Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 183UDK 327(430:497.1)"1966/1974" Dušan Nečak* »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974). Ponovna vzpostavitev diplomatskih stikov med Zvezno Republiko Nem čijo in Jugoslavijo Na poti do pogajanj o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov Od prekinitve diplomatskih odnosov med Zvezno republiko Nem čijo in Jugoslavijo – kot posledice implementacije t. i. »Hallsteinove doktrine« 19.oktobra 1957 – sta interese obeh držav zastopali izbrani tuji diplomatski pred-stavništvi. V Bonnu je veleposlaništvo Kraljevine Švedske zastopalo jugoslo- vanske interese, v Beogradu pa nemške interese veleposlaništvo Republike Francije. V okvirih obeh so delovale skupine diplomatov, imenovane »Zastop-stvo države zaš čitnice/Schutzmachtvertretung«. Odnosi med ZRN in Jugosla- vijo so bili na diplomatsko-politi čni ravni sicer hladni in uradnih stikov domala ni bilo, zato pa je sodelovanje na gospodarskem podro čju in v vsakdanjem življenju teklo dalje. Zahodnonemška politika v za četku šestdesetih let nikakor ni odstopala od svoje politike, naravnane proti razširjanju priznanja in vplivaNDR v svetu. Drugo nemško državo so dosledno ozna čevali kot SBZ (So- wjetische Besatzungszone/Sovjetska okupacijska cona), s čimer so tudi na terminološki ravni hoteli poudariti, da njenega obstoja ne priznajo, zlasti pa ne pravice, da tudi ona lahko zastopa interese nemškega naroda. Še na za četku leta 1966 je bil eden od temeljev zahodnonemške politike »izolacija SBZ«. Ko jezahodnonemški državni sekretar Karl Carstens v za četku januarja 1966 v šest- desetih tezah povzel rezultate posvetovanja zahodnonemških veleposlanikov o tako imenovani »Deutschlandpolitik/Politiki o Nem čiji«, ki je bila konec de- cembra v Bonnu, je o izolaciji NDR zapisal: »Izolacija SBZ pomeni, da jo bomo pozorno, povsod tam, kjer poskuša prodreti, korak za korakom potiskali nazaj in poskušali mobilizirati naše zavez- nike, da nas pri tem podprejo. To na primer pomeni: tam, kjer ima cona trgo- vinsko predstavništvo, naj bi prepre čili, da bi zadevna država odprla konzulat v coni. Seveda je samo po sebi umevno, da bomo storili vse, da bi prepre čili *Dr., redni profesor, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta , Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: dusan.necak@guest.arnes.si Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 184vzpostavitev diplomatskih odnosov med drugimi državami in cono ali da bi se tam, kjer ima poslaništva (Jugoslavija), le-ta spremenila v veleposlaništva. Po- skušali bomo prepre čiti, da bi druge vlade sprejemale Ulbrichta ali vladne de- legacije cono ...«1 Kljub temu je sredi šestdesetih let mogo če ugotoviti, da so se na obeh stra- neh začela previdna politi čna tipanja v smeri izboljšanja odnosov in ponovne navezave diplomatskih stikov. V za četku septembra 1964, tik pred obiskom Walterja Ulbrichta v Jugoslaviji (19. in 20. septembra 1964), je na »tajno misi-jo« v Beograd pripotoval nemški državni sekretar Rolf Lahr in se 4. septembrapopoldne v hotelu Metropol za dve uri in pol sre čal z jugoslovanskim državnim sekretarjem Markom Nikezi ćem. O tem sre čanju je zunanjemu ministrstvu na- pisal obširno poro čilo. V njem je Lahr Nikezi ća najprej ocenil kot sogovornika. Namenil mu je visoko oceno: »Nikezi ć je sogovornik povsem zahodnega habi- tusa, inteligenten, odprt, brez kompleksov in tabujev, dobro posluša in nikoli vzadregi z argumenti ...« 2 V nadaljevanju pa poro čal o vsebini pogovora. Po- govor na sre čanju se je v prvi vrsti vrtel okoli gospodarskih vprašanj. Nikezi ć je zlasti vztrajal na vprašanjih, povezanih z odškodnino žrtvam nacizma (Wieder-gutmachung), tako da neposredno o obnovitvi diplomatskih odnosov niso go-vorili. 3 Toda kljub temu je bilo vsaj na jugoslovanski strani čutiti željo po približevanju. Nikezi ć je namre č sogovorniku zagotavljal, da Beograd ne bo ustregel Ulbrichtu, če bi ta predlagal povišanje ranga diplomatskih predstav- ništev iz poslaništva v veleposlaništvo; nemškega vprašanja naj bi tudi ne na-čenjali na konferenci neuvrš čenih v Kairu oktobra 1964; cilj jugoslovanske zunanje politike pa naj bi bil popuš čanje napetosti v svetu tudi s pozitivno politiko do obeh nemških držav. 4 Vse to so bile izjave, ki so jih v Bonnu radi slišali, kljub temu pa so bili to zadnji politi čni pogovori na tej ravni in o teh zadevah do leta 1967.5 1 Akten zur Auswärtigen Politik der Bundesrep ublik Deutschland, 1966, Herasugegeben im Auftrag des Auswärtigen Amts vom Institut für Zeitgeschichte, R. Oldenbourg Verlag München 1997, Hauptherausgeber Hans-Peter Sc hwarz, Mitherausgeber Helga Haftedorn, Klaus Hildebrand, Werner Link und Rudolf Mors ey, Bd. I, (dalje: Akten ...) Dokument 21, Aufzeichnung des Staatssekretärs Ca rstens, 27. Januar 1966, str. 86. Gre za serijo publikacij z naslovom: Akten zur Auswärtigen Politik der Bundesrepublik Deutschland, 1963–1975 (32 zvezkov), Heras ugegeben im Auftrag des Auswärtigen Amts vom Institut für Zeitgeschichte, R. Olde nbourg Verlag München 1994–2006, Hauptgeraus- geber Hans-Peter Schwarz, Mitherausgeber He lga Haftedorn, Klaus Hildebrand, Werner Link und Rudolf Morsey. 2 Akten 1967 ..., Dokument 243, Aufzeichnung des Staatsekretaers Lahr, 8. 9. 1964, str. 1001– 1003. 3 Prav tam in Zoran Janjetovi ć, Od Ausschwitza do Brijuna, Pitanje odštete žrtvama n acizma u jugoslovensko-zapadnonjema čkim odnosima, Zagreb 2007, str. 56. 4 Prav tam. 5 Akten 1967 ..., Dokument 15, Gespraeche des Bundesministers Brandt mit dem frazoesischen Aussenminister Couve de Murville in Paris, 13. 1. 67. str. 85–86. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 185Na drugi strani so bili jugoslovanski odnosi z NDR, kljub uradnim diplomat- skim odnosom in tudi siceršnjim stikom, formalisti čni, zlasti pa jugoslovansko vodstvo ni popuš čalo »prijateljskim« pritiskom, po razširitvi stikov in spre- membi statusa diplomatskih predstavništev v obeh državah. To je namre č za- znalo tudi nemško/francosko »Predstavništvo države zaš čitnice« v Beogradu, že spomladi 1966. V svojih poro čilih marca in aprila tega leta so nemški diplomati v Beogradu ugotavljali, da se je odnos Jugoslavije do ZRN, po obisku Tita v Nemški demokrati čni republiki junija 1965, kljub na čelni jugoslovanski podpori sovjetske teze o obstoju dveh nemških držav, izboljšal. Zlasti so ugotavljali, daje postala jugoslovanska politika do ZRN manj agresivna, zmernejša in bolj zadržana. Posebej pa jim je bilo vše č, da Jugoslavija zavra ča zahteve NDR po spreminjanju statusa diplomatskih predstavništev v obeh državah. 6 Do enakih spoznanj so prišli tudi politi čni opazovalci pristojnega oddelka bonskega zunanjega ministrstva, ki so ugotavljali, da se je jugoslovanska kam-panja proti ZRN v primerjavi z leti 1963 in 1964 mo čno omilila. Razloge za to so našli predvsem v gospodarskih težavah Jugoslavije. ZRN je bila po mnenju bonskih diplomatov najpomembnejši gospodarski partner Jugoslavije, iz nje jeprihajalo v Jugoslavijo najve č turistov, vanjo je odhajalo najve č jugoslovanskih »gastarbajterjev« in zato si ta ni mogla privoš čiti poslabševanja odnosov. Bon- ski diplomati so tudi menili, da jugoslovanska politika do ZRN po obisku Tita v »Pankowu« nima ve č možnosti za še mo čnejši pritisk na ZRN, obenem pa so 6 Politisches Archiv des AussenAmtes (dalje PAAA) , Bestand (dalje B) 150/1966, Band 73, 1.– 15. 4. 1966, Jugoslawisches Verhalten gegen über der BRD, Aufzeichnung des Ministerial- dirigenten Ruete, 13. 4. 1966, str. 1. Tito je obiskal NDR med 9. in 14. junijem 1965. Po- vzemajoč iz slovenskega časopisja (Delo, 9.–16. 6. 1 965) je obisk potekal na obi čajni pro- tokolarni ravni in ni bilo zazn ati kakšnih posebnosti. Najve č sta oba d ržavnika, Tito in Ul- bricht govorila o gospodarskem, trgovinskem in znanstvenem sodelovanju. Med ideološko- političnimi temami, sta se poleg sodelovanje med partijama, dotaknila tako svetovnih tem kakor tudi nemškega vprašanja in odnosa do ZRN. Iz objavljene skupne izjave o obisku ni razvidno, da bi bil odnos Jugos lavije do ZRN kaj boljši oziroma, da bi bil ton ocenjevanje politične dejavnosti ZRN kaj omiljen. Oba drža vnika sta namre č podpisala izjavo, v kateri ugotavljata, da je dejavnost militaristi čnih in revanšisti čnih sil v ZRN stalna in da naraš ča, da želijo v ZRN revidirati rezultate druge svetovne vojne in se dokopati do jedrskega orožja. Obe strani sta se tudi strinjali, da je treba, »skupaj z drugimi miroljubnimi silami nastopiti proti tej nevarnosti«. Obenem se je Jugoslavija spet trdno postavila za tezo o obstoju dveh nemških držav, vendar se tudi zavzela za normalizacijo pol ožaja v Zahodnem Berlinu. V skupni izjavi najdemo o tem zapisano: »Obe državi se strinjata, da je mogo če mir in varnost v Evropi zagotoviti sa mo ob upoštevanju obstoje čih odnosov v Evropi in realnosti obstoja dveh suverenih nemških držav z razli čnim družbenim in politi čnim sistemom. To je pomemben pogoj za miroljubno sporazumevanje in postopno zbliževanje dveh nemških držav. Obe strani sta tudi poudarili potrebo po normalizaciji položaja v Zahodnem Berlinu. Hkrati sta p oudarili, da so poskusi ignoriranja ali izoliranja NDR nerealni in škodljivi. V tej zvezi sta obsodili Hallsteinovo doktrino kot politiko pritiska in izsiljevanja v mednarodnih odnosih ...« (Delo, 16. 6. 1965, str. 4). Najbrž so zahodno nemški diplomati, ko so ocenjevali politiko Jugoslavije do ZRN po obisku Tita v NDR, imeli na voljo še kake druge informacije , ki so bile skrite očem javnosti in so dovoljevale bolj optimisti čne ocene. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 186tudi ocenjevali, da Jugoslovani po Titovem obisku v »SBZ« ne morejo ve č računati na to, da bi jih Ameri čani priporo čali v ZRN«. Konec marca je namre č ameriški odpravnik poslov v Beogradu zagrozil jugoslovanskemu podsekretarjuv zunanjem ministrstvu Lalovi ću, da mora Jugoslavija ra čunati na hude gos- podarske sankcije, če bo še nadalje verbalno napadala ZRN. In kon čno je nji- hova ocena milejše politike Jugoslavije do ZRN temeljila na prepri čanju, da gre za to zahvala tudi jugoslovanskemu zunanjemu ministru Marku Nikezi ću, »ki, tako vsaj kaže, jugoslovansko-nemške odnose obravnava bolj trezno kot njegovpredhodnik«. 7 Zato ni prav ni č čudno, da je sredi maja 1966, še v času vlade Ludwiga Erharda (CDU/CSU), zahodnonemški državni sekretar v zunanjem ministrstvu prof. dr. Karl Carstens (CDU/CSU)8 pisal zaupno depešo v Beograd vodji za- hodnonemške diplomacije na francoskem veleposlaništvu Hansu Bocku, da sestrinja z njegovim mnenjem, da bi bil koristen pogovor med njim in zunanjimministrom Nikezi ćem. Pogovor naj bi bil le izmenjava mnenj o nekaterih vpra- šanjih. Potekal naj bi nekje zunaj ZRN oziroma SFRJ. Posebej je poudaril, da pobuda za pogovor ne sme priti z nemške strani, pa č pa naj bi Jugoslovanom le ponudili priložnost, da pokažejo interes za dvostranske pogovore. Prav tako najbi Bock Nikezi ću dal jasno vedeti, da pogovori na višji ravni ne pridejo v poštev. Če bi Hans Bock ne mogel najti primerne priložnosti za stik z Nike- zićem, mu je Carstens predlagal, naj se Nikezi ću najavi , da bi mu ustno po- jasnil nekatere vidike nemške izjave o miru z dne 24. marca. Ob koncu depešeje še enkrat »pritisnil na zavoro«, saj je nemškemu diplomatu v Beogradu zabičal, da pogovori nikakor ne pridejo v poštev, če bo v Beograd res prišel – kakor so informirani v Bonnu – v drugi polovici maja na obisk Walter Ulbrichtali pa bi bil tak obisk na črtovan v naslednjih mesecih. 9 Približevanje obeh držav je teklo po časi, skrito pred o čmi javnosti in pre- vidno, vendar neprekinjeno. Vendar so že januarja 1967, potem ko je 1. de- cembra 1966 novi zunanji minister v vladi Kurta Georga Kiesingerja (CDU/ CSU) postal Willy Brandt (SPD), v ZRN tudi javno in uradno spregovorili omožnosti ponovne navezane diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Zvezni kanc-ler Kiesinger je namre č o tem spregovoril na tiskovni konferenci o nemški zu- nanji politiki za tuje novinarje 20. januarja 1967 v Bad Godesbergu. Na vprašanje novinarja, ali je zvezna vlada res pripravljena navezati diplomatskestike z Jugoslavijo, kljub temu da je ta priznala »NDR«, in ali je res prišlo, kotse je govorilo, do zadevnih pogovorov z njo, je odgovoril sicer v diplomatskemjeziku, vendar je bilo iz odgovora povsem jasno, da ima ZRN tak namen: » Če bodo okoliš čine dovoljevale, da. Dejstvo, da so te države priznale Vzhodni Berlin (torej ni č več »Pankow« ali »SZB« – op. p.), nas postavlja pred poseben 7 Prav tam, str. 2, opomba 2. 8 Zunanji minister v vladi Ludwiga Erharda (C DU/CSU), je bil takrat dr. Gerhard Schröder. 9 Prav tam, Depeša, St.S. Carstens an Legiti onsrat I. Klasse, Bock, Belgrad, Meinungsaus- tausch mit Jugoslawien, 11. 5. 1966, str. 1–2. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 187problem. Rešiti ga moramo poskusiti na pragmati čen način ob vzajemnem spo- štovanju pravnih stališ č. Pod temi pogoji in danostmi smo seveda pripravljeni tudi z Jugoslavijo normalizirati odnose, saj nas z njo povezujejo zelo mnogepraktične povezave ...« 10 Toda očitno ta odlo čenost ni bila povsem enotna, saj je Ministerialdirektor Ruete še 8. februarja 1967 zatrjeval, da »zaenkrat ni predvidena obnova di- plomatskih odnosov z Jugoslavijo«,11 čeprav je obenem tudi ugotavljal, »da je iz vseh poluradnih in uradnih jugoslovanskih izjav jasno razbrati, da Beograd nepogojuje obnove diplomatskih odnosov«. 12 Ko pa je po bukareštanski izjavi držav Varšavske zveze iz julija 1966, po konferenci zunanjih ministrov Varšavske zveze februarja 1967 v Varšavi in po tako imenovani Konferenci v Karlovih Varih aprila 1967, postalo o čitno, da so Češkoslovaška, Madžarska in Bolgarija popustile pod sovjetsko-poljskim pri- tiskom in so vzpostavitev diplomatskih odnosov do nadaljnjega zavrnile,13 so dobile jugoslovanske izjave po novem oblikovanju nemško-jugoslovanskih od- nosov opazen, nov poudarek.14 Dne 23. februarja 1967 je, dober mesec za zveznim kanclerjem Kiesingerjem, o navezavi diplomatskih odnosov z Jugo-slavijo pred nemškim Društvom za tuji tisk/Verein für Auslandspresse spre-govoril tudi zunanji minister Brandt. Ti dve dejanji sta bili temelj za to, da je z jugoslovanske strani prihajalo do vse ve č izraženih želja po čim prejšnji ob- novitvi diplomatskih odnosov. Formalno je jugoslovanska stran sicer vednoznova poudarjala, da povsem prepuš ča nemški strani, ali bo izboljšanje med- državnih odnosov dosegla z obnovitvijo diplomatskih odnosov ali pa le s na- daljnjimi koraki za izboljšanje in razvoj obstoje čih odnosov. Toda iz Beograda 10 Aussenpolitik der BRD, Dokumente von 1949 bis 1994, Köln, 1995, Verlag Wissenschaft und Politik, Dokument št. 79, str. 304. 