26. APRILA 1950 — ST. 31 CRNO«BELEM V F 9 T M < SINDIKALNE PODRUŽNICE S T. 1 »H U D S K A P R A V I C A 1. MAJ Prvi maj je edinstven praznik: praznujejo ga milijonske množice delavskega razreda po vsem svetu. V tem se živo kaže, kako tesno je svetovni delavski razred povezan med seboj kljub vsem mejam, nasprotjem med državami, zavezniškim blokom in razlikovanjem med »malimi« in »velikimi«, med narodi, deželami in celinami. Prvega maja se delavski razred povsod, na vseh celinah in v vseh deželah zave, da je del celote — delavskega razreda vsega sveta. Bolj ali manj jim je povsod jasno, da imamo vsi skupen smoter: zmago delavskega razreda in naprednejšega družbenega reda na vsem svetu. Toda delovni ljudje ne morejo praznovati prvega maja po vsem svetu svobodno in sproščeno kakor pri nas. Ne morejo tako mogočno manifestirati svoje moči, uspehov svojega ustarjalnega dela *n svoje volje, da zavestno ustvarijo socializem. Morda je pri nas marsikdo že Pozabil, da so se naši delavci pred vojno morali še celo boriti za pravico, da smejo praznovati prvi maj. Prehitro pozabljamo, da sta bile pred osvoboditvijo zavednost in borbenost delovnih ljudi »greh« in da so kapitalistični oblastniki najbolj preganjali najzavednejše, najnaprednejše delavce, ki so verovali v na-Predek, v zmago delavskega razreda in v socializem. Zdaj pa praznujemo prvi maj ne le, bi proslavili največjo zmago, ki smo j° dosegli z zmago ljudske revolucije in * ustanovitvijo ljudske države, marveč l°di, da bi nam še bolj živo stopilo pred v kako pomembnem zgodovinskem °lu sodelujemo; z lastnimi silami, z ve-J^uni napori, ob premagovanju težav, nttršnih niso premagali še nikjer, uspeš-60 gradimo socializem. Morda se prav *a,adi tega, ker je naš boj za lepšo pri-°dnost vsakdanji, ker terja dan za c® zelo mnogo od delovnih ljudi, ne ia'eiaiao dovolj živo, kako veličastna naša naloga. Ne pomislimo, da ne uti-*n*no poti napredku le v naši deželi, ^nrveč da smo zgled milijonskim množi-delovnih ljudi, ki bodo še morali s l°piti na našo pot. Naša naloga je pio-0Lr^a in največjega pomena za vse člo->eštvo. Zato pa so tudi naše dolžnosti in odgovornost do svetovnega proletariata ein večje. Na naših izkušnjah bodo gra- Naši izdelki — ponos jugoslovanske grafične industrije dili po drugih deželah sveta. Toda vodilo jim morajo biti tudi naša delovna vnema, naša požrtvovalnost naše junaštvo in neomajnost spričo pritiska od Vzhoda in Zahoda, naša načelnost, naš internacionalizem in naš socialistični patriotizem. Ne smemo pozabljati, da stopamo na čelo veličastnega sprevoda in kažemo pot, da se nam pridružijo po nji delovni ljudje v deželah, kjer si delavski razred še ne more kovati svoje usode sam. Ko praznujemo prvi maj, ga slavimo tudi zato, da bi ga morali svobodni praznovati delovni ljudje po vsem svetu. Praznujemo ga ob zavesti, da naši uspehi med petletko pomenijo krepitev delavskega razreda in naprednega gibanja po svetu, ne pa le krepdtve naše dežele. Socializma ne gradimo le zase, marveč za človeštvo. Zato ima prvi maj tako velik pomen pri nas. Cvet in sad Najlepši cvet rodi se sto pomladi: iz tisočletnih sanj spočet, da sije, gori iz ognja stkan in sonce pije, da sad — prihodnost — dozori, zakladi, iz bojev, dela, čiste bolečine: najlepši cvet, ki pet se let razcveta — v petletki sad zori za lepša leta, ko vsi cvetovi dozore v dobrine; na