Adela Postružnik
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
DRUŽBENE SPREMEMBE IN DANAŠNJI
POLOŽAJ STARIH LJUDI V DRUŽBI
Današnji socialni položaj starih ljudi v ra-
zvitem svetu zahodne civilizacije bi lahko
označili takole: pokojninsko in invalidsko
zavarovanje in mreža socialnih in zdravst-
venih ustanov omogočata starim ljudem
razmeroma dobro materialno in telesno
preskrbljenost.
Odnos do starih ljudi in razdvojenost
generacij v današnjih življenjskih razmerah
pa jih socialno, kulturno in bivanjsko potis-
kajo na družbeni rob, v osamo in nekorist-
nost, tako da je ta stran njihovega socialnega
položaja verjetno med najslabšimi v zgodo-
vini (Ramovš, Knific, Kladnik 1992).
Današnja družba je izrazito potrošniško
naravnana. Star človek, ki ni vključen v
proizvajanje dobrin, ampak je samo njihov
uživalec, je potisnjen na družbeni rob, v
pasivnost in nekoristnost.
V družbi velja stereotip, da so stari ljudje
bolni, zanemarjeni, senilni in zaradi tega v
napoto. Starost se na osnovi takega druž-
benega mišljenja tabuizira v nekaj manj-
vrednega, nezaželenega in obrobnega.
Biološkemu zmanjšanju sposobnosti
starih ljudi sledi na osnovi stereotipnega
družbenega vrednotenja starosti diskrimi-
nacija lastne podobe, saj se v luči družbe-
nega razvrednotenja spreminja tudi osebna
samopodoba. Tako se stari ljudje v skladu z
družbenimi pričakovanji počutijo prazne,
nekoristne, potisnjene na rob družbe, bol-
ne in potrebne pomoči.
Razvoj industrije v zahodni Evropi in pri
nas po drugi svetovni vojni je privedel do
razpada velike družine, družinske tradicije,
obstoječih norm in vrednot. S preseljevan-
jem ljudi s podeželja v mesto, v majhna sta-
novanja v blokih, za stare ljudi, potrebne
pomoči, v družini ni več prostora, temveč
je morala skrb zanje prevzeti družba s svo-
jimi institucijami — domovi za starejše ali
domovi za upokojence ali domovi počitka,
kakor jih pač imenujemo.
V	Sloveniji je bil ob koncu leta 1994 delež
starih ljudi nad 65 let že 12% prebivalstva.
Glede na delež starejših od 65 let nas klasi-
fikacija OZN uvršča med stare narode.
Delež starih ljudi pa se bo povečal v letih
2010-2020; ko bodo najštevilnejše genera-
cije stare, se bo odstotek starih ljudi gibal
med 20 in 25%.
V	domovih za stare živi 3,8% vseh sta-
rejših od 65 let.
V	obdobju, ko se družba neustavljivo
stara in delež starih ljudi narašča, je insti-
tucionalno varstvo nuja oz. potreba, ki jo
narekuje sodoben način življenja.
Stari ljudje v domovih za stare živijo da-
nes na splošno v razmeroma dobrih mate-
rialnih razmerah; za njihovo hrano, obleko,
čistočo, toploto in urejeno bivališče ter za
zdravje je neprimerno bolje poskrbljeno
kot v prejšnjih časih.
In vendar to za stare ljudi ne pomeni le
ugodja.
Prihod v dom in življenje v domu pome-
ni za starega človeka veliko osebno spre-
membo. S prihodom v dom je star človek
izkoreninjen iz svojega dotakratnega
domačega življenjskega okolja.
Srednja generacija ima do stanovalcev
doma »služben odnos«. Njegovo vsakdanje
življenje je odvisno od »službenih« odnosov
z uslužbenci doma.
337
ADELA POSTRUŽNIK
S prihodom v dom izgubi star človek svo-
je dotedanje socialne stike z družino, sose-
di, prijatelji in znanci, saj se pozneje omejijo
le na občasne, čedalje redkejše obiske. Sta-
novalci doma so tako osiromašeni za temelj-
ni medčloveški odnos, ki ga lahko uresniču-
jejo le v primarni družini, v manjši skupini.
To jih potiska v pasivnost in jim daje ob-
čutek nekoristnosti in nepotrebnosti.
Tako izgubijo stike s srednjo in mlado
generacijo, kar jim onemogoča prenos
bogatih življenjskih izkušenj in spoznanj,
vse to pa pripelje do osamljenosti, čustvene
otopelosti in marginalizacije.
Z brezkompromisnim prilagajanjem
domovskemu redu izgubljajo ljudje v domu
občutek individualnosti in lastne osebnosti,
s tem pa se izgubljata tudi notranji mir in
zaupanje vase.
SMISEL ŽIVLJENJA V STAROSTI
Z upoštevanjem in iskanjem smiselnosti
življenja v starosti se srečuje večina starih
ljudi, ko se zaradi življenjske situacije od-
ločajo za življenje v domu. S tem se ukvarja
psihološka smer, imenovana eksistencialna
analiza (teoretsko izhodišče), logoterapija
(psihoterapevtska smer), antropohigiena
(preventivna ali vzgojna smer). Utemeljitelj
te psihološke smeri je dunajski psihiater
Viktor Emanuel Franki.
