93	Socialno delo, 27. 1988/2
DVA PRISPEVKA K AKCIJSKEMU RAZISKOVANJU
VRSTE AKCIJSKIH RAZISKAV
Blaž Mesec
Med Lewinovo in Cunninghamovo definicijo akcijskega razisko-
vanja je precejšnja razlika. Lewin (1953. str. 280): "
Raziskovanje, kot ga potrebuje praksa, je neka vrsta akcij-
skega raziskovanja (action research. Tatforschung). primer-
jalno proučevanje pogojev in vplivov različnih oblik social-
nega delovanja (Handeln) in k socialnemu delovanju vodeče
raziskovanje. Raziskovanje, ki ne proizvede nič drugega kot
knjige, ne zadostuje." (podč. B. M.)
To pomeni: akcijsko raziskovanje proučuje, (1) pod kakènimi
pogoji se odvija družbeno delovanje in kakšnim vplivom je
izpostavljeno. <2) kakšne so posledice takega delovanja
oziroma kako to delovanje vpliva na svoj "predmet". (3)
kakšni so zunanji pogoji, tj. družbeni problemi, zaradi
katerih je potrebna družbena akcija. Predvsem pa je akcijsko
raziskovanje primerjanje učinkov različnih oblik družbenega
delovanja. Raziskave Lewina samega in sodelavcev so bile te
vrste primerjanje učinkov različnih oblik delovanja, npr.
eksperimenti s tremi različninmi stili vodenja. Ti eksperi-
menti niso akcijske raziskave v sodobnem pomenu besede,
ampak klasični eksperimenti: vlogi raziskovalca in objekta
sta ločeni, skupinska dinamika ni medij raziskovanja (ampak
predmet), raziskovanje in akcija se ne prepletata. Za Le-
wina pa to so akcijske raziskave, ker se v njih primerjalno
proučujejo oblike socialnega delovanja ali ravnanja. tj.
vodenja skupin. Dejansko se razlikujejo od raziskav, katerih
predmet ni socialno ravnanje in ki niso aplikativno usmer-
jene. Za Lewina je akcijsko raziskovanje aplikativno usmer-
jeno raziskovanje ravnanja z uporabo klasičnih raziskovalnih
načrtov, npr. eksperimenta s primerljivimi skupinami. (To
ne pomeni. da Lewin ni na drug način prispeval k razvoju
akcijskega raziskovanja, namreč z razvijanjem skupinskega
dela, ki pa ga ni pojmoval kot raziskovalno sredstvo.)
Cunningham (1976) definira akcijsko raziskovanje kot
"raziskovanje.
1. ki ga izvajajo člani organizacije ob pomoči zunanjih
svetovalcev; vsi skupaj sestavljajo akcijsko raziskovalno
skupino.
94	Socialno delo, 27. 1988/2
2.	kjer člani sodelujejo tako pri raziskovanju kot pri
akci ji,
3.	ki poudarja pomen skupinske dinamike in družbenih
sil, ki spodbujajo ali zavirajo skupinsko delovanje.
4.	katerega namen je spremeniti vedenje; v tem procesu
pa si sledijo načrtovanje, izvajanje in evalvacija."
Medtem, ko je za Lewina specifičnost akcijskega raziskovanja
njegov predmet (družbeno delovanje; akcije). je za Cunnin-
ghama specifičnost akcijskega raziskovanja njegova metoda :
akcijsko-raziskovalna skupina, sodelovanje "neraziskovalcev"
pri raziskovanju, vsaj posredno sodelovanje raziskovalcev
pri praktičnem "neraziskovalnem" delu v organizaciji,
upoštevanje skupinskih sil pri delovanju akcijskorazisko-
valne skupine itd. Ne glede na razliko med njima je res. da
je vsak od njiju utemeljil specifičnost akcijskega razisko-
vanja. Sta torej dve pojmovanji akcijskega raziskovanja. Jih
je morda še več? Jih je mogoče razvrstiti v kak vzorec?
Na ta vprašanja skušamo odgovoriti v tem prispevku. Odgovori
so pritrdilni.
