojemu trebuhu ... Glede na dokazljive konvencije zgodovinopisnega žanra dramatično dru- gačni uvod smiselno napoveduje tudi drugačno obravnavo historične snovi – žanrsko novost, tj. monografijo kot formo raziskovanja in podajanja histo- rične snovi, ki kaže zavesten odklon od dotedanje historiografske tradicije; v tem oziru je Salustij kot literarni zgodovinopisni ustvarjalec vstopil v pra- zen prostor,1 v katerem ga ni mogla omejevati nobena tradicija in v katerem je lahko vzpostavil svoje smernice delovanja, predvsem pa povsem novo hi- storiografsko instanco, nov tip historiografske persone.2 Izbira nove historio- grafske forme je pomenila tudi popolnoma drugačna teoretična izhodišča: v primeru monografije ne gre več toliko za pravo resnico kot za globljo resnico.3 Salustij je sicer sprejel monografski zgodovinopisni izraz, vendar je pri tem oblikoval lasten stil, lastno zgodovinopisno avtoriteto. Z izbiro vsebinsko za- okroženega, kronološko omejenega predmeta pripovedi se je odmaknil od kroniške analistične tradicije, ki je mestoma pridobivala fabulistični značaj. Zgoraj citirane uvodne besede v prologu ustvarjajo vtis, da ima bralec opraviti z besedilom prej filozofske kot pa zgodovinopisne narave, toda vloga 1 Desmouliez, »Cicéron et l'ambition littéraire de Salluste«, 26–27. 2 Marincola, Authority and Tradition, 78. 3 Lefèvre, »Argumentation und Struktur«, 256. 106 Gregor Pobežin prologa seže dosti dlje od navideznega filozofskega napenjanja – pripovedo- valcu ne gre zgolj za to, da bi bralec postal benevolens, attentus atque docilis (Cic. Inv. 1, 20). Zgodovinsko besedilo ima namreč pri bralcu status pripovedi o resničnem oz. o tem, kar se je dejansko zgodilo; le bralčev vtis, da v zgodo- vinski pripovedi spoznava neko dejansko stvarnost iz preteklosti, zgodovino oz. zgodovinsko delo loči od fikcije,4 vendar pa so pripovedne tehnike tiste, ki tudi zgodovinopisno pripoved uvrščajo v zelo podoben literarni žanr. Bral- čev vtis, da bere oz. sprejema pripoved o nečem, kar se je v resnici zgodilo, je dejansko v celoti odvisen od intencij, ki jih (navadno v uvodnem poglavju5) izrazi pripovedovalec. Prolog 1.1–4.5, ki morda res zveni bolj kot retorična vaja v izrabljanju kon- vencionalnih toposov kot pa »pravi« uvod,6 je bil zaradi svoje navidezne ne- povezanosti s pripovednim korpusom deležen kritike malodane od vsega za- četka; Kvintilijan ga je komentiral z besedami (Inst. 3, 8, 9), da Salustijevi pro- logi niso zadostno povezani z zgodovinsko materijo preostalega dela: Quos secutus videlicet C. Sallustius in bello Iugurthino et Catilinae nihil ad historiam pertinentibus principiis orsus est. Zdi se, da se je ravno po njih zgledoval Salustij v Jugurtinski vojni in Katili- novi zaroti, s tem pa se je oddaljil od načel zgodovinopisja ...7 Ob tej Kvintilijanovi trditvi, ki jo moramo razumeti predvsem kot izraz literarnega kriticizma,8 da jih je namreč v idiomatskem smislu sestavil v ne- primernem formatu, moramo priti do ugotovitve, da je prolog napisan v obliki akademskega diskurza, ki je smiselno bližje antitetičnemu filozofskemu trak- tatu kot pa pravemu zgodovinskemu uvodu, kakršnega bi pričakovali glede na zgodovinsko izkušnjo (prim. Tukidid, Polibij).9 V povezavi z vprašanjem o vlogi ali vrednosti te filozofske kakovosti se nujno odpre tudi vprašanje, kako te ideje funkcionirajo v povezavi s historično materijo v nadaljnji pripovedi. Zato je popolnoma zgrešena misel, da sta oba prologa zgolj pojasnilo o izbi- ri historičnega gradiva,10 ali da gre celo zgolj za zbirko topov, ki za samo delo nimajo nobenega pravega pomena, saj zlasti antiteze med koncepti etične na- rave, kot so luxuria, avaritia, superbia ipd. v Salustijevem času niso bile nič novega.11 To seveda drži, vendar iz tega ne moremo izpeljati sklepa, da njegovi prologi zaradi tega nimajo prave teže za celotno strukturo njegovih del. Enako 4 Rood, Thucydides: Narrative and Explanation, 9; Carrier, »On Narratology«, 32. 5 Tako npr. Thuc. 1.22; Tac., Ann. 1.1. 6 Tako denimo Leeman, Aufbau und Absicht, in Laistner, The Greater Roman Historians. 7 Prevod vseh izvirnih odlomkov je za potrebe tega članka pripravil avtor. 8 Tiffou, Essai sur la pensee morale, 18. 9 Vendar pa ne pri vseh grških zgodovinopiscih – prim. Ksenofontovo Grško zgodovino in njen nadvse nenavadni uvod – ki to sploh ni. 10 Prim. Leeman, »Sallust's Prologe«. 11 Laistner, Greater Roman Historians, 171. 107Dihotomija človeškega in živalskega nemogoča je misel, da bi Salustij svoj prolog sestavil po literarnih zapovedih svojega časa,12 kljub temu da je, denimo, Ciceron morda ravnal drugače.13 Osrednji moment prologa je, kakor se izkaže, pojem virtus kot nadre- dni pojem in vse njene pozitivne manifestacije ter njej nasprotni negativni koncepti,14 ki so za oblikovanje specifičnega in za funkcijo prologa tako nuj- nega ideološkega okvira eden ključnih vzvodov, je v poglavju 1.1–1.4 bralcu predstavljen kot osrednji motiv: Omnis homines, qui sese student praestare ceteris animalibus, summa ope niti decet, ne vitam silentio transeant veluti pecora, quae natura prona atque ventri oboedientia finxit. Sed nostra omnis vis in animo et corpore sita est: animi imperio, corporis servitio magis utimur; alterum nobis cum dis, alte- rum cum beluis commune est. Quo mihi rectius videtur ingeni quam viri- um opibus gloriam quaerere et, quoniam vita ipsa, qua fruimur, brevis est, memoriam nostri quam maxume longam efficere. Nam divitiarum et for- mae gloria fluxa atque fragilis est, virtus clara aeternaque habetur. Vsi ljudje, ki se trudijo povzpeti se nad ostala bitja, bi si morali na vso moč prizadevati, da ne bi življenja premerili molče kakor ovce, ki jih je nara- va ustvarila sklonjene k tlom in pokorne zgolj svojemu trebuhu. Vsa naša ustvarjalna moč je v telesu in duhu. Duha imamo, da ukazuje, telo pa, da sledi; v prvem smo podobni bogovom, drugo nam je skupno z živalmi. Zato se mi zdi pravilneje, da si za slavo prizadevamo z duhovnimi in ne toliko s telesnimi sposobnostmi; in ker je življenje, ki nam je dano, kratko, moramo doseči, da bo spomin na nas kar se da dolgotrajen. Slava bogastva in lepote je namreč nestanovitna in krhka, slava kreposti pa sijoča in večna. Odlomek je utemeljen na ključnih etičnih kategorijah, ki so urejene v vr- sti urejenih antitetičnih parov; homines – animalia (1.1); animi imperium – corporis servitium (1.2); di – beluae (1.2); ingenium – vires (1.3); vita … brevis – memoria … maxume longa (1.4); divitiarum et formae gloria fluxa atque fra- gilis – virtus clara aeternaque (1.4), vis corporis – virtus animi (1.5). Struktura je skrbno premišljena: prva dva antitetična para si sledita od splošnega h konkretnemu in pozitivnega k negativnemu, druga dva pa v obratnem vrstnem redu od konkretnega k splošnemu in negativnega k po- zitivnemu; vse skupaj tvori učinkovit Ringkomposition, v katerem velja izpo- staviti zelo smiselno izbiro izrazov animal, pecus, belua v 1.1–1.2, ki izkazuje 12 Cic., Att. 16.6: »Pošiljam ti knjigo o slavi – v njej pa je isti predgovor kot v tretji knjigi Akademik. Do tega je prišlo pač tako, da imam knjigo predgovorov, iz katere navadno kaj izberem, ko se lotim kakega novega spisa ...«. 13 Cic., Inv. 1.20: »Uvod je nagovor, ki bralčevo zavest ustrezno pripravi na nadaljnjo pripoved; namen predgovora je uresničen, če pri bralcu doseže dobrohotnost, pozornost in vodljivost. Potemtakem se mora tisti, ki hoče uvodoma dobro predstaviti predmet svoje pripovedi, pred tem dodobra seznaniti z naravo predmeta razprave.« 14 Earl, »Prologue Form«, 5–17; Usher, »Sallust, the Censor«, 572; Tiffou, Essai sur la pensee morale, 353–413. 108 Gregor Pobežin razumevanje psihološke dimenzije teh izrazov in ki obenem ustvarja primer- no okolje za izjemno subtilno rabo izraza silentium v 1.1, v katerem je zajeta bistvena razlika med človekom in živaljo – ali med aktivnim človekom in člo- vekom, ki je v svoji pasivnosti podoben živali. Človek (omnes homines) je bitje (animal) prav kakor vsa druga bitja (ce- teris animalibus); od drugih bitij ga razlikuje prizadevanje, da bi jih presegel (qui sese student praestare). Preseči jih more samo s pravilnim delovanjem, kakor je pojasnjeno v summa ope niti decet, ne vitam silentio transeant, s či- mer je jasneje opredeljen nevtralno rabljeni izraz studere. Ključni moment rabe izraza pecora oz. primerjave med homines in pecora je izraz silentium – v odlomku ne vitam silentio transeant veluti pecora; v pasivnem smislu izraz silentium predstavlja nasprotje izrazoma gloria in memoria kot osrednjemu momentu prvega poglavja – torej nedelovanje, katerega posledica je, da člo- vek ne doseže gloria in memoria: kdor je nedejaven – non studet –, ne doseže slave in trajnega spomina – non quaerit gloriam neque memoriam maxumam efficit –, zato se o njem ne govori – siletur de eo. Če torej izraz animalia zaje- ma tudi ljudi, izraz pecora posebej poudarja pasivnost oz. nedelovanje, za ka- terega je plačilo silentium. Izraz silentium smemo razumeti tudi v aktivnem smislu,15 torej v pomenu, da človek ne sme ostajati nem – da torej mora govo- riti oz. izkoristiti dar govora, ki ga razlikuje od ostalih bitij. Vsekakor gre za pogost topos, da je prav dar govora tisti, ki človeka loči od drugih bitij, kate- rega jasno vzporednico najdemo pri Izokratu (τοῦτο μόνον ἐξ ἁπάντων τῶν ζῴων ἴδιον ἔφυμεν ἔχοντες)16 ali pri Ciceronu: hoc uno praestamus vel maxime feris, quod colloquimur inter nos et expri- mere dicendo sensa possumus … (De orat. 1, 32) Prav v tem se daleč najbolj razlikujemo od zveri – da namreč med seboj go- vorimo in moremo z govorico izražati svoje misli. Izraz ne vitam silentio transeant v prologu Katilinove zarote in pa izraz dicendo sensa exprimere pri Ciceronu imata torej pomembno dodatno di- menzijo – razumeti ju moramo namreč zlasti v smislu javnega življenja: člo- vek se mora z darom govora udejstvovati predvsem na forumu, tj. v javnem življenju – oziroma v dejavnosti, ki je primerna za bonum otium: Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit […] non fuit consilium socordia atque desidia bonum otium conterere neque vero agrum colundo aut venando servilibus officiis, intentum aetatem agere; sed […] eo- dem regressus statui res gestas populi Romani carptim […] perscribere … (C. 4.1-2) 15 Woodman, »A Note on Sallust, Catilina 1,1«. 16 Paneg. 48; gl. citat v celoti spodaj. 109Dihotomija človeškega in živalskega Ko se je torej moja duša izvila iz vseh preizkušenj ter pasti […], sem se od- ločil, da svojega časa ne bom tratil v brezbrižni lenobi, pa tudi z lovom in poljedelstvom, tema hlapčevskima opraviloma, se nisem mislil kratkočasi- ti; ne […] , sklenil sem se vrniti k podvigu […] pisati zgodovino rimskega ljudstva … Argument v odlomku ne vitam silentio transeant veluti pecora je torej dvojne narave; gre za osrednji moment primerjave med homines ter cetera animalia, katere kontrastivni element je opozicija pojmov silentium (v pasiv- nem smislu) in gloria ter memoria quam maxume longa: cetera animalia so za razliko od človeka, katerega ustvarjalna moč (omnis vis) izhaja iz virtus, ob- sojena na silentium – quia siletur de iis. Drugi pomemben element je kontrast med dejavnim življenjem in nedejavnostjo oz. neplodno dejavnostjo; za silen- tium v aktivnem smislu – homine (in foro) non loquente – v odlomku 4.1–4.3 najdemo vsebinsko dopolnilo v izrazu socordia atque desidia bonum otium conterere. Posebno pozornost moramo nameniti izrazu bonum otium kot na- sprotju tega, kar je v 4.1 imenovano servilia officia; jasno vzporednico tej ar- gumentaciji najdemo pri Katonu, v uvodni misli v delu Origines, namreč otii non minus quam negotii rationem exstare oportere.17 Pri konstrukciji tega odlomka Salustiju ni manjkalo ustreznih zgledov, od katerih moramo v tem obsegu nujno navesti zgolj nekaj najbolj očitnih primerjav; motiv »merjenja poti« skozi življenje (ne vitam silentio transeant) je primerljiv že z dobro znano Prodikovo zgodbo o Herkulu na razpotju pri Ksenofontu (Xen. Mem. 2,1,21): τὴν δι' ἀρετῆς ὁδὸν τρέψονται ἐπὶ τὸν βίον … Podobnost izraza ne vitam silentio transeant sicer ni v negotovosti, katero pot izbrati, pač pa je izpostavljeno brezciljno tavanje, kakor vidimo v vzporedni- ci s Platonom, ki jo citiramo v nadaljevanju.18 Pri tem moramo posvariti pred morebitnim vtisom, ki se bo morda nujno ponujal ob spodaj navedenih cita- tih, in sicer, da se je Salustij zgledoval zgolj po grških avtorjih; v resnici Sa- lustiju ni manjkalo navdiha iz dotedanje rimske tradicije, ki je na žalost sicer težko določljiva, vendar ne zanemarljiva.19 Precejšnje razlike v izsledkih, ki 17 Cic., Pro Plan. 66. 18 Tako v Bellum Catilinae kot tudi v Bellum Iugurthinum se Salustij večkrat sklicuje na Plato- na; Salustijev »platonizem« (prim. Alfonsi, »Postilla sallustiana«, 506) je morda najočitnejši v sklicevanju na Platonovo sedmo pismo (323d–352a). O številnih jasnih vzporednicah s Platono- vimi mislimi v različnih delih (mdr. Rep. 586a, Phaed. 80a) gl. Egermann, Die Proömien zu den Werken des Sallust; Pantzerhielm-Thomas, »The Prologues of Sallust«. Vprašanje je, kako so Pla- tonove ideje prišle do Salustija: posredno ali neposredno; možno je, da Platonove misli do Sa- lustija niso prodrle izolirane, temveč kvečjemu podprte z močnim vplivom stoiške filozofije (gl. Bolaffi, »I proemi delle monografie di Sallustio«), čeprav si je težko misliti, da Salustij ne bi bil vsaj osnovno filozofsko izobražen (Syme, Sallust, 54); s tem se nam kot pomemben možni vir kaže Pozejdonij (o vplivu stoiške filozofije na Salustija gl. predvsem Schur, Sallust als Historiker, 1934). Zagotovo lahko pristanemo na trditev, da se v Salustijevih prologih zrcali tudi stoiška filo- zofija, vendar se znova postavlja vprašanje, v kakšni obliki je Salustij te ideje povzemal – nep- osredno ali presejane skozi dela drugih avtorjev. Težava pri lociranju odmevov stoiške filozofije pri Salustiju je v tem, da moramo njegove misli pogosto rekonstruirati pri drugih avtorjih. 19 Syme, Sallust, 242. 110 Gregor Pobežin bistveno zaznamujejo celotno razpravo o Salustijevih morebitnih virih, nas navezujejo na sklep, da moramo biti do kontrastivne metode, ki omogoča tako različne zaključke, nezaupljivi20 in da velja vplive različnih – grških in rimskih – avtorjev upoštevati kot odmeve v Salustijevem delu, ne pa nujno kot primarne vire. Zlasti Salustijeva obravnava vsebinsko težko opredeljive virtus nas sili, da poiščemo redke oprijemljive točke med rimskimi avtorji pred Salustijem, na podlagi katerih lahko definiramo rimski – in specifično drugačni Salustijev pogled na virtus,21 k čemur se bomo vrnili še v nadaljevanju. Ideja o človekovih prednostih pred živalmi je jasno izražena pri Kseno- fontu v naslednjem odlomku (Mem. 1, 4, 14), ki je za Salustijevo argumentaci- jo, kot bomo pokazali v nadaljevanju, bistvenega pomena: οὐ γὰρ πάνυ σοι κατάδηλον ὅτι παρὰ τἆλλα ζῷα ὥσπερ θεοὶ ἄνθρωποι βιοτεύουσι, φύσει καὶ τῷ σώματι καὶ τῇ ψυχῇ κρατιστεύοντες; οὔτε γὰρ βοὸς ἂν ἔχων σῶμα, ἀνθρώπου δὲ γνώμην ἐδύνατ᾽ ἂν πράττειν ἃ ἐβούλετο, οὔθ᾽ ὅσα χεῖρας ἔχει, ἄφρονα δ᾽ ἐστί, πλέον οὐδὲν ἔχει. σὺ δ᾽ ἀμφοτέρων τῶν πλείστου ἀξίων τετυχηκὼς οὐκ οἴει σοῦ θεοὺς ἐπιμελεῖσθαι; ἀλλ̓ ὅταν τί ποιήσωσι, νομιεῖς αὐτοὺς σοῦ φροντίζειν; Se ti mar ne zdi očitno, da ljudje v primerjavi z drugimi živimi bitji živi- jo kakor bogovi, saj jih prekašajo po naravi, po telesnih značilnostih in po umskih sposobnostih? Nekdo z volovskim telesom, pa človeško pametjo ne bi mogel narediti vsega, kar želi; podobno tudi bitja z rokami, a brez pame- ti, niso nič na boljšem. In ti, ki imaš to srečo, da imaš obe ti neprecenljivi stvari, misliš, da bogovom ni mar? Kdaj boš verjel, da skrbijo zate, kaj naj še storijo? Topos o tlaki, ki jo posameznik dela »trebuhu, spancu in nasladam« (ven- tri oboedientia), se pri Ksenofontu pojavi le nekoliko dlje v nadaljevanju: τοῦ δὲ μὴ δουλεύειν γαστρὶ μηδ᾽ ὕπνῳ καὶ λαγνείᾳ οἴει τι ἄλλο αἰτιώτερον εἶναι ... καὶ μὴν τοῦτό γε οἶσθα, ὅτι οἱ μὲν οἰόμενοι μηδὲν εὖ πράττειν οὐκ εὐφραίνονται, οἱ δὲ ἡγούμενοι καλῶς προχωρεῖν ἑαυτοῖς ἢ γεωργίαν ἢ ναυκληρίαν ἢ ἄλλ̓ ὅ τι ἂν τυγχάνωσιν ἐργαζόμενοι ὡς εὖ πράττοντες εὐφραίνονται. (Mem. 1, 6, 8) Mar kdo misli, da obstaja boljši razlog za to, da ne bi bil suženj trebuhu, spancu in nasladam ... In prav gotovo veš, da tisti, ki so mnenja, da jim nič ne gre od rok, niso srečni, tisti pa, ki menijo, da so uspešni bodisi v polje- delstvu bodisi v plovbi bodisi v kateri koli že dejavnosti, so zadovoljni, da jim gre dobro. 20 La Penna, Sallustio e la rivoluzione Romana, 36. 21 O pomenih koncepta virtus vse od starejše rimske dobe in primerjavi z gr. konceptom ἀρετή prim. McDonnell, Roman Manliness.. 111Dihotomija človeškega in živalskega Še posebej v Salustijevi argumentaciji izstopa izraz silentium, o katerem bomo več spregovorili še v nadaljevanju. Govorica kot nasprotje molka na- stopa pri Izokratu v govoru Panegirik (Isoc. 4, 48): τοῦτο μόνον ἐξ ἁπάντων τῶν ζῴων ἴδιον ἔφυμεν ἔχοντες … Precej jasneje se topos izriše v naslednjem odlomku, v katerem se, mimogrede, skriva tudi kritika; odlomek je za ideo- loški okvir, ki ga gradi Salustij, malodane osrednjega pomena, čemur bomo več pozornosti posvetili v nadaljevanju: ὃ (sc. λόγος) πάντων τῶν ἐνόντων ἐν τῇ τῶν ἀνθρώπων φύσει πλείστων ἀγαθῶν αἴτιόν ἐστι. τοῖς μὲν γὰρ ἄλλοις οἷς ἔχομεν οὐδὲν τῶν ἄλλων ζῴων διαφέρομεν, ἀλλὰ πολλῶν καὶ τῷ τάχει καὶ τῇ ῥώμῃ καὶ ταῖς ἄλλαις εὐπορίαις καταδεέστεροι τυγχάνομεν ὄντες· (Isoc. 3, 5) (govor) je od vsega, kar je človeku v naravi, vir najštevilnejših koristi. V vsem ostalem, kar premoremo, se namreč prav nič ne razlikujemo od osta- lih bitij, pač pa za številnimi celo zaostajamo – bodisi v hitrosti bodisi v te- lesni moči bodisi v drugih zmogljivostih … Tudi za rabo besedne zveze veluti pecora najdemo otipljivo podlago v sta- rejših zgledih. Pri Platonu tako naletimo na sledeči razmislek: οἱ ἄρα φρονήσεως καὶ ἀρετῆς ἄπειροι, εὐωχίαις δὲ καὶ τοῖς τοιούτοις ἀεὶ συνόντες, κάτω, ὡς ἔοικεν, καὶ μέχρι πάλιν πρὸς τὸ μεταξὺ φέρονταί τε καὶ ταύτῃ πλανῶνται διὰ βίου, …, ἀλλὰ βοσκημάτων δίκην κάτω ἀεὶ βλέποντες καὶ κεκυφότες εἰς γῆν καὶ εἰς τραπέζας βόσκονται χορταζόμενοι καὶ ὀχεύοντες. (Rep. 586a) Tisti, ki ne poznajo modrosti in ne vedo za krepost in ki jim je le do zabav in kar je še takega, padejo, kot se zdi, proti dnu, pa se spet vzpnejo proti sre- di in tako tavajo skozi življenje ... kakor ovce imajo pogled vseskozi uper- jen navzdol, sklonjeni so k tlom – in nad mizo, kjer se pasejo in mislijo le na krmo in parjenje. Citirani odlomki in njihova primerjava s Salustijevim besedilom omogočajo razmeroma trden sklep, da se Salustij v svojem prologu ni zgledoval po zgolj enem viru (in tudi ne po samo eni vrsti »literarnega žanra«), pač pa je ideje, ki so ustrezale njegovemu namenu, zbral pri več različnih piscih in torej črpal iz tradicije dotedanje etične teorije. Pri tem velja opozoriti na ugotovitev, da so bile ideje, ki jih je Salustij izkazal v svojem delu, v njegovem času močno razširjene in jih je mogoče najti tudi pri drugih avtorjih, kar lahko med drugim opazimo tudi pri Ciceronu.22 Delno torej lahko celo pritrdimo mnenju, da so bile ideje grških avtorjev, ki jih je Salustij tako ali drugače uporabil, splošno razširjeni topoi, ki bi 22 Pöschl, »Zum Anfang von Sallusts Catilina«, 259. 112 Gregor Pobežin si jih lahko za potrebe svojega dela prisvojil kateri koli govornik ali filo- zof.23 Vsebinsko sorodne ideje, ki jih je »našel« pri svojih virih, je Salustij zdru- žil v ideološki konglomerat, prirejen rimskemu miselnemu okolju, predvsem pa njegovemu vsebinskemu cilju.24 Za ta cilj je nadvse pomembno Salustijevo izpostavljanje ključnih konceptov, na katerih gradi svojo argumentacijo: in- geni opes, virtus animi. Na te koncepte tudi navezuje za posameznika najpo- membnejšo nagrado, in sicer gloria – torej tisto vrednoto, ki jo tesno povezuje z neminljivim spominom kot malodane prispodobo nesmrtne duše,25 čemur je dal poseben pomen (C. 1, 3: Quo mihi rectius videtur ingeni quam virium opibus gloriam quaerere … memoriam nostri quam maxume longam effice- re), saj ga obravnava kot rezultat tistih človekovih prizadevanj, ki so najbolj oddaljena od zmožnosti drugih bitij (prim. Isoc. 3, 5), to pa je njegova zmo- žnost artikulacije misli (λόγος) – ingeni opes. Tako dobi misel ne vitam silen- tio transeant sicuti pecora iz 1.1 svoj odmev v trditvi eorum ego vitam morte- mque iuxta aestumo, quoniam de utraque siletur v 2.8; za to argumentacijo je najpomembnejša trditev pričujočega odlomka v C. 2.9 verum enim vero is demum mihi vivere atque frui anima videtur, qui aliquo negotio intentus pra- eclari facinoris aut artis bonae famam quaerit, ki ga v celoti navajamo v na- daljevanju. Te ideje brez dvoma prispevajo k specifičnemu okolju, ki ga je Salustij ustvaril za lastno konstrukcijo temeljnega koncepta, namreč virtus, ki v ključnih odlomkih bistveno zaznamuje strukturo celotne Katilinove zarote, poleg tega pa ji lahko v enaki obliki sledimo še v kasnejšem delu Jugurtinska vojna. Pri Eniju, denimo, najdemo misel melius est virturte ius: nam saepe virtutem mali nanciscuntur,26 ki omogoča domnevo, da – če že ne gre za bolj ali manj posrečen prevedek grškega izraza ἀρετή – gre za enačenje virtus z grškim izrazom ἀνδρεῖα, torej s pogumom. Pri Plavtu (Asin. 558) najdemo hudomušno misel, ko virtus opredeljuje kot quae domi duellique male feci- sti, kar seveda dopušča jasno (nasprotno) definicijo, da gre v ožjem smislu za (odlična) dejanja v vojni, ki krasijo posameznika – ta moment najdemo pri Katonu: Leonides Laco quidem simile apud Thermopylas fecit, propter eius uirtutes omnis Graecia gloriam atque gratiam praecipuam claritudinis inclitissimae decorauere monumentis, signis, statuis, elogiis, historiis aliisque rebus; gra- tissimum id eius factum habuere. (Gell. 3.7 – Cat., Orig. fr. 83) Nekaj podobnega je storil Lakonec Leonid pri Termopilah; zaradi njegove kreposti mu je vsa Grčija izkazala izjemno čast in slavo s spomeniki, upo- 23 Laistner, Greater Roman Historians, 52. 24 Paladini, Sallustio, 60. 25 Tiffou, Essai sur la pensee morale, 82. 26 Hectoris lytra 155–56 (citirano po: McDonnell, Roman Manliness, 6). 113Dihotomija človeškega in živalskega dobitvami, spominskimi ploščami, hvalnicami, zgodovinskimi spisi in dru- gim; da, tako so mu bili hvaležni. Tudi tu nam ne more uiti povsem jasna asociacija kategorij virtus in glo- ria (… propter eius uirtutes omnis Graecia gloriam atque gratiam … decoraue- re monumentis …), ki je opazna tudi v Salustijevem prologu: Quo mihi rectius videtur ingeni quam virium opibus gloriam quaerere … (C. 1.3) Temu se zelo jasno približa tudi Salustij, ki v svojem prologu v Katilinovi zaroti postavlja vprašanje Sed diu magnum inter mortalis certamen fuit vine corporis an vir- tute animi res militaris magis procederet (C. 1.5). Vse to torej omogoča sklep, da Salustijeve etične kategorije niso zgolj kalk vrednot iz grških virov, temveč je v svojem prologu odprl prostor za razvoj la- stnega, povsem otipljivega koncepta virtus na osnovi starega aristokratskega ideala, ta koncept pa je pot do vrednot, kot sta gloria in memoria. Toda Katilina (in Jugurta) se kot protagonist Salustijevega besedila izka- že kot potencial za virtus prav v kontekstu uveljavljenih konvencij – v lastno virtus tudi trdno verjame, kakor daje sklepati njegovo vprašanje, namenje- no sozarotnikom: Nonne emori per virtutem praestat quam vitam miseram atque inhonestam, ubi alienae superbiae ludibrio fueris, per dedecus amitte- re? (C. 20.9)27 Toda kakšno virtus? V duhu Enijeve ugotovitve saepe virtutem mali nan- ciscuntur in pa Katonove kvalifikacije virtus kot zbira lastnosti, ki pridejo do izraza v vojni, se izkažeta tudi Katilina in Jugurta: L. Catilina, nobili genere natus, fuit magna vi et animi et corporis, sed inge- nio malo pravoque. Huic ab adulescentia bella intestina, caedes, rapinae, di- scordia civilis grata fuere ibique iuventutem suam exercuit. Corpus patiens inediae, algoris, vigiliae supra quam cuiquam credibile est. (C. 5.1–5.4) »Lukij Katilina, mož plemenitega rodu, je bil silno telesno močan in trdnega značaja, a duhovno nizkoten in pokvarjen. Vse od rane mladosti je užival v notranjih razprtijah, moriji, ropanju, razdoru med meščani in ob vsem tem je potratil svoja mlada leta. Njegovo telo je prav neverjetno dobro prenašalo lakoto, mraz in pomanjkanje spanja.« Qui ubi primum adolevit, pollens viribus, decora facie, sed multo maxu- me ingenio validus, non se luxu neque inertiae conrumpendum dedit, sed, uti mos gentis illius est, equitare, iaculari; cursu cum aequalibus certare et, quom omnis gloria anteiret, omnibus tamen carus esse; ad hoc pleraque tempora in venando agere, leonem atque alias feras primus aut in primis fe- rire: plurumum facere, minumum ipse de se loqui. (Iug. 6.1–3) 27 Prav tak moment tudi v Hist. 1.55.15: Estne viris reliqui aliud quam solvere iniuriam aut mori per virtutem? 114 Gregor Pobežin Ko je Jugurtha, telesno močan in lepe zunanjosti, predvsem pa bister, od- rastel, se ni dal pokvariti razkošju in brezdelju, temveč se je po šegah svoje dežele posvetil ježi, metanju kopja, tekmoval je s sovrstniki v teku; in dasi- ravno je njegov sloves zasenčil vse ostale, je bil vendar vsem pri srcu. Precej časa je preživel tudi na lovu, vedno prvi ali med prvimi, ki so se pognali nad leva in druge zveri. Delal je ogromno, govoril o sebi le malo. Katilina kot siceršnje poosebljenje propadajoče morale ostane zvest sta- remu (izkrivljenemu) arhetipu virtus vse do zadnjega. V svojih zadnjih bese- dah cavete inulti animam amittatis, neu capti potius sicuti pecora trucidemini (58.21), ki jih nameni svoji vojski, se jasno izriše aluzija na primerjavo z drob- nico v uvodnih besedah prologa (veluti pecora). Zaradi izrazito topičnega značaja se zdijo Katilinove besede neprepričlji- ve, vendar ima njegovo sklicevanje na virtus trdno podlago v opisu spopa- da in smrti Katiline ter njegovih pristašev, ki so v tem opisu označeni ne več kot coniuratores temveč kot hostes (60.1; 60.5); virtus, o kateri govori Katilina v svojem govoru, dobi podlago v 60.3: veterani, pristinae virtutis commemo- res, comminus acriter instare ... Opis Katilinove junaške smrti v 61. poglavju – Catilina vero longe a suis inter hostium cadavera repertus est (61.4) –potrjuje njegov fizični opis iz petega poglavja (magna vi et animi et corporis). Katili- na se med spopadom bojuje cum libertis et colonis,28 tj. s svojim najtesnejšim osebnim spremstvom, ne pa z nekakšno skupino desperadosov, tako pa lahko v tem zadnjem spopadu dokaže fizične manifestacije lastne virtus – z zaupa- njem v virtus svojih vojakov pa izkazuje tudi virtus animi. S porazom zaro- tniške vojske in Katilinovo smrtjo je historični okvir pripovedi izčrpan, toda to ne ogrozi osnovnega Salustijevega namena: redefinicije virtus. Kaj si za razliko od konvencij, po katerih je lahko bil paradigma kreposti tudi posameznik, ki je bil obenem prispodoba za moralni propad, pod virtus predstavlja Salustij, se pokaže v odlomku C. 2, 7–2, 9: Quae homines arant, navigant, aedificant, virtuti omnia parent. Sed multi mortales, dediti ventri atque somno, indocti incultique vitam sicuti pere- grinantes transiere; quibus profecto contra naturam corpus voluptati, ani- ma oneri fuit. Eorum ego vitam mortemque iuxta aestumo, quoniam de utraque siletur. Verum enim vero is demum mihi vivere atque frui anima videtur, qui aliquo negotio intentus praeclari facinoris aut artis bonae fa- mam quaerit. Sed in magna copia rerum aliud alii natura iter ostendit. Vse, česar se ljudje oprimejo – or, plovba ali gradnja –, je odvisno od krepo- sti. Toda mnogi, ki jim je mar le za jed in spanec, neuki in brez omike, tava- jo skozi življenje kakor brez vsakega cilja; tem telo proti naravi služi zgolj za užitke, duh pa jim je v breme. Njih življenje se mi zdi malodane smrt, ker je zavito v molk. Zdi se mi, da prav zares živi nekdo, ki si, osredotočen na neko 28 Perl, »Sallust Cat. 59.3«, 501. 115Dihotomija človeškega in živalskega opravilo, prizadeva za slavo, ki jo prinesejo izredna dejanja ali lepe čednosti. Vendar pa v veliki množici stvari narava vsakomur kaže drugačno pot. V pričujočem odlomku je virtus kot idejno polje, v katerem naj bi bilo za- jeto človekovo delovanje, razširjeno: izbrane in v tem odlomku izpostavljene dejavnosti arare, navigare in aedificare niso takšne, da bi posamezniku nepo- sredno zagotovile gloria in memoria, vendar pa predstavljajo paradigmo ka- tere koli človekove dejavnosti (aliquod negotium), ki sicer ni ne politično de- lovanje ne vojaška spretnost (imperium), a še vedno sodi v polje virtus: Quae homines arant, navigant, aedificant, virtuti omnia parent. S tem zasukom v opredelitvi virtus v njeni praktični manifestaciji je idejno polje virtus, ki torej zajema celoten spekter človekovega delovanja, razširjeno onkraj dejavnosti, katerih neposredna posledica je gloria in memoria. Vsebinska rekapitulacija etično orientirane argumentacije odlomka C. 1.1–4.5 torej pokaže, kakšno mesto zaseda v Salustijevi ideološki shemi virtus: virtus človeka povzdiguje nad druga bitja, ta pa se kaže v njegovi kapaciteti, da namesto telesnih izkoristi svoje duhovne zmožnosti, se pravi ingenium. Glavni predmet človekovih prizadevanj sta gloria in memoria, nasprotji naj- bolj negativnega fenomena silentium. Virtus animi je glavna vrednota v iz- rednem stanju – tako kažejo historični primeri –, vendar je mir tisto kritično polje, na katerem je glavni preizkus posameznikovega delovanja. Kako se v ta ideološki okvir, v katerem virtus figurira kot temeljni mo- ment, vklaplja binarna opozicija človeka in živali? Logiko Salustijevega izva- janja lahko s pomočjo teh citiranih odlomkov rekonstruiramo nekako takole: če je človek bitje kakor vsa druga bitja (omnis homines, qui student sese pra- estare ceteris animalibus …), ga od ovc (pecora) in zveri (beluae) ne loči nič drugega kot njegova duhovna zmožnost (nostra omnis vis in animo et corpore sita est: animi imperio, corporis servitio magis utimur; alterum nobis cum dis, alterum cum beluis commune est), le-to pa pooseblja ena zares edinstvena da- nost: sposobnost govora, ki je v ostrem nasprotju z molkom (ne vitam silentio transeant). Govor, pravi Izokrat, je edino, v čemer se človek odlikuje pred ži- valmi, ki so lahko močnejše, hitrejše itd. – v vsem ostalem človek pravzaprav zaostaja. V izjemnih telesnih danostih se človek, naj velja za še takšno utele- šenje določenih podpomenk virtus (magna vis … corporis), živalim zgolj pri- bliža, toda nikoli ne bo močnejši, hitrejši, vzdržljivejši. Le v enem jih resnično lahko preseže: v arare, navigare, aedificare. Ta svet je živalim nedosegljiv, tudi za človeka pa je predmet virtus. Za to redefinicijo kreposti so bili, kakor smo pokazali, grški fontes ključ- nega pomena: če je želel Salustij sploh izpeljati sporočilo svojega pripovedne- ga okvirja, je moral sestaviti povsem novo pripovedno matrico tako v formal- nem kot tudi ideološkem smislu – torej takšno, po kateri bi lahko pokazal, da Katilina (ali Jugurta) v nobenem pogledu ne bi mogel veljati za zgled virtus. Zdi se, kakor da se Salustij hote upira ideji, da je krepost (ἀρετή, virtus) »re- 116 Gregor Pobežin zervirana« za aristokrata, medtem ko je demosu nedostopna po razredni logi- ki; besedilo si, kljub temu da Salustij ne črpa iz njega (vsaj ne očitno), zasluži več kot opombo pod črto: ἔστι δὲ πάσῃ γῇ τὸ βέλτιστον ἐναντίον τῇ δημοκρατίᾳ· ἐν γὰρ τοῖς βελτίστοις ἔνι ἀκολασία τε ὀλιγίστη καὶ ἀδικία, ἀκρίβεια δὲ πλείστη εἰς τὰ χρηστά, ἐν δὲ τῷ δήμῳ ἀμαθία τε πλείστη καὶ ἀταξία καὶ πονηρία· ἥ τε γὰρ πενία αὐτοὺς μᾶλλον ἄγει ἐπὶ τὰ αἰσχρὰ καὶ ἡ ἀπαιδευσία καὶ ἡ ἀμαθία <ἡ> δἰ ἔνδειαν χρημάτων ἐνίοις τῶν ἀνθρώπων. (Const. Ath. 1, 5) Kar je v svetu odličnega, se upira demokraciji. Med odličniki je namreč prav malo nezmernosti in krivičnosti, pač pa ogromno predanosti krepostim. Med ljudstvom pa domuje popolna nevednost, razpuščenost in malopri- dnost; pomanjkanje jih namreč sili k sramotnemu početju in ker so brez sredstev, so nekateri nevzgojeni in nevedni. Misli, da Salustij polemizira z idejami, ekspliciranimi v zgornjem odlom- ku, se sicer moramo upreti, vendar pa se njegov ideološki okvir od njih radi- kalno razlikuje – če ne drugega v razbitem ali vsaj nadgrajenem sklepalnem zaporedju pisca atenske ustave. Če je namreč ta prepričan, da med odličniki domuje krepost (ker so odlični oz. ker so premožni), med demosom pa malo- pridnost (če drugega ne, ker jih k temu silijo razredne okoliščine), gre Salustij vsaj korak dlje: malopridni so lahko tudi odličniki, tradicionalnim prepriča- njem o virtus navkljub. Salustijeva virtus je torej sicer izpeljana iz rimskega aristokratskega arhetipa, vendar je s svojimi ideološkimi dopolnitvami spe- cifična, to pa zaradi svoje vključujoče kakovosti: enako (ne)dostopna je vsem, ne le aristokratom in celo ne samo Rimljanom – pomislimo samo na primer kartažanskih bratov, ki sta se žrtvovala za domovino (Iug. 78.1–79.10). BIBLIOGR AFIJA Alfonsi, Luigi. »Postilla sallustiana: religiosissumi mortales«. Aevum 35 (1961): 506. Bolaffi, Ezio. »I proemi delle monografie di Sallustio«. Athenaeum 16 (1938): 128–57. Carrier, David. »On Narratology«. Philosophy and Literature 8, št. 1 (1984): 32–42. Desmouliez, André. »Cicéron et l'ambition littéraire de Salluste«. Latomus 37 (1978): 25– 46. Earl, Donald. »Prologue Form in Ancient Historiography«. V: Aufstieg und Niedergang der Römischen Welt 1.2 (1972): 842–56. Egermann, Franz. Die Proömien zu den Werken des Sallust. Dunaj: Hölder-Pichler-Tem- psky, 1932. Laistner, Max Ludwig W. The Greater Roman Historians. Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press, 1977. La Penna, Antonio. Sallustio e la rivoluzione romana. Milano: Feltrinelli, 1968. Leeman, Anton D. »Sallust’s Prologe und seine Auffassung von der Historiographie. Das 117Dihotomija človeškega in živalskega Catilina Proömium«. Mnemosyne 7 (1954): 323–39. ———. Aufbau und Absicht von Sallusts Bellum Iugurthinum. Amsterdam: Noord-Hol- landsche Uitg., 1957. Lefèvre, Eckard. »Argumentation und Struktur der moralischen Geschichtsschreibung der Römer am Beispiel von Sallusts Bellum Iugurthinum«. Gymnasium 86 (1979): 249–77. Marincola, John. Authority and Tradition in Ancient Historiography. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 2004. McDonnell, Myles A. Roman Manliness. Virtus and the Roman Republic. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 2006. Paladini, Virgilio. Sallustio. Aspetti della figura, del pensiero, dell' arte. Milano: Giusep- pe Principato, 1948. Pantzerhielm-Thomas, Sigge. »The Prologues of Sallust«. Symbolae Osloenses 15, št. 1 (1936): 140–62. Perl, Gerhard. »Sallust Cat. 59.3 Ipse cum libertis et colonis«. Hermes 97, št. 4 (1969): 501– 502. Pöschl, Viktor. »Zum Anfang von Sallusts Catilina«. V: Walter Wimmel, ur., Forschungen zur Römischen Literatur. Festschrift zum 60. Geburtstag von Karl Büchner, 254–61. Wiesbaden: F. Steiner, 1970. Rood, Tim. Thucydides: Narrative and Explanation. Oxford, New York: Clarendon Press, 1998. Schur, Werner. Sallust als Historiker. Stuttgart: W. Kohlhammer, 1934. Syme, Roland. Sallust. Berkeley: University of California Press, 2002. Tiffou, Etienne. Essai sur la pensee morale de Salluste a la lumiere de ses prologues. Pariz: Klincksieck, 1974. Usher, Stephen. »Sallust, the Censor of a Decadent Age«. History Today 13, št. 8 (1963): 564–72. Woodman, Anthony John. »A Note on Sallust, Catilina 1,1«. Classical Quarterly 67 (1973): 310. 118 Gregor Pobežin A DICHOTOMY OF THE HUMAN AND THE BESTIAL: SALLUST AND (SOME OF) HIS MODELS Summary Sallust’s prologue in his monograph The Catilinarian Conspiracy is an un- usual one: at first glance it almost seems to be a philosophical introduction rather than a historiographic one. However, his singular opening style proves to be a well-planned strategy, revealing the author’s subtly conveyed politi- cal and philosophical Weltanschauung. In his prologue, Sallust abandons the well-established concept of the old aristocratic virtue (virtus) and forges an entirely new, neutral concept of virtue attainable to all who deserve it, basing it in the ideology developed by Greek authors such as Xenophon, Plato, Isoc- rates, and the Stoic philosophers. These fontes prove to be of the utmost im- portance for Sallust, for even though the concept of virtue was elaborated by the older Roman authors, it still left room for misinterpretation. The age-old position that excellence automatically comes with class (consider the Old Oli- garch) is thoroughly revised in Sallust: not in the sense that virtue is classless and transcendent (which would be an exaggeration) but that all men, aristo- crats too, are corruptible – and inherently devoid of virtue. Klemen Grabnar Je ne menge poinct de porcq: zgodnja parodična maša Orlanda di Lassa et suem, qui, cum ungulam plene dividat, non ruminat. Lv 11.7 (Nova vulgata) »Le plus divin Orlande«, »princeps musicorum«, »mirabile Orlando« – to so le nekateri izmed mnogih vzdevkov, ki si jih je Orlando di Lasso (1530/1532– 1594), zagotovo eden najvidnejših skladateljev 16. stoletja, prislužil že za časa svojega življenja.1 Uveljavil se je in si pridobil precejšen ugled že zgodaj v svoji dolgoletni karieri, kar je bila med drugim posledica njegovih številnih poto- vanj. V zgodnjih letih je deloval v rodnem Monsu (do 1544), v različnih itali- janskih mestih (1544–1554) in v Antwerpnu (1554–1556), nato pa se je ustalil v Münchnu, kjer je bil od leta 1563 maestro di cappella na tamkajšnjem dvoru. Njegov opus je zelo obsežen – napisal je kar blizu dva tisoč kompozicij (med njimi npr. maše, motete, madrigale, šansone in nemške pesmi). Lassova dela so bila izjemno razširjena, zlasti po srednji in zahodni Evropi, kjer so v glas- benih knjižnicah in arhivih še danes ohranjene mnoge njegove kompozici- je, tako v rokopisni kot tudi tiskani obliki.2 Nekaj njegovih izvirnih tiskov in večje število prepisov njegovih del lahko najdemo tudi v slovenskih knjižni- cah.3 Med tovrstnimi ohranjenimi prepisi je tudi Missa super Je ne menge po- inct de porcq, ki se je delno ohranila v dveh rokopisih iz ok. leta 1600, danes 1 Uporabljajo se različne oblike njegovega imena: ena izmed pogostejših je italijanizirana oblika (Orlando di Lasso), ki jo je često uporabljal tudi sam. Poleg te pa se med drugimi uporabljajo še francoski različici (Roland ali Orlande de Lassus) in nekoliko redkeje latinizirana (Orlandus Lassus). 2 Lassova glasba je bila priljubljena še desetletja po njegovi smrti; še leta 1687 je bila denimo v Pari- zu pod naslovom Missa quatuor vocum ad imitationem moduli ponatisnjena Missa Iager (pozna- na tudi kot Missa Venatorum). 3 Več o tem piše Kokole, »Musical Repertoire,« 171–90. 120 Klemen Grabnar hranjenih v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Prvič je bila natisnjena leta 1570 v Lassovi drugi knjigi maš, ki velja za njegovo prvo ohranjeno mašno zbirko.4 Večina maš v zbirki je nastala že pred letom 1570, kar dokazuje velika rokopisna korna knjiga iz ok. leta 1565, ki jo hranijo v Münchenski državni knjižnici.5 Provenienca obeh zgoraj omenjenih roko- pisov ni popolnoma jasna, verjetno pa je, da sta bila do 18. stoletja del škofij- skega arhiva v Gornjem Gradu. Rokopis 232, v katerem je ohranjena skupaj z drugimi Lassovimi mašami, pripada tipu t. i. korne knjige.6 Gre za tip knjige, kjer so na odprtih straneh (verso in recto) vsi glasovi, ki so bili izvajani hkrati, zapisani posebej. Običajen vrstni red poteka od zgornjega glasu, zapisanega na levi strani zgoraj, do spodnjega, zapisanega na desni strani spodaj; vsi gla- sovi so istočasno prehajali na naslednje strani. Omenjenemu rokopisu manj- ka 1. folij, kjer sta se morala nahajati parta za sopran in tenor z zapisom pr- vega stavka maše (Kyrie) in začetka drugega stavka (Gloria). Rokopis 285 pa je v obliki glasovnega zvezka – vsebuje notni zapis za enega izmed pevskih glasov, in sicer za tenor. Zvezek vsebuje tenorski part več Lassovih maš, med njimi tudi obravnavano.7 Polifona maša, tj. večglasna uglasbitev besedil mašnega ordinarija,8 je imela v 16. stoletju že nekaj zgodovine in kar precej predzgodovine za seboj. Besedila mašnega ordinarija so bila v drugačni obliki in vlogi kot ju poznamo danes pogosto kot del liturgije v nekaterih liturgičnih skupnostih prisotna že v prvih stoletjih, v današnjem pomenu pa so bila v širšem vključena v mašno bogoslužje v različnih obdobjih.9 Prve uglasbitve so znane iz 10. stoletja in so enoglasne, prve večglasne uglasbitve pa so iz 12. stoletja. Do 14. stoletja je bila vsaka uglasbitev posameznega besedila običajno mišljena kot zaključena ce- lota, samostojna skladba, za prvo mašo, kjer je vidna zamisel uglasbitve sku- pine besedil mašnega ordinarija kot ene same glasbene kompozicije (se pravi maša kot eno delo iz več stavkov), pa velja Messe de Nostre Dame Guillauma de Machauta iz sredine 14. stoletja. Maše v smislu ene kompozicije s svojskim glasbenim izrazom so se vse bolj pogosto komponirale sicer šele od začetka 15. stoletja; sprva so nastajali le pari (npr. Gloria—Credo), postopoma pa se je uglasbljevalo vseh pet delov. V začetku 15. stoletja so glasbeno enovitost maše 4 V obliki glasovnih zvezkov jo je z naslovom Quinque missae v Benetkah natisnil slavni organist, skladatelj in založnik Claudio Merulo (da Correggio). Posvečena je salzburškemu nadškofu Jo- hannu Jakobu Khuenu von Belasiju in vsebuje štiri štiriglasne in eno petglasno mašo, vse nastale v zgodnjem münchenskem obdobju. Missa super Ie ne menge poinct de porcq je bila natisnjena še dvakrat: leta 1581 in 1588. Gl. Leuchtmann in Schmid, Seine Werke in zeitgenössischen Drucken, 1: 286–87, 2: 43–44, 180. 5 D—Mbs, Mus Ms 2746. 6 SI—Lnr, Ms 232, f. 26r (2r)–33r (9r). 7 SI—Lnr, Ms 285, f. 17v–22. 8 Besedila si po vrsti sledijo: Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus z Benedictusom in Agnus Dei. 9 Kyrie eleison je bil del zahodnega mašnega bogoslužja že vsaj v 6. stoletju, Gloria naj bi bila pris- otna od 7. stoletja, Credo na širšem evropskem področju od 11. stoletja, Sanctus naj bi postal del mašnega bogoslužja med 1. in 5. stoletjem, Agnus Dei pa v poznem 7. stoletju. Gl. npr. McKin- non, »Mass.« 121Je ne menge poinct de porcq: zgodnja parodična maša Orlanda di Lassa do določene mere dosegli s tem, da so bili vsi njeni deli na splošno komponi- rani v istem slogu, že kmalu pa so se tekom 15. stoletja izoblikovali predvsem trije načini učinkovitega medsebojnega povezovanja stavkov maše: z upora- bo enakega tematskega materiala, pri čemer se vsak stavek začne enako oz. podobno (to so maše z mottom); z uporabo iste, že prej obstoječe melodije (tj. cantusa firmusa), ki je temelj vseh mašnih stavkov (take maše se imenujejo te- norske maše); in z uporabo istega skladateljskega postopka (skladatelji so ma- šne stavke gradili na primer s pomočjo kanonov). Našteti načini medsebojne- ga povezovanja stavkov so se lahko med seboj tudi prepletali. V 16. stoletju so se pojavili novi postopki povezovanja mašnih stavkov. Med njimi je postal najpogostejši ta, pri katerem je za osnovo služilo glasbeno gradivo že obstoječe kompozicije, vendar pri tem (v nasprotju s kompozicij- skimi praksami prejšnjih stoletij) temelja za novo skladbo ni predstavljal le en sam glas predloge, temveč vsi glasovi. Skladatelj je za osnovo lahko uporabil posamezne dele šansone, madrigala ali moteta in jih na različne načine pre- delal – variiral, razširil ipd. Tako komponirane maše se najpogosteje ozna- čujejo z izrazom parodične maše.10 Pri parodični tehniki komponiranja torej ne gre zgolj za citiranje, temveč za temeljito predelavo modelne kompozicije, kjer je gradivo modela razporejeno na novo, z vmesno popolnoma novo kom- ponirano glasbo. Tako modelna kompozicija služi le kot izhodišče – osnova, na podlagi katere je dosežena glasbena enovitost pri uglasbitvi besedil ma- šnega ordinarija. Prikaz takega načina komponiranja maše je v traktatu El melopeo y ma- estro iz leta 1613 podal Pietro Cerone.11 Čeprav je opis kratek, nam kljub temu posreduje osnoven obris procesa oblikovanja parodične maše. Pri tem je Ce- rone izhajal prav iz kompozicijske prakse sredine in druge polovice 16. stole- tja, tj. čas, ko je deloval Lasso. Poglavitne točke njegovega prikaza so: 1. Začetek vsakega stavka maše mora biti podoben začetku predloge, kar se doseže z uporabo enakega glasbenega gradiva, ki pa je vsakokrat nekoliko drugače kontrapunktsko obdelano. 2. Drugi odsek prvega stavka (Christe eleison) je lahko osnovan na katerem 10 Grški izraz παρῳδία so s tovrstno mašno ustvarjalnostjo povezovali predvsem nemški glasbe- niki 16. in zgodnjega 17. stoletja. Ob tem velja izpostaviti tisk maše Jacoba Paixa z naslovom Mis- sa: Parodia mottetae Domine da nobis auxilium Th. Crequilonis, ki je izšla leta 1587 v Lauingenu; naslov Paixove maše je imel namreč močan vpliv na oblikovanje besedne zveze parodična maša v 19. stoletju. Pri njeni uveljavitvi sta imela pomembno vlogo August Wilhelm Ambros, avtor vplivne knjige Geschichte der Musik, in Peter Wagner z monografijo Geschichte der Messe. Zla- sti med angleškimi muzikologi pa je razširjeno poimenovanje imitacijska maša. Izraz je vpeljal Lewis Lockwood, »On ‘Parody’ as Term and Concept,« 560–75. Ker parodične maše niso v ni- kakršni povezavi s porogljivim posnemanjem, se je s tem izrazom med drugim skušalo izogniti danes negativnemu prizvoku besede parodija. Literature, ki razlaga različne aspekte parodije v glasbi, je veliko, med njimi osnoven pregled na primer podaja prispevek Armina Brinziga idr., »Parodie und Kontrafaktur,« 1394–1416. 11 Cerone se je pri svojem opisu močno naslonil na starejše teoretsko delo Ragionamento di musica Pietra Pontia. 122 Klemen Grabnar izmed motivov notranjih fraz predloge, lahko pa je komponiran povsem na novo. 3. Začetek tretjega odseka (Kyrie II) lahko skladatelj oblikuje po svoje, lahko pa uporabi tudi motiv katere izmed notranjih fraz predloge. 4. Zaključki vseh stavkov maše morajo izkazovati podobnost z zaključkom predloge. 5. Ni nujno, da notranji odseki vsakega stavka kadencirajo na glavni stopnji, pri čemer pa se dva zaporedna odseka ne smeta zaključiti na isti stopnji. 6. Bolj ko se skladatelj pri komponiranju maše poslužuje motivov notranjih fraz predloge, boljša in hvalevrednejša je maša. Do danes se je ohranilo okoli 60 Lassovih maš; natančnejšo opredeli- tev števila maš ovira dejstvo, da je poleg nesporno avtentičnih še nekaj takih maš, pri katerih je Lassovo avtorstvo sporno. Velika večina njegovih maš je parodičnih.12 V tem se njegov opus bistveno ne razlikuje od opusov njegovih sodobnikov.13 Lasso je za osnovo svojih parodičnih maš uporabil zelo različne predloge. Nabor obsega lastne in tuje kompozicije različnih žanrov – mote- te, nemške pesmi, šansone in madrigale – in odraža njegovo široko poznava- nje tedanjih slogov in oblik. Pri komponiranju maš, napravljenih na osnovi skladb drugih skladateljev, je zlasti v zgodnejšem obdobju v največji meri po- segal po šansonah. Obravnavana Lassova maša je osnovana po šansoni Je ne menge point de porc Claudina de Sermisyja (ok. 1490–1562),14 poleg Clémenta Janequina (ok. 1485–po 1558) enega najvidnejših predstavnikov pariške šansone, ki je cvetela sredi 16. stoletja v Franciji. Pariške šansone so znane iz tiskanih zbirk, ki jih je v Parizu izdajal Pierre Attaingnant. Med leti 1528 in 1552 je izdal čez 15 zbirk, v katerih je izšlo ok. 1500 šanson. Šansona Je ne menge point de porc je izšla v četrti knjigi šanson za štiri glasove, ki jo je Attaingnant izdal skupaj s Huber- tom Julletom v Parizu leta 1538.15 Po vsebinski plati so šansone največkrat prežete z ljubezensko tematiko, kar omenjeno šansono postavlja med izjeme. Njena vsebina je namreč nedvo- mno skatološka, saj opisuje prašičeve nečednosti: Je ne menge point de porc. Telle que je vois dire, S’il a mengé cent estrons, Il ne s’en fera que rire. Il les tourne, il les vire, 12 Gl. Orlich, Parodiemessen von Orlando di Lasso. 13 Giovanni Pierluigi da Palestrina, poleg Lassa eden izmed velikanov vokalne polifone glasbe 16. stoletja, je denimo od ohranjenih 104 avtor 53 parodičnih maš. 14 Predloga maše dolgo ni bila poznana. Tako podrobno obravnavo dela zaman iščemo tudi v zad- nji obsežni sintezi o Lassovih parodičnih mašah Rufine Orlich. 15 Quart livre, f. 2v–3. Sodobna izdaja šansone je na voljo v zbranih delih: Sermisy, Opera omnia, 127–30. 123Je ne menge poinct de porcq: zgodnja parodična maša Orlanda di Lassa Il leur rit et puis les mort. Je ne menge point de porc. Le porc s’en alloit jouant Tout au long d’une rivière. Il veit ung estron nouant, Il luy print a faire chere, Disant en ceste maniere: « Estron nouant en riviere, Rend toy ou tu es mort. » Je ne menge point de porc.16 Sermisyjeve šansone izkazujejo glede na teksturo tri načine oblikovanja glasbenega stavka: izrazito homofono z jasno izpostavljeno melodijo v zgor- njem glasu, v razgibani homofoniji in v enostavni polifoniji, kjer je glasbe- no gradivo obravnavano v preprosti imitaciji kratkih motivov.17 Šansona Je ne menge point de porc po svoji teksturi nekoliko izstopa iz povprečja, saj se v njej družijo vsi trije opisani načini oblikovanja, kar kompozicijo v veliki meri dela razgibano. Sermisy tako uporablja postopek imitacije, pri čemer je vrstni red vstopanja posameznih glasov vedno drugačen; združuje različne skupine glasov in jih sopostavlja eno poleg druge (zgornja glasova nastopita skupaj in spodnja skupaj ali pa zgornji glas posebej in spodnji trije skupaj); poslužuje pa se tudi stroge homofonije. Kompozicija je razgibana tudi po ritmični plati, skladatelj prav tako menja metrum (iz dvodobnega v tridob- nega in nazaj). Dolžina glasbenih fraz se ozira na dolžine verzov, kar je zna- čilno za pariške šansone. To se kaže v tem, da kadence, ki zaključujejo fraze, pogosto sovpadajo s koncem verzov. Skupna značilnost, ki šansono druži z drugimi pariškimi šansonami, je tudi silabičnost. To pomeni, da vsakemu zlogu besedila v glavnem pripada en ton. Čeprav Sermisyjeve šansone niso deskriptivne do te mere kot denimo Janequinove,18 je kljub temu mogoče prepoznati določene metode, ki na poseben način odražajo besedilo v glas- bi.19 V obravnavani šansoni se kažejo na primer v taktih 17 in 18, kjer se v zgornjem glasu na besedah »Il les tourne« s postopom D–B in na besedah »il les vire« s postopom B–D–B v glasbi odraža pomen besed (gl. glasbeni primer 1). V taktu 21 pa je denimo beseda »mort« izpostavljena tako, da na 16 Ne jem svinjine. / Takole vam povem: / čeprav je (pujs) pojedel sto iztrebkov, / se jim le smeji; / obrača in suka jih, / se jim reži, nato jih zgrabi. / Ne jem svinjine. / Pujs je razigrano odšel / vzdolž rečnega brega. / Zagledal je plavajoči iztrebek, / ga zajel, da bi si ga privoščil / in takole porekel: / »V reki plavajoči iztrebek, / predaj se, če ne je po tebi.« / Ne jem svinjine. (Prevod je avtorjev). Pisec besedila šansone ni znan. 17 O pariških šansonah gl. npr. Brown in Stein, Music in the Renaissance, 191–97. Osnovno o Ser- misyjevih šansonah pa piše Isabelle Cazeaux v uvodu k 3. zvezku zbranih del. 18 Najbolj prepoznaven primer deskriptivne šansone je gotovo Janequinova La bataille s številnimi onomatopoetičnimi učinki. 19 Eden izmed pomenov tedanjega zbliževanja glasbe in besede je, da so humanistično naravnani skladatelji 16. stoletja v okviru takratnih pogledov in spoznanj utirali pot oživljanju antične kul- ture. 124 Klemen Grabnar mestu njenega nastopa prvič vsi glasovi kadencirajo naenkrat (gl. glasbeni primer 2). Glasbeni primer 1: Claudin de Sermisy, Je ne menge point de porc, t. 17–19. Glasbeni primer 2: Claudin de Sermisy, Je ne menge point de porc, t. 20–21. Skladatelj je posebej učinkovito izpostavil premi govor (»‘Estron nouant en riviere, / Rend toy ou tu es mort’«), ki je uglasbljen strogo homoritmično in predstavlja edino mesto, kjer imajo popolnoma vsi glasovi hkrati isto be- sedilo, poleg tega pa se na ključnih besedah metrum zamenja iz dvodobnega v tridobnega (gl. glasbeni primer 3). 125Je ne menge poinct de porcq: zgodnja parodična maša Orlanda di Lassa Glasbeni primer 3: Claudin de Sermisy, Je ne menge point de porc, t. 37–41. S temi in podobnimi enostavnimi, a prefinjenimi glasbenimi sredstvi je Sermisyju uspelo izpostaviti duhovitost besedila. Tako je tudi postopek imi- tacije, ki je sicer bolj značilen za resnobne kompozicije, kot so npr. moteti, v tem primeru uporabljen za dosego duhovitosti. Sermisy je z glasbo nedvo- mno presegel trivialnost samega besedila. Lassova parodična maša po šansoni Je ne menge point de porc pripada tipu kratkih maš, imenovanih missae breves.20 Zanjo je značilno, da ni obse- žna, ima več popolnoma homofonih delov in je pretežno silabična.21 Pričetek maše je nesporno močno vezan na predlogo (gl. glasbeni primer 4), ki je ne- mudoma prepoznavna. Glasbeni primer 4: Orlando di Lasso, Missa super Je ne menge poinct de porcq, Kyrie, t. 1–6 (zgoraj); in Claudin de Sermisy, Je ne menge point de porc, t. 1–6 (spodaj). 20 Le-ta obsega 281 taktov, medtem ko npr. Lassova najdaljša maša obsega kar 609 taktov. Gl. Orli- ch, Parodiemessen von Orlando di Lasso, 313–15. 21 Sodobna izdaja maše je dostopna v zbranih delih: Lasso, Messen 1–9, 1–24. 126 Klemen Grabnar Začetek modela je z neznatnimi spremembami skorajda verno citiran. Ker ima besedilo začetka prvega stavka (»Kyrie eleison«) enako število zlo- gov kot začetek besedila predloge (»Je ne menge point de porc«), tj. sedem, skladatelju na ta način glasbe ni bilo treba znatno predrugačiti. Lasso se je na uvodno motivično gradivo predloge oziral tudi pri snovanju začetka stav- kov Credo in Sanctus, medtem ko sta začetek drugega stavka (Gloria) in prva polovica zadnjega stavka (Agnus Dei) komponirana z uporabo novega glas- benega gradiva. Lasso tako maše ni oblikoval povsem v skladu s prvo točko Ceronejevega prikaza. Če se ozremo na naslednjo Ceronejevo trditev o oblikovanju drugega od- seka prvega stavka (Christe eleison), ugotovimo, da je Lasso izbral prvo iz- med običajnih postopkov in Christe osnoval na gradivu s sredine predloge. Nekoliko pa se je odmaknil od običajne prakse pri komponiranju tretjega od- seka (Kyrie II), ko se je poslužil gradiva z začetka predloge. Zaključki vseh stavkov – razen predzadnjega (Sanctus) – so, čeprav se je enkrat od predloge oddaljil bolj, drugič manj, osnovani na motiviki zaključ- ka modelne kompozicije. Tudi v tem se je Lasso tako le nekoliko odmaknil od Ceronejevega prikaza. Nastopi kadenc pa so docela v skladu s Ceroneje- vo razlago. Pri komponiranju mašnih stavkov se je, kot je to običajno, bolj ali manj posluževal tudi motivov notranjih fraz predloge. Posebnost pa se kaže v tem, da je pri komponiranju delov, ki so popolnoma svobodni, neodvisni od pre- dloge, vendarle izhajal iz sloga modela in mašo na ta način stilno zaokro- žil.22 Lasso se pri skladanju maše po Je ne menge point de porc ni vedno oziral na običajno prakso oblikovanja parodične maše, kot jo je na neki način ko- dificiral Cerone. Razlogov za to je verjetno več. Kot najočitnejši se kaže ta, da zaradi kratkosti uglasbitve mašnega ordinarija ni bilo veliko možnosti za uporabo in razvoj glasbenega gradiva predloge.23 Enega izmed razlogov bi go- tovo lahko našli tudi v tem, da Lasso ni hotel zapasti v shematičnost in ustva- riti neizrazite, povprečne kompozicije. Nenazadnje lahko pomemben dejav- nik vidimo v strukturi predloge – njen sklepni del je namreč le nekoliko spre- menjena oblika začetnega dela. Glede na to skladatelj začetka drugega stavka (Gloria), ki v liturgiji nastopi neposredno za prvim (Kyrie), ni mogel obliko- vati z enakim glasbenim gradivom, kot je prisotno v sklepu predhodnjega stavka, v katerem je bilo gradivo v vsakem primeru možno v kratki časovni oddaljenosti slišati dvakrat. Nekaj podobnega velja za konec predzadnjega (Sanctus) in začetek zadnjega stavka (Agnus Dei).24 22 Po mnenju nekaterih muzikologov to kaže na skladateljevo kompozicijsko fleksibilnost. Prim. Orlich, Die Parodiemessen von Orlando di Lasso, 163. 23 Prim. npr. Schalz, Komposition des Gloria, 372–73. 24 Drugi del predzadnjega stavka (Benedictus) je bil namreč v tedanji liturgiji navadno izvajan ločeno od prvega dela in je nastopil tik pred zadnjim stavkom. 127Je ne menge poinct de porcq: zgodnja parodična maša Orlanda di Lassa Vprašanje, ki se danes marsikomu porodi že ob pogledu na naslov maše, je, zakaj je Lasso za predlogo maše, ki je takrat veljala za osrednjo liturgično- glasbeno obliko, vzel dotično Sermisyjevo šansono z nezmotljivo posvetnim besedilom; še več, z naravnost trivialno vsebino. V muzikološki literaturi obravnavana maša velja za enega najskrajnej- ših primerov uporabe posvetne skladbe v liturgični glasbi,25 ki pa še zda- leč ni osamljen primer. Skladatelji v 16. stoletju so za osnovo parodičnih maš čestokrat posegali po posvetnih modelih, tudi takih s precej drzno vsebino. To problematično prakso so skušali prepovedati na zasedanju tridentinskega koncila, torej v času, ko je po virih sodeč nastala Lassova maša.26 Lassov izbor predloge s tako posvetno vsebino bi lahko razume- li kot zavestno odločitev, ki kaže skladateljev pogled na uporabo posve- tnih modelov: poglavitni dejavnik pri izboru so glasbene kvalitete pre- dloge. Temu v prid gotovo govori Sermisyjeva prefinjena glasba nasproti uglasbljenemu trivialnemu besedilu.27 Dodali bi lahko še povezovanje pa- rodične tehnike komponiranja s konceptom imitatio, ki je bil poznan in prevzet iz antične retorike.28 Pri tem gre za zavestno uporabo glasbenega gradiva določene že obstoječe skladbe, ki služi za osnovo pri komponira- nju novega dela, namen pa je izkazati spoštovanje skladatelju modela (na- vadno uveljavljenemu in cenjenemu, kar je Sermisy gotovo bil) ali pa pre- kašati model sam.29 Pri izboru predloge za mašo bi lahko pomembno vlogo odigrala tudi vzpostavitev neke vrste vsebinske povezave med predlogo in mašo, ki po be- sedah Ignaca Bossuyta »tako njemu [skladatelju] samemu kot tudi poslušal- cem predstavlja intelektualni izziv«.30 Težko si je namreč predstavljati, da bi Lasso povsem obšel besedilo predloge. Tako bi besedilo šansone pod vplivom mašnih besedil lahko razumeli tudi takole: v prašičevih nespodobnih opravi- lih, ki jih opisuje šansona, bi lahko prepoznali naše lastne, neprebavljive ne- čednosti, človeško grešnost, ki potrebuje odrešitev. Domneva, da je bila Lassova izbira pariške šansone za predlogo maše po- vezana z njegovimi morebitnimi osebnimi cilji v tistem času – dobiti zapo- slitev na francoskem dvoru, s katerim naj bi bil tedaj v stikih –, ostaja zaradi pomanjkanja dokazov odprta.31 25 Gl. npr. McKinnon idr., »Mass.« 26 Več o obravnavi glasbe na koncilu gl. Monson, »Council of Trent Revisited,« 1–37. 27 Pri tem morebiti ni zanemarljivo, da Sermisyjeva šansona Je ne menge point de porc ni bila zelo razširjena in posledično širše poznana. V večini Lassove maše poslušalci tako najverjetneje niso povezovali z njeno predlogo. Drugače pa je bilo pri njenih prepisovalcih – v nekaterih rokopisih je namreč naslovljena kot Missa brevis ali Missa sine nomine. 28 Imitatio v zvezi z glasbo omenjajo nekateri glasbeni teoretiki 16. stoletja, med njimi denimo Gi- oseffo Zarlino in Pietro Aaron. 29 Burkholder, »Borrowing.« 30 Bossuyt in Schmid, »Lassus,« 1299. 31 Gl. Leuchtmann, Orlando di Lasso, 83–86 in 92–96; Freedman, »From Munich to Paris,« 143. 128 Klemen Grabnar Še vedno pa se zastavlja vprašanje, ali ni Lasso s tem, ko je prevzel Sermi- syjevo šansono Je ne menge point de porc, mašo – to častitljivo liturgičnoglas- beno obliko – profaniral? Zdi se, da je skladatelju uspelo doseči nekaj drugega, nasprotnega: s tem, ko je mojstrsko uporabil kompozicijske prvine modela in glasbeno gradivo predloge tekom maše svobodno preoblikoval, je dosegel duhovno metamor- fozo šansone. V tem pogledu je Lassova glasba, ki ima osnovo v tako rekoč trdni prizemljenosti, usmerjena kvišku, proti nebu. Čeprav sodobna muzikologija obravnavani Lassovi maši (prav tako kot drugim podobnim mašam iz njegovega zgodnjega obdobja) ni posvetila veli- ke pozornosti in ji je v preteklosti pogosto pripisovala obroben pomen, pa o njeni priljubljenosti med drugim pričajo številni prepisi iz druge polovice 16. in prve polovice 17., na katere naletimo širom Evrope. Mednje sodita tudi ro- kopisa iz Narodne in univerzitetne knjižnice. Lassovo mašo lahko pravilno ocenimo, če prevzamemo tedanji pogled na polifono mašo 15. in 16. stoletja: vrednost le-te je v njeni socialno-religio- zni vlogi, s kompozicijskega stališča pa nudi skladatelju možnost izkazovanja spretnosti v kompozicijski razgibanosti, ki lahko preseže enoličnost pona- vljajoče se uporabe istega glasbenega materiala. Kot poudarja Allan W. Atlas, polifone maše – in to velja tudi za obravnavano – tako ni odlikovala zgolj oblikovna zaokroženost vseh stavkov maše v zaključeno celoto, temveč ari- stotelski koncept raznolikosti znotraj enovitosti.32 Lassova maša je v svojem okolju gotovo izpolnjevala natančno določeno funkcijo. Zaradi jedrnatosti predstavlja liturgičnoglasbeno delo, primerno za mašno bogoslužje, ki nima prazničnega značaja.33 Tako si jo je mogoče pred- stavljati kot del jutranjega neprazničnega bogoslužja, osredinjenega na ma- šno daritev – jutranja obredja so bila namreč na münchenskem dvoru, kjer je skladatelj deloval, del vsakdana, pri čemer je bil mašni ordinarij vedno pet večglasno.34 Sermisyjeva šansona je spričo tega, da ni obsežna, obenem pa je razgibana, gotovo služila kot prikladno glasbeno izhodišče za snovanje maše, primerne za krajše bogoslužje. Lasso se ob tem izkaže kot vešč, razgledan skladatelj, ki je znal skrbno izbrati predlogo s točno določenimi glasbenimi značilnostmi in jo popolnoma prikrojiti lastnim potrebam, tako kot to znajo le veliki mojstri. 32 Atlas, »Music for the Mass,« 101–102. 33 Roche, Lassus, 20. 34 Perkins, Music in the Age of the Renaissance, 949. Da je bila maša del repertoarja münchenske kapele, priča denimo njena prisotnost v korni knjigi (D—Mbs, Mus Ms 2746), ki je bila namenje- na pevcem kapele. 129Je ne menge poinct de porcq: zgodnja parodična maša Orlanda di Lassa BIBLIOGR AFIJA Glasbeni rokopisi Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka (SI—Lnr), Ms 232. Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka (SI—Lnr), Ms 285. München, Bayerische Staatsbibliothek, Musikabteilung (D—Mbs), Mus Ms 2746. Glasbeni tiski Quart livre contenant xxvii chansons nouvelles a quatre parties. Pariz: Attaingnant in Jul- let, 1538. Lasso, Orlando di. Messen 1–9: Messen der Drucke Venedig 1570 und München 1574. Orlan- do di Lasso, Sämtliche Werke, Neue Reihe 3. Kassel: Bärenreiter, 1962. ———. Missa quatuor vocum ad imitationem moduli. Pariz: Ballard, 1687. ———. Quinque missae. Benetke: Correggiato, 1570. Paix, Jacob. Missa: Parodia mottetae Domine da nobis auxilium Th. Crequilonis. Lauin- gen: Reinmichaelius, 1587. Sermisy, Claudin de. Opera omnia. Zv. 3, Chansons. Uredila Gaston Allaire in Isabelle Cazeaux. Corpus mensurabilis musicae 52. S. l.: American institute of Musicolo- gy, 1974. Druga literatura Ambros, August Wilhelm. Geschichte der Musik. Breslau: Leuckart, 1876. Atlas, Allan W. »Music for the Mass.« V: James Haar, ur., European Music, 1520–1640, Studies in Medieval and Renaissance Music 5, 101–29. Woodbridge: Boydell Press, 2006. Bossuyt, Ignace, in Bernhold Schmid. »Lassus«. V: Ludwig Finscher, ur., Die Musik in Geschichte und Gegenwart, Personenteil, 10: 1244–1306. Kassel: Bärenreiter; Stutt- gart: Metzler, 1998. Brinzig, Armin, Georg von Dadelsen, Hartmut Schick in Reinhard Schulz. »Parodie und Kontrafaktur«. V: Ludwig Finscher, ur., Die Musik in Geschichte und Gegenwart, 2. izd., Sachteil, 7:1394–1416. Kassel: Bärenreiter; Stuttgart: Metzler, 1997. Brown, Howard M., in Louise K. Stein. Music in the Renaissance. 2. izd. Upper Saddle Ri- ver, New Jersey: Prentice Hall, 1999. Burkholder, J. Peter. »Borrowing.« V: Grove Music Online. Http://www.oxfordmusiconli- ne.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/subscriber/article/grove/music/52918pg5 (obiskano 2. oktobra 2012). Cazeaux, Isabelle. Uvod v: Gaston Allaire in Isabelle Cazeaux, ur., Claudin de Sermisy, Opera omnia, zv. 3, Chansons, Corpus mensurabilis musicae 52, xi–xii. S. l.: Ameri- can institute of Musicology, 1974. Cerone, Pietro. El melopeo y maestro: tractado de música theorica y pratica. Neapelj: Gar- gano in Nucci, 1613. Faksimilirana izdaja, ur. Antonio Ezquerro Esteban. Monu- mentos de la música española 74. 2 zv. Barcelona: Consejo Superior de Investiga- ciones Cientificas, 2007. Freedman, Richard. »From Munich to Paris: Orlando di Lasso, Adrian Le Roy, and Liste- ners at the Royal Court of France.« V: Theodor Göllner in Bernhold Schmid, ur., 130 Klemen Grabnar Die Münchner Hofkapelle des 16. Jahrhunderts im europäischen Kontext: Bericht über das internationale Symposion der Musikhistorischen Kommission der Baye- rischen Akademie der Wissenschaften in Verbindung mit der Gesellschaft für Baye- rische Musikgeschichte München, 2.–4. August 2004, 143–59. München: Verlag der Bayerischen Akademie der Wissenschaften, 2006. Kokole, Metoda. »The Musical Repertoire Cultivated on the Territory of Modern Slo- venia (1567–c. 1620) and Its Possible Connections with the Court Chapel in Mu- nich«. V: Theodor Göllner in Bernhold Schmid, ur., Die Münchner Hofkapelle des 16. Jahrhunderts im europäischen Kontext: Bericht über das internationale Sympo- sion der Musikhistorischen Kommission der Bayerischen Akademie der Wissen- schaften in Verbindung mit der Gesellschaft für Bayerische Musikgeschichte Mün- chen, 2.–4. August 2004, 171–90. München: Verlag der Bayerischen Akademie der Wissenschaften, 2006. Leuchtmann, Horst. Orlando di Lasso. Zv. 1: Sein Leben: Versuch einer Bestandsaufnahme der biographischen Einzelheiten. Wiesbaden: Breitkopf & Härtel, 1976. Leuchtmann, Horst, in Bernhold Schmid. Seine Werke in zeitgenössischen Drucken, 1555– 1687. Orlando di Lasso: Sämtliche Werke, Supplement. 