Tat.
(Po resnični dogodbi.)
muškova  družina je stanovala v drugem  nadstropju velike hiše na mo-vj) karskem trgu.   Oče je bil  uradnik  in tičal  dan za dnevom v zaduhli pisarni.   Zato ni čuda, da si je ob nedeljah rad pripravil kak izlet na kmete, in družina se je vedno veselila teh izletov.
Bilo je meseca rožnega cveta.   Lep nedeljski popoldan se je razgrinjal pred človekom in vse je hitelo iz mesta vživat naravno lepoto in dihat sveži
->* 158 s*-
i
zrak mej smrekovimi in borovimi gozdi. Kako bi tak dan ostal doma gospod Dušek?
Vsa njegova družina z deklo vred je zapustila takoj po obedu mestno zidovje ter korakala lahnimi koraki proti bližnjemu gozdiču in odtod na čašo dobrega vinca, črnega kruha in kislega mleka za otroke. A kadar je gospod Dušek odpotoval, ni pozabil nikdar oken svoje sobe odpreti do kraja. Za čist zrak je bil silno vnet in celo v pisarni je pokazal v najhujši zimi v tem oziru svojo neupogljivo odločnost nasproti drugim uradnikom. Zato nam ni treba povdarjati, da je gospod Dušek ukazal pred odhodom vsa okna na trg odpreti, da bode on in njegova družina zvečer dihala svež zrak, kakoršnega so ves popoldan uživali v tolikanj obilni meri.
Hitro je minul popoldan v gozdiču in na vrtu gostilne pri »kislem mleku«. VeseJja polni so se Duškovi vračali domov, prepričani, da še ni bilo nikdar tako prijetno pri »kislem mleku«, kakor tisti dan.
Že je bila ura odbila devet, ko stopajo Duškovi drug za drugim po stopnicah v živem pomenku. Najmlajše dete je spalo v deklinem naročju, dva dečka sta se menila o igrah na travniku pri gozdiču, večja deklica je pripovedovala bratu, kako lepo se vidi z vinske gorice na mesto, mati je dekli nekaj naročala, oče pa je hvalil pristno kapljico poštenega krčmarja. Najprvo je gospa Duškova odprla vrata in stopila v svojo sobo. Komaj pa se dobro prestnpi po sobi, silno zakriči, da se vsi drugi zunaj začujeno spogledajo in dete v naročju se je vzbudilo. Vsi teko v materino sobo in s prestrašenimi obrazi zagledajo mater na tleh čepeti.
»Kaj je, mamica, ljuba naša mamica?« kličejo vsi nategoma in dvigajo ženo s tal.
»Tat,  tat je v hiši!«   odgovori gospa Duškova, ki se je hitro zavedla. »Kje je, mama?« povprašujejo strahoma vsi hkrati. »Tam-le leži klobuk«, reče mati in pokaže na pokrivalo, ki je res pre-vrneno ležalo na sredi sobe ob oknih.
Hipoma so bili vsi preverjeni, da je res tat v sobi in da je na begu izgubil svoj klobuk. In zdajci se je začela gonja na tata. Najprej zapro okna, da tat ne skoči skozi okno na trg. Oče in starejši sin se postavita na stražo s palicama poleg vrat, mlajši sin pa je tekel na vso sapo po redarje, kričoč jednomer: »Tatovi, tatovi!« Hčerka je zopet po hiši letala k raznim strankam in upila na ves glas: »Tatovi so pri nas, pomagajte !«
Na tak naskok je bila seveda hiša in soba gospe Duškove kmalu ob-koljena z veliko gručo gledalcev in pomagačev. Ljudij se je kar trlo pred hišo in po dvorišču in naposled je prihitela tucli mestna straža. Preiskali so vso bišo, a naposled vender niso ničesar iztaknili. Zato so uganili tako, da je tat najbrže ušel.
Že se ljudje začno razhajati, kar se pokaže na licu mesta golorok in gologlav mož pri štiridesetih letih in vpije: »Moja žena tni hoče zavdati!« Redarji ga takoj obstopijo in izprašujejo marsikaj, a mož je divje gledal in ponavljal jednomer gori navedene besede. Kar skoči jeden izmej redarjev po najdeni klobuk ter ga pomeri na glavo neznanetau možu.
-*a 159 8*-
Klobuk se mu je prilegel in takoj je bila sodba sklenjena : Tata imamo! Ženo ga na policijo, dasi se je mož branil. Tam ga spoznajo, da je delavec čistek pri podjetniku za snaženje stranišč. Ker pa je le svojo trdil in niso mogli ničesar izvedeti iz njega, spoznali so ga za neumncga in dejali v zapor. Drugi dan so sklenili odvesti ga domov k njegovi ženi.
Ženo najdejo doma.   Revica je jokala.
»Kaj je z vami in vašim možem?« povpraša jo komisar.
»Oh, moj mož si domišlja, da mu hočem zavdati. Resnica pa je ta: Našel je v prazni posodi to-le sklenico in na um mu je prišlo nakrat, da je vsebina dober lek zoper zobobol. Zato je kanil te tekočine iz sklenice svojemu sinu na zob. Poglejte na posteljo. Tam-le leži Ijubi sin, glava mu je zatekla in znoreti hoče. A tudi sebi je mož namazal jezik s tisto tekočino in tako je jel noreti. Uh, jaz nesrečnica!« vzdihnila in končala je uboga žena svojo zgodbo.
Pomilovaje je komisar odvedel moža v blaznico. Predno pa se je po-slovil od nesrečne delavčeve žene, popraša jo, kazaje klobuk:
»Ali je ta klobuk vašega moža?«
»Ni mojega moža«, odvrne čistkovka, pač pa se mi zdi, da je klobuk soseda Farkola. Vsaj fanta njegovega sem videla v takem klobuku okrog hoditi.
Komisija se je obrnila do soseda Farkola. Tam so dognali takoj, da je klobuk Farkolove ga Frica.   Z jokajočim glasom je sam povedal:
»Včeraj popoldne smo se igrali na mokarskem trgu. Metali smo svoje klobuke kvišku ter se skušali, kdo ga više wže? Ko pa jaz zaženem kvišku svoj klobuk,  zletel je po nesreči skozi odprto okno Duškovega stanovanja.«
Kolikokrat Fric ni kosila dobil za svoje norčije, ne morem povedati, ker nri ni hotel razodeti. Tistoga klobuka pa nič rad ne nosi, ker ga vedno spominja na domišljancga »tata«, in težko čaka, da bi mu oče kupili nov klobuk.
Duškovi pa od tistih dob \selej okna   zapro, kadar gredo vsi z doma-
P. Bohinjec