11 Akten 1967 ..., Dokument 15, Gespraeche des Bundesministers Brandt mit dem frazoesischen Aussenminister Couve de Murville in Paris, 13. 1. 67. str. 85–86. 12 Prav tam. 13 Varšavska zvez a je namre č s temi dogodki dogodkih zgradila nepremostljive ovire za za četke nemške »Ostpolitik« in za nameravano navezavo diplomatskih stikov med dr žavami Vzhodne Evrope in ZRN. Od nje so namre č zahtevale, da se prej odpove ato mskemu orožju, da prizna vse evropske meje, predvsem pa mejo na Odri in Nisi, da se odpove Hallsteinovi doktrini in »Alleinvetretugfsanspruch« ter prizna NDR. Za Za hodni Berlin so zahtevale priznanje statusa svobodnega mesta in ne dela ZRN. Sklenite v bilateralne pogodbe o odpovedi uporabe sile med ZRN in državami Vzhodne in Srednje E vrope so zavrnile. Na konferenci v Karlovih varih pa so države Varšavske zveze dodatno k temu zahtevale še sklic vseevropske konfe- rence o varnosti, na kateri bi nastopila NDR, ZDA pa ne. SZ se je na vse na čine trudila iz Evrope izgnati ameriški politi čni vpliv. Kot da NDR ne bi bila dovolj mo čno povezana z SZ, je le-ta po letu 1967 sklenila s Poljsko in Češkoslovaško pogodbi o prijateljstvu in pomo či. Tudi na ta na čin je želela nevtralizirati zahodnonemške napore po popuš čanju napetosti, ki si jih je za cilj zadala Kiesinger/Brandtova vlada. Ve č glej v: Christian Hacke, Die Aussen- politik der Bundesrepublik Deutschland, Von K onrad Adenauer bis Gerhard Schröder, Ull- stein/Berlin 2004, str. 133–136. 14 Akten ... 1967, Dokument 191, Botschaftsrat Lo eck, Belgrad, an das Auswärtige Amt, 29. 5. 1967, str. 1 (dalje: Hacke ...) Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 188so v Bonn poro čali, da je iz vsake uradne ali neuradne jugoslovanske izjave jasno zaznati, da dajejo prednost prvi možnosti.15 Na nemški strani so bili tako že februarja 1967 prepri čani o dveh stvareh: 1. da je Jugoslavija pripravljena na obnovitev diplomatskih odnosov brez v naprej postavljenih pogojev in 2. da jeobnova diplomatskih odnosov v nemškem interesu ter v skladu s cilji Kiesinger-Brandtove vladne izjave z dne 13. decembra 1966. 16 Jugoslavija naj bi bila na brezpogojno obnovo diplomatskih odnosov, po mnenju analitikov bonskega zu- nanjega ministrstva, pripravljena v prvi vrsti zato, ker od tega pri čakuje kon- kretne gospodarske in finan čne koristi. Zato so predlagali, da lahko ZRN Jugo- slaviji ponudi le obnovo diplomatskioh odnosov, nikakor pa ne »popolne nor- malizacije« odnosov, ki naj bi jo Jugoslovani razumeli kot gospodarsko-fi- nančno podporo. Gre seveda za uresni čitev stalnih jugoslovanskih zahtev po od- škodnini za nacisti čne vojne zlo čine v času druge svetovne vojne (Wieder- gutmachung). Vlado so opozarjali, da bi obnova diplomatskih stikov lahkopovzročila v državah tretjega sveta napa čno razlago tega nemškega koraka, kar zadeva odnos do NDR. Prepri čani so bili, da se ZRN lahko izogne tej nevarnosti le z močno aktivnostjo lastnih diplomatskih predstavništev v tujini, po potrebi tudi na višji državniški ravni in tudi s pomo čjo Jugoslavije. Za navezavo di- plomatskih stikov prav z Jugoslavijo je za njih govorilo dejstvo, da ima Ju- goslavija veliko težo in vpliv v tretjem svetu in da bi jo zato ne smeli predolgo pustiti čakati. Nadalje so bili prepri čani, da je prav na primeru Jugoslavije po- stavljena na priskušnjo verodostojnost vladne izjave z dne 13. decembra 1966. 17 Kljub nekaterim pomislekom je državni sekretar v zunanjem ministrstvu Schütz predlagal (13. decembra 1967), da naj ZRN v smislu procesa nor- malizacije odnosov z Jugovzhodno in Vzhodno Evropo ponovno vzpostavidiplomatske odnose z Jugoslavijo. Dodal pa je še predlog za nekatere previd-nostne ukrepe. Vsa diplomatska predstavništva ZRN naj bodo pou čena o za- 15 Prav tam. 16 Gre za vladno izjavo/Regierungserklär ung, v kateri je Kiesinger, o čitno po mo čnim vplivom Willyja Brandta, »Ostpolitik« postavil pred »Westpolitik«. Bila je odli čno formuliran apel za spravo in pripravljenost na pogajanja. Še v nobeni zahodnonemški vladni izjavi do takrat ni bilo toliko prostora namenjenega Sovjetski zvezi in politiki sporazumevanja. Gre za zelo spretno pripravljen dokument, s katerim je kancler Kiesinger z navajanjem »Ostpolitik« po-dobnih potez prejšnjih konservativnih vlad s kušal pomiriti nasprotnike te politike v svojih vrstah in jih pripravi za novo usmeritev nemš ke zunanje politike. V vladni izjavi je namre č zapisal: »Nem čija je bila stoletja dolgo most me d Vzhodno in Zahodno Evropo. Te naloge želimo uresni čiti tudi v naših časih.« V njej je omilil tudi trdoto »Alleinvetretunsanspruch«, ko je zapisal: »Želimo sprostiti in ne utrjeva ti, želimo jarke premostiti in ne poglobiti. Zato hočemo z vsemi silami posp eševati človeške, gospodarske in d uhovne odnose z našimi so- deželani v drugem delu Nem čije«. Več o tem glej: Hacke ... str. 134 in Bundeskanzler Dr. h.c. Kurt Georg kiesinger, Regierungserkärung vor dem Bundestag am 13. Dezember 1966, Son- derdruck aus dem Bulletin des Presse- und In formationsamtes der Bundesregierung Nummer 157/1966, str. 18–24. 17 Akten ... 1967, Dokument 51, Aufzeichnug des Staatssekräter Schütz, 13. 2. 1967, str. 282– 283. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 189hodnonemški politiki do Jugoslavije. Beogradu naj predstavnik ZRN v jugo- slovanskem glavnem mestu čim prej predlaga za četek izmenjeva mnenj na višji ravni s ciljem obnove diplomstkih stikov. Prav tako naj bi veleposlanike v ne-katerih najpomembenjših državah neuvrš čenega sveta, tj. v New Dehliju, Ran- gunu, Djakarti in Colombu, povprašali, ali je po njihovem mnenju potrebnakakšna interpretacija zadevne politike do Jugoslavije na višji ravni. 18 Niso pa bili vsi visoki uradniki na nemški strani takega mnenja, saj je bil nemajhen del pomembnega članstva v konservativni CDU/CSU zelo zadržan, če ne kar odklonilen do na čel »Ostpolitik«, ki je tudi v zelo mili obliki nista mogla uresni čiti ne prejšnji kancler Erhard in ne njegov zunanji minister Schröder. Drugi državni sekretar v zunanjem ministrstvu, Lahr, je je le nekaj dni po mnenju kolega Schütza (15. februarja 1967) zavzel povsem nasprotnostališče. Temelj njegovega nasprotovanja je bilo vprašanje odnosa do NDR oziroma do »Pankowa«, kot ga je sam imenoval. Prepri čan je namre č bil, da ni mogoče hkrati ohraniti na čela Hallsteinove doktrine in obenem znova navezati diplomatske stike z Jugoslavijo, ki je v tem pogledu napravila »izvirni greh«. Po njegovem mnenju potem nih če več ne bo jemal resno »groženj« po prekinitvi diplomatskih stikov s tistimi državami, ki bodo priznale NDR. Trdil je, da če bodo druge države sprejele nemško argumentacijo, da ZRN ne more biti brez diplomatskih odnosov s tako pomembno državo, kot je Jugoslavija, kljub temu da je priznala NDR, je pri čakovati, da bodo domnevale, da ZRN prav tako ne more biti brez diplomatskih odnosov s tako pomembnimi državami, kot sta naprimer Indija in ZAR (Združena arabska republika, danes Egipt op. p.). Ocenje- val je, da je neugodno, če ZRN nima diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, toda bil obenem prepri čan, da je še neugodneje, če bi s tem propadla Hallsteinova doktrina in na čelo »Alleinvetretungsanspruch«. Priznal je, da je bila že tedaj Hallsteinova doktrina ogrožena, pri čakoval, da se bo vedarle ohranila, in menil, da vlada ne bi smela pospeševati njenega propada. Vladi je predlagal, da naj se najprej osrediš či na navezavo diplomatskih odnosov z Bolgarijo, Češkoslo- vaško, Madžarsko in Poljsko. »Dokler ta akcija ni zaklju čena, se gospod Tito ne more pritoževati,« je zapisal v svojem mnenju in komentarju na Schützerjevoanalizo z dne 13. februarja 1967 in nadaljeval: »Ko bo akcija kon čana, nam morda uspe neevropske države prepri čati, da iz geografskih razlogov – sicer bi bila Jugoslavija edina država na celini, s katero nimamo diplomatskih odnosov– ne smemo dopustiti te izjeme. Tudi ni mogo če izključiti, da Tito pri svojih prijateljih v New Dehliju in Kairu take akcije ne bi podprl. Toda to (obnovadiplomatskih stikov z Jugoslavijo, op. p.) ni vprašanje, ki bi si ga postavljali v najkrajšem času.« 19 Odločitev je bila v rokah zunanjega ministra Willyja Brandta. Dne 6. marca 1967 je na temelju mnogih pridobljenih mnenj, očitno pa tudi po pogovorih s 18 Prav tam, str. 3. 19 Prav tam, Dokument 56, Aufzeichnung des St aatsekretärs Lahr, 15. 2. 1967, str. 283. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 190kanclerjem osebno, Georgu Kiesingerju poslal svoje mnenje in predlog o »pri- meru Jugoslavija«. V njem je povzel vsa prej omenjena stališča, pridržke, argu- mente za in proti ter strahove, ki so jih navajali njegovi sogovorniki. Od tistih, da je obnova diplomatskih stikov v skladu z vladno izjavo Kiesingerjeve vlade in v interesu nemške politike do Evrope in politike popuščanja ter da je Jugoslavija pripravljena znova navezati diplomatske stike brez vnaprejšnjih pogojev, prek tistih, da bo imela nameravana obnova finančne posledice za ZRN, do tistih, da je treba z diplomatsko ofenzivo/pojasnjevanjem prepričati svet, da se ZRN ni odpo- vedala Hallsteinovi doktrini in »Alleinvetretungsanpruch«. Morda sodi med najpomembnejše Brantove argumente na izražene strahove o valu prizanj NDR, ki da ga je pričakovati, če bi ZRN ponovno navezala diplomatske odnose z Jugo- slavijo, njegova opazka: »Izkušnje z Romunijo že imamo. Ni prišlo do nikakršne povodnji ...«20 Njegov predlog kanclerju je bil zato pričakovano diplomatsko izmuzljiv, a za poznavalce vedarle zelo jasen v smeri trdne odločenosti, da se diplomatski odnosi z Jugoslavijo spet vzpostavijo. Zapisal je namreč tudi stavek: »Ponovna vzpostavitev – če je le mogoče v teku tega leta – pride v poštev le ...« in nadaljeval »Potem se bo – v smislu vladne izjave in dopolnil zveznega kanclerja – treba odločiti, ali je »glede na okoliščine« mogoče vzpostaviti diplo- matske odnose.«21 Že na začetku pisma pa je Brandt kanclerju nakazal, da bo proces za obnovo diplomatskih stikov z Jugoslavijo nadaljeval, kot stoji zapisano v pismu, če ne bo od njega dobil nasprotnega mnenja.22 Da je temu bilo tako, kaže tudi zapis ministerialnega direktorja Diehla iz srede marca 1967, v katerem je opisal stanje in perspektive nemške zunanje po- litike. V tem zapisu je na prvem mestu opis stanja in perspektiv na podro čju uresničevanja »Ostpolitik«: »»Ostpolitik« je že v operativni fazi. Njen cilj je vzpostavitev diplomatskih odnosov z vsemi državami Varšavske zveze kakortudi z Jugoslavijo. Treba je preveriti, ali ne bi morali dati prednost Jugoslaviji, vkolikor se ne bi Madžarska, Bolgarija in ČSR pustile predolgo čakati. Če bi ostala Poljska edina brez diplomatskih odnosov z ZRN, bi bilo treba stremeti k rešitvi, da obe strani objavita izjavo o takem namenu ...« 23 Tudi nemški zavezniki, so v tem času podpirali tako usmerjeno nemško »Ostpolitik«. Nemški veleposlanik v Rimu Herwarth von Bittenfeld je na pri- mer poročal o pogovorih s francoskim diplomatom Alphandom o nameri ZRN, da obnovi diplomatske odnose z Jugoslavijo in o možnih vplivih tega dejanja nadruge države. Menil je, da bi bilo bolje če bi diplomatske odnose z Jugoslavijo navezali so časno z navezavo odnosov še s kako drugo vzhodnevropsko državo. Toda na koncu je vedarle potrdil pravilnost nemške namere, da najprej obnovi diplomatske odnose z Jugoslavijo, saj, tako je bil prepričan, vzpostavitve diplo- 20 Prav tam, Dokument 88, Bundesminister Bran dt an Bundeskancler Kiesinger, str. 414. 21 Prav tam, str. 415. 22 Prav tam, str. 413. 23 Prav tam, Dokument 96, str. 460. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 191matskih odnosov z Madžarsko ni mogoče kmalu pričakovati.24 Brandt je sredi aprila 1967 o nameravani obnovi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo previdno obvestil tudi britanskega zunanjega ministra Browna. Ko mu je pripovedoval o trudu zahodnonemške politike, da bi izboljšala odnose z Vzhodom in na ta način prispevala k popuščanju napetosti, je Brownu dejal, da k tej politiki sodi tudi namera obnoviti diplomatske odnose z Jugoslavijo, ki da je iz znanih razlogov »Sonderfall«. Vendar je očitno v dvomih, ali bo to britanski sogovornik z naklo- njenostjo sprejel, tudi zatrjeval, da morajo s to državo najprej urediti vprašanja, povezana z »gastarbajterji«, gospodarstvom, kulturo, socialno zakonodajo in dvojim statusom tedanjih diplomatskih predstavnišetv pri silah zaščitnicah. Poleg tega je tudi izrazil upanje/strahove, da obnova diplomatskih odnosov z Jugoslavijo ne bo napačno razumljena pri neuvrščenih državah, zlasti v Združeni arabski republiki in Indiji. Pri pojasnjevanju tega koraka v teh državah je prosil za pomoč britansko stran. Brown je z razumevanjem sprejel Brandtove argu- mente in pričakovati je bilo britansko pomoč pri izvajanju nove »Ostpolitik«25 Tudi jugoslovanska stran je spomladi leta 1967 še vedno kazala veliko za- nimanje za obnovo diplomatskih odnosov, obenem pa bila že kar nestrpna.Sredi aprila sta se na gospodarski konferenci v Ženevi sestala nemški državnisekretar Schütz in jugoslovanski pomo čnik zunanjega ministra, odgovoren za mednarodna evropska vprašanja Dim če Belovski. Seveda sta v pogovorih naj- več prostora namenila prav obnovi diplomatskih odnosov. Nemški sogovornik je skladno z izjavami njegovega premierja in zunanjega ministra, pa tudiskladno s pogovori, ki jih je marca 1967 v Beogradu – sicer o gospodarskih vprašanjih – vodil visoki uradnik nemškega zunanjega ministrstva Kastl, sledil želji Belovskega po pojasnjevanju trenutnega stanja glede tega vprašanja. Vpogovorih z njim je opazil velik interes Jugoslavije po obnovitvi diplomatskihodnosov in obenem veliko nestrpnost. Pri tem Belovski ni bil kdo ve kakodiplomatski. Omenil je sicer, da je jugoslovanska vlada naklonjena novi za- hodnonemški vladi, da pa se lahko ta naklonjenost kaj kmalu sprevžejo v svoje nasprotje. Posebej je poudaril, da so zelo mote če izjave članov vlade, ki v javnosti zatrjujejo, da je sedanje stanje odnosov na zadovoljivi ravni in da medvladama obstajajo stalni stiki. To je bilo v Beogradu razumljeno, kot da so taki stiki povsem dovolj in da nemška stran izgublja pripravljenost za obnovo diplomatskih stikov. Zato je Belovski znova poudaril, da so strahovi Bonna, dabo Jugoslavija po navezavi diplomatskih stikov nagovarjala in vzpodbujajadržave tretjega sveta, da naj priznajo NDR. Skratka, jugoslovanski interes je bil,da odstrani vsaj najve čje strahove ZRN, tj. tiste, povezane z na čeli Hallsteinove doktrine in »Allenvetretungsanspruch«. Ni razloga, da ne bi bil Schütz s po- govorom in z zagotovili Belovskega vsaj deloma zadovoljen. 26 24 Prav tam, Dokument 118, Botschafter Herwar th von Bittenfeld, Rom, an das Auswaertige Amt, 5. 4. 1967, str. 537. 