cvetje naše plodna rosa pada — s krvjo se oplodi krvave srage; dežela vsa cvetoča je livada, doslej odprli so se vsi cvetovi — po cvetju vodi pot do nove zmage; petletke naše že zore sadovi. NAŠA LETOŠNJA SINDIKALNA DEJAVNOST S kakšnim uspehom in prizadevanjem opravlja naša podružnica po občnem zboru svoje naloge? Nedvomno je potreben kratek' obračun po prvem četrtletju in zlasti pred našim največ j im praznikom, prvim majem, ko se nam spričo uspehov drugih delovnih kolektivov vsiljuje vprašanje, ali ne zaostajamo. Zdaj se pač še bolj živo zavedamo, da moramo biti med prvimi, zakaj letos je naša častna dolžnost, da si obdržimo prehodno zastavo. Na seji sindikalnega upravnega odbora, na kateri so bili navzoči tudi grup-ni poverjeniki vseh oddelkov, ki je bila 17. aprila, je podal organizacijski tajnik tov. Egon Goslar obširno trimesečno tajniško poročilo, iz katerega podajamo najvažnejše misli o problematiki raznih sektorjev dela: Nikakor ni bilo lahko najti ljudi, ki bi bili ne le pripravljeni požrtvovalno delati v sindikalnih organih, ampak bi imeli' za to tudi vse pogoje. Priprave na občni zbor in resno razmišljanje, kakšen naj bo prihodnji upravni odbor,so pričale, da skrb za sindikat nikakor ni najmanjša. Zdaj pa si oglejmo, kako se je začelo delo po sestavi novega odbora. Upravni odbor se je do aprila sestal na devetih sejah. Dve seji sta bili skupni z grupnimi poverjeniki. Doslej so se odborniki redno udeleževali sej, kar je vsekakor dokaz, da se zavedajo pomena sindikalnega dela in svojih dolžnosti. Seje so vsak ponedeljek. Medtem smo izvolili tudi delavski svet, ki prevzema silno pomembne naloge v sodelovanju z upravo podjetja. Za predsednika delavskega sveta smo izvolili tov. Beranek a, za tajnika pa tov. Vilharja. Naglasiti je treba, da zadnje čase delavski svet ni pokazal dovolj delavnosti. Večjega pomena za življenje v našem podjetju je tudi, da je bil uveljavljen delovni red. Nadalje smo sklepali delovne pogodbe s podjetjem. Mnogo tovarišev in tovarišic je sklenilo pogodbe za zaposlitev do upokojitve. Da bi bilo delo čim bolj smotrno, si je upravni odbor že spočetka prizadeval, naj si komisije sestavijo plane za vse leto in naj jih sestavljajo posebej za posamezne mesece. Komisija za kulturo in prosveto si je sestavila plan za tri' me- sece. V zadnjih treh mesecih se je posvečala predvsem organizaciji raznih sektorjev, konkretno, tekoče delo pa je bilo bolj odvisno od delavnosti in iniciativnosti posameznikov. Komisija je priredila 12 političnih predavanj po oddelkih. Marksističnega študija doslej še ni bilo, čeprav ga je komisija imela v načrtu. Razen političnih predavanj po oddelkih sta bili dve predavanji za vse oddelke v sindikalni dvorani, in sicer o socialnem zavarovanju in o delu zvezne Ljudske skupščine. Komisija ni oddala tajniku upravnega odbora četrtletnega poročila. V okvir dela komisije za kulturo in prosveto spada tudi tečaj za angleščino, ki ga zdaj obiskuje 15 tečajnikov in tečajnic. Omeniti je treba še dejavnost dramatskega in orkestralnega krožka. Komisija za plače in tekmovanje je opravila svojo nalogo, da se je naš kolektiv februarja v predkongresnem tekmovanju pridružil vsem grafičnim kolektivom Slovenije. S tekmovanjem pa ne moremo biti zadovoljni. Zaradi nekončanih del je bil plan februarja dosežen do 69.33%, marca pa smo ga presegli za 80 