Slavko

Peršič:

BJELAŠNICA (2067 m)
o sem se v vročih majskih dnevih vozil ob reki Bosni
proti jugu v srce republike istega imena, v Sarajevo,
zanimivo stičišče orientalnega in zapadnega sveta, so
poslednje kilometre vožnje moj pogled privlačevale še
globoko zasnežene gore in me dražile. Kot planinec sem
se zanimal za te gore in sopotnik, ki jih je presmučal
in prehodil s puško na rami, mi jih je opisoval na
zanimiv način.
Bjelašnica je planina, kakršne ni najti na slovenski zemlji. Obsežna je, dolga, široka in visoka, blaga in divja, včasih strašna,
neusmiljena in nepristopna, a vendar zelo priljubljena Bosancem,
posebno Sarajevčanom. Svetoval mi je, naj nikar ne hodim sredi
zime na njene planine in vrhove, kajti takrat je najbolj nevarna
in skuša najprej zavrniti planinca; če pa je preveč vsiljiv, tedaj ga
sprejme s svojimi težkimi meglami in besnimi viharji. Še skupina
dobrih planincev ni vselej tako močna, da bi zmagala naravno moč
mogočne Bjelašnice. Drugo pravilo je: brez vrvi ne hodi. Na planino, na kateri se v poletnih dneh pasejo tropi ovac in goveje živine,
naj bi jemal s seboj plezalno vrv kot na kak vzpon v steno? Ko
ob poslavljajoči se jeseni in pozimi preko te planine rohnijo borbe
med južnimi in severnimi vetrovi, ki se srečujejo vprav na njegovih visokih robovih, tedaj je vrv v resnic: potrebna, kajti silovita
moč borečih se vetrov bi te utegnila dvigniti in spraviti na hladno
v katero izmed kraških kotanj. Pa še tretje pravilo sem si moral
zapomniti: skupina naj bo oborožena s puškami. To pa me je že
resno zaskrbelo in predstavljal sem si marsikaj. Toda sovražnik ni
na dveh nogah, ampak je na štirih in če volkovi zavohajo človeško
kri, tedaj se krdelo potuhnjeno priplazi ter iznenada napade nič
hudega sluteče planince ali smučarje.
Čudna planina! Mar se je res po dvajsetih letih, odkar sem stal
na njenem temenu v vojaški suknjiči, toliko spremenila takrat tako
blaga in lahko dostopna planina?
Takrat, ob velikonočnih počitnicah, sem se s tovariši peljal iz
Sarajeva v Ilidže, znamenito izletišče Sarajevčanov, kjer so že predhodniki Rimljanov poznali blagodejno toploto vročih žveplenih vrelcev. Od tod smo pešačili po tri kilometre dolgem, s košatimi kronami gosto pokritem drevoredu do izvirkov reke Bosne. V eni sapi
smo se povzpeli po strmem pobočju na gornje ravni Igmana, ki tvori
predgorje Bjelašnice in je z njo povezano s širokimi, s temnimi
gozdovi poraslimi hrbti. Nato smo gazili globok sneg preko Malega in
Velikega Polja, kot imenujejo podolžne senožeti in pašnike, ki jih
obrobljajo gozdovi, in sledeč smučinam smo se dvigali proti robo-

vom Bjelašnice, lesketaj očim se v polni svetlobi dneva. Zašli smo
v strme grape sredi bukovja, iznad njega pa v zveriženo borovje.
Prišli smo pod vznožje pečevnatega praga, do rebrastih in žlebičastih Kotlov, pri čemer sem se spomnil na naše Kotliče v Grintavcih,
jih obšli in se potem še enkrat zasopli na poslednji vesini našega
vzpona. Ko smo stali na vrhu vesine pred kamenito zgradbo prvega
vremenskega observatorija v Bosni in Hercegovini, smo stali na
najvišjem vrhu obsežne planine Bjelašnice — na koti 2067 m, imenovani Bjelašnica v ožjem pomenu.
Lepo je bilo takrat na Bjelašnici. Sedeli smo v zatišju, sonce nam
je prijetno grelo hrbte in sušilo potne srajce. Oskrbnik te postojanke,
vremenski opazovalec Šefer — samotar, ki že desetletje ni zapustil
vrha, nam je stregel s čajem. Edina zveza s svetom so mu bili planinci in smučarji, ki so mu prinašali časopisov in knjig. Bili smo še
mladi, ali stari samotar nas je sprejel zelo gostoljubno; zelo je cenil
in spoštoval Slovence. Včasih po več dni ni mogel iz hiše zaradi
viharja in če se je skozi lino povzpel na streho, navezan na debelo
vrv, da bi rešil ostanek merilnih naprav, ki jih vihar ni utegnil
odtrgati in treščiti v prepad, ni bil nikdar povsem varen, če vetrovi
tudi njega ne bodo dvignili in ga treščili ob zidove. Nekolikokrat
je huda zima z mrazom tudi čez 30° C pod ničlo in obilico snega
zatrpala stavbo in jo vkovala v led, tako da ni bila več podobna
človeški zgradbi, ampak ogromnemu kupu bele gmote. Ko jo je
sonce obsijalo, se je lesketala kot kak pravljični kristalni grad.
N

*

Po osvoboditvi me je pot zopet zanesla v Bosno in seveda tudi
na Bjelašnico, ki sem jo hotel spoznati po dolžini, širini in višini.
Celotni gorski masiv Bjelašnice se razteza med izvirom reke
Bosne, njenim pritokom Lujevino na zahodu, Neretvo na jugu in
njenim pritokom Raki trtico na vzhodu ter rečico Železnico, pritokom
reke Bosne na severovzhodu. Ta velikanska planina se s svojim predgorjem Igmanom naglo dvigne iznad Sarajevskega polja, njeni
obronki v Lovnici in Obolju pa segajo tja do Neretve. Od vseh strani
lahko pristopiš na njene prostrane planine okoli najvišjih vrhov,
med katerimi so najvažnejši Hranisava (1969 m), Vlahinja (2057 m)
in Bjelašnica (2067 m), ki je najvišja na tej gmoti in daje ime celotni
skupini. Na še ozkotirni železniški progi od Sarajeva proti Mostarju
in Dubrovniku se do izpod Ivanj-planine nahaja vrsta naselij, ki so
izhodišče za Bjelašnico. To so že omenjeno Ilidže, potem Blažuj,
Hadžiči, Pazarič in Tarčin.
Prvo nedeljo v novembru so planinska društva v Sarajevu organizirala »Partizanski marš« po potih slavnih partizanskih borcev iz
druge ofenzive. Deževalo je pač, kot zna deževati v jeseni, vmes pa
je naletaval sneg. Na strmem ilovnatem pobočju Igmana je zaradi

spolzkih tal spodnašalo korak, ali nihče ni smel zaostati, kajti to ni
bil izlet, ampak je bil pohod, ko je bilo treba biti na določenem kraju
ob določenem času. Kdor je hodil z bosenskimi planinci, ta ve, da
njihov korak ni kratek in počasen; z njimi moraš stopiti. Ako zaostaneš, jih dohitiš le, če tečeš za njimi. Vodnik, ki je poznal partizansko
smer čez Igman, nas je pri Brezovači, kot se imenuje planota in
gozdarska postaja, zapeljal v teman gozd, sredi katerega smo prišli
do gozdarskih koč. Močilo nas je in sneg je vse bolj naletaval, veter
pa nam ga je metal v oči. Zopet smo prišli do tirov gozdne železnice,
ki se vije skozi sicer neprodirne gozdove s stoletnimi smrekami.
Avstroogrske okupatorske oblasti so si mnogo obetale od bogastva
teh gozdov, ki bi jih -— kot kaže tu železniška mreža — sčasoma
zelo razredčile, da ni izzivalnemu nastopu okupatorske gospode napravil konec revolucionar Gavrilo Princip. Kmalu za Malim P o ljem, ki je poleti majhna viseča senožet, obdana od temnega gozda,
smo krenili med debelo drevje, vzpeli se čez R a d j i n
vrat
(1494 m) in se nato spustili nekoliko navzdol na jaso, na kateri stoji
lepa planinska postojanka »Hrasnički stan« (1315 m).
V primeri z našimi planinskimi kočami so bosenske nekaj posebnega — v njih se odraža nekaj balkanskega, nekaj značilnega
za te kraje, ki jih vsakdo izmed nas dodobra kaj slabo pozna. V
slovenskih gorah in v Alpah se ne bo nihče pritoževal, če v kočo
stopiš z okovanimi težkimi čevlji, ki jih niti odrgnil nisi na pragu
— če si seveda nedostojen in brezobziren do drugih in do planinskega
imetja. V bosensko planinsko kočo — hočeš nočeš — v težkih okovanih čevljih ne smeš, pa če so ti še tako lepi. Sezuti jih moraš na
pragu ali v predsobi, ki je za to določena, če imaš domače čevlje,
priglavke ali plezalnike, se v nje preobuješ, sicer pa stopiš v jedilnico
ali spalnico v nogavicah. V bosenskih planinskih kočah ne kvariš
poda, ne kališ s težkim korakom in ropotom nočnega miru, ne nosiš
blata in prahu v lepe, čiste, svetle in zračne prostore. Bosenski
planinci spoštujejo ta zelo lepi običaj in higienski predpis, ki velja
za kakršno koli stanovanjsko hišo v Bosni in Hercegovini — tudi za
najbolj po svoji zunanjosti zanemarjeno bajto — in zato vlada v
njihovih kočah in domovih občudovanja vredna čistoča. Grešil bi,
nevljuden bi bil, če bi ravnal drugače, in zato sem svoje lepe čevlje
— sicer s skrito skrbjo — pustil na razstavi pred kočo.
Kot menzaša so me posadili za posebno mizo, ki so jo tvorile
same tovarišice: naravoslovka profesorica Sonja, muzejka Cica in pa
vedno vesela Pupa. Kot dobre gospodinje so me postregle z dobrotami
bosenske kuhinje z okusnimi pitami, domačo halvo in črno kavo
poleg ostalih jedil za obed. Pred odhodom je naš vodnik še predaval
o slavnih pohodih in bojih proletarskh brigad ter o pomenu partizanskega marša, ki smo ga zaključili pri tem domu. Na tem mestu
je že pred vojno stala planinska koča, pa so jo okupatorji med vojno

požgali. Nato smo se vrnili po drugi, krajši poti v Ilidže in z avtobusom v Sarajevo. Na tem maršu sem spoznal tovariško ljubeznivost
in gostoljubnost bosenskih tovarišev.
Ko je bila narava zopet v polnem razcvetu, sem se iz Bosenske
Krajine zopet vrnil v bližino Bjelašnice.
Sobotni delopust in že so me videli zopet s planinskim nahrbtnikom hiteti na kolodvor. Planinci smo zavzeli vedno zadnji vagon
delavskega vlaka, ki nas je odpeljal proti Pazariču. Ta kraj je enak
mnogim drugim krajem v Bosni — le da je med planinami in gozdovi,
od katerih pihlja prijeten zrak, prečiščen med bori in smrekami.
Nad temno zeleno zaveso gozdov se dviguje vrh Hranisave s svojo
pečevnato platjo. Po dobri polurni hoji ob potoku Ljubovčici se je
od nas ločila skupina mladine, ki je odšla na planino »Na Šavnike«,
da dokonča zadnja dela pri velikem planinskem domu. Ostali smo
sami: Drago, Mirko in moja malenkost. Kmalu za vasjo se pot dviguje
v ključih in prišli smo do razpotja na presedljaju Bor, kjer bel
napis na rdeči plošči opozarja planinca, da je blizu planinska koča
»Pod Gradinom« (1360 m); tu smo le malo zadržali korak. Pot je
strma in nam se ni nikamor mudilo. A kljub temu smo kmalu nadaljevali z bosenskim planinskim korakom, kakršnega se spominjam
iz svojih prvih let planinarjenja, ko je bilo »obvezno«, da smo prehiteli vse skupine planincev in prvi prihiteli v planinsko kočo. Tu
v Bosni pa je tak korak potreben, ker moraš prehoditi precejšnje
razdalje do osrčja gora in na same vrhove; če pa hočeš obiskati čim
več, moraš pač stopiti. Pot, ki se je doslej vzpenjala v ključih, se je
položila in tudi gozd je postal že zelo redek — znamenje, da smo že
na višini okoli gozdne meje, kjer so planine in na njih domovi. Zvončkljanje, zategnjeni klici pastirjev so to potrdili, še bolj pa naše oči,
ki so zagledale zelo lepo planinsko kočo »Mrtvanjski stanari« (1585 m).
Dospeli smo nad kotanjo, v kateri so pastirske koče kot v kakšni
skledi. To so »Mrtvanjski stanari«, kar bi se po naše reklo: planšarji
iz Mrtvanj. Ti pod nami so »Donji stanovi«, na ravnici pod vrhom
o b mlaki vode pa »Gornji stanovi«, od koder pravkar svetijo pastirski
ognji. Tu v območju Hranisave, katere kope se bočijo pod zvednatim
baldahinom, pa tja do dolgega hrbta Krvavca (1924 m) je med valovito in kadunjasto kraško visoko planoto več pašnikov.
V verandi smo sezuli težke čevlje, nato pa stopili v prostrano
jedilnico, svetlo in snažno, kjer nas je prijazno sprejel gospodar koče
tov. Drago Škramič, ki ga planinsko društvo »Bjelašnica« zelo ceni
zaradi njegove požrtvovalnosti in pobudnosti pri gradnji planinskih
koč.
Po izvrstno prespani noči smo zarana krenili proti vrhu Bjelašnice, ki je od tod oddaljen še kake tri ure. Od planinskega doma
navzgor ni več gozda; le tu pa tam se k tlom stiskajo pritlikavi
borovci, ki jim veter ne pusti, da bi dvignili svoje glave. Če pa bi

jih dvignili, potem bi jih prav gotovo potlačil sneg, ki tu leži zelo
dolgo. In to borovje nudi zverem izvrstno zavetišče, izza katerega
napadajo in koljejo ovce. Po zložni stezi nismo hodih niti eno uro
in pred nami je stal nov planinski dom »Na Sitniku« (1735 m). N j e gova lega mi zelo ugaja. Postavljen je v zatišje dolgega grebena na
jugu na sicer odprti planoti, pod njim pa je majhno jezerce Lokve
pod Sitnikom, ki je obzidano, da čim dalje časa zadrži vodo. Močan
izvirek imenitne vode pred kočo sicer napaja to jezerce, a vendar
v poletni vročini in pomanjkanju padavin njegova sila pojema. Nedaleč od tega doma so obli vrhovi Velike (2057 m) in Male Vlahinje
(1930 m), Leljena (1905 m), Medvedje glave (1954 m), Krvavca
(2002 m) in malo dalj observatorij na Bjelašnici.
Pozimi, ko sneg zalije vse vrtače, kotanje in dolke, je tu i m e niten svet za smučanje, vendar mora v tem času planinec ali smučar
računati na hud veter in meglo. Če pa ima srečo in lep dan, tedaj
lahko uživa v smukih, dolgih po več kilometrov z višinsko razliko
600 do 800 m. Vsega tega užitka mi nismo imeli, le uživali smo ob
pripovedovanju, ko smo prečili dolga snežišča pod Debelim brdom
in Vjetrnimi brdi. Ta snežišča so ostanki velikih snežnih nametov.
Zelo močni južni vetrovi, ki vso zimo besnijo in tudi v drugih letnih
dobah stalno tulijo preko robov, odnašajo z južnih pobočij veliko
množino snega in jih potem nakopičijo na severnih stenah v zatišju.
Sneg leži kasno v poletje in se beli vprav tja proti dolini reke Bosne,
kjer so prebivalci Visokega in drugih krajev ob gornji Bosni po
snegu imenovali to planino Bjelašnico.
Končno smo stali na zidovih nove zgradbe observatorija, ki je
bil nekoliko tednov pozneje otvorjen in izročen znanosti ter planincem, ki so s prostovoljnim delom doprinesli k njegovi zgraditvi;
zato imajo v njej svojo sobico za prenočevanje.
Nekdanji observatorij, ki je od leta 1894 kljuboval silnim viharjem in ni klonil sili strel, je v štirih letih vojne moral popustiti silni
nadmoči sovražnega orožja. Fašistična krdela, nositelji dvatisočletne
kulture, so observatorij spremenili v kup razvalin in požgali njegov
inventar. Brezobzirna drhal pa ni uničila našega ljudstva. Na razvalinah nekdanjega observatorija so zgradili nov, lepši, večji, prostornejši in udobnejši znanstveni dom od nekdanjega. Ko so gradili,
je sonce neusmiljeno žgalo, sušilo in požgalo pridelke na poljih,
travo na pašnikih in senožetih, na gorah pa izsušilo poslednje snežišče in izpilo zadnjo kapljico vode. Zato so morali vodo tovoriti iz
doline, da so dom lahko skončali v določenem času.
Sedanji observatorij ima 1 m debele, to je znatno debelejše
zidove od prejšnjega, ki so zunaj in znotraj dobro izolirani in še
posebej Obloženi s skodlami. Poleg stanovanja in sobe za planince
je v zgradbi delovna soba ter opazovalni stolp z vsemi potrebnimi
pripravami za merjenje in opazovanje vremenskih pojavov, ki jih

observator po radiju sporoča v Sarajevo in v svet. Seferja je obiskovalo v tedanjih časih le malo planincev, a sedanjega observatorja
Obiskujejo cele kolone smučarjev in planincev, ki izkoriščajo bližino
vseh sedmih okolnih planinsko-smučarskih domov.
Za sestop smo si izbrali dolgo snežišče, ki pod observatorijem
pada na severno stran. Smuk — in že smo bili med borovci pod
Kotli, našli v labirintu hodnikov med borovci zaznamovano »Josipovo
stezo«, ki me je spominjala na vzpon pred dvajsetimi leti. Zanimalo
me je ime te steze in zvedel sem, da je med sarajevskimi planinci
deloval naš rojak Hinko Jezovšek, ki je bil svojevrsten planinec.
Bil je krepke, orjaške postave in mu ni bilo dosti do sprehajanja
po položnih poteh in stezah Bjelašnice. Ni1 imel rad ovinkov, ampak
jo je najraje ubral čez drn in strn naravnost na vrh. Tako je bilo
tudi s to stezo, ki je uspeh njegovih neštetih obiskov Bjelašnici, na
kateri je skupaj s prijatelji Jožeti na Jožefovo proslavljal imeniten
god. Takrat so po Jožetih krstili to stezo, ki pada po strmih grapah,
a se sredi Radove šume položi. Od tu smo prišli na potko in jaso,
kjer je bil začetek gozdne železnice.
Ni mi bila sreča naklonjena, da bi bil pri otvoritvi observatorija.
Ves teden je bilo slabo vreme in tudi v soboto, ko smo se odpeljali
v Ilidže, nas je pošteno pralo, toda ni nas moglo odvrniti od naše
namere. Na Velikem Polju se je od nas poslovila skupina, ki je
morala prenočiti v Hrasničkem stanu, mi pa smo nadaljevali k planini Javornik. Če nas ni močil dež, pa so nas močile deževne kapljice, ki smo jih stresali z vej in drevja na glavo ter za vrat. Koča
na Javorniku stoji sredi krasnih gozdov na višini 1336 m tik ob
bistrem izvirku. V tej gozdni globini planinca gozd ni obdaroval
samo s svojim mirom, ampak mu poklanja list življenja, če ga ume
citati. Tu nihče ne moti divjačine, ker je lov prepovedan in planina
sploh pod zakonom o varstvu narave. Le volkovi tega zakona ne
poznajo in napadajo lahkonoge srne, goneč jih v mehak sneg, kjer
postanejo njihov plen. Pripovedujejo, da je tod dosti medvedov, ki
pa niso nevarni človeku in živini. Bosenski medvedje se hranijo s
plodovi gozdnih rastlin in listjem, ko pa hruške dozorevajo, tedaj
se gostijo z njimi in naredijo sadnemu drevju veliko škode.
Prebudilo nas je krasno jutro in prej kot ostali sem odšel iz
koče po markirani stezi, misleč, da bodo tudi ostali tovariši prišli
skoraj za menoj. Ko sem prišel iznad gozdne meje do pastirskih
stanov Karamustafine čajire (to pomeni Črnega Mustafe livade), se
mi je zabliskalo v možganih: tovariši so se pogovarjali, da bodo
ubrali pot naravnost na vrh Bjelašnice v smeri, ki jo bo pokazal
po zemljevidu usmerjen kompas. Trenutno mi je bilo žal, da nisem
bil potrpežljiv in jih počakal pred kočo. Pozneje sem zvedel, da so
tudi oni prišli k otvoritvi s polurno zamudo. Odločil sem se, da tudi
sam krenem naravnost proti vrhu, ki ga j e pokrivala kapa nepro-

dime megle. Prečil sem pod grebeni melišča in grape, plazil se skozi
grmovje, sledil sledovom kozje steze in prišel do mesta, ki sem si
ga od daleč izbral za vzpon naravnost na vrh skozi meglo. Po grapi
in čez kratke pragove sem prišel na vrh in sem zaman tipal v megli
za observatorijem. Le skozi meglo od nekje precej daleč mi je veter
prinašal glasove ljudi, ki so se zbirali pri observatoriju, in obenem
me je s svojim hladom podil v zatišje na sonce. In to je bilo prav,
kajti moral sem dol pod megleni klobuk, da bi videl, kje sem. In
pod vrhom sem stal ob Lokvanjskem jezercu — mlakuži, ob kateri
sta mlada pastirčka pasla čredo ovac. Od njiju sem zvedel, da sem
bil na vrhu Velike Vlahinje (2057 m), od katere bi lahko sledil po
grebenu stari markaciji na Malo Vlahinjo (1930 m) in od tod do
observatorija na Bjelašnici, toda hodil bi dve uri. Ker sem že zamudil otvoritev, sem krenil na Sitnik in se tam ogrel v zatišju zidov
planiskega doma v toplem soncu. Od tod sem krenil mimo Mrtvanjskih Stanarov na Gradino in v Pazarič.
V sredi jesenskih dni nas je gnala v planino skrb, da ob pravem
času napolnimo drvarnico doma na Hranisavi z drvmi. Skoraj bo
padel sneg, so dejali, in dom moramo pripraviti za sprejem smučarjev in planincev. Prenočili smo pri gostoljubnem Dragu na
Mrtvanjskih Stanarih in zarana krenili mimo Gornjih stanov na vrh
Hranisave (1967 m). Dan je bil prekrasen, zrak čist, da so se videle
najbolj oddaljene gorske skupine zelo ostro. Razgledovali, smo se
in nosili drva v kočo, kjer smo napolnili drvarnico. Koča na Hranisavi je zgrajena na svojevrsten način — pač zaradi vetra in snega.
Njena streha ni visoka, slemenasta, ampak ravna in pločevinasta,
da prestreže čim več padavin, ki se odtečejo v cisterno v koči. Sicer
na temi vrhu ni nobene 'vode. Okna so majhna, le tolikšna so, da
puščajo v prostore najpotrebnejšo svetlobo, ne pa vetra in mraza.
Debeli, kameniti zidovi so obloženi s škodlami, da bi zgradba vzdržala sunke silnih viharjev in da mraz ne bi prodrl v notranjost.
Ko smo opravili svoje delo, smo se spustili z vrha Bjelašnice
za več kot tisoč metrov nižje k novemu planinskemu domu »Na
Savnikih« (940 m), ki je štirinadstropna stavba, urejena kot hotelsko
podjetje. Dom ne bo samo za planince in smučarje, ampak za vse
one, ki ne morejo in ki ne utegnejo na visoke vrhove. Požrtvovalni
člani planinskega društva »Bjelašnica« s tov. Ibrom Kapetanovičem
na čelu so zgradili na planini Bjelašnici sedem planinskih domov,
osmi pa je v gradnji na planini »Pod Gradinom«, kjer stoji prva
planinska kočica zgrajena po vojni, premajhna za sedanji obisk
planincev. Ob vse večjem razmahu smučarstva v Bosni je treba
računati na katero večjo smučarsko prireditev tudi na Bjelašnici,
n. pr. alpski smuk z vrha Hranisave. Stara kočica, ki je bila zgrajena na pobudo prvega predsednika planin, društva »Bjelašnica«
tov. Jože Engla, pa bo lahko še vedno služila mladim planincem.