2 zv. Kassel: Bärenreiter, 2001. Lockwood, Lewis. »On ‘Parody’ as Term and Concept in Sixteenth-Century Music.« V: Jan La Rue, ur., Aspects of Medieval and Renaissance Music: A Birthday Offering to Gustave Reese, 560–75. New York: Norton, 1966. McKinnon, James W., idr. »Mass.« V: Grove Music Online. Http://www.oxfordmusicon- line.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/subscriber/article/grove/music/45872 (obiskano 2. oktobra 2012). Monson, Craig A. Monson. »The Council of Trent Revisited.« Journal of the American Musicological Society 55, št. 1 (2002): 1–37. Orlich, Rufina. Die Parodiemessen von Orlando di Lasso. Studien zur Musik 4. München: Wilhelm Fink Verlag, 1985. Perkins, Leeman L. Music in the Age of the Renaissance. New York: Norton, 1999. Pontio, Pietro. Ragionamento di musica. Parma: Viotto, 1588. Faksimilirana izdaja, ur. Suzanne Clercx. Documenta musicologica 16. Kassel: Bärenreiter, 1959. Roche, Jerome. Lassus. Oxford Studies of Composers 19. London: Oxford University Press, 1982. Schalz, Nicolas. Studien zur Komposition des Gloria: musikal. Formgestaltung von d. Gre- gorianik bis zu Monteverdi. Frankfurter Beiträge zur Musikwissenschaft 3. Tutzing: Schneider, 1980. Wagner, Peter. Geschichte der Messe. Leipzig: Breitkopf & Härtel, 1913. 131Je ne menge poinct de porcq: zgodnja parodična maša Orlanda di Lassa JE NE MENGE POINCT DE PORCQ : OR LANDO DI LASSO’S EAR LY PARODY MASS Summary One of the most remarkable 16th-century composers was Orlando di Lasso (1530/1532–1594), perhaps the most prominent musician of his time. In the second half of the 16th and the early 17th centuries, his works were widespread across Europe, especially in its central and western part. Some of the surviv- ing contemporary sources of Lasso’s music – both printed and manuscript – are preserved in Slovenian libraries and archives. Among them are two in- completely preserved manuscripts, dating from ca. 1600, today kept at the National and University Library in Ljubljana (Ms 232 and Ms 285). They both contain Lasso’s Missa super Je ne menge poinct de porcq, first published in Lasso’s second book of Masses, Quinque missae, by Claudio Merulo in 1570. Interestingly, this early Munich-period Mass is based on a Parisian chanson by Claudin de Sermisy (ca. 1490–1562), whose content is unequivocally scato- logical. It was quite common for 16th-century composers to base their settings of the Mass Ordinary on pre-existent polyphonic compositions, whether sacred or secular. One of the rare descriptions of this technique – widely known as parody technique – is given in Pietro Cerone’s El melopeo y maestro (1613). It can serve as the basis for an elementary analysis of how Lasso employed Ser- misy’s chanson Je ne menge point de porc. The analysis shows that Lasso, for various reasons, does not always follow the established practices as they can be observed from Cerone’s treatise. Nevertheless he demonstrates significant skill in utilising borrowed material to compose his parody Mass. Lasso’s Mis- sa super Je ne menge poinct de porcq is particularly intriguing due to its use of Sermisy’s chanson; what could be the reason for Lasso’s decision to use Ser- misy’s profoundly secular chanson in order to compose a Mass setting? Al- though the answer can be multifaceted (such as an intention to establish a special textual relation between the Mass and the model), the principal rea- son seems to be the musical qualities of the chanson, which proved to be a very convenient and worthy source for composing a short Mass. Branislava Vičar Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa in v Shelleyjevem Zagovoru naravne prehrane 1. UVOD V pričujoči razpravi primerjam zagovor živali v dveh delih, ki pro- movirata rastlinsko prehrano; v dveh delih razprave De esu carnium, ki je del Plutarhovih Moralia, in v Shelleyjevem eseju A Vindication of Natural Diet (Zagovor naravne prehrane). Primerjava med deloma, med katerima je približno 1700 let razkoraka, je utemeljena na vplivu, ki ga je imelo Plu- tarhovo delo na nastanek Shelleyjevega besedila: Percy B. Shelley je bral Plutarhovo razpravo, ko je študiral na Univerzi v Oxfordu (pod vplivom razprave se je tedaj tudi pričel navduševati nad rastlinsko prehrano), in jo, kmalu zatem ko je zapustil Oxford, prevedel ter uporabil kot zgled1 za Za- govor naravne prehrane, ki ga je dokončal jeseni 1812 in objavil kot pam- flet leta 1813.2 1 Clark, »Date and Source of Shelley’s Vindication«, 72, navaja, da je Shelley pri pisanju Zagovo- ra naravne prehrane (bolj ali manj kritično) uporabljal tudi druge vire; opozarja zlasti na vpliv Ritsonovega dela An Essay on the Abstinence from Animal Food iz leta 1802. Kot izhodišče za naslov je Shelley uporabil delo Mary Wollstonecraft A Vindication of the Rights of Woman iz l. 1792 (Morton, Shelley and Revolution in Taste, 69), eno najzgodnejših del buržoaznega feminiz- ma, ki je utemeljeno na esencialistični predpostavki o ženski in z zagovorom razredne domina- cije predstavlja pomembno oporo kapitalistični dominaciji. 2 Zagovor naravne prehrane je Shelleyjevo prvo prozno besedilo, v katerem postulira vegetarijan- stvo. Dokončal ga je zgodaj novembra 1812 in ga vključil k Opombam h Queen Mab, ki je izšla 4 mesece kasneje (1813). Revidirano besedilo je leta 1813 (za Queen Mab) objavil kot samostojen esej. Sledili sta mu besedili A Refutation of Deism (1814) in On the Vegetable System of Diet (1815) (Clark, »Date and Source of Shelley's Vindication«, 70−71; Morton, Shelley and Revolution in Taste, 65, 69 in 128). 134 Branislava Vičar Raziskovalno pozornost sem usmerila zlasti na konceptualizacijo živali in obravnavo njihovega moralnega statusa v obeh besedilih ter na Shelleyjevo izpeljavo Plutarhove etične argumentacije, ob tem pa sem upoštevala druž- beno-politični kontekst Shelleyjevega zagovora rastlinske prehrane. Pokazala bom, da Shelleyjevo besedilo kljub navideznemu zagovoru živali z vidika mo- žnosti njihove subjektivizacije in preseganja strukturnih hierarhij v odnosu človek/žival ni radikalen diskurz, temveč utrjuje položaj živali kot podreje- nih subjektov brez možnosti subjektivizacije. 2. IZKLJUČITEV ŽIVALI IZ SFER E PR AVIČNOSTI PR I AR ISTOTELU IN STOIŠKI KOZMOLOŠKI PR INCIP Antropocentrične koncepcije živali in njihovega moralnega statusa, ki so utemeljene na logiki, da za vsa človeška bitja in zgolj zanja veljajo načela mo- ralne obravnave, ker imajo vsa človeška bitja in zgolj človeška bitja razum, je- zikovno inteligenco in samozavedanje, imajo korenine pri Aristotelu in zlasti v stoiški misli.3 Epski pesniki in predsokratski misleci so prepoznavali svoj- stvenost človeških bitij, vendar pa razmerja človek/žival niso zastavili na me- tafizični ločnici; preobrat v pojmovanju razmerja človek/žival je nastopil z izrazito antropocentrično zastavitvijo razmejitvene črte med človekom in ži- valjo, temelječe na kognitivnih kapacitetah, kot sta razum in razumevanje. Ta preobrat pomeni začetek »antropocentrične krize«,4 tj. razumevanja odnosa človek/žival v smislu nadpostavljenosti kognitivnih karakteristik in moral- nega statusa človeških bitij. Kot prepričljivo trdi Richard Sorabji, »je prišlo do krize, ko je Aristotel živalim odrekel razum«.5 Aristotel omenja zmožnosti živali v dveh vrstah besedil: v zooloških te- kstih, kot je npr. Zgodovina živali, in v psiholoških, metafizičnih in etično- -političnih tekstih, zlasti v tekstih O duši, Nikomahova etika in Politika. Če- prav Aristotel v zooloških tekstih živalim pripiše sposobnosti, kot so značaj, inteligenca, iznajdljivost in čustvene zmožnosti (ljubosumje, strah, pogum), pa jim v etično-političnih tekstih prav te zmožnosti odreče in jih obravnava kot izključno človeške.6 Najbolj očiten odklon od etično-političnih besedil je zaslediti v zooloških besedilih, v katerih Aristotel nekaterim živalim pripi- suje jezikovne zmožnosti. V zooloških besedilih Aristotel razlikuje med ži- valmi, ki so sposobne proizvajati zvoke (npr. čebele), temi, ki so sposobne proizvajati glasove (med te uvršča živali z žrelom, npr. krave), in temi, ki so sposobne govora (tukaj misli na ptice, ki uporabljajo jezik kot sredstvo spo- 3 Steiner, Anthropocentrism and Its Discontents, 2. 4 Prav tam, 52. 5 Sorabji, Animal Minds and Human Morals, 7. 6 Steiner, Anthropocentrism and Its Discontents, 71−73. 135Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa razumevanja z drugimi pticami).7 V Politiki pa vpelje razliko med glasom in govorom, kjer glas opredeli kot znamenje bolečine in ugodja, govoru pa pripiše funkcijo razkrivanja pravičnega in nepravičnega. Vsem živalim ka- tegorično odreka sposobnost govora, češ da je govor izključna sposobnost racionalnih bitij; tj. bitij, ki so sposobna razlikovanja med pravičnim in kri- vičnim.8 S tem živali kategorično izključi iz etično-politične sfere. Gre za na videz nasprotna si, a dejansko komplementarna diskurza: v prvem diskur- zu kaže pripravljenost priznati nekatere zmožnosti tudi živalim, v drugem delu, Politiki – in tu je pomenljivo prav to, da gre za njegovo ključno delo, tj. za filozofski traktat o ustroju družbe −, pa se obrne proti istim vzvodom teh zmožnosti in jih instrumentalizira za to, da legitimira hierarhično ureditev človeške družbe. Izključitev živali tako učinkuje kot argument za izključitev določenih skupin ljudi; razlika med človekom in živaljo se v človeški vrsti ponovi kot razlika med svobodnimi ljudmi in sužnji, kot razlika med mo- škimi in ženskami.9 Izključitev živali iz prostora političnega se torej »ponov- no vpisuje v prostor političnega kot metafizična opora izključitvi določenega dela ljudi iz prostora političnega«.10 Razslojenost na temelju instrumentaliza- cije živali je relevantna za razumevanje današnjega ustroja demokracije, saj kaže na to, kako se umeščajo posamezne entitete znotraj družbenega reda, ki je deklariran kot demokracija – odprtost za etični govor je samo načelna, dopustna je pod pogojem, da ne vpliva na ustroj družbe; pojavlja se kot kom- plementaren diskurz vsakemu diskurzu, katerega podstat je sistematično in legalizirano izkoriščanje, saj nevtralizira jasen in transparenten naboj rasiz- ma in hierarhizacije. S tem ko Aristotel živalim odreče razum, naredi prvi odločilen korak h kategorični izključitvi živali iz sfere moralne obravnave. Stoiki pa z nadalj- njim omejevanjem pojma živalskih zmožnosti in z vključitvijo kozmološke- ga principa dokončno razvijejo antropocentrični vidik, po katerem so živali podrejene ljudem po kozmičnem redu. Kozmološki princip, po katerem ima vsako bitje točno določeno mesto v kozmični shemi, to mesto pa je določeno s kapacitetami bitja, predstavlja osnovo kozmopolitske etike, po kateri imajo v etičnem redu najvišje mesto tista bitja, ki so sposobna racionalnega premisle- ka. Tako je prvič v zgodovini zahodne filozofije človeški razum postavljen za osnovo moralni superiornosti človeških bitij nad živalmi.11 Moralna ločnica med človekom in živaljo je torej utemeljena na arbitrarnem kriteriju; Steiner12 poudarja, da je stoiški vidik motiviran s skrajnim antropocentrizmom, tj. z željo, prikazati človeška bitja kot edinstvena in središčna v kozmičnem redu 7 Prav tam, 74−75. Steiner opozarja na več mest v Aristotelovih zooloških besedilih, v katerih Ari- stotel izjavlja, da so pticam in ljudem skupne govorne kapacitete. 8 Aristotel, Politika 1.1253a 10−15. 9 Aristotel, Politika 1253b 1−8. 10 Komelj, »Este animal que soy«, 89. 11 Steiner, Anthropocentrism and Its Discontents, 77. 12 Steiner, Animals and the Moral Community, 137 136 Branislava Vičar stvari. Logika, ki podpira kozmopolitski ideal, je namreč ta, da so zgolj racio- nalna bitja sposobna zavzeti univerzalno perspektivo in je zgolj iz te perspek- tive mogoče razumeti svet kot tak. Kanonična stoiška pozicija je, da so vsa ti- sta bitja in zgolj tista bitja, ki so sposobna univerzalne perspektive, vključena v sfero pravičnosti; in ker živali nimajo mesta v skupnosti v višjem, kozmo- politskem smislu, ljudje v odnosu do živali ne moremo ravnati nepravično.13 Implikacija te pozicije je kategorično zanikanje dolžnosti pravičnosti do ži- vali in skrajna implikacija zanikanje kakršnih koli neposrednih dolžnosti do živali: živali kot v temelju inferiorne racionalnim bitjem imajo v kozmičnem redu stvari zgolj instrumentalno vrednost in obstajajo zgolj za koristi racio- nalnih bitij. Iz kozmičnega principa torej sledi popolna izključitev živali iz sfere pravičnosti. Zgoraj navedeno Sorabjijevo trditev, da pomeni Aristote- lovo odrekanje razuma živalim začetek antropocentrične krize, Gary Steiner nadgradi z mislijo, da »predstavlja stoiško zanikanje dolžnosti pravičnosti do živali vrhunec krize«.14 3. PLUTAR HOVA KR ITIK A K ANONIČNE STOIŠKE POZICIJE IN ZAGOVOR MOR ALNEGA STATUSA ŽIVALI Plutarh, ki ga Steiner imenuje »najbolj energičnega zagovornika kogni- tivnih sposobnosti živali med antičnimi misleci«,15 je v svojih besedilih o živalih odločno nastopil proti stoiškemu predsodku, da so vsa in zgolj člo- veška bitja člani sfere pravičnosti in da živali obstajajo zgolj za zadovolje- vanje človeških želja. Kot poudarja Steiner,16 ta besedila predstavljajo prvo in najodločnejšo obrambo zmožnosti in moralnega statusa živali, ki je bila usmerjena proti stoiški poziciji. Glede na oblikovanje argumentacije o člo- vekovih dolžnosti do živali lahko Plutarhova besedila o živalih razdelimo v dve obdobji, in sicer zgodnje, v katerem ultimativno zagovarja dolžnosti pravičnosti do živali (v to obdobje lahko uvrstimo vsa tri besedila, ohra- njena v zbirki Moralia: Ali so pametnejše kopenske ali morske živali, Živali imajo razum, O uživanju mesa), in pozno obdobje, v katerem zagovarja dol- žnosti sočutja do živali (v to obdobje sodi besedilo Življenje Marka Katona). Razprava, ki je bila predmet moje analize, O uživanju mesa, sodi v prvo ob- dobje in, kot ugotavlja že Steiner,17 vsebuje veliko, če ne vseh bistvenih ele- mentov zagovora živali, ki predstavljajo temelj sodobnih razprav o moral- nem statusu živali. 13 Prav tam, 134. 14 Steiner, Anthropocentrism and Its Discontents, 92. 15 Steiner, Animals and the Moral Community, 42. 16 Steiner, Anthropocentrism and Its Discontents, 103. 17 Prav tam, 94. 137Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa Plutarh prične razpravo s tem, da problematizira samoumevnost prehra- njevanja z mesom. Ali me zares lahko sprašujete po razlogu, ki ga je imel Pitagora, da se je od- rekel prehranjevanju z mesom? Kar se mene tiče, se raje sprašujem, po ka- kšnem naključju in v kakšnem stanju duše in telesa se je prvi človek, ki je to storil, s svojimi usti dotaknil zaklanega, si k ustom pomaknil meso mrtve- ga bitja, ta, ki je ljudem postregel s srhljivimi trupli in si drznil poimenovati meso in hrana dele, ki so še pred kratkim ljubili, jokali, se gibali in gledali. Kako je lahko prenesel pogled na pokol, ko so bili vratovi prerezani, kože odrte in okončine odtrgane? Kako je lahko prenesel ta smrad? Kako mu vsa ta grozota ni pokvarila okusa, medtem ko je žvečil rane drugih in okušal so- kove smrtnih ran? /…/ Poiskati bi morali človeka, ki je s to prakso pričel, ne tega, ki jo je kasneje opustil.18 Navedeni citat je pomemben z vidika sodobnih diskurzivnih analiz re- prezentacije živali, saj razkriva speciesistične ideološke predpostavke: Plutarh izpostavi samoumevnost poimenovanj »meso in hrana« in tako na leksikal- ni ravni pokaže na izogibanje neposrednim poimenovanjem za dele ubitih živali in s tem na distanco do ubijanja živali. »Kot da ne bi nikoli obstajale kot misleča, čuteča posamezna bitja, ampak od vsega začetka zgolj kot kosi mesa« – tako je jezikovno enačenje živih živali z deli njihovih trupel inter- pretirala analitičarka jezikovnega speciesizma Joan Dunayer.19 Kritika jezi- kovnih mehanizmov, s katerimi se vzpostavlja distanca do realnosti prehra- njevanja z živalmi, je ena temeljnih prvin sodobnih kritičnih analiz vloge je- zika pri institucionaliziranem zatiranju in izkoriščanju živali; zlasti teh, ki izpostavljajo simbolni pomen prehranjevanja z mesom; »simbolni pomen, ki je,« kot poudarja ekofeministka Carol Adams, »intrinzično patriarhalen in moškocentričen«20 in kot tak utrjuje hierarhične binarne konstrukte. Meso postane simbol za to, kar ni vidno – kar je pomaknjeno v pozicijo drugosti. Plutarh izhaja iz perspektive, da so izkustvene kapacitete živali dovolj bo- gate, da lahko uporabo živali za prehrano opredelimo kot očitno nepravič- nost do živali. Zagovor rastlinske prehrane utemeljuje s tremi argumenti: − duhovno-religioznim, − antropološko-fizionomskim in − etičnim. Duhovno-religiozni in antropološko-fizionomski argument oblikujeta posreden, etični argument pa neposreden zagovor dolžnosti pravičnosti do 18 Plutarh, De esu carnium 993B. 19 Dunayer, Animal Equality, 139−140. 20 Adams, The Sexual Politics of Meat, 96. Adams pokaže na komplementarnost rasializacij, ki vzpostavljajo ženske in živalske subjekte kot podrejene. Tudi Plutarh, De esu carnium, na enem mestu poveže represijo nad živalmi z represijo nad ženskami: »Podobno se dogaja osebam, ki ne morejo obvladati nestrpnosti do žensk.« 138 Branislava Vičar živali. Duhovno-religiozni argument je pri Plutarhu obstranskega pomena; utemeljen je na doktrini metempsihoze oz. preseljevanja duš,21 ki se Plutar- hu sicer ne zdi povsem prepričljiva, vendar pa je mnenja, kot njegovo stališče do te doktrine povzame Steiner,22 da je iz previdnosti bolje biti nekoliko bolj konservativen. Antropološko-fizionomski argument je zgrajen na ultimativni poziciji, da je prehranjevanje z mesom »tako nekoristno kot nepotrebno«.23 Plutarh pou- darja, da »nasilnega prehranjevanja«24 ni mogoče upravičiti, in med razlogi, da človek ubija živali za prehrano, navaja »lakomnost, objestnost in razkošje«,25 ki nizkotnost sprevračajo v užitek. Prakso prehranjevanja z mesom razume kot nedoumljivo krutost: »A ti, ki živiš zdaj, kakšna norost, kakšna blaznost te žene, da se skruniš s krvjo, ko pa ti je na voljo izobilje dobrin, potrebnih za preživetje?«26 Nenaravnost človekovega prehranjevanja z mesom dokazuje s komparativno anatomijo in zgradbo človekovega telesa. Poudari, da ljudje ni- mamo teles, primernih, da bi jedli meso; nimamo »ne ukrivljenega kljuna, ne ostrih krempljev, ne nazobčanih zob /…/«;27 v nasprotju s karnivorimi živalmi, ki ubijejo in konzumirajo plen same, ljudje za ubijanje in razkosavanje živali potrebujemo pripomočke; »mesarski nož, gorjačo ali sekiro«.28 Plutarh zavrne sklicevanje na zakone v naravi (tj. živali v naravi ubijajo druge živali) in s kritiko »naravnega reda stvari« prestopa iz sfere naravnega v sfero političnega. S postavljanjem razlike med plenilskimi živalmi, ki ubija- jo »za preživetje«,29 in ljudmi, ki ubijajo za »za prigrizek«,30 izpostavi nujnost razlikovanja v koncepcijah plena: živali kot plena druge živali in človekovim pojmovanjem živali kot plena. Prav to razlikovanje pa zahteva racionalno re- fleksijo, iz katere izhaja moralna odgovornost. Plutarhova kritika »naravnega reda stvari« je zlasti aktualna v kontekstu danes prevladujočih ekoloških pri- zadevanj, ki oznanjajo načelo harmonije med živimi bitji kot apriorno »na- ravno ravnovesje« (deep ecology), saj zavrača misel, da bi bilo mogoče etične principe za živali izpeljati iz zakonov narave. 21 Nauk o metempsihozi je razvil Pitagora in se v zgodovini zahodne filozofije predstavlja z dveh vidikov. Prvi pogled na metempsihozo je, da imajo duše sposobnost, da se dvigujejo skozi raz- lična utelešenja do popolne osvoboditve, z drugega vidika pa duše v neskončnost prehajajo iz enega utelešenja v drugo. Metempsihoza lahko vključuje tako človeška kot živalska telesa (duše imajo sposobnost prehajanja med človeškimi in živalskimi telesi) ali zgolj človeška telesa. Od- nos do živali je pomemben v obeh primerih; če metempsihoza vključuje zgolj človeška telesa, je rastlinska prehrana pomembna za očiščenje duše, če pa vključuje tudi živalska telesa, je interes za rastlinsko prehrano in ustrezno ravnanje z živalmi še toliko večji, saj je po tem prepričanju mogoče pojesti sorodno dušo ali z njo slabo ravnati (Steiner, Anthropocentrism and Its Discon- tents, 45−46). 22 Steiner, Anthropocentrism and Its Discontents, 102. 23 Plutarh, De esu carnium 2, 999B. 24 Prav tam, 998C. 25 Prav tam, 997B. 26 Plutarh, De esu carnium 1, 994. 27 Prav tam, 995. 28 Prav tam, 995B. 29 Prav tam, 994B. 30 Prav tam. 139Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa Oblast ljudi nad udomačenimi živalmi ima Plutarh za nelegitimno obliko dominacije. Pri tem moč nad živalmi pojmuje represivno in hierarhično: »Ne jemo levov in volkov /…/ ubijamo neškodljive in udomačene vrste, ki nimajo ne žela ne zob, da bi ugriznile/…/«31 Živali so toliko nemočne, kolikor imajo ljudje moči nad njimi. Plutarhovo razumevanje moči nad živalmi kot domi- nacije je zelo pomembno, saj kaže na razumevanje živalskega vprašanja kot političnega in s tem na vključitev živali v politično sfero. Plutarh problematizira tako stoiško izključitev živali iz sfere pravičnosti kot antropocentrični argument za to izključitev; tj. razum kot merilo izklju- čitve. V nasprotju s stoiki Plutarh trdi, da imajo živali inherentno vrednost, in na osnovi njihovih izkustvenih zmožnosti postavi ultimativno zahtevo po pravičnostnem odnosu med človeškimi bitji in živalmi. Plutarh zagovarja te- meljni interes živali za življenje na osnovi priznavanja njihove perceptivne zavesti: »/Ž/ivo bitje /…/ ima določeno zaznavo, sluh, vid, domišljijo, inteli- genco in vsakemu bitju so te sposobnosti naravno dane za zagotavljanje tega, kar je prijetno, in za izogibanje temu, kar je neprijetno.«32 To argumentacijo dosledno izpelje sodobni teoretik animalistične etike Gary Francione, ki za- znavno zavest postavi kot edino nujno kognitivno karakteristiko za enako- pravno članstvo v moralni skupnosti: Zavest je sredstvo za nadaljevanje eksistence. Zavedajoča se bitja, prav zato ker so zavedajoča se, imajo interes, da ostanejo živa. Reči torej, da zaveda- jočemu se bitju ne škodimo s smrtjo, zanikuje prav interes, ki se ohranja z zavestjo. Analogno bi bilo reči, da bitje z očmi nima interesa za to, da bi še nadalje videlo, oz. mu ne škodimo, če ga oslepimo.33 Plutarh zagovarja moralno enakovrednost človeške in živalske zaznavne izkušnje in zagovor interesa živali, da ne trpijo, zavrne kot nezadosten. »Jaz pravim, da tisti, ki trpinči živo bitje, ni hujši od tega, ki ga na mestu umori.«34 Kljub temu, da zagovor inherentene vrednosti živalskega življenja pomeni preseganje antropocentrizma, pa se Plutarh te ideologije vendarle ne osvo- bodi povsem; vpelje namreč antropocentrično delitev na »divje« in uporabne živali; med slednjimi navaja »delovnega vola«, »ubogljivo ovco« in »petelina, ki pazi na hišo«35 in s temi poimenovanji utrjuje antropocentrično predpo- stavko, ki vrednoti živali v smislu njihove uporabnosti za človeške namene. Uporaba živali je za Plutarha sprejemljiva, dokler je upoštevan interes živa- li, da živi. Prav tako v Plutarhovem zagovoru moralnega statusa živali ni mogoče prezreti nekaterih antropomorfnih potez. V težnji, da bi spodkopal stoiški 31 Prav tam. 32 Plutarh, De esu carnium 2, 997E. 33 Francione, »The Abolition of Animal Exploitation«, 15−16. 34 Plutarh, De esu carnium 1, 996B. 35 Plutarh, De esu carnium 2, 998B. 140 Branislava Vičar predsodek, da so živali fundamentalno neracionalne in posledično podrejene ljudem, Plutarh ponudi vrsto dokazov o njihovih kognitivnih sposobnostih.36 Pripoznava zaznavno izkušnjo živali, vendar pa pri pojmovanju živalskega vedenja izhaja iz analogije z lastno (tj. človeško) izkušnjo; posledica tega je an- tropomorfizacija živalske izkušnje. Tako denimo živalim pripiše moledova- nje, rotenje, obsojanje: »Kot bi nam govorile: ‘Ne prosim te, da mi prizaneseš, če gre za potrebo; a prizanesi mi z aroganco! Ubij me za prehrano, a ne vzemi mi življenja za priboljšek!’«37 Kljub Plutarhovi ultimativni pravičnostni poziciji v razmerju človek/ži- val v njegovem zgodnjem obdobju pa se v Plutarhovem pogledu na moral- ni status živali v njegovem poznem obdobju zgodi zasuk, ki ga ni mogoče pojasniti: korenit preobrat od etike, osnovane na pravičnosti, k etiki, osno- vani na sočutju. Sočutje Plutarh opredeli s širšim razponom kot pravičnost in pravičnost prične aplicirati izključno na ljudi.38 Če lahko pri zgodnjem Plutarhu prepoznamo zahtevo po pravičnostnem odnosu kot konstitutivni element zagovorništva pravic živali,39 pa je pozni Plutarh zgodnji zagovor- nik zaščite živali,40 ki je utemeljena na hierarhičnem razvrščanju vrednosti človeškega in živalskega življenja ter na zagovoru dolžnosti sočutja do živa- li. Dolžnost sočutja pomeni dolžnost identifikacije z njihovim trpljenjem, ta dolžnost pa ne zahteva spremembe v našem moralnem vedenju, tj. ne zahteva kategorične odpovedi uporabi in ubijanju živali za lastne namene. Abolicionistična kritika41 zaščitniškega pristopa si prizadeva pokazati, da so dolžnosti sočutja neustrezne za priznanje moralnega spoštovanja, ki ga dolgujemo živalim. Kljub temu preobratu pa etična argumentacija iz Plutarhovega zgodnjega obdobja glede vprašanja pravičnosti do živali ostaja prepričljiva tudi v sodob- nih razpravah s področja animalistične etike. 36 Steiner, Anthropocentrism and Its Discontents, 97, opozarja, da je v prizadevanju za prikazova- nje podobnosti živalske izkušnje s človeško nevarnost antropomorfizacije neizogibna. 37 Plutarh, De esu carnium 1, 994E. 38 Steiner, Animals and the Moral Community, 120. Steiner tudi navaja, da je Plutarh sočasno s pre- obratom v vprašanju pravičnosti do živali opustil tudi vegetarijansko prehrano. 39 Teorija pravic živali, ki jo je razvil Gary L. Francione sredi devetdesetih let 20. stol. (Animals, Property and the Law; Rain Without Thunder idr.), je utemeljena na načelu enakovredne obrav- nave, ki za živali zahteva enakopravno članstvo v moralni skupnosti in posledično moralno enakovrednost človeškega in živalskega življenja, ter si prizadeva za odpravo lastninskega sta- tusa živali kot osnovo za popolno odpravo izkoriščanja živali in njihove uporabe za človeške namene. 40 Začetki zaščitniške animalistične teorije segajo v 19. stol. in so artikulirani v vprašanju utilitari- stičnega filozofa Jeremyja Benthama: »/V/prašanje ni, Ali lahko razmišljajo?, tudi ne, Ali lahko govorijo?, temveč, Ali lahko trpijo?« (Bentham, Introduction to Principles of Morals, 310−311.) V primerjavi z Benthamom vodilni predstavnik sodobne zaščitniške animalistične teorije Peter Singer, Animal Liberation, eksplicitno opredeli moralno večvrednost človeškega življenja. 41 Npr. Francione, Introduction to Animal Rights; Animals as Persons; »The Abolition of Animal Exploitation«; Steiner, Animals and the Moral Community. 141Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa 4. K AKO JE SHELLEY IZ PLUTAR HOVEGA ZAGOVOR A ŽIVALI IZPELJAL ŽIVLJENJSKI SLOG Z NASTAVKI LIBER ALNEGA INDIVIDUALIZMA Shelley v Zagovoru naravne prehrane Plutarhov etični argument pravič- nosti iz razprave O uživanju mesa v celoti nadomesti s t. i. »lifestyle« argu- mentom, tj. Plutarhov značilni govor o človekovih moralnih dolžnostih do ži- vali nadomesti z retoriko čistosti, nepokvarjenosti »fizične in moralne narave človeka«.42 Liberalni obrat k retoriki skrbi za zdravo življenje preglasi vsakr- šno pravičnostno skrb za enakovredno moralno obravnavo človeka in živali: »Če bomo sledili naravni prehrani, bo starost naša zadnja in edina tegoba.«43 Vprašanje »Kako se lahko prednosti intelekta in civilizacije uskladijo s svobo- do in čistim užitkom naravnega življenja?«44 (izpostavila B. V.) kaže na spre- vračanje in preosmišljenje Plutarhovega zagovora živali in neposredno pod- pira končno izpeljavo liberalnega individuuma, ki se vzpostavlja v razmerju do življenjskega sloga kot samozadostne politike. Shelley svoje argumenta- cije ne izgrajuje s koncepcijo pravičnosti kot Plutarh, temveč s koncepcijami sreče, zadovoljstva in užitka posameznika. Tako je etična teorija v 19. stol. »v prizadevanju za ponotranjenost dobrega življenja izgubila nujni element dol- žnosti in moralne sodbe«.45 Uvodni del eseja Shelley izgradi z interpretacijo biblične zgodbe o Ada- mu in Evi in mita o Prometeju. Motiva sta pogosto vključena v romantični za- govor vegetarijanske prehrane; najdemo ju npr. pri Josephu Ritsonu (1802),46 Johnu Franku Newtonu (1811),47 kasneje (1818) pa na njuni osnovi Mary Shel- ley oblikuje Frankensteina. Po Shelleyjevi romantični vegetarijanski inter- pretaciji mit o Prometeju razlaga izvor človekovega prehranjevanja z me- som; meso mora biti kuhano, da je užitno: »Prometej (ki predstavlja člove- ško vrsto) je zelo spremenil svojo naravo in uporabil ogenj za kulinarične namene.«48 Kaznovanje z jastrebom, ki je Prometeju vsak dan izkljuval jetra, Shelley interpretira kot kazen za uporabo ognja, da se z njim prikrijejo »gro- zote klavnice«.49 Morton razlaga Shelleyjevo interpretacijo mita v smislu kri- tike akulturacije: »kuhanje spreminja neobdelano naravo v kulturo«.50 Pretežen del razprav o Shelleyjevih besedilih o vegetarijanstvu Shelle- yjevo retoriko razume kot družbeno konstitutivno in ji pripisuje politične konsekvence,51 vendar se s tem ni mogoče strinjati, v kolikor politično (v raz- 42 Shelley, A Vindication of Natural Diet, 9. 43 Prav tam, 18. 44 Prav tam, 12. 45 Bredvold, The Natural History of Sensibility, 100. 46 Ritson, Essay on Abstinence from Animal Food. 47 Newton, The Return to Nature. 48 Shelley, A Vindication of Natural Diet, 11. 49 Prav tam. 50 Morton, Shelley and Revolution in Taste, 47. 51 Npr. Morton, Shelley and Revolution in Taste; Adams, The Sexual Politics of Meat idr. 142 Branislava Vičar merju človek/žival) razumemo v smislu preseganja strukturnih hierarhij. Z vidika moralnega statusa živali Shelleyjev Zagovor naravne prehrane ne iz- raža zahteve po enakovredni moralni obravnavi, kot navaja Adams,52 am- pak vpeljuje zagovor avto- in heteroreferenčnega speciesizma.53 Avtoreferenč- ni speciesizem se kaže v koceptualizaciji človeka kot superiorne biološke vr- ste; konstitutivna prvina Shelleyjeve argumentacije niso človekove moralne dolžnosti do živali, ampak »doprinos za človeško vrsto«.54 Shelley oblikuje hierarhijo, kjer je človek tisti, ki zavzame prednostno pozicijo: »Kako lah- ko izkoristimo prednosti in se zavarujemo pred slabostmi organizma, ki je prepleten z vsemi vlakni naše biti? Verjamem, da bi nas opustitev živalske hrane in žganih pijač v veliki meri usposobila za razrešitev tega pomembne- ga vprašanja.«55 Par živalska hrana – žgane pijače, ki se v besedilu pojavlja s protipomensko dvojico rastlinska prehrana – čista voda, je eno od izrazil he- teroreferenčne oblike speciesizma, tj. oblike speciesizma, ki pozicionira ži- vali kot podrejeno oz. oporečno, nevarno vrsto; živali so konceptualizirane z vidika učinkovanja na človeka in moralno izenačene z alkoholom kot opoj- no substanco. V privzeti retoriki zdravja in bolezni, značilni za romantično obdobje, so živali označene kot vrsta, ki nosi v sebi kal bolezni. Iz izrekov (1) »Zločin je norost« in (2) »Norost je bolezen«56 sledi: (3) Zločin (nad živa- ljo) je bolezen. V tej argumentaciji je žival ožigosana kot »vzrok bolezni«,57 tj. objektivizirana kot nekaj, kar povzroča razbolevanje, razpad organizma. Za- strupljanje človeškega organizma z mesom živali,58 tj. zastrupljanje človeške vrste, Shelley opredeli kot »izvirni in univerzalni greh«.59 Tako oblikuje ži- valsko vrsto kot imaginarno skupnost, ki je obravnavana in posledično poj- movana kot kontaminirajoča, oporečna oz. nevarna za človeško vrsto. S tem označevanjem, ki deluje kot sredstvo izključevanja oz. marginalizacije, živa- li diskurzivno postavlja za nižjo obliko življenja. Žival je – ne glede na to, ali je inkorporirana v organizem ali stoji zunaj njega – postavljena v inferiorno pozicijo bolezni. S takim pozicioniranjem Shelley utrjuje inferiorno pozicijo živali kot drugega.60 52 Adams, The Sexual Politics of Meat, 124. 53 Razlikovanje med avtoreferenčni in heteroreferenčnim speciesizmom (tj. ideologije superiorno- sti človeške vrste nad drugimi biološkimi vrstami) vpeljujem po analogiji z avto- in heterorefe- renčnim rasizmom po Balibar, »Racism and Nationalism«, 39. Prvo obliko označujejo nasilne in simbolne oblike nasilja, ki postavljajo nosilce predsodkov za superiorno raso; druga postavlja žrtve rasizma oz. procesa rasializacije za inferiorno oz. problematično, nevarno raso. O kultur- nem rasizmu v evro-atlantskih demokracijah prim. Burcar, »Multikulturalizem in diskurz tole- rance«. 54 Shelley, A Vindication of Natural Diet, 16. 55 Prav tam, 12. 56 Glej op. 54. Shelley je ta del povzel iz Ritsona (Clark, »Date and Source of Shelley's Vindication«, 74). 57 Shelley, A Vindication of Natural Diet, 16. 58 Prav tam, 20. 59 Prav tam, 18. 