V starosti je zelo živo vprašanje smiselno-
sti, ob neuresničenih življenjskih zamislih
in manjšem socialnem pomenu se staremu
človeku čedalje bolj vsiljuje vprašanje, koli-
kšno vrednost in kakšen pomen je imelo
prizadevanje v njegovem življenju. Ob
pojemajočih telesnih in duševnih močeh,
bolezni, osamljenosti, bližajoči se smrti in
drugih tegobah starostnikov se vse bolj
zarezuje v zavest vprašanje o smislu vsega
tega, o pomenu in vrednotah sedanjega
trenutka, o pomenu življenja v celoti.
S tem povezan in pogost je v starosti
problem življenjske praznine, ko človek ne
doživlja smisla svoje preteklosti, smisla
svojega sedanjega, pogosto tako težavnega
in osamljenega trenutka, in smisla prihod-
nosti z bližajočo se smrtjo. Ena osnovnih
Franklovih hipotez je, da človek z duhom
kljubuje usodi in da veliko lažje obvlada
telesne, duševne, socialne in druge rizične
situacije, če v njih odkrije smisel in ga
udejanja kot svojo nalogo. Živeti za koga ali
za kaj. Potreba po smislu je po njegovem
prva in temeljna človekova potreba.
Za kakovostno življenje na stara leta je
potrebna zadovoljitev materialnih potreb
po stanovanju, hrani, obleki in drugem,
enako pomembne pa so za kakovostno in
smiselno starost tudi nematerialne ali
socialne potrebe po:
•	medčloveški povezanosti in tesnih
medčloveških odnosih,
•	doživljanju starosti kot posebnega,
toda enako smiselnega obdobja, kot so
mladost in srednja leta življenja,
•	predajanju zrelih življenjskih izkušenj
in spoznanj mladi in srednji generaciji.
OBLIKE IN NAČINI POMOČI ZA
ZADOVOLJEVANJE NEMATERIALNIH POTREB
STANOVALCEV DOMA
V velikem domu, kot je Dom upokojencev
Danice Vogrinec v Mariboru, z raznoliko
strukturo stanovalcev tako po starosti kot
po socialnem statusu, je nematerialna po-
moč stanovalcem zelo občutljiva in kom-
pleksna zadeva.
Stari ljudje v domu živijo v sorazmerno
dobrih materialnih razmerah; za njihovo
hrano, obleko, čistočo, toploto in bivališče
in za zdravje je dobro poskrbljeno, bolje kot
v prejšnjih časih. Vendar to za stare ljudi v
domu ne pomeni vedno le ugodja.
Življenje v domu poteka po določenem
redu; ta seveda zahteva od starega človeka
veliko prilagajanja, kar pa je v visoki starosti
zelo težko, skoraj nemogoče.
Odnosi med stanovalci in zaposlenimi
so hierarhično določeni, kot nalaga zakoni-
tost institucije.
Naj se zaposleni še tako trudimo, da bi
ljudem olajšali življenje v domu, je nemo-
goče organizirati življenje za tako veliko
ljudi z različnimi življenjskimi navadami, da
bi bilo vsem dobro in bi bili vsi zadovoljni.
Ko star človek pride v dom, izgubi stik s
svojim prejšnjim okoljem, kjer je živel.
Obiski svojcev niso tako pogosti in z njimi
338
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
ni več V Stalnem odnosu. Zaradi starosti in
pogosto tudi težje pomičnosti lahko gredo
sami domov le poredkoma.
V domu odpade tudi samostojna skrb za
pripravo hrane in še za nekatera druga vsak-
danja opravila, ki staremu človeku dajejo
smisel in občutek potrebnosti.
Star človek ima v domu naenkrat veliko
prostega časa, kar pri nekaterih stanovalcih
preide v brezdelje in pasivnost ter jim daje
občutek negotovosti.
Pojavlja se osamljenost. To je huda tego-
ba starih ljudi, ki živijo še v domačem oko-
lju, doživljajo pa jo tudi stanovalci doma,
ne glede na to, koliko ljudi jih obkroža.
Nematerialne potrebe v domu zadovo-
ljujemo s strokovnim delom in rednimi de-
javnostmi in z dopolnilnimi dejavnostmi v
domu.
STROKOVNO DELO IN REDNE DEJAVNOSTI ZA
ZADOVOLJEVANJE NEMATERIALNIH POTREB
Nematerialna pomoč stanovalcem v domu
se prične že pred prihodom starega človeka
vanj. Da lahko staremu človeku olajšamo
vživljanje v domsko življenje, je prav, da
socialni delavec in z njim tudi drugi delavci
čim bolje poznamo njegovo družino oziro-
ma okolje, v katerem je živel pred prihodom
v dom. Glede na dane možnosti poskušamo
upoštevati želje stanovalcev in prav je, da
dobro spoznamo njegova pričakovanja.