Jo s. W e s t e r :

OKROG TRIGLAVA
(Konec)

II. Od Soče k Savici
n zares! Ko sem zarana odhajal iz gostoljubne hiše, je
bilo nebo kakor ubrisano, zrak osvežen, gore čiste.
Prazniško jutro velikega šmarna. Višinski cilj mi je bil
Veliki Bogatin, a ta je bil še daleč in visoko. Od Soče
s koto 468 m se mi je bilo povzpeti na dvotisočak, točno
za 1540 m, torej zavzeti isto višino kakor iz Vrat na
Kredarico, prej pa je treba prehoditi še dolino Lepeno
in goriško plat Korane. Bogata enodnevna perspektiva,
ki jo je bodrilo sijajno vreme. — Najprej navzdol k Soči. Tu bi je ne
mogel zvati reko, zakaj teče v tako globokem, tesnem skalnem koritu,
da bi jo prožen mladenič s primernim 'zaletom lahko preskočil. Zaradi
ceste se pne nad njo mostič. Menda nima nobena naša reka tako
raznolične struge in tako menljive struje. Dobro jo značijo verzi
Gregorčičeve ode: »Tvoj jek je živ in je legak, ko hod deklet s planine / in jasna si ko gorski zrak / in glasna si ko spev krepak / planinske je mladine.« Ali pa: »Kako glasno, ljubo šumljaš, ko sred
gora še pot imaš.« Ko pa pridere na ravnine, jo živa radost mine —
trudno laze in počasi.
Sočo — tu bi ji lahko dejal Sočica — sem prekoračil in stopal
dalje po gladki cestici v Lepeno. Srečaval sem domačine, hiteče k
zjutranji maši, večidel kolesarice. Nikjer ni strnjene vasi, ampak
samo raztresene koče in kmetije med skrbno obdelanimi njivicami.
2ito tu menda ne uspeva, pač pa turščica, fižol in čompa, kakor pravijo Trentarji krompirju. — Opazil sem, da so dimniki postavljeni
zunaj hiš, menda zato, da peč bolje vleče ali pa da bi se ostrešje
ne vnelo.
Uro hoda drži cestica lepo po ravnem, nato pa se v ključih dviga
proti dolinskemu zatrepu. Nekaj kmetij je še v višini ok. 700 metrov,
ostali sta tudi dve večji stavbi iz vojne dobe. Zlasti ena je trdno zgrajena in dobro ohranjena, nad vrati z napisom: Chi osa, vince (Kdor
tvega, zmaga), geslo, ki se je za onega, v čigar jeziku je napisano,
izkazalo, da je problematične vrednosti. Menim, da bi se dala tu urediti ugodna postojanka za letoviščarje ali prebolevnike ali pa za kak
počitniški dom. Zakaj bi pustili, da nekaj prepade, kar se da še vedno
z manjšimi stroški rešiti, kakor če bi se moralo novo graditi?
Tako sem zložno kakor na zjutranjem sprehodu prešetal idilično
dolino. Poslej se je pričela vzpeta hoja po nekdanji vojaški tovorni
poti na ronkih strmega Kaludra. V neštetih vijugah se dviga više in
više, ves čas po gozdnatem pobočju. Prijetno tišino moti le ščebet
ali frfot kake ptice in pa škripot mojih podkovancev. Kar začujem
iz višine čudno hreščanje, kakor da se premika tovorni voz, zavrt s

coklami. Po tako razdrapani poti vendar ne more nihče voziti, sem
domneval. Škrtajoče vozilo se bliža in izza ovinka se pojavi Trentar,
ki vleče za seboj nekake samotežne sani, tako imenovane vlake, obložene s težkim tovorom, s cementno opeko. Priletni možak mi pove,
da spravlja v dolino strešnike, ki jih je nabral gori na prevalu, kjer
stoji opuščena vojaška stavba, in da si bo doma pokril streho, ker
so ji skodle že preperele. Dejal je, da je prazne vlake laglje vlekel
vkreber, kakor jih cijazi sedaj navzdol. Njegovi želji po cigaretah
sem rad ustregel, izdatnejšega okrepčila pa žal ni bilo v mojem
nahrbtniku.
Enakomerno koračenje mi je že jelo presedati. Ovinki so prihajali vedno krajši, znak, da se bližam prevalu. In lej, gozd se razredči v jaso in pojavi se betonska stena.8 Na njej je še čitljiva višinska kota 1256 m in napis »teleferica«. Tu je bilo temenišče vzpenjače,
katere dolinska postaja je bila doli v lepenskem kotu. Ce bi še obratovala, bi se bornemu Trentar ju ne bilo treba mučiti z okornim
vozilom po grapavi poti. Tu sem malo posedel — saj sem imel že
debele tri ure hoje za seboj — v prijetni zavesti, da sem zopet v
višinskem svetu in da mi ni več daleč do planine v Duplju in do
Krnskega jezera. —
Utro na dupeljski planini, utrt prostor, steptan od parkljev goveda in drobnice, debelo potrošen z gnojem, priča, da je planšarija
obljudena, čeprav je bilo krog stanov vse tiho. Vstopim v glavni
stan, v sirarnico, kjer je posedala zgolj moška družba. Menda so
čakali kosila. Starešina mi vljudno dovoli, da se pri njih odpočijem.
Za krepčilo sem dobil skodelo hladnega mleka, ki mi je šlo kot drugi
zajtrk prav dobro v slast. Velikanski bakren kotei v kuhinji, v
shrambi pa skladanice s hlebi presnega sira pričajo, da sirarna krepko
deluje in da bo nekaj sto hlebov, do 10 kilogramov težkih, dobavila
lastnikom, kmetom Lepencem in Sočanom, da jih bodo kot tolminski
sir razpečali v svet. Če bi mi bilo časa ne prebitek, bi se bil dal rad
poučiti, kako se pripravlja ta mlečna dobrina, ki je Tolmincem eden
glavnih pridobitkov njih planšarstva. Ker se mi je le preveč mudilo,
sem se po kratkem odmoru poslovil od zgovornih planšarjev.
Z viška sem pozdravil zeleni dragulj te kamnite puščave —
Krnsko jezero. Tolminsko planinsko društvo baje namerava zgraditi
tu kočo večjega obsega. Prav tako, samo da bi si izbrali za stavbišče
prostor, kjer stavba ne bi kazila spokojne krajinske slike. Ljudska
oblast naj bi to idilično jezerce in krog njega pas, nekaj sto metrov
širok, zaščitila kot prirodni park. S tem bi opravila smotrno kulturno
dolžnost.
Na tem zavinku sem končal prvi lok svojega triglavskega o b hoda in nastopil sem povratek po poti, ki jo poznam že z nedavnega
pohoda na vrhunskega čuvarja te pokrajine, na Krn. 9 V zložnem
vzponu sem v pičli uri dospel do opuščenega zidanega taborišča in
8 Gl. članek »Turizem v Gornjem Posočju« s sliko te stavbe v Slov. poroč., 18. jun. 1952.
9 Gl. Plan. Vestn., 1951, str. 302.

skladišča. Golo zidovje z razpadlimi strehami bi se dalo še vedno
porabiti za planinsko odpočivališče, morda celo za zračno zdravilišče;
seveda bi se moralo v tako delo vložiti precej kapitala. Nadaljnja
hoja po tej skaloviti pokrajini je dokaj enolična. Pot se vije v
dolgih ovinkih proti daleč vidnemu znaku na sedlu, k nekdanji
mejni stažarnici. Spotoma nisem srečal žive duše. Zato pa me je, ko
sem pristopil k opuščeni stražnici, iznenadil prijazni pozdrav znanega mi člana izletniške družbe, v kateri sta bila tudi dva mlada
Američana, vidno zamaknjena v veličastni razgled na goriško stran.
Družba je bila prišla iz koče na Kraju — ali, kakor se sedaj imenuje, iz koče pod Bogatinom — le na oglede, nobeden pa ni bil pri
volji, da bi se z menoj dvignil še na Veliki Bogatin, čeprav je tako
vabljivo mikal na svoj sončni vrh.
Moral sem zavzeti ta Zlatorogov dvotisočak, sicer bi si očital,
da na vsej krožni turi nisem pohodil nobenega pomembnega vrha.
Z željo: Na svidenje! sem se poslovil in mahnil v breg. Na presedljaju med obema Bogatinoma sem odložil nahrbtnik, ga potaknil
stran od steze v slečje in se povzpel na sijajni vrhunec. Kdor nima
visokoplaninskih načrtov in se hoče razgledati le po Komni in bohinjskih gorah in dalje po Julijcih od Triglava tja do Krna, ta naj
poleže vsaj na Mahavšček, kakor pravijo Bohinjci Bogatinu. Ne bo
mu žal. Malce inako mi je bilo v mislih ob pogledu na sivi Triglav,
ki sem mu bil lani opravil svoj poslednji poset.
Nazaj grede sem komaj iztaknil nahrbtnik, skrit v slečju. Ker
je oboje temnozeleno in sem že nekam brljav, sem se pri tej nepriliki
zavedel učinkovitosti mimikrije. — Da bi čimprej dospel v kočo,
sem si nizhod krajšal s prečenjem. Presenečen sem obstal vrh snežišča, kakršnega na Bogatinu nisem poznal. Da bi imel dolgo gorjačo
ali pa cepin, bi se bil stoje gladko podričal navzdol. Palica, in še ta
z otopelo konico, pa mi je slabo rabila. Zdrknil sem in tako na pol
sede na pol leže dričal po gladki strmini. Kolikor se je dalo, sem
zdrk zaviral s petami in rajdal v loku na desno, da bi tako čimprej
pridričal na rob, pokrit z ostrim gruhom. Zakaj po srenasti strmini
drseti sede ali leže kakih 30 metrov nizdol bi bila precej kočljiva
zadeva. Obleka mi je ostala cela, začutil pa sem, da z desnico nekaj
ni v redu. Ko sem pristal in bil zopet pokončen človek, sem opazil,
da mi roka krvavi in kaže nekaj hudih prask. Muditi bi se bil moral;
da bi bila roka godna za obvezo — nekaj take »apoteke« imam vedno
v oprtniku — a ni se mi hotelo čakati. Za prvo pomoč si praske
oterem s snegom, nato pa mahnem s krvavečo roko dalje. Narava
že sama poskrbi, da se krvavitev ustavi. Kmalu sem začutil na roki
kakor strjeno rokavico in s tako sem prispel pod krov Bogatinske
koče. Tam sem si roko izmil z mlačno vodo in krvava prigodba
je bila pri kraju. Zadovoljen sem bil, da se mi ni pripetilo kaj hujšega. Planinci, zlasti starejših letnikov, če niste primerno opremljeni,
ogibajte se strmih snežišč, če hočete odnesti celo kožo!
Stopil sem v »dvorano«, v jedilnico, prenapolnjeno z veselimi
.gosti. Znanci z Bogatinovega sedla me povabijo, da naj prisedem.

Pozorni Američan je takoj opazil okvaro na moji desnici in v nekaj
trenutkih sem imel nalepljena dva obliža. Take usluge bi mi domačin
ne mogel izkazati, ker pri nas še nimamo sličnih higienskih pomočkov, kakršne ima Američan kot nujno potrebščino s seboj. Vse
to se je zgodilo naglo kakor na vrat na nos. Prav tako odrezno brez
okolišenja sem se pozornemu planinskemu tovarišu zahvalil.
Med gosti je vladala vedra ubranost. Pevska družina iz Bohinja
je bila semkaj napravila svoj prazniški izlet. Pod vodstvom spretnega dirigenta je ubrano pela narodne in umetne pesmi. Očividno
je na pevce in pevke ugodno vplivala tudi prisotnost poznanega
glasbenika prof. R., bohinjskega rojaka. Dobro mi je delo, da sta
resna Američana bila priči, kako se zna naš človek, sproščen vsakdanjih skrbi, kulturno vesti in dostojno zabavati. Če bi se v planinskih kočah slišalo vselej tako petje, bi se pač nihče ne mogel pritoževati zaradi »hrupne zabave«.
Prijazna oskrbnica mi je bila odkazala zadovoljivo ležišče. Tako
sem, rešen tudi teh skrbi, najprej posedel zunaj koče, kjer sem
motril lep planinski prizor. Marogasto govedo, vračajoče se s paše,
se je v obširni kotanji zbiralo na večerni miting. Škrobotanje burovžev in zateglo mukanje lepo rejenih prežvekovalk je za moje
uho najpreprostejša, čeprav disharmonična planinska simfonija.
Beštri bohinjski pevci so odhajali, jaz pa za njimi do razpotja,
kjer sem krenil proti komenskemu Domu, da bi videl, kakšno življenje utriplje v tem ponositen planinskem gostišču. Prostorna razgledna dvorana je bila dobro zasedena, eno omizje so zavzemali
gostje, francosko govoreči. To je bila družba alpinistov, ki so bili kot
gostje naše Planinske zveze prišli k nam v posete. — Ze je legal
mrak na Bohinjsko jezero, ko sem se še ob sončnem zatonu vračal
v svoj večerni in nočni dom. Kar prilegel se mi je počitek po več
ko osemurni podnevni hoji.
Po mirno prespani noči sem nastopil zadnjo etapo svoje obtriglavske ture — sestop v Bohinj. Le za malo časa sem posedel na
razgledni točki, za nekaj korakov odmaknjeni od pota, na temenu
nekdanje vzpenjače, da sem užival prelepi pokrajinski prizor, ki se
od tu razgrinja gledalcu: vsa bohinjska kotlina s smaragdno gladino
spokojnega jezera, nad njim pa sive pečine Pršivca in Vogarja. —
Vijugasti kolovoz po gozdnati rebri nizdol sem si izdatno krajšal po
prhkih bližnjicah, tako da sem bil že v 50 minutah na dolinskem dnu.
Zdaj pa k slapu Savice! Nekaj let je minilo, odkar sem bil
zadnjič pri tem prirodnem simbolu naše romantike. Močno shojena
steza mi je kazala, da je Savica še vedno priljubljen cilj izletnikom,
prava »piece di resistance« za njih estetski užitek. Prevzemala me
je zla slutnja, da je ta naravni fenomen utrpel kaj škode na svoji
prvobitnosti, ko so odtok Savice porabili za napravo velike hidrocentrale. Ali slutnja se hvala bogu ni uresničila. Kar odleglo mi je,
ko sem videl vodni curek še vedno v mogočnem navalu in da je voda
iz kipečega tolmuna po koritu, izklesanem v pečevju, tako odpeljana,
da kar nič ne moti celotnega vtiska. Sedel sem na klopico v novo-

zgrajeni leseni lopi. Samotarsko sem se vdajal mislim, ki so se mi
vzbujale ob tem veličastnem prizoru. Ze našemu prvemu poetu Vodniku je bila Savica pobuden vrelec kakor Hipokrena grškim pesnikom. »Grem visoko pit Savico, lepih pesmi hladni vir«, poje sebi
v »Napitku«, v odi »Na Vršacu« mu je »mati pevske umnosti —
šola zdrave treznosti.« In naš pesnik prvak je v svojem epičnem
umotvoru vrhunec dejanja — Črtomirov krst — predočil v nedosežno lepo opisanem prizoru prav tu ob slapu Savice. Še vedno
»grmi slap v ušesa«, še vedno »bolj spodaj lena voda razgraja in
bregove stresa«, še vedno »skale podkopuje in drevesa« in večne
veljave je deležna klasična primera »Tak se zažene, se pozneje vstavi
mladenič.« Ob takih mislih te obdaja občutje, kakor da moliš v prir o dnem svetišču, čigar tabernakelj, svetostni arkanum, je ta skrivnostni kotiček slovenske zemlje.
Koliko rojakov in tujcev je semkaj romalo že v oni dobi, ko je
bil Bohinj še »terra incognita«, in ko je bilo potovanje v Bohinj
kakor odprava v daljno neznano deželo. Tako občutje je navdajalo
ljubljanskega potopisca, člana družbe, ki se je bila v mesecu avgustu
1. 1845 po naporni vožnji v enovprežnih vozičkih pripeljala z Bleda
v Bohinj in kako nebeški užitek so doživeli ob izviru Savice v zadoščenje za prestane neprilike. 10 — Dvanajst let prej, 1. 1833, je bil tu
slovenski pisatelj, sotrudnik Kranjske Čbelice, dr. Miha Tušek.
Slikoviti prizor je sicer resnobnega botanika tako prevzel, da si je
dal duška v vznesenih besedah: »Slap kakor tudi vsa bližnja pokrajina očituje nekaj lepega in vzvišenega, kar se v taki obliki strnjeno ne more zlepa kje drugje videti. Zares se moramo čuditi, da
se ni našel slikar za to krasoto.« 11 Tušek omenja tudi kamniti spomenik, ki ga je bil dal 1. 1807 postaviti baron Žiga Zois, lastnik
bohinjskih plavžev in fužin, v spomin na obisk nadvojvode Janeza.
Ta spomenik iz belega marmorja še vedno stoji na svojem mestu;
žal, da mu je vandalsko kladivo oskrdalo nekatere besede latinskega
napisa. Zdaj se da besedilo »Ioanni Archiduci Austriae geognostae
origines calcarei alpini scrutanti ad fontem Savi VIII, Iduum Julii
MDCCCVII d. d. d. Zois metali. Bochinens, cultor« brati le še s
konjekturami, kakor se glasi filološki izraz za popolnitev nečitljivih
ali izpuščenih besed. Domači klesar se je bil na kamnu ovekovečil s
slovenskim podpisom: Lenard Kelbel is Bohinjke Bele .fekal. Naj bi
vsaj organi sedanje ljudske oblasti čuvali spomenik, čeprav je le še
torzo; saj ga je dal postaviti mecen slovenske preporodne dobe,
mentor pesnika Val. Vodnika.
Le malo časa sem mogel samevati. Dospela je družba francoskih
alpinistov, ki sem jih že prej ta dan videl na Komni. Kar onemeli
in ostrmeli so ob nepričakovanem prizoru. Cicerone jim je bila brhka
Heinr. Costa, Reiseerinnerungen aus Krain, str. 175—188.
« Die Wochein und der Triglau. 111. Blatt, 1833, Nr. 46.

10

Slovenka, dozdevno akademičarka, ki je vzhičeni družbi v francoščini tolmačila značilnosti zavzetnega prizora. Lahko bi jim bila povedala, da je njih davni rojak Baltazar Hacquet kot prvi dognal, da
je Savica odtok Triglavskih jezer, ki jih je bil naštel osem, da iz
zadnjega ali osmega izgine pod zemljo, nadaljuje svoj tek v podzemeljskem rovu in naposled pri luknji, Savici imenovani, zopet
na dan pride. Če nastopi kdaj hud mraz, zamrzne ta luknja za toliko
časa, da drevje ozeleni; tedaj pa led v zamrznjeni luknji s tako silo
razpoči, kakor da se je top sprožil.12 — Živahni Francozi so seveda
večkrat naperili svoje fotokamere, da jim bodo posnete slike mil
spominek na ta obisk. Član te družbe, možak s črno brado, pristriženo a la Mefisto, mi ostane v trajnem spominu. Če bi ga še kdaj
srečal, bi ga takoj spoznal kot onega, ki je s posebno pozornostjo
skušal citati napis na Zoisovem kamnu in ki sem mu ga jaz tolmačil.
Te le zadovoljuje, če znaš latinski in naletiš na človeka, ki se zanima za tak napis, da mu ga pojasniš.
Z občutjem božjepotnika, ki je opravil pobožnost v prirodnem
svetišču, sem se vračal v dolino. Ko sem si v Domu Savica še ogledal
veliko Hodnikovo sliko, panoramo Triglava, sem odkorakal po hrapavi spodnji cesti v Ukanco. Ni se mi hotelo, da bi se pomudil v
»Zlatorogu«, še manj pa, da bi tam čakal avtobusa. Rajši sem krenil
na nasprotni breg, koder drži bolj samotna pot v Staro Fužino,
vedno tik nad jezerom. Novodobni pustinjaki taborniki so si tu in
tam postavili šotore, da v njih letujejo, si sami pripravljajo hrano,
se sončijo in kopljejo v dozdevi, da se tako vračajo k prvotnemu
načinu življenja. Po vodi pa križarijo čolni, kajaki, sandoline in
dušetopke. Bohinjsko jezero, nisi več tako pokojno, kakor si bilo v
Črtomirovih časih! Budna ljudska oblast menda ne bo nikoli dopustila, da bi kdaj kaka motorna ladja brazdala po mirni jezerski
planini.
Še predpoldne sem stopil v prijazni poletni dom sošolca Janka.
To mi je bil najskladnejši zaključek moje subalpinske ture. Ko sva
se pri frugalnem kosilu kot staromodna planinca razgovarjala o tem
in onem, me je prijatelj v dežju pospremil na avtobusno postajo
pri Sv. Janezu. Dobra volja me je skoraj minila, ko sem se moral
s komolci boriti za sedež v samodrču. Naši izletniški kolektivi bi
prav nič ne utrpeli svoje svoboščine, ki jim jo vsak privošči, če bi
bili obzirnejši do sopotnikov ter s tem pokazali, da so olikani člani
naše družbe. Kar odleglo mi je, ko sem se na Bistrici izmotal iz
hrupne gneče in vstopil v železniški voz, kjer sem se zlahka zopet
sprostil.
Vlak je odbrzel mimo Ajdovskega gradca, bajne Črtomirove
trdnjave. Meni pa so misli uhajale nazaj k Savici, na Komno in Bogatin, na Krnsko jezerce, k Soči, »Julijani«, na Luknjo, v Vrata in
k Peričniku, kakor da so mi to jagode krožnega »gorskega venca«,
ki sem ga v zadnjih treh dneh prehodil — okrog Triglava.
12

Hacguet, Oryctograph. Carniol. I, str. 14—-16.

ViktorPirnat:

NA MEJI SLOVENSKE DOMAČIJE
(Konec)

III. Čez Karnske Alpe
assfeM' je važno sedlo v Karnsikih Alpah. Za Pločo
nad Mjuto gotovo najpomembnejše. Veže neposredno
Ziljsko s Kanalsko dolino. Tudi tam čez so Napoleonovi vojaki nekdaj prodirali iz Italije proti severu.
Omenil sem že, da je bila prav na Nassfeldu tedaj
huda bitka. Pred mojo »vojsko« so se Lahi pravočasno umaknili in jaz sem imel na robu nassfeldskega
sedla nakladalnico žičnice, ki je bila od tam napeta
nad prepadi in poljem naravnost na vojni kolodvor v Dropolju.
Čim sem se s kolodvora le ozrl navzgor mi je ostalo oko na sedlu
in na razoranih vrhovih njegovih sosedov Konjskega Špika in Gartnerkofla (slovenskega imena nisem staknil nikjer!). Prerastla sta ga
za več kot sedem sto metrov.
Ne najbližja, pač pa najlepša je pot na Nassfeld skozi dolino
potoka Rudnika. Svet se polagoma dviga. Ko se privije iz gozda na
travnato plan, kjer se le poedine razmršene smreke še upirajo
viharjem, se nasmehne turistu Visoki vrh, 2057 m, ki kraljuje nad
Radnjo vesjo. V njegovem okrilju sta tudi Radnjeveška in Dropoljska planina, ki poleti z živino vred prevzameta vse mlajše vaško
prebivalstvo. Sam nisem vedel, kdaj sem po cvetočih travnikih in
ob ljubkih jezercih, pravih planinskih očkih, dosegel sedlo in kočo.
Divji je svet tam naokoli. Samo pečevje in skromno ruševje ga
obdaja. Redek je osamljen macesen, okleščen in razčehnjen planinski upornik, borec z vetrovi in vremenom. Zato pa je cvetje toliko
bujnejše. Ni vabljivo zgolj zaradi pestrosti barv in oblik, prijatelja
rastlinstva navdušijo cvetke, ki jih je redkokje najti, na Nassfeldu
in bližnji okolici pa so doma.
Predvsem iskana botanična redkost je vulfenija, Wulfenia carinthiaca Jacq., toliko čislana zaradi prekrasnih temnomodrih cvetov
in njene redkosti. Ziljani ji pravijo pasji jezik. Je to zelnata rastlina iz rodbine črnobin, Scrophulariaceae, ki zraste do pol metra
visoko. Cveti, tudi vijoličastomodri, so razvrščeni v dvoredni grozd.
V cvetu sta le po dva prašnika. Liste, do 1 dm dolge in debelo narezane, ima podolgaste, narobejajčaste, ki se zožujejo v kratek
pecelj. Cvete meseca julija, ko je v dolini visoko poletje. Vulfenija
je hčerka terciarne dobe. Nahaja se edinole na Nassfeldu in njegovi
okolici, najraje v Gorniških Skalah. Sorodnice ima v Evropi samo v
Albaniji, v Aziji pa na Himalaji. Ime je dobila po znamenitem botaniku, jezuitu Wulfenu, ki jo je 1771. leta našel v nassfeldskem predelu Karnskih Alp. Umrl je 1805 v Celovcu. Napisal je nekoč zelo
cenjeno delo »Flora Norica«.