60 Označevanje določenih skupnosti kot potencialno bolnih (hierarhiziranje populacije na zdrave/ bolne) je v 19. stol. vgrajeno v konstitucijo nacije. Za skupine ljudi, ki veljajo za bolne, postane ta 143Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa Shelley je Zagovor naravne prehrane namenil vladajočemu aristokrat- sko-buržoaznemu razredu, saj, kot navaja, »lahko zgolj bogati do popolno- sti, celo zdaj, zadovoljijo nenaravno potrebo po mrtvem mesu«.61 Esej za- ključi v preskriptivnem registru (sprememba registra je tudi oblikovno po- antirana): »NIKOLI NE ZAUŽIJTE NOBENE SUBSTANCE, KI JE IMELA ŽIVLJE- NJE. NE PIJTE DRUGIH TEKOČIN KOT VODO, KI JI JE BILA POVRNJENA PR- VOTNA ČISTOST Z DESTILACIJO.«62 Ekonomsko-politični položaj delavskega razreda v obdobju kapitalistične industrializacije je delavstvu povsem onemogočal pogoje dolgega in zdrave- ga življenja, ki ga Shelley na več mestih poudarja kot učinek reforme življenj- skega sloga. Medtem ko je vladajoči razred »z zdravjem plačeval za razkošno življenje«,63 je bilo na tisoče predstavnikov delavskega razreda prikrajšanih za najosnovnejša sredstva za golo preživetje.64 »Kako bi mogel nižji razred pod takimi pogoji imeti zdravo in dolgo življenje? Kaj drugega je moč pričako- vati kot prekomerno umrljivost, ponavljajoče se epidemije in telesni propad delavske populacije?« povzame položaj angleškega delavstva v prvi polovici 19. stol. Engels.65 Vendar pa Shelley izvora sistemskih potez, kot so razredna izključevanja, ne pripiše kapitalizmu, temveč prehranjevanju z mesom. Po- ziv aristokratsko-buržoaznemu razredu, naj opusti prehranjevanje z mesom, predstavi kot možnost za odpravo neenakosti v družbeno-političnih razmer- jih: »Prednost spremembe v prehrani je večja od katere koli druge. Zadene v samo bistvo zla.«66 Tako okrnjenega pogleda na družbeni svet, kapitalistično ekonomijo in ekspanzijsko politiko tudi ne moremo brati kot politično po- tezo, ki bi vodila k preseganju razrednih hierarhij. S tem ko se Shelley osre- dinja na življenjski slog, ne na pravičnost, tudi ohranja metode, ki ne morejo preseči kapitalističnega okvira. Shelley na ta način dejanske vzroke eksploa- tacijskih praks odtujuje, odmika in potiska v ozadje, njegova argumentaci- ja pa pod oznako etičnosti deluje kot posebna oblika sedativa, tj. zameglje- vanja dejanskosti in služi ohranjanju položaja vladajočega razreda, ki mu je oznaka del identitetne oznake. »/P/odoba ‘bolnega Juda’ kot del skupnosti bolnih« (Gilman, Je- wish Frontiers, 163) je, podprta z znanstvenim antisemitizmom (Gilman, »Sibling Incest«, 403), del kolektivnega imaginarija 19. stol. in je v 20. stol. oživljena kot sestavni del reprezentacije »‘ekonomskega’ problema prisotnosti Judov v moderni družbi« (Gilman, »Sibling Incest«, 408). 61 Shelley, A Vindication of Natural Diet, 21. 62 Prav tam, 26. 63 Glej op. 61. 64 Tudi pitje alkohola (Shelley njegove škodljive posledice izpostavlja na več mestih) ima pri vlada- jočem razredu povsem druge vzvode kot pri deprivilegiranem, delavskem razredu: povečana iz- postavljenost delavskega razreda alkoholu je bila neposredno povezana s kapitalistično eksploa- tacijo delavstva (Engels, Condition of Working-Class in England). 65 Engels, Condition of Working-Class in England, 98. 66 Shelley, A Vindication of Natural Diet, 23. 144 Branislava Vičar Shelley tudi sam pripadal. Ali kot liberalistični vidik metaforično prikaže Fleming:67 Liberalci skušajo razkleniti spone določenih okoliščin in tradicij in si pri tem prizadevajo zavzeti dolgoročen pogled na človeško življenje in njego- ve možnosti; a ko usmerjajo pogled k popolnemu sončnemu zahodu pod nenehno oddaljujočim se obzorjem, je precej verjetno, da bodo spregledali majhne stvari, ki jih lahko imajo tik pred nosom. Tak moralni in politični idealizem lahko proizvaja briljantne utopične teorije /…/68 BIBLIOGR AFIJA Adams, Carol. The Sexual Politics of Meat: A Feminist-vegetarian Critical Theory. 10. izd. New York: Continuum International Publishing Group, 2000. Aristotel, Politika. Prevod Matej Hriberšek. Ljubljana: GV Založba, 2010. Balibar, Etienne. »Racism and Nationalism.« V: Race, Nation, Class: Ambiguous Iden- tities, Etienne Balibar, Immanuel Wallerstein, 37−67. London, New York: Verso, 1991. Bentham, Jeremy. An Introduction to the Principles of Morals and Legislation. New York: Hafner, 1948. Burcar, Lilijana. »Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobi globalnega kapitalizma in neorasizma«. Šolsko polje XXI, št. 5−6 (2010): 151−180. Bredvold, Louis I. The Natural History of Sensibility. Michigan: Wayne State University Press, 1962. Clark, David Lee. »The Date and Source of Shelley’s ‘A Vindication of Natural Diet’«. Stu- dies in Philology 36.1 (1939): 70−76. Dunayer, Joan. Animal Equality: Language and Liberation. Derwood: Ryce Publishing, 2001. Engels, Frederick. The Condition of the Working-Class in England in 1844. Prevod Floren- ce Kelley Wischnewetzky. New York: J. W. Lovell, 1887. Fleming, Thomas. Morality of Everyday Life: Rediscovering an Ancient Alternative to the Liberal Tradition. Missouri: University of Missouri Press, 2004. Francione, Gary L. Animals, Property and the Law. Philadelphia: Temple University Press, 1995. ———. Animals As Persons: Essays on the Abolition of Animal Exploitation. New York: Columbia University Press, 2008. 67 Fleming, Morality of Everyday Life, 7. 68 Danes je npr. opazen pojav kooptacije veganstva, ki jo podpirajo številna (neo)utilitaristična živalovarstvena gibanja. Če veganstvo kot politično gibanje proti sistemu izkoriščanja prena- stavimo in preosmislimo kot potrošniški življenjski slog (kjer je zahodni slog življenja evfe- mizem za to, da eni druge zatirajo), postane sestavni del kapitalističnega sistema; tj. postane podporna oblika mednarodne delitve dela, kakor jo usmerjajo kapitalistične države. Politično neozaveščeno rastlinsko prehranjevanje se s konzumacijo in promocijo izdelkov, ki so v okvi- ru globalnega kapitalizma povezani s prizorišči množičnega izkoriščanja, vključuje v širšo sliko kapitalistične ekonomije (npr. neokolonialne plantaže palm v Indoneziji za proizvodnjo palmovega olja, ki služi potrebam trga, ki ga na mednarodni ravni oblikujejo imperialistične velesile). 145Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa ———. Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog? Philadelphia: Temple Uni- versity Press, 2000. ———. Rain without Thunder: The Ideology of the Animal Rights Movement. Philadelphia: Temple University Press, 1996. ———. »The Abolition of Animal Exploitation«. V: The Animal Rights Debate, Gary L. Francione, Robert Garner, 1−102. New York: Columbia University Press, 2010. Gilman, Sander L. »Sibling Incest, Madness, and the ‘Jews’«. Social Research 65, št. 2 (1998): 401−433. ———. Jewish Frontiers: Essays on Bodies, Histories, and Identities. New York: Palgrave Macmillan, 2003. Komelj, Miklavž. »Este animal que soy.« V: Nujnost poezije, Miklavž Komelj, 53−117. Ko- per: Hyperion, 2010. Morton, Timothy. Shelley and Revolution in Taste: The Body and the Natural World. New York: Cambridge University Press, 1994. Newton, John Frank. The Return to Nature: or, A Defence of the Vegetable Regimen. Ca- dell and Davies, 1911. Plutarh. Plutarch’s Moralia: In Fifteen Volumes. 12. zvezek. Prevod Harold Cherniss in W. C Helmbold. London / Cambridge, Mass.: W. Heinemann / Harvard Univer- sity Press, 1968. Ritson, Joseph. An Essay on Abstinence from Animal Food, as a Moral Duty. London: Ri- chard Phillips, 1802. Singer, Peter. Animal Liberation. 2. izd. New York: New York Review of Books, 1990. Shelley, Percy Bysshe. A Vindication of Natural Diet. London: F. Pitman, Manchester: J. Heywood, 1884. Sorabji, Richard. Animal Minds and Human Morals: The Origins of the Western Debate. New York: Cornell University Press, 1993. Steiner, Gary. Anthropocentrism and Its Discontents: The Moral Status of Animals in the History of Western Philosophy. Pittsburg: University of Pittsburg Press, 2005. ———. Animals and the Moral Community: Mental Life, Moral Status, and Kinship. New York: Columbia University Press, 2008. Vičar, Branislava. »Moralna vrednost živali v diskurzu biotske raznovrstnosti«. V: Med- disciplinarnost v slovenistiki, ur. Simona Kranjc, 509−514. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011. 146 Branislava Vičar COMPAR ISON OF PLUTARCH’S DEFENCE OF ANIMALS IN THE TR EATISE ON THE EATING OF FLESH AND SHELLEY’S A VINDICATION OF NATUR AL DIET Summary The paper compares the defence of animals in two texts which promote a veg- etable diet: in Plutarch’s essay from Moralia, On the Eating of Flesh, and Shel- ley’s essay A Vindication of Natural Diet. The paper focuses on the conceptu- alisation of animals and consideration of their moral status in both texts and on Shelley’s treatment of Plutarch’s ethical argument. Anthropocentric conceptions of animals and their moral status, based on the logic that all and only human beings deserve to be treated on the prin- ciples of moral consideration because all and only human beings possess rea- son, linguistic intelligence and self-awareness, have their roots in Aristotle and in particular in Stoic thought. The canonical Stoic position is based on the cosmological principle, by which each being has a specific place in the scheme of the cosmos, whereby this proper place is determined by the capaci- ties of the being; the highest place belongs to those beings who are capable of rational contemplation. The implication of this position is the categorical denial of the duty of justice toward animals, and the ultimate implication is the denial of any direct duties toward animals: animals as fundamentally in- ferior to rational beings have only instrumental value in the cosmic scheme of things and exist only for the benefit of rational beings. Plutarch’s texts on animals in his early work (Whether Land or Sea Animals Are Cleverer, Beasts Are Rational, On the Eating of Flesh) represent the first and most spirited de- fence of the capacities and moral status of animals, directed against the Stoic position. In contrast to the Stoics, Plutarch argues that animals have inherent value, and ultimately calls for a justice relationship between human beings and animals on the basis of their experiental capacities. Plutarch defends the view that animals have a fundamental interest to live on the basis of recognis- ing animal perceptual awareness. He advocates the moral equality of human and animal sentient experience and rejects the view that animals’ fundamen- tal interest is not to suffer as inadequate. The essay A Vindication of Natural Diet by Percy B. Shelley, while pri- marily based on Plutarch’s treatise, comes to conclusions supporting the life- style argument with emerging elements of liberal individualism. Shelley’s ar- gumentation is not built on the conception of justice like Plutarch’s, but on the conceptions of happiness, satisfaction and enjoyment of the individual. Plutarch’s ethical argument is replaced by the so-called ‘lifestyle’ argument, which is completely in accordance with the self-centred and self-oriented Ro- mantic as a self-sufficient subject in the early 19th century. In terms of con- 147Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa sideration of animals and their moral status, it is particularly important that Shelley in this essay does not actually argue for animals, but rather for spe- ciesism, that is, he builds his argumentation on the hierarchisation in which humans hold the top position. Prevodi Einhard Življenje Karla Velikega Prevedel Blaž Strmole UVODNA BESEDA Einhardovo delo je eden najpomembnejših dokumentov o življenju Karla Ve- likega. Prvi cesar na Zahodu po propadu rimskega cesarstva, velik vojsko- vodja in osvajalec, spreten politik, zaščitnik Cerkve in spodbujevalec pokri- stjanjevanja, podpornik znanosti in umetnosti, mitični pater Europae, simbol evropske identitete in enotnosti. Vladavina Karla Velikega je seveda močno vplivala tudi na dogajanje na ozemlju današnje Slovenije. Karantanija v njegovem času nosi breme mejne marke proti vzhodu, skozi ta prostor se od leta 791 pomikajo frankovske vo- jaške odprave zoper Avare, v katerih sodelujejo tudi Karniolci, leta 811 Ka- rel dokončno potrdi razmejitev interesnih območij med salzburško škofijo in oglejsko metropolijo. Prav v karolinškem obdobju se je naselitveno območje alpskih Slovanov pridružilo evropskemu kulturno-političnemu prostoru, s katerim se Slovenija istoveti (ali skuša istovetiti) vse do še danes. Zanimiva je tudi usoda avtorja. Einhard, Karlov dvorjan in zaupnik, taj- nik Ludvika Pobožnega, učenjak ter eden izmed tvorcev karolinške renesan- se, predstavlja pomemben most med antično in srednjeveško latinsko knji- ževnostjo. Njegovo dosledno naslanjanje na antičnega biografa Svetonija, na ciceronske zglede, na hagiografsko tradicijo ter njegov trud, da bi pisal v iz- brani latinščini, so ustvarili delo, ki ponuja filologom in tekstnim kritikom zanimiv vpogled v erudicijo in literarno ustvarjalnost tistega časa. Življenje- pis poda portret frankovskega kralja in cesarja, spretnega politika, uspešnega vojskovodje ter razkriva zanimive podrobnosti iz Karlovega osebnega življe- nja in iz življenja tedanje družbe. Kljub veliki pomembnosti in silni privlačnosti Karlove osebnosti je v slo- venskem prostoru tuja literatura o njem večinoma nedostopna, svoje pa niti 152 Prevedel Blaž Strmole EINHARDOV PREDGOVOR Potem ko sem si zadal pisati o življe- nju, delovanju ter o nič kaj skromnih dejanjih mojega gospodarja in skrb- nika1 Karla, najodličnejšega in upra- vičeno najslavnejšega kralja, sem za- objel delo na najkrajši možen način ter se posvetil temu, da ne bi izpustil ničesar, kar mi je prišlo v vednost, in da ne bi s širino pripovedovanja žalil tistih, ki se jim karkoli novodobnega gnusi, če se je sploh kako mogoče iz- ogniti temu, da ne bi z novim spisom užalil tistih, ki se jim studijo stare mojstrovine, stvaritve najbolj učenih in izobraženih mož.2 Ne dvomim, da obstajajo številni ljudje, predani štu- diju in književnosti, ki menijo, da se ne sme zanemariti razmer današnje- ga časa, da ne bi bilo vse, kar se da- nes dogaja, kot spomina nevredno potisnjeno globoko v molk in poza- bo. Raje bi iz ljubezni do trajnosti v kakršnekoli spise vstavljali slavna dela drugih, kakor da ne bi pisali in s tem prikrajšali prihodnje rodove za spomin na slavo svojega imena. Me- nim pa, da se mi ni treba vzdržati od pisanja na tak način, ko pa sem spoznal, da nihče ne bi mogel pisati verodostojneje od mene, saj sem bil sam poleg in se, kot se reče, prepri- čal na lastne oči ter nisem mogel za- EINHARDI PR AEFATIO Vitam et conversationem et ex parte non modica res gestas domini et nu- tritoris mei Karoli, excellentissimi et merito famosissimi regis, postquam scribere animus tulit, quanta po- tui brevitate conplexus sum, operam inpendens, ut de his quae ad meam notitiam pervenire potuerunt nihil omitterem neque prolixitate narran- di nova quaeque fastidientium ani- mos offenderem; si tamen hoc ullo mode vitari potest, ut nova scriptione non offendantur qui vetera et a viris doctissimis atque disertissimis con- fecta monumenta fastidiunt. Et qua- mquam plures esse non ambigam, qui otio ac litteris dediti statum aevi pra- esentis non arbitrentur ita neglegen- dum, ut omnia penitus quae nunc fi- unt velut nulla memoria digna silen- tio atque oblivioni tradantur, potiu- sque velint amore diuturnitatis inlec- ti aliorum praeclara facta qualibu- scumque scriptis inserere quam sui nominis famam posteritatis memori- ae nihil scribendo subtrahere, tamen ab huiuscemodi scriptione non exi- stimavi temperandum, quando mihi conscius eram nullum ea veracius quam me scribere posse, quibus ipse interfui, quaeque praesens oculata, ut dicunt, fide cognovi et, utrum ab nimamo. Moj prispevek je zato mišljen predvsem kot opora vsem, ki se bodo v prihodnosti na Slovenskem še ukvarjali z zgodovinskimi viri o Karlu Veli- kem in o njegovi dobi. 1 Nutrimentum označuje v času fevdalizma odnos med vladarjem in (nutritor) in njegovim dvor- janom (nutritus). Vladar nudi svojemu dvorjanu hrano, oblačila in bivališče v zameno za njego- ve usluge. 2 Slog pisanja in številna mesta v Einhardovem besedilu se močno naslanjajo na Svetonijevo bio- grafsko delo De vita Caesarum, še zlasti na življenjepis cesarja Avgusta. 153Življenje Karla Velikega alio scriberentur necne, liquido sci- re non potui. Satiusque iudicavi ea- dem cum aliis velut communiter lit- teris mandata memoriae posterorum tradere quam regis excellentissimi et omnium sua aetate maximi clarissi- mam vitam et egregios atque moder- ni temporis hominibus vix imitabiles actus pati oblivionis tenebris aboleri. Suberat et alia non inrationabilis, ut opinor, causa, quae vel sola sufficere posset, ut me ad haec scribenda con- pelleret, nutrimentum videlicet in me inpensum et perpetua, postquam in aula eius conversari coepi, cum ipso ac liberis eius amicitia; qua me ita sibi devinxit debitoremque tam vivo quam mortuo constituit, ut merito ingratus videri et iudicari possem, si tot beneficiorum in me conlatorum inmemor clarissima et inlustrissima hominis optime de me meriti gesta silentio praeterirem patererque vi- tam eius, quasi qui numquam vixe- rit, sine litteris ac debita laude mane- re; cui scribendae atque explicandae non meum ingeniolum, quod exile et parvum, immo poene nullum est, sed Tullianam par erat desudare facun- diam. En tibi librum praeclarissimi et maximi viri memoriam continen- tem; in quo praeter illius facta non est quod admireris, nisi forte, quod homo barbarus et in Romana locuti- one perparum exercitatus aliquid me decenter aut commode Latine scribe- re posse putaverim atque in tantam inpudentiam proruperim, ut illud Ciceronis putarem contemnendum, quod in primo Tusculanarum libro, nesljivo vedeti, ali je o tem pisal kdo drug ali ne. Raje sem se odločil za- stavljeno temo skupaj z ostalimi iz- ročiti zanamcem v spomin, kakor da bi trpel, da utonejo v temine pozabe preslavno življenje najodličnejšega in največjega kralja tega časa ter mo- gočna dejanja, ki bi jih današnji lju- dje težko ponovili. Tu je po mojem mnenju tudi drugi utemeljeni razlog, ki more zadostiti sam po sebi, da me sili pisati o tem. To sta seveda neiz- meren skrbniški odnos do mene ter večno prijateljstvo z njim in njegovi- mi otroki,3 potem ko sem začel de- lovati na njegovem dvoru. S tem me je tako privezal nase ter me napravil za dolžnika sebi tako živemu kot mr- tvemu, da bi me lahko po pravici gle- dali in sodili kot nehvaležnega, če se ne bi zavedal tolikih danih ugodno- sti in molčal glede najslavnejših in najsijajnejših del človeka, ki je naj- bolj zaslužen za mojo dobrobit, in tr- pel, da bi njegovo življenje ostalo ne- zapisano brez dolžne hvalnice, kot da ne bi nikoli živel. Moja borna na- darjenost, ki je majcena in neznatna, vsekakor skoraj nična, ni kos potreb- nemu opisovanju in prikazu njego- vega življenja, toda ravno tako bi se pri tem namučila Tulijeva govorni- ška spretnost. Pred teboj je knjiga, ki vsebuje spomin na izjemno velikega in slavnega moža. V njej ni zate po- leg njegovih dejanj nič takega, kar bi občudoval, razen če bi slučajno do- mneval, da zmorem nekaj spodob- no in ustrezno napisati v latinščini, ker sem barbar in premalo vešč rim- 3 Einhard je imel prijateljski odnos s Karlovim sinom Ludvikom Pobožnim, po Karlovi smrti je postal njegov tajnik. 154 Prevedel Blaž Strmole cum de Latinis scriptoribus loquere- tur, ita dixisse legitur: »mandare que- mquam«, inquit, »litteris cogitationes suas, qui eas nec disponere nec inlu- strare possit nec delectatione aliqua adlicere lectorem, hominis est intem- peranter abutentis et otio et litteris.« Poterat quidem haec oratoris egregii sententia me a scribendo deterrere, nisi animo praemeditatum haberem hominum iudicia potius experiri et haec scribendo ingenioli mei pericu- lum facere quam tanti viri memori- am mihi parcendo praeterire. VITA K AROLI MAGNI I. Gens Meroingorum, de qua Franci reges sibi creare soliti erant, usque in Hildricum regem, qui iussu Stephani Romani pontificis depositus ac deton- sus atque in monasterium trusus est, durasse putatur. Quae licet in illo fi- nita possit videri, tamen iam dudum nullius vigoris erat, nec quicquam in se clarum praeter inane regis vocabu- lum praeferebat. Nam et opes et po- tentia regni penes palatii praefectos, ske govorice, in da bi planil v takšno brezsramnost, da bi mislil, da je tre- ba zasramovati Ciceronove besede o latinskih piscih, ki jih najdemo v prvi knjigi Tuskulanskih razgovorov: »Kdor da zapisati svoje misli, ki jih ne zna ne urediti ne razjasniti, niti ne pritegniti bralca z razveseljujo- čim slogom, je človek, ki nezmerno zlorablja tako čas kot črke.«4 Ta mi- sel izvrstnega govornika bi me lahko odvrnila od pisanja, če se ne bi raje odločil preizkusiti človeške sodbe in ogroziti svoje majhne nadarjenosti za pisanje, kot pa zanemariti spomin na takšnega moža, samo da bi priza- nesel samemu sebi. ŽIVLJENJE K AR LA VELIKEGA Rod Merovingov Rod Merovingov5, iz katerega so si Franki po navadi izbirali kralje, naj bi se obdržal do kralja Hilderika, ki so ga po ukazu papeža Štefana6 od- stavili, mu obrili glavo ter ga zaprli v samostan.7 Morda se zdi, da se je končalo z njim, vendar je temu rodu že davno prej zmanjkalo življenjske sile in ni se mogel ponašati z niči- mer razen z ničvrednim kraljevskim 4 Cicero, Tusculanae disputationes 1.3.6. 5 Dinastija Merovingov (486–751) je dobila ime po Merovehu, voditelju plemena Salijskih Fran- kov ob spodnjem Renu. Vidnejši vladarji merovinške dinastije so bili Klotar I. in II., Dagobert I., Hilderik I. in Dagobert II. Na osnovi patrimonialnega dedovanja so si sinovi po očetovi smrti razdelili državno ozemlje kot osebno posest. 6 Avtor je na tem mestu uporabil napačen zgodovinski podatek. Pipina Malega je pri prevzemu prestola podprl papež Zaharija (741–52) in ne papež Štefan II. (752–57), ki ga je potrdil za kralja tri leta pozneje (754). 7 Prisilno zapiranje plemičev in plemkinj v samostan je bilo v srednjem veku poleg umora najpo- gostejši način izločitve posameznikov javnega življenja razdedinjenja. Vladarji in prestolonasle- dniki niso bili izjema. 155Življenje Karla Velikega qui maiores domus dicebantur, et ad quos summa imperii pertinebat, te- nebantur. Neque regi aliud relinque- batur, quam ut regio tantum nomine contentus crine profuso, barba sum- missa, solio resideret ac speciem do- minantis effingeret, legatos undecu- mque venientes audiret eisque abe- untibus responsa, quae erat edoctus vel etiam iussus, ex sua velut pote- state redderet; cum praeter inutile re- gis nomen et precarium vitae stipen- dium, quod ei praefectus aulae prout videbatur exhibebat, nihil aliud pro- prii possideret quam unam et eam praeparvi reditus villam, in qua do- mum et ex qua famulos sibi necessa- ria ministrantes atque obsequium ex- hibentes paucae numerositatis habe- bat. Quocumque eundum erat, car- pento ibat, quod bubus iunctis et bu- bulco rustico more agente trahebatur. Sic ad palatium, sic ad publicum po- puli sui conventum, qui annuatim ob regni utilitatem celebrabatur, ire, sic domum redire solebat. At regni admi- nistrationem et omnia quae vel domi vel foris agenda ac disponenda erant praefectus aulae procurabat. II. Quo officio tum, cum Hildricus de- ponebatur, Pippinus pater Karoli re- gis iam velut hereditario fungebatur. Nam pater eius Karolus, qui tyran- nazivom. Tako premoženje kot moč kraljestva sta bila namreč v rokah upraviteljev dvora, ki so jim pravili majordomi.8 Njim je bila dana naj- višja oblast. Kralju ni preostalo dru- gega kot zadovoljiti se s kraljevskim nazivom, s spuščenimi lasmi in dol- go brado8 sedeti na prestolu ter hlini- ti gospodovalnost, poslušati poslan- ce od vsepovsod in jim na videz v svojem imenu odgovarjati, kakor so ga poučili ali mu celo naročili. Niče- sar ni imel razen nekoristnega kra- ljevskega naziva in izprošene podpo- re v življenjskih potrebščinah, ki mu jo je omogočal upravitelj dvora. Nič drugega ni imel v lasti kot zgolj eno samo majhno posestvo, od katerega ni imel veliko. Na njem je imel pre- bivališče in manjše število služabni- kov, ki so zadostovali za najnujnejša opravila. Če je kdaj moral na pot, je potoval po podeželski navadi z volo- vsko vprego pod oračevimi vajetmi. Tako se je navadno odpravil do pala- če in na ljudsko skupščino9, ki je bila sklicana v dobrobit kraljestva enkrat na leto, ter se vrnil domov. Upravi- telj dvora pa je poskrbel za upravlja- nje kraljestva in vse, kar je bilo treba postoriti doma in na tujem. Karlovi predniki V času Hilderikove odstavitve je bil za položaj upravitelja dvora tako re- koč po dedovanju zadolžen Karlov oče Pipin. Njegov oče Karel,10 ki je 8 »Majordom« (maior domus), upravitelj dvora in kraljevi zaupnik. 9 V merovinškem obdobju so bili dolgi lasje in brada po starem germanskem izročilu znamenje kraljevske časti. Merovinški kralji se niso ne brili ne strigli. 10 Karel Martel je srednji sin Pipina Heristalskega in majordom v letih 714–41. 156 Prevedel Blaž Strmole nos per totam Franciam dominatum sibi vindicantes oppressit et Sarra- cenos Galliam occupare temptantes duobus magnis proeliis, uno in Aqui- tania apud Pictavium civitatem, al- tero iuxta Narbonam apud Birram fluvium, ita devicit, ut in Hispaniam eos redire conpelleret, eundem magi- stratum a patre Pippino sibi dimis- sum egregie administravit. Qui ho- nor non aliis a populo dari consueve- rat quam his qui et claritate generis et opum amplitudine ceteris emine- bant. Hunc cum Pippinus pater Ka- roli regis ab avo et patre sibi et fratri Karlomanno relictum, summa cum eo concordia divisum, aliquot an- nis velut sub rege memorato tenuis- set, frater eius Karlomannus - incer- tum quibus de causis, tamen videtur, quod amore conversationis contem- plativae succensus -, operosa tempo- ralis regni administratione relicta, Romam se in otium contulit, ibique habitu permutato monachus factus in monte Soracte apud ecclesiam be- ati Silvestri constructo monasterio cum fratribus secum ad hoc venien- tibus per aliquot annos optata quiete perfruitur. Sed cum ex Francia mul- ti nobilium ob vota solvenda Romam sollemniter commearent et eum ve- lut dominum quondam suum praete- rire nollent, otium, quo maxime de- lectabatur, crebra salutatione inter- rumpentes locum mutare conpellunt. Nam huiuscemodi frequentiam cum suo proposito officere vidisset, relic- prevzel ta položaj od očeta Pipina, je zadolžitev izvrstno opravil. Zatrl je samodržce, ki so si lastili pravi- co do vladanja nad vso deželo Fran- kov, in v dveh bitkah – v Akvitani- ji pri mestu Poitiers in pri reki Bira poleg Narbone – porazil Saracene, ki so skušali zasesti Galijo, ter jih tako pregnal nazaj v Hispanijo. To čast je ljudstvo navadno izkazovalo samo tistim, ki so izstopali po slav- nem poreklu in velikem premoženju. Od deda in očeta sta jo prejela Pipin, oče kralja Karla, in brat Karloman11 ter si jo nekaj let pod kraljem Hil- derikom delila in opravljala v najve- čji složnosti.12 Karloman je iz nezna- nih razlogov, verjetno podžgan od ljubezni do življenja v premišljeva- nju, opustil naloge upravljanja kra- ljestva ter se umaknil v zasebnost v Rim, kjer je odložil posvetna oblači- la, postal redovnik na gori Soratte in poleg cerkve svetega Silvestra posta- vil samostan. Nekaj let je s sobrati, ki so prišli z njim, užival v želenem spokoju. Toda ko so številni plemiči iz Frankije romali v Rim, da bi slo- vesno izpolnili zaobljube, so ga ho- teli počastiti kot svojega nekdanjega gospoda. S temi pogostimi obiski so motili njegov mir, v katerem je nad- vse užival, in ga prisilili, da se je pre- selil drugam. Ko je namreč spoznal, da se številna obiskovanja križajo z njegovimi načrti, se je umaknil v sa- mostan svetega Benedikta na zapu- ščeni gori Cassino13 v samnijski pro- 11 Karloman, najstarejši sin Karla Martela in brat Pipina Malega, je bil majordom Avstrazije 741–47. 12 Karel Martel je po svoji smrti leta 741 zapustil najstarejšemu sinu Karlomanu oblast v Avstraziji, Turingiji in Alemaniji, srednjemu sinu Pipinu v Nevstriji, Burgundiji in Provansi. Brata sta sku- paj upravljala akvitansko in bavarsko vojvodino. 13 Benediktinski samostan Monte Cassino je leta 529 ustanovil sv. Benedikt iz Nursije, ki je napisal pravila redovniškega življenja (Regula Benedicti). Jasne in stroge predpise povzema prepoznav- no geslo: »Moli in delaj!« (Ora et labora!) 157Življenje Karla Velikega to monte in Samnium provinciam ad monasterium sancti Benedicti situm in castro Casino secessit et ibi quod reliquum erat temporalis vitae religi- ose conversando conplevit. III. Pippinus autem per auctoritatem Ro- mani pontificis ex praefecto palatii rex constitutus, cum per annos XV aut eo amplius Francis solus impera- ret, finito Aquitanico bello, quod con- tra Waifarium ducem Aquitaniae ab eo susceptum per continuos novem annos gerebatur, apud Parisios mor- bo aquae intercutis diem obiit, super- stitibus liberis Karlo et Karlomanno, ad quos successio regni divino nutu pervenerat. Franci siquidem facto sollemniter generali conventu ambos sibi reges constituunt, ea conditio- ne praemissa, ut totum regni corpus ex aequo partirentur, et Karolus eam partem, quam pater eorum Pippinus tenuerat, Karlomannus vero eam, cui patruus eorum Karlomannus praee- rat, regendi gratia susciperet. Suscep- tae sunt utrimque conditiones, et pars regni divisi iuxta modum sibi propo- situm ab utroque recepta est. Mansi- tque ista, quamvis cum summa dif- ficultate, concordia, multis ex parte Karlomanni societatem separare mo- vinci in preživel preostanek življenja v molitvi. Kraljevsko ustoličenje Pipin je bil po odloku papeža z mesta upravitelja dvora povišan v kralja14 in je sam vladal Frankom petnajst let in več. Ob koncu akvitanske voj- ne, ki jo je devet let vodil proti akvi- tanskemu vojvodi Vaifariju, je umrl blizu Pariza zaradi vodenice15 in pu- stil za seboj dva sinova, Karla in Kar- lomana, ki sta po božji volji postala prestolonaslednika. Franki so na slo- vesni obči skupščini oba okronali za kralja pod pogojem, da si enakovre- dno razdelita oblast, Karel nad de- lom države, ki ga je upravljal oče Pi- pin, Karloman pa nad delom, ki ga je upravljal njun stric Karloman.16 Po- goji so bili sprejeti in vsak od njiju je prevzel del kraljestva, ki jima je pri- padal po tem dogovoru. Sloga je zdr- žala, čeprav stežka, saj so mnogi na Karlomanovi strani skušali skrha- ti njuno zavezništvo, nekateri so ju skušali celo pripraviti do medseboj- ne vojne. Toda da je bilo vse to zgolj sumničavost in ne prava nevarnost, je dokazal dogodek ob Karlomanovi 14 Pipina Malega je okronal papež Zaharija (741–52). Ob tem dogodku se je papež prvič v zgodovi- ni vmešal v izbor kralja, od takrat naprej pa sta njegov blagoslov ali celo osebno kronanje močno vplivala na politiko srednjeveške Evrope. Kraljevsko in cesarsko kronanje se je pogosto enačilo z zakramentom, od tod formula rex/imperator gratia Dei – »kralj/cesar po božji milosti«. 15 Pipin Mali naj bi umrl zaradi vodenice (morbus aquae intercutis) 24. 9. 768 v bližini Pariza v za- dnjem letu akvitanske vojne. Frankovski državni anali ne poročajo o okoliščinah smrti, pač pa obstaja sumljivo podobno mesto pri Svetoniju: … decessitque Pyrgis morbo aquae intercutis … (Suet. Ner. 5) 16 Akvitanijo, Karlomanu pa Burgundijo, Provanso, vzhodno Akvitanijo, Septimanijo, del Nev- strije s Parizom in Soissonom, Alemanijo ter Alzacijo. 158 Prevedel Blaž Strmole lientibus, adeo ut quidam eos etiam bello committere sint meditati. Sed in hoc plus suspecti quam periculi fuis- se ipse rerum exitus adprobavit, cum defuncto Karlomanno uxor eius et fi- lii cum quibusdam, qui ex optima- tum eius numero primores erant, Ita- liam fuga petiit et nullis existentibus causis, spreto mariti fratre, sub Desi- derii regis Langobardorum patroci- nium se cum liberis suis contulit. Et Karlomannus quidem post admini- stratum communiter biennio regnum morbo decessit; Karolus autem fratre defuncto consensu omnium Franco- rum rex constituitur. IV. De cuius nativitate atque infantia vel etiam pueritia quia neque scrip- tis usquam aliquid declaratum est, neque quisquam modo superesse in- venitur, qui horum se dicat habere notitiam, scribere ineptum iudicans ad actus et mores ceterasque vitae illius partes explicandas ac demon- strandas, omissis incognitis, transi- re disposui; ita tamen, ut, primo res gestas et domi et foris, deinde mores et studia eius, tum de regni admini- stratione et fine narrando, nihil de his quae cognitu vel digna vel necessaria sunt praetermittam. smrti, ko je njegova žena s sinovi in z najvidnejšimi odličniki pobegnila v Italijo. Brez kakršnegakoli pravega razloga je prezrla Karla in se z otroki zatekla pod zaščito langobardskega kralja Desiderija. Po dveh letih sku- pnega vladanja je Karloman podle- gel bolezni, Karel pa je bil po bratovi smrti ob soglasju vseh Frankov usto- ličen za kralja. Načrt življenjepisa Zdi se mi neprimerno pisati o njego- vem rojstvu,17 otroštvu in deških le- tih, saj ni o tem ostalo nič zapisane- ga. Nobenega preživelega ni več, ki bi o tem vedel kaj povedati.18 Opustil bom neznane podrobnosti in prešel k opisovanju njegovih dejanj, navad in ostalih stvari v njegovem življenju, ki so vredne razlage in ponazoritve. Najprej bom poročal o njegovih de- lih doma in na tujem, nato o njego- vih navadah in prizadevanjih, potem pa o upravljanju kraljestva in njegovi smrti ter ne bom opustil ničesar, kar bi bilo vredno in potrebno spoznati. 