Če je le mogoče, upoštevamo tudi želje
oskrbovancev po enoposteljni sobi ali
garsonjeri. Z željo po tem, da bi bil rad v
sobi sam, izraža namreč svojo potrebo po
intimnosti, ki je lahko pri starostnikih
močno poudarjena.
Že na začetku privajanja starostnika na
življenje v domu se z njim temeljito pogovo-
rimo o njegovih posebnih željah, navadah
in potrebah. Poskušamo čim bolj prisluh-
niti njegovim željam, potrebam ter upošte-
vati njegove navade. Tako upoštevamo nje-
govo željo po spanju, da ga ne zbudimo ob
sedmih zjutraj, upoštevamo tudi njegove
posebne prehrambene navade. Stanoval-
cem doma omogočimo, da si sobe opremijo
po lastni želji, si od doma prinesejo njim
drage stvari in podobno.
Zaradi vrste čakajočih in prostorske sti-
ske pa vsem stanovalcem, žal, pogosto ne
moremo zadovoljiti potrebe po intimnosti
— po lastnem prostoru, kamor bi se lahko
umaknili. Potreba po pripadnosti, spreje-
tosti, prijateljstvu in ljubezni je močno iz-
ražena tudi v starosti. V ospredju je seveda
zlasti potreba po prijateljstvu in skupnem
preživljanju prostega časa, tudi med stano-
valci nasprotnega spola.
Parom, ki se srečajo v domu in izrazijo
željo po skupnem bivanju, to brez zadržkov
omogočimo, saj ugotavljamo, da tako dru-
ženje pripomore k boljšemu osebnemu po-
čutju in izboljšanju zdravstvenega stanja ter
pomaga pri premagovanju osamljenosti in
iskanju smisla življenja.
Občutek potrebnosti stanovalcev, da
lahko vsaj delno poskrbijo sami zase, želimo
ohraniti zlasti na oddelkih s pomičnimi sta-
novalci, tudi s tem, da jim omogočimo, da
si v čajnih kuhinjah skuhajo kavo in čaj ali
pripravijo manjši obrok.
V	dom prihaja čedalje več bolnih starih
ljudi, zato so vedno bolj odvisni od tuje
pomoči.
Stanovalce doma želimo čim bolj prite-
gniti k sodelovanju in jih vključiti v aktivno
življenje. Tako imamo kot redno obliko dru-
ženja s stanovalci, zlasti na oddelkih s pomi-
čnimi stanovalci, sestanke po nadstropjih,
in sicer dvakrat mesečno. Udeležijo se jih
socialna delavka, višja medicinska sestra,
delovni terapevt, fizioterapevt, psiholog,
dietetičarka in po potrebi direktor doma.
Na sestankih seznanjamo stanovalce o kul-
turnih in družabnih prireditvah v domu, do-
govarjamo se za skupne izlete, piknike itn.
Stanovalci dajejo predloge in ideje in s tem
aktivno vplivajo na življenje v domu.
Pogovarjamo se tudi o problemih in
skupno rešujemo določene aktualne pro-
bleme stanovalcev. Cilj sestankov je čim bolj
aktivno sodelovanje in vključevanje stano-
valcev v življenje v domu.
Seveda pa so individualni pogovori stro-
kovnih delavcev in drugega osebja s stano-
valci doma nepogrešljiva oblika za razvija-
nje pristnih medčloveških odnosov.
V	domu zaposleni delavci si morajo vzeti
čas za stanovalce, čas za pogovor, za poslu-
šanje. Pogosto se stanovalci doma delavcem
339
ADELA POSTRUŽNIK
zahvalijo za njihovih »pet minut«. Na žalost
imajo strokovni delavci premalo časa tudi
za neformalne pogovore s stanovalci doma,
kot človek s človekom. Zlasti je to potrebno
na bolniških oddelkih, kjer ljudje, vezani na
bolniško sobo ali posteljo, potrebujejo
pristne medčloveške odnose in zaupanje.
Strokovni delavci so člani strokovnega
skupine, ki celostno obravnava vse potrebe
stanovalcev, tako materialne kot nemate-
rialne.
V okviru rednih dejavnosti v domu orga-
niziramo za zadovoljevanje nematerialnih
potreb stanovalcev naslednje aktivnosti:
•	Praznovanje rojstnih dni — enkrat na
mesec.
•	S kulturnimi in družabnimi prire-
ditvami obeležimo praznike, kot so božič,
silvestrovo, novo leto, velika noč, 8. februar,
pripravljamo pustovanja z živo glasbo, sta-
novalci se maskirajo in pripravijo program,
spomnimo se praznika, ko se ptički ženijo
—valentinovo, za materinski dan in 8. marec
nam pogosto pripravijo program osnovno-
šolci ali srednješolci.
•	Na leto organiziramo po dva izleta.
Daljšega se udeležujejo stanovalci, ki zmo-
rejo daljšo vožnjo, krajši izlet pa je primeren
tudi za težje pomične stanovalce in tiste na
invalidskih vozičkih.