Vrste akcijskih raziskav
0.	Aplikativne raziskave družbenega ravnanja. - Predmet
teh raziskav je družbeno ravnanje, tj. zavestno in smotrno
(k cilju usmerjeno) vedenje, katerega namen je povzročiti
spremembe v predmetu svojega delovanja; torej spremembe v
predmetu, ki je definiran kot družbeni predmet-entiteta
(posameznik, skupina, organizacija, skupnost, globalna
družba, proizvod materialne ali duhovne kulture - običaj,
norma, oblika družbene zavesti ipd.). Pojem družbenega
ravnanja vključuje Individualno in skupinsko (skupnostno,
organizirano) ravnanje. Raziskovanje družbenega ravnanja
vključuje raziskovanje "pogojev" (neodvisnih variabel) in
"vplivov" (posledic takega ravnanja - odvisnih variabel). Ne
pomeni le raziskovanja učinkov družbenih akcij, ampak je
njegova vsebina širša. kar sledi iz gornje opredelitve. To
raziskovanje je apiikativno usmerjeno: dalo naj bi spoznanja
za učinkovitejše družbeno ravnanje. V odnosu do drugih vrst
raziskav je ta vrsta opredeljena v osnovi negativno kot
tista vrsta, ki še ne spada med akcijske raziskave, pred-
stavlja pa njihov najbližji nadrejeni pojem - genus proxi-
mum.
1.	Raziskave družbenih akcij. - Družbene akcije so
vrsta družbenega ravnanja. katerega nosilci so med seboj v
interakciji. Poenostavljeno rečeno. gre za skupinsko rav-
nanje za razliko od individualnega, ki je druga vrsta
95	Socialno delo, 27. 1988/2
družbenega ravnanja. Lahko bi tudi rekli, da gre za organi-
zirano ravnanje več posameznikov. To je blizu tudi vsakda-
njemu razlikovanju med akcijo in aktivnostjo. Primeri
družbenih akcij na področju socialnega dela: boj proti
alkoholizmu, uvajanje gospodinjske pomoči, akcija informi-
ranja o aidsu itd. Raziskave družbenih akcij so "akcijske"
po tem. da so akcije njihov predmet. Nobenega dodatnega
metodološkega kvalifikativa nimajo. So lahko zgolj
"primerjalno proučevanje" akcij.
2.	Raziskave družbenih akcij e povratnim sporoči1<мп
("feedback" raziskave). - To kategorijo sestavljajo razi-
skave družbenih akcij, katerih rezultati se kot povratno
sporočilo sporočajo akterjem po končani akciji. Pri prej
obravnavani kategoriji namreč tako povratno sporočanje ni
nujna značilnost. Rezultati teh raziskav se sicer objavijo
(saj sicer ne bi bilo zadoščeno enemu osnovnih postulatov
znanstvenega raziskovanja), vendar jih ni nujno sporočiti
prav akterjem proučevanih akcij. Pri raziskavah s povratnim
sporočilom pa se rezultati sporočijo specifičnemu naslov-
niku. tj. udeležencem ali akterjem akcije, da bi jih ti
uporabili pri oceni ali usmerjanju akcije. To pa je tudi
edina dodatna zahteva, sicer pa se ta vrsta raziskav ne
razlikuje od prej obravanavane (pod 1) po posebnih meto-
doloških značilnostih.
3.	Spremljevalne raziskave akcij ("monitoring" razi-
skave). - To kategorijo sestavljajo tiste raziskave akcij s
povratnim sporočilom, pri katerih se akterjem sporočajo ne
le končni rezultati po izvedeni akciji, ampak se rezultati
na izbranih dimenzijah akcije sporočajo kontinuirano ali pa
po zaključku poseoneznih faz ter se uporabijo za usmerjanje
akcije, medtem ko še poteka. Tako spremljanje zahteva
verjetno že določene prilagoditve metodologije za "bližinsko
snemanje" relevantnih dimenzij in hitro ter nedvoumno in
jasno sporočanje akterjem.
Zadnje tri vrste raziskav (tip 1. 2 in 3) sestavljajo
posebno podskupino raziskav družbenih akcij. Zanje je zna-
čilna še vedno popolna ločitev raziskovalne vloge in vloge
akterja ter klasični raziskovalni načrti. Te raziskave so
akcijske predvsem po svojem predmetu in po hotenju, da bi se
njihovi rezultati uporabili za oceno ali usmerjanje akcije.
Naslednje tri vrste pa sestavljajo raziskave, ki so akcijske
v sodobnejšem pomenu besede.