17 O kraju in datumu Karlovega rojstva nimamo zanesljivih podatkov. Če upoštevamo Einhardovo navedbo Karlove starosti ob smrti, dobimo letnico 742. Nekateri zgodovinarji zagovarjajo letnico 747, tri leta po poroki Pipina in Bertrade (Riché, Les Carolingiens, str. 93). Med morebitnimi kraji rojstva se po izročilu omenjajo Ingelheim, Pariz, Worms, Aachen, Karlsberg in ostala mesta. 18 Einhard v tem kratkem poglavju, ki napoveduje zgradbo življenjepisa, izrecno izpostavlja izpu- ščanje poročanja o Karlovem otroštvu zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov. To pritrjuje dejstvu, da se delo močno naslanja na Svetonijev življenjepis cesarja Avgusta, v katerem avtor po krajšem uvodu o poreklu in družini opiše prva leta (infantia), deška leta (pueritia) in mla- dost (adolescentia). Ta izjava napačna, Einhard je imel dostop do teh dokumentov in poznal vsaj enega očividca, ki bi lahko pričal o Karlovi zgodnji mladosti. To je bil njegov bratranec Adalard (umrl 827). 159Življenje Karla Velikega V. Omnium bellorum, quae gessit, pri- mo Aquitanicum, a patre inchoatum, sed nondum finitum, quia cito pera- gi posse videbatur, fratre adhuc vivo, etiam et auxilium ferre rogato, susce- pit. Et licet eum frater promisso fru- strasset auxilio, susceptam expedi- tionem strenuissime exsecutus non prius incepto desistere aut semel su- scepto labori cedere voluit, quam hoc, quod efficere moliebatur, perseveran- tia quadam ac iugitate perfecto fine concluderet. Nam et Hunoldum, qui post Waifarii mortem Aquitaniam occupare bellumque iam poene pe- ractum reparare temptaverat, Aqui- taniam relinquere et Wasconiam pe- tere coegit. Quem tamen ibi consiste- re non sustinens, transmisso amne Garonna et aedificato castro Fronti- aco, Lupo Wasconum duci per legatos mandat, ut perfugam reddat; quod ni festinato faciat, bello se eum expostu- laturum. Sed Lupus saniori usus con- silio non solum Hunoldum reddidit, sed etiam se ipsum cum provincia cui praeerat eius potestati permisit. VI. Conpositis in Aquitania rebus eo- que bello finito, regni quoque socio iam rebus humanis exempto, roga- tu et precibus Hadriani Romanae urbis episcopi exoratus bellum con- tra Langobardos suscepit. Quod pri- us quidem et a patre eius, Stephano Vojna v Akvitaniji Od vseh vojn, ki jih je vodil, je naj- prej prevzel vodenje akvitanske voj- ne, ki jo je začel že njegov oče in še ni bila končana. Nadaljeval jo je, ko se je zdelo, da jo je mogoče hitro do- končati in ko je bil brat še živ, saj ga je celo prosil za pomoč. Čeprav ga je brat razočaral z obljubljeno pomočjo, je začeti bojni pohod izvršil nadvse uspešno ter ni hotel opustiti, kar je enkrat začel, in se umakniti od zada- nega dela, dokler ga ne bi z vztrajno- stjo popolnoma zaključil. Prisilil je namreč Hunolda, ki je skušal po Va- ifarijevi smrti zavzeti Akvitanijo in obnoviti skoraj končano vojno, da za- pusti Akvitanijo in se umakne v Ba- skijo. Tudi tam ga ni pustil pri miru. Prekoračil je reko Garono in zgradil utrdbo Frontiac, od baskovskega voj- vode Lupa pa prek odposlancev zah- teval, naj mu izroči pribežnika. Če ne bo tega storil takoj, ga bodo pri- jeli s silo. Toda Lupo je poslušal bolj moder nasvet ter mu ni izročil samo Hunolda, temveč je celo samega sebe in deželo, ki ji je bil na čelu, prepustil njegovemu veličanstvu. Vojna v Lombardiji Ko se je vojna končala in so se zade- ve v Akvitaniji uredile, medtem pa je umrl tudi njegov zaveznik v vla- danju, je Karel na priprošnjo rim- skega škofa Hadrijana začel vojno proti Langobardom.19 Njegov oče jo 19 Po Štefanu III. (768–72), ki ga je na papeški prestol postavil kralj Desiderij, novi papež Hadri- jan I. (772–95) prekine prolangobardsko politiko svojega predhodnika. Zanašajoč se na Karlovo pomoč je začel preganjati langobardske privržence med vatikanskim plemstvom. Po Desiderije- vem posredovanju je Karlovo vmešavanje v langobardsko-papeške odnose postalo neizbežno. 160 Prevedel Blaž Strmole papa supplicante, cum magna diffi- cultate susceptum est; quia quidam e primoribus Francorum, cum qui- bus consultare solebat, adeo volun- tati eius renisi sunt, ut se regem de- serturos domumque redituros libera voce proclamarent. Susceptum tamen est tunc contra Haistulfum regem et celerrime conpletum. Sed licet sibi et patri belli suscipiendi similis ac po- tius eadem causa subesse videretur, haud simili tamen et labore certatum et fine constat esse conpletum. Pippi- nus siquidem Haistulfum regem pau- corum dierum obsidione apud Tice- num conpulit et obsides dare et erep- ta Romanis oppida atque castella re- stituere atque, ut reddita non repete- rentur, sacramento fidem facere; Ka- rolus vero post inchoatum a se bellum non prius destitit, quam et Desideri- um regem, quem longa obsidione fa- tigaverat, in deditionem, filium eius Adalgisum, in quem spes omnium inclinatae videbantur, non solum re- gno, sed etiam Italia excedere conpel- leret, omnia Romanis erepta restitue- ret, Hruodgausum Foroiuliani duca- tus praefectum res novas molientem opprimeret totamque Italiam suae ditioni subiugaret subactaeque fili- um suum Pippinum regem inponeret. Italiam intranti quam difficilis Alpi- um transitus fuerit, quantoque Fran- corum labore invia montium iuga et eminentes in caelum scopuli atque asperae cautes superatae sint, hoc loco describerem, nisi vitae illius mo- dum potius quam bellorum, quae ges- sit, eventus memoriae mandare prae- senti opere animo esset propositum. Finis tamen huius belli fuit subacta Italia et rex Desiderius perpetuo exi- je začel že na zahtevo papeža Štefa- na, a z velikimi težavami, saj so ne- kateri izmed frankovskih prvakov, s katerimi se je imel navado posve- tovati, tako nasprotovali njegovemu namenu, da so odkrito naznanjali, da bodo zapustili kralja in se vrni- li domov. Vojna proti kralju Aistul- fu se je bila tedaj vendarle začela in se tudi zelo hitro končala. Toda če- prav se zdi, da je imel Karel podobne ali celo iste razloge za začetek vojne kot njegov oče, se je vojna razlikova- la od prejšnje po težavnosti bojeva- nja in po izidu. Pipin je seveda po ne- kajdnevnem obleganju v Ticenu kra- lja Aistulfa prisilil, da mu je izročil talce, vrnil Rimljanom odvzeta me- sta in utrdbe ter obljubil, da si jih ne bo več poskušal prilastiti. Karel pa po začetku vojne ni odnehal, dokler ni po dolgem obleganju izčrpal kra- lja Desiderija in ga primoral k vdaji, njegovega sina Adalgiza, v katerem so videli upanje vseh Langobardov, pa je pregnal ne samo iz kraljestva, temveč tudi iz Italije. Rimljanom je povrnil vse, kar jim je bilo iztrgano. Pokoril si je Rodgauda, furlanskega vojvodo, ki je pripravljal prevrat, ter podvrgel vso Italijo svoji oblasti in ji za kralja postavil svojega sina Pi- pina. Na tem mestu bi moral opisati Karlovo težavno prečkanje Alp, na- pore, ki so jih morali prestajati Fran- ki pri premagovanju gorskih hrbtov, k nebu štrlečih pečin in ostrih čeri, če ne bi bil moj namen bolj zabeležiti način njegovega življenja kot pa do- godke med njegovim vojskovanjem. Toda konec te vojne so zaznamovali pokoritev Italije ter dosmrtni izgon kralja Desiderija in njegovega sina 161Življenje Karla Velikega lio deportatus et filius eius Adalgisus Italia pulsus et res a Langobardorum regibus ereptae Hadriano Romanae ecclesiae rectori restitutae. VII. Post cuius finem Saxonicum, quod quasi intermissum videbatur, repeti- tum est. Quo nullum neque prolixi- us neque atrocius Francorumque po- pulo laboriosius susceptum est; quia Saxones, sicut omnes fere Germani- am incolentes nationes, et natura fe- roces et cultui daemonum dediti no- straeque religioni contrarii neque di- vina neque humana iura vel pollue- re vel transgredi inhonestum arbitra- bantur. Suberant et causae, quae co- tidie pacem conturbare poterant, ter- mini videlicet nostri et illorum poene ubique in plano contigui, praeter pa- uca loca, in quibus vel silvae maiores vel montium iuga interiecta utroru- mque agros certo limite disterminant, in quibus caedes et rapinae et incen- dia vicissim fieri non cessabant. Qui- bus adeo Franci sunt irritati, ut non iam vicissitudinem reddere, sed aper- tum contra eos bellum suscipere di- gnum iudicarent. Susceptum est igi- tur adversus eos bellum, quod magna utrimque animositate, tamen maiore Saxonum quam Francorum damno, per continuos triginta tres annos ge- rebatur. Poterat siquidem citius fini- ri, si Saxonum hoc perfidia pateretur. Difficile dictu est, quoties superati ac Adalgiza iz Italije ter povrnitev oze- mlja, iztrganega langobardskim kra- ljem, Hadrijanu, poglavarju rimske cerkve. Vojna na Saškem Po koncu vojne v Lombardiji se je obnovila saška vojna,20 čeprav se je zdelo, da je bila nekako prekinjena. Nobena druga vojna, ki jo je začelo ljudstvo Frankov, ni bila tako dolgo- trajna, kruta in naporna, saj so bili Sasi, kakor skoraj vsi narodi, ki po- seljujejo Germanijo, divji po naravi in predani čaščenju zlih duhov, po- leg tega pa so nasprotovali naši veri ter prekoračitev ali kršitev božjih in človeških zakonov niso imeli za nekaj nečastnega. V ozadju so bili tudi vzroki za vsakodnevno kaljenje miru. Razen na nekaterih mestih, kjer so prostrani gozdovi ali gorski hrbti ločevali polja obeh strani z za- nesljivo pregrado, je meja med nami in Sasi potekala skorajda povsod na odprtem. Tam se izmenični umori, ropi in požigi niso prenehali. Zara- di tega so bili Franki tako razjarje- ni, da niso več izvajali povračilnih ukrepov, ampak so proti njim upra- vičeno razglasili odprto vojno. Proti njim so torej začeli vojno, ki je ne- pretrgano trajala triintrideset let21 z veliko gorečnostjo na obeh stra- neh, vendar v večjo škodo Sasov kot Frankov. Lahko bi se hitreje konča- la, če ne bi bilo saške zahrbtnosti. 20 Etnonim »Sasi« izhaja iz starogermanske besede *sakhsan, morda v pomenu »mečevalec« (pri- merjaj s staroangleški izrazom seax, v pomenu »nož, bodalo«). Sasi se kot pleme omenjajo že v 2. stoletju na področju severno od reke Labe. V 3. in 4. stoletju se pomaknejo na zahod in jugoza- hod do reke Weser, del pa jih v obdobju 6.–7. stoletja prodre do Rena. 21 Vojna je neprekinjeno trajala od leta 772 do 804. 162 Prevedel Blaž Strmole supplices regi se dediderunt, impera- ta facturos polliciti sunt, obsides qui imperabantur absque dilatione dede- runt, legatos qui mittebantur susce- perunt, aliquoties ita domiti et emol- liti, ut etiam cultum daemonum di- mittere et Christianae religioni se subdere velle promitterent; Sed sicut ad haec facienda aliquoties proni, sic ad eadem pervertenda semper fuere praecipites, non sit ut satis aestimare, ad utrum horum faciliores verius dici possint; quippe cum post inchoatum cum eis bellum vix ullus annus exac- tus sit, quo non ab eis huiuscemodi facta sit permutatio. Sed magnanimi- tas regis ac perpetua tam in adversis quam in prosperis mentis constantia nulla eorum mutabilitate vel vinci poterat vel ab his quae agere coeperat defatigari. Nam numquam eos hui- uscemodi aliquid perpetrantes inpu- ne ferre passus est, quin aut ipse per se ducto aut per comites suos misso exercitu perfidiam ulcisceretur et di- gnam ab eis poenam exigeret, usque dum, omnibus qui resistere solebant profligatis et in suam potestatem re- dactis, decem milia hominum ex his qui utrasque ripas Albis fluminis in- colebant cum uxoribus et parvulis sublatos transtulit et huc atque illuc per Galliam et Germaniam multimo- da divisione distribuit. Eaque condi- tione a rege proposita et ab illis su- scepta tractum per tot annos bellum constat esse finitum, ut, abiecto dae- monum cultu et relictis patriis caeri- moniis, Christianae fidei atque religi- Težko je reči, kolikokrat so bili po- raženi in ponižno podvrženi kralju ter so obljubili, da bodo storili, kot jim je bilo ukazano, brez obotavlja- nja izročili zahtevane talce in spre- jeli odposlance, ki so jim bili posla- ni. Nekajkrat so bili tako oslabljeni in pokorjeni, da so celo obljubili, da želijo zavreči čaščenje zlih duhov in sprejeti krščansko vero.22 Toda nič manj niso bili pripravljeni prekrši- ti teh dogovorov kot jih bili naklo- njeni sprejeti, tako da je nemogoče povedati, kaj od tega jim je bilo lažje storiti. Od začetka vojne je preteklo komajda kakšno leto, ko bi na njiho- vi strani ni prišlo do takšnih preo- bratov. Vendar kraljeva brezkončna odločnost in stanovitnost tako v ne- sreči kot sreči nista mogli ne podle- či njihovi omahljivosti ne opešati v nalogah, ki se jih je lotil. Nikoli jim ni namreč dopustil takšnega obna- šanja, ne da bi jih kaznoval, temveč je nad njih povedel vojsko celo sam osebno ali jo poslal prek svojih gro- fov, da bi maščeval njihovo zahrb- tnost in za njih dosegel pravično kazen. Naposled, ko je premagal in podjarmil vse, ki so nudili odpor, je nabral deset tisoč teh, ki so prebiva- li na obeh bregovih reke Elbe, z že- nami in otroki vred, in jih poselil tu in tam po številnih področjih Galije in Germanije.5 Vojna, ki je trajala to- liko let, se je končala z njihovo pri- volitvijo v kraljeve pogoje, da se od- povedo čaščenju zlih duhov in opu- stijo obrede prednikov, da sprejmejo 22 Vojno s Sasi je zaznamovalo tudi prisilno spreobračanje v krščanstvo. Ker se Sasi takoj po odho- du frankovskih čet redno obnovili upor in preganjali misijonarje, je Karel Veliki leta 785 objavil zakon Capitulatio de partibus Saxoniae, po katerm so bile za vsak poskus neposlušnosti predvi- dene najstrožje kazni. Zakon je omilil leta 799, v kar so ga prisilili Sasi po številnih uporih. 163Življenje Karla Velikega onis sacramenta susciperent et Fran- cis adunati unus cum eis populus ef- ficerentur. VIII. Hoc bello, licet per multum temporis spatium traheretur, ipse non ampli- us cum hoste quam bis acie conflixit, semel iuxta montem qui Osneggi di- citur in loco Theotmelli nominato et iterum apud Hasa fluvium, et hoc uno mense, paucis quoque interposi- tis diebus. His duobus proeliis hostes adeo profligati ac devicti sunt, ut ul- terius regem neque provocare neque venienti resistere, nisi aliqua loci mu- nitione defensi, auderent. Plures ta- men eo bello tam ex nobilitate Fran- corum quam Saxonum et functi sum- mis honoribus viri consumpti sunt. Tandemque anno tricesimo tertio fi- nitum est, cum interim tot ac tanta in diversis terrarum partibus bella con- tra Francos et exorta sint et sollertia regis administrata, ut merito intuen- tibus in dubium venire possit, utrum in eo aut laborum patientiam aut fe- licitatem potius mirari conveniat. Nam biennio ante Italicum hoc bel- lum sumpsit exordium, et cum sine intermissione gereretur, nihil tamen ex his quae aliubi erant gerenda di- missum aut ulla in parte ab aeque operoso certamine cessatum est. Nam rex, omnium qui sua aetate gentibus dominabantur et prudentia maximus et animi magnitudine praestantissi- mus, nihil in his quae vel suscipienda erant vel exsequenda aut propter la- borem detractavit aut propter pericu- lum exhorruit, verum unumquodque zakramente krščanske vere ter da se združijo s Franki v eno ljudstvo. Vojna na Saškem (nadaljevanje) Čeprav se je ta vojna vlekla dolgo časa, se Karel ni boril več kot dva- krat v boju s sovražnikom, enkrat pri gori, ki ji pravijo Osnegi, pri kra- ju, imenovanem Detmold, in dru- gič pri reki Haase v istem mesecu, v razmaku nekaj dni. V teh dveh bit- kah so bili sovražniki tako pogna- ni v beg in poraženi, da si nazadnje niso več drznili izzivati kralja ali se mu upirati ob prihodu, razen če jih je ščitila utrdba. Toda številni plemi- či in nosilci najvišjih častnih naslo- vov, tako saški kot frankovski, so pa- dli v tej vojni. In vendar se je končala šele v triintridesetem letu. Med tem so proti Frankom napovedali toliko takšnih težkih vojn na različnih de- lih sveta, ki jih je vodil spretni kralj, da se lahko vprašamo, ali je potreb- no bolj občudovati njegovo potrpe- žljivost ob naporih ali srečo. Ta voj- na se je namreč začela dve leti pred italijansko vojno in čeprav je pote- kala nepretrgano, obveznosti dru- god niso zanemarjali in nikjer niso odstopili od enako zahtevnih spopa- dov. Kralj, ki je prekašal vse vladarje svojega časa po preudarnosti in veli- čini duha, se namreč kljub naporom ni umaknil pred nalogami, ki jih je bilo treba sprejeti in izvršiti, ter se jih ni ustrašil zaradi nevarnosti, saj se je izuril prenašati in zdržati, kar- koli mu je prišlo nasproti, ne da bi se vdal nevšečnostim ali uklonil lažni 164 Prevedel Blaž Strmole secundumsuam qualitatem et subire et ferre doctus nec in adversis cedere nec in prosperis falso blandienti for- tunae adsentiri solebat. IX. Cum enim assiduo ac poene continuo cum Saxonibus bello certaretur, dis- positis per congrua confiniorum loca praesidiis, Hispaniam quam maxi- mo poterat belli apparatu adgreditur; saltuque Pyrinei superato, omnibus, quae adierat, oppidis atque castellis in deditionem acceptis, salvo et inco- lomi exercitu revertitur; praeter quod in ipso Pyrinei iugo Wasconicam per- fidiam parumper in redeundo conti- git experiri. Nam cum agmine longo, ut loci et angustiarum situs permit- tebat, porrectus iret exercitus, Was- cones in summi montis vertice posi- tis insidiis - est enim locus ex opacita- te silvarum, quarum ibi maxima est copia, insidiis ponendis oportunus - extremam impedimentorum partem et eos qui novissimi agminis ince- dentes subsidio praecedentes tueban- tur desuper incursantes in subiectam vallem deiciunt, consertoque cum eis proelio usque ad unum omnes interfi- ciunt, ac direptis impedimentis, noc- tis beneficio, quae iam instabat, pro- tecti summa cum celeritate in diversa disperguntur. Adiuvabat in hoc facto Wascones et levitas armorum et loci, in quo res gerebatur, situs, econtra Francos et armorum gravitas et loci naklonjenosti sreče v ugodnih tre- nutkih. Odprava v Hispanijo Sredi neizprosne in skoraj nepreki- njene vojne s Sasi je Karel na določe- nih točkah ob meji postavil stražne stolpe in prek Pirenejev23 vkorakal v Hispanijo z vsem vojaštvom, ki ga je lahko zbral. Vsa mesta in gradovi, ki jih je napadel, so se mu vdali in do- mov se je obrnil brez izgub. Toda ko se je vračal prek Pirenejev, je izkusil zahrbtnost Baskov. Ko se je namreč vojska v dolgi vrsti pomikala, kot so pač dopuščale ozke soteske na tem kraju, so Baski na vrhu zelo visoke gore postavili zasedo. To področje je namreč zaradi gostote gozdov, ki jih je tukaj nadvse veliko, zelo pri- kladno za postavljanje zased. Ba- ski so napadli zadnji del prateža in prednji del vojske ter ju zvrnili v do- lino. V spopadu, ki je sledil, so po- bili vse do zadnjega, oplenili pratež in se ob pomoči bližajoče se noči, ki jim je nudila kritje, z veliko urno- stjo razpršili na vse strani. Baskom sta k temu uspehu pripomogla tudi lahki oklep in lega kraja, kjer se je to zgodilo, nasprotno pa so Franke postavili v povsem neenakovreden položaj njihovi težki oklepi in ne- prikladnost prizorišča. V tem boju so bili poleg številnih drugih ubi- 23 Karel je vodil bojne pohode tudi južno od Pirenejev, kjer je od leta 756 vladal Abd al Rahman I., pobegli član arabske dinastije Omejadov. Eden izmed njegovih nasprotnikov je Karla zaprosil za pomoč, ta pa je začutil priložnost širjenja oblasti na jug. Odprava se je kljub uničenju Pamplone, končala z neuspešnim obleganjem Zaragoze, ko se je morala frankovska vojska umakniti. 165Življenje Karla Velikega iniquitas per omnia Wasconibus red- didit impares. In quo proelio Eggi- hardus regiae mensae praepositus, Anshelmus comes palatii et Hruo- dlandus Brittannici limitis praefectus cum aliis conpluribus interficiuntur. Neque hoc factum ad praesens vindi- cari poterat, quia hostis re perpetrata ita dispersus est, ut ne fama quidem remaneret, ubinam gentium quaeri potuisset. X. Domuit et Brittones, qui ad occiden- tem in extrema quadam parte Galli- ae super litus oceani residentes dic- to audientes non erant, missa in eos expeditione, qua et obsides dare et quae imperarentur se facturos polli- ceri coacti sunt. Ipse postea cum exer- citu Italiam ingressus ac per Romam iter agens Capuam Campaniae ur- bem accessit atque ibi positis castris bellum Beneventanis, ni dederentur, comminatus est. Praevenit hoc dux gentis Aragisus: filios suos Rumol- dum et Grimoldum cum magna pe- cunia obviam regi mittens rogat, ut filios obsides suscipiat, seque cum gente imperata facturum pollicetur, praeter hoc solum, si ipse ad conspec- tum venire cogeretur. Rex, utilitate gentis magis quam animi eius obsti- natione considerata, et oblatos sibi obsides suscepit eique, ut ad conspec- ti Egihard, kraljevi strežaj, Anzelm, palatinski grof in Roland,24 upravi- telj bretonske marke. Tega dejanja se ni dalo maščevati vse do danes, ker so se sovražniki po storjenem tako razpršili, da ni ostala za njimi nobe- na sled, po kateri bi jih mogli iskati med plemeni. Pokoritev Bretoncev in Beneventancev Karel si je pokoril tudi Bretonce, ki prebivajo na obali oceana na naj- zahodnejšem delu Galije.25 Ker mu niso hoteli biti poslušni, je nad njih poslal odpravo in jih je prisilil, da so mu izročili talce ter obljubili, da bodo storili vse, kar jim bo ukaza- no. Potem je Karel osebno vstopil z vojsko v Italijo, potoval skozi Rim do Kapue, mesta v Kampaniji, kjer je postavil tabor in zagrozil z vojno Be- neventancem, če se ne predajo. Voj- voda Aragiz se je izognil nevarnosti s tem, da je poslal svoja sinova Ru- molda in Grimolda z veliko vsoto denarja naproti kralju s prošnjo, da ju vzame za talca, in obljubo, da bo skupaj z ljudstvom izpolnjeval ukaze pod enim pogojem: da mu ne bo tre- ba priti osebno na srečanje. Kralj, ki mu je šlo bolj za dobrobit ljudstva kot trmoglavost vojvode, je sprejel ponu- 24 Rolandova smrt je močno vplivala na srednjeveško književnost, najbolj znana obravnava tega dogodka je seveda ep Chanson de Roland, napisan v obdobju 1100–30. Tam je prikazan celo kot Karlov nečak. Upodablja ideal srednjeveškega viteza in zvestega vazala. Zaseda Baskov je tukaj prikazana kot napad 400 000 Saracenov. Karel nato maščuje Rolandovo smrt s pobojem Sarace- nov in kaznovanjem izdajalca. Rolandov lik je igral odločilno vlogo tudi v času rekonkviste kot simbol boja proti arabskim zavojevalcem. 25 Polotok na severozahodu današnje Francije, nekdanja rimska Armorica. V 4. in 5. stoletju so jo poselili Kelti in Briti iz Britanije, ki so pobegnili pred saškimi osvajalci. Po naseljencih dobi po- lotok tudi ime – Bretanija (fr. Bretagne). 166 Prevedel Blaž Strmole tum venire non cogeretur, pro ma- gno munere concessit; unoque ex fi- liis, qui minor erat, obsidatus gratia retento, maiorem patri remisit; lega- tisque ob sacramenta fidelitatis a Be- neventanis exigenda atque suscipien- da cum Aragiso dimissis Romam re- dit, consumptisque ibi in sanctorum veneratione locorum aliquot diebus in Galliam revertitur. XI. Baioaricum deinde bellum et repen- te ortum et celeri fine conpletum est. Quod superbia simul ac socordia Tas- silonis ducis excitavit; qui hortatu uxoris, quae filia Desiderii regis erat ac patris exilium per maritum ulci- sci posse putabat, iuncto foedere cum Hunis, qui Baioariis sunt ab orien- te contermini, non solum imperata non facere, sed bello regem provocare temptabat. Cuius contumaciam, quia nimia videbatur, animositas regis fer- re nequiverat, ac proinde copiis un- dique contractis Baioariam petiturus ipse ad Lechum amnem cum magno venit exercitu. Is fluvius Baioarios ab Alamannis dividit. Cuius in ripa ca- stris conlocatis, priusquam provinci- am intraret, animum ducis per lega- tos statuit experiri. Sed nec ille per- tinaciter agere vel sibi vel genti utile ratus supplex se regi permisit, obsides qui imperabantur dedit, inter quos et jene talce in ga zavoljo velikodušne- ga daru ni silil v srečanje. Za talca je obdržal samo mlajšega sina, starej- šega je vrnil očetu, pustil odposlan- ce, da z Aragizom uredijo sprejetje prisege vdanosti Beneventancev, in se vrnil v Rim, kjer je nekaj dni na- menil počastitvi svetih krajev, ter se obrnil proti Galiji. Tasilo in pohod na Bavarsko Nato je nenadoma izbrunila bavar- ska vojna in se tudi naglo končala. Podžgali sta jo ošabnost in nespa- met vojvode Tasila.26 Ta je na pobu- do žene, ki je bila hči kralja Desideri- ja in je domnevala, da se lahko prek moža maščuje za izgon očeta, sklenil zavezništvo s Huni,27 ki so mejili z Bavarci na vzhodu. Ni samo zavrnil poslušnosti kralju, temveč ga je po- skušal celo izzvati v vojno. Tasilove svojeglavosti, ki se je zdela prevelika, kraljeva visoka drža ni mogla prena- šati, zato je nemudoma zbral čete z vseh strani, da bi se podal na Bavar- sko, in prišel osebno z veliko vojsko k reki Lech, ki je delila Bavarce in Ale- mane. Na obrežju je postavil tabor in preden bi vstopil v deželo z vojsko, je ukazal odposlancem, naj preverijo vojvodovo razpoloženje. Tasilo je do- umel, da se ni vredno upirati za do- bro ljudstva in samega sebe, zato se je 26 Tasilo III. (749–88), sin Odila Agilofinga in Hiltrude, Pipinove sestre in Karlove tete, poslednji bavarski vojvoda. Vse od prevzema vojvodskega naslova leta 763 si je prizadeval za neodvisnost od frankovske nadoblasti, kar mu je za kratko obdobje tudi uspelo, dokler ni bil dokončno po- ražen v bitki pri Leškem polju blizu Augsburga leta 784. Tedaj je moral obljubiti poslušnost in priznati frankovsko nadoblast, smel pa je obdržati vojvodski naslov. 27 Einhard imenuje Avare tudi Huni, kar je tradicionalni etnonim v zgodnjesrednjeveškem zgodo- vinopisju za nomadska ljudstva na področju antične Panonije. 167Življenje Karla Velikega filium suum Theodonem, data insu- per fide cum iuramento, quod ab il- lius potestate ad defectionem nemi- ni suadenti adsentire deberet. Sicque bello, quod quasi maximum futurum videbatur, celerrimus est finis inposi- tus. Tassilo tamen postmodum ad re- gem evocatus neque redire permissus, neque provincia, quam tenebat, ulte- rius duci, sed comitibus ad regendum commissa est. XII. His motibus ita conpositis, Sclavis, qui nostra consuetudine Wilzi, pro- prie vero, id est sua locutione, Wela- tabi dicuntur, bellum inlatum est. In quo et Saxones velut auxiliares in- ter ceteras nationes, quae regis signa iussae sequebantur, quamquam fic- ta et minus devota oboedientia, mi- litabant. Causa belli erat, quod Abo- dritos, qui cum Francis olim foede- rati erant, adsidua incursione laces- sebant nec iussionibus coerceri po- terant. Sinus quidam ab occidenta- li oceano orientem versus porrigitur, longitudinis quidem inconpertae, la- titudinis vero quae nusquam centum milia passuum excedat, cum in mul- tis locis contractior inveniatur. Hunc multae circumsedent nationes; Dani predal kralju in mu izročil zahtevane talce, med katerimi je bil tudi njegov sin Teodon, ter mu moral obljubiti, da ne bo več soglašal z nikomer, ki bi ga skušal prepričati v upor proti nje- govemu veličanstvu. Tako se je voj- na, za katero se je zdelo, da bo prera- sla v zelo obsežno, precej hitro kon- čala. Tasilo pa je bil naposled vendar poklican h kralju, ki mu je prepove- dal vrnitev.28 Dežela, ki ji je vladal, ni bila več zaupana v upravljanje druge- mu vojvodi, temveč grofom. Vojna proti Slovanom Ko so bili ti upori zatrti, se je začela vojna proti Slovanom, ki jim po naši navadi rečemo Vilzi, toda v njihovi govorici se ustrezneje imenujejo Ve- latabi.29 Med številnimi narodi, ki so morali v pomožnih četah slediti kra- ljevemu praporu, so v tej vojni služili tudi Sasi, čeprav je bila njihova po- slušnost hlinjena in ne najbolj vda- na. Vzrok za vojno so bili nenehni slovanski vpadi k Abodritom,30 ki so bili nekdaj frankovski zavezniki. Ti vpadi se kljub zahtevam, naj se pre- nehajo, niso končali. Od zahodnega do vzhodnega oceana se razteza za- liv31 neznane dolžine, po širini ni- kjer obsežnejši kot sto tisoč korakov in na mnogih krajih ožji. Poseljuje- jo ga številni narodi: Danci in Švedi, 28 Tasilo je bil po uporu 787–88 na sojenju v Ingelheimu obtožen veleizdaje, ogrožanja varnosti meja in kraljevih vazalov ter obsojen na smrt. Nato je bil pomiloščen in bil skupaj z družino pri- siljen vstopiti v samostan Jumièges. 29 Velatabi, zahodnoslovanska plemenska zveza v vzhodnem delu Mecklenburga, Pomeranije in na severu Brandenburške marke. 30 Abodriti (tudi Obodriti), najbolj severna skupina baltsko-polabskih Slovanov, naseljenih na po- dročju srednjega Podonavja. V saških vojnah se borijo na strani Frankov, po porazu Sasov pose- lijo njihovo ozemlje. 31 Baltsko morje. 168 Prevedel Blaž Strmole siquidem ac Sueones, ques Nordman- nos vocamus, et septentrionale litus et omnes in eo insulas tenent. At li- tus australe Sclavi et Aisti et aliae di- versae incolunt nationes; inter quos vel praecipui sunt, quibus tunc a rege bellum inferebatur, Welatabi. Quos ille una tantum et quam per se gesse- rat expeditione ita contudit ac domu- it, ut ulterius imperata facere minime rennuendum iudicarent. XIII. Maximum omnium, quae ab illo ge- sta sunt, bellorum praeter Saxoni- cum huic bello successit, illud vide- licet, quod contra Avares sive Hunos susceptum est. Quod ille et animosi- us quam cetera et longe maiori appa- ratu administravit. Unam tamen per se in Pannoniam - nam hanc provin- ciam ea gens tum incolebat - expedi- tionem fecit, cetera filio suo Pippino ac praefectis provinciarum, comiti- bus etiam atque legatis perficienda commisit. Quod cum ab his strenu- issime fuisset administratum, octa- vo tandem anno conpletum est. Quot proelia in eo gesta, quantum sangui- nis effusum sit, testatur vacua omni habitatore Pannonia et locus, in quo regia Kagani erat, ita desertus, ut ne ki jim pravimo Normani, na severni obali in vseh otokih ob njej, na južni pa Slovani, Estonci in drugi različni narodi. Med temi so bili zlasti Vela- tabi tisti, proti katerim se je tedaj bo- jeval kralj. Te je v eni sami odpravi, ki ji je bil osebno na čelu, tako potol- kel in podjarmil, da niso več ponov- no pomislili na to, da bi mu odrekli poslušnost. Vojna proti Avarom Vojna proti Avarom ali Hunom, ki je sledila, je bila poleg saške najobse- žnejša od vseh, ki se jih je Karel ude- ležil. Izpeljal jo je z večjo odločno- stjo kot vse druge z daleč največjimi pripravami.32 Eno odpravo je osebno vodil v Panonijo, tedaj so namreč to deželo poseljevali Huni. Vse ostale odprave je zaupal svojemu sinu Pi- pinu, upravnikom dežel ter celo gro- fom in poveljnikom vojske.33 Čeprav so jo vodili karseda odločno, je bila vojna končana šele v osmem letu.34 O tem, koliko bitk je bilo v njej bojeva- nih, koliko krvi prelite, priča prazna Panonija brez prebivalcev in zapu- ščen kraj, kjer je bila Kaganova pre- stolnica, zdaj pa ne ostaja niti sled o tamkajšnji človeški poselitvi.35 V tej 32 Po uklonitvi bavarske vojvodine frankovski državi so Avari postali neposredni sosedje na vzho- du. Avarska oblast se je raztezala na območju Gornje in Spodnje Panonije in na prostoru med Donavo in Tiso. Po zadušitvi Tasilovega upora (788), med katerim so bili Avari bavarski zavezni- ki, je Karel kmalu začel priprave za napad na Avarski kaganat. 33 Prvi pohod nad Avare se je začel leta 791. Del frankovske vojske, na čelu katere sta bila istrski vojvoda Janez in Karlov sin Pipin, je prodiral prek današnjega slovenskega in hrvaškega ozemlja, drugi del, pod vodstvom Karla, pa je napredoval s severa ob reki Donavi proti Gornji Panoniji. 34 Netočna trditev. Vojna je trajala v obdobjih 791–96 in 799–803. 35 Za izid vojne je bil odločilen globok prodor furlanskega mejnega grofa Erika na ozemlje Avarov leta 796. Tedaj so Franki zavzeli ring (avarsko upravno središče, na danes neznanem kraju med Donavo in Tiso) in ga oplenili. Neposredno po tem je severni del vojske pod vodstvom Pipina uspel zavzeti celotno avarsko ozemlje. 