Povsod naokoli pisano cvetje in sočno zelenje v svetlem, rdeče
okrašenem skalnem okviru, nad menoj jasno nebo do daljnega sinjega
obzorja, nagubanega in narezanega, to so nepozabna doživetja! Kar
prijel bi bil Visoke Ture z Velikim Klekom in njegovimi belimi
sosedi. Slovenske planine se z Nassfelda ne vidijo.
Danes je na sedlu, 1513 m visoko, oskrbovana planinska koča.
Planinskih zavetišč — kot že omenjeno — se vzdolž vseh Karnskih
Alp po oživljenih planinah ne manjka. Onstran Visokega vrha je
spet planinska koča, na sedlu Ploči pa celo planinski hotel. To vse
na avstrijski strani.
Tri ceste prečkajo Karnske Alpe. Ob njihovem začetku čez
Kreuzberg v višini 1638 m, sredi čez Pločo, 1370 m ter v spodnji
polovici čez Nassfeld, 1513 m visoko. Med manjšimi prehodi iz
Spodnje Ziljske doline v Zgornjo Kanalsko j e pot ob zahodnem
vznožju Ojstrnika. Iz Gorič čez Loče in čez obe njuni planini na
greben. Ali iz Blač po Hudourniški soteski navzgor na isto pot. Onstran se spusti na Ukovsko planino in od tam v Ukve ob Beli. P o zabiti pa ne smemo, da teče po grebenu državna meja!
Prelaz Nassfeld je izhodišče tur na Konjski Špik in na 44 m
nižji Gartnerkofel. Zal nisem nikdar imel prilike, da bi bil zlezel
na ta ali drug vrh. S Konjskega Špika je posebno lep sestop skozi
romantično Zeleno Krnico v šumni Radnjeveški jarek in čez dolino
nazaj do ceste ali železnice. To sem izvedel v Šmohorju.
Voda drvi v dolino vsepovsod tako s Karnskih kot z Ziljskih
klancev. Premetava kamenje, pada čez stene, se rine med pečmi in
žubori skozi hoste in čez travnike Zilji v naročje. Slapov je tam
naokoli na izbiro, večjih in manjših. In koroške vode prinašajo iz
gora zlata zrnca. Ze pred 2400 leti so po njih spirali zlato. Voda z
lažjim peskom je odhitela po žlebiču, v zarezah pa je ostajal težji
zlati prah.
Kasneje so v to svrho uporabljati široke in plitve lesene krožnike. Zajeli so iz struge pesek in ga tik pod rečno gladino urno
sukali iz roke v roko. Deroča voda je pri tem odplavila pesek in
zemljo čez krožnikov rob, težja zlata zrnca pa so ostala na krožniku.
Ta stara navada je živela v Dropolju in v Radnji vesi še pred
sto dvajsetimi leti. Spiralci zlata so stikali za njim po hudournikih
in v sami Zilji. Cigani so to počenjali še konec preteklega stoletja.
Ko sem o tem pripovedoval svojim vojakom, sem kasneje marsikoga zalotil, ki je po obeh metodah skušal posnemati stare koroške
iskalce zlata. Ali se je komu sreča nasmehnila, nisem čul nikdar.
Povedal pa vam bom drugo storijo, kako je sreča spremljala
mojega gorskega spremljevalca Mihajla. Bil je sin ruskih step. Kot
jaz je tudi on zamenjal fronto z Ziljsko dolino. Dolga je bila njegova
pot preko ujetniških taborišč od Dnjestra do Zilje. Kako se je primazal na moj vojni kolodvor, še danes ne vem. Našel sem ga že tam
in obdržal sem ga. Bil je neutruden pešec, odlikovala ga je velika
ljubezen do planin. Dobrodušni ruski kmet je postal moj potni
maršal.

Zgodilo se je, da je v idilični mir ljubke ziljske pokrajine,
slastnih koroških cmokov, rujnega šilherja in neugnanih dunajskih
letoviščark nenadno bušnila vest o radostnem odkritju natrpanih
laških kavern onstran Nassfeldskega prelaza. Kaj sem hotel? Služba
je služba! Spet je bilo treba iti na pot. In šla sva z Mihajlom po
službeni potrebi. Jaz s palico in pištolo, on s palico in nahrbtnikom.
Smer naravnost po cesti na sedlo.
Zlato junijsko jutro. Dobra volja na nebu in na najinih obrazih.
Vse je šlo v redu tja do zadnjih dropoljskih koč. Kokodajsale so
kokoši, psi so lajali in ženske so naju radovedno pozdravljale.
Kar kot od strele zadet obstane Mihajlo in se pričenja križati.
Vprašujoče ga gledam.
»Mačka, gospod, mačka! Niste videli? Pretekla nama je pot.
Nesreča bo, gospod, nesreča! Vrniva se!«, je hitel v eni sapi in se
venomer trkal s tremi prsti na čelo, ramena in prsi.
Videl sem belo mucko, ki se je bila v zajčjih lokih pravkar
pognala čez cesto, da so kokoši še bolj povzdignile svoj glas.
Zasmejal sem se in potolažil sem ga. Z vidnim obotavljanjem
je znova usmeril korak.
Nisva še stokrat prestopila, ko je švignil čez cesto velik črn
maček.
Mihajlo je obstal sredi koraka in roka mu je spet brzela po čelu
in prsih.
»Niti koraka dalje, gospod poročnik!«, me je prijel za roko.
»To pomeni'nesrečo!«
Smejal sem se, Mihajlo pa bi bil najraje jokal, videč, da nisem
in nočem biti njegovega mnenja.
»Vaše Prevoshoditeljstvo« in ne vem kako še vse me je nagovarjal, samo da bi ne nadaljevala poti. Nič ni pomagalo in slednjič
je odločno izjavil, naj ga kaznujem, kakor hočem, on ne gre naprej.
Vživel sem se v njegovo preprosto dušo, dal sem mu cigaret
in mu dopovedal, da je vojak in da vojak mora slediti uktfzu. Torej
greva. Naprej!
Sklonjene glave jo je ubral za menoj navkreber. Ni imel pogleda za divjo lepoto narave, ki naju je vedno bolj zajemala, obupano je zrl predse in m o l č a l . . .
Utrgalo se je nekje kamenje nad cesto in zbobnelo mimo naju
v dolino. Odskočil je kot ranjen ris.
»Vidite, gospod, maček! Bože, dva mačka, bel in črn! Kolikšna
bo to nesreča!«
Na sedlu sva našla avstrijske jarke prazne. Tam onstran v laških
so se pojavljali glasovi mojih Bošnjakov. Med nekdanjima frontama
je Mihajlo stopal kot po jajcih. Bogme, ročna granata ti lahko odtrga
palec! Pa če si ga prinesel tako daleč, bi ga rad še domov. Previdnost
je mati modrosti!
V laških kavernah je ob obilnem plenu pozabil na mačka in na
mucko. Zvedavo je brskal naokoli in ves srečen je privlekel od
nekod lepo spalno vrečo. Kdo ve katera nežna roka jo je bila izročila

sinu sončnega škornja, zdaj je propadala v planinah. Prav odlična
kožuhovina, izvrstno ohranjena, le na zunanji strani nekoliko blatna.
Prezimila je na suhem v zavarovani kaverni.
Meni ni bilo do nje, ker na pravo fronto nisem več računal,
postavačem tam zadaj je nisem privoščil, pa sem jo poklonil Mihajlu.
Da ste videli te oči! Kolikšna sreča je zasijala iz njih!
In že je bil tukaj prekleti maček! Obračal je Mihajlo vrečo in
iz nje so se skoraj dobesedno usipale uši. Od česa neki so tako dolgo
živele? S trudom jo je treščil po skalah in se otepal po rokavih in
po bluzi. Tako je pazil na snago, zdaj pa ta nemarnost! O ti vražji
maček!
Pa je bila vreča le prelepa, spet jo je pobral in iztepal, potem
jo je trdo povil in privezal na nahrbtnik. Če bo spotoma kaj iz nje
ušlo, se bo že doma osnažil, se je tolažil. In nabral je še več drobnarij in perila in konserv, da je, kot je bil dedec, kar sopihal pod
nahrbtnikom, ki sva ga za najino jedačo medtem povsem olajšala.
Vina sva našla v laški kaverni dovolj, boljšega od šilherja v dolini.
Kar zaplulo je po žilah. Steklenice so pokale kot granate .. .
Opravil sem. Ker so me tudi skladišča v Lipalji vesi že nekaj
časa klicala, sva ubrala bližnjico v Kanalsko dolino. Po Bombaševem
jarku je šlo kar samo navzdol proti Pontablju. Mihajlo je stopal
samozavestno kot kak ruski knez. Srečo sta pomenila mačka, srečo!
Belo je črnega uničilo in le dobro je prineslo!
Človek, ne hvali dneva pred večerom! In bilo je šele visoko
popoldne.
Pot se je vlekla mimo samih jarkov in tudi čez nje. Brskala sva
tu, brskala tam. Mihajlov nahrbtnik očividno še ni bil dosti težak.
Stikal je mož za novimi'odkritji in se polagoma oddaljil od mene.
Obstal sem na neki višini in užival razgled. Karnske Alpe se
na južni strani močno razčlenijo in dokaj strmo padajo v Kanalsko
dolino. Proti vzhodu se postopoma nižajo. V smeri najine poti na
levo je pozdravljal 2001 m visoki Zimovec. Tam spodaj naju je čakala
Lipalja ves.
Zatopljen v veličje narave sem za trenutek pozabil na Mihajla.
Ravno ko sem potegnil iz žepa beležnico, da si iz zgolj osebnega
zanimanja začrtam tloris svojevrstne laške utrdbe, sredi katere sem
stal, ravno v tem trenutku se nenadoma nekje doli utrga obupan
glas: »Pomagajte, gospod poročnik, gospod poroooočniiik!« To je bil
Mihajlo.
Skakal in drvel sem čez skale in grme in jarke. Kaj neki se mu
je pripetilo? Počilo ni nič. Granata ni. Morda se je nabodel na žico?
Električnega toka tudi ni. Kaj bo? Kar neslo me je za obupajočim
glasom: »Gospod poroooočniiik!«
Obstal sem kot ukopan vrh nametane zemlje, doli v jarku pa je
mahal, čofotal in prskal moj Mihajlo.
Samo po kuštravi glavi sem ga spoznal. Obupno je tolkel krog
sebe po sivorjavi brozgi, pomešani s prstjo, listjem in vejami, podoben strahotnemu povodnemu možu. Kapa je visela na suhi veji

onstran brega, čudna prikazen pa je stegala svoje roke in hlastala
po bregu, se spotikala in namakala brado v čudno brozgo, da se je
razpršil roj muh, ki je veselo brnel naokoli. V čisti planinski zrak
okoli mene je zavel svojevrsten ozon.
Kdo bi se ubranil smeha!
»V latrino sem zdrsnil!«, je turobno vzkliknil nesrečni Mihajlo.
»Pomagajte mi, prosim, da zlezem ven, sam ne morem!«
Najprej sem se moral izkrohotati. Do prsi je stal mož v neljubem
objemu. Ker pa je v strmi jarek zdrsnil postrani, sta dobila svoj
delež tudi nahrbtnik in vrat.
Poiskal sem močno palico in z združenimi močmi je bil kaj urno
spet na »kopnem«. Otresel se je ko moker cucek in venomer p o navljal: »Prekleti maček! Kaj sem vam povedal, gospod poročnik!
Prekleti maček!«
Kako je bilo potem z njim, bi radi vedeli?
Daleč za mano je moral koračiti v dolino. Ob potoku — Winkelbach mu pravi specialka — se je slekel do kože, opral sebe in za
silo obleko. Šklepetal je z zobmi, kot bi bil sprožil strojnico. Nahrbtnik z vso vsebino je žalosten sunil kar v zahrbtno latrino, obleko
do čevljev in kape pa je v pontabeljskem skladišču zamenjal. Saj je
šlo tedaj v vojnih skladiščih le za število kosov, ne pa za kakovost: staro ali novo. Da so se le številke ujemale!
In to je bila Mihajlova sreča v nesreči. Pontabelj ga je oblekel,
Lipalja ves ga je potem nakrmila in tako sva se čez nekaj dni po
ovinku mimo Podkloštra in Šmohorja zadovoljna vrnila v Dropolje.
Moj potni maršal še prav posebno.
Poslej je bil Mihajlo naj elegantne jši vojnik na vojnem kolodvoru. Koliko zavistnih pogledov se je vsak dan zapičilo v njegovo
novo monturo in brezhibne čevlje! Mihajlo pa se je samo smehljal.
Pravzaprav se mu je samo smejalo. Tako lep ni bil, odkar je nosil
uniformo. Na vsako vprašanje, od kod ta čudovita sprememba, se
je Mihajlo samo zagonetno nasmehnil, le redko je tudi siknil skozi
zobe:
»Vražji maček!«
Pri tem je ošvrknil s pogledom razorane stene Nassfeldskega
prelaza, ki so bile priče zanj tako pomembnega dogodka.

Za orientacijo na zemljevidih: Blače — Vorderberg; Goriče — Gortschach; Loče —
Latschach; Visoki vrh — Hochwipfel; Zelena Krnica — Griine Kar.

Marjan

Keršič-Belač:

*

PO VRHOVIH
AVSTRIJSKIH IN FRANCOSKIH ALP
(Nadaljevanje)

o sestopu z vrha smo bili navzoči vsi trije pri vežbanju
in in spuščanju z žično napravo in Grammingerjevim
sedežem čez južno steno Rottenturma. Naši alpinisti so
te metode modernega Mariner reševanja gledali že pri
nas ob demonstriranju gorskih reševalcev na Komni in
Turncu. Stvar je v bistvu preprosta in se moderno spuščanje ponesrečenca ne vrši več s pomočjo relativno
kratkih konopnenih vrvi in droga ali po posebni Gramdingerjevi vponki, temveč s pomočjo ene ali več 60 m dolgih jeklenih
vrvi, ki tečejo z navojnega vitlja, s katerega se vrv odvija, parkrat
okoli posebnega bobna iz mehkega lesa, s katerim se uravnava hitrost
in enakomernost drsenja. Te žične vrvi se po potrebi lahko spojijo in
podaljšajo do največje preizkušene dolžine 360 m. Jeklena vrv, debela
cca 4—5 mm drsi lahko kar po skalah. Na najbolj ostrih robovih Skale
se podložijo preprosti kosi lesa, da se posamezne žice v pletivu ne p o škodujejo. Tako je mogoče spustiti reševalca s ponesrečencem,
sedečim v Grammingerjevem sedežu, ali pri težjih poškodbah v
posebnih nosilih tipa »Mariner« preko navpične stene, visoke čez
300 m, v enem spustu brez prebijanja na vmesnih stojiščih. Obstajajo še drugi načini, ki jih bom sledeč vrstnemu redu vežbanja na
tem tečaju opisal pozneje.
Po končanem vežbanju smo z Dovjakom in Franzem še enkrat
splezali na Rottenturm po »Nordrampi« in uživali na vrhu v rdečkastih odsevih sonca za sivimi stolpi Spitzkofla. Sestopili smo skozi
običajno pristopni »Schmidtkamin« in po udobni poti, obiskani tudi
od drobnice, odšli v kočo. Tisti dan je Dovjak sam preplezal 1.5 km
dolg greben od Laserztorla, čez vrh Sandspitze (2863 m), preko
Pateraturma na Rottenturm in Laserzkopf. Uroš je z vodjem tečaja
Kummniggom preplezal severno steno Gamswiesenspitze (2454 m)
in direktno smer v severni steni Simonikopfa (2687 m), obe ocenjeni
s III. težavnostno stopnjo. Prva stena je visoka 250 m, a druga 350 m.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne (6. julija) je več navez skupno,
z njimi tudi Uroš s Kummniggom, odšlo v severno steno precej o d daljenega Hochstadla, visoko cca 1000 m in vrhom visokim 2678 m.
Uroš je tisti dan vodil prvo navezo in so za smer IV. težavnostne
stopnje v 1000-metrski steni rabili dobre 3 in pol ure. Še »železnega«
Kummnigga je ugnala njegova naglica, da so se Urošu zadovoljno
raztegovala usta v škodoželjnem smehu, ko jih je pozno popoldne
vse »zlajhane« prignal nazaj na Karlsbaderhiitte. Midva z Dovjakom
sva ta dan malo poležala ter zaradi slabega vremena, ki je zjutraj
obetal dež, pred kosilom nisva šla nikamor.

Popoldne je Dovjak odšel na planino Kerschbaumeralm (na
1900 m) pit mleko — jaz pa sem jo mahnil sam v severno steno
Teplitzerspitze, v desni Ellerkamin. Z originalne smeri sem v tretji
četrtini krenil v desno varianto preko dveh precej izpostavljenih
previsov in krušljivih prečk na zahodni greben, nekoliko pod vrhom.
Smer je težavna z dvema zelo težavnima mestoma. Z grebena sem
sestopil prosto po krušljivi jugozapadni steni v zasneženi amfiteater
med Teplitzerspitze in Simonikopfom ter čez sedlo Torlkopf nazaj
V kočo.
Pozno popoldne se je vršilo še predavanje o vrveh in ostali
opremi reševalca in alpinista, kjer pa nismo izvedeli mi trije nič
novega, saj nam je o tem naš ing. Avčin dovolj in bolj obširno pisal
v svojih člankih v Planinskem Vestniku.
Zvečer se je nenadoma vlila ploha med hudim treskanjem in
grmenjem, ki je razsajalo pozno v noč. Dovjaka in še dveh tečajnikov, ki sta tudi odšla na Kerschbaumeralm, tisti večer ni bilo
nazaj in smo o njih pač mislili, da vedrijo pri pastirjih. Res so se
vrnili šele naslednji dan, le za silo osušeni po vzponu na Spitzkofl
(2718 m), kjer jih je pri sestopu ujela nevihta in jih prisilila na
»jeprgo« pri gostoljubnih majercah na Kerschbaumeralmu.
Sedmi dan (7. julija) je bilo na programu le vežbanje z žičnim
spuščanjem ponesrečenca z Rottenturma. Uspešno izvršena akcija
z improvizirano vzpenjačo, s spuščanjem z Rottenturma na sosednjo
škrbino pod vrhom Laserze nas je prepričala o neverjetnih prednostih modernega reševanja z napravami »Mariner«, katero bo naša
reševalna služba v kratkem dobila iz Avstrije.
Pri težkih reševanjih in spravljanju ponesrečencev z grebenov,
se v težko prehodnem terenu improvizira prava vzpenjača, po kateri
se ponesrečenca enostavno zapelje na žlebastih kolescih in posebni
jekleni žici z višjega grebenskega stolpa na nižjega ali pa tudi
obratno. Jeklena vrv poljubne dolžine se fiksno pritrdi na
obeh koncih na posebno trdno zabite kline ali s konopneno
vrvjo okoli skalnih blokov, druga vrv pa služi za spuščanje ponesrečenca, ki leži v udobni vreči, obešeni na fiksno pritrjeno vrv. Pri
takih načinih reševanja je napor reševalcev zmanjšan na minimum,
varnost reševalcev in ponesrečenca pa povečana do največje mere.
Nevihta je popoldansko vežbanje pod Rottenturmom precej
ovirala in je bilo delo pod previsom južne stene omejeno le na manevriranje z vitlji za žične vrvi in pravilnem zabijanju klinov za
žičnico. Kot čisto novost zanje sem jim tisto popoldne pokazal še
poseben način spuščanja po vrvi s pomočjo Grammingerjeve vponke,
s katerim se vrši spuščanje pri sestopih brez nevarnosti za opekline
in poškodbe, četudi je vrv mokra ali zmrznjena.
Osmega dne (8. julija) je bila sobota in v glavnem namenjena
počitku. Hias Kummriigg je odšel z rojakom Rienzner Franzom, alpinistom iz Lienza, v severno steno Laserze, v direktno smer, ki je tisti
dan doživela po letu 1934 šele drugo ponovitev ter obdržala tudi v

1. 1950 sloves smeri VI. težavnostne stopnje. Smer je ocenjena za prav
tako težko kot direktna v severni steni Velike Zinne, ki jo je komaj
teden dni preje preplezal Rienzner s Fritzem Zambra (tudi iz Lienza)
v 7 urah. Imel sem priložnost spoznati več teh lienških fantov in
priznati moram, da so pravi mojstri v suhi skali, in jim jaz v tistih
dneh, v začetku plezalne sezone, fizično sicer nisem bil kos, a me
tudi niso ničesar novega naučili. Zdi se mi, da vsi ti fantje vse preveč ljubij o tehnične pripomočke, kot so stopne zanke, lesene zagvozde, katere uporabljajo tudi na mestih, ki jih jaz raje plezam
prosto. Franzl me je pregovarjal, da bi šla še midva v steno in bi
plezali v dveh navezah, a v težkih čevljih si tega norega poizkusa
nisem smel privoščiti. Stena je visoka nekaj nad 600m in v spodnjem
delu kar očitno prevesna. Vse dopoldne smo ležali spodaj na travnati
glavi pod steno in opazovali onadva, dokler nam nista izginila že
čisto pod vrhom izpred oči, v senco vršnih kaminov.
Dovjak je medtem v družbi z lienškim plezalcem Seppom preplezal v menjajočem vodstvu Alpenraute-kamin, smer IV. težavnostne stopnje, v 400 m visoki zahodni steni Laserze.
Po kosilu mi je lenarjenje že pričelo presedati, zato sem odšel
na 400 m niže ležečo planino Iselalm, kjer sem si naložil velik sveženj polen in jih nesel do naše koče. Pozno popoldne sva odšla z
Rienzner jem, ki se je že vrnil s Kummniggom iz severne stene
Laserze, v 150 m visoko južno steno Rottenturma, zloglasno rdečo
in previsno poč VI. stopnje — zgornja meja. T a je v bistvu le tehnično zanimiv plezalni detajl do skrajnosti prevesen in brez mnogih
špranj za kline, visok en raztežaj vrvi, a problematičen le v prvih
15 m. Poizkusil sem ga preplezati prosto brez stopnih zank, tako
rekoč »v čistem stilu«, le z dvojno vrvjo, a sem po 12 m višine, ki
sem jo dosegel, lepo »spokal« in čisto v pravilnem sestopu od klina
do klina vrvi izpel in splezal brez »odletavanja« nazaj pod steno.
Roke komaj da so me še držale po več kot polurnem visenju in
mučnem vpenjanju in izpenjanju ter zabijanju klinov. Poč je na
10 m višine za 3 m prevesna in jo tistikrat kljub mojemu trmastemu načelu »brez stopnih zank« preplezati pač nisem bil kos,
predvsem spričo težkih kvedrovcev, katerih teža se pri visenju na
rokah občutno pozna. Morda bi bilo zame in nas vse takrat bolj
prav, da se je nisem lotil, če jemljem ta ponesrečeni poizkus s stališča »afirmacije« Jugoslovanov. Toda, žal mi ni, da sem vsaj poizkusil, kar si od ostalih 25 tečajnikov tega tečaja razen Rienznerja
nihče ni upal tiste dneve. Ko so ostali tečajniki odšli v kočo, je pod
steno prišel Rienznerj ev plezalski tovariš Toni Egger in previs s
stopnimi zanjkami in posebnimi specialnimi dolomitskimi ter mojimi že zabitimi 5 klini, preplezal v pičlih 30 minutah. Kot drugi v
navezi sem plezanje tam čez odklonil, čeprav me je Rienzner silil,
naj poizkusim. On je potem kot drugi izbil tudi moje kline in mi
jih pozneje vrnil. Z njunim vzponom je smer doživela šele tretjo
ponovitev in mi je bilo žal, da se je nisem lotil vsaj v Dovjakovih
plezalnikih drugo jutro, dobro prespan in spočit. Pa drugič kdaj!