4.	Raziskave s sodelovanjem raziskovalca v akciji. - To
so spremljevalne raziskave, pri katerih raziskovalec poleg
svoje raziskovalne vloge opravlja tudi vlogo akterja ali
96	Socialno delo, 27. 1988/2
vsaj del te vloge. Akterji pa, nasprotno, ne prevzamejo
vloge raziskovalcev. Ločitev vlog torej ni več popolna,
ampak pride do enostranske odpovedi izključnosti vloge, in
sicer pri raziskovalcu, in do kombiniranja dveh vlog, ki sta
marsikdaj (ali tudi načelno?) in- kompatibilni. Dejstvo, da
je raziskovalec udeležen v akciji tudi kot akter, odpira
metodološko problematiko par excel 1 enee: je to kombiniranje
vlog v prid ali v škodo spoznavnemu procesu?
5.	Raziskave s sodelovanjem akterjev v raziskovalnem
procesu. - To so spremljevalne raziskave, pri katerih
akterji poleg svojih običajnih vlog v akciji opravljajo tudi
vlogo raziskovalcev ali posamezna opravila, ki sestavljajo
to vlogo. Raziskovalci pa, nasprotno, ne prevzamejo vloge
akterjev, ampak ostanejo v tem smislu ločeni od akcije. Tudi
tu torej ločitev vlog ni popolna, ampak se akterji eno-
stransko odpovedo izključnosti svoje vloge in jo kombinirajo
z vlogo raziskovalca. Tudi to dejstvo odpre posebno meto-
dološko problematiko: v čem je prednost in v čem nezadost-
nost akterja kot raziskovalca?
6.	Raziskave s sodelovanjem raziskovalcev v akciji in s
sodelovanjem akterjev v raziskovalnem procesu (prave
akcijske raziskave). - Presek obeh prej omenjenih vrst
raziskav (tip 4 in tip 5) sestavljajo prave akcijske
raziskave. Tudi te so spremljevalne raziskave in sicer
tiste, pri katerih raziskovalci kombinirajo svojo prvotno
vlogo z vlogo akterjev, akterji pa svojo prvotno vlogo z
vlogo raziskovalcev. Prvotno ločeni se sedaj razlikujejo le
še po poreklu ( = prvotni vlogi) in po obsegu ene ali druge
vloge.
Zadnje tri vrste raziskav so torej akcijske ne le po svojem
predmetu, ampak po tem, da se vloga udeleženca, akterja
("izkustvo lastne kože") skuša izkoristiti kot vzvod spozna-
vanja bodisi tako, da se raziskovalec "inficira" s praktič-
nim delovanjem , bodisi tako, da se akter poskusi v proiz-
vodnji podatkov in teoretiziranju. Obetajo si, da bo teo-
retska razsvet1jenost raziskovalcev Izboljšala akcijo in da
bo neposredno izkustvo akterjev izboljšalo teorijo, pri
čemer je v zadnje obravnavani vrsti vsakdo hkrati odprt na
obe strani.
7.	Samoraziskave akcij. - Vse do sedaj omenjene razi-
skave predpostavljajo izhodiščno ločenost, tujost akterjev
in raziskovalcev. Raziskovalci pridejo od zunaj v skupino
akterjev In se (aH pa tudi ne) podvržejo neki metamorfozi.
V skrajnem primeru se izenačijo z "domorodci" - going
native. Raziskave ni več, ali pa postane samoraziskava. Kot
97	Socialno delo, 27. 1988/2
taka je samoraziskava končna faza preobrazbe raziskav v
smeri spajanja prej ločenih vlog. Končna faza z dvema
izidoma: ukinitvijo raziskovanja ali samoraziskavo. Razisko-
vanje pa se lahko začne v skupini, ki do tedaj ni imela s
tem nič opraviti, v kateri ni bilo nikoli kakih raziskoval-
cev. Navsezadnje so vsi raziskovalci to postali v takih
skupinah - družbah s postopno diferenciacijo vloge znanst-
venika (si. 1). V primeru, ko skupina sama iz sebe diferen-
cira raziskovalno funkcijo, govorimo o samoraziskavi. Seveda
so, konsekventno, vse raziskave kot dr^užbena dejavnost
samoraziskave družbe, saj so nastale z diferenciacijo
raziskovalne funkcije iz prvotno nediferencirane družbene
zavesti. Vendar pa velja to le abstraktno; družbe niso
skupine, pa tudi skupine niso vedno homogeni "organizmi". V
antagonistično razcepljeni družbi ali skupini manjka sub-
jekt. na katerega naj bi se nanašal ta "samo-". Ukvarjanje s
samoraziskavami kot končno točko procesa spajanja razisko-
valne in akterske" vloge ali kot začetno točko diferenciranja
od vloge akterja neodvisne vloge raziskovalca, lahko osvetli
spoznavnoteoretski status "akcijskih raziskav". Ta vloga se
je diferencirala prav zato. da bi se teoretsko mišljenje
izvilo iz oklepa mita. Ali ni torej v "akcijskih raziskavah"
nevarnost, da avtonomno pozicijo raziskovalca ponovno vrnemo
v naročje črede in njenih mitov?