odstotkov. Četrmesečni plan smo presegli za 30%. — V knjigoveznici dela po hrigadnem načinu 33 tovarišev in tovarišic. Norme presegajo’ za 10%. Komisija za plače in tekmovanje je februarja pregledala vsa delovna mesta, če so pravilno sistemizirana. Odkrila ni nobene nepravilnosti. — V strojni stavnici in knjigo tisku so bile uvedene tehnične norme. — Knjigoveznica je kot najboljši oddelek prejela četrtletno prehodno zastavico. — Komisija za plače in tekmovanje je v celoti izpolnila svoj plan, razen uvedbe brigadnega načina dela v knjigo tiskarski strojnici, kjer pa za ustanovitev brigad ni bilo pogojev. Komisija za delovno zaščito je v prvem četrtletju dosegla lepe uspehe. Naletela je na precejšnje objektivne težave. Zdaj transportno dvigalo deluje brez kvarjenja; v pretisku so’ postavili novo vodovodno korito, v litorisalnici in kli-šarni pa so vstavili ventilatorje. Popolnoma je bil preurejen prostor za vlivanje valjev. Nove delovne obleke je dobilo’ 60 delavcev. Tov. Francka Januš ni mogla voditi komisije za socialno skrbstvo in dopuste, ker je prezaposlena. Zato je upravni odbor kooptiral kot predsednika komisije tov. Martina Ivanušo. Podatki nam kažejo, da je bilo v prvem četrtletju precej bolezenskih izostankov: januarja je bilo zaradi njih izgubljenih 509 delovnih dni ali 4072 ur: februarja 376 dni ali 3008 ur in marca 321 dni ali 2568 ur. Zaradi neupravičenih izostankov pa smo v vsem četrtletju izgubili 8 delovnih dni ali 64 ur. Med najdelavnejšimi komisijami je komisija za fizkulturo. Aktiv združuje precej aktivnih fizkulturnikov, vendar še ni zajel dovolj mladine. Priredili so štiri izlete v Kranjsko goro. Aktiv je sodeloval na grafičnem smučarskem tekmovanju za prvenstvo grafičarjev ter priboril pokal naši podružnici. Sodeloval pa je še pri dveh smučarskih tekmovanjih. Ima delavne sekcije; kegljaško, namiznoteniško in šahovsko. Komisija ima v načrtu, da si že letos zgradi kegljišče in poleg uredi prostor za odbojko in balinanje. Na kegljišču pa bi naj bil tudi prostor za namizni tenis. Komisija za preskrbo je razdelila nekaj drobnih predmetov. Letos je njena glavna naloga, da se posveti preskrbi članstva z drvmi. Organizacijo same sečnje bo prevzelo podjetje. Sečišče so nam dodelili blizu Litije. Toda na tem sečišču ne bomo mogli nasekati dovolj drv za vse članstvo. — Podružnica bo morala posvetiti večjo skrb menzi, da bo bolje ustrezala po količini in kakovosti hrane, pa tudi, da bo v nji vladala vzorna snaga. — Vse dosedanje prošnje naših članov za dodelitev stanovanj so ostale brez uspeha. Zato je naloga podružnice, da posveti resno skrb tudi stanovanjskemu vprašanju. Ljudska tehnika je pri nas popolnoma zamrla. To marsikdo na prvi pogled težko razume. Vzrok je pomanjkanje materiala in prostorov. Pomen ljudske tehnike je zelo velik tudi za naše podjetje in naša skrb mora biti, da delo organizacije čim prej oživimo. Naša mladina mnogo premalo sodeluje pri sindikalnem delu. Od časa do časa pokaže pripravljenost ter vnemo, potem pa spet odpove. Kako naj pritegnemo mladino k živahnemu sodelovanju na vseh področjih naše dejavnosti, je nedvomno eno najresnejših vprašanj. Malo razmišljanja o sindikalnem življenju Zdi se, da marsikdo’ dandanes ne utegne razmišljati. To velja seveda tudi za našo sindikalno podružnico. Navadno se velika večina članov —- in celo funkcionarji niso vselej izvzeti — izgovarja: Ne utegnem! Naj naredi kdo drug, ki je manj zaposlen! Zakaj pa prav jaz? Ali ni nikogar drugega? Ali si se že obrnil na druge? Govorim torej o sindikalnem delu, ne pa toliko o razmišljanju. Navadno se ne obračamo na sodelavce s prošnjami, naj bi malo razmišljali, ampak naj bi samo nekaj naredili. Nekaj prav majhnega, kar je večkrat mogoče opraviti tako rekoč mimogrede. Ker pa je že kar pravilo, da ti odpovedo pomoč, te vse to prisili k razmišljanju o sindikalnem, življenju. Seveda, po takšnem razmišljanju te utegne boleti glava. Sklenil sem že, da bom napisal intervju z vsemi sodelavci po vrsti; zadevo je treba vendar nekoliko pojasniti. Samo razmišljanje bi bilo najbrž precej jalovo Začel bi tako nekako: Tovariš ali tovarišica, ali bi te mikalo, da napravimo prijeten sprehod? Saj ne bo dolg in utrudljiv! V »Unionu« nas čaka spodobna večerja, seveda s pijačo. Denar? Brezplačno, brez skrbi! Sodelavcu bi se seveda takoj razlezel obraz, nobene gube bi ne bilo več na razoranem čelu in oči bi se zaiskrile v življenjski vnemi brez slehernega sledu večne utrujenosti in vznevoljenosti. Že zjutraj bi utegnil napraviti sprehod, čeprav bi se dnevni red začel šele zvečer. Toda intervju je treba pisati resno, zlasti še, ko so naši sodelavci vsi neznansko resni, ko je v ospredju njihova osebnost. Torej: Tovarišica ali tovariš, pogrešal sem te na naši sindikalni prireditvi. Zelo sem se čudil, da te ni bilo. — Prireditvi? Nič ne vem. . . Niso me obvestili. Ni bilo okrožnice. Nisem slišal, da bi kaj razglašali. Nič, nič, nikar se ne oproščaj! Saj smo samo prevzemali zvezno prehodno zastavo. Nič takšnega! To se pripeti zelo redko temu ali onemu kolektivu. — Saj sem vedel, da nisem nič zamudil. Kdor hoče imeti zastavo, pa jo naj prevzema. Veseli me, da te ni prizadelo. Zakaj nekateri so se zelo razburjali, da se niso udeležili slovesnosti. — Razburjali? Seveda, ljudje imajo slabe živce. Lepa reč! Nikdar še nisem nič zamudil, če se nisem udeležil. Razburjali so se prav zaradi tega, kef se jim je zdelo, da so mnogo zamudili; Grajali so, da prireditelji niso razglasih vsega dnevnega reda prireditve. — Nikdar me ni zanimal spored nobene sindikalne prireditve. Kako naj zanima, ko sem vesel, če sploh ne vem. da ste kaj prirejali! Obdolževali so nas, da so naše P» ■ reditve že kar zarotniške, češ saj veste, da bi se udeležili, če bi nam bil znan spored! Človek bi rad prišel tudi z drU' IMELI SMO SINDIKALNO KNJIŽNICO Da, imeli smo knjižnico, zakaj zdaj je nimajo več. Nekateri pa najbrž doslej še niso vedeli, da smo imeli knjižnico že več let, zato jim je vseeno, ali smo jo imeli ali ne; ne čutijo, da smo kaj izgubili. Na žalost je treba priznati, da knjižnica ni bila prav nič pri srcu veliki večini našega članstva. Imeli smo knjižnico, ki je vsebovala leposlovna, politična in strokovna dela. Knjižnica res ni bila kdo vse kako bogata. Toda če je imela več sto knjig, to vendar ni malo. V nekem planu kul-turno-prosvetne komisije je bilo zapisano, da se bo naša knjižnica letos obogatila na tisoč zvezkov. To je bil plan, ki je bil na zunaj zelo lep in izpodbuja-ioč. Ob takšnih planih se članstvo včasih navduši, češ glejte, kaj bomo imeli! Zakaj brž ko je plan sestavljen, se zdi, da je tudi že vsaj na pol uresničen. Ko je naša knjižnica »zaživela«, ob ustanovitvi, smo večkrat pisali o nji. Uvedli smo