•	Organiziramo martinovanje s progra-
mom, krstom mošta v vino.
•	Vsako leto obišče dom več kulturnih
skupin, pevskih zborov in različnih amater-
skih gledaliških skupin.
•	Pogosto obiščejo naš dom tudi znane
osebe s političnega, kulturnega in zabavno-
glasbenega področja.
•	Enkrat na mesec pripravimo kulturni
popoldan s književnikom Dušanom Mevljo,
ki živi v naši enoti na Taboru.
•	Imamo tudi pevski zbor stanovalcev.
•	Moška in ženska kegljaška ekipa
tekmujeta na turnirjih, ki jih organizirajo
društva upokojencev mariborskega ob-
močja.
•	Veliko pridobitev za zadovoljevanje
duhovnih-religioznih potreb stanovalcev
pomeni kapelica v četrtem nadstropju
našega doma. V njej se udeležujejo verskih
obredov, se zatečejo k molitvi. Večini staro-
stnikov v našem domu to veliko pomeni.
PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO
KOT DOPOLNILNA DEJAVNOST ZA
ZADOVOLJEVANJE NEMATERIALNIH POTREB
STANOVALCEV V DOMU
Kot dopolnitev profesionalnega dela smo
v domu upokojencev v Mariboru razvili več
oblik prostovoljnega dela. Prostovoljno
delo v našem domu ima že desetletno tradi-
cijo in se je uveljavilo kot posebna vrednota.
Oblike prostovoljnega dela v domu so:
•	skupine starih za samopomoč,
•	medgeneracijsko povezovanje stano-
valcev doma in dijakov mariborskih sre-
dnjih šol — Druge gimnazije Maribor,
Srednje ekonomske šole. Gimnazije Ruše in
Srednje kemijske šole — in Dijaškega doma
Maribor,
•	prostovoljno delo učencev osnovne
šole,
•	mednarodno prostovoljno delo štu-
dentk z Dunaja,
•	individualno prostovoljno delo odra-
slih oseb,
•	sodelovanje z društvom Hospic.
SKUPINE STARIH ZA SAMOPOMOČ
Prvi skupini, ki sta bili temelj za nadaljnji
razvoj domovske mreže skupin, sta bili usta-
novljeni v sodelovanju s Centrom za social-
no delo Maribor v maju 1990. Zdaj deluje v
domu 20 skupin starih za samopomoč ob
pomoči 38 voditeljic.
Take skupine starih so osebna povezava
ljudi, ki temelji na samoiniciativni pomoči
v skupnih potrebah, težavah in stiskah. So
sodobna oblika nekrvnega sorodstva, velike
družine.
Z vidika osnovne funkcije jih lahko
definiramo kot :
•	zdravilo proti osamljenosti starih ljudi,
•	pomoč pri doživljanju smiselne sta-
rosti,
•	možnost povezave treh generacij.
Skupine delujejo na srečanjih, ki pote-
kajo enkrat na teden, vedno ob istem času
in v istem prostoru.
Dejavnosti v skupinah so:
•	temeljna dejavnost v skupini je pogo-
vor (izbira določene teme pogovora, ki je
340
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
Starim ljudem blizu — spomini, izkušnje,
spoznanja),
•	petje,
•	razglednica s pozdravi,
•	odhod skupine na kavo,
•	izleti, pikniki, obiski prireditev,
•	praznovanje rojstnih dni, jubilejev
(prigrizek, pijača),
•	skromne obdaritve ob praznikih,
•	družabne igre, gost skupine, obiski
bolnih članov,
•	spomini ob smrti članov.
Vodenje skupin starih temelji na prosto-
voljnem ljubiteljskem delu. Voditeljice
skupin so delavke doma iz različnih služb
in zunanje prostovoljke. Voditeljice se za
vodenje skupin izobražujejo po programu,
ki ga organizirata Združenje za socialno
gerontologijo in gerantogogiko in Inštitut
dr. Antona Trstenjaka. Voditeljice se pove-
zujejo v intervizijske skupine, kjer se učijo
druga od druge in rešujejo dileme, ki na-
stajajo pri delu v skupinah. Supervizijo
izvaja združenje za socialno gerontologijo
in gerantogogiko.
Danes je v skupine vključenih 230 sta-
novalcev doma, saj delujejo v obeh enotah.
Skupine starih za samopomoč so se v naši
ustanovi pokazale kot dobra oblika aktiv-
nosti za izboljšanje medčloveških odnosov
v domu.
Odnosi med zaposlenimi in med njimi
in stanovalci, zlasti tistimi, ki so vključeni v
skupine, so postali prijaznejši ter bolj spro-
ščeni in humani. K izboljšanju odnosov pa
pripomorejo tudi zunanji prostovoljci, ki
prinašajo v vsakdanje življenje v domu del-
ček zunanjega sveta.
Stanovalcem doma pomenijo skupine
nadomestilo za izgubljeno družino in prej-
šnje socialno okolje, v njih se počutijo varne
in sprejete, vlivajo jim zaupanje vase, vra-
čajo smisel življenja in so tako dobra obli-
ka pomoči pri premagovanju osamljenosti.