V nedeljo 9. julija je bil za opoldan napovedan zaključek tečaja.
Zato sem izkoristil priložnost in z lienškim plezalcem Tonijem
Eggerjem v menjajočem vodstvu preplezal dopoldne še Alpenraute
kamin, smer IV. težavnostne stopnje v 2.30 urah. Skala v tej smeri
je kakor menda v vseh stenah Laserze, monolitna in trdna, plezanje
pa pravi telovadni užitek v svetlem in široko odprtem kaminu.
Tečaj se je zaključil brez oficialnih nagovorov, ki so bili v
glavnem že izgovorjeni prejšnji večer. V tem tednu smo mi trije
odnesli koristne izkušnje od plezarij v dolomitski skali, posebno pa
v ravnanju z Marinerjevim reševalnim orodjem, ki pa ga žal do
danes še nismo mogli prenesti na naše reševalce, ker ga pač še
nimamo.
V lepem in sončnem popoldnevu smo ob 13. uri po izdatnem
kosilu odšli v Lienz. Pot smo bolj predirkali kot prehodili, saj smo
rabili od koče z višine 2252 m na 7501 (torej 1500 m sestopa) do Tristachersee-a komaj 1 uro in 15 minut. V čudovito toplem jezeru
smo si privoščili enourno kopel, ki nas je osvežila, pa nam tudi
povzročila občutno lakoto, ki smo jo potolažili po kratki vožnji z
avtobusom — v Lienzu.
Naše poti po gorah pa s tem še ni bilo konec. Nam trem so
pripravili še posebno darilo: obisk Grossglocknerja. Ostali tečajniki
so odšli z vlaki na svoje domove po Tirolski in Koroški, Hias Kummnigg, vodja tečaja, vodniški aspirant David iz Celovca in mi trije
z Urošem in Dovjakom pa smo čakali na avtobus za Molltal in
Heiligenblut. Franzl mi je pred odhodom podaril v spomin na sklenjeno prijateljstvo še čisto nove »Marwa« podplate za plezalnike, ki
smo si jih nabavili pri solidnem čevljarju v Lienzu še pred odhodom
v Celovec.
Ob 16.30 popoldne smo se odpeljali iz Lienza po že poznani
dolini Molltal v Heiligenblut, kjer smo spet obiskali pokopališče in
počastili Palavicinijev grob. Ob 19.30 smo prispeli na Franc Josefshohe, od tu pa peš na Hoffmannshutte (2444 m), kamor smo prispeli o b 20.30 zvečer po enourni prijetni hoji nad Pasterzo. V našem
načrtu za naslednji dan smo imeli celotno prečenje Grossglocknerja s
Pasterze, čez vrh Hoffmannsspitze, Teufelsturma, čez vrh Grossglocknerja na Adlersruhe in čez Grossglocknergletscher nazaj v
kočo. Po karti meri pot 9 km ter 1850 m vzpona IV. težavnostne
stopnje in sestopa. Z upanjem na ugodno vreme smo odšli zgodaj
spat, še zmerom pod dojmom velike spremembe tega dne. Ni šala
biti opoldne še na višini 2200 m, sedem ur potem pa 30 km vstran,
na višini 2400 m.
Zjutraj ob dveh smo bili že na nogah in ob treh smo v temi že
iskali prehode med globokimi ledenimi počmi na Pasterzi. Plezanje
po severovzhodnem grebenu na Hoffmansspitze, ki je bilo v glavnem kopno z ledenimi odstavki, je bilo spričo lepega vremena
pravi užitek. V prvi navezi je plezal Uroš s Kummniggom v menjajočem vodstvu, drugo navezo z Dovjakom in Davidom sem vodil

jaz. Sicer smo pa plezali do vrha Hoffmannsspitze večinoma istočasno, ker je varovanje potrebno le na nekaterih mestih. Greben z
vrha Hoffmannsspitze (3721 m) na Grossglocknerscharte zahteva
obvladovanje tehnike spuščanja po vrvi.
Med plezanjem v škrbino nad Grossglocknerscharte (3410 m)
sem nenadoma opazil kakih 60 m od grebena, v strmem stolpu
viseti v ohlapnih zankah po skalah spuščeno belo v r v . . . Opozoril
sem na to Kummnigga. Povabil me je, da splezava do vrvi in po
možnosti ugotoviva, kako je prišla tja. Na ozki zasneženi polici kakih
20—30 m pod vrvjo sem malo nato našel še zlomljen cepin. Zavaroval sem Kummnigga, ki je splezal na steber v grebenu in odmotal
s skal še dobro ohranjeno, le od dežja nekoliko sprano vrv iz italijanske konoplje. Po njegovem sklepanju sta bila vrv in cepin ostanek dveh alpinistov, ki so ju prejšnje leto mrtva našli pod zapadnim
pobočjem Hoffmannsspitze, prav pod vpadnico najdišča vrvi in cepina. Kako je prišlo do nesreče, takrat nihče ni mogel ugotoviti, a po
našem sklepanju se je enemu od njih pri spuščanju z grebena okoli
skalnega bloka položena vrv izmuznila iz ležišča, da je omahnil v
globino in najbrže pri tem potegnil za seboj še spodaj stoječega
tovariša. Vrv ni bila nikjer natrgana in niti najmanj poškodovana.
Skrivnost bo pač za zmerom ostala nepojasnjena.
Pri plezanju proti Teufelsrahme sem opazil še eno vrv, ki je
visela z visokega stolpa Teufelsturma kot bela dvojna nit čez
vzhodno steno. Kummnigg nam je pojasnil, da je tudi tam prejšnje
leto omahnil mlad študent pri spuščanju in so šele čez mesece našli
čisto spodaj 1000 m niže na Pasterzi v ledeniški razpoki le njegove
ostanke.
Kar nekam zazebe človeka in nekje ga stisne pri srcu kot pritajen strah ali senca sovraštva do gora, ki si včasih tako okrutno
poiščejo žrtve za svojo jezo in onemogli bes do ljudi, ničevih
črvov, ki lazijo po njihovih plečih .. .
Pod čudnim in mučnim dojmom najdenih sledov smrti smo
plezali naprej na Teufelsrahme z izredno strmim slemenastim snežiščem, ki je zahtevalo precejšnjo mero previdnosti in sekanja stopinj v trdi led. Vestnost pri varovanju smo instinktivno podvojili
in previdno plezali po strmem grebenskem razu, ki se šele proti
vrhu nekoliko položi. Skala je trdna, nevarni so le veliki prislonjeni
bloki granita, ki se pri obtežitvi včasih nevarno premaknejo. Po
8 urah zelo težavnega plezanja, s komaj polurnim počitkom na
vrhu Hoffmannsspitze smo obstali natančno opoldne na vrhu Grossglocknerja. Iz globoke doline Kaisertal na jugu se je čulo opoldansko zvonjenje. S severa za Wiesbachhornom in Johannisbergom so
se sumljivo kopičile temne oblačne gmote in napovedovale nevihto.
V nekaj minutah se je od neznano kje pripodila megla in še naš
vrh zavila.za hip v sivino.
Nismo se dolgo zadrževali na vrhu. Izkušnje mojih prvih obiskov so me gnale, da sem priganjal k sestopu, ker so poletne nevihte

okoli dveh popoldne tam vsakdanja prikazen. Kummnigg je vedel za
pravilo, da je treba vsako resno turo v teh gorah zaključiti do ene
ure popoldne in prav nič ni bil navdušen za zamudni počitek na
vrhu. V pičle pol ure smo bili na Adlersruhe (3456 m) v Erzherzog
Johanneshiitte, kjer smo se nekoliko okrepčali z jedjo in hladno
limonado. Cene v teh kočah so izredno visoke, saj stane tu limonada
toliko kot v Lienzu steklenica najboljšega piva ali skromno kosilo.
Po polurni zamudi s pisanjem nekakšnega zapisnika o najdeni vrvi
in cepinu ter domnevni pojasnitvi nesreče prejšnje leto najdenih
žrtev, kar je uredil z oskrbnikom koče Kummnigg sam, smo odšli
v lagodnem dričanju navzdol proti Pasterzi. Tisti čas je bil Grossglocknergletscher že precej gol in široke ledeniške razpoke z redkimi
snežnimi mostovi niso prav nič zapeljiva preizkušnja za neizvežban
nos, ki se le počasi navadi ugotavljati po barvi snega in širini slutene razpoke varnost prehodov. Kljub temu smo bili v pičli uri na
Pasterzi. Medtem se je jel iz oblakov, ki so zavili vrh Grossglocknerja v sivo zaveso, vsipati droben dež s snegom. Nam nevihta ni
bila več nevarna in ob treh popoldan smo bili že v Hoffmannshutte,
komaj nekaj minut prej, preden se je vlila neusmiljeno gosta ploha.
Tisti večer je Grossglockner in okoliške vrhove nizko do Pasterze
pobelil nov sneg, ki je zametel naše stopinje na snežiščih . . .
it

Ze kar preutrudljivega preganjanja po teh gorah je bilo s tem
konec in drugo jutro nas je čakala le še komaj uro dolga pot do
avtobusne postaje pod velikim hotelom Franz Josefshaus. Tisto noč
sem spal kot ubit, napori zadnjih dni so mi že zlezli v kosti in
iskreno sem si želel nazaj domov v našo Ljubljano počivat, počivat . . .
V desetih dnevih, od katerih smo jih osem preživeli v gorah
in stenah, sem izvršil sedem plezalnih vzponov oz. smeri, ter šest
običajnih pristopov na Rottenturm in Iselalm. Menda sta jih Uroš
in Dovjak prav toliko ali še več. Skupna višina vzponov in sestopov
(brez avtobusne vožnje na Grossglocknerhohe) je znesla 9250 m.
Torej dnevno čez 1000 m vzponov in sestopov. Najtežji vzpon
je bil oni v direktni smeri severozahodnega raza Laserze, a najnapornejši zadnji, celotno grebensko prečkanje Grossglockner j a. Ta
zadnji dan smo bili na turi 11 ur s komaj enournim vmesnim počitkom, čeprav je normalni čas za to turo 10—16 ur in večina
alpinistov z vodnikom izvrši ta vzpon z enim nočevanjem na
Adlersruhe.
V zgodnjem jutru enajstega dne (11. julija) smo se poslovili od
sveže zasneženega Grossglocknerja in se odpeljali nazaj v Lienz. V
Winklernu smo se ločili od Hiasa Kummnigga, ki je odšel na svoj
dom v Flatach, David pa se je odpeljal z nami v Celovec.
V Celovcu smo ostali en dan in si ogledali mesto ter se šele
naslednje jutro odpeljal čez Podrožco in Jesenice domov.

Stanko

Kokošinek:

V MALI RINKI
rak se je polagoma spuščal v eno naših najlepših
krnic na Okrešlju. Izmučena od dolge poti sva s Stanetom le počasi koračila proti Domu. S temo vred
sva vstopila pri gostoljubnem Robniku, ki je že v
stari Jugoslaviji oskrboval dom na Okrešlju. Zadnje
leto pred vojno sem bil njegov gost, nisva se poznala
tako kot danes, saj sem bil takrat prvič na Orešlju.
V spominu so mi ostale mogočne stene, ki se dvigajo
nedaleč od doma, navpično v nebo. Ze takrat se mi je zdel ta del
Savinjskih Alip najlepši. Dogovorili smo se, da preživimo prihodnje
leto več dni v tej krnici, a prihodnje leto se je pričelo -trpljenje, a
tudi neusmiljeni boj za biti in ne biti našega naroda. Zelja se mi
je izpolnila šele deset let pozneje. Deset let, kako dolga doba in
vendar se mi je zdelo, da sem se včeraj poslavljal s težkim srcem
od tod! Letos sem tu že tretjič z istim namenom. Predvsem me
mika Štajerska Rinka, a sreča mi ni na roko. Slabo vreme. Upam,
da bo tokrat bolje. Ze tri dni sva se s Stanetom potikala po stenah,
danes sva pa po preplezani smeri v severni steni Ojstrice odšla s
težkimi nahrbtniki preko Planjave in Konja* na Okrešelj. Vreme
je bilo že ves čas res lepo in upala sva, da ostane še do konca tedna
tako. Jutri bi po najinih načrtih plezala Szalay - Gerinov greben v
Turški gori, nato v Mali Rinki in za konec sva pustila že tako dolgo
in od tolikih zaželeno Štajersko Rinko, Režek — Modčevo smer.
Cez noč se je vreme sprevrglo. Zjutraj se je podila gosta megla
po vrhovih, se zaganjala v doline, se počasi vzdigovala, šele popoldne
se je izgubila. Za naju prepozno. Drugi dan sva vfeljub megli vstopila v Szalay - Gerinov greben. Vreme tudi tretji dan ni bilo bolje.
Megla se je razkadila šele okrog desete ure in ob pol enajstih sva
vstopila v Malo Rinko.
Zapustila sva nadelano pot in malo pred Turškim žlebom krenila
v desno na dokaj strmo prodišče, katerega v vpadnici vrha pokriva
star, umazan sneg. Kmalu sva stala na njegovem najvišjem koncu,
ločena od stene z dva metra široko krajno počjo. Navezala sva se na
vrv, porazdelila kovačijo in vstopil sem v krajno poč. Stena se tu
dviga precej strmo in ni razčlenjena. Prvi metri so bili posebno zamudni, ker sem moral vsak stop in oprimek čistiti. Počasi, le počasi
sem napredoval. Pozna se, da že toliko let ni nihče plezal te smeri.
Krušljivost naju je opominjala. Kmalu mi je Stane zaklical, da je
vrvi konec. Zabil sem klin, pripravil varovališče in zaklical Stanetu,
naj pride. Počasi se je premikala vrv. Po opisu teče smer še nadalje
naravnost navzgor do črne, iz doline vidne prevese, od tam levo in
desno od gladkih plati navzgor do 150 m dolgega kamina. Zato je
Stane plezal še naprej v isti smeri in v lažjem svetu pod črno pre* Tako v Logarski pravijo Jermanovim vratom.

veso varoval. Od tu sem krenil v levo, v bolj razčlenjen in bolj
položen svet. Napredoval sem hitro, dokler mi ni previsni skok zaprl poti naprej. Ker sem do sem porabil že več kot dve tretjini vrvi
in ni kazalo, da bo deset metrov zadostovalo, sem zabil klin in počakal, da je prišel Stane do mene in se vpel. Pogledal sem na levo
in desno, povsod isto. Pogledal sem opis in okolico. Da, od črne prevese levo. Ali nisva šla mogoče preveč levo? Sedaj sva tu in čez ta
previs morava. Potem bova že videla, kako bo, saj bo mogoče kje
više priti v pravo smer. Ze po prvem stopu sem moral zabiti klin.
Le s težavo je šlo. Kmalu me stena ni več odrivala od sebe. Prišel
sem že tako visoko, da sem zabiti klin uporabil za 'stop, ker drugega
ni bilo. Tu se je šele začelo. Zastonj sem iskal oprimek. Našel sem
le malo razpoko, dovolj veliko za konec prstov na eni roki. Z vso
močjo sem zagrebel prste v razpoko in se počasi dvigal s trenjem.
Se malo in z drugo roko bom dosegel boljši oprimek. Tedaj me je
oblil znoj, prsti so lezli iz razpoke, noge so zastonj iskale opore na
gladki steni. Občutil sem, da drsim v globino. Vse moje misli so se
osredotočile: ustaviti se moram. Sam ne vem, kako je prišlo, da sem
se z mišicami in trdno voljo po zmagi potegnil iz previsa. Globoko
sem vdihnil, zakaj najtežje je bilo za mano. Bil sem v lažjem svetu,
še nekaj metrov in varoval sem Staneta na nekem razu.
Takoj sem videl, da sva že iz smeri. Nič zato, tudi z malimi
variantami bova prišla na vrh. Precej časa je rabil Stane do mene.
Kar v eni sapi mi je hotel pripovedovati, s kakšnimi občutki me je
varoval tam spodaj. Vedel sem, da je doživel isto pri varovanju kot
jaz. Malo sva se na tem mestu oddahnila in pregledala steno, kje bi
lahko prišla zopet v pravo smer. Dve možnosti sta bili pred nama,
ali prečiva pod platmi v desno in potem navzgor ali pa o b levem
robu plati zlezeva po nekaki peči, ki je zgoraj videti previsna, navzgor, nato malo desno, pa sva v smeri. Obadva sva bila bolj navdušena za drugo varianto. Vstopil sem v poč, ki je že kar od začetka
pokazala roge. Ni bila tako lahka, kot se je videlo od spodaj. Bil sem
nekako na sredi poči, ko je ta postala prevesna in jo je zapirala
zagvozdena skala. — Pleža je bila mogoča samo v poči. Le z izrednim naporom sem preplezal to mesto toliko teže, ker se na zagvozdeno skalo nisem zanesel. Motovilil sem se okoli nje kot mačka okoli
vrele kaše. Končno sem zdelal to mesto; naprej pa je šlo z lahkoto.
Skrb mi je sedaj povzročalo samo previsno mesto na koncu poči, ki se
je medtem razvilo v ogromno streho. Imel sem upanje, da bo šlo, dokler nisem prišel do nje. Izprevidel sem, da bi bil vsak poizkus blazen,
ker tudi ni pripravnega mesta za varovanje. Tudi najina oprema ne bi
zadostovala za to trimetrsko streho. Vrvi je bilo konec. Preden sem
zaklical Stanetu, sem skrbno preučil možnost, da bi od tu prečil
preko gladkih plati desno. Nemogoče. Enako nemogoč je bil izstop
iz poči na levo. Povedal sem Stanetu, da bom počasi sestopal, dokler
ne najdem primernega mesta, od koder bi se lahko spustil. Sestopil
sem samo tri do štiri metre, več pa ni šlo. Našel sem mesto, zabil
klin, ki je bil pa bolj v moralno oporo, vendar sem sklenil, da ga v

skrajnem primeru uporabim za spust. Marsikaj sva premlela, nazadnje sva se le sporazumela, da bo Stane prečil plati in skušal priti
do iste višine, v kateri sem bil jaz. Potem bi jaz lahko prečil plati v
tej višini. Varoval sem v tem položaju lahko. Začul sem klice iz
doline, videl sem drobne postave nedaleč od Doma. Sčasoma se mi
je nabral kar lep kup vrvi. Vladala je smrtna tišina. Cez čas sem
zaslišal vzdih olajšanja in vrv je potekla hitreje, kot se je poprej pri
meni nabirala.
Hitro sem izbil klin in počasi prestopil v ploščo. Neznansko počasi
sem prečil. Ne vem, kje sem našel oprimke in stope. Še nekaj prestopov in bil sem pri Stanetu, ki je imel sijajno varovališče. Nadaljeval sem v pravi smeri naprej čez dva lahka skoka, do črnega
velikega skoka v veliki zajedi. Stane je bil kmalu pri meni. Ne vem,
kaj nama je bilo tokrat, kar rila sva iz smeri ven. Prišel sem nekako
do polovice, tam pa je zmanjkalo vseh oprimkov in stopo v. Moral
sem nazaj, sestopil sem iz zajede in potem desno preko petih zelo
težavnih pragov navzgor, tako da sem prišel na isto mesto, kot če
bi prečil. Da bi si Stane prikrajšal pot, je potem, ko sem ga dobro
varoval, prečil v nihalnem prečenju. Zanimivo je bilo videti, kako
se je vrv (nylonka) nategovala. Stane mi je potem povedal, da je imel
občutek, kot da ga nisem dobro varoval. Še nekaj trenutkov in Stane
j e nadaljeval po lažjem gladkem pečevju naprej. Ta del se mi zdi
tak kot teme Dachla, katerega sem videl dva meseca pozneje. Stane
j e moral za polovico vrvi nazaj, ker se je streha končavala prepadno.
Levo od te strehe je rasla v nebo ogromna piramida in nekako s
polovice te strehe sem prečil v levo na to piramido. Ze po nekaj
metrih sem bil v kaminu, plezal po njem še nekaj metrov navzgor in
stal sem v veliki zajedi, iz katere se je zopet nadaljeval kamin.
Tu sva si malo oddahnila in pogledala na Mrzlo goro in tja proti
Savinjskemu Sedlu. Bila sva zopet v smeri in vedel sem, da sedaj ne
moreva delati več neprostovoljnih variant. Stane je porabil že skoraj
vso vrv in ko sem pogledal za njim, sem ga zagledal kake štiri metre
nad mano v prevesnem kaminu. Bil je bolj divji kot težak, kakor
sem sam skusil, saj ni delalo to mesto nobenemu posebnih težkoč.
Pleža za prvega je bila kočljiva, ker se je v kaminu v desetih letih
naletelo vse polno drobnega grušča. Akoravno sem skrbno pazil, da
nisem plezal »kakor koza«, vendar se je Stane strašno pritoževal nad
»mano«, ki sem jo nehote pošiljal v globino. Izmenjala sva vodstvo
in kamina je bilo kmalu konec. Stala sva na vrhu piramide nad
streho. Sestopil sem nekaj metrov na ozek greben in plezal po njem
•do male kotlinice. Stane je potem kaj hitro napredoval po zelo krušljivem žlebu in mi je kmalu izginil izpred oči. Vrv je potekala, še
dva metra jo je bilo, ko sem začul radosten klic nad seboj. Stane je
dosegel vrh, stena je bila premagana. Na vrhu sva si krepko stisnila
roki. Nisva imela časa, da bi se na dolgo razgledovala, pričelo je
rositi, debele dežne kaplje so nama spirale znojni obraz. Preden pa
sva prišla skozi Turški žleb na Okrešelj, je spet sijalo sonce.

D r. J o s i p S a š e 1:

k o r o š k a imena n a n a š i h s p e c i a l k a h
LIST TRBIŽ
prikazuje svet Ziljanov, naših najzahodnejših rojakov. Nazorno je predočena
njihova zemljepisna osamljenost, katero je znanstveno razčlenil univ. prof.
dr. Sv. Ilešič v Planinskem vestniku leta 1938 in s tem ter študijo o ziljskih
planinah v Geografskem vestniku leta 1931 podal izmed naših koroških pokrajin najboljši opis te »zakladnice narodopisja«.
Ziljanom so po legi in narečju najožji rojaki R o ž a m Germanizacija pa
je med nje v poslednjem stoletju zabila močan klin v širši Beljaški okolici.
Na severu je tu vse ponemčeno, zato ne kaže na praktičnem zemljevidu tja
postavljati nekdanja slovenska poimenovanja, kakor: Bistrica ob Dravi (Feistritz an der Drau), Zg. — Sp. Poljana (Ob. — Unt. Wollanig), vrh Poljana
(Wollanig), Zg. — Sp. Bela (Ob. — Unt. Vellach), Sv. Jurij (St. Georgen),
Sv. Duh (Hlg. Geist), Čajna za Dobračem (Notsch).
Toplice so prav: Bel jaške Toplice ("VVarmbad Villach),
Tudi označbe Bela, čeprav v oklepaju, za reko Moli v skrajnem severozahodnem kotu Koroške ni niti zgodovinsko, niti filološko upravičena,
najstarejši zapis iz leta 1072 se glasi Molna.
Ob spodnji Zilji, ki je precej ponemčena, pa b o treba krajevna imena
pisati čim bolj v narečni (ne pretirano pismeni) obliki, tako: Brnica, prav
B r n c a , Ločilo, pr. V o č i l o (tudi Čilo), Rekarja ves, pr. R i č a r j a
ves
(to obliko je Andr. Einspieler že pred sto leti označil kot pravilno, domačini
tudi res tako govorijo).
Precej imen je tu sestavljenih prav neorgansko s predlogom: Pod V e truvom, Pod Turjo, Pod Krajnikom, Pod Lipo. Ta komplicirana pisava se
posebno v uradnih repertorijih na Koroškem tudi drugod vsiljuje, zato treba
k temu spregovoriti načelno besedo.
Vsa s predlogi sestavljena krajevna imena so se šele sčasoma zlila v
ljudskih ustih v enotno besedo, pri tem pa je predlog zgubil svoj vpliv na
sklanjatev. Iz »pod Ljubeljem« je nastal Podljubelj, iz »za Vrhom« Zavrh, iz
»pri Mostu« Primostje itd. Večinoma je ta proces že dovršen, ponekod pa j e
še v razvoju, gre pa v to smer. Mislim, da je dovoljeno temu pomagati v
pisavi. Predmetno pa tudi p o ljudskem izgovoru sedanja pisava ni upravičena; sam sem slišal oblike Podkrajnik, Podlipa, Podturja.
Najzahodnejše Karavanke, vidne na tej karti, so že zgubile visokogorski
značaj. Najvišja je tu še Blekova, tudi Belkova, kar je (po ziljiskem izgovoru)
nastalo menda iz Velkova. Od nje se na sever niža reber P r i d o 1 (na karti
Predol), na njenem severnem čelu so kmetije J e r n e j e v e c (Pri Amejcu)
in O j e 994 m, preko grape na zahodu pa T r a b i n j a (Trabinjar).
Ob državni meji je zahodno od Voščice 1939 m G r p i š k a
planina
1677 m, B a v h i c a (sedlo), Visoka Bavha 1650 m in Kamnati vrh 1656 m.
Od tod se odcepita na severovzhod dve rebri: zahodna Z a b v a c e , vzhodna
(od Vis. Bavhe) pa K o z j i h r b e t is planino Radenšico.
Rebri Zabvace in Pridol oklepata Grpiško grapo, iz katere priteče B i s t r i c a , ta se steka .iz osrednje Velike Bistrice, zahodne Male Bistrice ter
vzhodne Podvelkovne (izpod Blekove).
Zahodno od Kamnatega vrha se hrbet Karavank zniža na Korensko
sedlo 1063 m, ki ga Korošci imenujejo P o l j a n a (na Poljane). Sledi nato
Petelinjak 1540 m, Sovška planina 1469 m in znamenita tromeja Peč 1509 m.
Najzahodnejši vrh Karavank je H o m 1168 m (na karti Lajler B.).
Ob Ziljiei so »vrata Korotana«. Tu so zgodovinska tla. Skozi to sotesko
in dalje skozi Kanal pelje stara prometna žila iz Alp v južno Primorje. Tu
so kraji, ki se omenjajo med prvimi na slovenskem ozemlju, tako Meglarje
že v 8. stoletju kot Meclaria; danes se izgovarja Megvar.
Od izliva Ziljice se razprostira navzgor do Smohorja naša klasična
Ziljska dolina. Zamočvirjeni ravni svet ob reki je prisilil prebivalce, da s o