kartoteko, uredili dežurno službo za izposojanje knjig, priporočali smo članstvu po oddelkih, naj si vsaj ogleda, kaj jim knjižnica nudi; grajali «mo nezanimanje za knjige; čudili smo se, zakaj prav ljudje, ki sodelujejo neposredno pri nastajanju knjig, ne ljubijo bolj knjige; priporočali smo mladini, naj bi uvedla bralne krožke in posebne prireditve za širše bralne skupine, da bi se seznanjali z najboljšimi leposlovnimi deli in s pisatelji, razpravljali o njih ter se poglabljali v lepoto pisane besede. Prizadevali smo si tudi, da bi knjižnica dobila dovolj velike omare. Strokovnjak ie pregledal in .razvrstil strokovno literaturo, ki ima zelo velik pomen za izpopolnjevanje strokovne izobrazbe čla-ftov, zlasti mlajših, v tiskarniških oddelkih. Ko je bilo treba pisati poročila o poslovanju naše knjižnice, smo se sramo-Vali, zakaj za knjižnico ni bilo niti toliko ^nimanja, kakor za življenje na luni. ^koraj vsi so pozabili nanjo, le v planu A^AA/WWWWWW\A«Vv\AAANW/VVWVVVVWVWV\A«V 'ttskiimi člani, tako pa se nisem niti sam , deležih To je treba objaviti v »Črno na elem«! Ožigosati vas je treba! „ ."T Tudi jaz tako pravim! Samo piše rig1 kd0 drug! Jaz nisem poučen in se s ymešavam rad v svinjarije. Meni že bueŠ. zaupati, za kaj gre. Zakaj se raz- ,se ne boš razburil tudi ti, če t Povjm? Obljubi! Za primojduš! Naj 'ai. ti; torej opišem našo- prireditev pre! • • ■ je spregovoril. .. SovrT ^udiča, ali me misliš moriti? 2 rancamii začenja! razbu’’ n y.endar obljubil, da se ne boš Saflior L • . vedati sem ti hotel vendar ne 2’ . i j® bilo- na sporedu. Če te pa aa v„ lma’ naj povem vsaj, kaj je bik _____sporeda ali po -prireditvi. No .,že vendar! s»lo rL,jnivv posebnega! Samo kupone »iv2o- ■ eJr* Seveda le tistim, ki so bili L o-°Žar ni bilo, tistemu pač ni- smo mogli dati, čeprav bi radi obdarili-prav vse! — Tako, barabe! Saj sem vedel! Spet preskrba, kaj! Vse bi vas dal zapreti! Ali niste mogli povedati, da boste delili na prireditvi! Da bi prišel! Vidiš, prav tako- so se razburjali vsi, ki se niso udeležili lepe prireditve in ki pravijo kakor ti, da so celo veseli, če ne vedo, da sindikat kaj prireja. Ti pa niti ne veš, zakaj se razburjaš. Saj ne veš, kaj smo delili. — Bomo že napravili preiskavo, falot! Pretresti je treba, kaj počenjate za grmom! Se bomo že pozanimali, kaj dela odbor! Izvolili bomo -druge poštene ljudi! Delavne, ki bodo kaj naredili za sindikat! Kaj pa naš sindikat sploh -dela? Kaj pa more pokazati? Prav, prav, tovariš, tako se je treba zanimati za sindikat! Povprašati je treba, kaj delamo in vprašati, ali bi tudi zate imeli -kakšno delo. Od časa do časa je treba obiskati tudi kakšno sindikalno prireditev, recimo vsaj prevzem zvezne prehodne zastave. Na tisti prireditvi smo razdelili kupone za večerjo tistim, ki so se pač udeležili prireditve, ne da bi poprej raz bobnali, češ po slovesnosti bo skupna večerja kolektiva. Zakaj tedaj bi bila udeležba zares -lepa — pri večerji. Marsikdo bi se celo potrudil stopiti v sindikalno dvorano, vsaj ob koncu prireditve. No, komaj sem začel razmišljati o sindikalnem življenju ali mrtvilu, pa moram končati. Vendar se mi vsiljuje še nešteto nadležnih misli. Zakaj ni na primer nihče »ožigosal« sindikata v »črno na belem«? Zakaj ni naš strokovnjak za plan razčlenil izpolnjevanja plana za prvo četrtletje? Zakaj ni naš najmarlji-ve-jši sindikalni delavec opisal našega pred votivnega tekmovanja z drugimi grafičnimi kolektivi? Zakaj ni nihče napisal v slovo nekaj ganljivih besed o naši sindikalni knjižnici, ki se poslavlja, ker je pri nas ni hotel nihče niti poznati? Zakaj ... zakaj . . . zakaj??? 