25 Prav tam, Dokument 124, str. 669. 26 Prav tam, Dokument 127, str. 586–587. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 192Upoštevajo č zapisano, je povsem razumljiv mešan ton, lahko bi rekli nekakš- nega zbirnega poročila nemškega »odpravnika poslov« v Beogradu svetnika vele- poslaništva (Botschaftsrat) Loecka, ki ga je o stanju pri akciji obnove diplomat- skih odnosov z Jugoslavijo napisal konec maja 1967 in poslal na zunanje mini- strstvo. Loeck je namreč poročal v Bonn o novih poudarkih v jugoslovanskem odnosu do ZRN in njene »Ostpolitik«. Iz poročila izhaja, kot da bi se Jugoslavani nekako ohladili pri vztrajanju na obnovi diplomatskih odnosov, čeprav se ji niso eksplicitno odrekli ali jo zavrnili. Da pa so se ohladili, naj bi kazale zahteve po pogajanjih o novi bilateralni pogodbi o položaju in varstvu »gastarbajterjev« in vedno nove zahteve po odškodnini za nacistične zločnine. Plačilo odškodnine naj bi tedaj postavljali celo pred zahteve po začetku pogajanj o obnovitvi diplomat- skih odnosov. Kot dokaz za nove poudarke glede odnosa do ZRN je Loeck navajal intervju zunanjega ministra Marka Nikezića za beograjski list Večernje novosti. V njem je Nikezić poudarjal, da mora ZRN, če res hoče uspeti s politiko popuščanja med Vzhodom in Zahodom, »priznati obstoječe realnosti« (mišljena je seveda NDR). Na novinarjevo vprašanje, kaj je z nemško pripravljenostjo po obnovitvi diplomatskih odnosov, je Nikezić le kratko odvrnil, da so bile z bonske strani dane izjave v tem smislu, in dodal »v odnosih med Jugoslavijo in Bonnom ne gre le za načelne izjave, ki jih dajeta ena ali druga stran, ampak tudi za reševanje problemov iz preteklosti, ki so se nakopičili in ki morda z mnogimi drugimi državami ne obstajajo.«27 Nikezić se je torej odločlil za povečan pritisk na Bonn z ustvarjanjem vtisa, da gre Jugoslaviji bolj za pravično rešitev vprašanja odškodnine za nacistične zločine, storjene med vojno v Jugoslaviji, kot pa za formalno obnovo diplomatskih stikov. Tako so Nikezićeve besede razumeli tudi v Bonnu, saj so ugotavljali, da sintagma »reševanje problemom iz preteklosti« ne pomeni nič drugega kot obnovitev odškodninskih zahtev.28 Svetnik veleposlaništva Loeck je poro čal v Bonn, da ta novi stil oziroma te nove poudarke v jugoslovansko-nemških odnosih povzema tudi jugoslovansko časopisje. Posebej je omenjal zapise bonskega dopisnika beograjske Politike, ki da je o odnosu ZRN do odškodninskih zahtev Jugoslavije pisal še zlasti rafini-rano in poniževalno. Med drugim naj bi zapisal: »... če se Bonn že čuti ob- vezanega drugi nemški državi pla čati odškodnino iz povojnega časa (mišljena je bila znotrajnemška poravnava poštnih pristojbin, op. p.), ne more še naprej zavračati jugosloovanskih zahtev po vojni odškodnini samo zato, ker ima Beo- grad normalne odnose z NDR.« 29 Kot je to v politiki mnogokrat v navadi, so bili za poslabšanje odnosov (so)krivi novinarji. Nemški diplomat v Beogradu pa vendarle slike odnosov med državama gle- de vprašanja obnove diplomatskih stikov ni videl preve č črno. Bonskega na- slovnika je prepri čeval, da sicer ni mogo če prezreti novih poudarkov v jugo- slovanskih predstavah o nemško-jugoslovanskih odnosih, vendar pa da po na- 27 Prav tam, Dokument 191, str. 821. 28 Prav tam. 29 Prav tam, str. 821–822. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 193tančni analizi dogajanj ni mogo če trditi, da je prišlo bo obrata. Še vedno naj bi bili Jugoslovani, tako Loeck, pripravljeni na brezpogojno obnovo diplomatskih odnosov, vendar pa pri tem niso nikoli dopuš čali niti najmanjšega dvoma, da pomeni obnova diplomatskih odnosov uvod v reševanje »stvarnih problemov«.»Zato bi bila nevarna prevara misliti,« pravi Loeck, »da je mogo če z obnovo diplomatskih odnosov odkupiti jugoslovanske zahteve po odškodnini. Povsem drugo vprašanje je, ali bi bili pripravljeni njihove za nas nesprejemljive zahteve umakniti za gospodarske prednosti druga čne narave. Jasen odgovor na to vpra- šanje bi lahko dobili le s konkretno ponudbo.« 30 Loeck »novega« jugoslovanskega na prvi pogled tršega stališ ča do obnove diplomatskih odnosov z Nem čijo, na videz nerazdružljivo povezanega z vpra- šanjem odškodnine, ni ocenil kot tako, ki bi realno ogrozilo obnovo diplomat-skih stikov med državama. Pronicljivo je namre č ugotavljal, da v Jugoslaviji kljub velikim besedam prevladuje strah, da bi ZRN svojo »Ostpolitik« lahkorealizirala tako, da bi prej navezala diplomatske stike z drugimi vzhodno- evropskimi državami, kot z Jugoslavijo. Prepri čan je bil, da se Jugoslavija dob- ro zaveda, da so Madžarska, Bolgarija in Češkoslovaška le odložile in ne za- vrnile navezavo diplomatskih stikov z ZRN, Romunija pa je take stike že na-vezala. To naj bi bil dovolj mo čan argument za to, da je Jugoslavija slej ko prej pripravljena obnoviti diplomatske stike brez pogojev. Zavedal pa se je tudi, da ni mogoče pričakovati, da se jugoslovanske zahteve po odškodnini ne bi še kre- pile. Prav strah pred navezavo diplomatskih stikov z drugimi državami vzhod-nega bloka naj bi bil razlog za to, je dokazoval svoje trditve nemški diplomat, da Ulbricht, ki je bil na obisku v Jugoslaviji leta 1966, jugoslovanskih sogo- vornikov ni uspel prepri čati, naj pogojujejo obnovo diplomatskih odnosov. 31 »Odmor« pri realizaciji »Ostpolitik«, ki so ga s svojim odlogom navezave diplomatskih stikov povzro čile Madžarska, Bolgarija in Češkoslovaška, pa je prišel Nemcem prav, da so se lahko v miru pripravljali na obnovo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. V prvi vrsti tako, da so poskušali sprostiti politi čno ozračje v odnosih med državama. K temu so mo čno prispevali že gospodarski pogovori predstavnika nemškega zunanjega ministrstva Kastla marca v Beo-gradu. Na pogovorih, tako je poro čal Kastl v Bonn, je bilo ustvarjeno ozra čje zaupanja v iskrenost nove nemške »Ostpolitik«. Tako je ostalo tudi po pogo- vorih, in to kljub »novi akcentuaciji« jugoslovanske strani. K izboljšanju nem-ško-jugoslovanskih odnosov je nadalje prispeval tudi pristanek nemške strani,da se oblikuje mešana bilateralna komisija na vladni ravni, kar so prej v Bonnudosledno odklanjali. Ta je zasedala konec aprila 1967. Celo zunanji minister Nikezić je v prej omenjenem intervjuju za Ve černje novosti to dvoje omenil kot 30 Prav tam, str. 822. 31 Prav tam, str. 822–823. Predsednik NDR Walter Ulbricht je bil na obisku v Jugoslaviji med 26. 9. in 2. 10. 1966. Šele tedaj je NDR uspe lo (leta 1964 jim ni), da je Beograd pristal na povišanje diplomatskih predstavništev na raven veleposlaništev, čeprav so bili diplomatski odnosi že vzpostavljeni. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 194enega od pozitivnih rezultatov nemške »Ostpolitik« in s tem popravil svojo izjavo, da je edini rezultat te politike navezava diplomatskih stikov z Romunijo. Nadalje je k boljši politi čni klimi prispevalo dejstvo, da so se izboljšali pogoji za delo nemških diplomatov v Beogradu. Od konca aprila sta bila namre č vzpostavljena nemoteno potovanje diplomatskih kurirjev in poslovanje s šifri-ranimi telegrami. Vse to je torej prispevalo k temu, da je Bonn po mnenju Loecka uspel prepri čati Beograd, da se, zato da ZRN obravnava Jugoslavijo kot »Sonderfall/Poseben primer«, izpla ča ohraniti malo potrpljenja. 32 Kot odličen poznavalec jugoslovanskih razmer si je Loeck svojo vlado do- volil opozoriti, da bo jugoslovansko stališ če ostalo pozitivno do izboljšanja dvo- stranskih odnosov, le če se bo tudi nemška stran držala svojih obljub. V mislih je imel predvsem obljubo za za četek pogajanj o sporazumih o zaposlovanju (Anwerbe) in socialnem zavarovanju. Po njegovem mnenju sta ta dva spora-zuma za jugoslovansko stran po pomebnosti takoj za zahtevami po odškodnini.Če se ta pogajanja ne bi za čela, je bil prepri čan Loeck, bi lahko kaj hitro prišlo do izničenja nemških stremljenj po izboljšanju odnosov. So časno pa je opo- zarjal, da ne bi smeli samo z nemške strani dajati ugodnosti, ampak jih zahtevatitudi od jugoslovanske strani. Pet je bilo takih, da jih je posebej navedel, čeprav niso imele kake posebne politi čne teže: 1. »Sklenitev pogodbe o ustanovitvi izpostave Goethe-Instituta za Jugoslavijo; 2. sklenitev sporazuma o vojnih grobovih;3.pomilostitev domnevnega vojnega zlo činca Hansa Kohla; 33 4.izročitev zaplenjenenih vrednosti gospe Tille Duireux in 5. podpora nemškemu pristopu k Donavski konvenciji.«34 Prvi dve zahtevi so Jugoslovani odlo čno zavračali, za tretjo in četrto naj bi bili postopki v teku, peto pa naj bi podpirali, le pisno se o tem niso hoteliizraziti. Vsekakor so bile te nemške želje/zahteve mnogo skromnejše od jugo-slovanskih, služile naj bi v prvi vrsti zato, da bi jugoslovansko stran prepri čali, da gre z nemške strani za namero po pravem sodelovanju, h kateremu morata prispevati obe strani. Zaklju ček poročila svetnika veleposlaništva Loecka je prevideval previdne nadaljnje korake. Eden od resnih nemških internih pogojevza nadaljevanje prizadevanj za izboljšanje realnih odnosov med ZRN in SFRJ, ki naj bi pripeljala do obnove diplomatskih stikov med državama, je bil zago- tovo jugoslovanski odnos do NDR in do vprašanja Berlina. Zato so velikopozornost posve čali rezultatom obiska predsednika NDR Ulbrichta jeseni 1966 v Beogradu. Loeck je sicer ocenil, da Ulbrichtov obisk ni razlog za spremembonemške politike do Jugoslavije. Vemo pa tudi, da se hladen jugoslovanski odnos do NDR, kljub povišanju ranga diplomatskih predstavništev, ni spremenil. Še pomembnejše, celo osrednje vprašanje pri nadaljevanju približevanja med dr-žavama pa je bilo dejstvo, tako je ocenjeval Loeck, da jugoslovanska stran ni 32 Prav tam, str. 824. 33 Ta je bil pred jugoslovanskimi sodiš či kot vojni zlo činec obsojen na 15 let zapora. 34 Akten ... 1967, Dokument 191, str. 824. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 195spremenila odnosa do Berlina in ga je tako kot zahodnonemška vlada imela za del ZRN. Kljub temu je Loeck priporo čil svoji vladi, da naj Jugoslovanom določi termine za za četek pogajanj o zaposlovanju, socialnem zavarovanju in gospodarskih zadevah vseh vrst šele po tem, ko bo znano, kakšni so rezultatiUlbrichtovega obiska v Beogradu. 35 Odločenost zahodnonemške vlade, da obnovi diplomatske odnose z Jugosla- vijo, je bila torej v pozni jeseni 1967 kljub orisanim razburkanim medsebojnim odnosom že tako dokon čna, da je minister Brandt o tem 13. oktobra 1967 spregovoril tudi pred nemškim parlamentom: »Želja zvezne vlade je odnoseravno s to državo spet popolnoma normalizirati. Upamo, da bo s tem povezane pravne in politi čne težave mogo če preseči. /.../ Dejanski odnosi so se razvili zadovoljujo če. Načrtujemo za četek pogajanj o sklenitvi dolgoro čnega trgovin- skega sporazuma, o gostujo čih delavcih in o kulturnih vprašnjih.« O tem je in- formiral tudi francoskega zunanjega ministra Couve de Mourvilla, ko je biloktobra na obisku v Parizu. 36 Bonn kljub temu ni hotel prav nič hiteti in še manj kar koli prepustiti naključju. V realizacijo svojega namena obnoviti diplomatske odnose z Jugoslavijo je zato vključil tudi nediplomate. V Beograd je Bonn že 6. in 7. oktobra 1967 poslal glavnega urednika nemškega radia (Deutschlandfunk) Franza Barsiga, ki se je tam na to temo med drugim pogovarjal z generalnim direktorjem »Borbe« in čla- nom CK ZKJ Markovićem in z vodjem uprave na jugoslovanskem zunanjem mi- nistrstvu Lučićem. Njegove »sondaže«, kot so pogovore poimenovali, niso prav- zaprav prinesle nobenih bistvenih novosti ne v nemški in ne v jugoslovanski stra- tegiji in taktiki pri uresničevanju namere obnoviti diplomatske odnose. Tudi Bar- sig je namreč v Bonn poročal, da so Jugoslovani pripravljeni čim prej obnoviti diplomatske odnose brez vnaprejšnjih pogojev ter da so se Jugoslovani na načelni ravni pripravljeni pogovarjati o neki izjavi, ki bi bila objavljena ob obnovi od- nosov in bi nemški strani olajšala ta korak. Pričakujejo zadevne predloge z nemške strani. Dalje, da ne vztrajajo na odškodninskem vprašanju in so brez ugo- vora sprejeli na znanje Barsigovo zatrjevanje, da kaj takega ni mogoče že zaradi proračunskih razlogov. In končno, Jugoslovani naj bi znova izrazili željo, da se neodvisno od obnove diplomatskih odnosov začnejo pogajanja o sklenitvi spora- zuma o zaposlovanju in socialnem zavarovanju. Začetek pogajanj bi imeli na jugoslovanski strani za preizkus dobre volje, morebitno izločitev pogajanj o socialnem zavarovanju pa bi najbrž zavrnili, je menil Sahm, visok uradnik, ki je posredoval Basigovo poročilo pristojnim ministrstvom. Jugoslovanska stran naj bi pričakovala nadaljevanje dialoga v Bonnu ali na kakem drugem mestu, je še po- ročal.37 Bonsko zunanje ministrstvo, je bilo zato mnenja, da Barsigovi vtisi doce- 35 Prav tam, str. 825. 36 Prav tam, Dokument 355, Gaspräch des B undesministers Brandt mit dem französischen Aussenminister Couve de Murville in Paris, 17. 10. 1967, str. 1396. 37 Prav tam, Dokument 367, Au fzeihnung des Ministerialdirigen ten Sahm, 25. 10. 1967, str. 1448. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 196la ustrezajo sliki, ki so si jo o tem vprašanju ustvarili na ministrstvu. Glede na to ne pričakujejo nobenih posebnih težav na pogajanjih, posebej ne pri berlinskem vprašanju. Ministerialdirigent Sahm je konec oktobra 1967 zato menil, da je treba poleg terminskih vprašanj premisliti le še modalitete, izjave in postopke za ob- novitev diplomatskih odnosov z Jugoslavijo.38 Tudi ti elementi se pri nemški vla- di niso spremenili. Sahm je še naprej opozarjal, da se je pri obnovi diplomatskih stikov treba ozirati na celoto nemško-jugoslovanskih odnosov, na načela nemške »Ostpolitik« vključno z nemškim odnosom do Sovjetske zveze, pri nemški poli- tiki (Deutschlandpolitik) vztrajati na »politiki nepriznavanja« (NDR, op. p.; Nichtanerkennungspolitik) s strani tretjega sveta in upoštevati učinke te akcije na notranjepoliti čnem področju. Nov poudarek glede na do tedaj prevladujo čo oce- no pri načrtovanju nadaljnjih postopkov za obnovo bilateralnih odnosov je bilo le opozorilo Sahma, da je ključno vprašanje v bilateralnih odnosih med ZRN in SFRJ vprašanje odškodnine. Po njegovem mnenju bi se morala nemška politika osrediščiti predvsem na reševanje tega vprašanja, ki da ga bodo Jugoslovani zagotovo odprli takoj po ponovni navezavi diplomatskih stikov. Obnova diplo- matskih odnosov za jugoslovansko stran zagotovo ne more pomeniti »odkupni- ne« za njihove odškodninske zahteve, je bil prepričan Sahm. Vsa druga vpraša- nja, kot so, denimo, sporazum o »gastarbajterjih«, trgovinski sporazumi, delova- nje jugoslovanske emigracije ..., so po njegovem mnenju drugotnega pomena. Najpomembnejše pri vsem pa se mu je zdelo, da bi morala obnova diplomatskih odnosov pomeniti »generalno očiščenje« (Generalbereinigung) bilateralnih od- nosov. Glede jugoslovanskih zahtev po odškodnini je bil ta visok nemški uradnik izjemno oster in trd. Zavzel se je za to, da bi morala ZRN pred obnovo diplomatskih odnosov in pri njej »razbliniti jugoslovanske iluzije pri vprašanju odškodnine. /.../ Pri tem jim ne bi smeli ponuditi nikakršnih »nadomestnih plačil« – na primer na gospodarskem področju, ker to ne bi pomenilo samo približevanja priznanju upravičenosti njihovih zahtev, temveč bi vodilo tudi v stalne jugoslovanske poizkuse izsiljevanja ...