Ko se voditeljice izobražujejo za delo v
skupinah, si pridobijo dodatno znanje in
nova spoznanja s področja gerantologije,
logoterapije in psihologije. Vse to jim pri
delu v skupini omogoči boljše razumevanje
starih ljudi. Hkrati pomeni to delo tudi
osebno rast, zadovoljstvo in pripravo na
lastno starost.
Pri organizaciji vodenja skupin delavcev,
zaposlenih v domu, smo deležni velikega
razumevanja in finančne podpore vodstva
doma.
Projekt so finančno podprli tudi ministr-
stvo za delo, družino in socialne zadeve,
mestna občina Maribor in fondacija SOROS.
PROSTOVOLJNO DELO SREDNJEŠOLCEV -
MEDGENERACIJSKO POVEZOVANJE
STANOVALCEV DOMA IN DIJAKOV
MARIBORSKIH SREDNJIH ŠOL
V Domu upokojencev Danice Vogrinec v
Mariboru, enota Pobrežje, že več let sode-
lujemo s srednjimi šolami, kot so Srednja
ekonomska šola Maribor, Gimnazija Ruše,
Srednja kemijska šola Ruše, ter z Dijaškim
domom Maribor.
Program z imenom »Prostovoljno delo
srednješolcev — medgeneracijsko povezo-
vanje« vodimo, organiziramo in koordi-
niramo socialne delavke v domu ter men-
torji — profesorji in svetovalni delavci na
šolah.
Mentorji na šolah pripravijo na začetku
šolskega leta skupno srečanje »starih« in
bodočih, »novih« dijakov-prostovoljcev.
Socialne delavke pa skupno s stanovalci
doma, ki imajo s prostovoljci že določene
izkušnje, predstavimo to obliko sodelovanja
na šoli.
Sledi naše skupno srečanje v domu. Nanj
povabimo stanovalce doma, ki želijo pri-
jateljevati z mladimi, in dijake, ki so se po
našem prvem srečanju na šoli odločili za
prostovoljno delo v domu.
Na tem prvem skupnem srečanju se
mladi in stanovalci doma predstavijo.
Po predstavitvi se spontano, na osnovi
interesa (glasba, branje, jeziki), simpatij in
prijaznega nasmeha oblikujejo pari »babic/
dedkov in vnukov/vnukinj«.
Dijaki pozneje obiskujejo svoje »babice«
in »dedke« v domu po enkrat na teden.
Navadno jih obiščejo v sobi, kjer se pogo-
varjajo, po želji jim kaj preberejo, skupaj
poslušajo glasbo, napišejo pismo ali kartico,
gredo skupaj na sprehod in podobno,
Dejavnosti potekajo med šolskim letom
od prvega skupnega srečanja naprej v
341
ADELA POSTRUŽNIK
različnih oblikah: od individualnih obiskov
in skupnih srečanj s pogovori do kulturnih
prireditev in ustvarjalnih delavnic ob pra-
znikih (izdelovanje prazničnih voščilnic,
krasitev jelke, peka kruha in velikonočnih
pletenic, barvanje velikonočnih pirhov
itn.).
Organiziramo skupne izlete, piknike,
druženja ob koncu šolskega leta.
Dijaki s svojimi prispevki sodelujejo tudi
v glasilu našega doma, izdali pa smo tudi
skupno glasilo ob deseti obletnici humani-
tarnih dejavnosti na Srednji ekonomski šoli.
Dijake-prostovoljce ob koncu šolskega
leta in ob praznikih nagradimo s skromni-
mi darili, tistim, ki končujejo šolanje, pa
izročimo tudi pohvale.
V druženje se pogosto vključujejo tudi
starši in prijatelji prostovoljcev in sorodniki
in prijatelji stanovalcev. Prijateljevanje se
včasih nadaljuje še po končanem šolanju
dijakov.
Dijaki-prostovoljci obiskujejo bolniške
oddelke dòma, kjer so potrebe po druženju
še večje.
Mladi dijaki-prostovoljci prinašajo v dom
življenjsko vedrino in veselje. Pomagajo
starim ljudem pri premagovanju občutka
nepotrebnosti in osamljenosti. Druženje z
mladimi omogoča stanovalcem doma, da
lažje nadomestijo izgubo prejšnjega social-
nega okolja.
Pri medgeneracijskem druženju gre za
vzpostavljanje, negovanje in obnavljanje
temeljnega odnosa med dvema človekoma,
»babico« in »vnukom«. Ta odnos omogoči
staremu človeku, da se počuti sprejetega in
zaželenega, kar daje obojim življenjsko moč
in energijo ter pomaga najti smisel življenja.
Gre za obojestransko dajanje in spreje-
manje.
Stanovalci doma s hvaležnostjo in pono-
som sprejemajo mlade, njihovo neposred-
nost in vedrino, starejši pa na mlade pre-
našajo svoje bogate življenjske izkušnje in
spoznanja. Druženje med dijaki in stanoval-
ci doma pripomore k doseganju sožitja in
zmanjševanju medgeneracijskega propada,
kar pomeni demarginalizacijo obeh gene-
racij. Dan, ko mladi, s katerimi prijateljujejo,
pridejo v dom, je za stanovalce poseben
dan.