169Življenje Karla Velikega vestigium quidem in eo humanae ha- bitationis appareat. Tota in hoc bello Hunorum nobilitas periit. tota gloria decidit. Omnis pecunia et congesti ex longo tempore thesauri direpti sunt. Neque ullum bellum contra Fran- cos exortum humana potest memo- ria recordari, quo illi magis ditati et opibus aucti sint. Quippe cum usque in id temporis poene pauperes vide- rentur, tantum auri et argenti in re- gia repertum, tot spolia pretiosa in proeliis sublata, ut merito credi pos- sit hoc Francos Hunis iuste eripuisse, quod Huni prius aliis gentibus iniu- ste eripuerunt. Duo tantum ex proce- ribus Francorum eo bello perierunt: Ericus dux Foroiulanus in Liburnia iuxta Tharsaticam maritimam civi- tatem insidiis oppidanorum intercep- tus, et Geroldus Baioariae praefectus in Pannonia, cum contra Hunos pro- eliaturus aciem strueret, incertum a quo, cum duobus tantum, qui eum obequitantem ac singulos hortantem comitabantur, interfectus est. Cete- rum incruentum poene Francis hoc bellum fuit et prosperrimum exitum habuit, tametsi diutius sui magnitu- dine traheretur. XIV. Post quod et Saxonicum suae prolixi- tati convenientem finem accepit. Boe- vojni je padlo vse hunsko plemstvo. Vsa slava je izpuhtela, ves denar in bogastvo, nabrana v dolgem času, sta bila izropana. Človeški spomin ne more priklicati nobene vojne, v kateri so bili udeleženi Franki, ki bi jim prinesla takšno bogastvo in plen. Seveda je vse do sedaj veljalo, da so Huni revni, toda toliko zlata in srebra se je našlo na kaganovem dvoru in toliko dragocenega plena je bilo odvzetega v bitkah, da se lah- ko po pravici verjame, da so Franki upravičeno odvzeli to, kar so Huni prej odvzeli drugim plemenom. Samo dva od frankovskih odlični- kov sta umrla v tej vojni: Erik, fur- lanski vojvoda, ki je v Liburniji36 pri obmorskem mestu Trsat padel v za- sedo meščanov,37 in Gerold, bavar- ski upravitelj, ki ga je skupaj z dve- ma spremljevalcema v Panoniji ubi- la neznana roka, ko je urejal bojne vrste za napad na Hune in jahajoč na konju spodbujal posameznike. Sicer pa je bila ta vojna za Franke skoraj nekrvava in se je zelo ugodno izšla, čeprav se je zaradi svoje obsežnosti zavlekla dlje. Vojna na Danskem Po tej vojni se je svojemu trajanju primerno uspešno končala tudi sa- 36 Liburnija, nekdanje rimsko ime za obmorsko območje med Istro in Dalmacijo. Einhard po tra- diciji prevzema stare antične geografske oznake, čeprav včasih niso v skladu s tedanjim geopoli- tičnim zemljevidom. 37 Leta 799 je bil furlanski mejni grof Erik ubit v zasedi, ki so jo postavili prebivalci mesteca Tarsa- tica. Tarsatica je bilo rimsko mesto na območju današnjega starega dela hrvaškega mesta Reka. Toponim se je ohranil v hrvaški obliki »Trsat«. 170 Prevedel Blaž Strmole manicum quoque et Linonicum, quae postea exorta sunt, diu durare non potuerunt. Quorum utrumque duc- tu Karoli iunioris celeri fine conple- tum est. Ultimum contra Nordman- nos, qui Dani vocantur, primo pyra- ticam exercentes, deinde maiori clas- se litora Galliae atque Germaniae va- stantes, bellum susceptum est. Quo- rum rex Godofridus adeo vana spe inflatus erat, ut sibi totius Germani- ae promitteret potestatem. Frisiam quoque atque Saxoniam haud aliter atque suas provincias aestimabat. Iam Abodritos, vicinos suos, in suam ditionem redegerat, iam eos sibi vec- tigales fecerat. Iactabat etiam se brevi Aquasgrani, ubi regis comitatus erat, cum maximis copiis adventurum. Nec dictis eius, quamvis vanissimis, omnino fides abnuebatur, quin po- tius putaretur tale aliquid inchoatu- rus, nisi festinata fuisset morte prae- ventus. Nam a proprio satellite inter- fectus et suae vitae et belli a se incho- ati finem acceleravit. XV. Haec sunt bella, quae rex potentissi- mus per annos XLVII - tot enim annis regnaverat - in diversis terrarum par- ška vojna. Bohemska38 in linonska vojna, ki sta izbruhnili kasneje, nista mogli dolgo trajati. Obe sta se hitro zaključili pod vodstvom Karla mlaj- šega. Zadnja se je začela proti Nor- manom, ki jim pravijo Danci. Ti so se sprva ukvarjali z morskim razboj- ništvom, nato pa z večjim ladjevjem pustošili po galski in germanski oba- li.39 Njihov kralj Godfrid je bil napih- njen s praznim upom, da bo dosegel oblast nad vso Germanijo, tudi Frizi- jo in Saško je prišteval med svoje de- žele. Svoje sosede Abodrite si je bil že podvrgel in jih prisilil v plačevanje davkov. Bahal se je tudi, da se bo v kratkem z velikansko vojsko pojavil pred Aachnom,40 kjer je bil kraljevi dvor. Čeprav so bile njegove besede prazne, jim ni bilo mogoče povsem odreči zaupanja, saj so domnevali, da bi poskušal kaj takega, če ga ne bi zaustavila prezgodnja smrt. Ubil ga je namreč osebni stražar in na ta na- čin pospešil konec tako njegovega ži- vljenja kot vojne, ki jo je bil začel. Obseg Karlovih osvajanj To so vojne, ki jih je mogočni kralj bojeval sedeminštirideset let z naj- večjo preudarnostjo in srečo na raz- 38 Bohemija (današnja Češka) je prišla pod vpliv frankovskih interesov v času pohoda proti Ava- rom. Zato je že leta 791 del Karlove vojske prečkal Bohemijo in prebivalce prisilil, da sodelujejo v manjših bojnih skupinah. Očitno so po vojni v Bohemiji ostale frankovske posadke, saj je Karel leta 805 poslal vojaško odpravo, da bi kaznovala prebivalce zaradi nasilja nad frankovskimi eno- tami . Do končne priključitve frankovski državi ni prišlo, Bohemi so se zgolj obvezali, da bodo plačevali letni tribut. 39 Do prvih posamičnih napadov Skandinavcev je prišlo že ob koncu 8. stoletja. Spričo dejstva, da Franki nikoli niso razpolagali z močnim ladjevjem, so morski razbojniki zahvaljujoč hitrosti in okretnosti svojih ladij v manjših skupinah ogrožali celotno zahodnoevropsko obalo. 40 Aachen (Aquaegranis). Rimsko ime Aquae Granni naj bi nakazovalo na čaščenje Grana, keltsko- germanskega boga svetlobe in zdravljenja, ter bližino geotermalnih vrelcev. Že v rimskih časih je bilo naselje znano kot zdravilišče. V času Karlove vladavine je bil Aachen prestolnica frankovske države. 171Življenje Karla Velikega tibus summa prudentia atque felicita- te gessit. Quibus regnum Francorum, quod post patrem Pippinum magnum quidem et forte susceperat, ita nobi- liter ampliavit, ut poene duplum illi adiecerit. Nam cum prius non ampli- us quam ea pars Galliae, quae inter Rhenum et Ligerem oceanumque ac mare Balearicum iacet, et pars Ger- maniae, quae inter Saxoniam et Da- nubium Rhenumque ac Salam fluvi- um, qui Thuringos et Sorabos dividit, posita a Francis qui Orientales dicun- tur incolitur, et praeter haec Alaman- ni atque Baioarii ad regni Francorum potestatem pertinerent: ipse per bella memorata primo Aquitaniam et Wa- sconiam totumque Pyrinei montis iu- gum et usque ad Hiberum amnem, qui apud Navarros ortus et fertilissi- mos Hispaniae agros secans sub Der- tosae civitatis moenia Balearico mari miscetur; deinde Italiam totam, quae ab Augusta Praetoria usque in Ca- labriam inferiorem, in qua Graeco- rum ac Beneventanorum constat esse confinia, decies centum et eo ampli- us passuum milibus longitudine por- rigitur; tum Saxoniam, quae quidem Germaniae pars non modica est et eius quae a Francis incolitur duplum in late habere putatur, cum ei lon- gitudine possit esse consimilis; post quam utramque Pannoniam et adpo- sitam in altera Danubii ripa Daciam, Histriam quoque et Liburniam atque ličnih ozemljih. Toliko let je namreč tudi vladal. Frankovsko kraljestvo, ki je bilo veliko in močno, že ko ga je prejel od očeta Pipina, je tako imeni- tno povečal, da mu je pripojil skoraj dvakratno velikost prvotnega oze- mlja. Frankovska oblast se prej ni raztezala dlje od dela Galije, ki leži med Renom, Loaro, oceanom in Ba- learskim morjem, in dela Germani- je, ki ga poseljujejo tako imenovani Vzhodni Franki. Ta meji na Saško, reke Donavo, Ren in Saale, ki loču- je Turingijce in Sorabijce,41 ter na de- želo Alemanov in Bavarcev. Z ome- njenimi vojnami je najprej pokoril in obdavčil Akvitanijo in Baskijo ter ves gorski hrbet Pirenejev do reke Ebro,42 ki izvira pri Navarcih in teče prek najrodovitnejših polj Hispanije ter se pod obzidjem Tortose43 meša z Balearskim morjem, nato vso Ita- lijo, vse od Aoste44 do Spodnje Ka- labrije, kjer je meja med Beneven- tanci in Grki, ozemlje, ki se razteza skoraj tisoč in več milj v dolžino.45 Nato Saško, ki obsega nič kaj skro- men del Germanije in ima domnev- no dvakrat večjo širino od dežele, kjer prebivajo Franki, po dolžini pa sta si enaki. Potem obe Panoniji, Da- kijo onkraj obrežja Donave, Istro, Liburnijo in Dalmacijo, z izjemo ob- morskih mest, ki jih je prepustil bi- zantinskemu cesarju zavoljo prija- teljstva in sporazuma, ki ga je skle- 41 Lužiški Srbi, zahodnoslovansko pleme ob Saali in Labi. 42 Karel je v obdobju 795–812 osvojil področje med Pireneji in reko Ebro ter ga pripojil Akvitaniji kot obmejno upravno območje z nazivom Španska marka. 43 Tortosa, mesto in pristanišče ob reki Ebro na severovzhodu Španije. 44 Aosta, antična Augusta Praetoria, mesto v Italiji ob reki Dora Baltea. 45 Prevzeto od Plinija, Hist. Nat. 3.5.6. 46 Vojna med Bizantinskim in Frankovskim cesarstvom je izbruhnila, potem ko so Benetke in Dal- macija priznali frankovsko nadoblast. Končala se je z mirovnim sporazumom v Aachnu leta 812. Bizanc je Karlu priznal naslov cesarja. Frankom je pripadla Istra, Bizancu pa Benetke z dalma- 172 Prevedel Blaž Strmole Dalmaciam, exceptis maritimis civi- tatibus, quas ob amicitiam et iunc- tum cum eo foedus Constantinopoli- tanum imperatorem habere permisit; deinde omnes barbaras ac feras na- tiones, quae inter Rhenum ac Visu- lam fluvios oceanumque ac Danubi- um positae, lingua quidem poene si- miles, moribus vero atque habitu val- de dissimiles, Germaniam incolunt, ita perdomuit, ut eas tributarias effi- ceret; inter quas fere praecipuae sunt Welatabi, Sorabi, Abodriti, Boema- ni - cum his namque bello conflixit -; ceteras, quarum multo maior est nu- merus, in deditionem suscepit. XVI. Auxit etiam gloriam regni sui quibu- sdam regibus ac gentibus per amici- tiam sibi conciliatis. Adeo namque Hadefonsum Galleciae atque Astu- ricae regem sibi societate devinxit, ut is, cum ad eum vel litteras vel le- gatos mitteret, non aliter se apud il- lum quam proprium suum appellari iuberet. Scottorum quoque reges sic habuit ad suam voluntatem per mu- nificentiam inclinatos, ut eum nu- mquam aliter nisi dominum seque subditos et servos eius pronuntiarent. Extant epistolae ab eis ad illum mis- sae, quibus huiusmodi affectus eo- rum erga illum indicatur. Cum Aa- nil z njim.46 Nato vse barbarske in divje narode, ki prebivajo med reka- ma Renom in Vislo ter oceanom in Donavo in poseljujejo Germanijo. Ti so si sicer skoraj enaki po jeziku, po običajih in oblačilih pa zelo različni. Med temi je spravil pod svojo oblast zlasti Velatabe, Sorabijce, Abodrite, Boheme – s temi se je namreč voj- skoval – pa tudi ostale, ki so bili šte- vilčnejši.47 Odnosi s tujino Slavo svojega kraljestva je povečal tudi s tem, da je s pomočjo prijatelj- skih vezi pridružil k sebi nekatere kralje in plemena. Alfonza,48 kralja Galicije in Asturije, je namreč z za- vezništvom tako privezal nase, da se ta pri njem ni velel imenovati druga- če kot njegov sorodnik, pa če naj mu je pisal ali k njemu pošiljal odposlan- ce. Tudi škotski kralji so bili zaradi njegove darežljivosti tako naklonjeni njegovi volji, da ga niso nikoli nazi- vali drugače kot gospoda in sebe kot njegove podanike in služabnike. Ob- stajajo pisma, ki so mu jih poslali in kažejo na njihova občutja do njega. S tinskimi mesti in otoki. O frankovsko-bizantinskih odnosih v času cesarja Mihaela I. poročata tudi Amalarijeva pesem o mirovnem odposlanstvu v Carigrad. 47 Alfonz II (759–842), kralj Asturije od leta 791. Razširil je oblast na Galicijo in premestil prestol- nico v Oviedo. Na njegovo prošnjo je Karel povedel vojaško odpravo v Španijo med leti 798– 803. 48 Harun al Rašid (763 ali 766–809), bagdadski kalif iz dinastije Abasidov. Obdobje Harunove vla- davine je vrhunec političnega, gospodarskega in kulturnega razvoja Abasidskega kalifata. Prvi stiki med Karlom in Harunom segajo v leto 797, ko sta si izmenjala odposlanstvi. 173Življenje Karla Velikega ron rege Persarum, qui excepta In- dia totum poene tenebat orientem, talem habuit in amicitia concordi- am, ut is gratiam eius omnium, qui in toto orbe terrarum erant, regum ac principum amicitiae praeponeret so- lumque illum honore ac munificentia sibi colendum iudicaret. Ac proinde, cum legati eius, quos cum donariis ad sacratissimum Domini ac salvatoris nostri sepulchrum locumque resur- rectionis miserat, ad eum venissent et ei domini sui voluntatem indicassent, non solum quae petebantur fieri per- misit, sed etiam sacrum illum et sa- lutarem locum, ut illius potestati ad- scriberetur, concessit; et revertentibus legatis suos adiungens inter vestes et aromata et ceteras orientalium ter- rarum opes ingentia illi dona direxit, cum ei ante paucos annos eum, quem tunc solum habebat, roganti mitteret elefantum. Imperatores etiam Con- stantinopolitani, Niciforus, Michahel et Leo, ultro amicitiam et societatem eius expetentes conplures ad eum mi- sere legatos. Cum quibus tamen prop- ter susceptum a se imperatoris nomen et ob hoc eis, quasi qui imperium eis eripere vellet, valde suspectum foedus firmissimum statuit, ut nulla inter partes cuiuslibet scandali remaneret perzijskim kraljem Harunom,49 ki je z izjemo Indije posedoval skoraj ves Vzhod, je imel tako složno prijatelj- stvo, da je ta dajal prednost prijatelj- stvu z njim pred vsemi kralji in kne- zi sveta ter menil, da je Karel edini, ki mu je treba izkazovati spoštova- nje s častmi in darežljivostjo. Ko so Karlovi odposlanci obiskali presve- ti grob ter kraj vstajenja našega Go- spoda in Odrešenika, so prišli k Ha- runu in mu z darovi nakazali voljo svojega gospoda. Ne samo, da je iz- polnil, kar so prosili, temveč je Kar- lu celo prepustil ta sveti in blagoslo- vljeni kraj.50 Ko so se odposlanci vra- čali, je v obsežen dar dodal še obla- čila, dišave in druga bogastva vzho- dnih dežel. Pred nekaj leti mu je na priprošnjo poslal edinega slona, ki ga je imel v lasti. Bizantinski cesarji Nikifor, Mihael in Leon, ki so skuša- li doseči prijateljstvo in zavezništvo s Karlom, so mu poslali številne od- poslance.51 Čeprav so sumili, da jim želi iztrgati oblast, ker si je nadel ce- sarski naslov, so vendar sklenili zelo trdno zavezništvo, da ne bi nobena od obeh strani ponujala priložnosti za spor. Rimljani in Grki so namreč vedno sumničavo gledali na franko- vsko moč.52 Od tod izhaja znani grški 49 V znamenju dobrih odnosov so Karla leta 800 v Aachnu obiskali odposlanci jeruzalemskega pa- triarha in mu izročili ključe Svetega groba, Kalvarije in mesta Jeruzalem. Karel je dal v Jeruzale- mu postaviti prenočišča za romarje, redovnice z zahoda so začele služiti v cerkvi Svetega groba, v cerkvi sv. Marije pa so maševali v latinščini. 50 Nikifor I. (802–11), Mihael I. (811–13) in Leon V. (813–20). Poslanci cesarja Leona V. so v Frankijo prišli šele po Karlovi smrti. 51 Bizanc je Karlovo cesarsko kronanje sprejel kot uzurpacijo in neposredno grožnjo. Pogajanja z Nikiforom I. niso prinesla konkretnih rezultatov, bizantinski cesar ni priznal Karlovega cesar- skega naslova in obstoja dveh med seboj neodvisnih cesarstev. Leta 812, po šestletni vojni, je bi- zantinsko odposlanstvo v Aachnu priznalo Karla za cesarja na Zahodu. Tako je bil Karel v očeh Bizantincev samo »cesar Frankov«, njihov basileus pa je še naprej pretendiral za legitimno oblast nad vsem krščanskim svetom. 52 Τὸν Φράνκον φίλον ἔχεις. γείτονα οὐκ ἔχεις. Einhard navede pregovor v grščini, vendar ga zara- di nepoznavanja antične grške ortografije zapiše v bizantinski govorni obliki, v kateri se denimo diftonga ει in η izgovarjata kot ι – »i«. 174 Prevedel Blaž Strmole occasio. Erat enim semper Romanis et Grecis Francorum suspecta poten- tia. Unde et illud Grecum extat pro- verbium: TON ΦPANKON ΦIΛON EXIC, ΓITONA OYK EXIC. XVII. Qui cum tantus in ampliando regno et subigendis exteris nationibus exi- steret et in eiusmodi occupationibus assidue versaretur, opera tamen plu- rima ad regni decorem et commodita- tem pertinentia diversis in locis incho- avit, quaedam etiam consummavit. Inter quae praecipua fere non inme- rito videri possunt basilica sanctae Dei genitricis Aquisgrani opere mira- bili constructa et pons apud Mogon- tiacum in Rheno quingentorum pas- suum longitudinis - nam tanta est ibi fluminis latitudo; qui tamen uno, an- tequam decederet, anno incendio con- flagravit, nec refici potuit propter fe- stinatum illius decessum, quamquam in ea meditatione esset, ut pro ligneo lapideum restitueret. Inchoavit et pa- latia operis egregii, unum haud lon- ge a Mogontiaco civitate, iuxta villam cui vocabulum est Ingilenheim, alte- rum Noviomagi super Vahalem fluvi- um, qui Batavorum insulam a parte meridiana praeterfluit. Praecipue ta- men aedes sacras ubicumque in toto regno suo vetustate conlapsas conpe- rit, pontificibus et patribus, ad quo- rum curam pertinebant, ut restau- pregovor: »Franka imej za prijatelja, ne pa za soseda.«53 Javna dela Karel, ki se je izkazal za tako velike- ga v povečevanju kraljestva in pod- jarmljanju tujih narodov ter je bil nenehno zaposlen s podobnimi na- črti, je kljub temu na različnih krajih začel številna dela, ki bi služila kra- ljestvu v okras in dobrobit, nekatera je celo dokončal. Med temi lahko še zlasti upravičeno izstopata čudovito zgrajena bazilika svete Matere bož- je v Aachnu in most čez Ren blizu Mainza, ki je meril pol milje v dol- žino, tolikšna je namreč širina reke. Slednji je leto, preden je Karel umrl, pogorel in zaradi njegove prenagle smrti ni mogel biti obnovljen, čeprav je cesar načrtoval, da bi ga obnovil s kamnom namesto lesa. Začel je z iz- vrstno gradnjo dveh palač, ene ne- daleč od mesta Mainz ob posestvu, ki se imenuje Ingelheim, in druge v Nijmegenu nad reko Waal,54 ki obli- va južni del otoka Batavijcev. Toda še zlasti je poskrbel za svetišča povsod v kraljestvu, kjer so se od starosti po- rušila.55 Duhovnikom in opatom, ki jim je naložil skrb za obnovo, je po odposlancih ukazal, naj izvršijo na- ročeno. Zgradil je tudi ladjevje za 53 Waal ali Vahalis, pritok Rena na območju današnje Nizozemske. 54 Suet. Aug. 30. Tudi Avgust je obnavljal poškodovana svetišča. 55 Razlog za gradnjo obrambnega ladjevja so bili pogosti danski napadi na obale frankovske drža- ve, vendar Frankom nikoli ni uspelo prevzeti nadzora nad Severnim morjem. V Sredozemlju je bila frankovska mornarica močnejša, vendar so ta prostor še bolj ogrožale muslimanske države in morski razbojniki. Tudi tu jim ni uspelo zagotoviti mirne plovbe in varnosti obalnih mest. 175Življenje Karla Velikega rarentur, imperavit, adhibens curam per legatos, ut imperata perficerent. Molitus est et classem contra bellum Nordmannicum, aedificatis ad hoc navibus iuxta flumina, quae et de Gallia et de Germania septentriona- lem influunt oceanum. Et quia No- rdmanni Gallicum litus atque Ger- manicum assidua infestatione vasta- bant, per omnes portus et ostia flumi- num, qua naves recipi posse videban- tur, stationibus et excubiis dispositis, ne qua hostis exire potuisset, tali mu- nitione prohibuit. Fecit idem a parte meridiana in litore provinciae Narbo- nensis ac Septimaniae, toto etiam Ita- liae litore usque Romam contra Ma- uros nuper pyraticam exercere ad- gressos; ac per hoc nullo gravi damno vel a Mauris Italia vel Gallia atque Germania a Nordmannis diebus suis adfecta est, praeter quod Centumcel- lae civitas Etruriae per proditionem a Mauris capta atque vastata est, et in Frisia quaedam insulae Germanico litori contiguae a Nordmannis depra- edatae sunt. XVIII. Talem eum in tuendo et ampliando simulque ornando regno fuisse con- stat. Cuius animi dotes et summam in qualicumque et prospero et adver- so eventu constantiam ceteraque ad interiorem atque domesticam vitam pertinentia iam abhinc dicere exordi- ar. Post mortem patris cum fratre re- vojno zoper Normane.56 Ladje so bile v ta namen narejene ob rekah, ki se iz Galije in Germanije izlivajo v sever- ni ocean. Še več, ker so Normani ne- nehno pustošili po galski in german- ski obali, je dal postaviti utrjene po- staje ter straže v vseh pristaniščih in ustjih rek, ki bi lahko sprejela ladje, da se sovražnik ne bi mogel izkrcati. Enako je ukrepal tudi na južni oba- li v delu Narbonske Galije57 in Septi- manije58, po vsej italijanski obali do Rima, zoper napade Mavrov, ki so se nedavno začeli ukvarjati z morskim razbojništvom. Zaradi tega v njego- vih dneh Italija s strani Mavrov ni utrpela večje škode, Galija in Ger- manija pa ne od Normanov. Mavri so izjemoma po zaslugi izdaje zavze- li in opustošili toskansko mesto Ci- vitavecchia, Normani pa so oplenili nekaj otokov v Friziji ob germanski obali. Zasebno življenje Jasno je, da je Karel uspešno branil in širil, pa tudi krasil svoje kralje- stvo. Naj na tem mestu spregovorim še o njegovih nadarjenostih in izje- mni stanovitnosti tako v dobrem kot slabem ter o ostalih podrobnostih iz njegovega zasebnega in družinskega življenja.58 Po očetovi smrti, ko si je 56 Narbona – Narbonne, mesto in pokrajina na obali današnje južne Francije. 57 Septimanija, upravno območje med reko Rona in Pireneji. Leta 720 so jo zavzeli Arabci, v nasle- dnjem desetletju je je osvobodil Karel Martel, v času vladanja Pipina Malega pa je bila dokončno priključena frankovski državi. 58 Suet. Aug. 61. 176 Prevedel Blaž Strmole gnum partitus tanta patientia simul- tates et invidiam eius tulit, ut omni- bus mirum videretur, quod ne ad iracundiam quidem ab eo provocari potuisset. Deinde cum matris horta- tu filiam Desiderii regis Langobardo- rum duxisset uxorem, incertum qua de causa, post annum eam repudia- vit et Hildigardam de gente Suabo- rum praecipuae nobilitatis feminam in matrimonium accepit; de qua tres filios, Karolum videlicet, Pippinum et Hludowicum, totidemque filias, Hruodtrudem et Berhtam et Gislam, genuit. Habuit et alias tres filias, The- oderadam et Hiltrudem et Hruodha- idem, duas de Fastrada uxore, quae de Orientalium Francorum, Germa- norum videlicet, gente erat, tertiam de concubina quadam, cuius nomen modo memoriae non occurrit. De- functa Fastrada Liutgardam Ala- mannam duxit, de qua nihil libero- rum tulit. Post cuius mortem quattu- or habuit concubinas, Madelgardam scilicet, quae peperit ei filiam nomine Ruothildem, Gersuindam Saxonici generis, de qua ei filia nomine Adal- trud nata est, et Reginam, quae ei Drogonem et Hugum genuit, et Adal- lindem, ex qua Theodericum procre- avit. Mater quoque eius Berhtrada in magno apud eum honore consenuit. Colebat enim eam cum summa reve- rentia, ita ut nulla umquam invicem sit exorta discordia, praeter in divor- tio filiae Desiderii regis, quam illa su- adente acceperat. Decessit tandem post mortem Hildigardae, cum iam tres nepotes suos totidemque neptes in filii domo vidisset. Quam ille in delil kraljestvo z bratom, je tako pre- našal njegovo rovarjenje in zavist, da so se vsi čudili, ker ga ni zmogel spra- viti v bes. Ko se je naposled na ma- terino prigovarjanje oženil s hčer- jo langobardskega kralja Desiderija, jo je čez leto dni odslovil iz nezna- nega razloga in vzel v zakon Hilde- gardo, plemkinjo švabskega rodu. Z njo je imel tri sinove – Karla, Pipi- na in Ludvika, ter ravno toliko hčera – Rotrudo, Berto in Gizelo. Imel je še tri druge hčere – Teoderado, Hil- trudo in Rotaido, dve z ženo Fastra- do, ki je bila vzhodnofrankovskega, torej germanskega izvora, tretjo pa s priležnico, katere imena se trenu- tno ne spomnim. Po smrti Fastrade si je vzel Alemanko Liutgardo, s ka- tero ni imel otrok. Po njeni smrti je imel štiri priležnice – Madelgardo, ki mu je rodila hčer po imenu Rotil- da, Gersvindo iz saškega rodu, s ka- tero se mu je rodila hči Adaltruda, Regino, ki mu je rodila Drogona in Huga, ter Adalindo, s katero je imel sina Teodorika. Karlova mati Ber- trada se je postarala ob njem v veli- kih časteh.59 Do nje je gojil tako veli- ko spoštovanje, da ni med njima ni- koli vzklil noben spor, razen ob lo- čitvi s hčerjo kralja Desiderija, ki jo je sprejel ob njenem prepričevanju. Umrla je po Hildegardini smrti, ko je že videla svoje tri vnuke in ravno toliko vnukinj v sinovem domu. Ka- rel jo je dal z velikimi častmi poko- pati v isti baziliki, kjer je ležal tudi oče, pri svetem Dioniziju.60 Imel je le eno sestro po imenu Gizela, ki je bila od dekliških let predana verske- 59 Svetonij govori podobno o Avgustovem odnosu do matere in sestre (Aug. 61). 60 Sv. Dionizij, opatija Saint-Denis pri Parizu. 177Življenje Karla Velikega eadem basilica, qua pater situs est, apud Sanctum Dionisium, magno cum honore fecit humari. Erat ei uni- ca soror nomine Gisla, a puellaribus annis religiosae conversationi manci- pata, quam similiter ut matrem ma- gna coluit pietate. Quae etiam pau- cis ante obitum illius annis in eo, quo conversata est, monasterio decessit. XIX. Liberos suos ita censuit instituen- dos, ut tam filii quam filiae primo li- beralibus studiis, quibus et ipse ope- ram dabat, erudirentur. Tum filios, cum primum aetas patiebatur, more Francorum equitare, armis ac vena- tibus exerceri fecit, filias vero lanifi- cio adsuescere coloque ac fuso, ne per otium torperent, operam impende- re atque ad omnem honestatem eru- diri iussit. Ex his omnibus duos tan- tum filios et unam filiam, priusquam moreretur, amisit, Karolum, qui natu maior erat, et Pippinum, quem regem Italiae praefecerat, et Hruodtrudem, quae filiarum eius primogenita et a Constantino Grecorum imperatore desponsata erat. Quorum Pippinus unum filium suum Bernhardum, fili- mu življenju. Tudi do nje je gojil ena- ko veliko spoštovanje kot do matere. Tudi ona je umrla nekaj let pred nje- govo smrtjo v samostanu, kjer je bila posvečena. Izobraževanje Karlovih otrok Glede izobrazbe svojih otrok se je odločil, naj se najprej učijo svobo- dnih umetnosti,61 ki se jim je tudi sam posvečal. Potem, ko je bilo le- tom primerno, je dal sinove po frankovskem običaju uriti v jezde- nju, bojevanju in lovu, hčere pa so se po njegovem ukazu morale priva- jati predenju volne, posvečati trud preslici in vretenu,62 da ne bi otope- le v brezdelju, ter se vzgajati v pošte- nju. Preden je umrl, je od vseh izgu- bil samo dva sinova in eno hčer – Karla,63 ki je bil najstarejši, Pipina, ki ga je kronal kot kralja Italije,64 in Rotrudo,65 ki je bila prvorojena med njegovimi hčerami in zaročena s Konstantinom, cesarjem Grkov. Pi- pin je zapustil sina Bernarda66 in pet 61 Izobraževanje na dvoru je sledilo antičnemu zgledu septem artes liberales – sedem svobodnih umetnosti. Pouk se je delil na dve stopnji trivium (gramatika, retorika, dialektika) in quadrivi- um (aritmetika, geometrija, astronomija, glasba), poudarek so dajali predvsem prvi stopnji. 62 Suet. Aug. 64. 63 Karel mlajši je umrl 4. 12. 811. 64 Pipin je vladal kot kralj Italije od leta leta 781. Umrl je 8. 6. 810. 65 Rotruda je umrla 6. 6. 810. 66 Bernard se je rodil leta 797, vzgajan pa je bil v samostanu Fulda. Že leta 812 je dobil v upravljanje Italijo, leta 813 pa je bil na državni skupščini, kjer je bil Ludvik okronan za cesarja, imenovan za upravitelja in kralja Italije. Po Karlovi smrti se je Bernard poklonil Ludviku kot novemu cesarju, v zameno ga je te potrdil za kralja Italije. Po Ludvikovem načrtu razdelitve cesarstva med svo- je sinove (Ordinatio imperii, 817) je bil Bernard izigran in prisiljen k pokorščini Ludvikovemu sinu Lotarju. Zato se je še istega leta uprl, vendar je bil premagan in primoran v vdajo. Aachen- ska skupščina ga je obsodila na smrt, Ludvik pa ga je pomilostil in spremenil kazen v oslepitev. Bernard je umrl tri dni po kruti izvršitvi ukaza, 3. 10. 818. 178 Prevedel Blaž Strmole as autem quinque, Adalhaidem, Atu- lam, Gundradam, Berhthaidem ac Theoderadam, superstites reliquit. In quibus rex pietatis suae praecipuum documentum ostendit, cum filio de- functo nepotem patri succedere et neptes inter filias suas educari fecis- set. Mortes filiorum ac filiae pro ma- gnanimitate, qua excellebat, minus patienter tulit, pietate videlicet, qua non minus insignis erat, conpulsus ad lacrimas. Nuntiato etiam sibi Hadri- ani Romani pontificis obitu, quem in amicis praecipuum habebat, sic flevit, acsi fratrem aut carissimum filium amisisset. Erat enim in amicitiis op- time temperatus, ut eas et facile ad- mitteret et constantissime retineret, colebatque sanctissime quoscumque hac adfinitate sibi coniunxerat. Fili- orum ac filiarum tantam in educan- do curam habuit, ut numquam domi positus sine ipsis caenaret, numquam iter sine illis faceret. Adequitabant ei filii, filiae vero poene sequebantur, quarum agmen extremum ex satelli- tum numero ad hoc ordinati tueban- tur. Quae cum pulcherrimae essent et ab eo plurimum diligerentur, mirum dictu, quod nullam earum cuiquam aut suorum aut exterorum nuptum dare voluit, sed omnes secum usque ad obitum suum in domo sua retinu- it, dicens se earum contubernio care- re non posse. Ac propter hoc, licet ali- as felix, adversae fortunae malignita- tem expertus est. Quod tamen ita dis- simulavit, acsi de eis nulla umquam hčera – Adelaido, Atulo, Gundrado, Bertaido in Teoderado. Kralj je po- kazal očiten dokaz svoje navezano- sti na preminulega sina s tem, da je vnuka določil za očetovega nasle- dnika, vnukinje pa dal vzgajati med svojimi hčerami. S smrtjo sinov in hčera se ni mogel tako sprijazniti, kot bi pričakovali spričo njegove iz- jemne trdnosti v duhu, saj je bil oči- tno zaradi navezanosti, po kateri ni nič manj slovel, pretresen do solz. Ko so mu sporočili, da je umrl pa- pež Hadrijan, s katerim je imel še posebej prijateljski odnos, je tako zajokal, kot da bi izgubil brata ali najdražjega sina. Bil je namreč sila spreten pri prijateljskih vezeh, ki jih je zlahka navezal in karseda stalno ohranjal. Najbolj sveto je spoštoval kogarkoli, s katerim se je povezal v tak odnos.67 Izobraževanju svojih sinov in hčera je posvečal tolikšno skrb, da ni brez njih nikoli obedoval doma ali odpotoval. Sinovi so jezdi- li poleg njega, hčere pa so mu sle- dile v zaščitnici,68 ki so jo varovali osebni stražarji. Sliši se čudno, a če- prav so bile zelo lepe in jih je nadvse cenil, ni hotel nobene od njih dati za ženo kateremu od domačinov ali tujcev ter jih je vse skupaj zadr- žal pri sebi doma vse do svoje smr- ti. Govoril je namreč, da ne more zdržati brez njihove družbe.69 Zara- di tega je, čeprav je bil sicer srečen, izkusil škodljivost nesreče. Vendar se je pretvarjal, da ne ve za razširje- 67 Einhard meni, da s tem prekaša cesarja Avgusta, ki je prijateljstva ohranjal zelo skrbno, ni pa jih sklepal zlahka. Suet. Aug. 66. 68 Prim. Suet. Aug. 64, o Avgustu in njegovih vnukih. 69 Zdi se, da Karel ni zadrževal hčera pri sebi iz osebne navezanosti, temveč zaradi strahu pred zeti, ki bi lahko pomenili grožnjo celovitosti frankovske države, če bi hoteli uveljavljati pravico do de- dovanja. 179Življenje Karla Velikega alicuius probri suspicio exorta vel fama dispersa fuisset. XX. Erat ei filius nomine Pippinus ex con- cubina editus, cuius inter ceteros men- tionem facere distuli, facie quidem pul- cher, sed gibbo deformis. Is, cum pater bello contra Hunos suscepto in Baio- aria hiemaret, aegritudine simulata, cum quibusdam e primoribus Fran- corum, qui eum vana regni promissi- one inlexerant, adversus patrem coni- uravit. Quem post fraudem detectam et damnationem coniuratorum de- tonsum in coenobio Prumia religiosae vitae iamque volentem vacare permi- sit. Facta est et alia prius contra eum in Germania valida coniuratio.Cui- us auctores partim luminibus orbati, partim membris incolomes, omnes ta- men exilio deportati sunt; neque ullus ex eis est interfectus nisi tres tantum; qui cum se, ne conprehenderentur, strictis gladiis defenderent, aliquos etiam occidissent, quia aliter coerceri non poterant, interempti sunt. Harum tamen coniurationum Fastradae regi- nae crudelitas causa et origo extitisse creditur. Et idcirco in ambabus con- tra regem conspiratum est, quia uxo- ris crudelitati consentiens a suae na- turae benignitate ac solita mansuetu- dine inmaniter exorbitasse videbatur. Ceterum per omne vitae suae tempus ita cum summo omnium amore atque favore et domi et foris conversatus est, ne govorice in sumničenja o njihovi kreposti.70 Zarote proti Karlu Karel je imel s priležnico sina po imenu Pipin, ki ga med ostalimi ni- sem omenil. Imel je sicer lep obraz, vendar ga je kazila grba. Ko se je Ka- rel vojskoval proti Hunom in prezi- moval na Bavarskem, je Pipin hli- nil bolezen in se zarotil proti očetu z nekaterimi frankovskimi plemiči, ki so ga preslepili z obljubo po vla- danju. Ko je Karel razkril zaroto in kaznoval zarotnike, mu je dal obri- ti glavo in mu na njegovo željo do- volil preživljati čas v molitvi v samo- stanu Prüm. Proti Karlu se je obli- kovala močna zarota že prej v Ger- maniji. Zarotnike so deloma osle- pili, deloma so prizanesli njihovim udom, vse pa so poslali v izgnanstvo. Ubiti so bili samo trije, ki so v svoji obrambi izvlekli meče, da ne bi padli v ujetništvo. Nekaj mož so celo ubi- li, preden so jih posekali, saj jih dru- gače niso mogli onesposobiti. Verja- me se, da tiči izvor in vzrok tema za- rotama v okrutnosti kraljice Fastra- de.71 Obe sta bili uperjeni proti kra- lju, ker se je zdelo, da se je sprijaznil s kraljičino okrutnostjo in se močno oddaljil od dobrotljivosti svoje nara- ve in običajne prijaznosti. Vse ostalo so v času njegovega življenja vsi ceni- li z ljubeznijo in naklonjenostjo tako močno, da proti njemu ni bilo moč 70 Einhard zopet postavlja Karla zaradi mirnosti in blagosti v prednost pred Avgustom, ki se je zelo burno odzival na novice o nespodobnem obnašanju svoje hčere in vnukinje. 