"»*
124
Anton Medved: Labodja pesem. — M. Opeka: O svečnici.
Labodja  pesem.
|Š5išina skrivnostna po sobi vlada, Na smrtni postelji pevec leži. Obseva mu solnce blizu zapada S poslednjimi žarki mrkle oči. Kleči ob bolniku sestra mlada In velo roko s solzami kropi. Mladenič se skloni in deklici de: «Žalobne solze si z lica obriši; Labodjo pesem nareka srce, Poslednjo mojo pesem zapiši!» Mladenka sede, trepeče ji duša, Ko zadnjo bratovo pesem posluša.
«Večni Bog, ki me ustvaril Borno si in slabo stvar, Petje srcu si podaril, Sprejmi pesem mojo v dar.
Pel sem, duh mi je veleval, Duh mi speve je rodil. Morda vekomaj odmeval Spev bo moj, narodu mil. V srcu mi vihar je hrumel čustev in vihar nadlog. Ako svet me ni razumel, Ti si me razumel, Bog. Bil sem človek, ki po sreči Hlepel z ognjem je srca, čutil v duši koprneči Žalost in radost sveta. Pot, ki k zemski sreči vodi, Težka je, nevarna pot, In zemljan, ki ponji hodi, Dvomov temnih, poln je zmot.
Hodil sem po težki poti, Ali sreče nisem žel.
V  dvomu plaval sem in zmoti In k spoznanju sem prispel, Oče, k bridkemu spoznanju, Da ni sreče v dolih teh,
Oče, k bridkemu kesanju, Da Te žalil moj je greh. Kar prevar sem v sebi čutil,
V  pesmi žalne sem izlil, Pravo srečo v duhu slutil,
V  pesmi rodu jo razkril. Plavaj torej pesem moja, Sirom svet preplavaj ves, Vodi narod v hrumu boja, Budi v srcu njega kes. Bila si mi tolažnica, Dokler živel sem, trpin, Ko poljublja smrt mi lica, Teši nate me spomin.
Smrtna ne plaši me sraga, Ko jo porosim skesan, Omeči zavest jo blaga: Živel nisem, Bog, zaman!»
Skrivnostna tišina po sobi vlada, Na postelji pevec mrtev leži. Somrak izpod neba na zemljo pada, Ugasnile solncu so zadnje moči. Kleči ob mrliču sestra mlada In hladno roko s solzami kropi In moči s solzami pesem labodjo: «0 milostno sprejmi, večni Gospod, jo!»
Anton Medved.
O  svečnici.
ridel lice Rešenika, V solzah Simeon izusti: «V miru po besedi svoji Hlapca zdaj, Gospod, odpusti!*
Kadar jaz bi gledal zopet Drago lice domovine, Ne-bi li besede iste Vrele iz srca globine?
Ne-bi! Takrat stoprav duša, Jela bi mi koprneti, K nebu pogled bi obrnil: »Rešen rod naš — daj mi zreti!»
M. Opeka.