poselili pobočja ob obeh straneh, predvsem severna. Na vrhovih Ziljskih in
Karnijskih Alp pa imajo Ziljani svoje prostrane planine, ki so za nje v tem
skopem svetu življenjskega pomena.
Še ob Ziljici je naselje Štasovo, prav Š t o s a v a . iZahodno »V Dolah«
se more skrajšati v D o l e . Labenče (severno Čajne) se po ljudski izgovorjavi
piše L a b j e n č e. Blajberg (kar severno) naj odpade, tu so še Rute. Pravi
nemški Bleiberg (na karti Plajberk) pa se nahaja severno Dobrača.
Zahodno: Škubiče je sicer pravilno po ljudskem izgovoru, doslej: pa se
je pisalo Skovče (tudi Skoviče); Šimrače, pr. S e m r a č e ; Poglanče, pr.
P o k l a n č e ; Šmerče, pr. S m e r č e ; Bezovice, pr. V e z e n i c e ; Vadre,
tudi Hadre; Plesišče, pr. P l e s i š č e .
Južno sedla na Vršah se razprostira planota, dvignjena do 200 m nad
Ziijo in obsegajoča občine Štefan in Goriče. To planoto imenujejo domačini
P a n a g u r j e , prebivalci pa so Panagorci.
Obširni močvirni travniki ob Zilji se imenujejo »logi« in pripadajo bližnjm vasem, po katerih se označujejo (Bistriški, Blažki logi). Od Preseškega
jezera pa do Zilje se imenuje ta log S t r i ž a b c e , trava je tam tako slaba,
da se redko kosi. Južno Brd so ob Zilji zopet »logi«, zahodno Doljan pa
»Murave«.
Ker se ime Dole ob Zilji večkrat ponavlja, bi kazalo neko razlikovanje
uvesti s pisavo narečnih oblik, tako pri Melvičah »Doljane«, pri Šenčurju
pa »Dule«.
Omeniti je še treba, da se dolina Gosrinje (severni pritok Zilje) pri nas
navadno zapisuje Višprijanska dolina; njeno staro domače ime pa je Gorička
dolina, kar je važno zaradi tega, ker so Nemci napravili iz tega svoj Gitschtal
[iz G(or)ič-Tal].
V Ziljskih Alpah je najvišji vrh Negal 2118 m, ki se pri nas včasih
zapisuje z nemškim imenom Spitzegel.
Po vasi Moše (tudi Mošane) se imenuje M o š e n s k i v r h 1911 m in
M o š e n s k a p l a n i n a (na karti napačno Moški V. in Moška Pl.). Tudi
Borljska planina se v ljudskih ustih glasi B o r o v s k a p l a n i n a .
Ostro obmejujejo Ziljo na jugu K a r n i j s k e A l p e (karta ima trdo
obliko Karnske Alpe), ki nudijo na pobočjih manj možnosti za naselitev, na
vrhovih pa imajo tem lepše planine. Italijansko-avstrijska meja pa je po prvi
svetovni vojni te planine ponekod presekala, kar je hudo prizadelo naše
Ziljane.
Zelo važen prehod od Ziljske Bistrice na jug pelje čez V r t i n ji i' l o g .
Naša karta ima tam imena Vrtlinov Grb., Vrtlinovo Sd., Vrtlinov P.; te
oblike pa so napačne, tako na jugu kakor na severu poznajo domačini samo
pridevnik »Vrtinji«. O Vrtinjem logu pripovedujejo, da je v onem dolu stalo
nekdaj gorsko jezero, v katerem je živel lintver, ki je prevalil skalo in
odprl vodi pot, da je odtekla.
Zahodno je velika Zahomska planina, tudi presekana od državne meje.
Tamošnji Vršič 1813 m imenuje Potočnik (Vojvodina Koroška I. zv. str. 182)
Zahomski Breznik, dr. Turna (Plan. vestnik 1921, str. 61) pa Z a h o m s k i
V r š i č.
Severno sedla Lom 1460 m je blaška planina D o l i n č i č e (na karti
Dolinica).
Ime Štarhant 1965 m razlaga nam že znani Kranzmayer (Carinthis I
1950, str, 596 si.) zopet iz germanskega bajeslovja. Kakor pri Peci in Kepi
baje tudi tu, da je »grozeči vid« te gore povzročil znamenito (merkwurdig)
ime iz latinske pesnitve meniha Ekeharda (10. stol.) »Waltharius Manufortis«
t. j. Starchant; ta da je bil še pred letom 1100 prestavljen k mrtvaški vojski
(Totenheer) v tem našem vrhu, ki je po njem dobil ime.
Sliši se to, kakor otroška pravljica, kjer logika ni važna!
Resna razlaga pa menda ne bo tako pravljična. Ze pogled v Šematizem
krške škofije v Celovcu pove namreč, da so v Blačah gospodovali v srednjem veku vitezi »von Satrhant«, V njihovo gospostvo je gotovo tudi spadala gora Štarhant, saj se še danes nahajajo tam okoli blaške planine. Tudi
drugod imamo primere, da se je ime fevdalcev preneslo na njihovo posest.

Tako poroča dr. Turna (Imenoslovje Julijskih Alp str. 10 pod črto), da imenujejo Ovčani celo visoke Poliške in Špike »Pramperke« po nekdanjih graščakih »von Bramberg«, od tega je Findenegg skoval nemško ime Bramkofel
za njih najvišji vrh — seveda brez pravljičnega ozadja. Tudi Osojčica severno
Beljaka ima svoje ime po kloštru v Osojah, v čigar fevdalno posest je spadala. Možno je tudi, da so podložniki onega von Starhanda videli v obliki
gore kako podobnost ž njim samim, tako nekako, kakor vidijo Rožani še
danes »Turško glavo« v skalovju severne stene Komnice (od tega nemško ime
Tiirkenkopf).
Južno: Ukovska Dol. po pojmovanju domačinov ni dolina, temveč izrazita grapa. Vzhodno je podobna N a b o r j e š k a g r a p a (na naši karti brez
imena), iz katere se pride severno na sedlo »V Kladju«, prav na K1 a d j a h.
Severni dol se imenuje K o t l i n e .
Sedlo Pri Gradešci (zahodno Poludnika) je dobilo ime po lovskem »gradešcu«, ki ga je tam postavil nekdanji saksonski kralj za lov.
Južno: Alte Klauze, pr. S t a r e K l u ž e ; Naje Klauze, pr. K l u ž i c e .
Severovzhodno od Poludnika ima karta označbe Brško jez., Brška Pl.,
Brska Gora. Te oblike so podane po ljudski govorici, pišejo pa se običajno
B r d s k a pl. oziroma g o r a in B r d s k o j e z e r o , ker je določujoči
pridevnik povzet po vasi Brdo, kar iz pismene oblike Brško ni razvidno.
Ob južnem vznožju Karnijskih Alp se prikazuje še nekaj Kanalske
doline. Ta je mnogo manjšal kakor Ziljska, pa nič manj zanimiva, posebno
zgodovinsko. Skoz ta ozki prostor in na njem so se prerivale tri glavne nacije
Evrope: Romani, Germani, Slovani.. Njihovi medsebojni vplivi se tu še danes
križajo. Ta svet je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji, Nemci so se izselili,
Slovenci pa so ostali in iščejo v teh novih okolnostih oporo pri Beneških
Slovencih. Da bi [jo le našli!
Splošno problematiko teh naših rojakov deli tudi njih imenoslovje. Ze
ime Kanalska dolina je pravzaprav tavtologija, kakor tudi nemško Kanaltal;
kajti besede Kanal (iti. Canale) pomeni že sama ozek gorski dol. Korošci so
poznali samo Kanal, posebno v narodnih pesmih, kvečjemu se je še pisalo
Kanalsko. To pa je bila samo dolina na zahod od Zabnic, vzhodni kraji so
se šteli pod Trbiž, ki se je pojmoval kot okoliško ime.
Zabnice se italijansko imenujejo Campo rosso, menda zaradi ljudske
pripovedke, da se je na tem polju bila v davnini krvava bitka.
Naslednje naselje so Ukve, tako imenovane po hudourniku Ukva, ki
priteče izpod Ostrnika in Konjščice. Ta deroči potok je prizadjal kraju že
opetovano huda razdejanja ob nalivih, ki so tu pogosti in izdatni. Lessiak
(Stationsnamen str. 73) je obrazlagal, da je besedo Ukva izvajati od »ukati«
po grgranju vode. Prebivalci Ukev se zovejo Ukljani.
Severno okolico Ukev je pok. dr. Turna 'obširno opisal v Pl. vestniku
1921 (str. 61 si.), kjer je ugotovil tudi imenoslovje. Zato ne bi bilo treba, da
se na naši karti še vedno tiska Šenvipfel 1912m (prav L e p i V r š i č ) in
Zagran B. (prav K'on j š č i c a). Jugovzhodna planina pod tema vrhovoma
je T a m a r , zahodni vrh 1560m pa K o r o š k i v r h (ne Požganje).
Podgorski vrh 1206 m južno Ukev je bolj znan z imenom N e b r i j a.
Proti zahodu sledi zgodovinski Naborjet. Kakor mnogi trgi v tem »Kanalu« (Pontabelj, Trbiž), je tudi Naborjet nekdaj cvetel od cestnega prometa
in se v srednjem veku imenoval Bonborghetto; Benečani pa so ga v 14. stol.
požgali, nakar je dobil im<3 Malborghetto.
Sv. Katarina je pri Slovencih znana kot Š e n k a t r i j a .
Zanimiva, je tudi zgodovina imena Lipalja ves. Zemljiški gospodje »in
montibus Chanol« (v goratem Kanalu) so bili nekdaj Bamberški škofje, naša
vas se je tedaj v listinah zapisovala Diepoltskirchen (Dyetbaldi villa); Slovenci
so jo ves čas imenovali D e p a l j a v e s . Njeno nemško ime pa je avstrijska
vlada (gulbernij) leta 1834 spremenila v Leopoldskirchen »ker so zlobni in
nevedni ljudje ime Diepoldskirchen spremenili v Diebholzkirchen (Diebholz =
= lesni tatovi) dn s tem prebivalce stalno zmerjali«. Zaradi tega se je tudi
slovensko začelo pisati Lipalja ves; med ljudstvom pa to ime ni prodrlo.

LIST TOLMIN
prikazuje južni, gorati del Kanalske doline. Imena so tudi tu prav izvirna.
Nekdaj sloveče romarske Višarje imajo na naši karti pridevnik »Sv.«, mislim"
po nepotrebnem. Tako so se izražali samo božjepotniki v svoji gorečnosti, ne
stalno. Ljudstvo pa v vsakdanji govorici pozna samo Višarje.
Lessiak (Stationsnamen str. 74) oporeka, da bi bila beseda slovenska;
njen izvor domneva v romanščini, pa menda neupravičeno. V narečju se glasi
Vašarje, verjetno iz korena »vis« (v narečju se tudi visoko glasi vasoka). V
bližini imamo več podobno tvorjenih imen, tako Višnja gora — Viš, Višprije.
Slovenska gorska imena pričajo o izredni fantaziji naših prednikov (Triglav, Obir, Košuta i. dr.), posebno pa še na tem križišču narodov. Vzemimo
Mali in Veliki Nabojs pred Višnjo goro. Naboj s je narečna pisava, pismeno bi
bilo Nebojs. Nehote se pri tem imenu vsiljuje v spomin »kula Nebojša« junaških narodnih pesmi na našem jugu. Dr. Tuma, ki si je pridobil veliko zaslug
z raziskovanjem imen Julijskih Alp, je v tej vnemi preveč etimologiziral s
pismeno Obliko Naboje (Pl. V. 1910, 11). Tudi ime Bojs, ki ga je slišal od
Depaljčanov za mogočne Poliške Špike (Montaž), je pismeno zavil v Boječ.
Pradavna morajo biti ta imena, nikdar ne bomo kaj zanesljivega zvedeli, iz
kakih predstav so se porodila. Verjetno izvirajo še iz dobe, ko so ise naši predniki trdo borili za ta planinski svet z južnimi napadalci. Na to kaže posebno
ime Ščit severno Depalje vesi {na karti Trbiž). Strma, odsekana južna skala
tega vrha je res kakor ščit nastavljena proti jugozahodu. Mogoče so si ti bojeviti naši predniki tudi predstavljali, da kliče silni Bojs (2754 m) »Boj se mene!«
Svojim prednjim, nižjim vojščakom pa kliče »Ne boj se!« Tako so mogla
nastati imena Bojs in Nebojs.
K temu naj pritegnem še ime Čajna v Ziljski dolini. Lessiak (Stationsnamen 107) izvaja ime od čad, čaj - Rauoh, Dunst vkljub temu, da beleži zgodovinske zapise 1253 Nazzah, 1280 Nežah. Menda ni dvomiti, da se je prvotna
oblika glasila Nečaje (v Nečajah), ime, ki se živo odziva na jugu. V vsakdanji
govorici pa se je v stoletjih zbrusilo na en zlog, pri Nemcih na prvi - Notsch,
pri Slovencih pa na zadnji - Čaj(na). Podoben proces se je izvršil z nekdanjim
imenom Tolčanjče severno Krive Vrbe: nemška govorna oblika je danes
Tultsch, slovenska pa čajnče.
Pri roki imam prvi natis naše specialke Tolmin, na tej' pa je visokogorski,
relief prav slabo izoblikovan. Manjkajo tudi imena za važne prehode med
gorskimi velikani, zlasti: P r e d n j a Š p r a n j a južno Koštrunovih špic,
severno teh pa Z a d n j a Š p r a n j a 2271 m. Na karti natiskano ime»Špranja« tam ni na mestu.
Impozantna veriga Poliških Špikov je posebno nepregledno prikazana
tako tehnično kakor imensko. Predvsem na karti ni skupnega naziva. Navedeni
so vrhovi Špik nad Policami 2754 m (Jof di Montazijo), Hude Police 2420 m
in Špik nad Nosom {Mt. Buinc) 2531 m. Dr. Tuma je izrecno poudarjal, da
Furlani ne govorijo Montazijo, temveč Montaž; italijansko ime za najvišji vrh
je torej Jof del Montaž. Ime »Hude Police« za vrh 2420 m je hudo zmotno;
»Police« so res prave terase v severni steni spodaj, vrhovi nad njimi pa so
»Špiki« (Špik hude Police, Špik nad Cijanerico, Špik nad Plazom). Zaradi
tesnega prostora ni mogoče pristaviti vrhovom vsa ta imena; kazalo bi namesto
»Hude Police« tiskati počez Poliški Špiki.
V oči bode označba »Mt. Krenjedul 2336 m« južno Koštrunovih špic. Pri
tem mora biti vsaj višina 2336 m pomotna, odgovarja pa nekoliko severnejši
Škrbini v Krn j i dol (od tega ime Cregnedul). Mesto pa, kjer je postavljena
kota, ima višino 2425 m (po Lechnerjevem zemljevidu 1:50000 iz 1907). Treba
bo višino popraviti, tam pa pristaviti ime N i ž n j i v r h i (po dr. Tumi).
Važen južni prelaz Nevea (slovensko Žlebi) iz Rabeljskega kota v dolino
Reklanice na karti ni posebej označen (drobno tiskano samo Rkv. Nevea in
Kzr. Nevea).
Vzhodno: za Daj če Kancel 1642 m navaja dr. Tuma ime Nemški brežič.

Pestrost jezikov in vplivov, ki tu vladajo, se zrcali posebno v imenih
gorske verige med Kanalsko in Dunjsko dolino. Lepa slovenska imena, kakor
Lipnik, Brda i. dr. se menjajo z Granuda, Vančelo, Canalutom, nakar sledi še
Erlakopf itd.
. Nova specialka »Julijske Alpe« PZS prinaša tu še več nemških imen,
tako: Krnitzenspitzen, Dreispitz. Celo v Remšendolu južno Bele peči navaja
ime Nesseltal, čeprav ima tam že stari Lechnerjev zemljevid slovenski naziv
Koprivnik. Dvomim, da bi bila v novih razmerah po izselitvi Nemcev tolika
potreba po nemških imenih.
Specialka Tolmin prinaša imena večinoma po ugotovitvah dr. Tume, pa
ne dosledno. Tako ima ta karta ime Lusora (nemške karte Lušora), čeprav je
Tuma opozarjal, da je ta skovanka nastala iz L u š k i (Lušča) v r h .
Namesto D. Lipaljska pl. bo danes pač treba pisati D e p a l j s k a p l a n i n a , ker je nemški argument za preimenovanje Depalje vesi odpadel
Ime sedla Dol je napačno postavljeno na južno pobočje (poleg KZr. Bieliga), spada pa skoraj na mesto, kjer je tiskano »D. Lipaljska Pl.«.
Namesto V. Vrh 2047 m bi bilo bolje tiskati D v e š p i c i (to sta Veliki
vrh in Vrh nad Cijanerco).
Ime Čanalut treba označiti kot sedlo (forcella).
Tudi namesto Vis. Pipar bi bilo bolje P i p a r j i (teh vrhov je več, med
njimi Vis. Pipar).
Končno naj omenim, da sem še pred prvo svetovno vojno pri domačinih
ugotavljal imena v Kanalu ter se prepričal, da niso enotna. Z različnih strani
so iste kraje različno imenovali. Tako navaja dr. Tuma za višino 1521 m
vzhodno Pontablja ime Laški Jalovec, depaljski pastirji so ta kraj imenovali
. Strmca (i. s. zahodno Laška Strmca, vzhodno pa Depaljska Strmca). Sleme
vzhodno od sedla Dol (Passo di Bieliga) so imenovali Bosko (pri Bosku),
severno pobočje pa Javornik. Tudi severno pobočje Brd 1840 m so nazivali
Rebičovec ( = Jerebikovec). Vančela je bila pri njih Bončela. Izpod Lipnika
1950 m izvira in teče na severovzhod potok, ki se imenuje na nemških kartah
Schwefelbach; tudi dr. Tuma ima to ime. Depaljčani pa iso ga dosledno imenovali Smrdečica, pritok izpod Lipnika je Skriljevec. Nekoliko zahodno se je
v pobočje izpod Slovenske (Gorenje Depaljske) planine vrezal v pobočje jarek
P o d p l a z e (na nemških kartah Perženata ozir. Šenatagraben). Za jarek
vzhodno od Smrdečice sem slišal ime Grjuda (Granudagraben).
Severno od Depalje vesi sem ugotovil sledeča imena: Pontabelj so imenovali Tablja (prebivalci Tabljani); jarek severno Bombašgraben; vzhodni vrh
1557 m Breznjak; južno 905 m Zavrh; vzhodno Fogelpah, nato sledi Prednji in
Zadnji Ščit, vmes sedlo Kopa, nato Flikergraben (severno Depalje vesi izpod
Zinovca), Planja 961 m, Brajdagraben izpod Gozdeca, Veliko Klobišče (na naši
karti Mt. Pin 1528 m) in kar južno Malo Klobišče, grapa Klužice (na karti
Bajsen B.).
Severno Podnašnje špice je znana planina Strehica; Ovčani so jo imenovali Štrekica, vzhodno sleme pa Sračica 1560 m (po dr. Tumi Ravna). Pobočje
tega slemena proti Ovčji vesi je Kršin, vnožje spodaj pa Klanci. Nekoliko
južnejši jarek in potok je Šokovec. — Tudi na nasprotnem pobočju Višarskih
glav manjka nekaj pomembnejših imen: južno Ovčje vesi jarek Medskonka
(nemške karte imajo Miskorka), nato (še južnejši) Krničen potok, končno jarek
Krbulnik, po katerem se pride na sedlo Prašnik (na karti Prašnikovo sedlo).
Pred prvo svetovno vojno je Koroška podružnica SPD začela ravno v tem
visokogorskem svetu živahnejšo planinsko delavnost. Pod sedlom Prašnik si je
v Zajzeri pridobila senožet, na kateri je nameravala postaviti planinsko kočo.
Ta bi imela ugodno višinsko lego s prekrasnim razgledom na edinstveni gorski
svet; bila bi izhodna točka za ture na Višarske glave, Višnjo goro in njeno
okolico, Poliške Špike itd.
Zal je vse te načrte prekrižala prva svetovna vojna in njene, posledice;
niti iz Slovenije niti iz Koroške se to delovanje ni moglo več nadaljevati.
432>4
i Qnr -

Dr. A n a

B u d n a r - Li p o g 1 a vš e k

vihar nad zgornjo krmo
V soboto, 3. aprila zjutraj sva dva smučarja čakala ob negotovem meglenem vremenu na ljubljanski železniški postaji vsak svoje družbe. Poznala se
nisva drugače, razen po tem, da oba ljubiva zimsko prirodo. Oblečena v smučarsko obleko in oborožena proti visokemu snegu s smučkami in palicami sva
se smehljaje spogledala. »Kam pa gremo?« me vpraša smučar, ko vstopam v
železniški voz, kjer je hranil prostor za svoje. »Zaenkrat z vlakom do Mojstrane,
potem pa peš naprej,« mu odgovorim v veselem pričakovanju presenečenj in
užitkov prve visokoalpske ture in v bojazni, da je tovariš, s katerim sva namenjena na Kredarico, zaspal. V tem primeru bi jim bila še hvaležna, če bi me
bili hoteli neznani smučarji sprejeti v svojo družbo. Moj tovariš na srečo ni
zaspal, čakajoči sotrpin pa je tudi dočakal del svojih, ostale pa je naložil
v Kranju.
»
Na postaji v Mojstrani sem urno in z bistrim očesom premotrila in preštela smučarsko družbo, ki je izstopila, in ugotovila, da nas je sedem —
ravno prijetno število. Dobre volje, oprtani z velikimi nahrbtniki in smučkami,
smo korakali proti Mojstrani. Ker sem šla v prvem dvoredu sem nehote slišala
vse šale in burke, ki so prihajale iz ust veselih in razigranih tovarišev. Preslišala tudi nisem opazke, da bi se prilegel voz in konj, ki bi potegnil tovor do
zadnje lovske koče v Krmi. Pa ker je bilo že vse šala, sem bila prepričana,
da je tudi to. Zato sva s tovarišem pri trafiki pustila zadaj vesele planince,
misleč, da nas bodo kmalu dohiteli.
Po poti do Radovne sva se s tovarišem Oskarjem včasih ozrla, ker pa jih
ni bilo, sva že počasi pozabljala nanje. V Radovni pa, kjer so se menjavale
velike vijoličaste in bele lise pomladnega žafrana in njegove sorodnice bele
nunke, sem zagledala na poti konja z vozom, ki je peljal oprtnike in smuči,
okrog voza pa razposajene planince. Počakala sva veselo karavano in z voza
se je že od daleč oglasil tovariš v živo modri srajci: »Da se vam le ljubi!«
namreč nositi nahrbtnike in smuči. Spoznala sem, da je v njihovih šalah tudi
nekaj resnice in da bodo oni iše spočiti prišli v Radovno, medtem ko sva midva
že občutila težo tovora. Priložila sva svoje na voz in pomenkuje se o lepem
vremenu, lepoti obdaj ajočih nas gozdov in skalnih vrhov, o telohu in resi prvih
cvetočih znanilkah pomladne flore, o nesrečah v gorah ter o poti, ki je pred
nami, smo prišli do Zasipske planine, kjer je bilo že toliko snega, da konj ni
mogel več peljati. Plačali smo konju za seno in oves, nataknili smučke in po
lepem položnem gozdnem svetu pridrsali do zadnje koče v Spodnji Krmi. Ker
je bil ravno čas opoldanskega obeda, smo si tam razbremenili ramena in prijetno obremenili želodce, s tem pa dali mišicam moči in volje za vzpon.
Prijetno je grelo, ko smo se začeli dvigati proti Zgornji Krmi. Z vrhov
je začel pihati lahen veter, ki nam je hladil potno čelo. Opazujoč vremenske
razmere v ozračju pred nami, smo mogli ugotoviti, da je močnejši veter v višini
obeh Dražkih vrhov, Tosca in Vernarja, ki so bili delno prekriti s snegom,
podil meglice ali pa razpihoval sneg in ga nosil od pobočja do pobočja kot
bele oblačke.
Gozd v zgornjem kotu doline se je redčil, drevesa so postajala nižja,
ostale so v glavnem samo še bukve, ki so se više v strmini spremenile v bukovo
grmovje. Značilno za take doline je, da so se veje tega bukovega grmovja
polegle in vise v smeri proti dolini, ker jih snežni viharji, ki drse preko vej in
debel, pritiskajo k tlom in jim določajo smer rasti. Debelejša bukova debla ne
morejo rasti, ker jih plazovi vsako leto sproti polomijo. Tako bije bukev podoben boj za obstanek kot vse druge planinske rastline in se na ta način vsako
leto ob času plazov obdrži pri življenju.
Prav tako kot kljubuje bukev v nekoliko nižjih legah ostrim vremenskim
razmeram s svojo odpornostjo in trdoživostjo, tako se med zgornjo in gozdno
mejo in nad njo rušje ali planinski bor obvaruje pred preizkušnjami zimske
prirode. Razlika je v tem, da je rušje dolgo časa čez in čez pokrito s snežno
odejo, pod katero varno prezimuje; dasi je odeja mrzla, greje rušje in mnoge