71 Ena najokrutnejših Karlovih odločitev je zabeležena tik pred poroko s Fastrado leta 782. Tedaj je bilo po sojenju v Verdenu pobitih 4500 saških ujetnikov. Število je seveda pretirano, tako kot antični historiografi skuša tudi Einhard s tisočicami ustvariti vtis velike množice. 180 Prevedel Blaž Strmole ut numquam ei vel minima iniustae crudelitatis nota a quoquam fuisset obiecta. XXI. Amabat peregrinos et in eis suscipi- endis magnam habebat curam, adeo ut eorum multitudo non solum pa- latio, verum etiam regno non inme- rito videretur onerosa. Ipse tamen prae magnitudine animi huiuscemo- di pondere minime gravabatur, cum etiam ingentia incommoda laude li- beralitatis ac bonae famae mercede conpensaret. XXII. Corpore fuit amplo atque robusto, statura eminenti, quae tamen iustam non excederet - nam septem suorum pedum proceritatem eius constat ha- buisse mensuram -, apice capitis ro- tundo, oculis praegrandibus ac ve- getis, naso paululum mediocritatem excedenti, canitie pulchra, facie lae- ta et hilari. Unde formae auctoritas ac dignitas tam stanti quam sedenti plurima adquirebatur; quamquam cervix obesa et brevior venterque pro- iectior videretur, tamen haec cetero- zaznati nobenega očitka nepravične okrutnosti. Karlov odnos do tujcev Tujce je imel rad in močno se trudil, da jih je lepo sprejel. Toliko se jih je gnetlo ne samo v palači, temveč tudi v kraljestvu, da bi jih lahko upravi- čeno imeli za breme. Vendar se on zavoljo veličine svojega duha ni kaj dosti obremenjeval, saj je bil v za- meno za velike neprijetnosti deležen hvale svoji radodarnosti in nagrajen z velikim ugledom. Videz Karel je imel veliko in močno telo, po postavi je izstopal,72 vendar ne neenakomerno, znano je namreč, da je meril v višino sedem dolžin svoje- ga stopala.73 Vrh njegove glave je bil okrogel, oči ogromne in živahne,74 nos nekoliko daljši od običajnega, lasje lepi, obraz pa vesel in nasmejan. Tako je večina videla v njegovi zuna- njosti moč in veljavo, če je stal ali se- del.75 Čeprav je se je zdel njegov vrat zamaščen in trebuh nekoliko štrleč,76 je vse to vendar prikrila enakomer- 72 Suet. Tib. 68, Calig. 50. 73 Po zadnjih raziskavah, o katerih so julija 2010 poročali F. J. Rühli, B. Blümich in M. Henneberg, M., Economics & Human Biology 8 (2010): 289–90, Karel Veliki ni bil tako visok, kot navaja Ein- hard, nikakor pa ni imel prekomerne teže. Trije izvedenci iz Švice, Nemčije in Avstralije so pre- učili Karlovo levo piščal, ki je ohranjena med njegovimi posmrtnimi ostanki v aachenski kate- drali. Ob uporabi rentgena in računalniške tomografije so ugotovili, da je omenjena kost dolga 43 cm. Po znanstveni metodi merjenja glede na proporce človeškega telesa so ocenili, da je bil Karel visok 1.79–1.92 m. Povprečna višina moškega iz karolinškega obdobja naj bi znašala okrog 1.69 m. 74 Suet. Tib. 68, Caes. 45. 75 Suet. Claud. 30. 76 Suet. Ner. 51, Tit. 3. 181Življenje Karla Velikega rum membrorum celabat aequalitas. Incessu firmo totaque corporis habi- tudine virili; voce clara quidem, sed quae minus corporis formae conve- niret. Valitudine prospera, praeter quod, antequam decederet, per qua- tuor annos crebro febribus corripie- batur, ad extremum etiam uno pede claudicaret. Et tunc quidem plura suo arbitratu quam medicorum con- silio faciebat, quos poene exosos ha- bebat, quod ei in cibis assa, quibus assuetus erat, dimittere et elixis ad- suescere suadebant. Exercebatur as- sidue equitando ac venando; quod illi gentilicium erat, quia vix ulla in ter- ris natio invenitur, quae in hac arte Francis possit aequari. Delectaba- tur etiam vaporibus aquarum natu- raliter calentium, frequenti natatu corpus exercens; cuius adeo peritus fuit, ut nullus ei iuste valeat antefer- ri. Ob hoc etiam Aquisgrani regiam exstruxit ibique extremis vitae annis usque ad obitum perpetim habitavit. Et non solum filios ad balneum, ve- rum optimates et amicos, aliquando etiam satellitum et custodum corpo- ris turbam invitavit, ita ut nonnu- mquam centum vel eo amplius homi- nes una lavarentur. XXIII. Vestitu patrio, id est Francico, ute- batur. Ad corpus camisam lineam, et feminalibus lineis induebatur, dein- de tunicam, quae limbo serico ambi- ebatur, et tibialia; tum fasciolis cru- nost ostalih udov.77 Njegov korak je bil trden, videz telesa povsem moški, glas jasen, toda manj, kot bi pričako- vali glede na njegovo velikost. Bil je dobrega zdravja, z izjemo štirih let pred smrtjo, ko je pogosto podlegal vročici,78 proti koncu je tudi šepal na eno nogo. Celo tedaj je bolj zaupal la- stni presoji kot nasvetu zdravnikov,79 ki jih je imel skoraj za sovražne, ker so mu svetovali, naj namesto pečene- ga mesa, ki ga je bil vajen, uživa ku- hano. Še posebej se je ukvarjal z jez- denjem in lovom, kar je bilo običajno v njegovem rodu, saj skoraj ni moč najti naroda na zemlji, ki bi se mogel v tej veščini meriti s Franki. Razve- seljeval se je tudi z vdihavanjem hla- pov iz naravnih toplih vrelcev, saj se je pogosto uril v plavanju. V tem je bil tako spreten, da ga nihče ni mogel prekositi. Zaradi tega je dal zgraditi palačo v Aachnu, kjer je stalno pre- bival zadnja leta svojega življenja do smrti. V kopališče ni vabil samo svo- jih sinov, temveč tudi plemiče in pri- jatelje, nekajkrat celo množico oseb- nih in telesnih stražarjev, tako da se je nemalokrat kopalo skupaj sto ali celo več ljudi. Oblačila Nosil je oblačila po izročilu svojih očetov, torej Frankov. Trup je obla- čil v laneno srajco in lanene spodnje hlače, čez vse si je nadel tuniko, ob- robljeno s svilenimi resicami. Hla- 77 Suet. Aug. 79. 78 Suet. Caes. 45. 79 Suet. Tib. 68. 182 Prevedel Blaž Strmole ra et pedes calciamentis constringe- bat et ex pellibus lutrinis vel murinis thorace confecto umeros ac pectus hi- eme muniebat, sago veneto amictus et gladio semper accinctus, cuius ca- pulus ac balteus aut aureus aut ar- genteus erat. Aliquoties et gemma- to ense utebatur, quod tamen non- nisi in praecipuis festivitatibus vel si quando exterarum gentium legati ve- nissent. Peregrina vero indumenta, quamvis pulcherrima, respuebat nec umquam eis indui patiebatur, excep- to quod Romae semel Hadriano pon- tifice petente et iterum Leone succes- sore eius supplicante longa tunica et clamide amictus, calceis quoque Ro- mano more formatis induebatur. In festivitatibus veste auro texta et calci- amentis gemmatis et fibula aurea sa- gum adstringente, diademate quoque ex auro et gemmis ornatus incedebat. Aliis autem diebus habitus eius pa- rum a communi ac plebeio abhorre- bat. XXIV. In cibo et potu temperans, sed in potu temperantior, quippe qui ebrietatem in qualicumque homine, nedum in se ac suis, plurimum abhominabatur. Cibo enim non adeo abstinere puterat, ut saepe quereretur noxia corpori suo esse ieiunia. Convivabatur rarissime, et hoc praecipuis tantum festivitati- bus, tunc tamen cum magno homi- num numero. Caena cotidiana qua- ternis tantum ferculis praebebatur, če na nogah si je privezoval s povo- ji, stopala pa je obuval v čevlje. Po- zimi si je zaščitil trup in ramena z lepo podajočim se plaščem iz vidri- nega ali kunjega kožuha,80 čez vse je vrgel modro ogrinjalo in imel ve- dno pripasan meč z zlatim ali sre- brnim ročajem in pasom. Včasih je nosil tudi meč, okrašen z dragulji, vendar samo ob večjih praznikih ali ob obiskih poslancev tujih narodov. Tuja oblačila, pa naj so bila še tako lepa, je preziral in se nikoli ni pustil obleči vanje, razen dvakrat v Rimu – na prošnjo papeža Hadrijana in nje- govega naslednika Leona se je oble- kel v dolgo tuniko in ogrinjalo ter si obul čevlje, izdelane po rimski šegi. Ob praznikih se je pojavljal v oblači- lu, tkanem z zlatom, v obuvalih, po- kritih z biseri, s pokrivalom, spetim z zlato sponko ter ozaljšan s krono iz zlata in draguljev. Ostale dni se je po oblačilu le malo razlikoval od pre- prostih ljudi. Navade Pri hrani in pijači je bil zmeren, pri slednji še precej bolj, saj se mu je pri vsakem človeku studila pijanost, še najbolj pri sebi in svojih bližnjih. Si- cer pa je menil, da se ne more zlah- ka odpovedati hrani, saj je pogosto tožil, da post škoduje njegovemu te- lesu. Zelo redko je prirejal gostije,81 samo ob redkih slovesnostih, vendar takrat za veliko število ljudi. Vsako- dnevni obed mu je bil postrežen v 80 Suet. Aug. 82. 81 V nasprotju z Avgustom, ki je pogosto prirejal gostije. Suet. Aug. 74. 183Življenje Karla Velikega praeter assam, quam venatores veri- bus inferre solebant, qua ille libentius quam ullo alio cibo vescebatur. Inter caenandum aut aliquod acroama aut lectorem audiebat. Legebantur ei hi- storiae et antiquorum res gestae. De- lectabatur et libris sancti Augustini, praecipueque his qui de civitate Dei praetitulati sunt. Vini et omnis potus adeo parcus in bibendo erat, ut super caenam raro plus quam ter biberet. Aestate post cibum meridianum po- morum aliquid sumens ac semel bi- bens, depositis vestibus et calciamen- tis, velut noctu solitus erat, duabus aut tribus horis quiescebat. Noctibus sic dormiebat, ut somnum quater aut quinquies non solum expergescendo, sed etiam desurgendo interrumperet. Cum calciaretur et amiciretur, non tantum amicos admittebat, verum etiam, si comes palatii litem aliquam esse diceret, quae sine eius iussu de- finiri non posset, statim litigantes in- troducere iussit et, velut pro tribunali sederet, lite cognita sententiam dixit; nec hoc tantum eo tempore, sed eti- am quicquid ea die cuiuslibet officii agendum aut cuiquam ministrorum iniungendum erat expediebat. XXV. Erat eloquentia copiosus et exube- rans poteratque quicquid vellet aper- štirih hodih,82 če ne štejemo pečene- ga mesa, ki so mu ga lovci ponavadi prinesli vsako pomlad. Tega je užival od vseh jedi najraje. Med obedova- njem je poslušal bodisi glasbo83 bo- disi bralca. Prebirali so mu zgodovi- no in dosežke starodobnikov. Užival je ob knjigah svetega Avguština, še zlasti ob delu z naslovom O Božji dr- žavi. V pitju vina in vsakršne pijače je bil tako skromen, da je pri obedu redko spil več kot tri čaše.84 Poleti je po opoldanskem kosilu zaužil nekaj sadja in spil eno čašo, odložil oblači- la in sezul obuvala, kot je bil navajen ponoči, ter šel počivat za dve ali tri ure.85 Pri nočnem počitku ni imel le navade, da se je štirikrat do petkrat prebudil iz spanca, temveč ga je pre- kinil tudi s tem, da je vstajal.86 Ko se je oblačil in obuval, ni samo pustil k sebi prijateljev,87 temveč je tudi uka- zal, naj privedejo k njemu oba ude- leženca v sporu, če je palatinski grof presodil, da se ga ne da rešiti brez kralja. Tako je izrekel sodbo obrav- navanemu primeru, kot da bi sedel na prestolu. To pa ni bilo edino, kar je opravljal v tem času, temveč je po- skrbel za vse, karkoli je že bilo treba tisti dan opraviti ali naložiti komu od svojih služabnikov. Učenost Imel je bogat besednjak, govoril je ja- sno in tekoče, lahko je najprimerneje 82 Suet. Aug. 74. 83 Prav tam. 84 Suet. Aug. 77. 85 Suet. Aug. 78. 86 Prav tam. 87 Suet. Vesp. 21. 184 Prevedel Blaž Strmole tissime exprimere. Nec patrio tan- tum sermone contentus, etiam pere- grinis linguis ediscendis operam im- pendit. In quibus Latinam ita didicit, ut aeque illa ac patria lingua orare sit solitus, Grecam vero melius intellege- re quam pronuntiare poterat. Adeo quidem facundus erat, ut etiam di- caculus appareret. Artes liberales stu- diosissime coluit, earumque doctores plurimum veneratus magnis adficie- bat honoribus. In discenda gramma- tica Petrum Pisanum diaconem se- nem audivit, in ceteris disciplinis Al- binum cognomento Alcoinum, item diaconem, de Brittania Saxonici ge- neris hominem, virum undecumque doctissimum, praeceptorem habuit, apud quem et rethoricae et dialec- ticae, praecipue tamen astronomi- ae ediscendae plurimum et temporis et laboris inpertivit. Discebat artem conputandi et intentione sagaci side- rum cursum curiosissime rimabatur. Temptabat et scribere tabulasque et codicellos ad hoc in lecto sub cervi- calibus circumferre solebat, ut, cum vacuum tempus esset, manum litteris effigiendis adsuesceret, sed parum su- ccessit labor praeposterus ac sero in- choatus. izrazil vse, kar je hotel. Ni se zado- voljil zgolj z materinščino, temveč se je posvetil tudi učenju tujih jezikov. Med temi se je tako izučil v latinšči- ni, da jo je govoril prav tako vajeno kot materinščino. Grški jezik pa je sicer razumel, a ga ni zmogel najbo- lje govoriti.88 Bil je tako izrazit v go- vorništvu, da bi ga lahko tudi pou- čeval. Z največjo vnemo je gojil svo- bodne umetnosti, učitelje, ki so jih poučevali, pa je najbolj cenil in ob- daril z najvišjimi častmi. Predava- nja in slovnice je poslušal pri diako- nu Petru iz Pise,89 ko je bil ta že star. Drugi diakon Albin, ki je imel vzde- vek Alkvin,90 po rodu Sas iz Britani- je, najbolj učen mož svojega časa, je poučeval Karla pri ostalih predme- tih. Še zlasti se je posvečal retoriki in dialektiki, toda večino časa in truda je namenil astronomiji. Učil se je ve- ščine računanja ter z veliko radove- dnostjo in z bistroumno pozornostjo preučeval poti nebesnih teles. Po- skušal je tudi pisati. Tablice in zvez- ke je po navadi polagal pod vzglav- nik v postelji, da bi v prostem času privadil roko pisanju črk, vendar je dosegel malo, saj se temu ni posve- til v pravem času, temveč v poznej- ših letih. 88 udi Svetonij pri opisovanju življenj rimskih cesarjev komentira poznavanje jezikov: Aug. 89, Tib. 71, Claud. 42, Tit. 3. 89 Slovničar Peter iz Pise je bil eden najimenitnejših predavateljev dvorne šole v Aachnu. Na Karlov dvor je prišel okrog leta 776, v Italijo pa se je vrnil v osemdesetih letih. 90 Alkvin, Anglosas, rojen leta 730 v Northumbriji, predstojnik katedralne cerkve v Yorku. Leta 881 je v Rimu srečal Karla, ki ga je povabil v Aachen. Alkvin je od leta 782 upravljal dvorno šolo, nato pa postal opat samostana sv. Martina v Toursu. Alkvin je bil ustanovitelj številnih novih izobra- ževalnih ustanov in samostanskih šol, šolski sistem je organiziral in reformiral na podlagi an- tične kulturne zapuščine ter krščanskega ustroja frankovske države. Napisal je številna teološka, hagiografska dela, učbenike in pesmi. 185Življenje Karla Velikega XXVI. Religionem Christianam, qua ab in- fantia fuerat inbutus, sanctissime et cum summa pietate coluit, ac propter hoc plurimae pulchritudinis basili- cam Aquisgrani exstruxit auroque et argento et luminaribus atque ex aere solido cancellis et ianuis adornavit. Ad cuius structuram cum columnas et marmora aliunde habere non pos- set. Roma atque Ravenna devehenda curavit. Ecclesiam et mane et vespere, item nocturnis horis et sacrificii tem- pore, quoad eum valitudo permise- rat, inpigre frequentabat, curabatque magnopere, ut omnia quae in ea gere- bantur cum qua maxima fierent ho- nestate, aedituos creberrime commo- nens, ne quid indecens aut sordidum aut inferri aut in ea remanere permit- terent. Sacrorum vasorum ex auro et argento vestimentorumque sacerdo- talium tantam in ea copiam procu- ravit, ut in sacrificiis celebrandis ne ianitoribus quidem, qui ultimi eccle- siastici ordinis sunt, privato habitu ministrare necesse fuisset. Legendi atque psallendi disciplinam diligen- tissime emendavit. Erat enim utriu- sque admodum eruditus, quamquam ipse nec publice legeret nec nisi sub- missim et in commune cantaret. XXVII. Circa pauperes sustentandos et gra- tuitam liberalitatem, quam Greci Pobožnost Krščansko vero, v kateri je bil vzgo- jen že v otroštvu, je spoštoval z vso predanostjo in pobožnostjo. Zato je dal zgraditi prečudovito bazili- ko v Aachnu in jo okrasil z zlatom, s srebrom, s svetilkami ter z vrati in rešetkami iz trdega brona. Stebre in marmor je dal pripeljati iz Rima in Ravenne, saj jih drugod ni imel na voljo. Cerkev je redno obiskoval tako zjutraj kot zvečer, tako v noč- nih urah kot v času maše,91 če mu je le dopuščalo zdravje. Nadvse je skr- bel, da se je bogoslužje opravljalo s karseda velikimi častmi, zakristane pa je zelo pogosto opozarjal, naj ne dopustijo, da se kaj nespodobnega ali umazanega prinese v cerkev ali osta- ne v njej. Priskrbel je tolikšno koli- čino svetega posodja iz zlata in sre- bra ter duhovniških oblačil, da celo vratarjem, ki so postavljeni najnižje v cerkvenem redu, ni bilo treba no- siti vsakodnevnih oblačil pri opra- vilih.92 Zelo zavzeto si je prizadeval izboljšati branje in petje psalmov. V obeh veščinah je bil namreč zelo izurjen, čeprav sam javno ni nikoli bral in pel, razen pritajeno in skupaj z ostalimi. Dobrodelnost Tako zelo je bil predan podpira- nju revnih in skrbi za brezpogojno 91 V tem času se je darovala samo ena maša na dan, vedno zjutraj. Horae so bile skupne molitve re- dovnikov, ki so bile razporejene čez dan in noč. Molile so se sedemkrat dnevno. 92 Med nižje cerkven stanove so spadali ostijar (vratar), lektor (bralec), eksorcist (izganjalec zlih duhov), akolit (nosilec sveč), med višje pa subdiakon, diakon, duhovnik in škof. 186 Prevedel Blaž Strmole eleimosinam vocant, devotissimus, ut qui non in patria solum et in suo re- gno id facere curaverit, verum trans maria in Syriam et Aegyptum atque Africam, Hierosolimis, Alexandriae atque Cartagini, ubi Christianos in paupertate vivere conpererat, penuri- ae illorum conpatiens pecuniam mit- tere solebat; ob hoc maxime transma- rinorum regum amicitias expetens, ut Christianis sub eorum dominatu de- gentibus refrigerium aliquod ac rele- vatio proveniret. Colebat prae ceteris sacris et venerabilibus locis apud Ro- mam ecclesiam beati Petri apostoli; in cuius donaria magna vis pecuniae tam in auro quam in argento necnon et gemmis ab illo congesta est. Multa et innumera pontificibus munera mis- sa. Neque ille toto regni sui tempore quicquam duxit antiquius, quam ut urbs Roma sua opera suoque labore vetere polleret auctoritate, et ecclesia sancti Petri per illum non solum tuta ac defensa, sed etiam suis opibus prae omnibus ecclesiis esset ornata atque ditata. Quam cum tanti penderet, ta- men intra XLVII annorum, quibus regnaverat, spatium quater tantum illo votorum solvendorum ac suppli- candi causa profectus est. XXVIII. Ultimi adventus sui non solum hae fuere causae, verum etiam quod Ro- dobrotljivost, ki jo Grki imenujejo eleimosine ali miloščina, da tega ni počel samo v domovini in v svojem kraljestvu. Ko je spoznal, da v Jeru- zalemu, Aleksandriji in Kartagini ži- vijo kristjani v revščini, jim je s soču- tjem do njihovega pomanjkanja po- šiljal denar prek morja v Sirijo, Egipt in Afriko. Zato si je tako močno pri- zadeval sklepati prijateljstva s preko- morskimi kralji, da bi kristjanom, živečim pod njihovo oblastjo, lahko priskrbel tolažbo in olajšanje.93 Med vsemi svetimi in častitljivimi kraji je najbolj cenil cerkev svetega Petra apostola. V njeno zakladnico je pri- speval veliko količino denarja tako v zlatu kot srebru in celo v dragih ka- mnih. Papežem je poslal mnoge in neštete darove. Njegova največja že- lja v vsem času njegove vladavine je bila, da bi si mesto Rim po njegovi zaslugi povrnilo stari ugled in vpliv94 ter ne samo, da bi cerkev svetega Pe- tra varoval in branil, temveč tudi, da bi jo pred vsemi drugimi cerkvami okrasil in obogatil s svojim premože- njem. Čeprav jo je imel tako v čislih, je k njej zavoljo zaobljub in pripro- šenj pripotoval samo štirikrat v se- deminštiridestih letih, ko je vladal. Cesarsko kronanje To pa niso bili edini razlogi za njegov poslednji obisk, temveč tudi to, da so 93 Pozitivno mnenje o Karlu, izraženo od poglavja 18 naprej, ne kaže samo na to, da Karel izpol- njuje vse zahteve moralnega kodeksa svojega časa, temveč da ga celo sam oblikuje in se posta- vlja za glavni vzor. Einhard, ki je vešč pisanja hagiografije, pogosto riše Karla kot krepostnega posvetnega krščanskega junaka in mu z uporabo izrazito pozitivnih adjektivov in superlativov malodane nadeva svetniški sij. Cesarju zahodnega krščanskega sveta ne nalaga samo dolžnosti zaščite papeža, vernikov in romarjev v Sveto deželo, ampak zagotavlja njegovi osebnosti tudi po- trditev legitimnosti kontinuitete krščanskega rimskega cesarstva. 94 Suet. Vesp. 8. 187Življenje Karla Velikega mani Leonem pontificem multis af- fectum iniuriis, erutis scilicet ocu- lis linguaque amputata, fidem regis implorare conpulerunt. Idcirco Ro- mam veniens propter reparandum, qui nimis conturbatus erat, ecclesi- ae statum ibi totum hiemis tempus extraxit. Quo tempore imperatoris et augusti nomen accepit. Quod primo in tantum aversatus est, ut adfirma- ret se eo die, quamvis praecipua fe- stivitas esset, ecclesiam non intratu- rum, si pontificis consilium praesci- re potuisset. Invidiam tamen suscepti nominis, Romanis imperatoribus su- per hoc indignantibus, magna tulit patientia. Vicitque eorum contuma- ciam magnanimitate, qua eis procul dubio longe praestantior erat, mitten- do ad eos crebras legationes et in epi- stolis fratres eos appellando. XXIX. Post susceptum imperiale nomen, cum adverteret multa legibus populi sui deesse - nam Franci duas habent leges, in plurimis locis valde diversas - cogitavit quae deerant addere et disc- repantia unire, prava quoque acper- peram prolata corrigere, sed de his ni- hil aliud ab eo factum est, nisi quod pauca capitula, et ea inperfecta, le- gibus addidit. Omnium tamen nati- Rimljani po mnogih storjenih krivi- cah prisilili papeža Leona, potem ko so mu iztaknili oči in odrezali jezik, da pokliče kralja na pomoč. Zato je prišel v Rim, da bi popravil razmere v cerkvi, ker je bil zaradi tega preveč pretresen, in tam prebil vso zimo. V tem času je sprejel naslov cesarja in avgusta.95 Sprva je je bil tako nastro- jen proti temu, da je zatrjeval, ne bi vstopil v cerkev, če bi vnaprej poznal papeževega namena, čeprav je bil še posebej velik praznik. Z veliko potr- pežljivostjo je prenesel zavist, ki so jo ob njegovem imenovanju izkazo- vali rimski cesarji. Pogosto je k njim pošiljal odposlance in jih v pismih imenoval bratje. Njihovo trmogla- vost je premagal z veličino duha, v kateri jih je nedvomno daleč preka- šal. Reforme Potem ko je sprejel cesarski naslov in ko je spoznal, da je zakonoda- ja njegovega ljudstva zelo pomanj- kljiva (Franki imajo namreč dve, na več mestih med seboj zelo različni zakonodaji),96 se je odločil dodati, kar je manjkalo, zgladiti odstopanja in popraviti, kar bi se lahko izkrivlje- no in narobe razumelo.97 Toda nič od tega ni uresničil, razen tega, da je do- 95 Jeseni leta 800 je Karel osebno prispel v Rim, da bi s papežem Leonom III. praznoval božične praznike. Na božični dan je prišel v cerkev sv. Petra, da bi pred pričetkom maše pomolil pred Petrovim grobom. Sama izvedba kronanja je bila nenadna in nepričakovana. V trenutku, ko je Karel končal z molitvijo in nameraval vstati, se je približal papež ter mu položil na glavo prilo- žnostno krono, medtem ko ga je ljudstvo s trikratnim vzklikom pozdravilo kot cesarja in avgu- sta Rimljanov. Nato se je sam papež vrgel predenj, kot je bila navada v času vladanja cesarja Di- oklecijana. 96 Ripuarijski in salijski zakoni (Lex Ribuaria, Lex Salica) so zbirka zakonov frankovskih plemen in izvirajo iz obdobja 6.–7. stoletja. 97 Cesar Avgust je ravno tako dal pregledati zakone. Suet. Aug. 34. 188 Prevedel Blaž Strmole onum, quae sub eius dominatu erant, iura quae scripta non erant describe- re ac litteris mandari fecit. Item bar- bara et antiquissima carmina, quibus veterum regum actus et bella cane- bantur, scripsit memoriaeque man- davit. Inchoavit et grammaticam pa- trii sermonis. Mensibus etiam iuxta propriam linguam vocabula inposuit, cum ante id temporis apud Francos partim Latinis, partim barbaris no- minibus pronuntiarentur. Item ven- tos duodecim propriis appellationi- bus insignivit, cum prius non ampli- us quam vix quattuor ventorum vo- cabula possent inveniri. Et de mensi- bus quidem Ianuarium uuintarma- noth, Februarium hornung, Marti- um lenzinmanoth, Aprilem ostarma- noth, Maium uuinnemanoth, Iunium brachmanoth, Iulium heuuimanoth, Augustum aranmanoth, Septembrem uuitumanoth, Octobrem uuindume- manoth, Novembrem herbistmanoth, Decembrem heilagmanoth appella- vit. Ventis vero hoc modo nomina in- posuit, ut subsolanum vocaret ostro- niuuint, eurum ostsundroni, euroa- ustrum sundostroni, austrum sun- droni, austroafricum sunduuestroni, africum uuestsundroni, zefyrum uu- estroni, chorum uuestnordroni, cir- cium norduuestroni, septentrionem nordroni, aquilonem nordostroni, vulturnum ostnordroni. dal zakonom nekaj poglavij, in še ta nepopolna. Vendar pa je dal zapisati dotlej nezapisane zakone vseh naro- dov, ki so bili pod njegovo oblastjo. Ravno tako je dal zapisati in ohraniti v spominu barbarske in prastare pe- smi, ki so opevale dejanja in boje sta- rodavnih kraljev. Začel je tudi s slov- nico domačega jezika.98 Celo mese- cem je nadel jeziku ustrezna imena namesto teh, ki so jih Franki upo- rabljali deloma v barbarskih, delo- ma v latinskih izrazih. Ravno tako je označil dvanajst vetrov z ustre- znimi poimenovanji, saj prej za njih ni bilo moč najti več kot komaj štiri imena. Januar je poimenoval wintar- manoth, februar hornung, marec len- zinmanoth, april ostarmanoth, maj winnemanoth, junij brachmanoth, julij hewimanoth, avgust aranma- noth, september witumanoth, ok- tober windumemanoth, november herbistmanoth, december, heilagma- noth.99 Vetrove je poimenoval takole: vzhodnik ostroniwint, vzhodnojuž- nik ostsundroni, jugovzhodnik sun- dostroni, južnik sundroni, jugoza- hodnik sundwestroni, zahodojužnik westsundroni, zahodnik westroni, zahodosevernik westnordoni, seve- rozahodnik nordwestroni, severnik nordroni, severovzhodnik nordostro- ni, vzhodosevernik ostnordroni.100 98 Nič od tega se ni ohranilo do danes. 99 Wintarmanoth – zimski mesec, Hornung – mesec lova, Lentzinmanoth – pomladni mesec, Ostarmanoth – velikonočni mesec, Winnemanoth – mesec radosti, Brachmanoth – mesec ora- nja, Hewinmanoth – mesec košnje, Aranmanoth – mesec žetve, Witumanoth – mesec sečnje, Windumemanoth – mesec trgatve, Herbistmanoth – jesenski mesec, Heilagmanoth – sveti me- sec. 100 Delitev na dvanajst vetrov izvira v antiki in se nadaljuje tudi v srednjem veku. Najdemo jo tudi v delu Etymologiae sive Origines Izidora Seviljskega (570–636). 189Življenje Karla Velikega XXX. Extremo vitae tempore, cum iam et morbo et senectute premeretur, evo- catum ad se Hludowicum filium, Aquitaniae regem, qui solus filiorum Hildigardae supererat, congregatis sollemniter de toto regno Francorum primoribus, cunctorum consilio con- sortem sibi totius regni et imperialis nominis heredem constituit, inposi- toque capiti eius diademate impe- ratorem et augustum iussit appella- ri. Susceptum est hoc eius consilium ab omnibus qui aderant magno cum favore; nam divinitus ei propter re- gni utilitatem videbatur inspiratum. Auxitque maiestatem eius hoc fac- tum et exteris nationibus nun mini- mum terroris incussit. Dimisso dein- de in Aquitaniam filio, ipse more soli- to, quamvis senectute confectus, non longe a regia Aquensi venatum pro- ficiscitur, exactoque in huiuscemodi negotio quod reliquum erat autumni, circa Kalendas Novembris Aquasgra- ni revertitur. Cumque ibi hiemaret, mense Ianuario febre valida correp- tus decubuit. Qui statim, ut in febri- bus solebat, cibi sibi abstinentiam in- dixit, arbitratus hac continentia mor- bum posse depelli vel certe mitigari. Sed accedente ad febrem lateris dolo- re, quem Greci pleuresin dicunt, illo- que adhuc inediam retinente neque corpus aliter quam rarissimo potu sustentante, septimo, postquam de- cubuit, die, sacra communione per- Ludvikovo kronanje in Karlova smrt V poslednjih dneh življenja, ko sta ga že težili bolezen in starost, je pokli- cal k sebi sina Ludvika, kralja Akvi- tanije, edinega preživelega od Hil- degardinih otrok. Na slovesni skup- ščini so se zbrali odličniki iz vsega frankovskega kraljestva. S privolje- njem vseh teh je določil Ludvika za sovladarja in dediča cesarskega na- slova, mu nadel krono na glavo ter ukazal, naj ga imenujejo cesar in av- gust. Vsi navzoči so z velikim odo- bravanjem sprejeli ta sklep, kajti zde- lo se je, da ga je Bog navdahnil za do- bro kraljestva. To je povzdignilo nje- govo veličino in navdalo tuje narode z nemajhnim strahom. Nato je poslal sina nazaj v Akvitanijo, on pa je kot običajno, čeprav obtežen s starostjo, šel na lov nedaleč stran od dvora v Aachnu in tako preživel preostanek jeseni, okrog novembrskih kalend pa se je vrnil v Aachen. Tamkaj je med prezimovanjem meseca januar- ja obležal s hudo vročico. Takoj ko je zbolel, si je zadal vzdržnost od hra- ne, kot je po navadi ravnal pri vro- čici. Menil je, da se da bolezen s sta- novitnostjo pregnati ali vsaj omiliti. Poleg vročice se je pojavila tudi bole- čina v boku, ki ji Grki pravijo pleure- sis.101 Še naprej se je držal stradanja, telo pa je krepčal samo z občasnim pitjem. Umrl je osemindvajsetega ja- nuarja, sedmega dne, odkar je oble- žal, ob tretji uri102 po prejetju svetega 101 Pleuresis izhaja iz grške besede πλευρά – bok, rebra, ter označuje vnetje porebrnice oz. popljuč- nice. 102 Ob devetih zjutraj. Tudi Svetonij sporoča točno uro smrti: hora diei nona – ob deveti uri (Suet. Aug. 1). 190 Prevedel Blaž Strmole cepta, decessit, anno aetatis suae sep- tuagesimo secundo et ex quo regna- re coeperat quadragesimo septimo, V. Kalendas Februarii, hora diei tertia. XXXI. Corpus more sollemni lotum et curatum et maximo totius populi luc- tu ecclesiae inlatum atque humatum est. Dubitatum est primo, ubi repo- ni deberet, eo quod ipse vivus de hoc nihil praecepisset. Tandem omnium animis sedit nusquam eum honesti- us tumulari posse quam in ea basi- lica, quam ipse propter amorem Dei et domini nostri Iesu Christi et ob honorem sanctae et aeternae virgi- nis, genetricis eius, proprio sumptu in eodem vico construxit. In hac se- pultus est eadem die, qua defunctus est, arcusque supra tumulum deau- ratus cum imagine et titulo exstruc- tus. Titulus ille hoc modo descriptus est: SUB HOC CONDITORIO SI- TUM EST CORPUS KAROLI MA- GNI ATQUE ORTHODOXI IMPE- RATORIS, QUI REGNUM FRAN- CORUM NOBILITER AMPLIAVIT ET PER ANNOS XLVII FELICITER REXIT. DECESSIT SEPTUAGENA- RIUS ANNO DOMINI DCCCXIIII, INDICTIONE VII, V. KAL. FEBR. XXXII. Adpropinquantis finis conplura fue- re prodigia, ut non solum alii, sed eti- obhajila, v dvainsedemdesetem letu starosti in sedeminištiridesetem letu vladanja. Pokop Telo so po slovesnem običa- ju umili in oskrbeli ter ga ob veli- kem žalovanju vsega ljudstva prine- sli v cerkev in ga pokopali. Sprva se ni vedelo, kam naj ga položijo, saj ni v času življenja glede tega odločil ni- česar. Vendar so se vsi strinjali, da ni častnejšega kraja, kjer bi ga poko- pali, kot v tej baziliki, ki jo je prav sam dal zgraditi na istem kraju za- radi ljubezni do Boga in našega go- spoda Jezusa Kristusa ter iz spošto- vanja do njegove matere, svete in večne Device. Tam je bil pokopan is- tega dne, ko je umrl.103 Nad grobni- co so napravili pozlačen lok s podo- bo in napisom. Napis se je glasil ta- kole: V TEJ GROBNICI LEŽI TELO KARLA, VELIKEGA IN PRAVO- VERNEGA CESARJA, KI JE SLAV- NO POVEČAL FRANKOVSKO KRALJESTVO IN SREČNO VLA- DAL SEDEMINŠTIRIDESET LET. UMRL JE V SVOJIH SEDEMDESE- TIH LETA GOSPODOVEGA 814, V SEDMI INDIKCIJI, 28. JANUARJA. Znamenja bližnje smrti Številna znamenja so grozila, da se bliža konec.104 Tega niso zaznali 103 Karel Veliki ni pokopan v cerkvi opatije Saint-Denis poleg deda in očeta, kot veleva običaj, tem- več v aachenski cerkvi Božje Matere in sv. Odrešenika, ki jo je dal sam zgraditi. 104 Suet. Caes. 81, Aug. 97, Calig. 57, Claud. 46. 