Dopisi. S Hrvaškega. (Gudna priporoeba.) Nekaj časa sem kroži poziv zavarovalne družbe »Croatia« v Zagrebu, ki zasluži našo pozornost; kajti veliki župani lo društvo priporočajo ter nekako zapovedujejo svojim odnosnim podanikom, opustiti druge zavarovalne družbe in prestopiti h »Croatia«. — Vse hvale vredno je sicer, da se ustanovi n a r o d n a zavarovalnica in da se od vseh stranij, posebno od domoljubov prav čvrsto podpira. V našem slučaju pa je domoljubje in narodna zavest le zapeljiva in vabljiva krabulja ali krinka. Pravi in konečni namen je le, da se brez težav in odpora sklenejo pogodbe, prinašajoče lep dobiček. Zavarovalnica ni druga, nego družba na delnice ali akcije; njeni glavni voditelji niso pri nas, ampak v inozemstvu, v drugih krajih — večinoma čifuti. »Croatia« je le •—¦ to je očitna tajnost — podružnica, agencija avstrijskega »Phoenixa'. Temu je šla pred kratkim prav trda v gmotnem oziru; rešilo ga je le to, da so mu udje neke borzne družbe vzvišali glavnico. Dohodki »Groatije« pripadejo ^Phoe- nixu«; istotako dobiček — vsaj po svoji večini — ki odide tem potom čez mejo, tujim Ijudem v žep. Naravnost nepostavno je, da gosposka sama tako družbo, kakoršna je »Croatia«, priporoča, celo vsiljuje na prav absolutno - despotičen način, n. pr. zahteva, da se »sve občinske, školske in crkvene zgrade, u koliko još osigurane niesu, kod ovog prvog i jedinog hrvatskog zavoda osigurati dadu«, da se »one zgrade, koje su več odprije kod kojeg inog družtva osigurane, kod prvog dospjetka na obnovu domačoj zadrugi Croatiji na osiguranje predložiti imadu« ild. Torej pozor! Iz Cirkovec. (Volitev.) Ste že slišali kdaj o kmetu in muhi? Tako se je to godilo: Kmet dobro sedi na vozu, v kateri sta vprežena dva dobra konjiča, in naglo drdra, da vse ropota in se megla prahu vije za njim po cesti. Kadar obstoji, se oglasi muha, ki je poprej stisnjena sedela na vozu ter mu reče: »Oh, kakšen hrup in ropot in prah sem napravila!« — »0 ti uboga muha, tu nimaš pač nič govoriti, da jaz nemam voza in konj, kam se boš vsedla? Kaj misliš, da je to tvoje vse«, pravi kmet. — Kakor ta muha, takšen »dirndaj« so imeli neki zaslepljenci naše občine. Neki kramarček zgoraj v Strosgojnici je na biciklu kakor muha delal ropot in hrup, spodaj je neki vih;ir pihal, kakor bi kovaški meh gnal, da se je kar megla kadila iz razgretih glavic. Ce so le zvedeli kje za kakega »šnopsarja«, ali »zbirtvanega« kmeta, ali nezadovoljnega hlapca in lenuha, že so bili pri njem in dober je bil — za socijalnega demokrata. In na dan volitve si lahko opazoval čudne >figure«, kako so šle za Stampflom, kakor ovce za koštrunom, ki zvonec nosi. Pa vse zastonj! Najsi je imel Štampfl kot stari socijaldemokrat že eno »Šterno«, so pošteni kmetje rekli: »Uboge muhe, kam se bodete usedle, če nočete z nami biti?« ter so glasovali za poštene može, na kar so jo popihali »Štampfllovci«, kakor bi jim za petami kuril. Ali so tako naglo nesli dolgi nos domov, po katerega so na volitev prišli, ali so se jim pa sline že cedile po »šnopu« ? Dvanajst jih je bilo prav zrelih, med njimi tudi edini kmet, Fil. Žumer iz Strosgojnice. lz brežiškega okraja. (Razdelitev podpore po toči.) Solze veselja so me polile, ko sem čital, kako se naš deželni poslanec, č. g. Jožef Žičkar, potegujejo za podporo po toči poškodovanih. Ali žalostno, da ta podpora se ne razdeljuje čisto pravično. Podpora v denarjih in v žitu se jo že razdelila in večjidel le med