druge rastline, M so se skrile v njegovo zavetje. V plazovitih predelih pa drve
nad njim in preko njega divji plazovi. Smučarji poznajo dobro ta pojav, novinec pa zaman išče pozimi rušja na svoji poti. Nosačd in planinci brez smučk
pa to ugotove, ko se jim udira stopinja, da pod snežno odejo ni takoj skala,
ampak ružje, med njim in skalo pa prazni prostori.
Tudi macesni, zadnji znanilci gozdnega pasu v mnogih predelih naših
gora, ne rastejo navpično proti soncu. Vsi so v strmini nagnjeni navzdol.
Obnašajo se celo popolnoma drugače kot drugo iglasto drevje, saj z njega
jeseni odpadejo iglice. Na ta način se zavaruje macesen pred nevarnostjo, da
mu zmrznejo sokovi v zelenih lističih; zato lahko prodira tako visoko v gore.
Ko smo se dvigali v Zgornjo Krmo rriimo macesnov navzgor, so navidezno vsi
še spali zimsko spanje, a če si natančneje pogledal njihove vejice, si lahko
opazil, da so popki že kar napeti in čakajo le še toplih sončnih žarkov.
V pasu macesnov sva srečala bohinjskega mizarja in njegovega pomočnika, ki sta se na krpljih vračala iz koče na Kredarici, kjer sta opravila nekatera mizarska opravila in tako pripravila Kredarico za sprejem ljubljanskih
planincev, visokoalpskih smučarjev.
Ob pol petih popoldne sva prišla s tovarišem v kočico v Zgornji Krmi,
•ki stoji še vedno v zgornjem gozdnem pasu med macesni. Tam so nam urnejši
planinski tovariši že zakurili in skuhali čaja. Mizar, ki smo ga preje srečali,
nam je sporočil, da divja v višinah pod Kredarico strašen vihar, ki se od
minute do minute stopnjuje, zato smo se odločili, da krenemo raje do Staničeve
koče po poti, ki ni tako izpostavljena vetru kot pot na Kredarico.
Nič hudega sluteč smo se dvigali na smučeh po neizhojeni strmini v globokem snegu navzgor in sledili pred seboj dva nosača s krplji na čevljih. Začel
je pihati močan veter iz višin navzdol; prinašal je hud mraz in podil goste
megle. Hitrost vetra, gostota megle in ostrina mraza so se stopnjevale od stopinje do stopinje. Ker sem bila zadnja, mi vsaj ni bilo treba iskati zimskih
markacij in smeri, to delo so opravili prvi med nami, ki so tudi pot bolje
poznali kot jaz, ki sem jo prvič ubirala pozimi. Kmalu je postala njihova sled
manj vidna, ker jo je močan veter takoj, ko so se malo oddaljili od naju,
razpihal in zasul s snegom. Sunki vetra so postajali vedno silovitejši; nisem
se nadejala, da me lahko eden izmed njih vrže v globoki sneg, iz čigar objema
se v takem primeru težko izmotaš, pri tem pa še izgubiš mnogo energije, ki
ti je potrebna za vzpon. Preden sem pomislila na kaj takega, sem že bila v
mehki mrzli kopeli, iz katere nisem mogla izmotati nog s smučkami in ne
telesa, ker me je ob vsakem poizkusu dviga veter zopet zabil globlje in nižje
v sneg. S pomočjo tovariša sem se skobacala iz neprijetne in utrudljive gmote,,
medtem pa so se drugi že močno oddaljili. Sedaj sem začela hoditi pazljiveje.
Presledek med dvema sunkoma vetra sem izkoristila za nekaj korakov vzpona,
med sunkom vetra pa sem se močno uprla s smučkami v sneg, z rokami pa
na smuške palice, s telesom pa sem se nagnila močno naprej proti strmini ter
počakala, da je sunek ponehal. Tako smo se najbrže vsi, ne le jaz, plazili in
kradoma pomikali proti večji skali.
Med takim počasnim prestopanjem pa sta z vso silo pritiskala ledenomrzli
veter in snežni metež; manj zaposleni in negibni prsti so postajali vedno bolj
neokretni, začeli so zmrzovati; njih koncev že nisem več čutila. Pri škali sva
dohitela nosača, ki sta šla pred nama. Starejši od njiju se je trudil, da bi si
prižgal pipo in se ob njej malo pogrel, toda v tem viharju mu ni uspelo. Skalo,
ki nas je malo varovala pred vetrom, sem uporabila, da sem si začela drgniti
roko ob roko, ker so postali prsti tako trdi, da jih nisem mogla več stisniti
drugega k drugemu; stali so vsaksebi kot zmrznjena rokavica. Naprosila sem
tovariša Oskarja, da zamenjava rokavice, ker so moje bile iz gole jelenove
kože, njegove pa so bile volnene. Upala sem, da se v njih vsaj malo ogrejem.
Njegove rokavice so tbile prav tako zmrznjene, bile pa so ožje od mojih. Zal,
mi niso rokavice prav nič pomagale, mraz se je pomikal po dlaneh vedno višje.
Vsa obleka od vrha glave do čevljev, je bila pokrita z ledenim oklepom in
snežno odejo. Tudi na nosu in ustih, na obrvih, trepalnicah, na vsem, kar je
bilo izpostavljeno viharju je ležala ledena skorja, ki se je na razbeljenem licu
deloma talila, voda pa je po kapljicah curljala z nosu.

Pred nosačem sva krenila dalje. V strmini nad skalo sem zagledala tovariše, ki so bili pred nami. Eden izmed njih, tovariš Franček, se je pomikal z
višje ležeče ravnice nazaj navzdol in opozarjal, da je poizkusil, a da ni mogoče
priti čez sedlo med Ržjo in Rjavino in da bomo v nepremagljivem viharju,
nastopajoči temi, megli in snežnem metežu gotovo zašli ter tavali lahko vso
noč zunaj, še najbolj gotovo pa zmrznili. Bolje )bo, da se vsi brez izjeme vrnemo
do kočice v Zgornji Krmi. Ker nosača nista kazala volje za povratek, smo
zaupajoč njihovemu poznanju terena verjeli, da nas pripeljeta preko najhujšega v toplo, varno zavetje Staničeve koče. Sklepali smo, da je do Staničeve
koče navzgor mnogo bližje kot navzdol do kočice v Zgornji Krmi. Kot smo
pozneje spoznali, smo se motili.
K vsem grozotam je prihajala še tema, ki nam je jela zastirati pogled.
Če je veter malo razkadil megle v bližini, sem videla na obeh straneh visoka
pobočja brezkončnega vzpona. Razvrstili smo se drug za drugim, vedoč, da
bomo samo tako lahko ostali v pomoč drug drugemu. Vsak naš glas je prevpilo
tuljenje viharja. Le če sem vpila na uho soseda, je slišal kakšno besedo in
razumel smisel. Še težje sta hodila nosača, ker se je veter zaganjal v njiju
visoke krošnje in jih hotel prevrniti. Na nogah smo imeli smuči, le ona dva
krplje; z njimi sta se v zametih globoko udirala, na poledenelih, spihanih mestih
pa sta imela negotovo stopinjo.
Medlo sem videla pred seboj obrise bližnjih tovarišev. Najbližji se je
sklonil k mojemu ušesu in mi naročil, naj snamem smuči, ker smo prišli na
ledene plošče, kjer smučke nimajo opore. Veter je tako razpihoval sneg s teh
plošč in ga odnašal drugam, da se je zdelo, kot bi snežilo v najmočnejšem
vetru. Z dlanjo, ki še ni bila trda od mraza, sem odpela stremena in snela
smuči. Ze prvi korak mi je prinesel še večji napor; vdrla sem se namreč, kolikor se je sploh dalo v globoki zamet. Zopet sem porabila mnogo energije, da
sem izvlekla noge in stopila na smuči. Toda kaj sedaj, ko nisem mogla zapeti
stremen, roke so (bile ledene. Tretjič mi je tovariš prišel na pomoč. V temi pa
sva zamešala smuči; ko je hotel moje pripeti na noge; je spoznal zamenjavo.
Vsaka minuta je bila dragocena, kajti oni pred nami niso opazili naše zadrege
in so se že toliko oddaljili od naju, da jih ni bilo več videti. Strah, da zmrzneva
v tej osamljenosti, je bil najhujši trenutek vse ture. Kaj, če ne opazijo, da
sva zaostala, zgubljena sva v tej temi, megli, mrazu, viharju, ko sva že na pol
trda od mraza. Le močna volja do življenja naju je prisilila, da sva zbrala
zadnje sile in pohitela, kar sva mogla; po krajšem času sva jih s klici pripravila do tega, da so opazili najin zaostanek in počakali.
Ko sva jih došla, se je vrstni red nekoliko spremenil. Za nama se je
uvrstil mlad nosač, ki je že omagoval. Nasvetovali smo mu, naj pusti težko
krošnjo v snegu in nam sledi; če bi se usedel v sneg, bi gotovo od onemoglosti
zadremal in zmrznil. Pustil je res krošnjo v snegu in nam sledil.
Tovariš Janez pa je doživel drugo smolo; utrgalo se mu je streme na
smučki. Ves prestrašen in obupan je sedel v sneg in ni vedel, kaj bi. Pa se je
znašel; po eni smučki se je začel pomikati naprej, druga noga pa se mu je
vdirala globoko v sneg. Da mu je to jemalo mnogo moči, je razumljivo, njegov
obupani obraz je bil resnično zrcalo njegovega stanja. Nekatere tovariše je tako
zeblo, da sp drgetali, če smo se le za trenutek ustavili in čakali omagujoče.
Pri takem postanku sem preštela tovariše in naštela enega več, kot nas je
bilo preje; to se mi je zdelo nerazumljivo.
Končno smo le prišli preko slemena in se začeli spuščati navzdol. Vsem
se nam je zdelo, da se spuščamo v napačno smer, zato smo se začeli nekako
razmikati in tavati brez cilja in reda. Čez dolgo časa sta se vrnila iz globine
oba nosača in povedala, da nismo šli prav, ker sta prišla tik nad steno, kjer
sta morala pustiti še drugo krošnjo. Zato smo se začeli pomikati nazaj navzgor;
v tem pa je že tovariš Franček javil, da je našel zadnjo zimsko markacijo,
mimo katere smo šli že pred pol ure. Sedaj smo jo od kola ubrali v drugo
smer, ki je bila na srečo pravilna; počasi sestopajoč po nepoznanem svetu smo
prišli končno do Staničeve koče. Ker sem bala zadnja, nisem vedela, ali smo
na cilju ali pa se je samo komu posrečilo, da je v zavetju pod Rjavino izvlekel
iz oprtnika svetilko in z njo sveti, kar do sedaj ni uspelo nobenemu v tem

viharju. Toda luč mi je postajala vedno močnejša in večja; šele ko sem že
stala ob pragu koče, sem verjela, da smo na cilju. Tovariš Franček mi je
pomagal odpeti smuči, pohitela sem v kočo, da vidim, kaj je s tovariši.
Ob devetih zvečer smo torej po trdem boju z naravo prišli na varno. Vsi
smo bih prve pol ure še ledeni možje, prekriti s skorjo, ki se je začela taliti.
V kratkem času je bila vsa kuhinja pokrita z eno samo lužo. Skrbna oskrbnica,
ki smo jo zbudili iz spanja, nam je takoj zakurila in nam kuhala čaja, pripravila nas je do boljšega razpoloženja. Tudi ona je bila vesela, saj se je izkazalo, da je bil starejši nosač njen mož, mlajši pa njen sin.
Ledene roke sem neprestano drgnila drugo ob drugo. Prsti so bili beli,
s strahom sem jih ogledovala, kaj, če se ognojijo in odpadejo? Po eni uri sem
šele začutila v prstih gomazenje, kot bi mi lezli mravljinci po njih. Med masiranjem mi tovariši niso pozabili čestitati k moji junaški hoji in telesni zmogljivosti, za nagrado sem dobila od tovariša Frančka lepe kose čokolade, ki so
me spravili v dobro voljo. Tovariš Janez je hodil iz kuhinje v sobo in nazaj
in tarnal nad svojim stremenom; na glavi pa je imel še dolgo časa belo volneno
kapo, katere konica je bila podaljšana z ledeno kepo v visoko kapuco. Gledal
nas je in štel, če smo res vsi. Pomagala sem mu in naštela zopet enega več,
kot nas je bilo pod ono skalo, kjer sem zamenjavala rokavice. Tovariš Jule,
ki ni bil duh, temveč živ človek in še dobre volje, je pojasnil, da hodi z nami
že od onega mesta, kjer je nasvetoval tovariš Franček, da se vrnimo v Zgornjo
Krmo; samo v temi in megli ga nisem mogla spoznati. Tako moja ugotovitev
pri štetju ljudi v viharju le ni bila halucinacija.
V najboljši volji smo se pogreti in pokrepčani spravljali spat v toplo
jedilnico. Prvič smo se znašli neznanci, nedogovorjeni za dolgo turo, pa smo
si v težavah pomagali kot brat bratu. Gomazenje v prstih pa me je še vedno
navdajalo s strahom, počasi sem se ga le navadila, saj je trajalo še nekaj dni.
Ko smo zadremali v toplih posteljah, nas je zdajci prebudila oskrbnica in
prosila, naj gre kdo z njo iskat moža, ker je najbrž zopet zašel, iskaje krošnjo,
in zmrzuje daleč proč od koče. Tovariš Hanek je bil že na nogah .in hitel
reševat svojega stanovskega tovariša oskrbnika. Po daljšem iskanju in klicanju
sta ga našla v smeri proti Triglavskemu ledeniku in pripeljala nazaj na varno,
toda brez krošnje. Nisem mogla zaspati, dokler se niso vsi vrnili. Obe krošnji
sta našla nosača šele prihodnji dan in sta nato v koči iz njih reševala krompir,
malinovec in drugo hrano.
Naslednjega dne t. j. v nedeljo je vsa sedmorica ubirala pot iz Staničeve
koče pod Ržjo na Kredarico. Rž nam je dajala malo zavetja pred viharjem,
zato pa nam je naneslo mnogo novega snega. Sneg, veter, megla in mraz so
nas tudi tega dne spremljali, toda v nekoliko milejši obliki.
V koči na Kredarici smo že našli ljubljanske tovariše, ki so tega dne
prišli iz doline. Tudi oni se niso nadejali, da bodo morali čakati od nedelje do
četrtka zjutraj, ko smo mogli šele nadaljevati izlet do Triglavskih jezer ali pa
se vrniti v dolino. Vse te dni smo bili prisiljeni ostati v koči, samo za kake
pol ure smo se tu in tam ojunačili in stopili na smučišča okrog koče. Toda
mraz, veter in megla so nas prav kmalu zopet prignali nazaj v kočo. Vse dni
je snežilo in naneslo debele plasti novega snega, ki nas je vznemirjal z nevar- '
nostjo plazov, ki nam bodo grozili na povratku v dolino, kjer so nas svojci
s skrbjo pričakovali in kamor nas je vleklo dnevno delo.
Zimskim alpinistom se mogoče ne bi zdelo vredno opisovati te ture, ker
mnogokrat doživljajo kaj podobnega celo v stenah. Toda, ker mislim, da je
planinska revija namenjena tudi drugim, ki se zanimajo za mnoge pojave v
planinah in da berejo Planinski vestnik tudi planinci, 'ki niso toliko izurjeni,
in oni, ki šele pričenjajo s hojo v planine v zimskem času, predvsem mladina,
se mi je zdelo potrebno, da sem popisala vtise, ki sem jih dobila in nezgode,
ki sem jih doživela na svoji prvi visokoalpski turi. Iz nje naj se uče previdnosti
in tovarištva. Kdor je že kaj podobnega doživel, lahko potrdi, da človeško telo
mnogo vzdrži in veliko prenese. Čeprav včasih zasnežene strmine planinca ne
sprejmejo prijazno, kljub temu pravega planinca borba s prirodo ne odvrne
od nadaljnjih vzponov. Ponovno bo prihajal in se ob trdi borbi z naravnimi
silami učil odbijati udarce v svojem življenju.

Dr. F r a n c e

Avčin:

nekaj n a s v e t o v glede opreme z a t e ž k e
zimske t u r e
(Iz razgovora z A. Heckmairom)
Iz razgovorov z Anderlom Heckmairom, svetovno znanim alpinistom, zmagovalcem severne stene Eigera, posnemamo nekaj opomb glede opreme za
najtežje zapadnoalpske vzpone. Tamošnji letni pogoji v marsičem ustrezajo,
zlasti ob slabem vremenu, pogojem za zimske vzpone v naših gorah, v težkih
stenah seveda. Zato bodo te ugotovitve nedvomno zanimale naše zimske
alpiniste.
Predvsem je treba vedeti, da v težkih položajih prisilno bivakiraš v tisti
obleki, ki jo imaš na sebi. Na preoblačenje skoraj ni misliti, pa bodi moker
ali suh. Zato je najpametneje, da že ob vstopu ali vsaj pred pričetkom večjih
težav oblečeš nase vse, kar je potrebno za ta primer. Tako postane tudi nahrbtnik lažji (Heckmair in Vorg sta vstopila v Eiger z nahrbtniki po 20kg!).
Na nahrbtnik se moraš navaditi prej, tako da so mišice res pripravljene na
dodatne napore, ki jih od njih zahteva poleg višin preko 4000m in utrujajočih plezalnih mest V in VI težavnostne stopnje še nemarno težki nahrbtnik.
Plezanje v domači kopni skali naše mlade alpiniste v tem pogledu nedvomno
razvaja, saj plezajo večino vzponov brez nahrbtnika in imajo za one, ki si ga
nalože, le rahel posmeh. Heckmair pa si je često naložil na pleča 40 kg in hodil
z njimi čez drn in strn cele ure.
Poslušajmo sedaj Hedkmairove pripombe iz debate o opremi alpinista
ekstremne stopnje:
A) Obleka
Perilo: najboljše je iz fine angora-volne, ker tudi mokro ni mrzlo. (50 M
majica in spodnjice-prekokolenke v Munchenu!) Odlična je tudi kašmirska
volna in tako imenovani Pamir-Leinen, prav tako volnena tkanina.
Pullover: nikdar debel, boljša sta dva tenka enake skupne teže, ker sta
toplejša in manj okorna kot en sam. Mora imeti možnosti, da ga zapremo za
vratom. Najboljši je zopet iz angorske volne.
Šal: je zelo važen, ker zapira kroženje zraka vzdolž telesa. Biti mora
volnen in lahek, lahko tudi v obliki rute (Obvezilo!).
Rokavice: tenke, brezprstne, iz najboljše in hkrati močne volne. Take niso
mrzle, tudi če so mokre in lahko jih dobro izžmemo. Za vihar in bivak rabimo
dva para volnenih in ene večje platnene, toda brez podloge in ne nepropustno
impregnirane.
Pokrivalo: volnena kapica otroške vrste, eventualno s senčnikom, taka,
ki se zaveže pod vratom in pokriva ušesa. Biti mora gosto pletena, volna
mehka. V viharju pride preko nje kapuca vetrovke.
Naočniki: smučarske vrste (Allais ipd.). Za vihar eventualno preprosta
aluminijska s križasto špranjo, s katere si lahko hitro zbrišeš sneg, snežinke
pa le stežka prodro skoznjo. Idealni naočniki ne obstoje.
Vetrni jopič: dolg anorak s kapuco. Tkanina naj bo impregnirana, toda
za hojo ne sme biti neprodušna (gumirana ipd.). Ta vrsta je le za bivakiranje
brez Zdarskyjeve vreče na francoski način (grande cagoule in pied d'elephant). Tkanina mora biti tenka, a čim bolj gosto tkana in močna. Za vihar
sta najboljši dve taki vetrovki, druga preko druge. Zapore na poteg so slabe,
ker v snegu in mrazu zamrznejo. Žepi naj bodo veliki in čim številnejši, tudi
zadaj. Spredaj pa širok »kengurujski žep«.

Nogavice: nikdar bombažastih nogavic na golo nogo! Mokre so mrzle
in se rade zgrbulijo. Ene tanke volnene nogavice na kožo, druge debele pa
preko. V bivakih je prijetno, če so nogavice tako dolge, da jih potegnemo
preko kolen. Rezervne nogavice v nahrbtnik! Ne preveč nogavic v čevlje,
tiščanje je nevarno v mrazu in občutek za stope je slab.
Čevlji: dobro sedeči, po nogi narejeni. V njih mora noga imeti nekaj
zraka, toda plavati ne sme, zlasti ne pri težjem plezanju (možnost regulacije [stisnjenja] z jermenčki). Usnje prvovrstno in za velike višine vsekakor
dvojno. Podplati iz profilirane gume, a spredaj brez utorov, ker ima ena
sama cela ploskev več trenja na stopih(!) Rob odrezan navpično in ne preširok
.{rob podplata pod robom noge!)).
Srajca: tenka fina volna.
Vetrne hlače: lahke in po možnosti dvojne, material kot za vetrni jopič.
Spodaj so lahko kar odprte. Z zaponkami vseh vrst so često težave. Eventualno jih potisneš pod gamaše. V kolenih dovolj široke.
Hlače: kjer je mnogo snega, so hlače najboljše dolge (prostor za kolena!)
sicer pa pumparice, a z malo gubo. Blago najboljša volna (Walliser Wolle).
Za plezanje v skali so pa boljši blagovi kot »whipcord«, ker so odpornejši.
Gležnjake: nujno potrebne, da sneg ne more v čevelj. Pokrivati morajo ves
sprednji del čevlja. Mesto jermenoka spodaj raje verižica ali žica. Ne smejo
biti previsoke. Površinsko impregnirane!
B) Tehnična oprema
Nahrbtniki: plezalski je majhen, platno nepremočljivo, eventualno spodaj usnjena obloga, brez žepov ali pa notranji žepi. Za velike ture podoben,
a prostornejši. Pravilna oblika nahrbtnika je taka, da je spodaj ozek in plitev, zgoraj pa širok. Tako pride čim več teže bliže tilniku (primerjaj nosače,
pas preko čela!). Kovinsko ogrodje ni rabno, ker je nerodno in pušča veter in
•vlago na hrbet.
Šotorček: je neobhodno potreben rekvizit za bivakiranje in viharje. Vrečaste oblike (Zdarsky), dovolj visok, da podvihan pokrije tudi noge. Popolnoma
nepropusten. Če si privezan na vrv, ostane hrbet delno nepokrit. V tem oziru
je ta oblika nepopolna, potrebna bi bila drugačna konstrukcija. (Eventualno
hrbtna stran prerezana vzdolž po sredi — predlog avtorja.) Celuloidasto okence
je povsem nepotrebno, ker koristi delno le enemu, zrak pa se izmenjava ob
nogah in hrbtu. Material vrste polivinil, perlon se brž preseka na skali. Boljša
je impregnirana nyIonska tkanina. Najboljši način sedenja je »hrbet na hrbet
— Doppeladler!«. Žal je le redkokdaj možen.
Podloga: v bivaku je zelo pripraven in za zdravje koristen predmet primerna podloga pod sedalom: kos polsti, penastega gumija, najbolje pa gumijasta blazinica, ki se ne napihne.
Kladivo: eno skalno, eno ledno ali obe ledni. Eno rezervno, ker je izguba
enega kladiva lahko za navezo naravnost katastrofalna. Zamah mora biti zadosten, kaljenje le površinsko, peta dovolj široka, da klin tudi v nerodni
situaciji dobro zadeneš. Zanjka za roko, ki jo pritrdiš na vponko ali posebno
vrvico.
Cepin: z obliko cepina se vrši vse preveč ceremonij. Za sneg podrobnosti
v obliki sploh niso prida važne. Za led pa naj oklo ne bo pretirano dolgo in
ozko, ker se sicer redko zvije ali celo zlomi. Dolžina ratišča je odvisna od
nameravane ture, prav tako število cepinov v navezi. Varovanje na snegu z
vrvjo okrog ratišča ni prida vredno. Zanesljiv je le klin, kadar je (ledni
klini po izkušnjah v Franciji vsi popuste v četrt ure, če je zrak topel, in sicer
zaradi prevajanja toplote po kovini — opomba pisca.) Bolje je pravilno ramensko varovanje s pritrditvijo lastne varovalne zanke na ratišče tik ob

snegu ali celo vanj. Hkrati naslon na cepin, če je mogoče. Zanka je važna,
a se mora njen obroček sukati okrog cepina.
Dereze: sprednje vodoravne konice so za najtežje vzpone vrste Eiger včasih
nujno potrebne, tako rekoč odločilne, ker prihranijo mnogo na času. V zaledeneli skali so dereze zelo važne, kajti gumijast podplat na vodenem ledu
neusmiljeno drči, podobno kot na mastni skali ali algah. Sicer so pa dereze,
če niso na nogi, vedno v napoto in nevarnost. Hlačna guba mora vprav
zaradi njih biti majhna ali pa moramo hlače prevezati z vrvico, jermenčkom
itd. (V tem oziru so Heckmairu močno ugajale naše domače dereze »Univerzal«,
ker je pri njih možno skriti sprednje konice, če jih ne rabimo; dalje točna
prilagoditev v obliki vsakega čevlja, 12 navpičnih konic, so zložljive v paket
brez konic, obe polovici vsaka zase uporabni kot šesterozoba, prilagodljiva
»žabica«. Pogoj pa je prvovrsten material.) Za vezavo derez je usnje bolje od
konoplje, ker ne zmrzne tako trdo, zlasti se pa mokro in zmrzlo ne skrči.
Vezava mora biti prikladna in hitra.
Klini: za ture v skali množina in vrste klinov primerno težavnosti ture,
dolžini vzpona in kamenini. Izvedba naj bo lahka, vse nepotrebno meso proč,
sicer je teža prevelika (francoski klini »Simond«!). Material čim bolj žilav.
Za led klinov ne sme biti premalo, dolžine morajo biti zelo različne, precej
dolgih. Klini ne smejo biti pretenki, preveč nožati, material prav tako žilav.
Vponke: oblike niso toliko važne kot trdnost, ker se sicer pri eventualnih
padcih kaj hitro odpro. Najugodnejša Oblika in material še nista tu.
Kuhalnik: na žalost idealnega kuhalnika še ni. Sedanji imajo dve napaki,
ne gorijo v vetru in pod šotorom močno smrdijo, požirajoč obenem kisik. Zato
v prisilnem bivaku le redkokdaj lahko uspešno kuhamo.
Vrv: izključno nylonska, če potrebno dvojna 10 mm. Predvsem za sneg in
močo, pa tudi zaradi padcev (elastičnost). Pomožna vrvica je pa lahko konopljena (vlačenje nahrbtnikov, spuščanje ob vrvi, zanke za spuščanje, Prusikove
zanke, stopne deščice itd.).
Orientacijska sredstva: mnenje, da višinomer, kompas in eventualno tudi
karta v nahrbtniku za težke ture niso potrebni, je zelo zmotno. Prvič na dostopih, še ibolj pa zaradi sestopov v megli. Cesto se namreč primeri, da na
vrhu zaradi megle ne znamo najti sestopne smeri, grebena, ozebnika ipd. To
pa ima lahko katastrofalne posledice (izčrpanje, zaplezanje v že izmučenem
stanju). Seveda je treba, da s temi instrumenti umeš ravnati. Višinomer nam
lahko odlično služi tudi kot barometer in napovedovalec vremena.

