ZAMUJENE URE
Peter  Levec
Tako je poizno že, za vse prepozno! Zakrij obraz v dlani! Ne čalcaj več! Pregrento upaii je v sonce, ko že za goro v lastni krvi mre.
Zguibljen je čas in zamujen ¦trenutek, ko plal z neba je zlati blagoslov. Zdaj luč ugaša, v neki blatni reki se lomi zadnji njen odsev.
Treipeče v reki kri večera in iglas me seže več na drugi breg. O mrki čas, ko v pršili je temuo in je v očeh svetloiba isolz!
Prepozno je. Vse ure že stojijo in mimo tod ne pride več nihče. Po polju blodi le še temni veter, dehteč po« rožah, ki so odcvele.
904