4 APRIL 1950 ŠT. 31 — ČRNO NA BELEM ŠAH »Pohlevni« Celjani na smučarskem tekmovanju Naše ekipno tekmovanje Bliža s« prvi maj, delavski praznik. Treba bo polagati račune o dvomesečnem delu glede na tekmovanje v raznih točkah s Slovenskim poročevalcem. Salus ti »Ljudske pravice« imamo občutek, da smo se trudili prispevati čim več za uspeh naše podružnice. Šahirali smo prav pridno, sicer samo enkrat tedensko, toda takrat resno in, kar je najvažnejše, množično. Osem oddelkov se je vsako sredo popoldne zbralo okoli šahovnice in se pomerilo v plemeniti borbi. Pa ne samo to. Šah nas je tudi sicer zbližal. Delavci in nameščenci, zaposleni v enem podjetju, so se med seboj spoznali, postali so si dobri prijatelji in to priliko jim je nudil šah. Ni šah samo tisto premikanje figur po šahovnici, pač pa igra njegov vzgojni moment veliko vlogo. To je tudi ena bistvenih plati šaha samega. Tekmovanje pa se je razvijalo takole: 1. kolo; Kmečki glas — Skladišče 3lA : 'A, Pisarna — Bakrotišk 3 : 1, Kli-šama — Litografija I. 3:1, Knjigoveznica — Litografija II. 4:0. 2. kolo: Kmečki glas — Litografija II. 3:1, Pisarne — Skladišče 4:0, Litografija I. — Knjigoveznica 2 : 2, Bakrotišk — Klišarna 2 : 2. 3. kolo: Litografija I. — Litografija II. 4 :0, Knjigoveznica — Bakrotišk 2 : 2, Klišarna — Skladišče 4:0, Pisarne — Kmečki glas 3:1. 4. kolo: Klišarna — Pisarne 3:1, Knjigoveznica — Skladišče 3 : 1, Kmečki glas — Litografija I. 2:2, Litografija II. — Bakrotišk 2'A : 114. 5. kolo: Knjigoveznica—Pisarne 2:2, Litografija II. Skladišče 3 'A ‘-'A, Bakro-tisk — Litografija I. 3:1, Klišarna — Kmečki glas 3 : 1. 6. kolo: Bakrotišk .— Kmečki glas 4 :0, Klišarna — Knjigoveznica 3:1, Litografija I. — Skladišče 4:0, Pisarne — Litografija II. 2:2. 7. kolo: Knjigoveznica —- Kmečki glas 4:0, Pisarne — Litografija I. 2'A : 1A, Klišarna — Litografija II. 3 : 1, Bakrotišk — Skladišče 4:0. Izmed 32 igralcev je bilo 13 mladincev in tri mladinke, kar je zelo razveseljivo število. Posamezniki so imeli tele uspehe: vseh sedem dosegljivih točk sta dobila samo Piker in Hren, sledi Podlesnik šest!; 'Medved, Privšek, Srakar, Klančar!, Sintič, Aljančič in Rožanc po pet; Šavs štiri in pol; Sedevčič, Merlak, Beranek, Kmetič po štiri itd. Nadalje so bili uspešni Zupan, ki je igral pet part.j in vse dobil; Potočnik pa je dobil iz treh iger tri točke. Zelo dobro je igrala tudi Jožica Fink, ki je iz petih partij dosegla štiri zmage! Zgled vztrajnosti pa je bil Jakopin, ki je v družbi s Tončko Dovč predstavljal ekipo Skladišče — Knjigo-tisk do konca turnirja kljub temu, da oba prijavljenca iz Knjigotiska nista prihajala na igranje. To šahiranje je šahovsko življenje v našem podjetju zelo razgibalo in jeseni bomo podobno tekmovanje zopet priredili. !t. imena l 2 | 3 4 1 i 6 7 8 Točke 1 Klišarna U 3 2 3 3 3 3 4 21 2 Knjigoveznica t m 2 2 2 4 4 3 18 3 Bakrotišk 2 2 m » 3 4 1‘/. 4 17»]. i Pisarna 1 2 3 m K t 2 % I 3 2 4 l7Vs 5 6 Lifograiua L 1 2 l 2 4 4 15 V. Kmečki glas l 0 0 2 m 3 y/. 10*/» 7 8 Litografija II 1 0 2‘/, e 0 i m 3 •/. 