Hierarhija akcijskih raziskav
Navedene vrste akcijskih raziskav sestavljajo urejeno hie-
rarhično vrsto. Pri prvih štirih je vsaka naslednja (od tipa
O do tipa 3) podvrsta prejšnje. Tipa 4 in 5 sicer nista v
takem odnosu. vendar ima tip 5 dodatno kvalifikacijo
("poveča se spoznavna moč akterja"), ki omogoča rangiranje.
Iz slike 2 je že razvidna pojmovna hierarhija, bolj ekspli-
citno pa iz tabele (slike) 3. Vsaka naslednja vrsta se
razlikuje od prejšnje po dodatni relevantni značilnosti. V
tej vrsti so najmanj določene (= najsplošnejše) raziskave
ravnanja (tip 0), najbolj določene pa samoraziskave akcij
(tip 7). Določila (značilnosti), ki se kumulirajo. so:
1.	Predmet: akcije. - To je določilo, po katerem se
raziskave družbenih akcij (tip 1) razlikujejo od raziskav
ravnanja (tip 0). Je specifična diferenca raziskav družbenih
akcij, po kateri se razlikujejo od drugih raziskav ravnanja.
To določilo velja za vse ostale tipe naštetih raziskav. je
torej obče določilo za ostale raziskave.
2.	Povratno sporočilo. usmerjeno k akterjem. - To je
določilo, po katerem se raziskave družbenih akcij s povrat-
nim sporočilom (tip 2) razlikujejo od raziskav družbenih
98	Socialno delo, 27. 1988/2
akcij (tip 1). Je specifična diferenca "feedback" raziskav.
Hkrati je spložno določilo vseh nadaljnjih vrst akcijskih
raziskav.
3.	Kontinuirano ali fazno povratno sporočilo (usmerjeno
k akterjem) je določilo, po katerem se spremljevalne razi-
skave (tip 3) razlikujejo od drugih "feedback" raziskav (tip
2) - je njihova specifična diferenca. Hkrati je splošno
določilo nadaljnjih vrst akcijskih raziskav.
4.	Sprememba vloge raziskovalca, tako da prevzame
elemente vloge akterja. Je specifična diferenca raziskav s
sodelovanjem raziskovalca (tip 4), po kateri se razlikujejo
od ostalih spremljevalnih raziskav, ni pa splošno določilo
ostalih treh tipov, temveč le zadnjih dveh. Taka sprememba
vloge raziskovalca domnevno poveča relevantnost in veljav-
nost njegovih spoznanj, torej njegovo "spoznavno moč" v
odnosu do akterjev. Akterji so v odnosu do raziskovalca še
vedno v podrejenem položaju. Predpostavka je pri tem, da je
izhodiščni odnos med akterji in raziskovalcem asimetričen
glede na "spoznavno moč" - on več ve. (Ce namreč ne ve več,
kako jim kot raziskovalec sploh koristi? Potem je res
bolje, da jim seka drva.)
5.	Sprememba vloge akterjev, tako da prevzamejo ele-
mente vloge raziskovalca (participativno raziskovanje). To
je specifična diferenca raziskav s sodelovanjem akterjev pri
raziskovanju, po kateri se razlikujejo od ostalih spremlje-
valnih raziskav. Ni določilo tipa 4 (udeleženi raziskova-
lec), je pa splošno določilo ostalih dveh tipov (tip 6 in
tip 7). Taka sprememba vloge akterjev poveča "spoznavno moč"
akterjev. S tem reducira prvotno asimetrijo med raziskoval-
cem in akterjem v smeri simetričnega odnosa. Ta reducirana
asimetrija spoznavne moči je specifična diferenca tega tipa
in hkrati nujno določilo naslednjih dveh tipov (7 in 8).
Razvidno je, da spremembe vloge raziskovalca in spremembe
vloge akterjev ne obravnavamo kot nekaj enakovrednega, ampak
pripisujemo spremembi vloge akterjev v omenjeni smeri večjo
težo pri določanju "prave akcijskosti". Tipa 4 in 5 tudi
nista v odnosu pojmovne hierarhije; gre za neodvisna tipa,
ki pa lahko tvorita presek, tj. tip 6 - prave akcijske
raziskave.