«39 Sahm je ponovil še staro vodilo nemške politike približevanja k Jugoslaviji, da obnova diplomatskih odnosov z njo ne bi smela obremenjevati odnosov z drugimi vzhodnoevropskimi državami ali z drugimi besedami obremenjevati izvajanja nove »Ostpolitik«. Nič novega ni zapisal tudi o odnosu do »Nichtanerkennugspolitik«, ko je predvideval, da se bo morala ZRN potruditi in pravilno interpretirati obnovo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, da ne bi druge države napačno dojele tega dejanja.40 Strah pred 38 Prav tam, str. 1449. 39 Prav tam, str. 1450. 40 Kancler Kiesenger je že ob novembrske m obisku v eni najpomembnejših neuvrš čenih držav na svetu, Indiji, v pogovoru na štiri o či z Indiro Gandhi na čel to vprašanje. Spr aševal jo je, kakšna bi bila reakcija Indije, če bi ZRN obnovila diplomatske stike z Jug oslavijo. Toda Indira Gandhi je bila zelo sk rivnostna. Na vprašanje sploh ni odgovorila. Kar trikrat je Kiesinger v času obiska v Indiji na čel to tematiko, dokler mu le ta ve ndarle ni pojasnila, da se Indija zaradi obnove diplomatskih odnosov z Jugoslavijo ne bo spreminjala svoje »nemške politike«. Od 15. 2. 1967 je namre č delovalo v Vzhodnem Berlinu indijsko trgovinsko pred- Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 197koncem Hallsteinove doktrine in obenem spoznanje, da ji pravzaprav ni rešitve? Pristojnim v zunanjem ministrstvu je nadalje predlagal takole (staro) razlago nemškega koraka: »Jedro bo odgovor na vprašanja, ki bodo zagotovo postav-ljena, kako se bomo sedaj obnašali do držav, ki bodo priznale Vzhodni Berlin.Opozarjati bomo morali, da gre pri oblikovanju odnosov med nami in Jugo-slavijo za pomemben del naše politike popuš čanja, ki naj pripravi pot pra- vičnemu mirovnemu redu v Evropi ...« 41 Izjavi, ki naj bi jih sprejeli vladi ob ponovni navezavi diplomatskih stikov, je imel za zelo pomembni, še posebej če bi imeli vsaj minimalni skupni imenovalec. Obe izjavi bodo namre č po nje- govem mnenju doma, pa tudi v tujini, zlasti v Vzhodni Evropi in tretjem svetu, natančno brali in ju razlagali. Zanimivo pa je, da je Sahm ugotavljal, da bi bilo treba za vsako od treh navedenih publik pripraviti druga čno izjavo, ki bi si bile med seboj vsaj delno v nasprotju. Npr. čim bolj trdno bi se v nemški izjavi držali načel Hallstenove doktrine in »Nichtanerkennungspolitik«, toliko manj bi taka izjava pomagala pri pojasnjevanju nemške politike z ostalimi vzhodno- evropskimi državami.42 Zato je bilo po njegovem mnenju razveseljivo, da se je jugoslovanska stran pripravljena pogovarjati z nemško o pripravi take izjave, kibi bila nemški strani v pomo č. Bonn je diskusijski predlog take izjave v tem času celo že tudi pripravil. Celo ve č, Jugoslavija naj bi z nemške strani pri- čakovala predloge zanjo. 43 Očitno pa so v Bonnu napa čno razumeli jugoslo- vansko pripravljenost na pogovore o izjavi, saj so si predstavljali, da bo nemškastran tista, ki bo odlo čala o vsebini izjave. Taka interpretacija je na pogajanjih o obnovi diplomatskih odnosov pripeljala do zelo hudih težav. Nemška izjava bi morala po Sahmovem mnenju vsebovati štiri poudarke: 1. Jugoslavija, kot posredna soseda Nem čije mora biti pritegnjena k politiki po- puščanja napetosti in miru; 2. Jugoslavijo ima v Nem čijo mnogo bolj razvite de- janske odnose, kot katera koli druga vzhodnoevropska država. Nekatera jugo-slovanska stališ ča so zelo podobna nemškim (npr.: berlinsko vprašanje, vpra- šanje gradnje berilnskega zidu); 3. prekinitev diplomatskih odnosov z Jugosla- vijo leta 1957 je bila prava poteza Nem čije, kot bi bilo njeno nadalnje obsta- stavništvo (Büro der indischen Handeslgesellschaf t). Ni pa nemškemu kanclerju hotela nepo- sredno povedati, kakšna bo usoda tega predsta vništva, ali se bo kadrovsko okrepilo, bo dobilo drugačen status ali se bo celo prelevilo v d iplomatsko predstavništvo. Akten 1967 ..., Do- kument 399, Botschafter Freiherr von Mirbach, Neu Delhi an das Auswaertige Amt, 24. 11. 1967, str. 1540–1541. V pogovoru ne mškega zunanjega ministra Brandta s sovjetskim velepo- slanikom v Bonnu Zarapkinom, prav tako nove mbra 1967, pa se je pokazalo, da Sovjetska zveza na na vezavo stikov z Jugoslavijo gleda povsem druga če. Na omembo te teme se je veleposla nik odzval takoj, in to zelo ostro. Bonnu je o čital, da želi ZRN z obnovo diplo- matskih stikov z Jugoslavijo le razvrednotiti NDR v o čeh Jugoslavije. Kljub temu sta sogo- vorni ka pogovor kon čala v spravljivem tonu z željo po čim boljšem razvoju meddržavnih o d- nosov. Akten 1967 ..., Dokument 401, Aufzeic hnung von Duckowitz, 27 . 11. 1967, str. 1546. 41 Prav tam, Dokument 367, Au fzeihnung des Ministerialdirigen ten Sahm, 25. 10. 1967, str. 1451. 42 Prav tam. 43 Prav tam, str. 1452. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 198janje danes napa čno; 4. države tretjega sveta naj iz te obnove diplomatskih od- nosov, ki so notranjeevropska zadeva, ne potegnejo napa čnih sklepov.44 V teh okvirih, tudi z nadaljevanjem pogovorov med Barsigom in Marko- vićem o pripravi izjave, naj bi tekle nadaljnje priprave. Z le kozmeti čnimi po- pravki je stališ ča in predloge Sahma sprejel tudi zunanji minister Willy Brandt. »Ministerialdirektor« Ruete je namre č 5. decembra 1967, na temelju infor- macij, ki jih je dobil od Barsiga45 in njegovih pogovorov z Markovi ćem, za ministra Brandta pripravil pismo, ki ga je ta poslal zveznemu kanclerjuKiesingerju. V njem je povzel glavne to čke nekaj prej citiranega Barsigovega poročila ministru. Že iz spremenega dopisa Rueteja ministru Brandtu je bilo jasno, da se je Bonn dokon čno odločil obnoviti diplomatske odnose z Jugo- slavijo. V njem je namre č nemški visok uradnik zapisal, da ZRN želi Jugo- slovanom predlagati Bonn kot mesto pogajanj o obnovi diplomatskih stikov.Pripravljeni pa so bili sprejeti tudi kakšen nevtralen kraj, le Beograda ne. Reuteje menil, da bi lahko za pogajalskega partnerja veljal vodja jugoslovanskega predstavništva pri sili zaš čitnici jugoslovanskih interesov v ZRN (Švedska, op. p.), poslanik Lu čić. Zdel se mu je primeren zlasti zato, ker je bil do pred krat- kim vodja uprave za Zahodno Evropo na jugoslovanskem zunanjem ministr-stvu. Ponovno je pod črtal, da mora jugoslovanska izjava ob obnovi diplo- matskih odnosov š čititi nemške interese. 46 Brandt je bil z »nediplomatskimi« pogovori med Barsigom in Markovi ćem do te mere zadovoljen, da je kanclerju v tem pismu iz za četka decembra 1967 predlagal za četek pogajanj o obnovi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo: »Re- zultati teh sondažnih (Barsigovih, op. p.) pogovorov so dobra osnova za zaupna diplomatska pogajanja. Predlagam da s temi pogajanji za čnemo še pred bo- žičem.«47 Svoj predlog pa je utemeljil v treh to čkah, ki so se vse dotikale zunanjepoliti čnih učinkov/posledic takega nemškega koraka. Najprej je kanc- lerja spomnil, da je že sam na svoji poti po Aziji spoznal, da bi obnova diplo- matskih odnosov z Jugoslavijo imela znosne posledice za Nem čijo. Nadaljeval je z ugotovitvijo, da naj bi tudi pred nekaj dnevi48 opravljeni pogovori z vo- dilnimi predstavniki nemških diplomatskih zastopništev v vzhodnoevropskih in 44 Prav tam. 45 Barsig se je z Markovi ćem v Beogradu pogovarjal ponovno v času od 25. do 28. 11. 1967. 46 Prav tam, Dokument 416, Bundesminister Bra ndt an Bundeskanzler Ki esinger, 5. 12. 1967, str. 1594, op. 1. 47 Prav tam, str. 1595. 48 V dneh 4. in 5. 12. 1967 je bilo v Bonnu delovno sre čanje vodiln ih nemških diplomatov v vzhodnoevropskih prestolnicah. Rezultat tega sre čanje je bil dokument, ki so ga imenovali »17 tez k Ostpolitik«. V tem dokumentu je b ilo med drugim zapisano: »Jugoslavija je pripravljena obnoviti diplomatske odnose brez vn aprejšnjih pogojev. Upa se, da gre pri tem za ureditev odprtih vprašanj, še posebej zahtev po odškodnini. Tudi mi želimo čim prej obnoviti diplomatske odnose z Jugoslavijo. Na ta na čin bi J ugoslavijo v celoti pritegnili v našo politiko popuščanja napetosti v Evropi. Kaže, da bi bila ne varnost negativne reakcije s strani tretjega sveta, sprejemljiva«, prav tam, str. 1596, op. 8. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 199najpomembnejših zahodnih prestolnicah tak vtis potrdili. In kon čno, tri velesile so po zagotovilu Brandta obnovo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo pozdra- vile kot konstruktivni korak k popuš čanju napetosti in k »Osteuropapolitik«.49 Posebej pomembno pa se mu je zdelo Kiesingerja posvariti, da bi vsako zavla- čevanje obnove diplomatskih odnosov z Jugoslavijo ponudilo »Vzhodnemu Berlinu« ne samo propagandisti čno, temve č tudi stvarno možnost, da deluje moteče/preprečujoče. To naj bi NDR v Beogradu in Moskvi že poskusila. Ohraniti pa je treba tudi notranjepoliti čno verodostojnost, je menil Brandt, saj bi težko zagovarjali neuresni čitev nekega dejanja, ki je v celoti pripravljeno.50 Kot prvi, morda celo najpomembnejši cilj prihodnjih pogajanj o obnovi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo je Brandt navedel uskladitev jugoslovanske in nemške izjave ob objavi obnovitve diplomatskih odnosov, pa tudi nujo, da sejugoslovansko stran prepri ča o resnosti odklonilnega nemškega stališ ča do jugo- slovanskih zahtev po odškodnini. Če bi se na črtovana diplomatska pogajanja končala zadovoljivo, bi lahko nemška vlada sprejela sklep o ponovni navezavi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, je bil v pismu Kiesingerju dokon čen Brandt. 51 Še posebej zato, je zatrjeval, ker so bili nemški diplomati v vzhod- noevropskih in neuvrš čenih državah mnenja, da obnova diplomatskih stikov ne bi sprožila verižne reakcije priznavanja NDR. Kljub temu je za vsak primer svojim diplomatom v »kriti čnih državah«, kot jih je imenoval, naro čil, naj naj- kasneje do 11. 12. 1967 o tem izdelajo poro čila. Zato je Brandt v pismu pred- sedniku vlade predlagal konkreten postopek za za četek pogajanj o obnovi diplo- matskih odnosov z Jugoslavijo: »Mislim, da je prav, da zadevo najprej obrav- navamo v delovnem krogu, a jo so časno uvrstimo tudi na dnevni red seje vlade 13. 12. O tem bi sam pripravil predlog. Če bi se vlada na na čelni ravni, kot upam, odlo čila za začetek pogajanj o navezavi diplomatskih odnosov, bi bilo smiselno, da bi o tem v istem tednu informiral zunanjepoliti čni odbor parla- menta.«52 Brandt je imel čimprejšnjo obnovo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo za tako pomembno zadevo, da ji je dal prednost pred svojo prisotnostjo na sre čanju Nata v Bruslju. Kanclerju je spro čil, da je pripravljen »zaradi pomembnosti za- deve« prej zapustiti sejo Nata in priti v Bonn na sejo vlade.53 Tako se je tudi zgodilo. Brandt je bil torej popolnoma prepri čan o pravilnosti tega nemškega, lahko bi ga imenovali prelomnega, zunanjepoliti čnega koraka. Gre namre č za prvi dejanski, čeprav ne formalni, dokaz o koncu Hallsteinove doktrine in »Allein- vetretungsanspruch«, saj naj bi se obnovili diplomatski odnosi z državo, s katero je ZRN prav po načelih Hallsteinove doktrine najprej prekinila diplomatske 49 Prav tam, str. 1596. 50 Prav tam. 51 Prav tam. 52 Prav tam, str. 1597. 53 Prav tam. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 200odnose. Kancler Kiesinger se je tako iz notranje- kot tudi iz zunanjepoliti čnih razlogov bal takšne intpretacije obnove diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, ki bi kazala na opustitev načel Hallsteinove doktrine in »Alleinvetretungsanspruch«. Teden dni po sklepu vlade (18. 12. 1967) o začetku pogajanj za obnovo se je zato srečal z ameriškim veleposlanikom v Bonnu Georgeom McGheejem in ga rotil, da obnove diplomatskih odnosov z Jugoslavijo ne smejo razumeti kot odpoved Hallstenovi doktrini in »Alleinvetretunganspruch«, kar je ta z naklonjenostjo vzel na znanje.54 Toda razvoj kasnejše zahodnonemške zunanje politike – »Ostpolitik« – in dejstvo, da je v Beogradu še naprej obstojalo vzhodnonemško diplomatsko predstavništvo, ne potrjujeta kanclerjevih zagotavljanj. Na drugi strani pa so pozitivne ocene nameravanega zahodnonemškega koraka prihajale tudi iz tabora vzhodnoevropskih držav. V zadnjih dneh decembra 1967 je zahodnonemški veleposlanik v Romuniji Strätling obiskal romunskega predsed- nika Ceauşescuja. Ta je v pogovoru veleposlanika izrecno vprašal, kakšno je stanje pri vprašanju obnove diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Ko ga je vele- poslanik obvestil o sklepu vlade po začetku zadevnih pogajanj, je Ceauşescu pozdravil ta sklep bonske vlade in bil prepričan, da ZRN s tem dokazuje resnost svoje nove »Ostpolitik«. Obenem pa je pripomnil, da bi morala ZRN nadaljevati po tej poti k cilju, da prizna »realnosti« (NDR, op. p.), ki so bile ustvarjene po koncu vojne. Veleposlanik se je neposrednemu komentarju na navrženo temo izognil s poudarjanjem pripravljenosti bonske vlade, da kolikor mogoče prispeva k popuščanju napetosti tudi med obema deloma Nemčije.55 Konec leta 1967 so torej diplomatska tipanja, prerivanja, obtoževanja in tehtanja že prinesla jasne odlo čitve. Zvezna vlada je namre č v sredo 13. de- cembra 1967 sprejela sklep, da pooblasti zunanjega ministra Willyja Brandta,da začne pogajanja o ponovni navezavi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Vendar z pomembnim in izklju čujočim zadržkom, da ne bodo priznali jugo- slovanskih zahtev iz naslova povra čila za storjene zlo čine v drugi svetovni vojni (Wiedergutmachung) in da je pri pogajanjih to treba jugoslovanski strani jasno poudariti. 56 Na drugi strani pa je bonska diplomacija pričakovala vzhodnonemško diplo- matsko-politi čno ofenzivo. Državni sekretar v nemškem zunanjem ministrstvu Lahr je na to opozoril nemške diplomate po svetu z okrožnico 22. januarja 1968. Poleg posredovanja informacije o začetku pogajanj jih je v okrožnici posebej opozoril, da naj pričakujejo povečan pritisk »Vzhodnega Berlina«, da bi zahod- nonemško »pobudo Jugoslavija« izrabila v korist svoje teorije o delitvi Nemčije. 54 Akten 1967 ..., Dokument 440, Gespräch zwisch en Kiesinger und McGhee, 18. 12. 1967, str. 1683. 55 Prav tam, Dokument 448, Botschafter Straetli ng, Bukarest, an das Au swaertige Amt, 27. 12. 67, str. 1710/1711. 56 Akten ... 