Dr. J o š k o

Pezdirc:

po prekmurskih gričih
Vlak drdra preko kalne Mure, ki se šumeč zaganja v lesene mostne stebre.
Za nami se vrhovi Slovenskih goric kopljejo v večernem soncu. Ogromna
gmota Ivanščice se uleže kot mrka straža tam daleč na Hrvaškem. Cerkvica
na vinorodni Kapeli se zdi kot počivajoča golobica. Brezkončna ravnina je
pred nami. V sinjih daljah so se iz tal pognali grički, ki nosijo na plečih
temne borove gozdove, pod njilmi se pa blešče rjave lise njiv. Bele hišice in
očrnele koče se skrivajo v zelenju in na obzorju so se zarasle v nebo kot sulice
vrste vitkih topolov.
V Prekmurju smo, nekdanji deželi kneza Koclja, v panonski Sloveniji.
Ravnine imajo svoj čar. Ko tam za Pohorjem v modrih daljavah zahaja žareča
sončna obla, ko se pogrezajo temni gozdovi v mrak in se vije dim iz koč,
lega otožnost na srce. Gosli prekmurskih ciganov jočejo in sanjajo o sreči.
Nenadoma si človek zaželi iti za soncem na Pohorje in še dalje. A zopet se
vrača, kamor ga kliče dolžnost, usoda, ljubezen do naroda, ki živi tudi tu.

Ohranil se je -tisoč let, dasi ga je Mura ločila od bratov. Naš partizan je
podrl za vse čase tudi -to pregrado. Svoboda je prišla in nov čas vstaja tudi
za našo najsevernejšo vejo Slovenije.
Planinska misel je vzklila tudi v teh daljnih ravninah kot izraz hrepenenja po našem Triglavu, simbolu vse slovenske zemlje. V letu 1950 je bilo
ustanovljeno Planinsko društvo Murska Sobota, ki je podalo roko bratskemu,
v letu 1951 ustanovljenemu planinskemu društvu Ljutomer, v štajerski Prlekiji. V kratkem je zbralo okrog 350 članov. V njegovem okviru je bila v
bližnjih Beltincih ustanovljena planinska skupina pod vodstvom strastnega
ljubitelja naših planin, kmečkega fanta Baligača Mirka — Dimeka. Društvo
je priredilo že mnogo izletov v Julijske Alpe, na Ivanščico, Ravno goro, Trakoščan, Plitvička jezera, Donačko goro, Pohorje zlasti pa so člani posečali
gričevje v severnem Prekmurju (Goričko).
V naslednjem podajamo v kratkem, v slogu planinskega vodiča seznam
najzanimivejših izletov in tur v Prekmurju:
I. Žp. Dolnja Lendava:
Lendavske gorice (328 m) 1 ura. Osamljeno precej strmo gričevje z lepim
razgledom (Kalnik, Ivanščica, Donačka gora, Boč, Pohorje, Slov. gorice, Golica — 2144), Kostanjevi gozdovi. Tik ob vznožju gozd vrtalnih stolpov za
črpanje nafte (Petiš-ovci). Pogled na mesto Doljnjo Lendavo.
II. Železniška proga Murska Sobota—Hodeš:
Zp. M. Sobota:
1. Gornja Lendava — avtobus (22 km), 271 m. Ogled znamenitega gradu
iz 13. stol. z znamenitimi podzemskimi ječami. Zaščiten grajski park. Od tod
do planinske koče na Doliču 1 -uro 30 minut.
2. Rogaševci — avtobus (26 km) v dolini potoka Ledave, 250 m. Na Serdički breg (418 m) ob avstrijski meji 45 minut, (najvišji grič v Prekmurju).
Lep razgled na gričevje v Avstriji (Klek-Kloch 459 m, Sv. Ana na Igu —
St. Anna a. Aigen 401 m, Stadelberg 413 m).
3. Fokovci — avtobus (12 km), 321 m, na grebenu lep razgled. Od tod
na Sv. Benedik 357 m 30 minut, lep razgled. Lep smuški svet proti Martjancem
in Presonjakovcem.
Zp. Moščanci:
Sv. Sebeščan—Pečarovci (339 m), 20 minut, obsežen razgled. Lepa smučišča.
Žp. Mačkovci:
1. Kamenek (391 m) 1 uro, triangulacijska piramida, vzhodno od vasi Kuštanovci. Lep razgled. Od tod na Križevce 30 minut. Lep smučarski svet po
grebenu preko Sv. Benedika proti Sebeborcem, Martjancem in Mačkovcem.
2. Koča na Doliču — ca 400 m, stoji nekaj minut hoje od poti proti Srebrnemu bregu, pod grebenom, ki tvori razvodje med Lendavo in Krko severovzhodno od Gornje Lendave. Pod grebenom na zahodni strani v dolini leži
vas Dolič. Kočo upravlja PD M. Sobota od 1. 1951. Oskrbovana stalno, tudi
pozimi kot smučarska postojanka. Obsežen razgled na zapadno stran po avstrijskem ozemlju (Golica, Pohorje, Kozjak), obsežni borovi gozdovi.
D o s t o p i z žp. Mačkovci čez Otovce skozi borove gozdove 2 uri, z žp.
Stanjevci preko Sv. Ane (395 m) 2 uri, iz Gornje Lendave 1 uro 30 minut.
T u r e : Srebrni breg (404m) 30 minut, madžarska meja, borovi gozdovi
Tromejnik (380 m) preko Trdkove 1 uro. Obsežen razgled v Avstrijo in Porabje, deželo porabskih Slovencev v Madžarski proti Monoštru. Smuški svet
v vseh omenjenih smereh!
Žp. Stanjevci:

Koča na Doliču preko Sv. Ane 2 uri.

D R U Š T V E N E

N O V I C E

slavnostno zborovanje ob štiridesetletnici
g o r s k e r e š e v a l n e s l u ž b e d n e 20. j u l i j a 1952
v erjavčevi koči na vršiču
Predsednik PD Jesenice tov. Franc Zupančič kot domačin je otvoril ob
9. uri slavnostno zborovanje ter pozdravil vse navzoče, posebno pa predstavnika VLRS podpredsednika dr. Marjana Breclja, predsednika Sveta za znanost
in kulturo LRS ministra tov. Borisa Ziherla, soustanovitelja Gorske reševalne
službe tov. dr. Jerneja Demšarja, dolgoletnega sodelavca pri Gorski reševalni
službi, tov. dr. Bogdana Breclja, zastopnika JLA majorja Beleta, zastopnika
Planinskega saveza Jugoslavije tov. Rovana, zastopnika Planinskega saveza
Hrvatske tov. Bošiko Jovanoviča, zastopnika Gorske reševalne službe pri Planinskem savezu Hrvatske tov. Dušana Krotina, komandanta vojaškega alpinističnega tečaja majorja tov. Veneriča, zastopnika Planinskega saveza Srbije
tov. Kranjca Herberta, predsednika Planinske zveze Slovenije tov. Koširja
Fedorja in vse ostale reševalce in goste.
Tov. predsednik Franc Zupančič je predal besedo načelniku GRS tov.
Urošu Zupančiču, ki je v jedrnatem nagovoru podal namen in pomen ter kratko
zgodovino Gorske reševalne službe. Ob koncu svojega govora se je zahvalil
za pomoč, ki jo nudita ljudska oblast in PZS gorskim reševalcem. Enako
zahvalo je izrekel tudi reševalcem in jih pozval, da tudi v bodoče nesebično
in vztrajno delajo na tem področju:.
Nato so pozdravili zborovanje soustanovitelj GRS tov. dr. Demšar, zastopnik PSJ, PSS, PSH, GRS pri PSH, JLA, PD Kranjska gora in PD Jesenice, ki je
izročil Gorski reševalni službi lqpo spominsko plaketo, zastopnik PD Ljubljanamatica pa umetniško izdelano zahvalo.
Besedo je povzel predsednik PZS tov. Fedor Košir, ki je razvil nekaj
misli o dosedanjem ter bodočem delu Gorske reševalne službe. Ob zaključku
svojega govora je čestital Gorski reševalni službi na doseženem uspehu ter ji
izročil diplomo z zlatim častnim znakom s pripombo, da je to odlikovanje vseh
reševalcev kot kolektiva, zavoljo česar naj se šteje odlikovan sleherni član
GRS. Pri tej priliki je tov. predsednik Fedor Košir odlikoval s srebrnim
častnim znakom soustanovitelja Gorske reševalne službe tov. prof. dr. Jerneja
Demšarja ter dolgoletnega, še vedno aktivnega reševalca tov. dr. Bogdana
Breclja. Slavnostni zbor je odlikovanje reševalcev sprejel z velikim aplavzom.
V imenu GRS se je zahvalil za odlikovanje načelnik tov. Uroš Zupančič
ter zagotovil krepko aktivnost vseh gorskih reševalcev tudi v bodoče.
Besedo je prevzel soustanovitelj GRS tov. prof. dr. Demšar, ki je v
kratkih besedah orisal delo in trud ter težave pri ustanovitvi GRS, in se zahvalil
vsem navzočim za izrečeno visoko počastitev, katere je bil deležen z izročitvijo srebrnega častnega znaka.
Tov. dr. Bogdan Brecelj je v svojem govoru orisal lik sodobnega alpinista
in reševalca ter podčrtal v prvi vrsti plemenito stran dela reševalcev. Zlasti
je naglasil uspeh njihovega dela, ki se odraža zlasti v tem, da vršijo svojo
težko in odgovorno nalogo kolektivno. Izvajanja tov. dr. Bogdana Breclja je
slavnostni zbor pozdravil z dolgotrajnim aplavzom.
Domačin PD Jesenice tov. Franc Zupančič je nato zaključil slavnostni
del zborovanja.
Popoldne se je vršila v severovzhodni steni Mojstrovke demonstracija
sodobnega reševanja, katero so prikazale tri naveze, in sicer reševalna ekipa
Tržič, Jesenice in Ljubljana. Izvedli so reševanje z Grammingerjevim sedežem,
nato pa transport ponesrečencev z drogom in Mariner napravo. Tehnično
oceno bo podala posebna komisija kasneje.
V zvezi s slovesnostjo se je vršil naslednji zbor vseh reševalcev, ki je kritično premotril svoje delo v preteklosti ter določil smernice za bodoče delo.

Triglavski ledenik in ledenik pod
Skuto. Za nameravano monografijo o
ledenikih na Slovenskem iščemo vsakršne podatke o stanju pred 1. 1945.
Prosimo stare planince, ki so spremljali nihanje ledenikov, prav tako pa
vse druge, ki vedo podatke o ledni
(ne snežni!) površini ali kakršne koli

pisane in druge vire, ki so v posredni
ali neposredni zvezi z ledeniki, prav
tako vse imetnike starih fotografij,
da nam javijo svoj naslov ali pošljejo
material proti odškodnini direktno na
naslov: Institut za geografijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti,
Ljubljana, Novi trg 4/1.

R A Z G L E D

P O

Zapadna stena Malega Druja (3780
metrov). 140 ur so se trije Parižani
Guido Magnone (kartonažnik), Adrien
Dagorie (čokoladar) in Lucden Berardini (industrijski risar) v neprestanem plezanju vzpenjali po tej zadnji
nedotaknjeni veliki steni v Alpah, ki
so jo po povratku nazvali »peklenski
zid«. Preplezali so 1200 metrov tega
zgolj skalnega zidu, praktično skoraj
navpičnega, ko so jim 150 metrov pod
vrhom zaradi pomanjkanja hrane,
vode in naporov pri plezanju v silni
vročini do 40° C in v šestih bivakih
na klinih v mrazu —10° C končno
pošle moči. Najhujše, vprav Tantalove
muke jim je povzročalo', pravijo, šumenje ledeniških potokov na vznožju
stene. Po 18 urah vrtoglavega spuščanja po vrveh so se končno vrnili iz
stene, vsi brez glasu od žeje. Še ves
teden se niso mogli hraniti normalno.

Posledice strele v planinski koči.
V planinsko kočo Charpona (Mont
Blanški masiv, Francija) je lani poleti
udarila strela. Njene posledice so bile
zanimive tudi v elektriškem pogledu,
manj prijetne pa so bile za alpiniste,
ki so se bili zatekli v »varno« zaklonišče. Ker so važne za vedenje ob
podobnih prilikah, jih priobčujemo.
Piscu sta bili nogi povsem paralizirani, sesedel se je in z zadnjimi
silami pred omedlevico prosil zdrave
tovariše, naj mu jih masirajo. Bili sta
mrzli, trdi kolt kamen, neobčutljivi.
Pri masaži vračajoča se kri je povzročila silne bolečine, podobno kot pri
ozeblinah prve stopnje. Edino konci
stopal sa ostali delno neobčutljivi,
kajti bili so močno ožgani: razelektritev se je izvršila v Obliki električnega
obloka med kožo in zemljo, tako da
je v koči zasmrdelo po zažgani volni
in mesu.
Drugega alpinista je zadelo močneje in ga treščilo ob tla. V rokah
je bil namreč pravkar držal aluminijsko čutaro, pa mu je poleg stopal
ožgalo še prste. Ostalo telo ni bilo
prizadeto, kajti bil je vprav sklonjen
in tok je stekel iz podlehti v koleno
in po goleni v tla. Ker je imel gumijaste podplate, mu je pri tem nastali
električni oblok na obeh petah povzročil znatne opekline.
Tretji je bil v kopalkah, tok se je
poslužil cele površine telesa in povzročil težko omedlevica Šele dolgo
umetno dihanje ga je zbudilo, povratek cirkulacije krvi v celem telesu pa
mu je povzročil dalj časa neznosne
bolečine.
Improvizirana rešilna ekspedicija
je zjutraj vodila ponesrečence posebne vrste: eden je hodil po petah,
drugi le po prstih.

To je bil četrti poizkus te žilave
trojice, peti pa, trdijo da bo dokončno
uspel. Bodo pa morali pohiteti, kajti
iz sosednje Italije se najavlja nelojalna konkurenca v obliki »rdečih veveric« (scoiattoli rossi).
Oprema: 4 nylon vrvi po 60 m,
300 (!) klinov, nylonske šotorske vreče
itd. in predvsem neomajna odločnost
za dosego cilja.
17. julija so ponovno vstopili in
sicer preko severne stene, od koder
so prečili do zadnjega prvič doseženega mesta. 18. VH. so se prebili preko
številnih previsov do zadnje dolžine
vrvi pod vrhom, kjer so bivakirali.
Zadnji previs so premagali 19. julija,
v nedeljo in izstopili na vrh.
Celotna tura je v dveh obrokih
zahtevala 8 dni in 5 bivakov. Možna
je izključno le s tehničnimi sredstvi.
A. F.

S V E T U

Pouk: prizadeti so bili le oni, ki
so stali in • tako bili le preko ozke
ploske v zvezi z zemljo. Na pogradih
ležeči niso občutili ničesar, razen močnega poka seveda. Vsi kovinski predmeti na telesu so povzročili opekline,
celo pod zapestnimi urami so se por
javile. V primeru nevarnosti kjer koli
jih tedaj odloži na tla, v kočah pa se
izogibaj tudi raznih žic, kovinskih
vezi in sider in po starem pravilu tudi
oken, peči in dimnikov, pa tudi tal.
(O. p.: v bivakih, obdanih s pločevino in seveda zaprtih, se strele ni
bati, ker tvorijo Faraday-evo kletko.
Na elektrofakulteto je svoj čas nek
lovec prinesel pokazat aluminijevo
posodico, ki mu jo je sredi nahrbtnika strela v neposredni bližini pretalila na pol poleg obeh kovinskih
sponk na oprtnih jermenih. Nahrbtnik
je padel na tla, lovcu samem pa ni
bilo nič. [Po »Les Alpes«, Bern, julij
1952.])
F. A .
3000 let zgodovine smučarstva so
preiskali švedski znanstveniki pod
vodstvom dr. Gosta Berga. Izdali so
knjigo v angleškem jeziku »Finds of
Skis from Prehistoric Time in Swedish
Bogo and Marshes«. Dolgo časa so
znanstveniki mislili, da je najstarejše
poročilo o neke vrste smučeh v Prokopovi »Vojski z Goti«. Prokap pravi,
<la jih je poznalo trinajst rodov na
Skandinaviji, da so jih rabili pri lovu,
sami pa so živeli skoro kot živali. Po
najrazličnejših najdbah v švedskih
močvirjih, še bolj pa po tem, ko so
arheologi prišli do zanesljivih metod
za določanje starosti v močvirjih najdenih predmetov, so ugotovili, da so
najstarejše doslej najdene smuči pri
Hotingu (okraj Tasjo, Angermanland).
Našli so jih pri kopanju jarkov leta
1921 v globini 1 metra; so 111 cm
dolge in 16 cm široke. Njihovi lastniki
so živeli v dobi graditeljev egiptovskih piramid in kralja Hamurabija,
torej pred 4500 leti, 1500 let pred
helensko kulturo, 2000 let pred rimsko, torej v kameni dobi, ki je v
Skandinaviji trajala do okoli 1. 1800
st. e. S preprostim kamenim orodjem
je pradavni lovec izvrtal luknje za
»montažo« stremena oz. jermenov. Zanimivo je, da domačini v severni
Sibiriji še danes na prav isti način
vežejo .smuči. Arheologi so prepričani,
da je to altajski tip smuči, ki so ga

uraloaltajska plemena razširila od
Skandinavije do Kamčatke. Iz kasnejših časov so najstarejše smuči iz leta
1540 n. e. torej iz dobe protestantizma. Norveški, švedski, finski in
ruski arheologi so prišli v zadnjih
letih do cele vrste pomembnih izsledkov iz zgodovine smučarstva, ki nudijo zaključeno sliko o razvoju tega
športnega rekvizita.
Raimund Schinko — graški plezalec, ki je plezal 31. avgusta 1933 z
Bischofbergerjem naše Frdamane police '(gl. PV 1951, str. 313), v Hochschwabu vrsto ekstremnih smeri, v
Gesause pa znamenito Todesverschneidung, je bil ob koncu druge
svetovne vojne vpisan med pogrešanimi. Zdaj je ugotovljeno, da je bil
težko ranjen ujet na prvi izvidniški
akciji v srednjem odseku vzhodne
fronte. Dr. Zahlbruckner mu posveča
toplo osmrtnico v eni izmed letošnjih
številk glasila OAK. V večje probleme Alp se ni zagnal, bil pa je eden
prvih ekstremnih alpinistov oiz. tiste
vrste plezalec, ki mu Nemci pravijo
Turner-Bergsteiger. V isti številki je
k debati o alpinizmu modernega časa
priložil pametno besedo E. Koch iz
Halla z mnenjem, da je alpinizem tudi
šport in kot tak neločljiv od tekme
in častihlepja. Pri tem navaja zglede
izpred 50 let pri zavzemanju Matterhorna in Užbe. Gre le za to, da se
oboje obdrži v pravih mejah. Z drugo
besedo, vprašanje vzgoje je najvažnejše.
Nos montagnes — Unsere Berge —
Le nostre vette — Nossas muntagnas,
31. letn. izd. CSFA, št. 4. Vsebina: Pozdrav udeleženkam skupščine, članek
o Glarus, glavnem mestu Glarnerlanda, kjer se je skupščina vršila, list iz
švicarskega boja za svobodo iz 1. 1388,
program skupščine, nato poročila iz
skupščine. Švicarski klub žen alpinistk šteje 5094 članic v 52 sekcijah,
najštevilnejše so v Bernu, Ziirichu,
Ženevi in Lausanni. Št. 5: F. Delay;
Kenya; Claire — Eliane Engel, Dolina
Saas; E. Nagel, Za binkošti po Berner
Seelandu; Th. Sch., Teden dni v Aletschu; Dory Mattenberger, Plezane ture v maju v Wallisu; Domenica Messmer, Fuorcla Surly (Piz Corvatschi.
Sestavki so v primeru z drugimi v tej
reviji zanimivi, bogati in živahno pisani.

»L'Alpinisme en Suisse« (Planinstvo v Švici), je naslov simpatične
propagandne informativne brošure z
lepim ovitkom, na katerem so v večbarvnem tisku upodobljene najlepše
zastopnice alpske flore: očnica, encijan, lepi čeveljc, anemona in druge.
Brošura v poljudnem tonu obravnava
naslednja poglavja: Začetek in razvoj
planinstva; Človek in gora; Zakaj hodimo v gore; Planinci so umetniki
življenja. Naslednja poglavja so popolnoma reklamnega značaja in ponazarjajo delo SAC (opisujejo njegove koče, vodnike). Dve poglavji sta
posvečeni zimskemu športu, eno zemljevidom in priročnikom, drugo spet
kristalom v Alpah, končno so naštete
tarife in informacijski biroji po Švici
in v inozemstvu. Brošura vsebuje lepe, večbarvne priloge s slikami alpskih cvetlic in nekaj razgledov in
umetniških perorisb s finim čutom za
gorsko občutje. Prvo poglavje konča
nepodpisani avtor z mislijo: »Naj že
bo s početki alpinizma kakor koli,
današnjim rodovom je skoraj nerazumljivo, da so Alpe tako pozno postale skupna dobrina človeštva.« V
drugem poglavju so zbrani izreki znanih alpinistov in znanstvenih ljudi v
gorah, med njimi Goethejev: »Gore
— nemi učitelji vzgajajo molčeče
učence.« Ali Mummeryjev: »V nevarnosti je vzgojna in očiščujoča sila, ki
je ne daje nobena druga šola.« V tretjem poglavju je omembe vredna trditev, da švicarsko planinstvo pogreša
mladino, ki da je med vojno izgubila
smisel za lepoto in veličastje gora.
Avtor našteva, kaj vse gore mlademu človeku nudijo poleg lepote in
ogromnosti: preizkušnjo in vzgojo
mlade osebnosti v zvestobi, tovarištvu,
vztrajnosti, duševno in telesno prerojenje. — CAS ima 132 koč, najvišja
je v višini 3400 m (Berghaus na Jungfraujochu). Namen CAS je olajšati
pristop v gore, jih znanstveno preiskovati, čuvati njihovo lepoto in utrjevati domoljubje. Šteje 90 sekcij in
ima 38.000 udov. Glasilo Les Alpes je
obligatno za vse člane. 58 sekcij ima
posebne mladinske oddelke s 3000
člani. V Švici je 120 reševalnih postaj. S ponosom .se omenja. »Album
koč CAS«, kjer so zbrane fotografije
vseh 132 koč, s topografsko karto okolice, s kratko zgodovino in z vsemi
potrebnimi turističnimi in alpinističnimi podatki.