10 Skladišče 0 1 0 0 0 ■/, •/, _L_ Hren Lado V 4. številki sindikalnega glasila celjskih grafičarjev, ki ima lep naslov »Naš tovariš«, čitamo precej dolg članek o smučarskem prvenstvu grafičarjev Jugoslavije, ki je bilo 4. in 5. marca letos v Kranjski gori. Napisal ga je tov. Brunšek Viktor,, ki je bil menda tudi vodja ekipe Celjanov, ki so na tem prvenstvu tekmovali. Namen tega članka je, da 'bi skušal po vrsti izpodbijati nestvarnosti, katere navaja tov. Brunšek v imenu »pohlevnih« tovarišev iz Celja. Že v začetku bi povedal, zakaj navajam besedo »pohlevni« .že drugič, da ne bo kdo v zmoti in bi mislil, da gre menda za kakšno žalitev. Ne, to ni moj namen. Besedo »pohleven« uporabljajo Celjani v svojem članku zato, ker ponavadi niso pohlevni in če le mogoče izzovejo kakršen koli spor ali pa se »bunijo« (tudi to besedo večkrat uporabljajo v članku), tako da je še vedno ,prišlo skoraj pri vseh fizkulturnih srečanjih med Ljubljančani in Celjani do sporov ali do »pobun« (po celjsko). Pa preidimo k stvari sami. Najprej nam očitajo, da so prišli v Kranjsko goro ponoči in ni bilo na kolodvoru nikogar, ki bi jim pokazal, kje 'bodo prenočili in da so tavali in se sprehajali v mrazu po Kranjski gori. Vse sindikalne podružnice grafične industrije so bile obveščene, da naj pridejo v Kranjsko goro v petek, ker je bilo prej nemogoče dobiti prenočišča in je prireditelj začel z organizacijo šele ta dan ter bi v tem primeru tovariše iz Celja prav gotovo kdo pričakal na kolodvoru. Ker pa so prišli že v četrtek, bi morali biti pripravljeni, da gredo na slepo. Kajti v Kranjski gori v zimski sezoni ni lahko dobiti stanovanja, s čemer je imel »Grafičar« težke skrbi. In to je bil razlog, da so se Celjani že takoj ob prihodu »pobunili«. Niso vzeli v obzir nepredvidenih težav, ki pri takih prireditvah nastajajo, ampak so se takoj pokazali kot pravi »športniki« in »tovariši« ter zagrozili, da se bodo takoj vrnili v Celje. Vidite, pa pravijo, da so »pohlevni« in da se nikoli ne »bunijo«. To je bilo — kot že omenjeno — že prvi dan, morda pol ure po prihodu vlaka! Prav tiste dni je bila v Kranjski gori. velika stiska za stanovanja. Zato je prireditelj Skrbel, da bodo, čim bo mogoče, dobili vsi tisti, 'ki so imeli slaba prenočišča, druga. Zato smo gledali v prvi vreti na tovariše, ki so prišli na tekmovanje iz drugih mest, da jim pripravimo ugodnejša mesta. Pa so se Celjani spet »pobunili«, 'ker so morali iti spat 2 km daleč iz Kranjske gore (mimogrede povedano, da so bili tam nameščeni tudi tovariši iz Zagreba in precej Ljubljančanov). Kdor pa ve, kaj pomenita 2 itn za smučarja, se bo pač smejal očitku, da je bil tako daleč iz Kranjske gore. Drugi očitek, da je bila po sobah hotela »Kresnice« plesnoba in mokrota, pa ni naša krivda in tudi nismo imeli namena, da bi jih nalašč poslali tja, 'kajti o 'kaki ples-nobi in mokroti nam ni bilo znano. Tovariši iz Celja se bodo morali obrniti drugam kar se plesnobe tiče. Tudi Zagrebčani so stanovali tam, pa so se zelo pohvalili, Torej zopet »poibuna« brez vzroka. Ugotavljam pa, da v njihovem listu ni nikake graje glede hrane, s katero je imel prireditelj toliko skrbi. In če že nočejo priznati, da ije bila dobra in obilna, in obroki premajhni, rajši molčijo, kajti grajati je lahko, hvaliti pa težko, zlasti Celjanom. Sedaj pa tekmovanje samo: V soboto dopoldne je ibil tek na 8'km. Proga je bila dobro markirana in točno razložena vsem tekmovalcem. Celjani