1968, Dokument 27, Aufzeichnug de s Legationsrats Gehl, Stand der Verhandlungen über eine Wiederaufnahme der diplomatischen Beziehungen mit Jugoslawien, 24. 1. 1968, str. 81, opomba 2. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 201Da bi njihovo dejavnost omejili, je diplomatom naložil, da naj vlade držav, v katerih gostujejo, informirajo o razlogih, ki so ZRN pripeljali do te pobude.57 Kljub zadržkom in strahovom pa sta bili obe strani, kar kažejo tudi odmevi v mednarodnem prostoru, resno pripravljeni na prelomno dejanje. Že 4. januarja1968 je tako zahodnonemški veleposlanik v ZDA Knappenstein na primer po-ročal v Bonn o svojem daljšem (Tour ď horizon) pogovoru z ameriškim zuna- njim ministrom Deanom Ruskom, na katerem ga je ta informiral o mnenju tam- kajšnjega jugoslovanskega veleposlanika, ki da je bil zelo optimisti čnem, kar zadeva izid zahodnonemško-jugoslovanskih pogovorov o obnovi diplomatskihodnosov. 58 Nekaj mesecev prej, septembra 1967, je tudi nemški diplomat v Kairu Lahn poro čal v Bonn o svojih pogovorih z izraelskim sogovornikom Mansourjemi, ki da je sam na čel pogovor o nameravani obnovi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Vsaj posredno je namero pozdravil, ko je nemškemukolegu omenil, da imata obe Nem čiji svoja diplomatska predstavništva v Kam- bodži, kar ga je utrjevalo v prepri čanju, da bo Hallsteinova doktrina kmalu popolnoma presežena. V isto smer je kazalo tudi njegovo mnenje, da Združene arabske republike (ZAR), v primeru če bi ZRN z njo navezala diplomatske stike, nič ne bo zadržalo zatem navezati še diplomatske stike z NDR. 59 Pariški pogovori Pogajanja o obnovi diplomatskih odnosov med ZRN in SFRJ so se za čela 23. januarja 1968 v Parizu. Z nemške strani je pogajanja vodil ministerialni direktor, sredi šestdesetih let tudi generalni konzul v Zagrebu, Hans Ruete,60 57 PAAA, B 150/1968, Ruderlass des Staatssekret ärs Lahr, Nr. 297, Ge spräche mit Jugoslawien über die Aufnahme diplomatischer Beziehunge n; mögliche Aktivitäteten der DDR, 22. 1. 1968, str. 1. 58 Akten ... 1968, Dokument 3, Botschafter Kna ppenstein, Washington, an das Auswärtige Amt – Tour ď horizon Rusk am 4. 1. 1968, str. 9. 59 Že aprila leta 1963 je ZRN odprla v Kambodži diplomatsko predstavništvo (posl aništvo), torej še v času, ko je imela NDR tam genera lni konzulat. ZRN je svoje predst avništvo odprl ob garanciji kamboške vlade, da ima njihovo diplomatsko pred stavništvo višji diplomatski status kot vzhodnonemško. Toda vlada v Phnom Penhu se je 18. 4. 1967 odlo čila povišati raven generalnega konzulata na isto raven. ko t je bilo zahodnonemško. Bonska vlada je na to odgovorila v pove čano diplomatsko aktivnostjo. V Phnom Penh je septembra 1967 poslala upokojenega diplomata, ki naj bi izpogajal za predstavništvo ZRN status veleposlaništva. Kamboško zunanje ministrstvo je na to pri stalo, vendar ob pogoju, da ZRN prizna obstoje če kamboške meje. Leta 1969 pa je Kambodža priznala DDR in 4. 6. 1969 je zato ZRN od- poklicala svojega veleposlanika iz te države , zaprla veleposlaništvo, omejila izvajanje že sklenjenih trgovinskih pogodb in se odlo čila, da novih sporazumov z njo ne bo sklepala.: Akten ... 1967, Dokument 333, Botschaftsrat I. Klasse Lahn, Kairo, an das Auswaertige Amt, 27. 9. 1967, str. 1315, in Erklärung der B undesregierung zur Anerkonnung der DDR durch Kambodscha, den Irak und den Sudan, v: Ausse npolitik der Bundesrepublik Deutschland, Do- kumente von 1949 bis 1994, Köln 1995, str. 325. 60 Naslov »Ministerialdirektor« so imeli vodje oddelkov, kar pomeni tretjo funkcionarsko raven v bonskem zunanjem ministrstvu, za zveznim ministrom in državnimi sekr etarji. Jugoslo- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 202jugoslovanska stran pa je za glavnega pogajalca imenovala na čelnika uprave Državnega sekretariata za zunanje zadeve dr. Zvonka Periši ća. Pogajanja so bila v Parizu in so trajala od 23. do 29. januarja 1968. Pogoja, da ne bodo priznali jugoslovanskih zahtev iz naslova povra čila za storjene zlo čine v drugi svetovni vojni (Wiedergutmachung), sta se, vsaj na začetku pogajanj, obe strani držali. To je zatrjeval tudi nemški glavni pogajalec Ruete, ko je 24. januarja 1968 v Bonn poro čal o stanju pogajanj o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Bonnu je o prvem dnevu po-teka pogajanj sporo čil, da je jugoslovanski strani podrobno opisal nemško »Ost- und Deutschlandpolitik« in dodal, da jugoslovanska stran ne postavlja nika- kršnih pogojev za ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov. Njegova izho- dišča na pogajanjih so bila le, da mora biti pri odprtih vprašanjih med državama zagotovljeno nemško pravno stališ če. Tudi glede berlinskega vprašanja je ugo- tavljal, da dotlej v nemško-jugoslovanskih odnosih ni bilo nikakršnih proble-mov. Jugoslovanski predstavnik Periši ć je bil na prvi seji pogajanj zelo kratek. Za ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov ni postavljal nikakršnih pogo- jev, zadovoljil se je le z deklarativno izjavo, češ da mora ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov slediti normalizacija bilateralnih odnosov, berlinskegavprašanja pa se sploh ni dotaknil. 61 Razprava se je, pravzaprav ves čas pogajanj, zato vrtela le okoli vsebine izjave, ki naj bi jo obe strani objavili ob ponovni vzpostavitvi diplomatskihodnosov. Tu pa sta si bili obe strani, na za četku kar precej vsaka k sebi. Nemška stran je zastopala stališ ča, da mora imeti izjava dva dela. Prvi del naj bi bila skupna izjava, v drugem delu pa naj bi obe državi objavili še vsaka svojo izjavo. Nemška stran je predvidevala, da bo njena izjava zlasti poudarjala, da ponovnanavezana diplomatskih odnosov z Jugoslavijo ne bo na noben na čin oteževala procesa popuš čanja napetosti v Evropi. Od jugoslovanske strani pa so nemški pogajalci pri čakovali, da bo v izjavah pristala na zapis pravice nemškega na- roda, da stremi k enotnosti, in da se bo nemški problem reševal v okviru pra- vične mirovne ureditve Evrope. 62 Jugoslovanska stran je na pogajanja prišla že z izdelanim predlogom skupne deklaracije, ki naj bi bil kar se da kratek. Glasila se je: »Vladi SFRJ in ZRN izhajajoč iz želje, pospeševati dvostranske odnose in sprostiti pot k norma- lizaciji, sta se skupaj odlo čili, znova vzpostaviti redne diplomatske odnose. Državi ste se dogovorili, da odnose na ravni veleposlanikov ponovno vzposta-vita od ... leta ... Državi sta prepri čani, da bo ponovna vzpostavitev diplomat- skih odnosov ustvarila nujne pogoje, s katerimi bo mogo če rešiti odprta vpra- šanja na temelju splošno veljavnih norm in na čel v mednarodnih odnosih. To bi vanski predstavnik je bil istega diplomatsko politi čnega ranga – na čelnik uprave. 61 Akten ... 1968 (1999), Dokument 27, Aufzeic hnug des Legationsrats Gehl, geheim,– Stand der Verhandlungen ueber eine Wiederaufnah me der diplomatischen Beziehungen mit Jugo- slawien, 24. 1. 1968, str. 81/82. 62 Prav tam, str. 82. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 203pomenilo tudi najboljšo pot k popolni normalizaciji dvostranskih odnosov. Vladi sta tudi prepri čani, da ta skupni korak pomeni pozitiven prispevek k procesom popuš čanja napetosti v Evropi in za razvoj medevropskega sodelo- vanja.«63 Zavzemala se je samo za eno, tj. skupno, izjavo, ker bi, kot so za- trjevali jugoslovanski pogajalci, vsaka enostranska nemška izjava prisilila jugo-slovansko stran k protiizjavi. Periši ć je posebej poudaril, da jugoslovanska vla- da pri nemškem vprašanju odklanja uradno potrditev neke doktrine (mišljena je seveda Hallsteinova doktrina o ZRN kot edini državi, ki lahko zastopa nemškinarod in ki predvideva združitev nemškega naroda pod zahodnonemškimi po-goji), ki je nikoli ni priznala kot upravi čeno. Periši ć je še nemško stran opo- zarjal, da so njena pogajalska izhodiš ča šibka, saj bi neuspeh pogajanj o po- novni vzpostavitvi diplomatskih odnosov pomenil korak nazaj pri celotni nem-ški »Ostpolitik«. 64 Na začetku sta obe strani torej ostali vsaka na svojem bregu, poenotili sta se samo o tem, da se bodo pogajanja o vsebini izjave nadaljevala in da ponovna vzpostavitev ni vezana na nobeno posebno obliko. Naslednjega dne, 24. januarja 1968 popoldne, sta se vodji delegacij Ruete in Perišić sestala na »štiri o či«. Ruete je na sre čanju poskušal prepri čati Perišića, naj pristane na del besedila v skupni izjavi, ki bi zadeval nemško vprašanje. Perišić je to ognjevito odklonil z izgovorom, da ima taka navodila od vlade v Beogradu, svoje odklonilno stališ če pa utemeljeval z dejstvom, da bi tak del besedila v skupni izjavi ob vzpostavitvi bilateralnih diplomatskih odnosov po-menil vmešavanje v zadeve druge države (NDR), vzpodbudil pa bi tudi špe- kulacije, češ da se je pri nemškem vprašanju Jugoslavija sedaj nagnila na zahodnonemško stran. Periši ć ni pristal tudi na kompromisni nemški predlog, da bi v skupni komunike ob objavi vnovi čne vzpostavitve diplomatskih odnosov vnesli poziv drugim državam, da naj ne nasprotujejo (zahodno)nemškim priza-devanjem za ponovno vzpostavitev evropske in nemške enotnosti. Odklonilno stališče je argumentiral kot prej, češ da bi se to razumelo tako, kot da je Jugoslavija pristala na zahodnonemško stališ če in skupaj z ZRN sedaj poziva še preostali svet. 65 Pogajalca pa sta se vendarle dogovorila, ali bolje Periši ć je pristal na kompromisni predlog Rueteja, da bi nemška stran ob robu objave ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov med državama pripravila izjavo, v kateri bito dejstvo okrepila z vnovi čno razglasitvijo že znanih nemških stališ č do rešitve nemškega vprašanja – od tako imenovanega »Alleinvertretunganspruch« prek»Hallsteinove doktrine« do »berlinskega vprašanja.« Po Periši ćevem mnenju naj bi jugoslovanska vlada ne imela ni č proti taki objavi in se nanjo ne bi odzvala s kako protiizjavo. Prosil je le sogovornika, naj mu posreduje skico za 63 Prav tam, str. 82–83, op. 11. 64 Prav tam, str. 83 in op. 12. 65 Akten ... 1968 (1999), Dokument 29, Ministeria ldirektor Ruete z.Z. Paris an Bundesminister Brandt, 25. 1. 1968, str. 86. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 204tako objavo, da jo bo lahko poslal v Beograd. Ruete je bil v nadaljevanju po- govora na »štiri o či« zadovoljen, ker je jugoslovanska stran domala na vse nem- ške želje, ki so se dotikale drugih bilateralnih vprašanj, odgovorila pozitivno.Skratka, s pogovorom je bil vendarle zadovoljen. 66 Od drugih bilateralnih vprašanj sta na čela zlasti vprašanje odškodnine za vojno škodo v času druge svetovne vojne (Wiedergutmachung). S tem v zvezi je jugoslovanska stran pristala, da se z obnovo diplomatskih odnosov v ni čemer ne spreminjajo nem- ška izhodiš ča, kakor so bila zapisana v noti iz oktobra 1965. 13. oktobra tistega leta je namre č bonska vlada na zahtevo jugoslovanske vlade o pla čilu od- škodnine jugoslovanskim žrtvam nacisti čnega nasilja zapisala, da tej zahtevi ne more ugoditi, ker zanjo ni pravne osnove, poleg tega pa je bilo zanjo to vpra- šanje rešeno v sporazumu med Jugoslavijo in ZRN iz septembra 1963, ko jeZRN Jugoslaviji kot »globalno pla čilo jugoslovanskim žrtvam psevdomedi- cinskih poskusov« odobrila odškodnino v višini 8 milijonov nemških mark.Perišić naj bi to stališ če nemške delegacije brez ugovora vzel na znanje, obenem pa zaprosil nemško stran, naj takoj po vzpostavitvi diplomatskih onosov ne posreduje takšnega odgovora na jugoslovansko noto z dne 12. julija 1967, ki jebila nemški vladi posredovana prek švedskega veleposlaništva. V tej noti jejugoslovanska vlada namre č zahtevala od ZRN pogajanja o globalni odškodnini za tiste žrtve nacizma, ki so bile zdravstveno oškodovane. Tako na pogovoru na štiri o či kot tudi na plenumu je bil govor še o ber- linskem vprašanju in nemška stran je z zadovoljstvom ugotovila, da to vpra-šanje v nemško-jugoslovanskih odnosih ne predstavlja nobene težave. Vse po- godbe, zlasti trgovinske in gospodarske, z Jugoslavijo tudi iz čassa, ko ni bilo diplomatskih odnosov, namre č vsebujejo tako imenovano »berlinsko klavzulo«, kar pomeni, da vse pogodbe veljajo tudi za Zahodni Berlin. Periši ć je nem- škemu sogovorniku tudi zagotovil, da se tako stališ če Jugoslavije tudi v pri- hodnje ne bo spremenilo. Sogovornika sta se dotaknila tudi še nekaterih kon- kretnih bilateralnih problemov, operativno-konzularne narave, vendar te za našo temo niso pomembne. Tudi tu pa je prišlo do polnega soglasja. 67 Skratka, obe strani sta se uspešno dogovorili o klju čnih stvareh za vnovi čno navezavo diplomatskih odnosov. Ocenjujem, da je bilo ve č popuščanja s strani nemške delegacije, kar gre o čitno pripisati že novi »Ostpolitik«, ki ni ve č brez priziva vztrajala ne na Hallsteinovi doktrini in ne na »Alleinvetretungs-anspruch«. Pomembnejše kot brezprizivno vztrajanje na izklju čujoči politiki do komunisti čnega bloka je bilo za nemško stran uveljavljanje politike približe- vanja in sodelovanje z njim, tj. »Ostpolitik«. Zvečer 24. januarja 1968 so se nadaljevala pogajanja o skupni izjavi, ki so jo naslednjega dne še dolgo redigirali. Prav tako je nemška stran pripravila skicoza nemški komunike ob objavi ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov. 66 Prav tam, str. 86–87. 67 Prav tam, Dokument 30, str. 91–93. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 205Splošna ugotovitev pri oblikovanju skupne izjave je bila, da izjava ne bo kdo ve kako vsebinska. Ruete je ministru Brandtu poro čal, da v njej ne bo tistega dela, ki bi govoril o ustvaritvi pravi čnega evropskega mirovnega reda in odnosu do reševanja nemškega vprašanja, saj je to jugoslovanska stran odklonila, da se tone bi razumelo kot jugoslovansko identificiranje z zahodnonemškim stališ čem do ponovne združitve Nem čije. Pogajalci so tako pripravili tri dokumente: - predlog skupne izjave ob obnovi diplomatskih odnosov, - predlog izjave govorca zahodnonemške vlade ob objavi ponovne vzposta- vitve diplomatskih odnosov in - komunike o tem dogodku. Zadnja dva je pripravila nemška stran. Predlog skupne izjave, oblikovan 24./25. januarja 1968, se je od jugoslovanskega predloga z dne 23. januarja1968 ločil le po nekaterih drobnih tehni čnih, vsebinsko nepomembnih korek- turah. 68 V izjavi bonske vlade pa so med drugim zapisali tisto, kar jugoslo- vanska vlada ni hotela oz. mogla sprejeti: »Politika zvezne vlade je usmerjena k pravičnemu in trajnemu mirovnemu redu v Evropi. Zvezna vlada je prepri čana, da ta korak, za katerega se je odlo čila, ohranjujo č svoja znana politi čna načela, ne bo otežil politike popuš čanja in procesa ozdravitve v Evropi. Nasprotno upa, da bo preostali svet še naprej podpiral ZRN v njenih prizadevanjih za mirno premagovanje evropske in nemške delitve.