Prisluhnimo nekaterim odgovorom sta-
novalcev doma na vprašanje, kaj jim pome-
nijo obiski dijakov. Danica: »Nina je krasna,
tako živahna je, toliko si veva povedati.«
Ivan: »To je moja deklica, kako je lepa!«
Jožica: »Ko pride Metka, posije sonce.«
Mladi prostovoljci so s svojo vedrino in
sposobnostjo vzpostavljanja pristnih med-
človeških odnosov s starostniki v veliko
pomoč delavcem doma, ker posredno vpli-
vajo na izboljšanje medsebojnih odnosov
med zaposlenimi in stanovalci doma ter
dvigajo kvaliteto življenja v domu.
Mladi dijaki prostovoljci, ki so zaradi da-
našnjega načina življenja in odnosa družbe
do starosti pogosto prikrajšani za izkušnjo
druženja s starim človekom, na primer z ba-
bico ali dedkom, se pri druženju s stano-
valci doma naučijo sprejemati drugačnost,
spoznajo življenje nekoč, so sprejeti taki,
kot so, občutijo hvaležnost, veselje, žalost,
dobijo »veliko zase«, česar jim pogosto ne
morejo dati starši, prijatelji, sošolci, učitelji
in vzgojitelji, spoznavajo drugo plat življe-
nja in se učijo živeti.
Sodelovanje doma upokojencev z mari-
borskimi srednjimi šolami omogoča odpi-
ranje institucije navzven, kar pa posredno
vpliva tudi na odnos širše družbe do doma
upokojencev in ljudi, ki živijo in delajo v
njem.
V lanskem letu smo na našem območju
prvič organizirali medgeneracijski tabor
skupaj z domom upokojencev Poljčane,
Centrom za socialno delo Slovenska Bistri-
ca, mariborskimi srednjimi šolami in Dija-
škim domom Maribor.
Tabora na Dominikovem domu na Po-
horju so se udeležili stanovalci doma, dijaki
prostovoljci, mentorji s šol, voditeljice sku-
pin za samopomoč in stari ljudje iz domače-
ga okolja, skupno 46 udeležencev. Tabor je
nekakšen vrhunec celoletnega druženja,
kjer se kot velika družina združijo vse tri
generacije.
Medgeneracijski tabor je postal vsako-
letna oblika druženja treh generacij, letos
smo tabor organizirali na Tojzlovem vrhu
na Kozjaku.
Pri organizaciji prostovoljnega dela sre-
dnješolcev nam pomaga in nas finančno
podpira vodstvo doma upokojencev, pa
342
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
tudi Šole in dijaški dom podpirajo to
dejavnost njihovih dijakov in mentorjev.
Projekt finančno podpira tudi ministr-
stvo za delo, družino in socialne zadeve. Žal
ga letos ni podprla Mesta občina Maribor.
Fundacija SOROS ga je finančno podprla v
lanskem letu.
MEDNARODNO PROSTOVOLJNO DELO
Sodelovanje s študentkami z Dunaja se je
pričelo na pobudo gospoda Branka Mačka,
direktorja škofijske Karitas Maribor, in sicer
leta 1994, ko so se obrnili nanj z željo, da bi
dekleta (študentke) z Dunaja opravljale hu-
manitarno dejavnost v Sloveniji. Zaradi
hudih spopadov v sosednji Hrvaški je bilo
tam delo zanje prenevarno. To sodelovanje
smo ohranili in spodbujali do lanskega leta,
ko se mentorjem ni več posrečilo pridobiti
deklet.
Študentke z Dunaja so več let za dva do
tri tedne prihajale v naš dom. Stanovale so
izven doma. Dnevno so delale v domu od
9. do 14. ure. Obiskovale so stanovalce
doma, zlasti nepomične in težje pomične.
Dejavnosti so obsegale druženje, pogovore,
branje, sprehode, spremljanje v trgovino,
na pokopališče, domov ali k sorodnikom.
Stanovalci doma — med njimi jih veliko
razume in govori nemški jezik — so jih lepo
sprejeli. Dekleta, pretežno študentke iz
različnih držav, so imele za delo s starimi
ljudmi poseben smisel in občutek. Do njih
so bile zelo pozorne, prisluhnile so njiho-
vim željam. Stanovalce doma so obiskale tu-
di za božič, jim pripravile božično priredi-
tev (naučile so se zapeti Sveto noč v sloven-
ščini). Stanovalce so obdarile s skromnimi
darili, s seboj so prinesle revije in časopise
za tiste, ki radi berejo in razumejo nemški
jezik.
Z nekaterimi stanovalci si dopisujejo še
danes.
S svojim obiskom v domu so popestrile
vsakdanji utrip življenja v njem. S takimi
oblikami sodelovanja omogočamo stano-
valcem doma, da se družijo, vzpostavljajo
pristne medčloveške odnose ter ohranjajo
smisel življenja in tako premagajo osam-
ljenost in otopelost.