boljše posestnike, da, nekateri cehi so dobili koruze, ki so jo še od prejšniega leta imeli. Ničesar pa niso dobili najrevnejši, to so najemniki polja in užitkarji. Njive, katere so bile v najemu, so se cenile na korist posestnika, kateri je tudi dobil podporo, najemnik pa ni dobil ničesar, a najemnino je plačal in to večjidel s tem, da je lastniku hodil celo leto delat. Tako si ničesar zaslužil ni, pridelek mu je toča vzela rn podpore spet ni dobil nič. Ali naj gredo ti liudje živi v zemljo? Prosimo torej č. g. Žičkarja, če še dobitno kaj podpore, naj se dela na to, da bi zdaj vendar najsiromašnejši ljudje kaj dobili! Iz Hajdinja pri Ptuju. (Bela žena) ne miruje; ona pjbira, pa ne izbira. Temu dokaz je bil dne 3. grudna 1896 sprevod, kacega Hajdinj že dolgo ni vide). Spremljali so k zadnjemu počitku moža, skoz in skoz poštenjaka, g. Martina Rodošek-a, veleposestnika v Hkorbi. Bil je inož na svojem mestu, mož jeklenega značaja — ki mu ne najdeš kmalu jednakega. Pokojni Martin se je rodil 1. 1836. Ko je močnejši prihajal, pomagal je svojim roditeljem pridno pri delu, terjiin s svojo ubogliivostjo in lepim vedenjem veselje delal. Tudi njpga je zadela potem vojaščina. In čeprav je pokojnik več let moral vojaško suknjo nositi, vendar se je vedno držal naukov, katere mu je dobra mati v mladosti vcepila v srce, in ker on ni Boga zapustil, je tudi božja roka njega vedno vodila in blagoslavljala. Mnog mladenič se dandanes, ko pride v vojake, sploh na tuje, sramuje Bogu služiti, se popolnoma ondi popači in spridi, postane Bogu in narodu nezvest. Ako se priuči par besedij tujščine, misli, ko se vrne, da potem jo pa mora povsodi trobiti in na prvo mesto posajati. 0, čisto drugacen je bil naš rajni Martin. Dasiravno je pri vojakih napredoval do podčastnika (Feldwebel) in se v tujini privadil skoraj do cela nemščine in italijanšeine; vendar mu je ostala materinščina najljubša — in je najrajši s svojimi sotovariši po domače kramljal. Torej že tukaj je kazal svoj značaj, kazal ljubezen do materine besede. Ko je vojake odslužii, se je vrnil zopet v rojstno hišo z nepopačenim znaeajem ter z mnogimi skušnjami. Kako je pridno prej svojim starišem pri delu pomagal,"taKO krepko jih je sedaj podpiral, dokler se ni v sosedščini na veliko kmetijo oženil. Z ljubeznivostjo in značajnostjo si je pridobil srca vsell sožupljanov. Tako je bil kmalu voljen v občinski odbor, kjer je kot občinski svetovalec do svoje smrti deloval v prid občini. Kot veren in vzgleden katoličan je imel toliko zaupanja pri župljanih, da so ga v soglasju s svojimi eč. dušnimi pastirji izvolili cerkvenim kjučarjem, katero službo je tudi do smrti vestno opravljal. Mnogo let je bil tudi načelnik kraj. šolskega sveta, zatem šolski ogleda in kasneje večleten ud tega odbora. Odkar je okrajni zastop ptujski v slovenskih rokah, je bil pokojnik vedno ud tega zastopa, voljen od veleposestva. Da mu je bil blagor ljudstva na srcu, kazal je s tem, da se je marIjivo udeleževal zborovanj, ako ga Ie ni bolezen ovirala. Pokojni Martin Rodošek je bil vedno mož na svojem mestu. Kolikor pa }e storil za reveže, o tem ne omenjam; saj njegovo blago srce ni moglo prenašati, če je videl svojega sobrata v pomanjkanju. Tako je deloval blagi Martin neumorno, dokler ga ni huda bolezen položila na smrtno posteljo, iz katere ni več ustal. Dne 1. grudna lanskega leta, previden s sv. zakramenti za urairajooe, je mirno v Gospodu zaspal. Sveti mu večna luč!