191Življenje Karla Velikega am ipse hoc minitari sentiret. Per tres continuos vitaeque termino proxi- mos annos et solis et lunae creberri- ma defectio et in sole macula quae- dam atri coloris septem dierum spa- tio visa. Porticus, quam inter basi- licam et regiam operosa mole con- struxerat, die ascensionis Domini subita ruina usque ad fundamenta conlapsa. Item pons Rheni apud Mo- gontiacum, quem ipse per decem an- nos ingenti labore et opere mirabili de ligno ita construxit, ut perenniter durare posse videretur, ita tribus ho- ris fortuitu incendio conflagravit, ut, praeter quod aqua tegebatur, ne una quidem astula ex eo remaneret. Ipse quoque, cum ultimam in Saxoniam expeditionem contra Godofridum re- gem Danorum ageret, quadam die, cum ante exortum solis castris egres- sus iter agere coepisset, vidit repente delapsam caelitus cum ingenti lumi- ne facem a dextra in sinistram per se- renum aera transcurrere. Cunctisque hoc signum, quid portenderet, am- mirantibus, subito equus, quem se- debat, capite deorsum merso decidit eumque tam graviter ad terram elisit, ut, fibula sagi rupta balteoque gladii dissipato, a festinantibus qui aderant ministris exarmatus et sine amiculo levaretur. Iaculum etiam, quod tunc forte manu tenebat, ita elapsum est, ut viginti vel eo amplius pedum spa- tio longe iaceret. Accessit ad hoc cre- ber Aquensis palatii tremor et in do- mibus, ubi conversabatur, assiduus laqueariorum crepitus. Tacta etiam de caelo, in qua postea sepultus est, basilica, malumque aureum, quo tec- ti culmen erat ornatum, ictu fulminis dissipatum et supra domum pontifi- samo drugi, temveč tudi on sam. V zadnjih treh letih njegovega življenja so bili zelo pogosti sončevi in luni- ni mrki, na soncu pa se je sedem dni videl madež črne barve. Stebrišče, ki ga je dal z mogočno prizadevnostjo zgraditi med baziliko in palačo, se je na dan Gospodovega vnebohoda nenadoma porušilo vse do temeljev. Tudi most čez Ren pri Mainzu, ki ga je dal sam zgraditi v desetih letih s tako neznanskim naporom in s ču- dovito izdelavo iz lesa, da se je zdelo, da bo zdržal večno, je v treh urah po- polnoma pogorel, tako da ni od nje- ga ostala niti ena trska, razen tega, kar se je dotikalo vode. Nekega dne, ko je zaključeval odpravo na Saško proti danskemu kralju Godfridu in se je pred sončnim vzhodom odpra- vil iz tabora na pot, je nenadoma uzrl gorečo gmoto, ki je s silnim sijem z višav pridrvela prek jasnega neba z desne proti levi. Vsi so se čudili, kaj naj bi to pomenilo, ko je konj, na ka- terem je Karel sedel, nepričakova- no sunil glavo predse in padel ter ga tako močno vrgel na tla, da se je zlo- mila sponka na ogrinjalu in zdro- bil ročaj meča. K neoboroženemu in brez tuje pomoči nemočnemu Karlu so prihiteli služabniki, ki so bili po- leg, in ga dvignili. Tudi kopje, ki ga je tedaj močno držal v dlani, je odlete- lo tako daleč, da je ležalo dvajset ali celo več čevljev stran. K temu lahko dodamo tudi pogoste potrese v pa- lači v Aachnu, tudi v bivališčih, kjer je bil nastanjen, je kar naprej škripa- lo po stropih. V baziliko, kjer je bil pozneje pokopan, je treščila strela z neba. Od udarca se je zdrobilo zla- to jabolko, ki je krasilo vrh strehe, in 192 Prevedel Blaž Strmole cis, quae basilicae contigua erat, pro- iectum est. Erat in eadem basilica in margine coronae, quae inter superio- res et inferiores arcus interiorem ae- dis partem ambiebat, epigramma si- nopide scriptum, continens, quis auc- tor esset eiusdem templi, cuius in extremo versu legebatur: KAROLUS PRINCEPS. Notatum est a quibus- dam eodem, quo decessit, anno pau- cis ante mortem mensibus eas, quae PRINCEPS exprimebant, litteras ita esse deletas, ut penitus non appare- rent. Sed superiora omnia sic aut dis- simulavit aut sprevit, acsi nihil ho- rum ad res suas quolibet modo per- tineret. XXXIII. Testamenta facere instituit, quibus fi- lias et ex concubinis liberos ex aliqua parte sibi heredes faceret, sed tarde inchoata perfici non poterant. Divi- sionem tamen thesaurorum et pecu- niae ac vestium aliaeque suppellecti- lis coram amicis et ministris suis an- nis tribus, antequam decederet, fecit, contestatus eos, ut post obitum suum a se facta distributio per illorum su- ffragium rata permaneret. Quidque ex his quae diviserat fieri vellet, bre- viario conprehendit; cuius ratio ne textus talis est: IN NOMINE DOMINI DEI OMNIPOTENTIS, PATRIS ET FI- LII ET SPIRITUS SANCTI. Descrip- tio atque divisio, quae facta est a glo- riosissimo atque piissimo domno Ka- rolo imperatore augusto anno ab in- carnatione domini nostri Iesu Chri- zletelo nad dom škofa, ki je stal bli- zu bazilike. V isti baziliki je bil ob robu kronišča, ki je med zgornjimi in spodnjimi loki obkrožalo notra- nji del svetišča, napis v rdeči barvi z imenom njegovega ustanovitelja, ki se je na koncu stavka glasil: KARO- LUS PRINCEPS. Nekateri so istega leta, ko je umrl, nekaj mesecev prej opazili, da so črke, ki tvorijo napis PRINCEPS, tako zbrisane, da skoraj niso bile več vidne.105 Vendar je vsa zgoraj omenjena znamenja je bodisi tako prikrival bodisi preziral, da jih ni nikakor upošteval pri svojih opra- vilih.7 Oporoka Nameraval je narediti oporoko, v ka- teri bi hčere in otroke priležnic dolo- čil za dediče deleža svojega premo- ženja, toda ker je začel pozno, je ni mogel dokončati. Toda tri leta pred smrtjo je razdelil dragocenosti, de- nar, oblačila in pohištvo v navzoč- nosti svojih prijateljev in služabni- kov, ki jih je zbral kot priče, da bi se po smrti izvršila razdelitev ob nji- hovi odobritvi. Na kratko je povzel, kako želi razdeliti svoje premoženje. Vsebina in obrazložitev sledita: V IMENU GOSPODA VSEMO- GOČNEGA BOGA, OČETA, SINA IN SVETEGA DUHA. Opis in raz- delitev, ki ju vrši najslavnejši in naj- pobožnejši gospod Karel, cesar in avgust, v 811. letu utelešenja našega Gospoda Jezusa Kristusa, v 43. letu vladanja v Frankiji, 37. v Italiji, 11. v 105 Suet. Aug. 97. Udar strele je izbrisal črko C iz napisa »CAESAR« na Avgustovem kipu. 193Življenje Karla Velikega sti DCCCXI, anno vero regni eius in Francia XLIII et in Italia XXXVI, im- perii autem XI, indictione IIII, quam pia et prudenti consideratione face- re decrevit et Domino annuente per- fecit de thesauris suis atque pecunia, quae in illa die in camera eius inven- ta est. In qua illud praecipue praeca- vere voluit, ut non solum eleimosina- rum largitio, quae sollemniter apud Christianos de possessionibus eorum agitur, pro se quoque de sua pecunia ordine atque ratione perficeretur, sed etiam ut heredes sui omni ambigui- tate remota, quid ad se pertinere de- beret, liquido cognoscere et sine lite atque contentione sua inter se conpe- tenti partitione dividere potuissent. Hac igitur intentione atque proposito omnem substantiam atque suppellec- tilem suam, quae in auro et argento gemmisque et ornatu regio in illa, ut dictum est, die in camera eius pote- rat inveniri, primo quidem trina di- visione partitus est. Deinde easdem partes subdividendo de duabus par- tibus XX et unam partem fecit, ter- tiam integram reservavit. Et duarum quidem partium in XX et unam par- tem facta divisio tali ratione consistit, ut, quia in regno illius metropolita- nae civitates XX et una esse noscun- tur, unaquaeque illarum partium ad unamquamque metropolim per ma- nus heredum et amicorum suorum eleimosinae nomine perveniat, et ar- chiepiscopus, qui tunc illius ecclesi- ae rector extiterit, partem quae ad suam ecclesiam data est suscipiens cum suis suffraganeis partiatur, eo scilicet modo, ut pars tertia suae sit ecclesiae, duae vero partes inter su- ffraganeos dividantur. Harum divisi- cesarstvu, v četrti indikciji. Po po- božnem in preudarnem razmisleku se je odločil, da razdeli dragocenosti in denar, ki se je oni dan nahajal v njegovi zakladnici, in ob Gospodo- vem privoljenju tako tudi storil. Pri tem se je še zlasti hotel zavarovati vnaprej, ne samo, da bi se skladno in razumno izvršila delitev miloščine, ki jo kristjani v obilju odmerjajo od svoje lastnine, temveč da bi bili nje- govi dediči jasno in nedvoumno se- znanjeni, kaj bi jim moralo pripada- ti, ter da bi si lahko brez spora in pre- pira soglasno razdelili, kar jim pri- pada. S tem namenom in predlogom se je torej vse predmete, pohištvo in kar je bilo onega dne v zlatu, sre- bru, draguljih in kraljevskem okras- ju moč najti v zakladnici, kot rečeno, razdelilo najprej na tri deleže. Nato je iste deleže zopet razdelil, prva dva na enaindvajset deležev, tretjega pa je ohranil celega. Na enaindvajset delov pa ju je razdelil zato, ker je v njegovem kraljestvu, kot je znano, enaindvajset metropolitanskih mest. Vsako od teh dobi po en del iz rok njegovih dedičev in prijateljev kot miloščino, nadškof pa, ki bi bil te- daj upravljal s cerkvijo, bi prejel de- lež, namenjen svoji cerkvi, in ga delil s svojimi podrejenimi škofi tako, da ena tretjina pripada metropolitanski cerkvi, preostale dve pa njim. Ti de- leži, ki so nastali iz prvih dveh dele- žev in so bili v skladu s številom ena- indvajsetih metropolitanskih mest, kot smo rekli, so bili ločeni med se- boj in spravljeni vsak v svoji hrambi pod imenom mesta, kateremu so bili namenjeni. Imena metropolij, ki jim je bila poklonjena miloščina oziro- 194 Prevedel Blaž Strmole onum, quae ex duabus primis parti- bus factae sunt et iuxta metropoleo- rum civitatum numerum XX et una esse noscuntur, unaquaeque ab altera sequestrata semotim in suo reposito- rio cum superscriptione civitatis, ad quam perferenda est, recondita iacet. Nomina metropoleorum, ad quas ea- dem eleimosina sive largitio facienda est, haec sunt: Roma, Ravenna, Me- diolanum, Forum Iulii, Gradus, Co- lonia, Mogontiacus, Iuvavum quae et Salzburc, Treveri, Senones, Veson- tio, Lugdunum, Ratumagus, Remi, Arelas, Vienna, Darantasia, Ebrodu- num, Burdigala, Turones, Bituriges. Unius autem partis, quam integram reservari voluit, talis est ratio, ut, illis duabus in supradictas divisiones dis- tributis et sub sigillo reconditis, haec tertia in usu cotidiano versaretur, ve- lut res, quam nulla voti obligatione a dominio possidentis alienatam esse constaret, et hoc tamdiu, quoadusque vel ille mansisset in corpore vel usum eius sibi necessarium iudicaret. Post obitum vero suum aut voluntariam saecularium rerum carentiam eadem pars quattuor subdivisionibus secare- tur, et una quidem earum supradictis XX et unae partibus adderetur, alte- ra a filiis ac filiabus suis filiisque ac filiabus filiorum suorum adsumpta iusta et rationabili inter eos partiti- one divideretur, tertia vero consueto Christianis more in usum pauperum fuisset erogata, quarta simili modo nomine eleimosinae in servorum et ancillarum usibus palatii famulan- tium sustentationem distributa veni- ret. Ad hanc tertiam totius summae portionem, quae similiter ut ceterae ex auro et argento constat, adiungi ma dar, so naslednja: Rim, Ravenna, Milano, Čedad, Gradež, Köln, Ma- inz, Salzburg, Trier, Sens, Besançon, Lyon, Rouen, Rheims, Arles, Dunaj, Moutiers-en-Tarantaise, Embrun, Bordeaux, Tours in Bourges. Namen tretjega deleža, ki ga je hotel ohraniti nedotaknjenega, je drugačen. Med- tem ko sta prva dva deleža razdelje- na na zgoraj omenjeni način in va- rovana pod pečatom, je tretji delež namenjen vsakodnevnim potrebam kot lastnina, ki ne sme biti ob nika- kršnem primeru dolžnosti izpolnje- vanja obljube odtujena od pristojno- sti imetnika, vse dokler je ta bodisi še živ bodisi meni, da ga nujno po- trebuje. Toda ko bi umrl ali se pro- stovoljno odrekel posvetnim zade- vam, bi se omenjeni delež razdelil na štiri dele. Prvi del bi se dodal zgoraj omenjenim enaindvajsetim delom, drugi bi bil namenjen sinovom in hčeram ter sinovom in hčeram nje- govih sinov, med katere bi se razdelil pravično in enakovredno, tretji bi bil v skladu s krščansko navado name- njen v dobrobit revežev, četrti bi se podobno v imenu miloščine name- nil za vzdrževanje slug in služkinj, ki skrbijo za dvor. Želel je, da se tretje- mu deležu celotne zapuščine, ki za- jema, podobno kot ostali, predmete iz zlata in srebra, doda vse posode iz brona, železa in drugih kovin ter pri- bor skupaj z orožjem, oblačili in dru- gimi tako dragocenimi kot cenenimi kosi pohištva, narejenimi za različ- ne namene, na primer zavese, prte, preproge, volnene in usnjene izdel- ke, sedla ter vse, kar bi se tisti dan našlo v njegovi zakladnici in oblačil- nici, da bi se lahko povečale delitve 195Življenje Karla Velikega voluit omnia ex aere et ferro aliisque metallis vasa atque utensilia cum ar- mis et vestibus alioque aut pretioso aut vili ad varies usus facto suppellec- tili, ut sunt cortinae, stragula, tape- tia, filtra, coria, sagmata, et quicquid in camera atque vestiario eius eo die fuisset inventum, ut ex hoc maiores illius partis divisiones fierent et ero- gatio eleimosinae ad plures perveni- re potuisset. Capellam, id est ecclesia- sticum ministerium, tam id quod ipse fecit atque congregavit, quam quod ad eum ex paterna hereditate perve- nit, ut integrum esset neque ulla di- visione scinderetur, ordinavit. Si qua autem invenirentur aut vasa aut li- bri aut alia ornamenta, quae liquido constaret eidem capellae ab eo conla- ta non fuisse, haec qui habere vellet dato iustae aestimationis pretio eme- ret et haberet. Similiter et de libris, quorum magnam in bibliotheca sua copiam congregavit, statuit, ut ab his qui eos habere vellent iusto pretio fu- issent redempti, pretiumque in pau- peribus erogatum. Inter ceteros the- sauros atque pecuniam tres mensas argenteas et auream unam praecipu- ae magnitudinis et ponderis esse con- stat. De quibus statuit atque decrevit, ut una ex his, quae forma quadran- gula descriptionem urbis Constan- tinopolitanae continet, inter cetera donaria, quae ad hoc deputata sunt, Romam ad basilicam beati Petri apo- stoli deferatur, et altera, quae forma rotunda Romanae urbis effigie figu- rata est, episcopio Ravennatis ecclesi- ae conferatur. Tertiam, quae ceteris et operis pulchritudine et ponderis gra- vitate multum excellit, quae ex tribus orbibus conexa totius mundi descrip- tega deleža in da bi deljenje milošči- ne doseglo več ljudi. Ukazal je, naj kapela, to je prostor, namenjen cer- kvenim opravilom, z vsem, kar je bo- disi sam naredil ali zbral bodisi po- dedoval od očeta, ostane cela in naj se ne deli. Če najdejo posode, knjige ali ostalo okrasje, ki jih zanesljivo ni dal prinesti v omenjeno kapelo, jih lahko vzame, kdor hoče, če jih pla- ča v skladu s pošteno ocenitvijo. Po- dobno velja za knjige, ki jih je v veliki količini zbral v svoji knjižnici. Kdor jih želi imeti, naj jih kupi po pošte- ni ceni, izkupiček pa se nameni re- vežem. Med ostalimi dragocenostmi in denarjem so bile še tri srebrne in ena zlata miza, ena med njimi je bila še posebej velika in težka. Odločil in odobril je, naj se tista, ki je kvadra- tne oblike in vsebuje podobo mesta Konstantinopel, skupaj z ostalimi namenjenimi darovi pošlje baziliki svetega apostola Petra v Rimu, dru- ga, okrogle oblike, okrašena s podo- bo mesta Rim, pa škofijski cerkvi v Ravenni. Tretja, ki ostali dve močno prekaša v lepoti in teži, ki je spoje- na s tremi krogi in upodablja cel svet s pretanjeno in podrobno umetelno- stjo, pa naj skupaj z zlato mizo, ki je bila omenjena kot četrta, poveča tisti delež, ki je namenjen njegovim dedi- čem in miloščini. Ta odlok in odred- bo je napravil in potrdil vpričo ško- fov, opatov in grofov, ki so bili tedaj navzoči in katerih imena so zapisa- na. Škofi: Hildebald, Riholf, Arn, Wolfarij, Bernoin, Laidrad, Janez, Theodulf, Jesse, Heito, Waitgaud. Opati: Fredugis, Adalung, Engil- bert, Irmino. 196 Prevedel Blaž Strmole tionem subtili ac minuta figuratione conplectitur, et auream illam, quae quarta esse dicta est, in tertiae illius et inter heredes suos atque in eleimo- sinam dividendae partis augmen- to esse constituit. Hanc constitutio- nem atque ordinationem coram epi- scopis, abbatibus comitibusque, qui tunc praesentes esse potuerunt, quo- rumque hic nomina descripta sunt, fecit atque constituit. Episcopi: Hildibaldus, Richol- fus, Arn, Wolfarius, Bernoinus, Lai- dradus, Iohannes, Theodulfus, Iesse, Heito, Waitgaudus. Abbates: Fridugisus, Adalungus, Engilbertus, Irmino. Comites: Walah, Meginherus, Otulfus, Stephanus, Unruocus, Bur- chardus, Meginhardus, Hatto, Ri- hwinus, Edo, Ercangarius, Geroldus, Bero, Hildigernus, Hroccolfus. Haec omnia filius eius Hludowi- cus, qui ei divina iussione successit, inspecto eodem breviario, quam ce- lerrime poterat post obitum eius sum- ma devotione adimplere curavit. Grofje: Walah, Meginher, Otulf, Štefan, Unrok, Burhard, Meginhard, Hatto, Rihwin, Edo, Erkangarij, Ge- rold, Bero, Hildigern, Rokulf. Njegov sin Ludvik, ki ga je nasle- dil po Božjem povelju, je preučil ta kratki zapis in z največjo predano- stjo poskrbel, da se je kar se da hitro po očetovi smrti izvršil.106 106 O izvrševanju oporoke pišeta Nithard (Historiarum libri quattuor 1.2) in Thegan (Vita Hludo- wici imperatoris 8) Ludvik je del premoženja namenil stroškom očetovega pogreba, del si je raz- delil s sestrami, ki jih je nato napotil v samostan, preostanek pa je podaril revežem. Cerkvi je poslal delež, ki ji je bil namenjen v skladu z oporoko. Zase je zadržal zgolj tretjo mizo, »spojeno s tremi krogi«, ki so upodabljali zemeljski krog, nebo s soncem in planeti ter ozvezdje s svojimi potmi. Ludvikov naslednik Lotar jo je leta 842 med boji s svojim bratom vzel z dvora v Aachnu in jo razbil na kose, ki jih je razdelil med svoje pristaše (Annales Bertiniani, l. 842). Izvlečki / Abstracts 199Izvlečki / Abstracts Iztok Vrenčur UPODOBITVE ŽIVALI NA CER EMONIALNIH PR EDMETIH IZ GOMILNE GROBNICE V ČR NOLICI PR I ŠENTJURJU POD R IFNIKOM V drugo polovico sedmega stoletja pr. n. št. datirana gomila v Črnolici je ime- la izjemno bogat grobni inventar. Med njim še zlasti izstopajo etruščanske ceremonialne bronaste posode, ki nosijo različne živalske upodobitve. Pre- sentatoio je predstavnik geometričnega sloga in upodobitve vodne ptice na njem se nanašajo na enega izmed prazgodovinskih aspektov svetega ali nu- minoznega. Kombinacija konjske in antropomorfne ikonografije na majh- nem konjskem trinožniku razkriva elemente obeh, geometričnega in orienta- lizirajočega sloga, ter namenoma ne upošteva morebitne mitološke predloge. Ovnova glava na razvejanemu bronastemu fragmentu je zgolj iz živalskega sveta vzet okras, katerega vloga je dekorativna in je značilnost orientalizira- jočega stila. Animal Representations on Ceremonial Objects Found in the Tumulus at Črnolica pri Šentjurju at the Foot of Rifnik The excavation of the heavily damaged, late 7th century BC tumulus in the vil- lage of Črnolica, Slovenia, has yielded an extraordinarily rich grave invento- ry, most notably the fragments of ceremonial bronze vessels of Etruscan ori- gin, which carry various animal protomas. The aquatic bird representations on a Geometric-style presentatoio refer to a prehistorical aspect of the sacred or numinous. The blend of equine and anthropomorphic iconography on a small tripod reveals the features of both Geometric and Orientalising styles, deliberately excluding any potential mythological reference, such as may be observed in the design of other comparable tripods. The ram’s head on a branched fragment is purely decorative, typical of the Orientalising style. 200 Izvlečki / Abstracts Andrej Preložnik LOVSKI MOTIVI V SITULSKI UMETNOSTI Lovski prizori sodijo med najštevilnejše in najpestrejše motive situlske ume- tnosti. Najdemo jih tako v sestavljenih pripovedih okrašenih posod kot na manjših predmetih, katerih okras je v celoti posvečenih tej tematiki. Popu- larni so – tako kot večina realističnih prikazov – v klasičnem situlskem slogu konca 6. in prve polovice 5. stoletja. Jasno prepoznavnih je več lovskih teh- nik (lov z mrežo, zalezovanje, pogon) in orožij (sulica, kopje, lok, kij, mreža), ki so povezane z določeno vrsto divjadi. Lovca običajno spremlja lovski pes. Najbolj priljubljena lovna vrsta je jelenjad, sledijo zajci in divji prašič. Razen kopenskega lova je upodobljen tudi ribolov z mrežo. Prispevek predlaga ne- kaj novih interpretacij že znanih predmetov in predstavlja nekatere grške oz. etruščanske predloge, ki osvetljujejo možne vplive na ikonografijo situlskih lovskih motivov. Hunting Motifs in Situla Art Hunting scenes are among the most numerous and diverse motifs of situla art. They are found both in the composite narratives of decorated bronze vessels and on smaller objects, where the decoration may be focused en- tirely on this subject. Like most realistic depictions, they are popular in the classic situla style of the late 6th and early 5th centuries BC. Clearly recognisable are various hunting techniques (netting, stalking, chase) and weapons (spear, javelin, bow and arrows, club, net), each associated with a particular type of game; there are also depictions of net-fishing. The hunt- er is usually accompanied by a hound. The most popular type of game is red deer (stag and hind), the rabbit and the wild boar. The paper proposes new interpretations of the already familiar objects, presenting some Greek and Etruscan depictions as potential models for the hunting iconography in situla art. Borut Toškan DOMAČE GOVEDO V ROMANIZIR ANEM JUGOVZHODNOALPSKEM PROSTORU: AR HEOZOOLOŠKI POGLED V članku obravnavamo vlogo domačega goveda (Bos taurus Linnaeus, 1758) v ekonomiji romaniziranega prebivalstva jugovzhodnoalpskega prostora. Štu- dija je zajela 8.579 ostankov te vrste iz časa od sredine 1. stoletja pr. n. št. do 6. stoletja n. št., ki izvirajo iz 22 različnih vzorcev z najmanj 100 taksonomsko opredeljenimi najdbami. Rezultati so potrdili izjemen pomen govedoreje, ki 201Izvlečki / Abstracts je temeljila na uvoženi napredni rimski pasmi in je bila primarno usmerjena v izkoriščanje sekundarnih proizvodov reje. Z nastopom politično in varno- stno nestabilne pozne antike se je število goved močno zmanjšalo, v ospred- je pa so zopet prišle sicer nizkorasle, a vzrejno manj zahtevne tradicionalne lokalne forme. Domestic Catt le in the Romanised Southeast of the Alps: An Archeozoologica l View The article examines the role of cattle (Bos taurus Linnaeus, 1758) in the eco- nomy of the Romanised population of the southeastern Alps. The study has included 8,579 remains of the species, dating from the mid-1st century BC to the 6th century AD and originating from 22 samples with at least 100 taxo- nomically identified finds. The results confirm the great importance of cattle- rearing, which was based on the improved Roman breed and was primarily oriented towards exploiting various secondary products. During the politi- cally and economically unstable late antiquity the importance of cattle signi- ficantly decreased, with small local forms gradually substituting the more de- manding imported breeds. Ignacija J. Fridl VLOGA KONJA V ANTIČNI FILOZOFIJI V razpravi avtorica analizira vlogo konja v spoznavnem procesu resnice v Parmenidovi pesnitvi in Platonovem Fajdrosu ter opozarja na razlike med njima. Ugotavlja, da metafora v nekem filozofskem besedilu nima zgolj po- nazoritvene vloge, temveč tudi sama prevzema spoznavnoteoretsko mesto iz- rekanja resnice. Če bi konjsko vprego, ki antične filozofe vodi k Resnici, so- dobni filozof nadomestil z mercedesom, to hkrati govori o popolnem obratu v človekovem spoznavnem procesu od ključne vloge phýsis (ki jo prezentira figura konja) k poíesis (kot popolni očaranosti nad stvariteljsko močjo člove- ka) in sodobni teologizaciji téchne. The Role of the Horse in Ancient Phi losophy The paper analyses and contrasts the roles attributed to the horse in the proc- ess of truth cognition in Parmenides’ poem and Plato’s Phaedrus. Much more than a simple illustration, a metaphor in a philosophical text itself assumes the cognitive theoretical position of asserting Truth. If the horses which drew the ancient philosophers toward Truth were replaced today with a Mercedes, this change would attest to a radical turn in the human cognitive process: a turn from the vital role of phýsis (embodied by the horse) to poiesis (as com- 202 Izvlečki / Abstracts plete enchantment with the creative human power) and the contemporary theologisation of téchne. Alenka Cedilnik KSENOFONT IN KONJI Ksenofont je imel v svojem razgibanem pustolovskem življenju s konji tesen stik, zato si je pridobil bogate osebne izkušnje ter postal njihov dober pozna- valec. Iz njegovih spisov lahko dobimo vrsto informacij o vzreji, negi, urje- nju, prehrani in ravnanju s temi plemenitimi živalmi, pa tudi o tem, kaj od njih ob primerni skrbi zanje in ustreznem ravnanju z njimi lahko pričaku- jemo. Poleg tega nam Ksenofontovo pisanje o konjih in velik pomen, ki ga pripisuje vlogi konjenice na vojaškem področju, deloma razkrivata avtorjevo življenjsko pot. V prispevku je na osnovi podatkov, ki nam jih Ksenofont o konjih prinaša, najprej deloma prikazano Ksenofontovo življenje pred odlo- čitvijo, da se priključi Kiru, nato pa je zaradi Ksenofontove tesne povezanosti s konji kratko orisan tudi njegov odnos do konj. Xenophon on Horses In his chequered and adventurous life Xenophon lived in close contact with horses, which afforded him a wealth of personal experience and knowledge of these noble animals. His writings are a mine of information on their breed- ing, grooming, training, feeding and general treatment, as well as on what can be expected of them when they are suitably groomed and treated. In ad- dition, his writings on horses and his emphasis on the military role of the cavalry partly disclose his life’s career. Based on the information provided by Xenophon on horses, the paper begins with a partial account of his life prior to his decision to join Cyrus, and continues by outlining his attitude to horses. Gregor Pobežin DIHOTOMIJA ČLOVEŠKEGA IN ŽIVALSKEGA: SALUSTIJ IN (NEK ATER I) NJEGOVI ZGLEDI Prolog Salustijeve prve temeljne monografije Katilinova zarota se ne začne kot pričakovani zgodovinopisni prolog, temveč kot problematičen akadem- ski diskurz, utemeljen na številnih antitetično postavljenih parih, med kate- rimi je prvi in najbolj izpostavljeni par človek in žival. Vse, kar sledi, je ute- meljeno na tej dihotomiji, ki počiva na konceptu opozicije med dvema dia- metralno nasprotnima poloma: živalsko sužnostjo in tlako najbolj naravnim 203Izvlečki / Abstracts vzgibom ter človeško (z)možnostjo, da svojo življenjsko silo investira v višje in trajnejše pridobitve. Iz Salustijevih besed v tem prologu, ki je obenem tudi tako rekoč avtorjev testament, je razbrati specifičen odnos do temeljnih vre- dnot. V zvezi s tem pa smo zanimanje osredotočili predvsem na morebitne grške vzporednice. A Dichotomy of the Human and the Bestia l: Sa l lust and (Some of ) His Models Rather than begin as a historiographic introduction, the prologue of Sallust’s first seminal monograph, The Catilinarian Conspiracy, foils the reader’s expectations by adopting the form of a problematic academic discourse. It is based on numerous antitheses, the first and most prominent being the man/ beast dichotomy. This dichotomy underlies all that follows, resting on the concept of opposition between two contrasting poles: bestial enslavement by the most basic instincts on the one hand, and man’s ability to invest his vita- lity in higher and longer-lasting achievements on the other. Sallust’s words in this prologue-cum-testament suggest a specific attitude to the cardinal virtu- es, which is examined in this paper chiefly from the perspective of potential Greek parallels. Klemen Grabnar IE NE MENGE POINCT DE PORCQ : ZGODNJA PARODIČNA MAŠA OR LANDA DI LASSA O razširjenosti del flamskega skladatelja Orlanda di Lassa (1530/1532–1594) v drugi polovici 16. in začetku 17. stoletja pričajo mnogi izvirni tiski in prepisi njegovih skladb, ohranjeni po številnih evropskih knjižnicah. Med njimi sta v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ohranjena dva nepopolna ro- kopisna prepisa, ki vsebujeta Lassovo zgodnjo parodično mašo, osnovano na pariški šansoni Je ne menge point de porc Claudina de Sermisyja (ok. 1490– 1562). Missa super Ie ne menge poinct de porcq danes vzbuja pozornost pred- vsem zaradi njenega modela. Med razlogi za Lassovo uporabo Sermisyjeve šansone s popolnoma posvetnim značajem kot osnove za mašo se kot ključ- nega pomena kažejo predvsem prefinjene glasbene kvalitete predloge. Ie ne menge poinct de porcq: Orlando di Lasso’s Early Parody Mass Many surviving contemporary sources – both printed and manuscript – pre- served in numerous European libraries bear witness to the wide circulation of works by the Flemish composer Orlando di Lasso (1530/1532–1594) in the 204 Izvlečki / Abstracts second half of the 16th and the early 17th centuries. Among them are two in- completely preserved manuscripts, kept in the National and University Li- brary in Ljubljana, that contain Lasso’s early parody Mass based on the Paris- ian chanson Je ne menge point de porc by Claudin de Sermisy (ca. 1490–1562). Missa super Ie ne menge poinct de porcq is particularly interesting because of its model. The principal reason for Lasso’s use of Sermisy’s thoroughly secu- lar chanson seems to be its refined musical qualities. Branislava Vičar PR IMERJAVA ZAGOVOR A ŽIVALI V PLUTAR HOVI R AZPR AVI O UŽIVANJU MESA IN SHELLEYJEVEM ZAGOVORU NAR AVNE PR EHR ANE Plutarhovi teksti o živalih iz njegovega zgodnjega obdobja (Ali so pametnejše kopenske ali morske živali, Živali imajo razum, O uživanju mesa) predstavljajo prvo in najodločnejšo obrambo kapacitet in moralnega statusa živali, usmer- jeno proti stoiški poziciji, da so vsa in zgolj človeška bitja člani sfere pravično- sti in da živali obstajajo zgolj za zadovoljevanje človeških želja. Plutarh kriti- zira stoiški vidik instrumentalne vrednosti živali in trdi, da imamo ljudje do živali dolžnosti pravičnosti. V razpravi O uživanju mesa opredeli uporabo ži- vali za prehrano kot očitno nepravičnost, na osnovi argumenta o izkustvenih zmožnostih živali. Razprava je navdihnila angleškega romantičnega pesnika Percyja Shelleyja, da je napisal esej Zagovor naravne prehrane (1813). Shelley Plutarhov etični argument nadomesti s t. i. »lifestyle« argumentom, ki pod- pira končno izpeljavo liberalnega individuuma, ki se vzpostavlja v razmerju do življenjskega sloga kot samozadostne politike. Comparison of Plutarch ’s Defence of Animals in the Treatise On the Eating of Flesh and Shel ley’s A Vindication of Natural Diet Plutarch’s texts on animals in his early work (Whether Land or Sea Animals Are Cleverer, Beasts Are Rational, On the Eating of Flesh) represent the first and most spirited defence of the capacities and moral status of animals, di- rected against the Stoic position that all and only human beings are members of the sphere of justice and that animals exist only to satisfy human desires. Plutarch criticises the Stoic belief in the instrumental value of animals and argues that humans have the duty of justice toward animals. In his treatise On the Eating of Flesh he considers the use of animals for food as patent in- justice, based on the argument of experiential capacities of animals. The text inspired the English Romantic poet Percy Shelley to write the essay A Vin- dication of Natural Diet (1813). In Shelley’s text, Plutarch’s ethical argument 205Izvlečki / Abstracts is replaced by the so-called ‘lifestyle’ argument, which gives rise to the con- cept of the liberal individual – a concept established in relation to lifestyle as a self-contained policy. KERIA. Studia Latina et Graeca XV 1, 2013 K E R I A X IV 1 , 20 13 S T U D I A L A T I N A E T G R A E C A Letnik XV, štev i lka 1, Ljubljana 2013 K E R I A KERIA. Studia Latina et Graeca ISSN 1580-0261 ISSN 1580-0261 789612 3736279 Glavna in odgovorna urednika / Editors-in-Chief Jerneja Kavčič in / and Marko Marinčič Uredniški odbor / Editorial Board Nada Grošelj, Valentin Kalan, Stanko Kokole, Aleš Maver, Marjeta Šašel Kos, Janja Žmavc Uredniški svet / Editorial Council Rajko Bratož, Alenka Cedilnik, Varja Cvetko Orešnik, Kajetan Gantar, Matej Hriberšek, Gorazd Kocijančič, Brane Senegačnik, Vladimir Simič, Primož Simoniti, Svetlana Slapšak, Maja Sunčič, Agata Šega, Barbara Šega Čeh, Miran Špelič, Boris Vezjak, Tadej Vidmar, Sonja Weiss, Franci Zore, Igor Ž. Žagar Jezikovni pregled / Language Advisor Nada Grošelj (angleščina / English) Koncept naslovnice / Frontpage Design Ana Movrin Izdajatelj / Issued by Društvo za antične in humanistične študije Slovenije The Slovenian Society for Ancient and Humanist Studies, Ljubljana Naslov / Address Društvo za antične in humanistične študije Slovenije (Keria) Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Tel. / Phone (+386-1-)241-1416; faks / fax (+386-1-)241-1421 E-pošta / E-mail keria@dahs.si Spletna stran / Web site www.dahs.si Založnik / Publisher Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Spletna stran / Web site http://www.ff.uni-lj.si/fakulteta/zalozbainknjigarna/ zalozbainknjigarna.html Odgovorna oseba založnika / For the Publisher: Branka Kalenić Ramšak, dekanja / Dean of Faculty Naročanje / Ordening Knjigarna Filozofske fakultete UL, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Tel. / Phone (+386-1-)241-1119 E-pošta / email knjigarna@ff.uni-lj.si Cena posamezne številke / Single Issue Price: 10 € Letna naročnina / Annual Subscription: 18 € (za študente Filozofske fakultete UL 10 €) © Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani & Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Tisk / Printing Birografika Bori d.o.o., Ljubljana Naklada / Circulation: 250 Revija izhaja s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. / The journal is published with the support of Slovenian Book Agency. Na naslovnici: Krilata konja iz svetišča »Ara della regina«. Terakota. Tarkvinija, 4. stol. pr. Kr. VSEBINA RAZPRAVE Živali v antiki (Prispevki s tretjega Grošljevega simpozija, Ljubljana, 13. in 16. oktobra 2012) Iztok Vrenčur: Upodobitve živali na ceremonialnih predmetih iz gomilne grobnice v Črnolici pri Šentjurju pod Rifnikom Andrej Preložnik: Lovski motivi v situlski umetnosti Borut Toškan: Domače govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru: arheozoološki pogled Ignacija J. Fridl: Vloga konja v antični filozofiji Alenka Cedilnik: Ksenofont in konji Gregor Pobežin: Dihotomija človeškega in živalskega: Salustij in (nekateri) njegovi zgledi Klemen Grabnar: Je ne menge poinct de porcq: zgodnja parodična maša Orlanda di Lassa Branislava Vičar: Primerjava zagovora živali v Plutarhovi razpravi O uživanju mesa in v Shelleyjevem Zagovoru naravne prehrane PREVODI Einhard: Življenje Karla Velikega. Prevedel Blaž Strmole