6.	Hkratna sprememba obeh vlog in njuno približevanje
je po našem specifična diferenca pravih akcijskih raziskav
ali akcijskih raziskav v ožjem pomenu; spojenost ali šibka
diferenciranost obeh vlog pa hkrati nujna karakteristika
samoraziskav - raziskav, pri katerih se raziskovalec giblje
99	Socialno delo, 27. 1988/2
v celoti v okviru samoumevnosti (predpostavk) skupine. Tu
smo v območju visoke napetosti! Akcijska raziskava se
vzdržuje v stalni napetosti med samorazlskavo na eni in
objektlvlstlčno raziskavo na drugi strani. V bistvu mora v
njej raziskovalec dajati prioriteto raziskovalni dejavnosti.
Bolje: kdorkoli v tem polju, (lahko tudi akter. ki se
prekvalificira), se mora predvsem posvetiti raziskovalni
dejavnosti. tj. ostaja ves čas v kritični distanci, čeprav
prevzema tudi vlogo akterja. Raziskava, ki ni kritična do
predpostavk skupine, ni raziskava.
7. Kadar člani skupine del svojega časa odmerijo
Izvrševanju raziskovalne funkcije, ne da bi se pri tem
kakorkoli opirali na zunanje raziskovalce, smo upravičeni
govoriti o samorazlskavl. Ker je malo verjetno, da bi to
funkcijo opravljali vsi enako dobro, jo poverijo enemu ali
nekaterim; raziskovalec torej Izvira iz proučevane skupine.
To naj bi bila dodatna kvalifikacija samoraziskav - njihova
specifična diferenca v odnosu do pravih akcijskih. Pomeni pa
bistveno kvalitativno razliko - preskok. Samoraziskave sku-
pin v akciji so torej zadnji, z največ določili opredeljen
tip raziskav, pa hkrati Izrazito labilen in problematičen.
Zaslužijo podrobnejši premislek.
Samoraziskave skupin v akciji
Raziskava, ki ni v apriornem kritičnem odnosu do predpostavk
skupine, ni raziskava. Zato se ob samoraziskavah postavlja
kot osnovno vprašanje: ali skupina lahko sama iz sebe brez
zunanje pomoči (= drugega referenčnega okvira) generira tako
vprašujoče stališče do lastnih samoumevnosti; pod kakšnimi
pogoji in kako se to dogaja? V analogni situaciji posamez-
nika velja, da sta potrebna dva, da vidita enega; velja to
tudi za skupino? Lahko skupina iz sebe "rodi svojega
drugega"? Lahko prekorači svoje obzorje?
BI šlo s tole domnevo: to se zgodi lahko le, če se skupina
dovolj diferencira, tako da postane do tedaj skupni mit
enemu delu skupine vprašljiv, hkrati pa skupina ohrani
toliko Integracijske moči, da ne Izloči kritično mislečih in
da ne razpade. DrugI pogoj za Izvajanje kritične razisko-
valne dejavnosti pa je poznavanje teorije in metodologije.
Kako skupina sama ustvari to znanje? Ce ga ustvari - je
kakor koli znanstveno relevantno?
Zdi se, da je samoraziskovanje tudi mit.
100
Socialno delo, 27. 1988/2
SI. 1. DIFERENCIACIJA IN SPAJANJE VLOGE AKTERJA IN
RAZISKOVALCA
101	Socialno delo, 27. 1988/2

Slika 2. VRSTE fiKCIJSKIH RflZISKfiV
LEGENDA :
0	- raziskave ravnanja
1	- raziskave družbenih akcij
2	- raziskovanje akcij s
povratnim sporočilom
("feedback raziskave)
3	- spremljevalne raziskave
("monitoring" raziskave)
4	- raziskave s sodelovanjem
raziskovalcev v akciji
5	- raziskave s sodelovanjem
akterjev pri raziskovanju
6	- Samoraziskovanje
102
Socialno delo, 27. 1988/2
SL. 3. BISTVENA DOLOČILA POSAMEZNIH VRST AKCIJSKIH RAZISKAV
LITERATURA
Lewin, K.. Resolving social conflicts. Selected papers
on group dynamics. G. Weiss Lewin (Ed.). Harper Brothers
Pubi., New York 1948, str. 2ol-216.
Cunningham, B.. Action research: toward a procedural
model. Human Relations, 29, 1976, 3, 215-238
Blaž Mesec, dipl. psiholog, višji predavatelj. Višja šola za
socialne delavce v Ljubljani, Saranovičeva 5, Ljubljana