Die Alpen — Les ALpes — Le
Alpi — Las Alps 28. letnik 1952. Iz
vsebine št. 2: L. Seylaz končuje svoj
spis o »Maloznani ekspediciji v masiv
Aconcague pred 50 leti. »Gre za vrh
Cerro Navarro 5228 m, Gemellos (Cerra Blanca) 5170 m, na katero ;se je s
švicarskim vodnikom Jožefom Pollingerjem povzpel 22. in 24. aprila 1903
baron Meyerdorff. Spisu so pridejane
štiri fotografije in faksimile Meyerdorffovega priporočila, ki ga je izročil Pollingerju. Zgodovini švicarskega
planinstva je posvečena tudi objava
zimske ture na Pas de Cheville, ki jo
je neznani avtor — brez sleherne literarne vrednosti — objavil v Die
neue Alpenpost 1.. 1876. Tura danes ne
pomeni nič, 3. jan. 1876 pa ni bila
tako od muh. Zgodovino švicarskega
smučarstva osvetljuje smuški veteran
Fridrich Weber v opisu ture »Od
Lotschentala do Haslitala«, ki jo je
izvršil konec stoletja, ko v tem predelu ni bilo hotelov, koč in železnic.
Zato konča svoj spis z mnenjem, da
je treba ocenjevati takratno turo z
drugačnimi merili, kakor so danes v
navadi. Eugen Wenzel priobča v obliki pisma iz Fex Craste opis vzpona
na Piz Fora, M. Szadrovsky pa nadaljuje s svojo razpravo o gorski muziki,
ki se konča v št. 4. Št. 3: Urednik
Max Oechslin resumira (v št. 3, 4 in
5) »Nove smeri v švicarskih Alpah v
1. 1950 in 1951.« Nove smeri so še
vedno številne, vendar pretirano iskane, razne variante, direktne okrajšave
itd. Korekturo bi verjetno lahko doživela tudi še najnovejša smer v Gspaltenhornu. Oechslin ponavlja klasično
načelo glede prvenstvenih vzponov in
prvenstvenih smeri. Prvenstveni vzpon
je po tem načelu samo takrat, kadar
človeška noga prvič stopi na kak gorski vrh, prvenstvena smer pa samo
takrat, kadar gre za dotlej neprehojeni greben ali steno v vsej višini in
širini. Welzenbachov neuspeh v Gspaltenhornu je kazal pot lanskim zmagovalcem. Oechslin se žolčno kakor
vedno obrača proti sejmarskim senzacijam v gorah, češ, pravi gornik se
vzpenja preko stene zase in s seboj
in ne rabi nobenega špalirja. Spis
spremlja ena sama fotografija južne
stene Schlossberga z včrtano smerjo,
ki sta jo v velikem S-u speljala
Schluchter in Eiselin, Gianora pa je
ta S v spodnjem loku okrajšal. Oechslin našteje 55 novih smeri in vzponov

(v št. 4 in 5). Pri najvažnejših citira
nekatere odstavke iz opisov, ki so
izšli v Les Alpes v prejšnjih letih.
Spisu je pridejan seznam prvenstvenih zimskih vzponov, ki jih je izvršil
Emil Meier, ki je 1. 1950 tragično preminul v južnem pobočju Mont Blanca. Zimski vzponi so bili izvršeni v
predvojnih letih. Značilna drobtinica
je v popravku glede vzpona preko severne stene Matterhorna. V lanskem
letniku Les Alpes (št. 5) je izšla novica, da je Jožef Brunner iz Luzerna
z znanim avstrijskim plezalcem Hermanom Buhlom preplezal severno steno Matterhorna. Herman Buhl pa je
izjavil, da stene sploh še ni preplezal,
ugotovljeno pa je tudi, da je tisti dan,
o katerem je senzacionalno sporočilo
govorilo, severna stena Matterhorna
bila brez obiskovalcev. Jožef Brunner
je vedel za objavo v Les Alpes, pa je
ni demantiral. Ali je nekdo izrabil
Buhlovo ime, da bi si pridobil Brunner j evo zaupanje? Ali se je Brunner
zmotil v navedbi datuma? Jožef Brunner ne more več sodelovati pri pojasnitvi — kajti 7. oktobra 1951 se je
smrtno ponesrečil na zapadnem razu
Engelhorner. — Oechslin se nadalje
priporoča za natančno obveščanje o
vseh novih storitvah, za opise in tehnične fotografije. Armando Biancardi
v italijanskem jeziku vzpon na Cima
di Piero (Rocce Scarason) J. R. Stoffel pa zimski vzpon na Pizzo Gallegione v Aversu pred 50 leti. Torej
spet zgodovina — učiteljica! Avtor je
danes pri 82 letih. Znani francoski
planinski pisatelj Saint Loup, o katerem smo že večkrat poročali. (Gora
ni hotela ...) je napisal sestavek, Cordillere Viedme in njihovi problemi.
(Fitz Roy — Cerro Torre — Hielo
Continental). Amerikanski Matterhorn
Fitz Roy je prvi zabeležil 1. 1782 Antonio de Vieduca, 1. 1834 ga je opazil
Charles Darwin. Francisco P. Moreno
ga je 1. 1876 krstil v spomin kapitana
Fitz Roya, komandanta ladje »Beagle«,
ki se je na njej vozil Charles Darwin
(cf. Otroka kapitana Granta). Geolog
Hanthal ga je začel znanstveno preiskovati 1. 1902. Nato pridejo alpinisti
de Agostini, Alfred Koelliker; Lutz
Witte, Kuhn, Bonacossa, Castiglioni,
Gilberti, Dubosc. O Fitz Royu je sanjal tudi Gervasutti. L. 1947 ga naskočijo domačini Zechner, Bertone,
Gianolini. Whymper Fitz Roya je Nemec Zachner, ki je z dvema Avstrij-

cema poskusil z jugovzhoda in severa.
V zadnjem času pa je treba končati
primerjanje Fitz Roya z Matterhornom, kajti zdaj je alpinistika na višku, medtem ko je v Whymperjevem
času bilo še vse pred odkritjem: pot
in tehnika do nje. Lionel Terray je
naskočil Fitz Roy z izsledki vseh tehnik: vzhodne, zapadne in vrhunske.
S seboj ima vse izkušnje generacij,
a tudi usodnost sedanjosti. Vzvišena
točka alpinizma je že mimo. Kar
je bilo, ne more biti več. Naj že bo
ocena vzpona na Fitz Roy kakršna
koli, naj že bo estetska vrednost vršne
piramide kakršna koli, nikoli ne bo
postala in ostala, kakor Matterhorn,
gora — mati, »Matterhorn«. Fitz Roy
leži na 49° 14' južne širine in 73° zahodne dolžine. Nahaja se v pogorju,
ki je dobila ime po jezeru Viedma;
mnogi vrhovi okoli njega so že klonili
pred slo raziskovalcev. Fitz Roy pa je
do nedavna obdržal legendo o nepristopnosti. Kot prvi problemi se navajajo trije: centralna piramida, aiguille
Torre — prečenje ledenika. Cerro
Torre, eden najizrednejših špikov na
svetu. V Alpah bi se dal primerjati
z njim edino Grand Capucin de Tacul,
samo da je Cerro Tacul težji v vsakem pogledu. In še nekaj: vstop leži
v dolomitskih atmosferskih razmerah,
vrh pa je okovan v arktični led. Za
čisto plezarijo predstavlja nekaj takega kakor Mount Everest za klasične
pojme o vzponu. So seveda veliki razločki. Dostop do Viedme je lahak in
kratek. Ni sledu o izčrpujočih in dragih pristopih v himalajsko območje.
Ce bo »Aerolineas argentinas« ustanovilo relacijo Santa Cruz-Punta del
Lago, bo Viedma komaj 38 ur od
Ženeve, Rima ali Pariza. Postaja
Mardsen, izhodišče za Fitz Roy, komaj
60 ur od naših glavnih mest. Tako bo
nekoč (kje je zapisano, da ne kmalu?)
zahodni plezalec, -novi Prometej, prikovan na svoje gore, utegnil za nekaj
časa uiti žalostni usodi človeka, ki je
z vsemi vezmi privezan na zemljo,
kateri je ukradel sad spoznanja. —
Znani švicarski globetrotter dr. Ed.
Wyss - Dunant je opisal vzpon preko
zahodne stene 'Schalihorna (3974 m),
ki ga je z Albertom Bormardom izvedel 17. in 18. avgusta 1951. Vsebina
št. 4: Fred. Marmillod popisuje švicarske vzpone na Aconcagui (7035 m)
in Tupungato (6650 m) leta 1952. Izčrpen je historiat odkritja Aconcague,

v katerem zavzemajo Švicarji častno
mesto. Aconcagua je hinavski velikan,
edini sedemtisočak izven Azije, ki je
v 25 letih terjal 14 smrtnih žrtev med
podjetnimi alpinisti. Nevarne so posebno izredno hitre vremenske spremembe, ki jih povzročajo vetrovi s
Pacifika. Aconcagua je gora za mule,
toda visoka 7000 m. Tudi Tupungato
je nekaj podobnega. Mule pridejo do
višine 5800 m, nadaljnjih tisoč metrov
pa je doslej zmagalo 10 ljudi, dva pa
sta našla smrt (1. 1943 in 1949). — Denis Clement priobča opise vzponov v
Brentskih Dolomitih, ki se raztezajo
42 km v dolžino in 12 km v širino,
kulminirajo pa v Cima Tosa (3173 m).
Njihova značilnost je v slikovitosti in
nazobčanih grebenih. Pravijo, da jih
je v jezi naredil hudič. Z vilami je
sekal po že tako razdrapanih grebenih. Nekaj vrhov: Castelletto inferiore, Castelletto Mezzo, Castelletto Superiore, Cima Sella, Punta Massari. —
Hans Moser posveča daljši opis ledeni
jami Meiringen z nazornimi skicami.
Math. Jenni priobča spis » T r i g l a v ,
2 8 6 3 m« z dvema slikama in eno
topografsko skico. Avtor se je udeležil
kongresa UIAA na Bledu 1. 1951 in to
priložnost izrabil za vzpon na goro,
odeto v pravljični svet nekdaj, povzdignjeno v simbolično vzvišenost v
današnjih dneh. Kot poseben kuriozum omenja Švicar peterokrako
zvezdo na Aljaževem stolpu in masovni pohod na vrh za 1. maj. Za
1. maj naj bi bilo na 1. in 2. maj na
vrhu kar 2000 oseb. Šel je z družbo
iz 9 držav, skozi Mojstrano (on piše
Mojstar) v Vrata, ki se mu zde romantična, od kulture prav malo dotaknjena. Le malokatera dolina v
Švici se lahko primerja po veličastnosti silnega konca, ki ga tvori Vratom
silna Triglavska stena. Nato šli čez
Prag in občudovali predvsem bogato
floro, katere še ni 'odplavil veletok
nedeljskih turistov. V Švici, da se kaj
takega najde le v najbolj odročnih
predelih. Pohvali gostoljubnost Kredarice in z veseljem ugotavlja, da so
naši turisti občudovali švicarsko opremo, predvsem pa da so jim bili všeč
švicarski žepni noži. S spremljevalcem
so mnogo politizirali in se poučili
posebno o naših zahtevah po Trstu.
Imponiral jim je manever ZB in disciplina borcev, ki so tiste dni patruljirali po Triglavu. Vrnili so se v
Vrata. Iz vsebine št. 5: Rob. Schon-

bachler, Preko južnega grebena na
Dent Blanche; Dory Mattenberger,
Od Doma preko Sudlenza na Nadelhorn v 40 cm globokem snegu Armando Biancardi, Od Tino Prata na
Colle dei Pancioni; Andre Roch, Nade
in možnosti švicarske ekspedicije na
Everest. Ze na prvi ekspediciji je
Anglež Mallory opazil na pobočju M.
Everesta razdrapan ledenik, ki se
vleče od vzhoda na zahod. Krstil ga
je za Cwm, kar je keltski izraz in na
Škotskem pomeni vrtačasto dolino. Ni
pa videl zapadnega pobočja Everesta.
Leta 1950 je ta ledenik, ki je dobil
ime Khumbu preiskovala angleška
ekspedicija (Charles in Oscar Houston,
Elizabeth S. Cowles, A. Bakevrell, H.
W. Tillman. Ni prišla visoko in šele
naslednje leto je Shiptonova ekspedicija prvikrat zagledala vrh Cwn
(ledenika Khumbu); Shipton se je
pogleda razveselil, kajti pred njim se
je vzpenjalo 45° naklonjeno pobočje
s 400 m višinske razlike, ki bi brez
posebnih težav dovoljevalo vzpon na
vrh čez 8000 m. L. 1949 je Švicarsko
društvo za raziskovanje gora zaprosilo nepalsko vlado, da bi mu dovolila
preiskati M. Everest z juga. Konec
1. 1951 je dovoljenje prišlo, in sicer za
spomlad L 1952. Zamisel je posebno
podprla Ženeva in štipendirala predvsem tri znanstvenike, etnografijo
Lobsiger - Dellenlbach, geologa prof.
Lombarda in botanika Zimmermanna.
Ekspedicijo je nato znatno podprl še
CAS s podporo 5000 fr. Do skupne
angleško švicarske ekspedicije ni prišlo iz prestižnih razlogov. Z juga je
pristop do Himalaje enostavnejši. Z
letalom prideš iz Švice v Katmandu,
glavno mesto Nepala, v treh dneh.
Nato pride na vrsto 15 dnevni marš
do baze v višini 5000 m na robu ledenika Cwm. Nato sledi 10 km hoje po
ledeniku, ki se na tej daljavi spusti
iz višine 7500 m na 5000. Pri 6000 m
je ledenik stisnjen med dva vrhova.
Tu se lomi in hitreje »teče«, Angleži
tu čez niso mogli priti. Verjetno je
dno ledenika bolj tekoče, zgornja
plast, naslonjena na bregove pa trdnejša. Tako pride do nenadnih razpok,
vdorov, povodnji. Gorje navezi, ki bi
zašla v tak ledeniški prevrat. Za tem
je zgornji, spet lažji del ledenika, nato
onih 400 m do grebena, od tam pa po
grebenu, ki po avionskih posnetkih
niti ni težak (naklonina 34°) na vrh.
Roch pravi, da je to gotovo najlažji

pristop, ki ima še to prednost, da je
greben vzhodni, da ga torej zgodaj
obsije sonce in da je razmeroma v
zatišju pred monsumom z zapada. Tudi
snega, sipkega, mokastega, ki pomeni
hudo oviro, je na grebenu malo. Po
izkušnjah iz aviacije in prejšnjih
ekspedicijah, človek v višini 8500 m
ne zdrži dolgo. Kmalu zaspi, da sam
ne ve kdaj. Zato so se Švicarji opremili s posebnimi jamskimi kisikovimi
aparati.
Tehnika je napredovala in olajšala
dfelo tudi osvajalcem Himalaje. Ze
1. 1934 je Andre Roch bival v višini
6300 m štiri tedne zdržema in prebil
nekaj hudih neurij, medtem ko so
prvi raziskovalci imeli strah pred neurji v višini 5000 m. Ekspedicija razpolaga z dvojnimi izotermičnimi šotori, z dvojnimi spalnimi vrečami s
pnevmatičnimi ležišči. Čevlji iz kože
severnega jelena (mokasini), več vrst
specialnih rokavic (spodnje iz svile,
nato iz volne, nato iz sukna itd.) čuvajo ljudi i pred mrazom i pred vročino. Posebne vetrovke iz svile in
nylona, ki segajo do kolen, so kakor
nekaki majhni osebni šotori. Kisikov
aparat tehta 2 in pol kg in zadostuje
za 2 uri. Dobra stran tega aparata je
ta, da nima maske, temveč človek
kisik vsrkava po cevki. V taktiki
vzpona Roch ne prinaša ničesar novega. Prepričan je, da bo vzpon na
Everest nekoč gotovo uspel, brez tveganja seveda nikdar. Uspeh zavisi od
majhnih stvari n. pr. majhen kašelj
v višini 7000 m človeka že onesposobi
za naskok; prehud veter zadrži navezo za en dan, naveza v taki višini
oslabi, naslednji dan je zmožna samo še za sestop. — Arthur Visoni
popisuje polet na Mont Blanc na Col
du Dome z avionom »Piper«. Provizorično letališče so s smučmi pripravili štirje alpinisti, dolgo 100 m, široko 6 do 8 m ne daleč od zavetišča
Vallot. Manjkalo seveda ni časnikarjev in filmskih operaterjev. Pilot je
pristal tik zraven »letališča«, zaoral
v sneg in se seveda prekucnil na
propeler. Pa ni bilo nič hujšega. —
Les Alpes poleg teh člankov prinašajo
veliko bero društvenega Objavnega
gradiva, novic iz vsega sveta in knjižne novosti.
Planinski muzej v Bernu je začel
prirejati posebne občasne razstave in
postal tako izobrazbena ustanova, ne

samo »arhiv za predmete«. V letošnji
pomladi sta bili prirejeni razstavi v
spomin dveh švicarskih planinskih
pionirjev, Paula Montadona (1858 do
1948) in Emila Cardinaux-a (1877 do
1936).
Pri nas se vprašanje Planinskega
muzeja ne premakne nikamor.
Himalaja 1952. Švicarska ekspedicija, o kateri poročamo zgoraj, je konec maja po zahodnem pobočju gore
Lotse (8501 m) prišla na južno sedlo
v višini 7880 m in postavila višinsko
taborišče v višini 8400 m na jugovzhodnem grebenu južnega vrha. Prišli so do višine cca 8650 m, višje od
Lotse. S tem so si priborili svetovni
višinski rekord. O ruski ekspediciji ni
še nobenih poročil. Švicarskim alpinistom pa čestitajo tudi jugoslovanski
planinci in alpinisti.
Nemški Alpenverein je lansko jesen priredil tečaj za raziskovanje visokih gorstev v Zillertalu. Prvi tak
tečaj se je yršil 1. 1913 in nato vsako
leto do 1944. Lanski tečaj se je pečal
predvsem z ledeniki, z njihovo hitrostjo, z moremami, z morfologijo pokrajine pred ledenikom, z geologijo, s
kartiranjem, z meteorologijo ledeniške okolice. Vse planinske organizacije imajo v programu tudi znanstveno
raziskovanje gora, vendar n. pr. pri
nas še ni prišlo do organizacijskega
dela v tem smislu. Čas bi bil, da se
tudi pri naši PZ ustanovi nekak
znanstveni odsek.
T. O.
The Journal of The Mountain Club
of South - Africa, Diamond Jubilee
number (List Planinskega kluba Južne
Afrike, demantna jubilejna številka,
Cape Town, 1952). — Planinstvo na
črnem kontinentu, plezalstvo v Južni
Afriki, organizirano planinstvo ob Rtu
dobre nade, planinske koče, klini,
nylonske vrvi v južnoafriškem dominionu? Šestdeset let planinstva tam
doli? Da, vse to je tam in o vsem tem
daje precej podatkov goraj omenjena
številka revije, izdana v Obliki debele
knjige, opremljene s krasnimi fotografijami in barvnimi reprodukcijami
ob priliki šestdesetletnice goraj navedenega planinskega društva, ustanovljenega 1891, dve leti pred našim
SPD. Knjiga ne vsebuje kake zgodovine kluba, ker je le bolj obsežna
številka njegove redne publikacije.
Vrstijo se v njej članki najrazličnejše
vsebine, mesto zgodovine pa se ured—

ništvo sklicuje na vsebino vseh prejšnjih letnikov in Letopisa in navaja iz
njih le posamezne posebno značilne
odlomke.
Iz nje se glede organizacije planinstva dajo povzeti naslednji podatki: Poleg vsesplošnih ciljev vseh planinskih organizacij je predmet delovanja tudi zbiranje in opisovanje
kamenin, favne in flore, raziskovanje
in ohranjevanje zgodovinskih ostankov in pokrajin, preprečevanje onesnaženja rek in organiziranje gašenja
požarov. Planinski klub Južne Afrike
v Cape Townu je nekaka osrednja
organizacija za sekcije, ki obstoje v
Pearl-Wellingtonu (30 članov), Transvaalu (167 članov), Worcestru in Cape
Townu (852 članov). Občnega zbora
osrednje organizacije za leto 1951 se
je udeležilo okrog 700 članov. Sekcija
v Cape Townu oskrbuje dve postojanki, in sicer ikočo »du Toit's Kloof
Hut« in »Table Mountain Hut«, obe
na Table Mt in je imela v letu 1951
prva dbiska 2371 oseb, druga pa 2327.
Ob tem številu članov seveda samo
bele rase, je obisk koč kar lep, o kaki
množični organizaciji v našem smislu
pa ob znanem političnem položaju v
tem delu sveta pač ni mogoče govoriti.
Zaradi ogromne razsežnosti društvenega teritorija je kaj takega tudi
nemogoče. Ture v oddaljenejše kraje
in vrhove so mogoče, kakor je posneti
iz priobčenih člankov, le z vozili
vseh vrst, dokler to pač gre, kjer
se postavi šotorišče ali pa iz zadnjih
farm, kjer so potem izhodišča. Od tam
se delajo ture in plezalni podvigi. Pri
tem je zanimivo, da n. pr. Natal Parks
Administration, pod katero spada dolina Injasuti kot del Narodnega parka,
pobira od taboriščnikov za osebo in
dan po en šiling pristojbine.
Ko listaš po knjigi, se nehote vprašuješ, če nisi morda kje v švicarskih
ali tirolskih Alpah, ko bereš imena
Klein Hangklip, Langentoerg, Klein
Zwartberg ali Drakensberg. Imena
tem vrhovom so dali pač holandski
izseljenci Buri. V Evropo nas popelje
samo en članek v Vent v Oetztalskih
Alpah, ki je pa po svoji vsebini pač
le propagandnega značaja, v osrednjo
Afriko pa vzpon na Mt. Kenyo v angleški koloniji istega imena. Nič več

se ni treba čuditi v poročilu, da obstoji tam Planinski klub Kenya, ki
ima na Mt. Kenyji eno kočo v višini
14.800 čevljev, drugo, iz lesa in železa
pa v višini 15.800 čevljev. S tekmo za
vrh Mt. Everesta se peča kratek spis
Zadnja trdnjava, drugače pa so predmet spisov domači kraji in vrhovi. Za
nas so in bodo še dolgo ti kraji terra
incognita in jih ne kaže naštevati.
Bralca z našega kontinenta bi od njih
pritegnil nase le članek Trojčki v Injasutiju (The Injasuti Triplets), ki so,
sodeč po fotografijah, na las podobni
znanim Die drei Zinnen v Dolomitih.
Popisan je tudi prvi plezalni vzpon
na zapadni stolp, ki doseže mestoma
težavnostno stopnjo »F«, k čemur se
pripominja, da se označujejo tam težavnostne stopnje s črkami od A do
G. Poleg tega prvenstvenega plezalnega vzpona priobčuje knjiga še dolgo
vrsto drugih in se pri tem rahlo ponorčuje iz tistega Američana, ki je
prinesel s seboj 500 klinov v nahrbtniku, s čemur hoče tudi tehničnim pripomočkom postaviti neko mejo.
V soglasju z društvenim programom se nahajajo opisi podzemeljskih
jam. Samo v tej zvezi se omenjajo
domačini kot stvaritelji številnih risb
v njih! En članek se peča s specialno
južno-afriško favno, ko opisuje ptiča
skalnega skakača (rockjumperchaetops
frenatus), ki živi samo v onih krajih.
Članek Ali je golden pratea iztrebljena (mimetes Stokoei)?, pa nam dokazuje, da vlada tam doli v »deželi divjakov« prav tako divjaštvo kakor pri
nas, kjer se gorsko cvetje trebi do
popolnega uničenja. Članek zaključuje,
da je ta cvetlica, po fotografiji ima
videz kaktusa, katere sliko priobčuje
list v lepem posnetku, bila v času od
1911 do danes popolnoma iztrebljena.
Poleg strogo strokovnih člankov
ima list tudi nekaj zabavnega gradiva,
da ni preveč suhoparen in dolgočasen
za neplezalce, nekaj književnih poročil in precej društvenih novic.
Tako nam knjiga razpršuje marsikatero napačno mnenje in postavlja
nam, ki smo o. avstrijskem, nemškem
in švicarskem in morda še o francoskem planinstvu pač informirani, planinstvo južnoafriškega dominiona v
povsem novo in jasno luč. j)r. Pr.