«69 Predlog komunikeja pa je bil le nekajvrsti čen, opremljen samo z osnovnimi podatki o tem, od kdaj do kdaj so pogajanja trajala, kdo jih je vodil, ter zinformacijo, da bosta vodji delegacij o rezultatih pogajanj seznanili svoji vladi, ki si pridržujeta pravico o nadaljnjih odlo čitvah. 70 V prepričevanju nemške strani, da bi v obnovitvene dokumente vnesla svoja stališča do rešitve nemškega vprašanja, in v zavra čanju njenih argumentov s strani jugoslovanske delegacije so potekala tudi vsa nadaljnja nekajdnevnapogajanja v Parizu. Ruete je 25. januarja 1968 poro čal v Bonn, da ni mogel prepričati jugoslovanske strani in da je bilo formuliranje izjave dolgotrajno in težavno. Prosil je Bonn, naj izjavo presojajo s te plati. Operativno tehni čno pa so sta se obe strani dogovorili, da bosta, ko bo besedilo skupne izjave dokon čno usklajeno, obe vladi prosili za soglasje k izjavi. Ko bo iz Bonna in Beograda prišlo soglasje, bosta vodji delegacij skupno izjavo tudi parafirala. Poleg tega pa sta se tudi sporazumeli , da bosta v skupni zabeležki opredelili postopek o na- daljnjem postopku s parafirano izjavo. Obe strani sta tako že 25. januarja 1968 zaprosili svoji vladi, da dasta soglasje k skupni izjavi. 71 Zapletlo pa se ni pri soglasju o skupni izjavi, temveč pri soglasju o besedilu možnega komentarja ob objavi ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov, ki sta jih medtem pripravili obe strani. Nemška stran je namreč predlagala, da bi obe 68 Prav tam, str. 88. 69 Prav tam, str. 89. 70 Prav tam. 71 Prav tam, Dokument 30, str. 90–91. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 206vladi dali soglasje tudi k obema besediloma komentarjev. Perišič je, tudi zato ker je dobil taka navodila iz Beograda, na tem mestu pogajanja dramatično zaostril. Nemški strani je sporočil, da v kolikor bonska vlada soglasje k komentarju postavlja kot conditio sine qua non, čas za ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov očitno še ni zrel. Dejal je: »Če nemška stran nima zaupanja, da bo jugoslovanska vlada sprejela za ZRN neškodljivo izjavo, bi lahko jugoslovanska vlada pogajanja o ponovni vzpostaviti diplomatskih odnosov štela za brez smisla.«72 Nemška stran je jugoslovansko dramatiziranje takoj želela pomiriti. Ruete je Perišiću zagotavljal, da ne gre za vprašanje zaupanja, temveč za vpra- šanje formuliranja. Poudaril je, da nemška vlada v celoti zaupa jugoslovanski, da ta ne bo objavljala nikakršnih izjav, ki bi bile za nemško vlado nesprejemljive. Predlagal je le, da se iz jugoslovanskega osnutka komentarja – ta je bil zagotovo napisan z dobrim namenom, je poudarjal Ruete – črta zadnji stavek, ki se nemški strani zdi nesprejemljiv. Obe strani naj bi se namreč dogovorili, da v komentarje ne bodo vnašali vsebin, ki bi govorile o načrtovanju prihodnje politike. Ome- njanje takih namer bi namreč nemški strani prineslo notranjepoliti čne težave. Sočasno pa je tudi on zaostril pogajanja, saj je jugoslovanskemu predstavniku Perišiću očital, da je požrl besedo in da je popolnoma spremenil pogajalsko politiko, saj je bilo dogovorjeno, da nemška stran lahko v komentarju načne vsa vprašanja »Nemške politike/Deutschlandpolitik« od »Alleinvetretungsanspruch« do berlinskega vprašanja in da jugoslovanska stran na to ne bo reagirala. Še enkrat je zatrdil, da ima nemška stran polno zaupanje do jugoslovanske strani, da pa je razumljiva želja zveznega kanclerja, da bi rad, v izogib mogočim težavam, vedel, kaj bo izjavila jugoslovanska vlada.73 Ta se je 26. januarja odzvala zelo ostro. Jugoslovanski državni sekr etar v zunanjem ministrstvu Mišo Pavi čević, ki je zastopal odsotnega z unanjega ministra, je namre č v pogovorih s ameriškim in francoskim vel eposlanikom v Beogradu izjavil, da je nad dvodnevnimi pogajanji v Parizu zaradi prej ome- njenega »spora« »zelo nezadovoljen in razo čaran«. Za t ako stanje je seveda krivil nemško stran, izre čene besede pa so bile prek obeh veleposlanikov na - menjene Bonnu.74 Državni sekretar Pavićević je očitno sodil v krog tistih jugoslovanskih di- plomatov, ki so bili do ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov z ZRN zelo zadržani, če ji niso kar nasprotovali. Na dan začetka pogajanj v Parizu je namreč nemški diplomatski predstavnik na francoskem veleposlaništvu v Beogradu Loeck poročal v Bonn o kratkem srečanju najvišjih romunskih politikov, ki so se na poti v Rim 22. januarja 1968 za eno uro ustavili na beograjskem kolodvoru. V 72 Prav tam, Dokument 31, str. 95. 73 Prav tam, str. 96. 74 PAAA, B/150, Botschaftsrat Loeck, Belgrad an Staatssekretär Duck owitz, Nr. 38, Äusser- ungen des Staatssekrärs im jugoslawischen Aussenministerium, Pavi ćević gegenüber dem amerikanischen und dem frazösischen Botsch after über den Stand der Beziehungen zur Bundesrepublik, 26. 1. 1968, str. 1–2. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 207salonskem vagonu jih je pozdravil italijanski odpravnik poslov, ki pa sta ga romunski predsednik vlade Maurer in zunanji minister Mănescu zadržala na pogovoru z jugoslovanskimi politiki Kirom Gligorovom in Mišom Pavićevićem. Italijanski poslanik je o pogovoru med Pavićevićem in Mănescujem, ki je potekal v francoščini, poročal tudi predstavniku bonske vlade v Beogradu Loecku. Razlog za to je bil, da sta se sogovornika pogovarjala tudi o bližnjih pogajanjih o obnovi diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in ZRN. Ali točneje, Pavićević je odgovarjal na Mănescujevo vprašanje kaj meni o predstoječih pogajanjih o obnovi diplomatskih odnosom med Jugoslavijo in ZRN. Sam je bil namreč trdno prepričan, da bo v Parizu na vsak način prišlo do pozitivnega rezultata. Pavićević naj bi mu, tako je poročal Loeck, odgovoril zelo zadržano. Ponovil in poudaril je jugoslovansko stališče, da si Jugoslavija ne pusti postavljati nobenih pogojev, kakor jih tudi sama ne postavlja. Po jugoslovanskem mnenju naj bi jugoslo- vanska država ne potrebovala nobenih pogovorov o obnovi diplomatskih odno- sov. Romune je prepričeval, da naj bi jugoslovanska delegacija odšla v Pariz iz- ključno na nemško željo. Na nemški strani naj bi zato bilo, da izrazi svoje predstave o modalitetah obnove diplomatskih odnosov. Italijanskemu diplomatu pa je ob tej priložnosti menda namenil besede, da bi bilo bolje če bi pogajanja propadla, če se bo Nemčija držala svoj dotedanjih stališč. Vzpostavitev diplo- matskih odnosov pod nemškimi pogoji bi po njegovem mnenju postavila nem- ško-jugoslovanske odnose nazaj na točko, ki bi bila daleč pod stanjem obstoječih odnosov. Mănescu ni delil Pavićevićevega mnenja, temveč je jugoslovanske sogovornike vzpodbujal naj ne popustijo pod vzhodnonemškim pritiskom, in zatrjeval, da je v splošnem interesu priti do sodelovanja med Vzhodno in Za- hodno Evropo. Poudaril je, da je to namen bonske vladajoče koalicije, ki ga je vredno podpreti. Če bi ti napori bili zaman, bi s tem v ZRN le pomagali »reak- cionarnim silam«, je še svaril Mănescu.75 Toda kot je pri resnih diplomatskih pogajanjih v navadi, se je ta vihar kmalu polegel. Periši ć je v teku nadaljnjih pogajanj pokazal razumevanje, da nemška stran želi črtanje zadnjega stavka jugoslovanskega komenta rja. Potrdil je, da se bo za to zavzel pri jugoslovanski vladi, ki pa je ne bi rad silil, da se odlo či prek vikenda, saj mora imeti mir in čas za premi slek. Predlagal je kompromis, po katerem naj bi v soboto, 27. januarja 1968, oba vodja delegacij parafirala skup- no izjavo in zabeležko. Do o bjave skupne izjave bi imeli obe vladi čas da se uskladita. Ruete se je jasnemu odgovoru na kompromisni predlog jugoslo-vanske strani diplomatsko izognil, saj je odgovoril, da se mora o tem posve-tovati z svojo vlado, ki pa bo zagotovo želela stvar razrešiti hitro – predvideni datum objave skupne izjave je bil sreda, 31. januarja 1968 – ter skupaj s komentarji. Pomirjujo če pa je Periši ću še enkrat zatrdil, da zapleta ni treba dramatizirati, saj na obeh straneh obstoja resna namera obnoviti diplomatskeodno se. Črtanje zadnjega stavka jugoslovanskega komentarja je ozna čil kot 75 Prav tam, Telegram des BR Loeck an SS Duckowitz, 23. 1. 1968, str. 1–2. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 208vzporedno vprašanje, njegova izpeljava pa bi zelo hitro pripeljala do poenotenja glede komentarjev. So časno je sogovornika prepri čeval, da željo po soglasju sploh ni treba imenovati soglasje, temve č izmenjavo info rmacij. Prepri čan je bil, da je izid tega zapleta v mnogo čem odvisen od na čina poročanja vladama. Zavzel se je za to, da se tega konflikta/polemike ne razpihuje in se z pametnimporočanjem vladi prispeva k prebroditvi težav. Periši ć je sprejel pomirljivi ton Ruetejeve razprave in pogajanja, tako poro čajo nemški viri, so se spet odvijala v bolj sproš čenem ozra čju. Oba vodja delegacij sta se dogovorila, da se istega dne, 27. januarja 1968, ob 13,00 uri slišita po telefonu in se informirata o na-vodilih, ki sta jih dobila od vlad. 76 Po premisleku o možnih razli čicah rešitve zapleta je dr. Ruete predl agal svoji vladi: »Predlagam, da najprej poskušamo uveljaviti za nas sprejemljivospremembo jugoslovanskega komentarja. Če bi se pokazalo, da je to do sobote nemogoče uveljaviti, sprejmimo jugoslovanski ko mpromisni predlog. Mislim, da bi sprejem tega predloga imel tudi, kar za deva ozra čje, ugoden u činek. Verjetno Jugoslovani tega ne bi ocenjevali kot šibkost, temve č bi jo tolma čili kot spravljivost. To bi odprlo možnost, da bi povsem v miru besedo »soglasje«zamenjali z izrazom »obojestran sko informacijo«, ki je bližji drugi strani.« Na tako interpretacijo izmen jave komentarjev je namre č Perišić pristal že 27. januarja na pogovoru na štiri o či z Rueterjem, ki je po nemški oceni potekal v mnogo boljšem oz račju. 77 Kljub temu je dr. Periši ć novo obliko jugoslovanskega komentarja predložil šele v nedeljo, 28. januarja 1968. Razlog za to je bila nova oblika nemškega komentarja. Spornega stavka v jugoslovanskem komentarju sicer ni bilo, je pa zato v besedilo – glede na to, da so bila v novem nemškem komentarju pou-darjena zahodnonemška na čela reševanja nemškega vprašanja (Hallsteinova doktrina, »Alleinvetretungsanspruch«) – bila vnesena formulacija jugoslovan-skega stališ ča, do reševanja nemškega vprašanja: »Upoštevajo č njena znana načela do evropske politike, vklj učujoč nemško vprašanje (priznanje NDR, op. p.), je Vlada SFRJ mnenja, da bo obnovitev diplomatskih odnosov z ZRNmočno olajšala uspešno sodelovanje kakor tudi rešitev bilateralnih vprašanj (v prvi vrsti vprašanje odškodnin za žrtve nacizma v drugi svetovni vojni, op. p.).« 78 Pogajanja so se spet zdela v nevarnosti. Toda v ponedeljek, 29. januarja 1968, je Bonn upošteval predlog Rueteja, češ da naj vlada pristane na to, da se v obeh komentarjih črtajo deli, ki govorijo o nemškem vprašanju, jugosl ovanski komentar pa naj ne bi vseboval tudi formulacije, v kateri je govor o progra-miranju prihodnje politike. 79 Tako je tudi bilo. 76 Prav tam, str. 97. 77 Prav tam, str. 98–99 in PAAA, B 150/1968, MR Ruete z.Z. Paris, an Staatssekretär Ducko- witz, Nr. 216, Gespräch mit dem jugo slawischen Delegationsleiter Periši ć, Wiederaufnahme diplomatischer Beziehungen, 27. 1. 1968, str. 1–3. 78 Prav tam, str. 98, op. 9. 79 Prav tam, str. 99, op. 11. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 209Obe strani sta se vendarle dogovorili in 30. januarja 1968 popoldne so bili vsi načrtovani dokumenti parafirani in izmenjani: -»Skupna zabeležka med delegacijo Vlade Socialisti čne federati vne republike Jugoslavije na čelu z načelnikom uprave v Državnem sekretariatu za zunanje zadeve dr. Zvonkom Periši ćem in delegacijo Vlade Zvezne republike Nemčije na čelu z direktorjem v Ministrstvu za zunanje zadeve dr. Hansom Rueterjem« s prilogo »Skupna izjava o obnovi diplomatskih odnosov med Socialistično federativno rep ubliko Jugoslavijo in Zvezno republiko Nem- čijo«, - separatni izjavi obeh vlad o tem dogodku ter - komunike za javnost. Dogovorjeno je bilo, da bosta obe državi objavili Skupno izjavo v sredo, 31. januarja 1968, ob 12,00 uri.80 Ob parafiranju pa sta imela ob šefa delegacij tudi priložnost za politi čne pogovore. Periši ć je Rueteja vprašal, ali bi zunanji mi - nister Willy Brandt sprejel vabilo za obisk v Ju goslaviji. Ruete pa je Periši ću odgovoril, da bi minister Brandt vabilo dobro sprejel in bi ga lahko poleti tudi uresničil. Načela sta tudi vrsto dr ugih dvostranskih in mednarodnih vprašanj, ki vsa kažejo na ve čino gla vnih razlogov za to, da je bilo obema stranema toliko do obnovitve diplomatskih odnosov. Ruete sogovornika zlasti spraševal o jugo- slovanskem vplivu na nevtralne/neuvrš čene države oz. o tem, ali bi bila Jugo - slavija pripravljena na te države vplivati v smislu zahodnonemškega stališ ča do reševanja nemškega vprašanja (tj. nepriznavanja NDR). Periši ć pa mu je od- govarjal, da na zadevno stališ če drugih držav Jugoslavija ne more vplivati, obenem pa je zagotavljal, da naj s strani teh držav (posebej od arabskega sveta) ZRN ne pri čakuje nobenih presene čenj in težav. Ruete se je nadalje želel infor - mirati o jugoslovanskem stališ ču do vzhodnoe vropskih držav, zlasti do nove vlade (Dub ček) na Češkoslovaškem. Periši ća pa so zanimala vprašanja, kot so položaj jugoslovanskih »gasta rbajterjev« in reševanje problematike Jugoslaviji sovražne politi čne em igracije. Predlagal je še, da bi se po vzpostavitvi diplo- matskih odnosov, podobno kot je bil to primer s francosko vlado, za čela po - svetovanja na ravni ministerialnih direktorjev, na katerih bi obravnavali takodvostranska, kot tudi mednarodna vprašanja. 81 Uresničenje pariških dogovorov Ko preberemo kon čne izdelke sedemdnevni trdih in zapletenih pog ajanj, ni povsem jasno, zakaj so ta bila taka. Besedila so namre č skopa in asketska, dopuščajo kaj malo interpretacij smisla zapisanih besed. Vsi dokumenti so kratki in jasni. Njihova vsebina pa nam govori, da sta obe strani dosegli na čr- tovano – stopili sta na pot nove politike sodelovanja med Vzhodom in Za- 80 PAAA, B 150/1968, MD Ruete, z.Z. Paris, an BM Brandt, Nr. 229, Verhandlungen mit jugo- slawischer Delegation über die Wiederafnahme diplo. Beziehungen, 30. 1. 68, str. 1. 81 Prav tam, str. 2–3. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 210hodom. Morda se je tehtnica merjenja uspeha na pogajanjih vendarle malo nagnila na jugoslovansko stran, saj iz sprejetih dokumentov ni mogo če jasno razbrati, da je bila oz. da je nemška politika vztrajanja na na čelih Hallsteinove doktrine in »Alleinvetretungsans pruch« mednarodnopoliti čno gledano uspešna. Že sama ponovna navez ava diplomatskih odnosov z državo, s katero je pred desetimi leti odmevno prekinila diplomatske odnose po na čelih Hallsteinove doktrine in »Alleinvetretungsanspruch« zaradi jugoslovanskega priznanje NDR, je pomenila odmik od take politike v smeri nove »Ostpolitik«. Jugoslavija je sponovno navezavo diplomatskih odnosov dobila nekakšno priznanje o pra-vilnosti njene politike do nemškega vprašanja oziroma do obstoja dveh nemških držav, pomembnejše od tega pa je bilo dejstvo, si je na ta na čin na široko odprla vrata za gospodarsko sodelovanje v ZRN in za njeno gospodarsko-finan čno pomoč. ZRN pa je vnovi čna navezava d iplomatskih odnosov zagotovo koristila na notranjepoliti čnem podro čju, saj si je »Ostpolitik« komaj utirala pot in stara politika do nemškega vprašanja še ni bila »pozabljena« ali povsem zavržena. Skozi to prizmo je vredno ocenjevati tudi nemški milejši oziroma popustljivejši pogajal ski pristop, posebej ko je šlo za odnos do nemškega vprašanja. O čitno predvsem zaradi notranjepoliti čnih razmer, v katerih je bilo treba uresn ičiti »Ostpolitik«, je bilo ZRN pomembnejše od jugoslovanskega priznanja nemških stališč do reševanje nemškega vprašanja dejstvo, da s pon ovno navezavo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo v praksi uresni čujejo novo politiko do vzhodnih, komunisti čnih držav in uveljavljajo politiko miroljubnega sodelo - vanja. Čeprav je ZRN že leta 1967 znova navezala diplomatske stike z Ro - munijo, je namre č obnova diplomatskih odnosov z Jugoslavijo zaradi medna - rodnega pomena in vloge le-te (voditeljica neu vrščenega gibanja, upornica v komunisti čnem taboru, ki ga je vodila SZ, nosilka odstopanja od sovjetskega modela socializma ...) ter njene politi ke miroljubnega sobivanja in popuš čanja napetosti v svetu – ki je bila blizu »Ostpolitik« – imela povsem druga čno, večjo politično težo. Za z ahodnonemško politiko je zato Jugoslavija vedno pomenila nekakšen »poseben primer«/»Sonderfall«. Obnova diplomatskih odnosov z Ju-goslavijo je bila pravzaprav prvi resni korak ZRN k približevanju najpo - membnej šim vzhodnoevropskim državam, kot sta bili SZ in Poljska. Najpomembnejši od v Parizu parafiranih dokumentov je bila Skupna za- beležka: Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 211 Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 212 Skupna zabeležka (Vir: PAAA, Berlin.) Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 213»Skupna zabeležka Med delegacijo Vlade Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije na čelu z načelnikom uprave v Državnem sekretariatu za zunanje zadeve dr. Zvonkom Periši ćem indelegacijo Vlade Zvezne republike Nem čije na čelu z direktorjem v M ini- strstvu za zunanje zadeve dr. Hansom Ruetejem, so se v času od 23. 1. do 29. 1. 1968 v Parizu odvijali pogovori o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Socialisti čno Federativno Rep ubliko Jugoslavijo in Zvezno Republiko Nem čijo ter o vprašanjih, ki so s tem pove - zana. Delegaciji bosta o poteku pogovorov informirali svoji vladi. Šefa delegacij sta parafirala Skupno izjavo o obnovi diplomatskih odnosov med Socialisti čno Federativno Republiko Jugoslavijo in Zvezno R epubliko Nemčijo, ki sta jo izdelali delegaciji in je priloga te Zabeležke. Delegaciji sta se dogovorili, da se Skupna izjava objavi so časno v Be ogradu in Bonnu, kakor hitro se bosta obe vladi dogovorili za vzpostavitev diplomatskih odnosov. Vladi se bosta o tem vzajemno obvestili in se spo razumeli o času objave Skupne izjave. Vsaka vlada bo obvestila svojo silo zaš čitnico o korakih, ki jih namerava storiti. Po objavi Skupne izjave, bosta vladi čim prej sprejeti ukrepe za spr emembo v predstavništvih sil zaš čitnic obstoje čih Uradov in da se imen ujejo odpravniki poslom ad interim. Obe strani soglašata, da bodo člani uradov lahko medtem v skladu s sedanjo prakso neposredno povezani z Ministrstvom za zunanje zadeve. Pripravljeno v Parizu 29. januarja 1968 v štirih izvirnikih«. 82 »Skupni zabeležki« priložena »Skupna izjava« se je glasila: 82 Politisches Archiv des Auussen Amtes (dalje : PAAA), Bestand (dalje: B) 42, Laufende. Nummer (dalje: Lfd. Nr.), 1004. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 214 Skupna izjava (Vir: PAAA, Berlin.) Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 215 Izjava jugoslovanske vlade (Vir: PAAA, Berlin.) Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 216»Skupna izjava o obnovi diplomatskih odnosov med Socialisti čno fed erativ- no republiko Jugoslavijo in Zvezno republiko Nem čijo Vladi Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije in Zvezne Repu blike Nemčije sta se dogovorili, da z današnjim dnem vzpostavita dipl omatske od- nose. Čim prej bosta odprli diplomatska predstavništva v rangu veleposlaništev in izmenjali veleposlanike. Obe vladi sta prepri čani, da bo ponovno vzpo - stavljanje diplomatskih odnosov prispevalo k napredku in razširitvi medseboj-nih odnosov. Prav tako sta prepri čani, da odlo čitev obeh vlad ustreza krepitvi potrebe po miroljubnem sodelovanju med ev ropskimi državami in predstavlja pozitiven prispevek procesu popuš čanja napetosti v Evropi.« 83 Izjavi jugoslovanske in nemške vlade, katerih formuliranje je skoraj zausta- vilo pogajanja o obnovi diplomatskih odnosov, pa se glasita: Jugoslovanska izjava: »Pozdravljajo č obnovo diplomatskih odnosov z Zvezno Republiko Ne mčijo, Vlada Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije, vidi v tem uresni čenje svoje politike mednarodnega sodelovanja v skladu z na čeli miroljubne koeksi - stence. Vlada Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije, ostajajo č na sv ojih deklariranih na čelih evropske politike, smatra, da bo obnova dipl omatskih odnosov s Zvezno Republiko Nem čijo olajšala uspešno sodel ovanje in napredek vzajemnih odnosov.«84 Nemška izjava: »Zveza vlada pozdravlja uspešen zaklju ček nemško-jugoslovanskih p ogovo- rov o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Politike Zvezne vlade je usmerjena k pravi čnem in mirnem redu v Evr opi. Tudi ponovna vzpostavitev diplomatskih odnosov z Jugoslavijo služi temu cilju.Zvezna vlada je predstavila svoje pravno stališ če in načela svoje politike o takšnem mirnem redu v izjavi vlade z dne 13. decembra 1966. Zvezna vlade je prepričana, da bodo tudi ostale države sveta tudi naprej podpirale te napore Zvezne Republike Nem čije.« 85 83 Prav tam. 84 Prav tam. 85 Prav tam. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 217 Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 218 Prevod in izvirnik izjave nemške vlade (Vir: PAAA, Berlin.) Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 219Komunike je bil le kratka informacija o tem, da so pogovori sploh bili: Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 220 Komunike o pogajanjih v Parizu (Vir: PAAA, Berlin.) »Od 23. do 29. januarja 1968 so se v Parizu odvijali pogovori med delegaci- jo Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije na čelu z načelnikom uprave v Državnem sekretariatu za zunanje zadeve dr. Zvonkom Periši ćem in dele- gacijo Zvezne Republike Nem čije na čelu z direktorjem v Ministrtvu za zunanje zadeve dr. Hansom Rueterjem. Pogovori so se odvijali s ciljem obravnavati vsavprašanja v zvezi z obnovo diplomatskih odnosov. Šefa delegacij bosta o re- zultatih pogovorov obvestila svoji vladi, ki bosta sprejeli nadaljnje sklepe.« 86 86 Prav tam. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 221S parafiranjem teh dokumentov je bila ustvarjena podlaga za sklep vlad o obnovi diplomatskih odnosov. O sklepu po ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov je bonska vlada razpravljala naslednji dan po parafiranju omenjenihdokumentov, 30. januarja 1968. Ugotovljeno je bilo, da formulacija skupneizjave ustreza željam vlade in je zapisana v smislu nemške politike, ki je ute-meljena na konceptu popuš čanja napetosti v Evropi, kar obvezuje tudi jugo- slovansko vlado. Prav tako je bil upoštevan nemški pogoj, da navezana di- plomatskih odnosov ne pogojuje upravi čenosti zahtev jugoslovanske strani po odškodnini za nacisti čne zločine (Wiedergutmachungansprüche) v času druge svetovne vojne, do berlinskega vprašanja pa da ima jugoslovanska vlada tako ali tako za nemško vlado neproblemati čno, sprejemljivo stališ če. Zato naj bi zunanji minister predlagal vladi, da sprejme sklep o ponovni vzpostavitvi diplo-matskih odnosov z Jugoslavijo. Zunanji minister Willy Brandt je to storil na sejivlade 31. januarja 1968. 87 Jugoslovanski Zvezni izvršni svet pa je na seji istega dne sprejel enak sklep, torej da se diplomatski odnosi med državama obnovijo.88 Jugoslovanski namest- nik zunanjega ministra Miša Pavi ćević je sočasno obvestil švedsko veleposla - nico, da je Jugoslavija zopet vzpostavila diplomatske odnose z ZRN, ter se je vimenu vlade zahvalil švedski vladi za uspešno zastopanje Jugoslavije in za zaščito njenih interesov v Bonnu. 89 Stvari so bile postavljene na svoje mesto in izmenjava diplomatov se je odvijala razmeroma hitro. Že 7. februarja je v Beograd prišla verbalna nota, skatero je bonsko zunanje ministrstvo jugoslovanskemu zunanjemu ministrstvu sporočilo, da glede na to, da sta državi dne 31. januarja 1968 navezali diplo- matske, nemška vlada s tem datumom »ad interim« postavlja vodjo predstav-ništva za zaš čito nemških interesov pri francoskem veleposlništvu, svetnika veleposlaništva Wernerja Loecka, za nemškega odpravnika poslov. Hkrati sodotedanje zahodnonemško diplomatsko predstavništvo povzdignili na raven ve- leposlaništva. 90 Še pred uradno obnovo diplomatskih odnosov pa je jugoslo- vanska vlada z notama dne 28. novembra in 12. decembra 1967, o čitno kot znak dobre volje, privolila, da se je zagrebški zahodnonemški konzulat 12. 12. 1967preoblikoval v generalni konzulat. Nekaj dni zatem, 21. decembra 1967, pa so bolj po tiho v istem mestu odprli tudi generalni konzulat NDR. 91 87 Akten ... 1968 (1999), Dokum ent 31, str. 99, op. 11. 88 Delo, 1. 2. 1968, str. 1. 89 Prav tam. 90 PAAA, B 42, Band 1004, Verbalnote, 7. 2. 1968. 91 Bonski diplomati (Loeck) so bili nad odpr tjem generalnega konzulata NDR v Zagrebu neko- liko presene čeni, saj so jim jugoslovanski diplomati (Periši ć) še 4. 11. 1967 zag otavljali, da o odprtju le tega ne vedo ni č, vendar so ugotavljali, da so bile take izjave z jugoslovanske strani dane pred obiskom vzhodnonemš kega zunanjega ministra Otta Winzerja v Beogradu. Odprtje generalnega konzulata NDR naj bi bilo po nji hovem mnenju prav rezultat tega obiska. Prav tam, Vermerk, 19. 1. 1967 Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 222 Verbalna nota bonske vlade o postavitvi odpravnika poslov zahodnonemškega veleposlaništva in o dvigu diplomatskega predstavništva na raven veleposla- ništva. (Vir: PAAA.) Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 223Verbalno noto je 7. februarja jugoslovanskemu poslaniku in vodji jugoslo- vanskega prestavništva pri švedskem veleposlaništvu Lu čiću izročil nemški po- gajalec, ministerialni direktor Ruete, ki pa je od jugoslovanskega kolega tudiizvedel, da bo istega dne in so časno v Beogradu noto z enako vsebino prejel tudi nemški poslanik v Beogradu Loeck. Lu čić in Ruete sta se še dogovorila, da bosta obe strani o tem istega dne ob 15.30 objavili izjavo: »Zvezna vlada in jugoslovanska vlada sta danes z izmenjavo not povzdignili svoji dosedanji predstavništvi v Bonnu in Beogradu na raven veleposlaništev. Dosedanji vodjipredstavništev sta postala odpravnika poslov ...« Obe vladi sta se tudi zahvalilifrancoski in švedski vladi, pri katerih veleposlaništvih sta bili dobrih deset let v gosteh. 92 Nemška stran je z izbiro veleposlanika v Beogradu pohitela. Izbran je bil diplomat Peter Blachstein in ne odpravnik poslov Loeck. Jugoslavanska stran paje že takoj na za četku dala vedeti, da bo z izbiro veleposlanika nekoliko zamu- jala, saj sta tako predsednik Tito kakor tudi zunanji minister Nikezi ć 7. febru- arja 1968 šele prišla z daljšega potovanja po Aziji in Afriki. O tem je Lu čić obvestil Rueteja. 93 Zato pa so Jugoslovani, na presene čenje Nemcev, zelo po- hiteli z izdajo agrementa za veleposlanika Blachsteina. Namesto v obi čajnih treh tednih so agrement izdali v pi člih dvanajstih dneh, po poslaniku Lu čiću94 pa Bonnu tudi sporo čili, da pri čakujejo skorajšnji prihod nemškega veleposla- nika.95 Nemški veleposlanik Peter Blachstein je 6. junija 1968 na Brionih ob na- vzočnosti nemških diplomatov Loecka, Weisla, Wagnerja in Mattesa ter jugo- slovanskih predstavnikov Vladimirja Popovi ća (generalni sekretar predsednika republike) Jožeta Smoleta (prvi osebni sekretar predsednika) in šefa predsed-nikovega protokola Milutinovi ća predal poverilno pismo predsedniku SFRJ Josipu Brozu - Titu. Jugoslovanski zunanji minister Marko Nikezi ć zaradi drugi protokolarnih obveznosti (obisk britanskega zunanjega ministra Stewarta) ni bil navzoč, je pa na Brione poslal odli čnega poznavalca »nemškega vprašanja«, podsekretarja v zunanjem ministrstvu in prvega jugoslovanskega poslanika vNDR, Mitjo Vošnjaka. 96 V kratkem govoru ob predaji poverilnice je velepo- slanik Blachstein posebej poudaril pomen obnove diplomatskih odnosov med državama, kot pomembnega koraka, ki naj prispeva k uresni čevanju politike miru in razumevanja. Pod črtal je, da bo navezava diplomatskih odnosov utrdila 92 Prav tam, Vermerk Ruete, 7. 2. 1968. 93 Prav tam. 94 Vodja jugoslovanskih diplomatov pri švedsk em veleposlaništvu v Bonnu (Leiter der Ab- teilung für die Wahrnehmung der jugoslawis chen Interessen) poslanik Zvonko Lu čić je svojo funkcijo nastopil novembra 1967. Prej je b il vodja uprave za Zahodno Evropo v beograjskem zunanjem ministrstvu. Na funkciji vodje diplomat ov je ostal do 15. 8. 1968, ko je v Bonn prišel veleposlanik Rudi Čačinovič. Po drugi podatkih naj bi Čačinovič prišel v ZRN šele 30. 8. 1968, PAAA, B 42, Band 1005, Vermerk 8. 8. 1968. 95 PAAA, B 42, Band 1004, Vermerk Kastl. 96 Prav tam, Fernschreiben Blach stein, 7. 6. 1968, str. 1. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 224prepričanje, da se lahko samo s pripravljenostjo vseh držav Evrope presežejo nasprotja, ki sta jih povzro čila vojna in povojni čas, ki se kažejo tudi v tragi čni delitvi Nem čije. Prepri čan je bil, da je treba vzpostaviti ozra čje zaupanja, sodelovanja in sprave v Evropi ter voditi politiko dobrega sosedstva.97 Tito je veleposlanika zadržal na enournem pogovoru, ki ga je le-ta ozna čil kot pogovor »v odprtem in prijateljskem ozra čju«, šef jugoslovanskega pro- tokola pa je veleposlaniku zagotavljal, da tako dolgega pogovora ob predaji akreditivov že leta ni doživel.98 Pogovor Med veleposlanikom in Titom se je vrtel v prvi vrsti okoli gospodarskih vprašanj, tudi konkretnih gospodarskihprojektov, kot je bil na primer nemško sodelovanje pri gradnji plinovoda in naftovoda v Jugoslaviji. Tito je na čel še nekaj dvostranskih tem, kot je bila tista o ureditvi vprašanja jugoslovansikih »gastarbajterjev« s posebno bilateralno po-godbo, pa tudi multilateralne teme, kot sta bili jugoslovansko povezovanje zEGS, blokovska politika in njeno premoš čanje, ter nekatera notranjepoliti čna vprašanja, kot so bili odnosi med pozicijo in opozicijo v ZRN ali majski (1968) protesti jugoslovanskih študentov. Tito se nemškega vprašanja ni dotaknil, je pa izrazil zaskrbljenost nad delovanjem in volilnim uspehom nove nacisti čne stranke (NPD). Zato pa je o nemškem vprašanju kratko spregovoril veleposlanikBlachstein. Na čel ga je, ko sta govorila o blokovski politiki. Toda tudi takrat se ga je veleposlanik dotaknil le diplomatsko na čelno, ne da bi se spuš čal v podrobnosti. Ponovil je namre č le načela nemške »Ostpolitik«, kakor jo je najti v vladni izjavi kanclerja Kiesingerja z 13. decembra 1966. 