INDIVIDUALNO PROSTOVOLJNO DELO
ODRASLIH OSEB
Stanovalce doma upokojencev v obeh eno-
tah, zlasti tiste, ki nimajo ožjih sorodnikov
in so osamljeni, obiskujejo odrasle prosto-
voljke. To so v glavnem mlajše upokojenke,
brezposelne osebe na čakanju in še zapo-
slene osebe.
Ta oblika prostovoljnega dela odraslih
oseb, ki se je v našem domu uveljavila
nazadnje, se je začela razvijati na osebno
pobudo prostovoljke, ki je prišla v dom z
željo, da bi koga obiskovala. To je bil povod,
da smo tudi sami začeli iskati prostovoljce,
tako da smo to možnost ponudili prek sred-
stev javnega obveščanja, s prostovoljnim
delom pa smo ljudi seznanjali tudi na pred-
stavitvenih dnevih in seminarjih.
Danes imamo v domu 10 odraslih prosto-
voljk, ki so prišle k nam prek kluba prosto-
voljcev OZARA, Karitasa in drugih ustanov.
Možnost druženja s prostovoljkami po-
nudimo osamljenim stanovalcem, ki nimajo
več svojcev, zato si takega druženja želijo.
Na tako druženje stanovalca in prostovoljko
posebej pripravimo in ju seznanimo z insti-
tucijo. Za čas in pogostost obiskov se dogo-
varjata prostovoljec in stanovalec sama.
Mentor opozori prostovoljke tudi na
morebitne zaplete in na koga naj se v takih
primerih obrne. Prostovoljko vodi in spre-
mlja mentorica, socialna delavka doma, ki
daje podporo v osebnih stiskah. Ob more-
bitnih težavah pomagamo tako prostovoljki
kot stanovalcu doma.
Ob koncu leta prostovoljke nagradimo s
skromnimi nagradami, povabimo jih na
prireditve, izlete in piknike, ki jih organi-
ziramo za stanovalce.
Ta oblika prostovoljnega dela poteka že
četrto leto in prepričljivo kaže na to, da je
uvajanje prostovoljstva v domu uresničljivo
in da prav gotovo sodi k izboljšanju kvali-
tete življenja njegovih stanovalcev.
Prisluhnimo misli prostovoljke Rezike, ki
obiskuje gospo na bolniškem oddelku v
domu:
Najina četrtkova popoldanska srečanja so
lepa skupna druženja in obojestranska
potreba. Z radostjo in lahkoto postorim nekaj
343
ADELA POSTRUŽNIK
drobnih opravil, ki jih ga. Štefka sama ne
zmore več. Včasih ji kaj preberem iz časopi-
sov in revij, za knjigo že zmanjka časa. Rada
jo presenetim s priboljškom iz domače
kuhinje. Vzameva si čas za pogovor. Postali
sva medsebojno zaupni, nastal je nov, trajen
medosebni odnos, ki nama dan polepša in
obogati. Kar delamo s srcem, ni težko, in za
to se čas vedno najde.
PROSTOVOLJNO DELO UČENCEV
OSNOVNE ŠOLE
Na pobudo socialne delavke z osnovne šole
Tone Čufar v naši soseščini smo v lanskem
šolskem letu organizirali prostovoljno delo
z učenci 8. razreda te šole.
Učenci so kljub mladosti in šolskim
obveznostim vzeli resno svoje novo poslan-
stvo. Večina jih je prihajala na obiske v dom
redno enkrat na teden. Mentorica osnovne
šole je z učenci prostovoljci redno sodelo-
vala. Pogovarjali so se o vsem, kar jih je
zanimalo, o doživetjih med obiski v domu,
pomislekih, dilemah, o tem, kako skrajšati
samotne urice starim ljudem v domu. Na
zaključnem srečanju ob koncu šolskega leta
je večina učencev obljubila, da bodo pro-
stovoljno delo v domu nadaljevali tudi kot
dijaki srednjih šol.
Vsi smo bili enotni, da jih tako druženje
osebno bogati, da si pridobivajo življenjske
izkušnje, da dobro vpliva na medčloveške
odnose in ljudi zbližuje — kljub razlikam v
letih.
Stanovalci doma so učence lepo sprejeli,
med pogovori, poslušanjem glasbe ali med
igranjem kart so postali so prijatelji...
SODELOVANJE Z DRUŠTVOM HOSPIC
Življenje v domu je neizogibno povezano s
težko boleznijo, umiranjem in smrtjo.
Zaradi preobilice dela, premalo izkušenj
in poguma, ponuditi potrebno oporo umi-
rajočim, se jim osebje doma pogosto pre-
malo posveča, ko gre za lajšanje njihovih
težav in osebnih stisk. Dobro opravljena
zdravstvena nega je pogosto vse, kar lahko
ponudimo umirajočim. Tudi svojci pogosto
ne zmorejo čustvenega bremena, ki ga do-
življajo ob umirajočem.