nam očitajo, da so vsi Ljubljančani vozili pravilno in da nihče izmed njih ni zašel, ker so baje progo morali poznati. No, tukaj bom pa kratek. Zagrebčani, Mariborčani in Celjani in zmagovalec v tem teku — Beograjčan — so bili v Kranjski gori vsi vsaj en dan prej, medtem 'ko so Ljubljančani prišli v petek zvečer, zgodaj zjutraj v soboto je bilo žrebanje in so vsi takoj odšli na start, tako da ni bila proga nobenemu Ljubljančanu znana. Izmed 35 tekmovalcev v teku na 8 km so prevozili progo Skoraj vsi pravilno ia če so bili ravno med Celjani taki, ‘ki so zašli, pa ni krivda ne prireditelja in n» »Ljubljančanov«, Seveda »bunijo« se Celjani, ker jih je prav tisti celjski tovariš, ki je zaradi »slabe« markacije zašel, toliko stal, da niso pri končnem ocenjevanju prišli v poštev kot najboljša ekip a. Popoldne istega dne je bil smuk. Tukaj se pa Celjani niso »bunili«, 'ker se imeli v svoji sredi nespornega zmagovalca, čeprav ta tovariš ni tiskar, prav tako ne v nedeljo, ko je bil slalom in je bil zmagovalec isti tovariš, kot prejšnji dan v smuku. Pravijo pa, da se zato niso »bunili«, ker jim Ljubljančani pač niso mogli izločiti zmagovalca. To je res. Saj ne moreš nobenega izločiti, če zasede 'kakršno koli mesto, če je tekmoval tako kot je treba vsakemu pravemu športniku. Če pa hočeš svoje tekmovalce vsiliti na boljša mesta ali pa očitati krivdu drugemu in ne tistemu, ki je zašel, takrat pa pride do tega, da se je treba »buniti«. Celjani to dobro vedo in tudi znajo. Saj smo bili na več prireditvah, ki so jih prirejali celjski grafičarji, pa so se vedno »bunili« v prvi vreti oni, ko je šlo bodisi za prva mesta v atletiki ali pa pri nogometnih nastopih. In lansko leto v Planici na smučarskih tekmah? Kdo se je največ »bu-nil« in kdo je bil najbolj »pohleven« ? Če bi omenil še očitek v Kranjski gori — ne v njihovem glasilu — da je zasedel prvo mesto Beograjčan zato, ker ga je sodniški zbor spravil na prvo mesto samo da bi Celjani izpadli iz končne klasifikacije kot najboljša ekipa — mislim, da so se s tem pokazali Celjan: tudi v tem pogledu — kar se tiče očitkov na račun sodniškega zbora — zares pravi mojstri v iskanju prilik za »bunje- Še nekaj o hvaležnosti. Tovariši iz Celja nam ne smejo zameriti, da jim to očitamo. Tudi naj bi to ne bil očitek, ampak samo pripomba. Pravijo, da so se ji®1 Zagrebčani čudili, da se niso »bunili« '7' kaj, kako so skromni! — in da so za svol* prva mesta dobili »tolažilna« darila. bi jim bili zelo hvaležni, če bi nam ra®^ ložili, kaj se jim zdijo »tolažilna« rila ,in kaj darila sploh. Nam in tu® Celjanom je dobro znano, 'kako težko J priti do 'kakršnega kodi bodisi športn®»* artikla, še bolj težko pa do tekstilu eš " lajga, zato nas izjava o »tolažilnih« ilih zelo preseneča. Omenimo naj ie to, da so bili edino celjski Žra^fjjj isti, ki so potožili, da nimajo finanoo ^ iredštev, pa bi se tekem radi udele n jim je »Grafičar« priskočil na p®® 0 :er jim plačal iz lastnih sredstev hr n stanovanje. Denar, s katerim razpoka: »Grafičar«, pa je denar vseh Ljubi] Sanov, zaradi katerih se tovariši iž redno in povsod »bunijo«. kila®" Groziti s tem, da naj drugič . Sani kar sami tekmujejo, pa m &P n ikaj takega izjavljajo lahko sa®? športniki, iki hojSejo zmagovati t naja tj er ne morejo. T alkih športnikov pa ' ao! o .Tltld/tlCil 3V113 Tl 0 Goslar Egon, podpredsednik ŠD »Graf®*