99 Torej politike popuščanja napetosti in sodelovanja v Evropi, opuš čanje politike uporabe sile, dodal pa je pomembno novost : »... ob upoštevanju danes obstoje čih meja (v Evropi, op. p.), ki naj se jih ne dotika, dokler ne bo sklenjena mirovna pogodba/.../ Opozoril sem ga na številne predloge zvezne vlade za izboljšanje odnosov zdrugim delom Nem čije in na nezanemarljive trgovinskopoliti čne olajšave, ki smo jih dali NDR ...« 100 Tito je ob koncu pogovora izrazil svoje izrazito za- dovoljstvo nad izjavama nemškega zunanjega ministra in zvezne vlade o vpra- šanjih meja v Evropi, ki jih je omenil tudi veleposlanik Blachstein. Ni pa seodzval na »pritoževanje« nemškega veleposlanika, češ da se ne Sovjetska zveza ne Poljska ne zmenita za napore, ki jih vlaga bonska vlada, da bi izboljšala odnose s tema državama. Nasprotno, je zatrjeval veleposlanik, SZ okrepljeno izvaja kampanjo zoper nemško miroljubno politiko. Tito je pogovor skleniloptimistično, zaželel veleposlaniku uspešno delo kljub mnogim problemom, ki ga čakajo, in izrazil zadovoljstvo nad skorajšnjim sre čanjem z zunanjim mini- strom Brandtom. 101 Prvi pomemben stik z jugoslovanskim politi čnim vrhom je 97 Prav tam, Nastopni govor, 6. 6. 1968. 98 Prav tam, Fernschreiben Blach stein, 7. 6. 1968, str. 1/2. 99 Izjava vlade Kurta Georga Kiesingerja je bila objavljena kot posebni odtis (Sonderdruck) Bulletina des Presse- und Informationsa mtes der Bundesregierung, Nummer 1957/1966. 100 PAAA, B 42, Band 1004, Fernschrei ben Blachstein, 7. 6. 1968, str. 4. 101 Prav tam, str. 4–5. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 225bil za obe strani zagotovo vzpodbuden, čeprav zaradi mnogih nakopi čenih pro- blemov ni bilo pri čakovati hitrih in za obe strani povsem zadovoljujo čih re- zultatov. Tako kot je jugoslovanska stran že februarja 1968 obvestila Bonn, je bila odločitev o jugoslovanskem veleposlaniku v ZRN sprejeta kasneje kot nemška. Za prvega jugoslovanskega veleposlanika po obnovi diplomatskih odnosov je bil izbran slovenski diplomat Rudolf Čačinovič. V Bonn je prišel avgusta 1968, poverilno pismo nemškemu predsedniku dr. Heinrichu Lübckeju pa je oddal trimesece za nemškim veleposlanikom v Beogradu, 4. septembra 1968. Ob tem jeprišlo do rahlega zapleta, saj je bil nemški predsednik do 21. septembra 1968 uradno na dopustu. Predsednikov protokol pa se je tudi zato, ker so Jugoslovani tako pohiteli z agrementom in s predajo poverilnega pisma veleposlanika Blach-steina predsedniku Titu in ker so Jugoslovani vztrajali na čimprejšnji predaji poverilnega pisma, odlo čil, da lahko pride do predaje v času od 1. do 5. septembra 1968. Sicer poverilnega pisma ne bi mogel predati predsedniku oseb- no, temve č njegovem zastopniku, predsedniku Zveznega sveta (Bundesrat) Schützu. Nemška stran ni bila za tako možnost. Menili so, da bi na ta na čin Ju- goslavijo po nepotrebnem izpostavljali pritisku Sovjetske zveze in njenihsatelitov. Tako se je predsednik Lübcke samo za ta akt vrnil z dopusta in 4. septembra 1968 sprejel veleposlanika Čačinoviča. Torej je bila tudi v tem primeru Jugoslavija »Sonderfall«. 102 Predaja poverilnega pisma v Bonnu in pogovor po tem sicer nista trajala tako dolgo kot tista na Brionih, bila pa sta prav tako prisr čna in prijateljska. Čačinovič je svoj govor pripravil v nemškem jeziku, prav tako v nemš čini se je odvijal tudi pogovor z nemškim predsednikom. V kratkem govoru ob predajipoverilnice je veleposlanik Čačinovič, potem ko je najprej spregovoril o nujnosti zavezanosti politiki miru, sprave in ne nasilja na svetu, dovolj nepo-sredno na čel eno najpomembnejših vprašanj, zaradi katerih je Jugoslavija tako želela znova navezati diplomatske stike z ZRN – o vprašanju odškodnine za nacistične zločine med vojno. Dejal je: »Prav tako želi (jugoslovanska politika, op. p.) kmalu tako v materialnem kot tudi v moralnem pogledu, premostiti vseposledice vojnih let na svetu kakor tudi v vseh bilateralnih odnosih Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije ... Ponovna vzpostavitev diplomatskih odno- sov je ustvarila normalne pogoje, ki bodo postopoma omogo čili rešitev vseh obstoječih problemov. K temu je veliko prispeval obisk vicekanclerja in zu- nanjega ministra, njegove ekselence, gospoda Willyja Brandta 103 ...«104 Willy 102 PAAA, B 42, Band 1005, Vermerk 8. 8. 1968. 103 Brandt je bil na obisku v Jugoslaviji le ne kaj dni po predaji poverilnice nemškega vele- poslanika med 12. in 15. 6. 1968. Obisk je mora l zaradi zapletov okoli Berlina skrajšati za en dan. NDR je namre č za potovanje med Zahodno Nem čijo in Zahodnim Berlinom uvedla pot- ne listine in vizume. Poleg tega so uvedli pla čilo taks za prevoz blaga po železnici in po vo- dnih poteh. Ti ukrepi pa niso veljali za potovanja z letali, za radi česar se je letalski promet z Zahodnim Berlinom mo čno povečal. Vse skupaj je tako vznemirilo prebivalce Zahodnega Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 226Brandt je bil torej že na za četku obnovljenih diplomatskih odnosov karta, na katero je igrala Jugoslavija. Čačinovič pa je svoj nagovor sklenil z omembno druge pomembne teme, zaradi katere je bila normalizacija odnosov z ZRN zaJugoslavijo tako pomembna. Prenesel je namre č želje jugoslovanske vlade, da bi se poglobili in razširili tradicionalno dobri gospodarski odnosi med državamakakor tudi sodelovanje na podro čju sodobne tahnologije in organizacije gos- podarstva. Jugoslovanska vlada se trudi, je povedal Čačinovič, da bi prišlo do vedno širše trgovinske izmenjave in sklenitve vseh zadevnih pogodb. Posebej jepoudaril, da si jugoslovanska vlada zato želi uresni čenja napovedanega razu- mevanja vlade ZRN v zvezi z rešitvijo problemov med Jugoslavijo in EGS. Na koncu se je dotaknil še problematike sodelovanja na podro čju znanosti in kulture, neposredno pa ni na čel teme o »gastarbajterjih«, temve č se je zadovoljil le z željo, da bi se državljani obeh držav bolje spoznavali med seboj. S prošnjopredsedniku ZRN Lübckeju po podpori za izvajanje take politike in s predajoosebnih čestik Josipa Broza - Tita njemu osebno, vladi ZRN in vsem njenim državljanom je sklenil svoj nagovor. 105 Zahvalni nagovor prednika Lübckeja je bil krajši od veleposlanikovega. Značilno zanj pa je bilo, da niti z besedo ni omenil ne vprašanja odškodnin in ne gospodarskega sodelovanja. Poudaril je le željo po sodelovanju na znanstvenem in tehničnem podro čju, se zavzel za boljše spoznavanje državljanov obeh držav in le na zelo splošni ravni veleposlaniku zagotovil, da se bosta tako on kotzvezna vlada zavzemala za izboljšanje odnosov med državama. Najve čji del zahvale je posvetil promoviranju na čel nemške »Ostpolitik«, politike miru in sodelovanja na svetu, odpovedi uporabe sile v mednarodnih odnosih in razu- mevanju med vsemi državami neodvisno o njihove družbene ureditve. Vrnil jepozdrave predsedniku Titu, veleposlaniku pa izrazil prisr čno dobrodošlico. 106 Diplomatski odnosi na najvišji ravni so bili tako vzpostavljeni. Na formalni ravni sta državi prosili le še za dopolnitev konzularnih predstavništev, pri čemer je vodila Jugoslavija. Zaradi velikega števila »gastarbajterjev« je bilo zanjo večje število konzulranih predstavništev nuja. Jugoslavija je tako že 2. julija Berlina, da je v Zahodni Berlin nemudoma s posebnim ameriškim vojaškim letalom pripo- toval kancler Kiesinger. Ko je Brandt za razp ravo v parlamentu pripravil oceno tega obiska, je v njej izrazil zadovoljstvo nad njim. Ta koj na začetku svoje ocene je namre č zapisal: »Obisk je bil uspešen. Dokazal je, da je bila obnova diplomatskih odnosov z Jugoslavijo smiselna in za nas koristna. Neposre den pogovor/stik z državo, ki v ev ropski politiki igra tako pomembno vlogo kot Jugoslavija, je za nas izjemno pomembe n ...« Prav tam, Wertung der Jugoslawien- Reise des Herrn Bundesministers (12.–15. Juni 1968) str. 1; Delo, 14. junija 1968, Nikezi ćevi Pogovori s Brandtom in Ukrepi NDR udarec za zahodnoberlinske prebivalce, str. 1 in zadnja stran. 104 Prav tam, Ansprache des Botschafters der So zialistischen Föderativen Republik Jugoslawien, Herrn Rudolf Čačinovič, anlässlich der Übergabe des Beglaub igungsschreibens, 4. 9. 1968. 105 Prav tam. 106 Prav tam, Erwiderungsansprache des Herrn B undespräsidenten aus Anlass der Übereichungs- schreiben durch den Botschafter der Sozialistis chen Föderativen Republik Jugoslawien, Herrn Rudolf Čačinovič, 4. 9. 1968. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 2271968 zaprosila za otvoritev generalnih konzulatov v Frankurtu na Maini in Stuttgartu, konzulata v Düsseldorfu in vicekonzulata v Freiburgu.107 107 Prav tam, Verbalnote, 2. Juli 1968. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 228 Verbalna nota jugoslovanskega veleposlaništva v Bonnu z dne 2. julija 1968 s prošnjo po oblikovanju novih kuzularnih predstavništev v ZRN (Vir: PAAA.) Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 229THE »OSTPOLITIK« OF WILLY BRANDT AND YUGOSLAVIA 1964–1974. THE RESTORATION OF DIPLOMATIC CONTACTS BETWEEN FEDERAL REPUBLIC OF GERMANY AND YUGOSLAVIA SUMMARY The following contribution focuses on the developments of Yugoslav foreign policy, related to one of the most prominent social-democratic politicians ofmodern times, Willy Brandt, in the time when he was the mayor of Berlin(Regierender Bürgermeister, 1957–1966), Minister of Foreign Affairs (1966– 1969) and West German Federal Chancellor (1969–1974). In 1971 he received the Nobel Prize for Peace for his policy of reconciliation and cooperationbetween the East and West, dubbed »Ostpolitik«. In accordance with thispolicy, as well as before, the socialist Yugoslavia was always treated as a»special case« (Sonderfall) by the West Ge rman side. Even in the time when the diplomatic relations were severed (1957–1968) as a consequence of imple- menting the so-called »Hellstein Doctrine« (1957). In this time the interests ofboth countries were represented by the diplomatic representations of theKingdom of Sweden in Bonn and of the Republic of France in Belgrade. The relations between the Federal Republic of Germany and Yugoslavia may have been cold at the diplomatic – political level and official contacts may have beennonexistent; however, cooperation in the economic field and everyday life wenton. The West German policy in the beginning of 1960s by no means digressed from its orientation towards preventing the acknowledgement and influence of the German Democratic Republic in the world. In the mid-60s it can bediscerned that tentative political attempts at re-establishing diplomatic contactsbegan on the West German as well as Yugoslav side. Therefore it is not strangethat in the middle of May 1966 (already in the time of Ludwig Erhard's go- vernment), the West German State Secretary at the Ministry of Foreign Affairs, Karl Carstens, wrote a confidential dispatch to the representative of WestGerman diplomacy at the French embassy in Belgrade, Hans Bock, stating hisagreement with Bock's opinion that a dialogue between Carstens and the Yugo- slav Minister of For eign Affairs, Marko Nikezi ć, would be very useful. The discussion, intended to take place somewhere outside the Federal Republic ofGermany and the Socialist Federal Republic of Yugoslavia, was to be just anexchange of opinions about certain questions. The approximation of these countries took place gradually and carefully, away from the public eye. Already in January 1967, as Willy Brandt became the new Minister of Foreign Affairs in the government of Kurt Georg Kiesinger,Federal Republic of Germany started openly and officially discussing thepossibilities of re-establishing diplomatic relations with Yugoslavia. The Fede- ral Chancellor Kiesinger spoke about that at a press conference. In the end of 1967, diplomatic attempts already brought about clear decisions. Namely, in the Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 230middle of December 1967 the West German government authorised the Mini- ster of Foreign Affairs Brandt to initiate the negotiations in regard to the estab- lishment of diplomatic relations with Yugoslavia. During these negotiations theGerman side had an important and exclusive reservation – not to acknowledgethe Yugoslav demands in regard to the reparations for crimes committed duringWorld War II (Wiedergutmachung), which had to be clearly emphasised to the Yugoslav side. The closing talks occurred in Paris, and on 31 January 1968 the diplomatic relations between the countries were re-established. The renewed diplomatic relations were mostly Brandt's achievement. A completely new chapter of bilateral relations opened in 1969, when Brandt became the Federal Chancellor and began implementing his »Ostpolitik« policy, which he had already outlined as the mayor of Berlin in August 1964.Intense adjustments of mutual relations between West Germany and Yugoslaviastarted. Reparation for crimes (Wiedergutmachung), committed during WorldWar II, remained the most important question during all this time. Another very important and unpleasant issue was the question of Yugoslav political emigration to the Federal Republic of Germany, and also the economic questionof the so-called Yugoslav »Gastarbeiter« (migrant workers). Namely, this wasalso the time when Yugoslavia opened its borders to the economic emigration due to Yugoslav economic crisis, and the flow of this emigration was, for the most part, oriented precisely towards the Federal Republic of Germany. Themost important bilateral question – »Wiedergutmachung« – was solved afternumerous complications in 1973/1974, and the solution was based at the so- called Brioni Agreement between Tito and Brandt of 1973. At that time Yugo- slavia received around a billion German Marks in various forms, also in theform of the so-called capital aid (Kapitalhilfe), which mostly did not go to thepersons concerned, but was used »for the greater good«. Thus the issue of warreparations continues to have a political impact in Slovenia even today.