Osnovna potreba večine umirajočih je,
da niso sami in da jim lajšamo morebitne
bolečine.
Človek, ki umira v domu, morda še bolj
kot drugi potrebuje:
•	da z njim do konca ravnamo kot z
osebo, ki o sebi odloča sama,
•	da ima možnost pogovora z ljudmi, ki
jih želi,
•	da ga poslušamo,
•	telesni dotik, lepo besedo, njemu ljubo
glasbo, zaželeno poglavje iz knjige, stik z
naravo,
•	obisk duhovnika, če je veren.
Za pomoč umirajočim — zlasti tistim, ki
nimajo svojcev ali so ti že ostareli oziroma
bolni, zato zanje ne zmorejo velike skrbi —
se v domu občasno obračamo na društvo
Hospic.
Prostovoljke Hospica obiskujejo umira-
joče v domu in jim pomagajo lajšati bole-
čine, na pomoč pa priskočijo tudi njihovim
svojcem.
SKLEPI
Država je s svojo socialno politiko v prej-
šnjem obdobju dobro poskrbela za zadovo-
ljevanje materialnih potreb starih ljudi.
Kolektivni duh bivšega obdobja je krepil in
ohranjal medčloveške odnose na zadovo-
ljivi ravni. Danes je družba v prehodnem
obdobju, v katerem je zaradi globalnih dru-
žbenih sprememb prišlo do sprememb pri
zadovoljevanju tako materialnih kot nema-
terialnih potreb ljudi. Današnja družba je
izrazito individualistično usmerjena, zato je
nujno, da na vseh nivojih družbe zaživijo
oblike pomoči v smislu samopomoči.
Odnos družbe do drugačnosti, do staro-
sti, ter način življenja in materialne možno-
sti še vedno ne dopuščajo, da bi lahko stari
ljudje ostali v domačem okolju tudi takrat,
ko zbolijo in potrebujejo pomoč. Tako so v
sedanjem obdobju potrebe po institucio-
nalnem varstvu zelo velike, saj naša družba
še ni osvojila »novih oblik« pomoči starim
ljudem. Tako se poslužujemo »najlažjega«
načina rešitve problema — namestitve sta-
344
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
rega človeka v dom. Seveda pa je to v večini
primerov neobhodno potrebno.
Domovi so danes kadrovsko in mate-
rialno na zadovoljivi ravni.
Za starega človeka pa pomeni odhod v
dom veliko osebno spremembo.
Vključitev v življenje v domu je lažja za
tiste stare ljudi, ki prihajajo iz družin z ure-
jenimi medosebnimi odnosi, kjer se imajo
v družini radi in se spoštujejo. Ti stanovalci
so bolj vedri, imajo večje zaupanje vase in
v okolje.
V domu si prizadevamo, da bi glede na
dane možnosti zagotovili čim bolj humano
bivanje starih ljudi. V dopolnilne oblike
dela, kot so skupine starih za samopomoč,
prostovoljno delo srednješolcev in odraslih,
želimo vključiti čim več starih ljudi. S temi
dejavnostmi poskušamo čim bolj približati
življenje v domu potrebam posameznika in
omogočiti starim ljudem, da najdejo smisel
svojega življenja tudi v tej, za marsikoga
izredno težki življenjski situaciji.
Na tem mestu bi želela poudariti, da bo
za dobro počutje starih ljudi v domu v pri-
hodnje neobhodno zagotoviti boljši bivalni
standard, zlasti za zadovoljitev potrebe po
intimnosti, ki je pri starih ljudeh zelo izra-
zita. Ljudje, ki pridejo v dom potem, ko so
svoje življenje preživeli v določenem okolju
in imajo svoje navade, vrednote ter potrebe,
ki se nanašajo tudi na slabšo zdravstveno
stanje, bi morali v domu imeti možnost bi-
vanja v enoposteljni sobi s svojimi sanita-
rijami.
Zavedati se moramo, da je to najnujnejše,
kar lahko ponudimo staremu človeku, ko
se odloči oziroma je primoran živeti v
domu. Izhajati moramo iz tega, da večina
starih ljudi zaradi izgube, še zlasti žensk
zaradi izgube življenjskega partnerja, pred
prihodom v dom tudi po več deset let živi
samih.
345
ADELA POSTRUŽNIK
Literatura
J. Kambič (1998), Institucionalni vidiki življenja v domovih za stare. Socialno delo 37, 2.
T. Kiadnik (1996), Skupine za samopomoč kot odgovor na nematerialne potrebe starih ljudi.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta (magistrska naloga).
A. MiKuž Kos et al (1997), Prostovoljno delo pri varovanju zdravja in v zdravstvu. Ljubljana.
Prostovoljstvo v Mariboru (1998). Maribor: drugi kongres prostovoljcev (zbornik referatov).
J. Ramovš, B. Knific, T. Kladnik (1992), Skupine starih za samopomoč: Metodični priročnik. Ljubljana:
Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo.
Zbornik referatov petega strokovnega seminarja (1998). Maribor: Zbornica zdravstvene nege
Slovenije — sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih.
346